JUNIJ 1979
Titu za rojstni dan
Ob dnevu mladosti upre vsa Jugoslavija oči na prizorišče-v; Beograd, kjer mladi na svoj edinstven način že dolgo’vrsto let izražajo v plesu, ritmu in pesmi naše naj-iskreriejše želje tovarišu Titu'za njegov rojstni dan: Takrat So prisotna vsa naša srca v eni • sami vroči želji, da; bi bil šo' dolgo med nami. Vsako-leto izbiramo besede) kako izraziti:vse tisto, kar čutimo Presilna je njegova osebnost, pregloboko njegovo delo, da bi ga bilo mogoče zajetkv prigišče besed.
Cesti tek tovarišu Titu so tako tesno povezane z našo srečno in ustvarjalno sedanjostjo in optimistično se raztezajo tudi v jutrišnji dan.
Na -gradbiščih mladinskih delovnih brigad, na shodih, v delovnih sredinah, šolah, na okopih naših delovnih zmag se 'vzpenja ponosno obljuba. .Vseh’ nas, .ki gromko zadoni V dobro znani spev: »Druže Tito, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta. ne. skrenemo!«. ^	• ■'
, In ko tega dne vsa Jugoslavija čestita našemu tovarišu Titu, naj nam ne bo 25. maj — dan mladosti le dan proslave, združimo vtem dnevu res mladost, srečo, ljubezen, medsebojno tovarištvo, .ustvarjalnost in delovni polet,' združimo vse to za nas danes jp za- jutrišnji dan. -
Osrednja revirska proslava na Vrheh
Osrednja revirska proslava v počastitev 60-letnice ustanovitve in delovanja Komunistične partije Jugoslavije, Zveze komunistične mladine Jugoslavije, združenih revolucionarnih sindikatov, organiziranega gibanja žensk in 40. obletnice posvetovanja tovariša TITA z aktivom vodilnih komunistov Slovenije, je bila v soboto 2. junija 1979 na Vrheh. Slavnostni govornik je bil tovariš Franc ŠETINC, sekretar Predsedstva CK ZKS,
Po konstituiranju CK ZKJ pod Titovim vodstvom v Bohinju in vsedržavnem • posvetovanju KPJ v Tacnu pred 40 leti, je bilo posvetovanje tovariša Tita istega leta, junija, na yrheh nad Trbovljami z vodilnim slovenskim partijskim aktivom. Ta dogodek zavezuje delavce in občane revirjev, da vsebinsko bogato in široko zasnovano proslavimo te jubileje. Spominjamo se vseh dolgoletnih, težkih in neprekinjenih bojev ter naporov za socialno in, nacionalno, za socialistično preobrazbo vseh .jugoslovanskih narodov in narodnosti in za splošen družbeni napredek na vseh področjih dela in življenja.
'V Trbovljah so se na to praznovanje pripravljali že dalj časa. Vodstva družbenopolitičnih organizacij in skupščine občine Trbovlje so ustanovile odbor in več delovnih skupin za organizacijo in izvedbo, proslave. Program je bil sestavljen 'Celovito.'
V kulturnem delu programa so Sodelovali: zbori zasavske pevske skupnosti, mladinska pevska zbora iz Trbovelj in Zagorja, godbe -ha pihala iz Trbovelj, Hrastnika in Zagorja ter recitatorska skupina.' To proslavo so Trboveljčani povezali s tradicionalnim množičnim partizanskim, pohodom na Vrhe.
Množična udeležba na osrednji, revirski proslavi 2. junija na Vrheh je bila naša plemenita od-dolžitev celotni revolucionarni preteklosti, vsem padlim revolucionarjem in izraz našega zago-
tovila, da bomo nadaljevali njihovo bogato revolucionarno delo. Po pričakovanjih se je osrednje revirske proslave na Vrheh udeležilo najmanj 10.000 delovnih ljudi in občanov iz Hrastnika, Trbovelj, Zagorja in Žalca ter številni gostje iz ostalih slovenskih občin.
ŠTAFETA TITU
Enotna štafeta mladosti, ki jo polno’ naših želja in čestitk ter ljubezni do Tita, izročijo mladij našemu voditelju, še organizira, od leta 1957 in je imela dosedaj. izhodišče v naslednjih krajih:
1957 Kumrovec, 1958 Tjentište,. \ 1959 Zagreb, 1960 Gevgelija, 1961 Titovo Užice, 1962 Jesenice, 1963 Jajce, 1964 Skopje, 1965 Titograd, -1966 Rudo, : 1967 Zagreb, 1968 Derdap, 1970 Landovica, 1971 Koper, 1972 Iriški Venec, 1973 Ko-lašin, 1974 Titov Veles, 1975 Labin, 1976 Brčko, 1977 . Niš, 1978 Kosovska Mitroviča in 1979 Ravne ha Koroškem.
Zaključni izlet po Jugoslaviji
2e 4. leto mladinci osnovne šole narodnega heroja Rajka Hrastnik tesno sodelujemo z osnovno šolo Ivo Lola Ribar dz Raške v Srbiji in tako krepimo bratstvo in enotnost. V mesecu maju jih v okviru zaključnega izleta po Jugoslaviji še obiščemo in tako naše stike še poglobimo.
Tudi letos smo se polni pričakovanja 10. maja odpravili na pot. Ob 19. uri smo se zbrali na šolskem dvorišču in nestrpno pričakovali prihod avtobusov. Mimogrede smo zložili potovalke in darila za Raško v prtljažnik, se poslovili od staršev, prijateljev in nekaterih tovarišic učiteljic. Tako smo se odpeljali neznanim krajem in dogodivščinam naproti.
ki so nam opisovale pot in znamenitosti ob njej, smo kljub temu v muzeju radi prisluhnili vo- • diču. Pripovedoval nam je o težkih trenutkih naše narodnoosvobodilne borbe, ko so 21. oktobra 1941 v Kragujevcu ustrelili kot talce 7.000 Kragujevčanov, med njimi. 300 dijakov kragujevške gimnazije, s profesorji vred. Ko smo opazovali predmete ustreljenih, nas je stisnilo pri srcu, saj so pred nami živo vstajale slike takratnih dogodkov. V krožni vožnji smo si iz avtobusa ogledali še spomenike žrtvam, med njimi spomenik streljanim dijakom, spomenik odpora in svobode, spomenik upornosti in bolečine, spomenik malim čistilcem o-butve. Videli pa smo tudi sedem
Spomenik ustreljenim dijakom v Kragujevcu
Na Dolu se je našima 2 avtobusoma pridružil še tretji in število je bilo popolno. V avtobusu je vladalo veselo razpoloženje, razgovor še dolgo v noč ni zamrl. Celo harmonikaš se zlepa ni utrudil, čeprav' so ga med vso vožnjo največkrat preglasile kasete.
Zgodaj > zjutraj smo prispeli v Beograd, kjer nam rahel dež ni pokvaril razpoloženja. Sam Beograd smo si ogledali skozi šipe avtobusa, nato pa smo se zapeljali na Kalemegdan. Tam smo si ogledali težko orožje in tanke pred muzejem, sotočje Save in Donave in občudovali lep razgled na Beograd. Res še nekoliko zaspani, vendar dobre volje. V parku je eden od fantov skušal prepričati veverico, naj gre z nami, vendar živalca povabila ni sprejela, kljub temu da smo oba zamudnika po dolotrajnem iskanju komaj našli. Ker smo se se zmenili, da bo vsak avtobus za zamudo plačal precejšnjo kazen, si nihče več ni upal privoščiti zamude.
Naš naslednji postanek je bil v Topoli. Mavzolej Karadordevi-čev v Oplencu nas je zelo prevzel, posebno lepi mozaiki po stenah, ki so sestavljeni iz centimetrskih ploščic v kar 1.500 barvnih odtenkih. Seveda pa smo skušali raziskati tudi grobnice posameznih srbskih vladarjev.
Tudi v Kragujevcu nam je bilo zelo všeč. čeprav smo že v avtobusu vneto poslušali tovarišice,
granitnih kamnov različne velikosti na rdečem platoju, z večnim ognjem v sredini, ki simbolizirajo 7.000 žrtev različnih starosti. Večni ogenj svobode dn u-pora proti nasilju je prižgal tovariš Tito ob zadnjem obisku v Kragujevcu.
Čeprav neradi, smo morali dalje, saj so nas v Raški pričakovali naši sovrstniki in prijatelji. Opazovali smo okolico, nekateri so spali in razgovor je počasi zamrl. Le tu in. tam se . j e včasih slišalo vprašanje, če bo kmalu Raška.
Za enim ovinkom smo nazadnje le zagledali policijski avtomobil in 3 učitelje, ki so prišii v naše avtobuse. Pred šolo v Raški nas je pričakala množica učencev in učiteljev, ki so nas bučno pozdravili. Po kosilu so nas prevzeli gostitelji in razporedili smo se po domovih. Ob 18. uri smo se zbrali v domu JNA, kjer smo prisostvovali skupnemu programu in predali darila. Prenesli smo pozdrave vseh učencev,, učiteljev in občanov Hrastnika pobrateni šoli Ivo Lola Ribar. Po programu je sledil za učence ples, za učitelje pa družabni večer. Naslednji dan smo si ogledali še zelo lepo urejeno vojašnico, kjer so nas prav tako zelo prisrčno sprejeli. Kar prehitro je prišel čas slovesa, še zadnji stisk roke, zadnji pozdrav in avtobusi so odpeljali. V Novem Pazarju smo si ogledala še lep hotel v turškem stilu, se poslovili od prijaznih
spremljevalcev — učiteljev iz Raške in nadaljevali pot proti Titogradu.
Vozili smo se po kanjonu Mo-rače, kjer so se nad cesto strmo dvigale skalne stene. Da bi zanimivo vožnj o še - popestrili, smo stavili, koliko tunelov bo do Titograda. Potem smo jih seveda vneto šteli in se jezili — nekateri, ker jih je bilo preveč, drugi ker jih je bilo premalo. Zmagovalca sta bila dva — tovarišica in eden od fantov in to edini, ki se je skušal stavi v začetku upreti. Tovarišica je svoj del stave takoj izgubila, ker je eden od fantov kot iz topa povedal številko našega avtobusa, čeprav je bila tovarišica prepričana, da uganke ne bo nihče rešil.
V Titogradu smo se razporedili po prikolicah, nekaj deklet pa je prebivalo v hotelu. Ker imajo Črnogorci navado, da glasbo samo poslušajo, smo si uredili plesišče kar pred recepcijo v avtokampu. Za silo je kar šlo, vendar smo se kmalu naveličali. Naslednje jutro kar nismo mogli pričakati odhoda, saj smo iz postelj, na jezo učiteljev, zlezli že zelo zgodaj. Potem smo le nadaljevali pot proti Cetinju, naj znamenitejšemu mestu Črne Gore. Zaradi potresa^ je bil muzej zaprt, pa smo si kar od zunaj ogedali Bd-ljardo, kjer je Njegoš pisal Gorski Vjenac, danes pa je v njej etnografski muze!j, muzej NOB in Njegošev muzej. Vsi skupaj hranijo naj večje zgodovinsko bogastvo, ne samo Cetinja, ampak vse Cme Gore.
Cesta do Budve je bila izredno slaba, saj jo pravkar urejajo. V črnogorskem primorju smo bolj kot morje opazovali posledice potresa in življenje, ki se je, vsaj na videz, normaliziralo. V Koto-ru nas je čez zaliv prepeljal trajekt in nam tako prihranil neudobno vožnjo okoli zaliva. Zaradi nepredvidenega zastoja na cesti smo tekmovali v metanju kamnov v morje in se močno čudili, ker ga zaradi optične prevare nihče ni zadel. Zdelo se nam je namreč mnogo bliže, kot jev resnici bilo. /
Z nekaj zamude smo se pripeljali v Dubrovnik na kosilo in si v popoldanskem času ogledali še mestne zanimivosti. Sprehajali smo se po glavni ulici Stradun in obiskali vse odprte trgovinice ob nja(m. Predvsem nas je seveda zanimal sladoled. Po večerji je sledil za nas najlepši del izleta, ko smo v spremstvu tovarišev u-čiteljev odšli v Babin Kuk v disko. Razoloženje je bilo odlično, saj smo po obisku diska zaplesali še na 'plesišču na. ploščadi in zbranim pokazali, kaj znamo po našem plesnem tečaju.
Zjutraj smo se seveda močno jezili na tovarišico, ki nas jé po našem mnenju kar prehitro zbudila. Vendar ni nič pomagalo. Ob »strahovitem« razbijanju po vratih seveda nd bilo mogoče spati in zato smo se vdali. Računali smo, da bomo vsaj malo nadoknadili v avtobusu. Pa smo se ušteli, šaj je bila pokrajina tako lepa in zanimiva, da je bilo škoda zamuditi vsak trenutek. Ogledali smo si znano, turško naselje Počitelj s slikovito arhitekturo, za njim pa še Mostar, kjer nas je v hotelu Neretva čakalo kosilo.
Tudi dolina Nerentve je zelo le-pa. Vneto smo poslušali tovarišico, ki nam je preko mikrofona pripovedovala o najhumanejši. bitki 2. svetovne vojne, o bitki na Neretvi. Ko nas je opozorila na porušeni'most, smo naprosili šoferja za postanek, da smo naredili nekaj posnetkov mostu, čez katerega so naši borci prenesli o-krog 4.000 ranjencev. Tu je bil končan skoraj 3-mesečni . krvavi spopad za vsako ped zemlje, za Vsakega ranjenca, ob katerih sta se kalila bratstvo in enotnost in kovala svoboda. Obujali smo spomine na te težke dni, saj smo se vozili nekako v smeri, iz katere so se prebijale partizanske enote z ranjenci. Ob imenih Prozor, Makij en, Gornji Vakuf, Jajce, so v nas zaživeli spomini na našo slavno preteklost. Sicer lepa avtomobilska cesta se je strmo vzpenjala v hrib, kjer nas je na vrhu Makij ena presenetil spomenik padlim borcem, ki predstavlja velik kamnit cvet upanja in hrepenenja na Neretvi. V Jajcu -TIH de[,s uspoeuz ijspejSo is ouis ve, tik nad njenim izlivom v Vr-bas in Muzej 29. november. Občudovali smo dvorano, v kateri se je- sredi najhujših bojev rodila naša republika. Tovariš Tito je postal prav tu, za mizo v dvorani, maršal in to, kar je- danes — po- j jem in živa legenda, ki nas ponosne in .samozavestne vodi v jutrišnji dan.
Zaradi nesporazuma smo se odpeljali proti Banja Luki, saj je imel vodič na potnem nalogu napisano, da je tam hotel Šport. Približno 2 kilometra pred Banja Luko se je enemu od avtobusov pokvarila zavora, potniki pa smo doživeli negostoljubje v enem od gostišč, kjer je hotel šofer popraviti, zavoro. Kljub temu se nismo dali in smo ob veselem prepevanju slovenskih pesmi pričakali ostala dva avtobusa. Zato pa so bilk »stanovalci« ostalih dveh avtobusov zelo tovariški. Ko so šoferji ugotovili, da bo popravilo možno le na servisu, smo se razdelili v ostala dva avtobusa in odpeljali hazaj proti Jajcu, kjer smo. nazadnje le prenočili. Naslednje jutro so nas čakali avtobusi v polni sestavi, zato smo se veselo razpoloženi odpeljali novim dogodivščinam naproti. V Banja Luki smo si ogle-' dali džamijo, trg,‘in si privoščili; prave bosanske čevapčiče. Ze med nadaljevanjem vožnje smo opazovali pobočja Kozare in prisluhnili tekstu o 3. sovražnikovi ofenzivi, ko je skušal z veliko premočjo uničiti kozarački partizanski odred. Posebno nas je presunil odlomek o ustaških zločinih, ki je pripovedoval o. ženi, -ki so ji ustaši zaklali 4-letno hčerko in, 2-letnega sina, njej sami pa zadali 29 ran.
(Nadaljevanje na 3. strani)
Dopisujte v
Glas mladih
uspešno DEio z mladimi PODELILI SMO PRIZNANJA
Planinsko društvo z Dola pri Hrastniku sodi prav gotovo med najbolj množične. Nič manj pa ne zaostaja tudi z aktivnostjo. Izredno pester in zahteven program dela zahteva aktivnost skozi vse leto.
Zelo lep in tudi primemo urejen planinski dom v Gorah j e vsak dan zelo dobro obiskan. Ob praznikih in vikendih pa skorajda ne more sprejeti vseh — številnih ljubiteljev planin in številnih obiskovalcev.'
Te dni je' dom dobil novo notranjo preobleko. Tako posamezne, dve in triposteljne sobe, kot tudi oba prostora s skupnimi ležišči, so opremili z novimi ležišči in olepšali z okusnim' pohištvom. To pa še ni vse. V načrtu imajo sicer nekoliko večjo investicijo, s katero naj bi posodobili in razširili dnevne prostore. Pred domom urejajo manjši cvetlični vrt, nekakšen planinski »arboretum«, ki naj bi še: bolj popestril in oelpšal že tako in tako lepo urejeno 'in prijetno Okolico doma.
Posebne pozornosti pa so deležni najmlajši. V društvu se še kako zavedajo pomembnosti de-
Na osnovni šoli narodnega heroja Rajka v Hratsniku deluje od 26. januarja 1974 šolska hranilnica. Vse od tega leta deluje skozi Vse leto neprekinjeno, njena vrata. se zapro edinole v času šolskih počitnic. V letu 1976 je hranilnica odprla podružnico na razredni stopnji, v marcu 1979 pa še eno podružnico na šoli Vddka Pavliča.
Pod vodstvom tovarišev učiteljev — mentorjev je ta obilka u-spešno zaživela, vsako leto privablja nove varčevalce in ob tem uveljavlja še en pomemben vzgojni vidik — 'odnos do sredstev, varčevanje.
Šolska hranilnica je tudi u-strezrio organizirana, ima svoje organe upravljanja: zbor varčevalcev, svet hranilnice in j samoupravno delavsko kontrolo. Na predmetni 'stopnji je" hranilnica odprta vsak dan, na razredni pa 2-krat tedensko. Od leta 1975 dalje; so se začeli posluževati tudi brezgotovinskega poslovanja.
Od skupnega števila .učencev šole je na- razredni stopnji (mlaj-, ši varčevalci) 66 % varčevalcev, na predmetni stopnji 95 % varčevalcev, na šoli Vitka Pavliča pa je .udeležba učencev pri varčevanju v . šolski hranilnici kar 100 Vo. V hranilnici, varčujejo tudi, različne.:; organizacije, društva in krožki šole.
V hranilnici so zabeležili na dan 31. marca 1979 saldo 259.81$,90 din.
Iz poročila sveta hranilnice je razvidno tudi, kako so bile razporejene obresti šolske. hranilnice:
-— za nabavo knjig V knjižnici
3.000	din,
— razrednim skupnostim na razredni stopnji po 100 ‘din za končni izlet (s pogojem, da imajo vsaj 90 % varčevalcev),
la z mladimi, katerih je trenutno včlanjenih preko 300. Zanje prirejajo številne izlete, z raznimi predavanji pa skrbijo za pravilno vzgojo in seznanjajo naj mlajše z lepotami slovenskih planin in gora.
Shoda slovenske mladine v Bistrici ob Sotli pred dnevi se je udeležilo preko 100 pionirjev — planincev iž tega planinskega društva. Vsi udeleženci so ob tej priliki pričeli z obiskovanjem zasavskih in posavskih hribov v o-kviru Zasavske planinske transverzale. V upravnem odboru društva zatrjujejo, da bo Vseh sto začetnikov do konca leta to transverzalo tudi opravilo. Po začetku sodeč jim to tudi; ne bo težko. Kajti od štirinajstih postojank na tej poti so jih pet že o-biskali.
Naj še dodam, da planinsko društvo iz Dola pri Hrastniku zelo uspešno sodelujejo z OŠ Heroja Rajka PE Borisa Pusta na Dolu, kjer že več let uspešno deluje planinski krožek pod vodstvom mentorja tov. Branka Mravljaka.
Jolže Premec
— osmim razredom za izlet po Jugoslaviji 6.000 din kot pomoč socialno šibkim.^ ;
■ »Po glasilu šolske hranilnice — KOVANCI«
Zaključni izlet po Jugoslaviji
(Nadaljevanje z 2. strani)
Spomenik na vrhu Kozare — na, Mrakovici, nas je še posebno prevzel zaradi svoje veličine in podatka, da je posvečen 35.350 Žrtvam, med katerimi je bilo kar
11.000	otrok. Nemi smo obstati pred memorialnim zidom na vrhu Mrakovdne, kjer je poleg spomenika Vpisanih 9.864 imen naših borcev. Prav tu, na prizorišču bratomorne vojne, se danes kalita bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti, Tu se namreč zbirajo mladi iz vse naše domovine.
Ker smo imeli dovolj časa, so si fantje iz Hrastnika in Dola napovedali nogometno tekmo. Po u-vodnem treningu pa je žal preveč vneti nogometaš žogo predrli in s tekmo hi bilo nič. Odločili smo se, da , bomo nadaljevali vožnjo proti domu.
To je samo nekaj vtisov z naše ekskurzije po Jugoslaviji. Lahko rečemo, da nam je bilo zelo všeč. Spoznali smo svoje pobratime v Raški, mnogo, bolj smo se spo-nzali med seboj, videli pa smo tudi veliko lepot naše domovine.
Zato se še enkrat zahvaljuje- -mo vsem tistim, ki so kakorkoli pripomogli k organizaciji tega izleta.
Predsedstvo OO ZSMS OŠ NH Rajka Hrastnik
Predsedstvo občinske konference ZSMS Hrastnik je na svoji seji dne 23. aprila 1979 sprejelo sklep, da v mesecu mladosti in letošnjih jubilejih podeli priznanja občinske konference ZSMS Hrastnik mentorjem za njihovo delo z mladino in mladim družbenopolitičnim delavcem. Priznanja so bila podeljena na skupni seji DPO Hrastnik 18. maja 1979.
Priznanja so prejeli naslednji mentorji:
J Jože Gerhard za uspešno delo z mladimi na področju informiranja.
2.	Albert Kapelar za delo z mladimi na športno-rekreativ-nem področju.
3.	Branko Kastelic za uspešno delo z mladimi v ZSMS na šoli.
4.	Franjo Krsnik za uspehe pri svetovno nazorskem in moralnem oblikovanju mladih.
5. Branko Kušar za uspešno delo z mladimi na kulturnem področju.
6.	Nada Meterc za uspešno delo z mladimi v Planinskem društvu.
7. Vanda Mlinar za uspešno-mentorsko/ delo v ZSMS na šoli in v krajevni skupnosti.
Mladli družbenopolitični delavci:
' 1. Metka Avflič za prizadevno delo v ZSMS. '.,
2. Anton Grebenc za prizadevno delo na področju mladinskih .delovnih akcij.
\ 3. Miran Grohar za prizadevno delo na področju lokalnih mladinskih delovnih akcij.
4.	Miran Hribšek za prizadevno delo v ŽŠMS.
5.	Fanika Klinc za', prizadevno delo v ZSMS in Planinškem društvu.
6.	Jani Lenart za uspešno delo v mladinskih delovnih brigadah.
7.	Anita Mausser za prizadevno delo v ZSMS.
Na povabilo osmošolcev osnovne šole narodnega heroja Rajka v Hrastniku je učence obiskala tovarišica Olga Kastelic, znana borka, in nam pripovedovala o svojih doživetjih med NOB. Njeno partizansko ime je bilo Marjetka.
Ni poznala strahu, čeprav je bila še otrok. Kmalu je izgubila mater, ki. So jo Nemci ubili v celjskem . Starem Piskru, zatem pa so ji ubili še očeta. Poznala je vrsto znanih skojevcev in komunistov, med njimi, tudi naprednega mladinca Jožeta Meniha-Raj-ka, po katerem se. imenuje tudi naša šola.
»Tudi jaz bi morala s pohorskim bataljonom odriniti na O-sankarico na Pohorju. Z Jožetom Menihom-Rajkom bi se morala sestati, da bi me odpeljal k svojim. Toda zgrešila ' sva se. Tako sem še naprej ostala pri svojem bataljonu. Imela sem srečo, saj bi drugače tudi .jaz padla v tej legendami bitki, ki je bila 8. januarja 1943. Sovražnik, je odkril
8.	Milojka Mlinar za prizadevno delo v ZSMS in krajevni skupnosti.
9.	Olga Možic za prizadevno delo v ZSMS.
10.	Anica Musar za prizadevno delo v ZSMS.
11.	Mile Plahuta za prizadevno delo na kulturnem področju.
12.	Edita Pogačnik za prizadevno delo v ZSMS.
13.	Marjan-Pušnik za prizadevno delo v ZSMS.
14.	Franc Romih za prizadevno delo v ZSMS.
15.	Karli Zorko za prizadevno delo v ZSMS.
16.	Rajko Žagar za prizadevno delo v ZSMS.
Vsem skupaj v imenu občinske konference ZSMS iskreno čestitamo.
s	skroman
K	karakteran
O	omiljen
J	jedinstven
E	energičan
V	vredan
A	agilan
C	cenjen
zemljanke dn taborišče Sn pobil vse borce, ki so prezimovali. Bilo mi je zelo hudo, ko sem izvedela za to nesrečo svojih tovarišev,« nam je pripovedovala.
Povedala nam je tudi nekaj a-nekdot, katerim smo se vsi nasmejali. Opisala nam je žalostno zgodovino o Marti Babičevi, ki je napisala pretresljivo pismo materi v slovo, preden so jo Nemci odgnali v zapor in tam ubili. To pismo je objavljeno v knjigi Hrastnik skozi desetletja.
Marjetka je sodelovala tudi v koroški četi, kjer je bilo tudi veliko zavednih koroških Slovencev, ki so pobegnili v partizane z vojaško opremo .vred.
Povedala nam je, da se s temi borci še sedaj večkrat dobijo in spomnijo preteklih dni.
Postavili smo ji še nekaj vprašanj in ji na koncu podarili šopek. Bila je vesela,' našemu vabilu se je z veseljem odzvala.
Blaženka Vidmar
NAŠI ŠOLARJI VARČUJEJO
Olga Kastelic •Marjetka je pripovedovala