Starši Vzgoja, december 2020, letnik XXII/4, številka 88 37 Čeprav se z neželenim vedenjem relativno pogosto soočamo, se vse premalokrat vprašamo o njegovem izvoru. Vsaka dejavnost, ki jo ljudje opravljamo, ima namreč svoj namen, ki ga lahko z enim stavkom zajamemo kot željo po doživljanju pozitivnih čustev. Enako velja za otroke – tako pri izvajanju želenega kot tudi neželenega vedenja. Kako se soočati z neželenim vedenjem otroka Miha Klanjšček, mag. prof. razrednega pouka, je učitelj na Osnovni šoli Polje. Dejan Hozjan je izredni profesor za področje pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Je koordinator magistrskega študijskega programa Izobraževanje odraslih in razvoj kariere ter vodja Centra za vseživljenjsko učenje Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Ukvarja se s kritičnim proučevanjem področja pedagogike, andragogike in menedžmenta v izobraževanju. Želeno vedenje bodo otroci izvajali takrat, ko bo rezultat njihovega vedenja doživlja- nje pozitivnih čustev. Kadar jim tega ne bo zagotavljalo, bodo začeli iskati pri drugih vedenjskih vzorcih, med katerimi bomo lahko opazili tudi neželeno, rizično ali celo destruktivno vedenje. Take vedenjske vzor- ce bomo zato najlažje in najbolj učinkovito odpravili tako, da bomo poiskali in odpra- vili njihov vzrok. Pri tem si lahko pomaga- mo z naslednjimi vprašanji: 1. Ali otrok pozna želeno vedenje v dotični situaciji? 2. Ali so osnovne otrokove potrebe ustre- zno zadovoljene? 3. Menite, da se otrok počuti razumljenega? Ali slišite in upoštevate, kar vam želi spo- ročiti? 4. Ali verjamete v otrokove sposobnosti, da se zmore primerno obnašati? 5. Ali mu želite privzgojiti določen interes, s katerim se ne more poistovetiti? 6. Ali vzgajani ob neželenem vedenju doži- vlja pozitivna čustva? Samoizpraševanje naj se vedno začne pri prvi točki in nadaljuje proti zadnji, vse do- kler na eno od vprašanj ne odgovorimo z »ne«. Tisto področje, ki bo prvo deležno negativnega odgovora, potrebuje našo po- zornost. Podrobneje poglejmo vsako po- dročje posebej: kaj točno pomeni, od kod izvira in kako ga najlažje odpravimo … Ali otrok pozna želeno vedenje v dotični situaciji? Otrok se na svet rodi brez kakršnegakoli znanja o družbenih pravilih in vedenjskih standardih. Naloga vzgojiteljev je, da mu to znanje posredujemo. Če smo pri tem neu- spešni, tvegamo pojav neželenega vedenja. Neželeno vedenje je v takih primerih naj- pogosteje posledica slabe ali napačne otro- kove presoje. Kljub temu da ne pozna vseh vedenjskih standardov družbe, bo otrok v neznani situaciji analiziral dogajanje oko- li sebe in na podlagi dobljenih informacij ocenil, kakšno vedenje je najprimernejše. Pri tem bo izbiral med vsemi oblikami ve- denja, ki jih že pozna. Če ne bo vedel, katera oblika vedenja je najprimernejša, se bo lah- ko zgledoval po drugih ljudeh ali pa se bo odločil za vsakdanje vedenje, ki mu je naj- bolj znano. Neželeno vedenje je tako zgolj napaka iz nevednosti. Namesto da bi otroka v takih trenutkih kaznovali, mu raje pokažimo ali razloži- mo, kako naj se obnaša. Vzemimo v obzir tudi, da se želenega vedenja ne bo naučil takoj, temveč bo potreboval nekaj časa, da si ga zapomni, in nekaj vaje, da bo znanje uspešno uporabil tudi v praksi. Enako velja za vedenje na dogodkih, ki se jih udeležu- je zelo redko. Včasih otrok enostavno po- zabi na želeno vedenje. V takih primerih, ko vnaprej načrtujete obisk nevsakdanjega kraja ali dogodka, je smotrno otroka pred- hodno opomniti na želeno vedenje. Ali so osnovne otrokove potrebe ustrezno zadovoljene? Če ugotovimo, da je otrok že usvojil želeno vedenje, se moramo vprašati, ali so njego- ve potrebe zadovoljene. Veliko ljudi je raz- dražljivih, kadar so utrujeni ali lačni; otroci niso nobena izjema. Če imajo zadovoljene fiziološke potrebe, se moramo vprašati še o psiholoških potrebah. Ali imajo zado- voljeno potrebo po ljubezni, potrebo po varnosti, potrebo po pozornosti? Kadar je zadovoljevanje katere od potreb pri otroku ogroženo, lahko opazimo tudi porast neže- lenega vedenja, s katerim se bo otrok boril za njihovo zadovoljevanje. Pri tem bo izko- ristil celotno znanje o sebi in svojih starših ter na podlagi preteklih izkušenj skušal iz- zvati določen odziv. Foto: BS Starši 38 Vzgoja, december 2020, letnik XXII/4, številka 88 V takih primerih lahko težavo rešimo s pogovorom z otrokom oz. tako, da mu do- kažemo, da se kljub spremembam, ki so pri otroku vzbudile strah, stvari ne bodo bi- stveno spremenile. Še vedno ga bomo imeli radi in še vedno bomo skrbeli zanj. Lahko določimo tudi poseben čas, ki ga bomo preživeli skupaj, ali posebno mesto v stano- vanju, kjer bomo pozornost namenili samo drug drugemu. Močneje kot bomo zavaro- vali otrokovo zadovoljevanje potreb, manj- še bo tveganje za pojav neželenega vedenja. Če pri izvajanju neželenega vedenja ugoto- vimo, da otrok pozna želeno vedenje in ima zadovoljene svoje potrebe, pomislimo na svoj odnos z otrokom. Kakovost medoseb- nega odnosa se zrcali v kakovosti vzgoje. T o pomeni, da boljši kot je medosebni odnos med starši in otrokom, bolj kakovostna je vzgoja. Naslednji trije vzroki za pojav neže- lenega vedenja so odraz slabšega medoseb- nega odnosa, pri čemer vzgojitelj na različ- ne načine omejuje osebnost vzgajanega. Ali slišite in upoštevate, kar vam otrok želi sporočiti? Podobno kot lahko otroku primanjkuje zna- nje o želenem vedenju, mu lahko primanj- kuje tudi znanje in praksa o tem, kako izra- žati svoje misli, želje in občutja. Zaradi tega ni nič neobičajnega, da se otrok čuti nera- zumljenega s strani svojih bližnjih. V takih trenutkih ljudje občutijo različna negativna čustva (jezo, obup, žalost …), ki se najpogo- steje odražajo v čustvenih izbruhih. Pomi- slite, kako ste se počutili, ko ste bili nazadnje nerazumljeni s strani sodelavcev, partnerja, družine, in kako ste se soočili s čustvi, ki ste jih takrat doživljali. S svojimi izkušnjami lahko pomagate tudi svojim otrokom. Pri čustvenih izbruhih je namreč prvi cilj, da se otrok pomiri, da lahko nato vsi vpleteni z mirnim pogovorom rešijo nesporazum. Ali verjamete, da se je otrok sposoben primerno obnašati? Pri vzgoji imajo pričakovanja staršev do otrok zelo pomembno vlogo. Otroci bodo namreč številna pričakovanja svojih staršev ponotranjili in se trudili za njihovo izpol- nitev. Uspešno izpolnitev pričakovanj bodo povezovali s pozitivnimi odzivi staršev, ki bodo v otroku spodbujali doživljanje pozi- tivnih čustev (veselje, ponos, zadovoljeva- nje potrebe po ljubezni in pripadnosti …), neuspešno izpolnitev pričakovanj pa bodo povezovali z negativnimi odzivi staršev, ki bodo v otroku spodbujali doživljanje nega- tivnih čustev (žalost, razočaranje, odtego- vanje starševske ljubezni …). Opisani proces se lahko odvija na zave- dni ali nezavedni ravni. Zaradi tega je po- membno, da pri zasledovanju vzgojnih ciljev verjamemo v otrokov uspeh. To ka- žemo s svojimi dejanji, z izborom besed in z odzivom na posamezno otrokovo vede- nje. Potrudimo se, da bomo v otroku videli dobre stvari. To ne pomeni, da z dobrimi stvarmi opravičujemo odsotnost napredka, ampak zgolj to, da ne izpostavljamo slabih stvari v veri, da se bodo izboljšale. Ali želite otroku privzgojiti določen interes, s katerim se ne more poistovetiti? Zavedati se moramo, da vzgoja ni name- njena prenosu interesov z vzgojitelja na vzgajanega. Otrok in vzgojitelj sta različni osebnosti, zaradi česar moramo kot vzgo- jitelji dopustiti možnost različnih osebnih interesov. Vsiljevanje določenega interesa ali dejavnosti s strani vzgojitelja, ki ni v inte- resu vzgajanega, lahko izzove odpor v obliki neželenega vedenja. Pri vseh teh razlogih je priporočljivo pose- gati le po metodah preventivne in podporne discipline, ki zajemajo oblikovanje sprošče- nega in spodbudnega vzdušja, oblikovanje jasnih pravil, mej dovoljenega in vedenjskih standardov za posamezno situacijo, opo- zarjanje in ozaveščanje neželenega vede- nja, spodbujanje samodiscipline in občutka odgovornosti pri otroku. To pomeni, da se kaznovanju venomer izogibamo, razen če otrok s svojim vedenjem ogroža svoje zdravje ali zdravje ljudi okoli sebe. To pa ne velja, kadar naletimo na neželeno vedenje, ob katerem otrok doživlja pozitivna čustva. Ali otrok ob (za vas) neželenem vedenju doživlja pozitivna čustva? Govorimo o tistih oblikah vedenja, za ka- tere se otrok kljub morebitnim negativnim posledicam zavestno odloči. Sem spadajo pretirana uporaba mobilnih telefonov, ra- čunalnikov, nezadostna količina nočnega počitka, izzivalno in kljubovalno vedenje, v najstniškem obdobju uživanje opojnih sub- stanc, kajenje, ponočevanje, nepremišljeni spolni odnosi itd. Za take in podobne rizične ali škodljive vedenjske vzorce se vzgajani običajno odlo- čajo zaradi pozitivnih čustev, ki so rezultat izbranega vedenja. Da bi izvajanje takega vedenja preprečili, moramo zato preprečiti doživljanje pozitivnih čustev, kar običajno dosežemo s kaznijo. Kazen predstavlja vsa tista vzgojiteljeva dejanja, ob katerih vzga- jani doživlja negativna čustva. Težo kazni vzgajani opredeljuje z intenziteto doživlja- nja negativnih čustev. Kazen bo tako učin- kovita takrat, ko bo doživljanje negativnih čustev, ki jih bo vzgajani povezal z določe- nim vedenjem, intenzivnejše od doživljanja pozitivnih čustev. Zato je za učinkovito iz- vajanje kaznovanja ključnega pomena do- bro poznavanje vzgajanega, njegove oseb- nosti in delovanja, predvsem poznavanje tistih dejavnosti, ob katerih vzgajani doži- vlja negativna čustva. Med najpogostejše razloge za pojav nežele- nega vedenja tako uvrščamo: 1. nepoznavanje želenega vedenja s strani otroka, 2. nezadovoljene potrebe otroka, 3. nerazumevanje otroka s strani njegovih bližnjih, 4. pričakovanje neželenega vedenja, 5. vsiljevanje osebnih interesov, 6. neželeno vedenje se otroku splača. Literatura • Klanjšček, Miha (2019): Otrokovo dojemanje vzgojnih ukre- pov svojih staršev. Magistrsko delo. Koper: Univerza na Pri- morskem, Pedagoška fakulteta. Foto: Matej Hozjan