Boj proti fašizma; je boj vsakega poštenega rodoljuba; vsakega delavca in delavke — pač vsakega brez izjeme na politično, narodno ali pa versko pripadnost!
CENA NAROČNINI:
Za Kanado in USA.
Za eno leto........................ $3.00
Za pol leta............................1.75
"Authorized as second class mail, Post Office Department, Ottawa"
• 9	V . . .		NEODVISNO GLASILO KANADSKIH SLOVENCEV		V . . .	
Let. 4. Št. 145.		Cena 5 c.	TORONTO, ONTARIO WEDNESDAY, JANUARY 16TH, 1946.	Price 5c.		Vol. 4. No. 145.
Podpira jmo slovenski I JZV0Jjen Svet Mednarodne sigurnosti progresivni tisk . c' . ,	,
in ovet za ekonomsko soc. probleme
- list Edinost
Tako se glasi naslovna stran nabiralne pole, katero nam je poslal minuli teden dobro znani rojak Edvard Troha iz Port Arthurja. Poli je priložil denarno nakaznico v znesku $74.00 ter označil takole:
Sedemdeset dolarjev in 50 centov za tiskovni sklad na račun naše kvote, nadaljnih $4.00 za eno novo naročnino.
To vsoto je priložilo 26 rojakov, katerih imena priobčimo pozneje. Kako so se pripravili za kampanjo v Port Arthurju, nam pove naslednje pismo:
"Nastopil je čas kampanje za list Edinost. Citati smo določene kvote v posamezne naselbine. Tako je tudi nam v Port Arthuiju določena kvota za fond lista, $300.00, med tem, ko si za nove naročnine določi kvoto vsaka organizacija ali društvo posebej.
Za Port Arthur je ta čas neugoden voditi kampanjo, ker se večina naših zelo marljivih rojakov za narodne in napredne stvairi nahaja izven mesta na gozdnem delu. In da olajšamo delo lokalnemu odboru kampanje tukaj v Port Arthurju, pa tudi v drugih naselbinah naj bi storilo svojo dolžnost napram progresivnemu tisku in ne čakati opominov.
N. pr., nas skupina Slovencev zaposlenih na Hadsonu, smo prvi dan kampanje zbrali $70.50 za fond Edinosti. Seveda to se računa v kvoto Port Arthurja. S tem pa se nam zdi primerno pozvati vse gozdarje, da slede našemu primeru. Kaj boste rekli na to po drugih gozdnih kempah in tudi naselbinah?
Mi upamo, da bo letošnja kampanja uspešnejša od vseh dosedanjih. Prvič vzemimo si vzgled kampanjo "Novosti." Z kakšnim uspehom je končana in drugič, da je naš list napravil plemenito delo med nami, to menda ni treba o menjati. Ker to danes vidijo tudi tisti, katerih ponašanja spočetka so bila zelo čudna ako ne celo nedopustljiva. Sedaj vidimo kako pošteno nam Edinost tolmačila borbo našega naroda v stari domovini in nas veidino opozarjala pred lažnjivo propagando pro-tiljudskih elementov. Toda njena vloga z tem ni končana. Pred nami in predi našim tiskom so še velike naloge, "ki jih moramo izpolniti napram želj.am onih, ki so polagali svoja življenja v tej vojni, da bi povojni svet dejansko vžival plodove velikih določb na strani Zedinjenih narodov. Zato prav sedaj kot nikoli, prej, je treba napeti vse sile, da bo kampanja Edinosti diosegla kar največji uspeh.
Edvard Troha.
Drugo pismo nam je poslala Anica Starič, tajnica kampanje v Timminsu, mu priožila denarno nakaznico v znesku $123.00 in sicer $80.00 za fond in 43.00 za nove in ponovne naročnine. Enako so poslali iz Montreala $60.00 za fond in 15 dol. za pet novih naročnin. Med tem poslali so iz Nanaimo, B.C. $41.00 za 11 ponovih in 2 novi naročnini. Več drugih naročnikov v Kanadi in Zd. državah so poslali ponovne naročnine, ter priložili še kako novo naročnino od svojega prijatelja tako, da je prvi teden kampanje res dosegel dober rezultat kakor nam pokaže tablica na drugem mestu.
Uredništvo Edinosti se obrača na vse zastopnike in zastopnice, tajnike kampanje in druge prijatelje narodnega in delavskega tiska, da posnemajo naše rojake na gozdni kempi v Huldson, Ont. Njihovo pismo samo po sebi pove tako važnost kakor tudi potrebo lista, kateri je tako odločno zagovarjal borbo proti fašizmu, utrjeval narodno edinstvo in je sedaj na braniku resničnih narodnih in delavskih interesov.
Uredništvo
Navodila za denarne pošiljke v Jugoslavijo
Jugoslovanski konzulat v Mon-trealu naznanja glede pošiljanja denarja v stari kraj, oziroma FNR Jugoslavijo, naslednje:
"Tem potom se obvešča naše izseljence v Kanadi glede denarnih pošiljk sorodnikom in svojcem v Jugoslaviji, da je Narodna Banka FNRJ vzpostavila denarno poslovanje s kanadskimi bankami (Bank of Montreal), potom katerih se lahko pošlje denar v staro domovino.
Radi tega naši izseljenci v bodoče lahko pošljejo denarne nakaznice potom kanadskih bank, naslovljene na Narodno Banko Federativne Narodne Republike Jugoslavije v Belgradu ali pa njenih podružnic v Jugoslaviji.
Istočasno se naprošajo vsi oni izseljenci, kateri so naslovili denarne nakaznice preko tega Konzulata, da pošljejo ako niso že poslali določene pristojbine in to: 50 centi za nakaznice do 40 dol., ali $1.00 za nakaznice nad $40.00.
Generalni konzulat bo v bodoče izseljencem dajal potrebna navodila glede denarnih pošiljk v Jugoslavijo, lahko se pa tudi obrnejo nanj pismeno za nadaljna pojasnila u zvezi prašanj. ki jim niso jasna".
Consulate General of the Federal Peoples Republic of Yugoslavia.
DOBER SPRE JEN GEN. EISENHOWER-JA
Toronto —. Preteklo soboto se je tukaj vršil počastni sprejem Generala D. Eisenhower-ja, kateri je na potu iz Ottawe obiskal Toronto. Sprejemna svečanost se je vršila pred mestno hišo poleg velikega števila navzočega prebivalstva, civilnih, vojaških in državnih uslužbencev.
Mestno časopisje in tudi občinstvo je zaželelo vrhovnemu poveljniku zavezniških armad v Evropi, dobro došlico!
JUGOSLAVIJA ČLANICA SVETA
ZA EKONOMSKO-SOCIALNE PROBLEME
London — Na skupni seji Organizacije Zedinjenih Narodov je izvoljen Svet Mednarodne Sigurnosti, ki ga sestavlja 11 članic, pet stalnih in šest začasnih, kakor določa Carter Organizacije Mednarodne Varnosti.
Stalne članice, ki imajo največjo odgovornost za varnost miru in sigurnosti so: Sovjetska Zveza, Velika Britanija, Združene države Amerike, Francija in Kitajska. Kot začasne članice za dobo dva leta so izvoljene: Avstralija, Brazilija, Egipt, Mexico, Nizozemska in Poljska.
Med tem Svet za ekonomske in socialne probleme sestavlja 18 članic, med temi tudi Jugoslavija in sicer potem, ko je Nova Zelandija odklonila kondidaturo v korist Jugoslavije pri drugem glasovanju.
V samem začetku zasedanja Organizacije Mednarodne varnosti Zedinjenih Narodov, je prišlo do nezadovoljstva in presenečenja med večjim številom delegatov, ko je sicer z nenavadno metodo za predsednika te organizacije bil izvoljen P. H. Spaak, belgijski vnanji minister. Med tem, ko je sovjetska delegacija za predsednika predlagala Trygive Lie, Norvežan, Spaak je bil izvoljen brez da bi bil sploh predložen. Nekateri delegati so protestirali proti tako nenavadnih volitev predsednika, preko katerega je želja vsaj nekaterih sil držati kontrolo nad sejami. Dimitri Manuilsky, načelnik ukrajinske delegacije je povodom tega dejal, da je tak način v nasprotju demokratičnemu prakti-ciranju pri takih volitvah in tudi v nasprotju pravic vseh navzočih članic. V naprej, pravi Manuilsky, osebe, katere se bode imenovalo na kakršne koli dolžnosti se morajo nominirati (predložiti) pred
članicami Organizacije in na ta način izvoliti.
V Londonu postavljajo vprašanje vstanovitve "svetovnega parlamenta" ali "Svetovne vlade", za kontrolo sveta. Pričakuje se vsled tega, da bo britanska delegacija predložila ta predlog zasedanju Zedinjenih Narodov s prizadevanjem da se ga sprejme. Konkretna dejstva kažejo, da se bo temu predlogu zoper stavila večina delegatov, a posebej sovjetska delegacija, katera se odločno bori proti metod in načina izven določb Čarterja in zlasti proti odvzemanja pravic malih narodov.
Moskovski radio je komentiral
zgoraj omenjeni predlog in pravi, da je predlog za vstanoivtev svetovnega parlamenta utopija (nestvarnost), istočasno škodljiv in reakcionaren. Namreč trdi Sc, da je radi bolj uspešnega dela potreb-| no, da poedine zemlje opustijo ško-; dljivo priporočilo. Nasprotno čimbolj tesno mednarodno sodelovanje je mogoče doprinesti več kot kaj drugega za mir in sigurnost. Ker v takem sodelovanju poedine zemlje vživajo svojo polno suvertnost in nihče izven nima pravice se mešati v njihove notranje zadeve. V zaledju tega predloga se zakri-. vajo nič drugega kakor poedinih i grup in krogov želje, za nadvlado J nad svetom, zaključuje komentar.
Narodna vlada Slovenije je dala 1.500.000 dinarjev za popravila cerkva
Ljubljana — Ko je Predsedstvo Narodne vlade Slovenije v razgovorih s predstavniki Cerkve obljubilo podporo za obnovo porušenih cerkev in potrebnih nadar-binskih poslopij, so se tekom avgusta in septembra začele stekati pri Narodni vladi Slovenije in pri Verski komisiji pri SNOS-u razne prošnje. V septembru mesecu je nato Predsedstvo Narodne vlade Slovenije odobrilo za popravila cerkva na območju ljubljanskega škofijskega ordinariata kredit v znesku 1 milijon dinarjev in za popravilo cerkva na območju lavantinskega škofijskega ordinariata kredit 500.000 dinarjev. Z odredbo 2 oktobra 1945 je Predsedstvo otvorilo pri Denarnemu zavodu Slovenije v Ljubljani do-broimetje v znesku din, 1,000.000 oz. 500.000 v korist cerkvenih ustanov. Po čim najkrajšem po-
stopku, da se glavna dela opravijo še pred zimo, je nato Verska komisija, upoštevajoč vse proinje, ki so se do dne disponiranja s tem kreditom natekle pri njej, po svetu s ordinariatoma in v soglasju denar. Tako so bili nakazani za najnujnejše popravilo cerkev v najpotrebnejših nadarbinskih poslopij v območju ljubljanskega škofijskega ordinariata raznim župnim uradom sledeči zneski: Podbrezje 70&0 din. Radovica 15.-000, Sv. Katarina 7000, Draga 15.000, Podgrad 80.000, Sele pri Šumberku 7000, Blagovica 32.000, Ribno pri Bledu 50.000, Struge na Dolenjskem 55.000, Vače 7000, Poljane nad škofjo Loko 30.000, Velika dolina 10.000, Kopanj 100,-000, Sv. Lenart pri škofji Loki 30.000, Leskovec 10.000, Sv. Križ 15.000, Rova Vranja peč 50.000, Kočevje 53.000, Boštanj 53.000,
MARŠAL TITO
Priporočamo da vsak naročnik dobro prečita njegov spodaj priobčeni govor.
Ajdovec 50.000, Dobropolje 60,-000, Železniki 80.000, Tržišče 20.-000, Dobrova pri Ljubljani 10.000, Št. Janž na Dol. 10.000 Radeče pri Zidanem mostu 10.000, Dobrova pri Kropi 10,000, Gornje pri Bledu 20.000, lazaristom v Ljubljani 20.000 din.
V območju lavantinske škofije pa so bile v isti namen nakazane
sledeče vsote: Kapucinski	«>
mostanu v Ptuju 15.000 din,	Sv.
Marjeta niže Ptuja 160.000,	Sv.
Primož na Pohorju 20.000,	Sv. Jurij ob Taboru 10.000, Gornja
Radgona 56.000, Sv. Marjeta	ob
Pesnici 15.000, Celje 170.000,	Ča-bram 15.000.
Verska komisija pri SNOS.
STORIMO VSE DA BO LETO 1946 LETO VELIKIH ZMAG PRI OBNOVI NAŠE DOMOVINE
GOVOR MARŠALA TITA NA NOVO LETO
Beograd, 1 jan. — Jugoslovanska časopisna agencija "Tanjug" nam je poslala govor maršala Tita, ki ga je održal na Novo leto narodom Federativne Narodne Republike Jugoslavije. Priobčuje-mo ga v celoti in glasi se:
"Leto 1945 je bilo leto vojnih zmag Ujedinjenih svobodoljubnih narodov, velikih in manjših, nad fašističnimi osiščnimi osvajalci in njihovimi pomagači. Toda za našo domovino, za narode Jugoslavije 1945 leto ima osobiti značaj, ker so se za njegovo dobo v Jugoslaviji dogodili sicer dogodki, kateri so opredelili smer razvoju naše zemlje za cel niz nedogled-nih let. V tem letu so doseženi veliki zunanji in notranji politični uspehi. Zelo močno se je dvignil vzgled naše zemlje, ki je vsled naporov in deleža v vojni dobila vseobče priznanje Ujedinjenih narodov.
Naša domovina je uspela konso-lidirati s ustvaritvijo organa narodne oblasti od najnižje do najvišje oblasti povsod v Jugoslaviji. Izvršene so volitve za Ustavno skupščino, katera je enoglasno sprejela velik in zgodovinskega pomena sklep o odstranitvi mor-nahije in razglasila Federativno Narodne Republike Jugoslavije. Sprejeti so tudi mnogi drugi demokratični zakoni in odredbe, sprejet je v načelu načrt nove Ustave, kateri predstavlja temelj naše državnosti, naše narodne demokracije, naše FNRJ, katera predstavlja močno enoto svobod-nom voljom ujedinjenih narodov Jugoslavije.
S okupacijo raztrgana na več delov stara Jugoslavija se je razpadla, a na njenih ruševinah v letu 1945 dogotovljen je veliča-stveni državni dom — Federativna Narodna Republika Jugoslavije, katera se je gradila skozi štiriletno nadčloveško borbo iz krvi in dosti stotine tisočev naj-
boljših sinov in hčera Jugoslavije.
V tem letu naši narodi so premagali ogromne napore in dosegli velike uspehe pri obnovi naše zemlje. Na prvem mestu vzpostavljen je po vojni uničen železniški promet. Obnovljen in postavljen je v pogon večji del naše industrije, katera že zalaga naše prebivalstvo z raznimi produkti. Obnovljeni so in v pogonu večji del rudnikov, kateri zalagajo naše tovarne in promet z premogom in rudo. Popravljeno je in obnovljeno tisoče raznih poslopij in stotine porušenih in požganih vasi. Država je dala in omogočila desetine tisočev vagonov žita in drugih potrebščin pokrajinam, ki so največ trpele z strani okupatorjev. S pomočjo Narodne fronte organizacij in vojaštva, je zasejano okrog en milijon oralov prepuščene zemlje, katere plodovi v glavnem bodo služili za prehrano prebivalstva v onih pokrajinah, ki so največ prizadete z vojno. Obnovljene so in začele s poukom v preteklem letu stotine raznih višjih in nižjih šol. Izvršena so mnoga koristna in potrebna dela za skupno enoto v enem rekordnem času, zahvaljujoč se heroizmu, s katerim so prežeti najboljši sini in hčere naša domovine.
Če se vzame v obzir, da je naša hrabra Armada še v maju mesecu vodila teške poslednje boje za osvoboditev naše zemlje, tedaj že to dokazuje od kdaj so se naši narodi sploh mogli posvetiti celiti težke rane, ki nam jih je zadal okupator.i
To se dejstva katera najbolj glasno govore o ogromnem naporu naših narodov, naših delavcev, naše mladine, naših žena, naših kmetov, naše narpdne intelegen-ce, naše armade in naših rokovo-diteljev. Koliko samozatejevanja in truda je bilo treba vložiti dokler se je moglo vse to doseči. Moram pa naglasiti, da bi bili ti uspehi še boljši in večji, ako nebi
bilo raznih narodnih sovražnikov, kateri so z vsemi silami ovirali naše uspehe pri obnovi naše domovine. Stara Jugoslavija in štiriletna okupacija sta nam ostavili rujavo nasledstvo, sabotaže, špekulacije, črnoborzo in naposled tatvine, vse to se je dogajalo v naši zemlji preteklo leto ter napravilo ogromno škodo našim narodnim dohodkom. Bila je sabotaža pri zgraditvi mostov, sabotaža na železniškem prometu, industriji, poljedelstvu, rudarstvo itd. Vse to so ostanki starega državnega reda in istočasno izražajo politični karakter sovražnikov FNRJ., ker njeni sovražniki so podvze-mali razna in drzna sredstva, kako bi napravili večje ovire našemu napredku. Take saboterje, za-pravljivce narodne imovine, tatove, črnoborzijance in kontrobante je treba poditi do uničenja, če hočemo obvarovati velike tekovi-•ne osvobodilne borbe, če hočemo ustvariti to, za kar so položili svoja življenja tisoči najboljših sinov in hčera naše domovine, če hočemo ustvariti boljšo in srečnejšo bodočnost sedanjemu in bodočim pokolenjim narodov Jugoslavije. Proti teh gnilih odpadkov črne preteklosti bivših režimov in vseh sovražnikov nove in srečne bodočnosti naših narodov, se mora boriti vsak pošten rodoljub, vsak oni, kateri ljubi svojo zemljo in svoj narod.
Zakaj jaz vse to iznašam tukaj ? Zato, da se vidi koliko fn kakšne ovire so nam bile na potu z raznim zločinskim delom, da bi se onemogočilo naše dosege in še boljši in vidnejši rezultati. Iznašam pa to tudi zato, da vidimo kako sovražniki naše FNRJ ne mirujejo in kako se naprezajo z vsemi sredstvi ne glede kako blatnimi, samo da bi prizadeli občutno škodo novi Jugoslaviji. In naposled iznašam vse to radi tega, ker želim opozoriti vse poštene rodoljube, da so budni napram vsem takim pojavom in da poma-
gajo narodnim organom oblasti, da se škodo povzročitelje postavi zasluženi kazni. Treba je brez milosti bičati to, kar ne velja in kar je na potu našemu razvoju, a na to imajo pravico samo oni, kateri dajajo vse od sebe v interesu naše skupne enote. Med tem, z ene strani milijoni rodoljubov zalagajo vse svoje sile, da bi čimveč doprinesli zgraditvi svoje razorane zemlje, da bi se čimprej vsaj do gotove meje odstranilo bedo in ustvarili boljši pogoji za življenje. Z druge strani sicer osovražena peščica skuša vse to sprečiti.
Mi stopamo v novo 1946 leto s ogromnimi težkočami in nalogami. Ako je bilo 1945 leto — leto zmage na bojnem in političnem polju, tedaj je vsak državljan naše domovine dolžan storiti vse, da bo Novo leto 1946 — leto deloma zmaga narodne ekonomije. Razume se, da tukaj ni govora o popolni zmagi, ker škoda prizadeta naši domovini je tako velika, da bo vzelo mnogo let predno bodo za-celjene rane. Toda v tem letu mi moramo ustvariti predpogoje, moramo udariti močne temelje, moramo imeti jasne perspektive in pristopiti po skupnem načrtu za narodno imovino.
Stanje naše narodne imovine zahteva od vsakega poedinca založiti maksimalni napor, da bi se res moglo ustvariti boljše predpogoje za srečnejšo bodočnost.
Mnoge naše tovarne niti iz daleč niso dosegle predvojno kapaciteto. Izdatki za proizvodnjo raznih predmetov potrebnih za življenje, so zelo visoki. Od tega nimajo koristi tako država kakor ne odjemalci mesta in vasi in tudi delavci. Pomanjkanje in draginja tovarniških produktov povzročata zvišanje cen drugim sredstvim za življenje, katera proizvajajo kmeti in manjši obrtniki. Pomanjkanje produktov in reči potrebnih za življenje povzroča draginjo. Zato je potrebno dvigniti produkcijo in producirati čimveč, da bi
mogli naši kmeti kupiti to kar jim je potrebno in po taki ceni, kate ra se ne bo preveč razlikovala od cene njihovih produktov.
Obračam se vam, delavci v tovarnah in rudnikih. Zvišajte pro dukcijo vašega podjetja, zvišajte produktivnost dela, napravite čim več raznih proizvodov, ker samo z tem boste ustvarili boljše živ-ljenske pogoje. Naša država, je država delovnih ljudi mesta in vasi. In prav zato ji pomagajte z vsemi silami obnoviti njeno oropano in razorano zemljo.
Naj vam bodo vzgled že mnogi tovariši in tovarišice v tovarnih in rudnikih, ki so že postali heroji dela. Bodite čuječi in budni proti raznovrsnih saboterjev in pripravite neznosna tla sovražnikom naroda, kateri ovirajo ostvaritev naše srečne bodočnosti.
V 1946 letu naj bo delovni na črt toliko bolj stvarnejši in obsežnejši. Vložimo maksimalne napore dobrovoljnega dela, kater» nam je omogočilo v preteklem le tu doseči čudovite uspehe v iz graditvi naše zemlje. Polet za do brovoljno delo se mora nasprotno ne zmanjšati, ampak povečati in ojačiti.
Oračam se tebi mladina Jugo slavije, da boš nosilec delovnega navdušenja, da boš primer samo zatajevanja v izgvidu": domovine kakor za čas borbe za njeno svobod preteklem letu začetku obnovi. Borba za zmagi	• -■
vi zemlje, na premagovanju vseh-začasnih težkoč, je sestavni del velike borbe na bojnem polju, v kateri so tisoči mladincev in mladink Jugoslavije umirali zato, da bi bilo drugim boljše. Naj tvoj mladinski polet najde svoj izziv na prvem mestu v stvarnem delu.
Mnogi sovražniki in celo neki narodni prijatelji današnje Jugoslavije si prizadevajo z.vsemi silami vnašati zmedo med našimi kmeti. Vnašajo nezaupanje na (Dalje na 4 str.)
■etr
slo
v šni
1)
EDINOST"
J	Published weekly at
t	206 Adelaide St. W., Toronto, Ontario,
£	by Edinost Publishing proprietor
in Slovenian Language
Registered in the Registry Office for the Oity of Toronto on the 25th day of June, 1942, as No. 47939 C. P.
Izhaja vsako sredo v slovenskem jeziku. Naslov lista:
EDINOST
206 Adelaide St. W. Toronto, Ontario.
Dopisi brez podpisa se ne vpoštevajo. Rokopis nenaro-čenih člankov in dopisov se ne vrača.
Svoje titovke ne dam!
Nek pioner mi je pravil, da so mu v vlaku, ko se je peljal iz Trsta proti Postojni, ponujali čokolado samo zato, dia bi snel svojo titovko.
Vse življenje je stradal, sedaj mu pa ponujajo celo — veliko tablo lešnikove čokolade, še v ovoju z inozemskim napisom; in ničesar nočejo zanjo, samo titovka jih bode v oči.
že leta 1942. so k njim prihajali partizani, v njihovo revščino so vnašali vzdušje lepše bodočnosti,, ko bo njegova mati mogla vsem otrokom odrezati kruha in njihov oče ne bo več tako mrko gledal v tla.
Takrat je zvedel, kako lepo je otrokom, katerih naroida žive v svobodi. V šolo morejo hoditi, vsakdo, tudi kočarjev sin more postati zdravnik ali inžinlr, ki zida velike in lepe hiše, ali letalec .ali mehanik — šola je prosta za vse tiste, ki se hočejo učiti.
Vzljubil je borca, ki mu je odkril tisto, kar je njega kot otroka težilo. In ker je bilo borčevo znamenje titovka in so ga imenovali Partizan, je vzljubil to znamenje in ime nad vse drugo.
Njegov oče, brat, sestra — vsi so si nekega dne nadeli titovke in odšli v borbo za svobodo.
Oče se ni več vrnil, padel je pri zadnji ofenzivi, ob svitu svobode.
On sam je postal po osvobojenju komandant pionirjev,, njegov bataljon, sedaj odred, je nabral največ starega železa.
To je kratek opis življenja 14-letnega pionirja Jožeta, kateri je prijaznemu tujcu s čokolado odvrnil: "Svoje titovke ne dam za sto vaših čokolad!"
Jože ni bil v dvomu, kaj naj stori. — Naši otroci vedo, da je dal to znamenje človek, ki se je štiri leta, skupno s svojimi najdražjimi, boril po gor,ah in soteskah za novo življenje.
Pionirji, posnemajte Jožeta! Vprašajte svojo mater, zakaj se je boril Vaš oče, vaš brat, ki je nosil titovko — in povedala vam bo: "Za novo življenje, zato da ti bom mogla dati kruha, kadar boš šel v šolo!"
Ančka Po "Mlaldini
Ne mislimo da bi bil zgornjemu potreben komentar. Dogodek je sicer tako živo opisan, da sam po sebi pove le tisto resnico sočutja in zavesti po primeru pionirja Jožeta, pa tja pri ogromni večini slovenskega naroda napram svoji izvojevani svobodi,, svojim najdražjim, ki so položili svoja življenja za njo — in pa napram svojim resničnim narodnim voditeljem — maršalu Titu!
Zgornjemu bi idiodali samo to: "Da je sicer skrajni čas, da bi marsikateri starejših Jožetov tukaj med nami na tem kontinentu, moral posnemati mladega pionirja 14-letnega Jožeta!"
Tujec naj gre proč iz slov. ozemlja
Narodi Jugoslavije so kakor noben drugi narod v Evropi, izvzemivši Sovjetsko Zvezo, doprinesli največje žrtve v vojni proti fašizmu na strani Zeldinjenih Narodov. Njih človeške in materijalne žrtve, so prav zaprav strašne. Tako strašna je cena v žrtvah njihove svobode, da bi ne smelo biti niti najmanjše ovire ne samo za ekonomsko pomoč, da zmoiejo čim prej obnoviti porušeno in oropano domovino in zaživeti lepše in srečnejše življenje. Ampak nebi smelo biti ovir proti priključitvi po prvi svetovni vojni odtelešenega ozemlja.
Čitatelji so zagotovo prečitali članek državne komisije pod naslovom "Razdejanja in škoda katera je narejena Jugoslaviji", ki smo ga priobčili v prej snem izvodu Edinosti. Komisija v tem članku v podrobnosti razlaga kako je povzročena škoda in koliko znaša materijal-na vrednost te škode. Komisija je dognala preračun, da materijalna škoda znaša 9.1 milijard dolarjev ali pa 402.2 milijarde ¡dinarjev v predvojni valuti iz leta 1938 po denarnem kurzu 1 dolar za 44 dinarjev.
Toraj kadar govorimo o Jugoslaviji, tedaj moramo imeti na prvem mestu v vidu ogromne človeške in materijalne žrtve, ki jih je prispevala na strani Zedinjenih rarodov v njihovi skupni borbi za stvari,, katere so jasno določene v Atlantskem čarterju in posebno Krimski konferenci. To je da narodi sami odločajo o svojih notranjih zadevah in da se jim povrne ozemlje, katero je nasilnim potom odvzeto po prvi svetovni vojni.
Primorski in Koroški Slovenci so bili z ene strani nič drugega kakor žrtev italijanskega in nemškega fašizma, kateri si je prizadeval s terorjem in nasilstvom po-tujčiti te b'..aje in jih spraviti pod svojo oblast. Tolda sedaj po skončani vojni, ko vendar ne more biti kakršnega koli vzpoka za poravnanje napak storjenih po prvi svetovni vojni, oni niso svobodni in združeni z^ svojimi rojstnimi brati in sestrami v onem pomenu besede, kakor jih pripada in določajo pogodbe treh velikih. Še vedno se dogajajo sicer neopravičeni dogodki, katere povzročajo preživeli fašistični in profašistični elementi.
To je sicer vprašanje, katero po sklepu moskovske konference pride na raspravo pri pogodbi za razne evropske države, ki so se borile na strani fašističnega osišča, meldi temi tudi Italija, enkrat okrog 1 maja. Pri teh pogodbah bo rešeno vprašanje Primorskih in Koroških Slovencev. In da bo rešeno pravično, se morajo vsi njihovi bratje in sestre tudi v tujini Zediniti in tako zedinjem pristaviti svoj močan glas:
"Tujec mora proč z slovenskega ozemlja!"
TRST 1941 -1945
Trst leta 1941
Spominjam se Trsta v decembru 1941, ko se nas peščica omla-dincev zbrala, okrog aktivistov ko munistov in ustanovila Osvobodilno Fronto za slovensko Pri-morje. Med velikim procesom proti 69im smo prešli v napad in Trst je bil prvič dobesedno poplavljen z letaki, ki so vsebovali pet programskih točk OF. še občutim radost in navdušenje ki sta nas prevzela zaradi učinka te naše prve akcije. Slovensko delavstvo in mladina je sprejela naše letake s ponosom, italijansko delavstvo pa je občudovalo našo drznost in se začelo zanimati za naše gibanje. To nam je bilo v zadoščenje, saj smo hoteli predramiti ljudstvo iz mrtvila, ki je bilo nasledek 20 letnega fašističnega režima. Seveda se je začela zanimati za nas tudi policija, ki je razposlala svoje provokatorje. Posrečilo se ji je, dobiti nas v svojo pest. Vse? Ne vseh. Ali je naše delo z našo aretacijo in procesom propadlo? Ne, ni propadlo — o tem sem se prepričal, ko sem se v začetku leta 1944 vrnil iz kaznilnice v Casteli francu domov v Trst.
Trst leta 1944
Kolika razlika od leta 1941! Bil sem ves navdušen ko sem se sešel z Miho-Igorjem Deklevo, ki me je povabil k sodelovanju v Zvezi slovenske mladine (ZSM). Orisal mi je, kaj vse je bila v času
Hribar Janez, N. poslanec
mojega zapora storila mladina za razširjenje našega gibanja. Radost mi je kalila bridka misel, da se prvi organizator OF na Primorskem, tovariš Oskar Kovačič ni mogel z nami, svojimi prvimi sodelavci veseliti plodu ki ga je rodilo od nas začeto delo. Oskar je umrl teden dni po svoji vrnitvi domov je umrl za jetiko, ki jo je dobil v italijanskih zaporih.
Kolika je bila razlika! Na vsakem svojem koraku sem naletel na ilegalne OF ali KPS ki so bile bodisi pod vodstvom OF KPS (Komunističke Partije Slovenije) in PCI (Partito Communista d'-Italia.) Kaj je to pomenilo? Pomenilo je, da se je gibanje med ljudstvom razširilo in da je tržaško ljudstvo razumelo potrebo našega boja. Italijansko delavstvo se je strinjalo z našo politično linijo in si je prizadevalo, vključiti se čimprej v naše gibanje. Kolikor je bilo v nekih italijanskih ljudskih krogih še nezaupanja do nas, je izviralo iz naslednje bojazni: zavedali so se zla, ki so ga zakrivili italijanski fašisti, in niso mogli misliti, da se naš narod ne bi hotel maščevati nad Italijani. Niso vedeli, da mi nismo gojili in ne gojimo rasizma ne šovinizma, marveč hočemo prav tako kakor italijanski tovariši le uničiti reakcijo. Tržaška mladina si je mnogo pri-zadevela, da bi odpravila to nezaupanje in ustvarila tesno sodelovanje obeh. Zato nisem lepih letakov po zidovih več sam kakor leta 1941, marveč v družbi italijanskega tovariša.
Dne 26, februarja sem odpotoval z drugimi tremi delegati na prvo konferenco slovenske mladine Primorja. Ob odhodu iz mesta sem videl na dimniku magdalen-ske bolnišnice vihrati rdečo delavsko zastavo. Prvič sem se pretihotapil skozi nemškofašistične in belogardistične straže in stopil na osvobojeno ozemlje. Občutil sem, kaj pomeni borba ljudstva in politična sposobnost ljudstva. Pred menoj je bila ljudska država v okupatorjevi državi. Organizacije OF so hkrati, ko so mobilizirale narodne OF, — so sile proti nacističnemu okupatorju, jemale v svoje roke upravo dežele, čeprav so še ostale v ¡legalnosti. Hodil sem od vasi do vasi in videl, kako se vrši politična, gospodarska in kulturna mobilizacija, videl sem navdušenja za boj in odločnost vseh, braniti lastno zemljo, lastno svobodo, videl sem našo vojsko in živel nekaj dni njeno življenje, prenašal njene napore in nevarnosti. Tako sem se duhovno pripra-
vil za udeležbo na konferenci.
Na njej se je razpravljalo tudi o Trstu in njegovi borbi. Spominjam se kako jasno in ognjevito je tovarišica Morana, tajnica ZSM mesta Trsta govorila o sodelovanju z Italijani, ki niso bili Musolinijevi Italijani, marveč naši soborci iz istih nagibov in z istimi smotri, še mi zvenijo v ušesih besede italijanskega predstavnika, ki nas je pozival na delo, da Trst ne bo kost, za katero bi se grizla oba naroda med seboj, ampak mesto, v katerem si oba naroda podajata, roke. Da, korist obeh narodov zahtevajo, da preneha gospodstvo, ki tepta najosnovnejše človeške pravice, in da preneha vsako zaničevanje druge narodnosti, kar nujno vzbuja sovraštvo. Samo z medsebojno pomočjo bosta lahko v svoj prid rešila zlasti skupno gospodarsko vprašanje, ki je vir življenju delavca.
Občutil sem, da se lahko oba naroda objameta in tako mirno zreta v prihodnost. Na konferenci sem videl da nobeden od njiju ni niti več niti manj vreden, ampak da sta oba za isto stvar prelivala tudi kri. Ko se je nato boj
razraščal in ostril, so umirali italijanski in slovenski tovariši drug ob drugem z istim preziranjem skupnega nacističnega sovražnika so enako žrtvovali lastna življenja v prepričanju, da krvna žrtev ne bo zaman. Poleg Slovenske, Dekleve, Kolarča, Zorke Germe-kove so da li svoja življenja Srgio Cermeli, Morganti, Marco Eftimi-rbe, toda ljudstvo, italijansko in slovensko, se ni dalo zaplašiti niti z množičnimi streljanji v Bazovici niti z obešenci v ulici Ghega, marveč je skupaj začelo neizprosno čistiti mesto od fašistične nesnage.
Moja prostost, moja borba je bila kratka: prijela me je gestapo.
Tedaj sem začel spoznavati vse, kar je znal ustvariti proti našemu narodu in proti vsem imperializem: "bunkerje" mučilnice, fizično in duhovno ubijanja v zaporih v koncentracijskih taboriščih. Tu sem videl moderno suženjstvo stokrat hujše od staroveškega, videl sem, kako so človeka ponižali na najnižjo stopnjo, videl sem njihove žrtve — ljudi, ki niso bili več ljudje, marveč samo zveri, ki so še poskušale rešiti tisto kožo,
ki jim je še visela na kosteh . . .
Solidarnost tovarišev me je rešila in dočakal sem svobodo. Z njo je prišlo veselje, postoterje-no z radostjo zaradi zmage nad fašizmom in z radostjo zaradi o-svoboditve moje domovine in mojega mesta — Trsta po naši junaški narodno osvobodilni vojski.
Tej radosti pa je za petami sledilo razočaranje, razočarnje Trža-čana, ki se je boril, ki se je zavedal težav in zaprek na poti do dosežene zmage, ki se je zavedal žrtev, padlih za naše pravice . . .
Trst leta 1945
Od zunaj so zamahnili proti o-svobojenemu Primorju. Privlekli so na svetovni oder tržaško vprašanje. Zakaj ?
Gre za načelo, se čuje iz Londona. Kakšno je to "načelo", ki dopušča zaničevati in žaliti zavezniško, junaško vojsko Titovih partizanov, osvoboditeljico Trsta in Primorja?! Vojsko, ki ni zahtevala ničesar, dala pa vse za to, da se uniči fašistično-nacistična kuga, vojsko, ki je zrastla naravnost iz ljudstva ?! čemu mora tržaško delovno ljudstvo gledati ta prizor, prenašati to preziranje
Mrs. Roosevelt sprejela častno pred-sedništvo Ameriškega odbora za jugoslovansko pomoč
V četrtek, dne 20. decembra, 1945, j bilo formalno naznanjeno, da je vdova pokojnega presednika Roosevelta sprejela častno pred-sedništvo Ameriškega odbora za jugoslovansko pomoč ob priliki časnikarske konference, katera se je obdržavala v uradnih prostorih Ameriškega odbora na 253 East llth Street, New York 3, N. Y.
Časnikarjem in zbranemu oso-bju Odbora je predstavil go. Roosevelt Mr. Zlatko Balokovič, predsednik Odborovega sveta direktorjev. Navzoča je bila tudi Ba-lokovičeva soproga, ki je skupno s svojim soprogom omogočila to, da je ga, Roosevelt prevzela častno predsedništvo.
S časnikarji je ga. Roosevelt razpravljala o bližajoči se kampanji za zbiranje živeža za jugoslovansko deco. Ta kampanja, ki bo nosila ime "Baby Food Campaign" se bo pričela s prvini januarjem in namen kampanje je, da se pomaga 1.200.000 jugoslovanskim otrokom, kateri trpe v resni podhranjenosti.
Izjava ge. Roosevelt se glasi:
"Zavedajoči se zgodovinsko važnega doprinosa Jugoslavije k zavezniški zmagi in dobro vedoč kakšno strašno ceno je plačuje danes ta dežela za to zmago, sem sprejela častno predsedništvo Ameriškega odbora za jugoslovansko pomoč.
"Jugoslavija je bila, prva, ki je organizirala efektivno gerilsko borbo proti nacijskim hordam. Danes pa je narod Jugoslavije narod junakov v cunjah. Jugoslavija je dala 1.200.000 življenj za zmago — več kot 15% svoje predvojne populacije. Danes je v Jugoslaviji 1.200.000 otrok, ki so podhranjeni in tako podvrženi nevarnosti raznih bolezni, ki so posledica podhranjenosti.
"Slabo oblečeni, slabo hranjeni in živeči v slabih in zasilnih domovih in stanovanjih potrebujejo jugoslovanski ljudje danes predvsem več in boljše hrane.
"Kruta ironija je, da ima nemško ljudstvo več za jesti kot jugoslovansko ljudstvo. Listi in poročila UNRRA-e nam pričajo, da dobi povprečen prebivalec Jugoslavije danes komej 900 do 950 kalorij ali hranilnih snovi dnevno, dočim dobe Nemci 1300 do kalorij na dan.
"Danes je v teku kampanja, da se zviša količino živeža za nemško prebivalstvo in mnogi naši kongresniki ter drugi odličniki in javni ljudje podpirajo to kampanjo. Ali ne bi bila naša prva dolžnost da pomagamo olajšati pomanjkanje in bedo v deželah naših zaveznikov?
"Medtem ko vlada v Jugoslaviji splošna lakota in pomankanje, moramo vedeti, da to stanje najbolj zadeva otroke. Statistiko o tem stiskajo človeku srce. En zdravnik piše naslednje: "Še nikdar nisem videl toliko resnih slučajev kožnih izpušč-ajev, ki so posledica lakote pri otrocih, kot sem jih videl včeraj dopoldne. Nekateri otroci so bili prinešeni na postajo v umirajočem stanju — umirali so od lakote. Teh otrok je bila sama kost, in koža. Bolnišnica je polna bolnikov in ne more sprejeti vseh, zato se vzame noter le najhujše
obolele, dočim so oni, ki so kronično in neozdravljivo bolni vsled pomanjkanja prepuščeni smrti, ker druge pomoči zanje ni. Tekom šestih mesecev mojega bivanja v Italiji, kjer sem obiskoval otroške bolnišnice, nisem videl toliko podhranjenosti kot sem jo videl v Jugoslaviji tekom enega dopoldneva . . ."
"Predsednik jugoslovanskega kraja Vlastenica poroča naslednje: "Otroci v mestu šabac v Srbiji so oslepeli vsled pomanjkanja potrebnih vitaminov v njihovi prehrani. V Jugoslaviji trpi 12.000 otrok za kostno jetiko, ki je direkten résultat podhranjenja. Devet odstotkov jugoslovanskih o-trok je brez doma and med temi otroci je porast smrtnih slučajev dosegla 80 odstotkov . . .
"Medtem ko jugoslovansko ljudstvo skuša obnavljati svojo deželi z materijalom, ki ga zberejo skupaj iz razdejanja in podrtij, da si tako pomagajo sami kolikor največ mogoče, je pa docela ne-moče da bi producirali živež ali klali živino, ki jo je pobral nemški okupator, ki je tudi zemljo strahotno opustošil.
"Pomagati moramo torej narodu Jugoslavije vse dotlej, da bodo mogli ljudje sami kaj pridelati in producirati ter vzpostaviti prome-_
tne zveze. Predvsem in najprej moramo pomagati — otrokom. Možje in žene Jugoslavije želijo, da pomagamo njihovi deci . . .
"Z veseljem naznanjam, da bo Ameriški odbor za jugoslovansko pomoč kmalu otvoril kampanjo za zbiranje hrane za jugoslovanske otroke. Kampanja se prične dne 14. januarja. Opozarjam vas na to kampanjo že pred uradno otvoritvijo zato, ker želim, da se posebno pozanimate zanjo in jo ta-korekoč "adoptirate". Ako imate kake sugestije ki bi doprinesle k večjemu uspehu kampanje, vas naprošamo, da nam jih stavite na razpolago.
"Ne strinjam se z onimi, ki pravijo, da naj se brigamo za svoje potrebne — vsi otroci po vsem svetu so v resnici otroci nas vseh. Vojna nas je v tem pogledu mnogo naučila, kajti spoznali smo, da je blagostanje ameriških otrok tesno povezano z borbenimi otroci Jugoslavije, Rusije, Grčije in drugih naših zaveznikov.
"Nekega dne bodo današnji naši otroci delovali skupno z jugoslovanskimi otroci za boljši in srečnejši svet.
"Mar ni "Baby Food" kampanja dober začetek grajenja te bodočnosti in prijateljske koloboracije za dosego tega boljšega svet?"
Pozdrav maršalu Tito in Narodni vladi Slovenije
Dragi maršal Tito!
Mi-člani in članice odseka Zveze Kanadskih Slovencev v Port Arthurju, Ontario Canada, pošiljamo Vam in preko Vas narodom Federativne Narodne Republike Jugoslavije, naše iskrene čestitke in prisrčne pozdrave. Čestitamo Vam na zmagi Narodne Fronte in pa rezultatu volitev za Federativno Narodno Republiko Jugoslavijo.
....Skozi Vašo štiriletno naporno
in neprimerno borbo junaških narodov Jugoslavije pod Vašim neustrašenim vodstvom, tudi Slovenija je vstala na svoje lastne noge in zaživela svobodno življenje. Mi v Kanadi če tudi daleč od Vas smo se zavedali neprimernega trpljenja in naporov, ki so ga trpeli narodi Jugoslavije v borbi proti kletih okupatorjev in njihovih hlapcev. Vaša odločna borba v domovini je tudi nas v daljni tujin} družila skupno pri delu in v besedi. Tudi mi smo se po večini zedinili in tako zedinjeni po naši najboljši moči podpirali moralno in materijalno borbo proti fašizmu in njegovih hlapcev.
Mi Slovenci in Slovenke v Port Arthurju smo po naši najboljši moči pomagali narodom Jugoslavije. Obljubljamo pa, da bomo pomagali tudi v bodoče kolikor nam bodo materijalne in fizične sile dopuščale. V tem duhu dela mi Kličemo:
Naj živi Federativna Narodna Republika Jugoslavija in njen maršal Tito! Naj živi nezlomljiva sloga in edinstvo vseh narodov Republike Jugoslavije!
Smrt fašizmu — svoboda narodu!
Pozdrav predsedniku federativne vlade v Sloveniji, Borisu Kidriču. Dragi tovariš predsednik!
Kanadski Slovenci, člani odseka Zveze Kanadskih Slovencev v Port Arthurju, zbrani na redni seji, Vam pošiljamo naše tople bratske pozdrave in preko Vas vsemu junaškemu narodu nove Narodne federativne Slovenije v okvirju Federativne Narodne Republike Jugoslavije.
Mi Vam čestitamo dragi bratje in sestre na pridobljenih dosegah skozi štiriletno borbo proti zloglasnih okupatorjev in domačih izdajalcev. Naše misli in naša naklonjenost je bila vedno na Vaši strani in tudi takrat, ko so nam bivši protiljudski elementi skušali s lažnjivimi izjavami zasenčiti resnico o borbi narodov Jugoslavije pod neustrašenim vodstvom
priljubljenega maršala Tita.
Mi v Port Arthurju, Slovenci, Srbi in Hrvati, delamo skupno in smo po svoji najboljši moči pomagali Vašo borbo moralno in tudi materijalno. Pomagati Vam hočemo tudi v bodoče v kolikor nam bodo materijalne in fizične sile zmogljive.
Pri zaključku kličemo: Naj živi narodni voditelj maršal Tito! Naj živi prva slovenska Narodna vlada in njen predsednik, Boris Kidrič! Naj živi Federativna Narodna Republika Jugoslavija!
Sprejmite še enkrat naše tople bratske in prisrčne pozdrave!
Smrt fašizmu — svoboda Narodu!
Franc Cimprič, tajnik
Pečat
Port Arthur dne 30 decembra 1945.
j svoje volje in žalitev, da mu nekje odrekajo politično zrelost in njegovo samoodločbo?
Poudariti moramo, da nihče od tistih, ki danes neupravičeno posiljujejo tržaško vprašanje kot načelno, niti reakcionarni londonski tisk, ne izraža dvomov glede bodoče pripadnosti Primorja k Jugoslaviji. Zakaj naj bi tržaško delovno ljudstvo ne smelo že zdaj uživati svoje svobode, ampak bi moralo čakati na sklepe mirovne konference, ki konec konca ne bo mogla storiti nič drugega, kakor potrditi njegovo lastno odločitev, če naj prinese narodom pravičen mir?
Vsa svetovna reakcija očita, da je Tito podvrgel Trst, Istro in Primorje jugoslovanski oblasti, in pravijo, da so metode našega velikega maršala podobne metodam fašističnih roparjev! Delovno ljudstvo ve, da te krive obdol-žitve niso morda delo kakih dveh ali treh zaničevanja vrednih kreatur, marveč delo svetovne reak-je! Tej reakciji nikdar ne gre za to, da bi spet postavila Trst in Primorje italijanski gospodi na obedno mizo, marveč se zaveda, kolika je strateško-politična vrednost tega mesta v rokah naprednih, sil, in bi hotela pod pretvezo liberalnih načel odstraniti te sile zato, da bi se lahko na tem ozemlju organizirala jugoslovanska reakcija. Ta reakcija tega ne more storiti niti v Londonu niti v Rimu . . . "Plava garda", četniki in nji-
J. Gorjanc, N. poslanec
hovi pristaši, ki so se borili proti jugoslovanskim partizanom ob strani fašistično-nacističnih okupatorjev, a z očmi in ušesi obrnjenimi hkrati proti . . . Londonu — ta jugoslovanska "nacionalistična" reakcija je sicer tepena, a se vendarle lahko vsak trenutek oživi.
To je pravi obraz tržaškega vprašanja, ki je skrit za hinavskimi obdolžitvami proti Titu in jugoslovanski vladi. Toda jugoslovanski narodi vidijo to nevarnost in bodo znali braniti Prestražo svoje svobode — svobode, ki je tako dragocena delovnemu ljudstvu, posebej še tržaškemu.
Tržaško ljudstvo se je odločilo za vključitev Trsta v demokratično jugoslovansko federacijo kot avtonomnega mesta že leta v množicah je stopalo v tržaške garibal-dinske brigade. Odločilo se je za priključitev, ko je šlo v iste nevarnosti z nami in ko je poželo isto žetev — svobodo Trsta in se zdaj v svobodi povsem prosto in legalno odločilo po tržaškem Iz-vrševalnem italijansko-sloven-skem osvobodilnem odboru.
Londonski radio poroča o nekem "antifašističnem osvobodilnem odboru za mesto Trst" v — Rimu, kamor se je preselil zaradi nekakšnega jugoslovanskega preganjanja. To pač lahko verjamejo svojim lastnim ušesom samo napovedovalci britanskega radia, ne pa Tržačani, ki zdaj lahko uvidijo, kako neutemeljeno je bilo njihovo nezaupanje pred leti, ko vidijo v Trstu poleg državne zastave tudi svojo italijansko zastavo, ki jim je narodno osvobodilno gibanje jugoslovanskih narodov ni nikdar odrekalo, in obe zastavi z rdečo ivezdo, znamenjem prave demokracije, zaščite njihovih pravic in borbe proti fašizmu do njegovega popolnega uničenja. Tržačani razumejo, kako nesmiselne so zahteve, naj se naše zastave, snamejo, in prav tako dobro razumejo namene reakcije, ki spletkari pod lažnjivimi pretvezami, da bi si podaljšala življenje.
Tržaško ljudstvo, italijansko in slovensko vidi, kdo podžiga k današnjim incidentom. To so njegovi včerajšnji sovražniki. In ker ve, da bodo te zaničevanja vredne kreature, najhitreje likvidirane v Titovi Federativni Jugoslaviji, zato misli ob priliki Titovega rojstnega dne z zvesto hvaležnostjo nanj, na genialnega organizatorja osvobodilnega boja.
Brez Krivde
Napisal dr. Metod Mikuž
Dvoje prinaša čas s seboj, in to oboje je treba flanes ponovno poudariti. Prvič, da z vso dosledno natančnostjo odkriva vse, kar je dobrega in slabega, in drugič, da s svojo pestrostjo in neprestano vsakdanjostjo prerašča še tako skeleče rane in vodi v pozab-ljenje. Danes, ko je zavest in dejstvo svobode potrkala in odprla že sleherno slovensko srce, tako pošteno kot nepošteno, ko kaže vse z neizpodbitno zgovornostjo, kako lepo bo v najkrajšem času zaživela svobodna domovina, pa nastaja nevarnost prav posebne vrste, namreč, da bi začeli pozabljati stvari in da bi se ljudske množice uspavale v neresnici spričo svoje dobrohotnosti. Nikdar se to ne sme zgoditi! In če nam je količkaj mar, da se ohrani težko pribor jena svoboda, se moramo tudi zavedati, da jo je treba braniti z vsemi močmi. Zaenkrat sicer ne več z orožjem, pač pa smo dolžni braniti jo z našo neprestano pazljivostjo, z uspešnim delom in osebno poštenostjo. Bo morda kdo dejal — o tem niti najmanj ne dvomim — v kakšno korist je znova odpirati rane, znova opozarjati na to, kar se je že pozabilo in se pobotalo z u-sodo v prepričanju, da pravice pač ni na tem svetu in je morda samo še kje na drugem. Pa je že tako, da ni prav, če pozabljamo stvari, ki jih ne smemo pozabiti, kot je včasih napačno, če se človek da voditi sami od svojega srca in pozabi na razum.
Danes je čas zgovorno pokazal, koliko zdravih sil je v poštenem slovenskem človeku, prav tako pa tudi koliko jih še spi neizrabljenih. Ne moremo danes še reči, da dela vsak slovenski človek z vso silo, z vso močjo in pametjo. Imamo nazorno primero o vpreženih konjih, od katerih le eni vlečejo z vso silo voz in še svoje sovprež-nike. Tudi pri ljudeh je tako, da eni vlečejo s tako silo, da obenem z dobrim, ki ga prinaša njihovo delo, vlečejo v srečo in boljšo bodočnost tudi vse tiste, ki jih ni bilo nikdar volja, da bi se pri delu pretegnili. Sprva je slovenski narod vse to mirno gledal in trpel, enako kot gospodar, ki tudi leni živini ne odteguje potrebne krme, upajoč, da se bo poboljšala in mu sčasoma le koristno služila. Pameten je tak gospodar in pametno bo storil, če nazadnje nepoboljšljivo žival proda. Enako se danes slovenski narod zaveda, da ima v svoji sredi še lepo število velikih in malih lenuhov in da je prišel čas, ko je treba obračunati tudi z njimi. Prišla je namreč težko pričakovana jesen in polja so rodila kar kolikor pač so. Pogrnjena je torej skupna miza slovenskega naroda, toda samo za ene, — in za lenuhe nikakor ne. Nikdar in nikoli nismo dejali nekrš-čansko: kdor ne dela, naj tudi ne je temveč vselej prav in pošteno: kdor noče delati, naj tudi ne je. In ko bo narod sedel k mizi svojega pridelka, bo prav kmalu uvi-del, da bodo hoteli delati največjo silo in drenj prav tisti, ki vseh teh dobrot niso zaslužili. Ne bo po nobeni postavi nepošteno, če bo vse te napodil. A naletel bo na take nedolžne obraze, da mu bo dvignjena roka omahnila. Udaril pa "bo kljub temu, čeprav bo sto izgovorov, katero vse moramo strniti v enega samega: ne čutim se krivega, čemu me podiš ?
Da, ta "ne čutim se krivega" je treba odpraviti in vsem tem ljudem, ki imajo polna usta tako jalovih izgovorov, je treba danes in ne jutri dopovedati, da so veliki grešniki in krivci, ker ne delajo, ker so lenuhi. Premalo povemo/ ko trdimo, da nam je okupator in izdajalec pustil samo kup razvalin, sledove štiriletnega gorja in trpljenja. Ne! Zapustil nam je tudi kup lenuhov in ti so zadnji preostanek njegove ohole moči in živinske surovosti. In potreb-nejše in koristnejše je, rešiti prej to vprašanje kot pozidati porušeno hišo ali vas, čeprav nam teče jesenski dež na glavo ali za vrat. Hudobni ljudje so to, tisti ki so vzrok draginje, tisti, ki povzročajo, da manjka toliko prepotreb-nih reči, tisti so to, ki jih je fašizem pustil za seme svoje še enkratne rasti.
Ko je začela padati roka narodne pravice po ljudeh, ki so pasli lenobo in s svojimi posestvi in trgovinami služili okupatorja, pač ni premišljevala, ali je padla po visoki ali ugledni osebnosti nekdanje gnile boljše družbe. Narod danes dobro ve, da mu nihče od teh lenuhov ni nikdar priskočil na pomoč. Kaj je imel slovenski narod od vseh graščin, graščakov, bank, zavarovalnic itd. in navsezadnje od bogate cerkvene posesti v Gornjem gradu, Jelovici in Pod-kl juki ? Nič drugaga kakor da so se v najtežji uri, ki jo je preživljah narod, spajdašili in s svojimi sredstvi služili najhujšemu slovenskemu krvniku vseh časov —
fašizmu. To drži in se ne da ovreči. Ne bo dejal narod: kriv si zato, ker si bogat, temveč kriv si, ker si se vezal z narodnimi sovražniki in si jim dal na razpolago svoje bogastvo.
Čas nosi s seboj tudi pozabo. In danes je slovenski narod na poti, da pozabj stvari, ki jih ne sme. Ne sme pozabiti svojih lastnih izdajalcev, čeprav se marsikje že sliši: "Odpustimo, pa je, saj je tudi Kristus." Seveda je, a je odpuščanje utemeljeval: "saj ne vedo, kaj delajo" Tega ne moremo trditi o naših izdajalcih, o vseh tistih, ki so podpirali in hoteli ohraniti fašistično suženjstvo na naših tleh. Neverni Judje pač niso vedeli, da križajo Kristusa, narodni"izdajalci pa prav dobro, vedo, kaj delajo.
Vemo in priznamo, da je v velikosti krivde vseh teh izdajalcev neka gotova, lestvica in razlika, da sta Rupnik ali Rožman več grešila kakor domobranec — bolničar. Prav tako narod dobro razlikuje, da je novopečeni ubožni kaplanski gorečnež, ki je, tako naučen, videl za vsakim grmom boljševiško nevarnost, — nedolžno jagnje v primeri s svojimi težjimi in starejšimi sabrati Prav zato danes narod ne more dejati: pridite nazaj prav vsi, enakopravni in enake časti vredni. Narod je pameten, živ in si zato ne želi nesmiselno in kratkovidno svoje zopetne živi jenske nevarnosti: Narod odpušča, iskrene so njegove amnestije, vso pravico pa ima, odpuščati koliko, kaj in komu.
Dan za dnem človek lahko posluša: Naš ni nič kriv. In tako miselnost razume pri ženi, materi, sinu ali hčeri. A ta danes se neizprosno drži vseh tistih časov, ob katerih se človek upravičeno vpraša, kako so vse žene, matere, sinovi ali hčere mislile takrat, ko je eden od teh, ki danes "ni nič kriv", odhajal v nemške cape oblečen v ofenzive proti slovenskemu človeku.
Še so danes ljudje, ki jim pravičnost narodnih sodišč ni všeč in ki namerno ali nenamerno vsekakor pa neopravičeno, opletajo z jezikom, da se sodbe prestroge, krivične, nezaslužene. Priznati je treba, da je še marsikdo na svobodi, ki je nikakor ne zasluži, vendar pa vsi napori in nesebično delo velikega dela Slovencev le prezgovorno kaže, da je pri nas že zavidanja vredna resnična svoboda, ki jasno vodi še v boljše in lepše dni.
(Slovenski poročevalec 12. sept. 1945)	SANS
DAROVALCI KRVI IZ SUDBURY Pismo iz Drašič
Belokrajina
■HHil
ZGORNJI POSNETEK PREDSTAVLJA ČASTNI CERTIFIKAT Z IMENIKOM ČLANOV IN ČLANIC ODSEKOV TREH BRATSKIH ZVEZ KANADSKIH SLOVENCEV, HRVATOV IN SRBOV, KI SO GA DOBILI V ZNAK PRIZNANJA ZA DAJANJE KRVI RDEČEMU KRIŽU. SKUPNO SO DAROVALI 240 STEKLENIC KRVI.
VSAKA PETOKRAKA ZVEZDICA OZNAČUJE ZA IMENOM ČLANA ALI ČLANICE, KOLIKO STEKLENIC KRVI JE DAROVAL VSAK POSAMEZNO.ČLANI IN ČLANICE TREH ODSEKOV BRATSKIH ZVEZ, SO SE ENAKO ODLIKOVALI PRI VOJNIH POSOJILIH ZA ČASA VOJNE, V KAMPANJAH ZA NAPREDNI PROTIFAŠISTIČNI TISK IN POSEBEJ PRI ZBIRANJU POMOČI NARODOM NOVE SVOBODNE FEDERALNE REPUBLIKE JUGOSLAVIJE.
RES POSNEMANJA VREDNI!
Pismo iz Topolšice
Pismo iz Topolšice katerega je dobil Frank in Tilka Cimprič iz Port Arthurja, od svojega brata oziroma svaka. Pismo se glasi:
Dragi mi brat Frank in Tilka!
Po naših vojnih-zmagah in nadčloveških naporih se vam morem javiti da sem še živ. Pišem pa vam iz bolnice, kjer se nahajam od 14. marca. 1945. Imel sem une-tje pljuč, kar pa je zavzelo težko bolezen, in ni še ugotovljeno, ali ne bo posledica vsega tega — jetika.
Sicer se mi ne zdi čudno, ker smo bili v strašnih časih. Internirana je bila cela družina, ne samo mi, ampak cela vas Novi kot in Stari kot. Internacija ni ostala brez posledic, ker nas je stala ogromno človeških žrtev. Med temi sta darovala svoje življenje na oltar svobode tudi naš Ate in Mama in eden mojih otrok. Pomrli so v tuji zemlji v internaciji. Potem ko so izgnali cele družine v taborišča, je pa tudi zaplenila ta fašistična golazen imetje. Meni so zaplenili 9 glav živine. Na naših tleh so sledovi fašistov in njihovega "kulturnega dela", takšni da je naša vas popolnoma razgnana. Tavamo kar je še živih kot razgnane ovce, to je delo italijanskih fašistov in domačih izdajalcev. Od njih so bili postreljeni Zameški Jože, Grajš Janez, Flo-rijan Frtinčkov in tudi jaz sem bil obsojen na smrt. Če bi me bili tistikrat fašisti dobili v roke, bilo bi pomeni, a me je obiskala tista sreča da sem bil pri partizanih. Vendar sem bil pa na vso žalost ujet še 1942. leta v jeseni od italijanske vojske. Nisem bil ravno streljan, odpeljali so me v internacijo na otok Rab. Otok Rab je bil pa pravi otok smrti. Tam smo delili usodo in trpeli strašno lakoto. Bili smo na Rabu nekaj časa, potem so nas pa neko število premestili v drugo taborišče, katero se je imenovalo "Logar Reniči". Tukaj sem pričakal zlom Italije, po zlomu sem pa zopet stopil v partizane in doživel svobodo. In sedaj ko je svobodna vsa naša domovina premišljujem, kako so poginili naši starši od lakote v taborišču v velikih mukah zadanih od italijanskih fašistov.
Torej dragi brat, drugače se imam tukaj v bolnici prilično. Počutim se ne tako slab. Od brata Jožeta vem toliko, da je bil interniran leta 1943. od Nemcev. Sedaj je prišel domov. Tudi on ima vojne posledice. Doma so mu fašisti požgali vse in sedaj se nahaja nekje v bližini Kočevja. Adolf je bil leta 1942. v Nemčiji, nekje blizu Holandske meje. Od takrat ne vem ničesar več o njemu, najbrž da ga ni več med živimi. S tem končujem, ter upam na odgovor.
Sedaj pa vas pozdravljam vse skupaj, celo družino in tudi Antona, ker tudi on spada k družini. Pišite na moj naslov samo v Pod-presko, ker najbrž da bom premaknjen iz te bolnice, sedaj sem na Štajerskem blizu Celja, a kam bom šel ne vem.
P.S. Ravno med časom ko sem končal to pismo, sem dobil od doma pismo, katerega mi piše žena, da je prišla ena karta od tebe, naslovljena na Zameško Francko v Srednjo vas. Obenem mi pošilja tudi pravi naslov, jaz sem imel namreč neki stari naslov z neko veliko številko. Karta je bila pisana 4.4. 1945. Mislim večkrat na pisanje da se . bom javljal, saj to mi olajšuje čas od premišljevanja. To naj zadostuje za sedaj.
Vas pozdravljam in ostanem Vaš Valentin
OBISK V SUDBURY
Odkar sem se vrnil od vojakov, sem vedno imel v mislih, da obiš-čem moje prijatelje v Sudbury. Kot najbolj primeren čas, so odgovarjali Božični prazniki. Nisem dolgo pomišljal, ampak si vzel počitnice in se napotil tja.
Nisem mislil da bom po par letih tako sprejet v njihovo sredo. Vsi so me prav lepo sprejeli za kar se jim prisrčno zahvaljujem vsem. Ta Božič mi res ostane vedno v spominu.
Pozdravljam vse, ki ste bili v družbi z menoj in vse prijatelje in znance, ter želim da bi 1946 leto "bilo mnogo lepše in srečnejše za vse.
Louis Pust
Pismo iz Strug
Katerega je dobil Matt Ferkulj od svojega sina kateri je bil interniran in opisuje žalostno stanje katero se je dogajalo vsled zapeljancev in domačih izdajalcev. Torej pismo se glasi:
Dragi moj ata!
Sporočam vam da ravno včeraj ko je bila mama v Ljubljani, je prinesla od vas pismo od 20. au-gusta. To nas je jako razveselilo, posebno sta pa bila vesela Anica in Tone. — Dragi ata, to pismo smo težko pričakovali, saj sem že večkrat mislili kako bi vam pisal in potožil naše težave, ki smo jih prestali v teh strašnih časih, pa nisem mogel ker nisem imel naslova. Kodrev Korel, je pisal da ste še živi in zdravi, zato se nam je čudno zdelo, da nič ne pišete. Vem, da vam je težko začeti in se bojite kako je doma.
Pri nas smo še precej zdravi, kar nas je. Ni se pa treba ustrašiti, če vam povem, kaj je doma. Dragi moj ata, vam je znano kaj se je dogajalo pri nas v Jugoslaviji. Jaz sem jo srečno unesel, bil pa sem od 30. augusta 1942 do 8. sept. 1943 v Italiji interniran, potem sem bil pri O.F., nakar so me zopet ujeli 29. augusta 1944. in sem bil do konca v Nemčiji v Mauthausenu, strašno sem trpel in stradal. To je bilo moje življenje. Vinkota so pa še 31. augusta 1942 leta ustrelili na Vidmu, ter Poljanskega, Perinovga, Mat-levga, Malešiča Antona, vseh skupaj sedem in to pred mojimi o-čmi. Sedaj leži Vinko na pokopališču Dobrepolje. Matija, revež je pa tik pred svobodo za vedno za-tisnil oči, bil je 6. marca 1945. ustreljen v Strugah. Dragi ata, ni se treba preveč ustrašiti, kar je je, saj je tudi nam vsem hudo, — kaj pa ne bo. Taki fantje, Vinko je bil takrat 19 let star, Matija 20 pa se tolažimo, saj niso samo naši, saj je skoro vse šlo. Dosti smo prestali kar nas je Lipencov in tacih, saj veste da v Strugah so bile vedno dve strani. Hočevo-je tri, Molešiče, Potiskovski Lu-kež, Žerin in vse take so vse uničili. Sedaj so pa tudi vsi oni dobili zasluženo plačilo in kazen.
Kakor vidite sem jaz sedaj doma. Pri nas smo strašno prizadeti,
imamo hlev razrušen, hiša je pa tudi precej poškodovana, posebno šipe in pohištvo. Ravno sedaj smo nekaj popravili, streho smo dali na pod in hlev, je še Matija kupil les in opeko. Spomladi nameravamo pa še hlev spodzidati in hišo popraviti. Seveda treba bi bilo še denarja.
Pri nas je zasijalo čisto novo življenje, da smo kar zadovoljni, posebno pa mi. Lačni ravno nismo in tudi med vojno niso bili, kljub temu da jim niso dali še soli. Pomanjkanje pa je bilo za obleko in obutev, kar je še tudi sedaj. Seveda naši ljudje niso smeli nikamor. Sedaj so pa Anica in mama vsa v zraku, da boste vi poslali kaki paket.
Povem da kar je moje "žlahte", naj bo po vaši ali pa po mamni strani so bili sami izkoriščevalci, žal mi je pa za stricem Korelnom, kateri se je tako spreobrnil, da je bil mož na mestu, večkrat je prišel k nam, ali je bil takoj oš-potan zakaj hodi k Lipi, na žalost se je pa lansko leto maja meseca smrtno ponesrečil, ker je naletel na mino. Njegovi trije sinovi so tako nesrečni, bili so na napačni poti in jih sedaj sploh nikjer ni.
Pri cerkvi - je skoraj vse požga-no, potem Žvirce, Hinje so pa popolnoma uničene. Toliko v vednost in drugič več.
Torej ako Vas to pismo dobi, prosim da takoj odpišete!
Vas najprisrčnejše pozdravlja Vaš sin
Stane
Pozdrav od cele Vaše družine
Ferkulj Anica in Ferkulj Anton
Ter tvoja žalujoča žena — Reza
Lokalno Veče Kanadskih Južnih Slovanov održi redno sejo dne 20 januarja v prostorih 112 Balsam St. N. Začetek ob 7 uri zvečer.
Poživlja se vse članstvo Veča, da se udeleži seje in ob določenem času.
Tajnica
Spoštovani Urednik!
Tukaj ti pošljem pismo ki sem ga pred par dnevi sprejel od svoje žene, da bodo čitatelji Edinosti čitali še nekoliko kulture nemških divjakov in o divjaštvu katerega so uganjali nad našim neustrašenim narodom.
Marko Pezdirc, Vancouver Pismo se glasi:
Dragi mi mož!
Predno ti nadalje pišem te prav srčno lepo pozdravim, ravnotako tudi otroci.
Sprejela sem tvoje pismo, katerega sem bila zelo vesela, ali ko sem čitala dalje, ko pišeš da si že tako dolgo bolan, tudi žalostna. Mi hvala Bogu, smo še napol živi ostali. Dragi mož, ne morem popisati, straha in trpljenja in se mi čudno vidi da smo še živi ostali, ali prestali smo vse, čeprav brez vsega, ker je vse uničeno, požgano ali drugače uničeno in oropano. Strehe so vse raz-kopane, niti na eni zidanici ni vrat, v hiši pa. ni niti ene žlice kamo li že sklede ali lonca. Razbito je vse, mize, postelje, šipe na oknih in podobah. Razbita je tudi tista velika slika ki si jo ti poslal iz Kanade in peč, z eno besedo vse uničeno, živina, svinje, perutnina je vsa pokradena. Dragi Marko, to je bilo strašno lansko leto 10. julija so prišli v ponde-ljek in drugo nedeljo so pa odšli. Toda ostali smo kakor bi nas iz zraka vrgel brez vsega, ne moke, ne sol, ne enega zrna žita, ne ene cunje, razen kar smo imeli na sebi. Otroci so se razbežali, jaz pa sem ostala pri materi, sem marsikatero po hrbtu dobila. Ko so otroci prišli domov, so se bili namreč vsi nekje sestali, smo se vsi jokali ker jim nisem imela kaj skuhati in kaj dati. Ječmen na dolgih krajih so nam zažgali in
NAZNANILO
Kirkland Lake — Tem potom se daje na znanje vsemu članstvu lokalnega Veča, za pomoč narodom v stari domovini, da se bo vršila Letna seja Veča, zadnjo nedeljo, dne 27 januarja 1946, v prostorih Ukrajinskem delavskem domu, 23 Hudson Bay Ave. Seja se začne ob 2 uri popoldng.
Zatoraj ne pozabite datum 27 januarja od 2 uri popoldne. Predvsem se pa opozarja člane odbora in predstavnike priključenih društev in organizacij, da ne prezrejo tega zelo važnega časa. Vabi se tudi vsa ostala društva, katera še vedno stoje za plotom neaktivnosti, da pošljejo svoje predstavnike, ako ne kot take, tudi opazovalci imajo vrata na stežaj odprta. Tudi v stari domovini so take skrivalnice naši borci do temelja porušili. Danes je čas, da vsak posamezni pokaže: "Si li za — ali si proti svojega lastnega naroda."
Tajnik, lokalnega Veča
M. Otoničar
krompir ves izkopali. Ako nebi Mima iz Ljubljane poslala v časih kake cunje jaz ne vem kaj bi bilo, ker smo bili celo zimo vsi bosi. Dosti smo prestali v štirih hudih ofenzivah. Zdaj smo hvala Bogu svobodni, akoravno nič nimamo, glava je ostala cela, samo da smo uničili ta prokleti fašizem. Tri dni po ofenzivi smo morali zakopati mrliče kateri so bili pobiti in konje, ter svinjske in živinske kose. Z topovi so tolki celi teden podnevi in po noči. Dragi Marko ne morem ti popisati vsega, ker marsikatero noč smo prespali zunaj pod milim nebom, nas so vedno preganjali zaradi Toneta, ki je bil pri partizanih. Leta 1942. so nas mislili internirati v Italijo v taborišče, ali smo se vedno razbežali, tako da smo z veliko muko vendar le ostali doma. Ne morem si še predstavljati kako bo sedaj, ali bo že kako šlo samo da je naš dragi sin, Tone ostal živ, zdrav in nepoškodovan. Junija 4. je preteklo 3 leta kar je bil pri partizanih, 26 mesecev je bil pri "Cankarjevi" Brigadi, 9 mesecev pri "Gubčevi Brigadi", 7 mesecev je nosil težki mitraljez in je hodil skoro bos. Leta 1942 je prišel domov za en dan, ravno en dan pred svečnico v borbo v domačo vas. Prišel je iz Primorja, v cunje je imel zavite noge, vršila se je ravno ofenziva . . . Zdaj mu je hvala Bogu dobro. Ima dobro službo pri Slovenski Narodni Vladi. Njegov naslov je: T.f Pezdirc, Predsedstvo Slovenske Narodne vlade, Obči odelek Ljubljana. Mima je še vedno v Ljubljani v Leonišču. Leto in pol nisem nikdar znala zanjo. Korlinca je bila 2 mesecev v Dalmaciji, je šla z aeroplanom. Ivanka je šla na operacijo v Ljubljano za polipe. Dragi Marko, ne morem ti vsega popisati na enkrat, ti bom vsakikrat po nekaj. Požganega je veliko. Atetov pod in 60 hektov vina iztočenega, Franca Pezdirca hiša zgorela doma in v Vivodini, Francek je padel, Stanko je umrl v Dahovem, Nemaničeva zidanica zgorela. Toneta Jurikinega in Hančka (to so od tvojih sester sinovi) njima je vse zgorelo, nove hiše pred vojno zgrajene. Hanček je umrl ni' Rt bu, (ta prokleti otok vsak p- . zato ni treba označiti kje se n haja. Op. prep.), tvojega brata zidanica zgorela in žena mu je umrla. Rajkotu je zidanica zgorela, Rajkotu, Ivanu in Blaževim vse zgorelo. Blaževim (gorenjim) in Kostelčevim vse zgorelo razen Kostelčeve hiše ta jim je ostala. Ne bom ti več naštevala, samo to še; da je bil vujec Jurčekov prestreljen skozi kolk, je bil 2 leti v bolnici. Sedaj hodi, ali po bergljah. Matkovičeva sta 2 padla in Korlec Tone, Blažev Jože, Raj-koč, Jančičin, Vramcarjev, ti so pa vsi pomrli na Rabu od gladu.
Torej zaključujem to moje slabo pisanje in te še enkrat presr-čno lepo pozdravljamo, vsi skupaj, kakor tudi Tone iz Ljubljane, Nasvidenje!
Marija Pezdirc
Sporočam žalostno vest
Vancouver — Cenjeno uredništvo Edinosti. Prosim za nekoliko prostora v Edinosti. Rad bi sporočil tem potom vsem znancem in prijateljem žalostno vest, da smo izgubili dne 25 decembra 1945 na Osoyoos, B.C., našega zelo znanega dobro mislečega delavca,
JOŽETA PLUT
Pokojnikov pogreb se je vršil dne 29 decembra in je pokopan na pokopališču v Osoyoos, B.C. Da je bil priljubljen med rojaki in znanci, se je videlo ob veliki vdeležbi rojakov in prijateljev na njegovi zadnji poti.
Pokojni Jože Plut (Po domače Rusov) je bil rojen leta 1897 v Gornji Lokvici št. 40, pri Metliki v Belikrajini. V Kanado je prišel leta 1926. Največ je delal po rudnikih in si je leta 1938 toliko prihranil, da je kupil manjšo farmo tukaj v Osoyoos. In ravno ko si je nekoliko usp^l popraviti gospodarske razmere s željo, da spravi svojo družino iz starega kraja, prišla je neizprosna smrt in mu pretrgala nit življenja.
Že dalj časa ga je mučila živčna bolezen. Pomagal si je v kolikor mogoče da bi jo prestal. Toda ni bilo mogoče. Prehitela ga je neizprosna smrt in ravno v času, ko je dobil pismo iz starega kraja od svoje hčerke, ki ga pa na žal temu ni mogel več citati.
Pokojni zapušča v starem kraju ženo in dve hčerki. Tukaj zapušča veliko znancev in prijateljev.
Tem potom izrekam zahvalo organizacijam in društvom, pri-
jateljem in znancem, ter sosedom, ki so ga obiskali na mrtvaškem odru in ga spremili k večnemu počitku.
Tebi pokojni brat in rodoljub, naj Ti bo lahka kanadska zemlja.
Tvoji družini izrekamo globoko sožalje.
Za zgornjo vest sem bil brzojavno obveščen dne 26 decembra in sem se takoj drugi dan napotil iz Vancouverja s prijateljem J. Simonič-em, da prisostvujemu pogrebu pokojnega. Med tem sem obiskal svoje stare znance in prijatelje, s katerimi se nisem videl že dolgo let.
Prisrčna hvala družini Clemens za postrežbo in uljudnost. Prav lepa hvala vsem ostalim prijateljem, ki so nas povsod dobro sprejeli.
Temu pismu prilagam eno novo in eno ponovno naročnine, ter tri dolarje in 40 centov, ki s t jih priložila Joe Gradovan in F. Pečarič, za tiskovni sklad Edinosti.-
S tem končam in želim i , -sti dosti novih naročnikov. o pa apeliram na vse dobro r...sieče rodoljube, da prispevajo kar več mogoče denarno in tudi z novimi naročninami za dober uspeh kampanje Edinosti.
Pozdrav Uredništvu in vsem ostalim naročnikom in čitateljem.
Smrt fašizmu du!
svoboda naro-
J. Krašovec

Prva
tablica kam- DEVETINDVAJSETI NOVEMBER
panje Edinosti
Mesto:	Tisk. sklad.	Nove naroč.	Ponovne	Skupaj
Toronto	$300.00	1	7	$102.00
Timmins	300.00	3	15	82.00
Pt. Arthur	300.00	3	2	76.00
Montreal	30.00	5	—	60.00
Sudbury	300.00	6	6	3.00
Val D'Or	20.00	2	3	1.00"
Nanaimo	30.00	2	14	—'
St. Catharines	300.00	6	19	2.00
Kirkland Lake	300.00	1	9	---
Windsor	300.00	7	3	--
Vancouver	300.00	1	1	2.00
Calgary	30.00	1	3	--
Mnt. Park	30.00	1	—	--
Hamilton	20.00	—	2	--
Noranda	20.00	1	1	--
Zd. države	--	7	6	--
Razno:	50.00	—	2	,--
Oshawa	20.00	—	—	--
Skupaj:	$2,650.00	47	93	328.00
Spisal: ETBIN KRISTAN, Gl. predsednik SANSa
Zdi se, kakor da je minila že dolga, dolga doba, odkar so partizanske čete in oddelki rdeče armade po krvavem boju vkorakale v Beograd; tudi je preteklo že precej Ljubljanice, odkar je zavi-hral trobojni prapor z zvezdo nad belo Ljubljano. Toda dejansko je bila Jugoslavija osvobojena v petek — 29. novembra 1945 — ko je pred kratkim izvoljena skupščina razglasila federativno republiko Jugoslavije. Brez dvoma bo to v bodoče največji praznik v deželi
praznovan 29. november 1943, ko je bila v Jajcu, obdanem od sovražnikov, proklamiraria demokratična, federativna Jugoslavija. Borci, ki so se zbrali tam, so gotovo tudi imeli republiko v srcu, toda zavladali so brez volje vsega na roda, pa so rekli, da bo narod sam s svobodnimi volitvami odločil o bodoči obliki vlade.
In sedaj se je to zgodilo.
Kralj Peter, ne drugi, temveč prvi, ki je šel v prvi vojni s srb sko vojsko skozi ves pekel in ni iskal zavetja v tujini, je enkrat
Storimo vse da bo leto 1946 leto zmage
V tem izvodu lista, smo priobčili prvo tablico kampanje Edinosti. Doseženi rezultat za prvi teidien tako skupno kakor posamezno je primeroma dober. Tembolj zato, ker je vsaka naselbina prispevala vsaj nekaj z novimi in ponovnimi naročninami kakor tudi tiskovnem
fondu.	............
Drugo tablico priobčimo z dne 30 januarja. Ta daljši presledek smo naredili zato, da bodo imeli odbori za kampanjo in tudi drugi posavezniki daljšo priložnost za zbrati vse rezultate in jih pravočasno poslati za priob-čitev,, najkasneje do 28 januarja.
Zato naprošamo tajnike odborov in druge zastopnike in zastopnice, da bi zgornje upoštevali ter omogočili tako Upravništvu kakor tudi samim sebi, da bo rezultat kampanje priobčen skupno.
Pri vsemu upoštevajmo priporočilo br. Edvarda Tro-ha in tajnice kampanje, Anice Starič iz Timminsa, da storimo vse, da bo letošnja kampanja ena od najbolj uspeš nih kampanj Edinosti!
Upravništvo.
Oglašam se iz daljnega severa
Mountain Park — Cenjeni urednik, prosim vas, da bi priobčili naslednjih pari vrstic v listu Edinost. Ker se od tukaj bolj redko oglašamo, ter sem med tem dobil tudi pismo od sina iz starega kraja, vasi Knežine, fara Dragatuš pri Črnomlju, sem se odločil napisati teh par vrstic če tudi je bilo omenjeno pismo že objavljeno v prejšni izdaji lista.
Tukaj v tem mestu se imamo še primeroma dobro. Delamo kakor menda tudi drugod se dela za sedaj še primeroma dobro. Kadar kdo postane preveč utrujen, pa gremo v mestu da se nekoliko odpočijemo. Tako sem tudi jaz bil poletni čas za nekoliko časa na odihu in sem topot srečal mojega sošolca iz starega kraja ter njegovega sodelavca, ki sta šla z eroplanom daleč na sever, z katerim se nisva videla zadnjih 22 let. Prav po domače sva si segla v roke in poklicala eden drugega po domačem imenu. Jaz njega Joža Mušič in on mene Joža Dragoš. Tako smo to veselo svidenje po toliko let nekoliko okrepčali tudi od znotraj, žel da sem pozabil ime njegovega sodelavca, mislim da je Dolenjčan, doma iz Stare-
LOVCI PRIREDE VEČERIN-KO 27 JANUARJA
Lovci iz Timminsa priredijo "Lovsko večerinko" dne 27 januarja v korist kampanje Edinosti. Ker je našim rojakom znano, da se prostor za take svrhe prav teško dobi, je potrebno da izkoristimo vsak in tudi najmanjši kotiček, kateri nam je dan na razpolago, da bo večerinka zaključena res z dobrim uspehom.
Edvard šafar, zelo vnet "Jager" je že daroval predmet za dražbo. Ker se pa kot "lovec" drži zelo strogo lovskih predpisov, nam ne pove kaj je daroval v to svrho. Vse kar pravi je to, da je to lovska skrivnost, a veliko presenečenje za navzoče.
Obljubili so tudi, da bo na ust-režbo zelo okusen prigrizek, pa tudi za namakanje se bo že nekaj pripravilo.
Vsled tega uljudno vabimo vse Slovence in Slovenke, kakor tudi sobrate Hrvate in druge narodnosti, da se udeleže zabave. Zabava se bode vršila kakor omenjeno v nedeljo dne 27 januarja v prostorih, 112 Balsam St. N.
Začetek ob 7.30 zvečer.
Tajnica.
ga trga.
Sedaj naj omenim nekoliko o samem pismu, katerega so skoro gotovo čitatelji že prečitali. že sama slika jasno razodeva, kako so se naši ljudje borili, vsi od najstarejšega do najmlajšega za svobodo in srečno življenje. Ta dva mladeniča, sta bila v partizanih in kakor sin piše, vsa vasica Knežina je bila na njihovi strani. Moj sin je bil v raznih odborih O-svobodilne Fronte in je sedaj ko-misar-poročnik v Narodni vojski. Že to jasno kaže, kako je naš narod dosegel ne samo svobodo, ampak tudi razumevanje. Pravilno se sliši v nekaterih člankih iz starega kraja da je naš narod popolnoma prerojen in postal nov narod — narod narodnih borcev.
Žal temu da se še dobijo ljudje, ki premišljujejo kaj jim je storiti. Ako bi le malo bolj trezno razsodili lastno življenje in delo, nebi mogli premišljevati kje jim je mesto. Pristopili bi v vrste naprednih narodnih organizacij in podpirali napredni tisk, ker oboje, tako organizacija kakor tudi časopis nam je potrebno.
Jaz nisem noben dopisnik, sem rudar in rudarjeva roka je več kot preveč izčrpana, da bi mogla sestaviti lep in vreden dopis. Ampak želja mi je da se z temi par vrsticami oglasim v javnost.
Jože Dragoš
(Iz 1 strani) pram organom današnje oblasti, širijo razne lažnjive vesti, katere kot navadno škodujejo ne samo državi, ampak tudi kmetom samim. Pri tem izkoriščajo pomanjkanje raznih sredstev zelo potrebnih kmetom. Skušajo vplivati na kmete, da ne prodajajo svojih proizvodov državi, katera mora skrbeti obenem za močno prizadete pokrajine in pasivne kraje. Vse to se dela z namenom, da se povzroči nemir in nezaupanje v narod, da se vnese nezaupanje kmetov napram državi z preračunanim namenom, oziroma ako ni mogoče že sprečiti, vsaj otežiti obnovo in konsolidacijo naše zemlje in njene imovine.
Obračam se vam kmetom, da ne verujete tem tkzv. prijateljem kmetov, ker oni niso prijatelji nove Jugoslavije, kar istočasno pomeni, da niso niti vaši prijatelji. Vaša požrtvovalnost pri izgraditvi naše domovine, vaša zaupanje F.N.R. Jugoslaviji je garancija, da bomo hitrejše prebrodili mnoge težkoče katere so začasno pred nami. Mi znamo za vaše teš-koče, vaše potrebe in prizadevali si bomo z vsemi silami, da boste, čimprej dobili vse kar je najpo-trenajše. Te teškoče bodo še za nekaj časa. Toda s zaupanjem gledamo z vsakim dnevom izboljšanje, ker naše tovarne že izdelujejo in bodo izdelovale vedno več sicer tiste predmete, ki so vam najpotrebnejši. Današnja oblast bo skrbela za razdelitev bremena na primeroma enake dele. V to ste lahko prepričani. Vi pa obdelajte v tem letu in tudi zasejte čimveč in tudi kar najbolj mogoče vaše polje, vinograde in posebno zvrnete pozornost na nego živine. Vse to bo velik doprines za obnovo naše zemlje, za hitrejšo odpravo bede, za ojačitev naše nove F.N.R. Jugoslavije.
Je prav mnogo žalitve glede administracije od najnižjih narodnih oblasti do njenega minister-stva. Večkrat tudi opravičena. Toda vse to je zapuščina preteklosti. Najbolj nevaren v administraciji je birokratizem, ker na
prvem mestu pomeni brezdušnost napram ljudem, tako poedincem kakor celoti v nerazumevanju tež-koč in potreb poedinih ljudi. Radi birokratizma se včasih ustvarja prava tragedija v življenju. Uradniki, kateri tako postopajo ne ljubijo svoj narod, kakor tudi ne države kateri služijo. V naših državnih ustanovah morajo vladati najlepši odnošaji napram ljudstvu, napram narodu, ker je to narodna država in uradniki so zato, da služijo narodu in da mu dobro služijo. Polet za delo kakor ga zahtevamo od naših delavcev in delavk, od naših mladinskih, in drugih organizacij, mora vladati tudi v naših državnih ustanovah.
Povsod po uradnih, nižjih, višjih in srednjih šolah, laboratorijih — povsod naj cveti ustvarjalni duh podoben onemu kateri je vladal v vrstah borcev od 1941 leta do dokočne zmage. Vsak mora delati s prepričanjem, da delo za enoto, je obenem delo za samega sebe. Vsakdo se mora zavedati dela ne samo kot način za dobivanje sredstev za življenje, ampak na prvem mestu kot dolžnost napram skupni enoti, dolžnost napram svoji močno prizadeti domovini, katero moramo zgraditi srečnejšo kot je bila kdaj prej.
Manj raznih proslav'in brezplodnih sestankov, a več dela. Razni sestanki in konference ne smejo biti samo svoj cilj, ampak morajo imeti karakter produktivnosti, karakter posvetovanja kako bi se moglo vse delo čimprej storiti in čimprej ostvariti vsaj delomične naloge ki so pred nami.
Delavci, kmetje in poštena in-telegenca! Naj bo leto 1946 — leto največjega poleta in zmag na obnovi naše domovine. Pojdmo s novim poletom na premagovanje velikih in častnih nalog, ki nas čakajo in jih moramo izvršiti. Zgradimo ekonomsko močno Jugoslavijo, ker to je edini predpogoj naše neodvisnosti in njenega vzgleda. V naši sredi ne sme biti mesto onih, kateri morejo, a nočejo delati. V naši domovini imajo vsi državljani enake pravice tako tudi enake dolžnosti.
Pismo iz Marofa pri Rakeku
Nezadovoljstvo med ameriškimi vojaki
London — Kot razvidno iz dnevnih poročil, med ameriškimi vojaki narašča nezadovoljstvo in so na več krajih stavili svoje zahteve za povrnitev v Zdr. države. Več tisočev njih vprizorili so demonstracijo pred glavnim štabom generala Joseph MacNarney, s zahtevo, da se jih pošlje čimprej domov.
V svojih zahtevah navajajo, da se ne ravna pravično glede odpo-šiljanja vojakov domov, da so mnogi že zdavnaj prekoračili tkzv. "points sistem" in so upravičeni da se jih pošlje domov.
Med tem Dorothea Thompson se v enem svojem članku zelo hu-duje vsled njihovega razpoloženja, da se jih pošlje domov. Ona pravi, da vse to izraža nedisciplino in nerazumevanje med ameriškimi vojaki, glede njihove misije.
Katerega je dobil Toni Urbas v Kapuskassing od svoje matere glasi se:
Dragi mi vsi skupaj!
Vsak dan pričakujem pisma od vas pa ga ne morem pričakati. Drugi so že dobili pisma iz Amerike in Kanade in tudi razne stvari pridejo v naše kraje? živil in obleke je zelo dosti prišlo so jo delili po vaseh.
Pismo katerega Ti jaz pošiljam Ti samo kaže žalost. Saj mogoče že veš kako je z mamo. Bojim se pisati tako veliko, preveliko nesrečo, katera je mene zadela. Sama sem ostala pri šestih otrocih. Janeza ni več, on je odšel v večnost še 1944 leta okrog 20. februarja. Takrat je bil še žkv potem ga pa ni nihče več videl. 8.12 1943 sta odšla v partizane, sq jih prišli iskat. Dolgo ni bilo nič glasu od njih potem sem pa zvedela spomladi leta 1944. da je Janez padel v borbi na Štajerskem pri Šoštanju. Dobil je rafal v glavo, bil je takoj mrtev in so ga v sneg in listje zakopali, ter bežali proč, ker je bilo dosti Nemcev, njih pa malo. — Kako je meni hudo, Ti ne morem popisati. Dan in noč sta pred mano. Posebno sedaj ko vidim druge ki so se vrnili. Kaj naj naredim sama? Ne morem Ti več pisati ker mi se od žalosti ne da. Ivana ga je šla iskati, pa ga
RADA BI ZVEDELA • _
Kje se nahaja Jože Markovčič, kateri se nahaja v Kanadi, iz vasi Topol pri Blokah. Dobila sem namreč pismo od njegove soproge iz starega kraja. Prosim ga, ako bo slučajno čital ta oglas ali pa kateri drugih rojakov, ki ve za njegov naslov, da se zglasi na spodaj podpisano:
Frances Zakrajšek R.R. 1.
Stevensville, Ont.
in prav bo tako. S tem bo obenem dejal Pašiču, ki je takrat že popolnoma pozabil, da je sam nekdaj bil član prve Internacijonale: "Pazi, Nikola, — Jugoslavija če : se razvijati u socijalnu demokra-tiju!"
Mladi Peter, ki bi storil najbolje, če bi dovršil svoje študije in se pripravil za kakšno koristno delo, pa protestira. Kdo ga bo poslušal, kdo se zmenil za njegove proteste? šubašiča in Grola kliče za svoji priči in žuga. šubašič in Grol sta imela vso priliko, da kandidirata za skupščino. Zakaj nista? Zakaj so njuni pristaši morali glasovati brez kandidatov? Dobro sta vedela, da bi se pri volitvah izkazala le slabost njunega nazadnjaštva, in sta rajši ostala za pečjo.
Sedaj govoriči Peter o nesvobo-dnih volitvah in se vede kakor da se ne boji glasnega smeha vsega mislečega sveta, če bi bila opozicija — ta zmes najraznovrstejših, med seboj si nasprotujočih elementov dobila vsaj toliko glasov, da ne bi utonili v poplavi združenih osvobodilnih strank, bi se človek še za trenotek ustavil in vprašal, ali ni bilo morda res kaj napačnega štetja ali kakšnih mahi-nacij. Toda večina, katero so dobili bojevniki za svobodo, se ne da prigoljufati. Lahko bi se po krivem dosegla le s porabo metod, katerih so se posluževali tisti režimi, katerim je v Jugoslaviji od-klenkalo za vedno. Nasilstvo pri volitvah se pa ne da skriti in na to kar se je na volilno nedeljo godilo v deželi, je pazilo, na tisoče oči, tudi dosti takih, ki niso nič kaj prijazno gledali na novi razvoj. In če bi bile opazile kaj nepravilnega, bi se bil slišal odmev iz Londona in Washingtona. Pa se ni . . .
Na kaj se more Peter še opirati ? Da je zapustil deželo, ko je bila napadena, bi se še odpustilo. To so storili norveški, danski kralj, holandska kraljica, celo De Gaule. Ampak slednji je odšel v Anglijo, da bi se od tam uspešneje boril protiv fašistom. Peter pa se ni boril, temveč je rotil ljudstvo, naj čaka. Na kaj ? Da bo vse odpeljano v nemška taborišča in da bo vsa zemlja naseljena z Nemci? Narod je bil drugačnega mnenja in kako naj bi sedaj razprostrl roke in ga sprejel kot "očeta", ko se je — po njegovi in njegovih svetovalcev krivdi — odprl prepad med obema v tako važni stvari ?
Toda Peter je menda pozabil, česar "njegov" narod ni, namreč da je stal na čelu vlade, ki je varala ves svet z nezaslišno bajko o velikem junaku Mihajloviču, in podpisal dekret, s katerim je izdajalec bil imenovan za vojnega ministra. Ali mladeniču ne gre v glavo, da se je s tem sam postavil na stran izdajstva? Pa pričakuje, da mu bo narod pel hozana!
Ob začetku, ko je "vlada" prispela v London, so nas nekateri odposlanci učili, da razlika med monarhijo in republiko ni tako važna. Za Jugoslavijo, pa je. Velik narod kot Angleži si lahko privošči kraljevski luksus, dokler se kralj ne vmešava v vladne zadeve. Oče sedanjega monarha je na nekem banketu izjavil: "We are just figure heads" in se je po tem ravnaf. V razmeroma majhni državi pa pomeni monarhija vedno kliko, ki se zbira okrog kralja in v njegovi senci gospoduje brez obzira na narodno voljo in na interese dežele. V Jugoslaviji je to bila čaršija in umevno je, da si njeni člani žele povratek veličanstva. Pokojni Aleksander je ob neki priliki dejal: "Jaz razumem republiko, razumem absolutno monarhijo, ne razumem pa ustavne monarhije." In jadral je tako, da je monarhija postala diktatura. Tudi takrat on ni bil absoluten, pač je bila čaršija. In če bi se Peter vrnil v Beograd, bi se to ponovilo, oziroma nadaljevalo. Ker pa je ljudstvo sito tega, je glasovalo za republiko, kajti ko je volilo, je vedelo, za kaj gre.
Tako je Jugoslavija resnično nova in odprta ji je pot, s katere so odstranjene nekdanje zapreke, ovirajoče naravni razvoj vsak napredek. Na . to pot je menda mislil Peter prvi, ko je dumal in govoril Pašiču. Ljudstvo, ki je znalo s svojimi rokami očistiti deželo tujega fašizma in nacizma, bo tudi znalo porabiti svoje pridobitve v prid tistim, ki delajo in grade — z rokami, z glavami — za boljšo bodočnost vsega naroda.
Devetindvajseti november pomeni začetek, ampak ta začetek je dober, ker so ga prizvale muke in bolečine, ker je vstal iz potokov krvi, ker so ga želele neštete žrtve, padle za svobodo. Tak začetek prerokuje — ne še za danes ali jutri, ampak kadar bodo vse težke rane zaceljene in bo opusto-šena zemlja zopet rodila — sijajno bodočnost. Glave so bistre, ro-
ni mogla dobiti. Dragi kateri vedo zanje, jih bodo pripeljali domov, zdaj na vseh svetih.
Skrbi me kako je pri vas, če ste še živi in zdravi? Prosim piši kar moreš hitro, pa domov pridi. Jaz ne morem biti sama. Enega fanta imam pa eno dekle da sta pri meni. Doma sta nekje od ča-bra. Na Jezeru so še vsi živi. Fantje so že veliki, Ronkotovi so v Cerknici, imajo trgovino, so še tud{ vsi živi Ivana se je poročila je v Martinjaku v Kunčevi hiši, ima gostilno, on je pa šofer.
Zdaj pa zaključujem, to moje žalostno pismo in
Najlepše pozdrave Vam pošiljamo vsi skupaj
Frančiška Urbas
VAŽNO ZA TORONTO
Na minuli seji Demokratskih jugoslovanskih žena, odsek v To-rontu, je sklenjeno, da se posname slika vseh žen, ki so dajale ali pa zbirale robo za pomoč vojnim sirotam v stari domovini. Slikanje se bo vršilo v nedeljo dne 20 januarja ob 8 uri zvečer pri "Daylight Studio", na vogalu Queen in Berkeley ulici.
Tem potom se naproša vse Slovenke, Hrvatice in Srbkinje, katere so sodelovale v zgoraj omenjenem delu, da pridejo točno ob času v svrho slikanja na omenjeni naslov.
Obenem se daje na znanje vsem članicam odseka D.J.Z., da se bo vršila Letna seja v četrtek 24 januarja ob 8 uri zvečer v dvorani 386 Ontario St. Ker je to letna seja in da bo poleg podanega poročila o delu za preteklo leto, j ke so pridne — to se je pokazalo
važne stvari za rešiti, se naproša vse članice, da se udeleže seje.
Pridite tovarišice in povabite še svoje prijateljce!
Odbor Žena
v štirih letnih krutega, junaškega boja. In v svobodi bodo izvršile čudeže.
Pozdravljena federativna narodna republika Jugoslavije!
Iz francoščine prevedla K. N.
"Ali je tu samo ena spalnica? Kje bom pa jaz spala?"
Mladi Španec jo je pogledal tako očitajoče, da je z,ardela do ušes. Potlej je pa mirno dejal, skušajoč najbolj prikriti svoja vzburkana čustva:
"Ali želite lastno sobo madame?"
Orana je spet zardela, ne vedoč, kako bi mu laz-ložila to željo,, da ga ne bi užalila. Hkrati se je pa zavedala, da bi bilo noro, pričeti staro igro iznova. Začela je v zadregi:
"Mislila sem ... da bi bilo bolje, če bi se poprej nekoliko vživela v to novo življenje. . .Ali me razumete? Ali nebi kaz,alo?. . . "
Zmanjkalo ji je besed.
"Kaj ste mislili?" jo je neusmiljeno vprašal.
"Da bi bilo za najino bodoče življenje primerneje, če ne bi takoj živela tako skupaj, tako intimno . . ."
Bila je rdeča kakor kuhan rak, ko je naposled le spravila te besede iz sebe.
"Kakor želite, madame." Mladii mož je izrekel te besede vljudno, brez senčice porogljivosti ali očitka, vendar se je Orani zazdelo,, da se je v njegovih očeh nekaj utrnilo, da je ugasnil sij upanja in pričakovanja, ki je še piavkar gorel v njih. Njegov bleidi obraz se je pod vranje črnimi lasmi zdel še bolj bled in podoben negibni krinki.
"Ali sem se jaz tako obotavljal tedaj na Katalonskem trgu v Barceloni?" je z britkostjo pomislil mladi Španec.
"Ta soba bo vaša," je potem počasi dejal. "Za nocoj se bom zadovoljil z divanom v sosedni sobi."
Orana je živahno oporekla: "Oh, ne! Bom jaz spala na divanu!"
"Prosim, vas, senora zadovoljite se z mojim predlogom. Ta soba je vaša. Uredite si jo po mili volji, že jutri se bom pozanimal za kako primernejše stanovanje."
Zahvalila se mu je s smehljajem, toda po zapetosti' njegovega ponosnega obraza je uganila da ga je pravkar bridko užalila,, morda bolj, kakor ga je bil pred nekaj urami njen oče z vsemi krutimi očitki.
Odrekla mu je bila zaupanje, edino, kar more dati žena moškemu razen ljubezni Hotela se je zavarovati pred morebitnimi presenečenji, toda udarila je na slepo in ni zbirala načina in besed. Na lepem je začutila, da je s svojo nerodnostjo še poglobila prepad, ki je nastal med njo in njenim možem po odhodu iz Jacheresa.
Ni utegnila dolgo premišljevati ali je prav ravnala ali ne. Njen mož se je opravičil «¡a jo bo pustil nekaj trenutkov samo, potlej je pa odšel v predsobje, kamor je sluga pravkar prinesel kovčege.
Slišala je svojega moža, kako je slugi nekaj naročal:
"Moran, pripravili mi boste zasilno posteljo na divanu v delavni sobi. Počakajte! še prej boste pa pripravili nekaj večerje. Madame je gotovo lačna po tako dolgem potovanju."
Tedaj je Orana stopila iz sobe in dejala: "O, hvala prav nič nisem lačna. Zdaj, ob tej pozni uri nisem vajena dosti jesti."
"Če se boste nocoj zadovoljili z jajci in gnatjo, vam prav rad postrežem." je vljudno dej,al njen mož. "Moran," obrnil se je k slugi, "skočite po gnjat in po jajca, madame bo vseeno jedla."
Ko sta ostala sama, se je mladi Španec obrnil k svoji ženi. Na njegovem obrazu je bila še zmerom tista neprodirna krinka vljudnosti in strogosti. Počasi je dejal: "Povedati vam morem, Orana, da je moja služinčadi prav tako skromna kakor to stanovanje. Ta človek je moj sluga. Hkrati je postrežnik, v sili tudi kuhar. Zame, ki sem bil zvečine zdoma, je to zadoščalo."
"Prav res bi bilo kar potratno, če bi imel več služinčadi," je razumevajoče odgovorila mlada žena.
"Zame, pač! Za vas, ne. Da ne boste imeli preveč dela, bom danes naročil Moranu da naj pripelje jutri svojo ženo s seboj. Ona in Moran vam bosta pomagala, da se ne boste preveč utrudili pri delu, ki ga niste vajeni. Upam, da se boste tako nekoliko laže vživeli v nove razmere in v gospodinjsko delo."
"Nikar preveč ne skrbite zame," je vskliknila mlada" žena, videč njegovo dobro voljo, da bi ji kar najbolj olajšal prihod. "Nisem razvajena, razen tega mi je sleherno delo v veselje."
In da bi mu še bolj pomagala iz zadrege, je dejala. "To stanovanje bi bilo kar dobro, samo če bi imelo še eno sobo več."
To pot mladi Španec na njeno opombo ni odgovoril drugega kakor: "Skušal bom to urediti že jutri, madame."
"Ali ires upate, da bojo prišli lepši dnevi?" je sanja-vo vprašal. V njegovem glasu je nehote zadrhtela nežnost, ki jo je poznala Orana samo iz ljubezenskega šepeta tiste barcelonske noči.
Mlada žena se je presenečena obrnila. En sam trenutek so se potopile njene sinje oči v njegove temne, žareče, tako zgovorne, da je v nenadni zadregi pobesila pogled.
"Niste mi odgovorili, Orana." je tedaj očitajoče dejal Moreno, čutil je da mu je začela kri hitreje plati po žilah in da mu je srce pričelo burneje utripati.
Orana se je zidirznila. Potlej se je pričela smejati, nekoliko zbadljivo in prešerno. Hotela se je izmuzniti:
"Menda govoriva še vedno o denarju, gospod. Obljubljam vam, da se bom naučila ravnati z njim. Skušala bom varčevati, igrati dobro in skromno gospoidinjico. Ali ne bova potlej — kajpak glede finančnih zadev — vendarle doživela lepši čas?" V njenih besedah je bilo tudi nekaj prikrite zbadljivosti, ki ji je kar nehote prikipela na jezik. Na Morenovem obrazu je pričakovanje ugasnilo". Nemo je prikimal. Razumel je„ ¡dia ga je ta na videz neizkušena ženska to pot prekanila, speljala na led. V njegovih temnih očeh je vzplamtelo nekaj, kar ni bilo prav nič podobno ljubezni in oboževanju. Ta luč je spomnila na zlovešči ogenj užaljenega samoljubja.
(Nadalje prihodnjič)