LITERARNI ODNOSI MED ČEHI IN SLOVAKI
Anna Zelenkova: Medzi vzajomnostou a nevzajomnostou : Sondy do česko-slovenskych a slovensko-českych literarnych vztahov. Praha, Nitra: Slovansky ustav AV ČR, Filozoficka fakulta Univerzity Konstantina Filozofa v Nitre, 2009. 376 str.
Monografija predstavlja dopolnitev k obstoječim razpravam o češko-slovaških in slovaško-čeških odnosih. Avtorica želi obravnavano temo obogatiti z izsledki novih spoznanj o kulturnem dialogu med češko in slovaško literaturo, njunem medsebojnem razumevanju in zavračanju. Želi prikazati in analizirati stanje teoretičnega razmišljanja o češko-slovaškem in slovaško-češkem sobivanju, ga interpretirati v njegovih zgodovinskih dejavnikih in v okviru tega se ukvarja z malo znano ali spregledano skupno preteklostjo, v kateri so imeli Čehi in Slovaki velikokrat različna mnenja in cilje.
Časovno je razprava zamejena na obdobje od narodnega preporoda do obdobja med obema svetovnima vojnama v 20. stoletju. Avtorica je poleg dostopne literature uporabila tudi do zdaj še neobjavljeno gradivo, zlasti korespondenco in slovaške rokopise v čeških arhivih. Pri tem je posegla tudi v bolj obrobne probleme, ki bi lahko poglobili razumevanje odnosov.
Metodološko se razprava naslanja na komparativne pristope medliterarnih študij češkoslovaških odnosov, nakazanih v zborniku Cesko-slovenska vzajemnost a nevzajemnost (Brno 2000), ki je pokazal na nujnost raziskav nevzajemnosti kot predmeta jezikovno-literarnih in kulturno-geografskih raziskav. Z razpadom skupne države so navsezadnje nastale nove okoliščine in pogledi, s katerimi je mogoče obravnavati češko-slovaške vzajemne in nevzajemne odnose v preteklosti in sedanjosti.
Avtorica je poskusila zasukati tradicionalno shemo češko-slovaških in slovaško-čeških odnosov v tej smeri, da sprejema slovaški delež v češkem literarnem razvoju kot enakovreden sestavni del intertekstualne mreže jezikovnih, žanrskih in motivno-strukturnih elementov, ki vplivajo drug na drugega. Zato tudi pojma češko-slovaški in slovaško-češki literarni odnosi razume kot popolnoma enakovredna, zaradi tradicije pa se je odločila uporabljati prvo možnost.
V monografiji je poleg čeških in slovaških avtorjev na več mestih omenjen slovenski literarni zgodovinar Matija Murko, ki je bil v letih 1920-1931 profesor južnoslovanskih jezikov in književnosti na Filozofski fakulteti Karlove univerze ter eden izmed ustanoviteljev Slovanskega inštituta v Pragi. Iz njegovih del in korespondence avtorica črpa podatke o njegovem pogledu na češko-slovaške odnose.
Monografija je sestavljena iz treh poglavij. V prvem (Medzi vzajomnostou a nevzajomnostou česko-slovenskych a slovensko-českych literarnych vztahov) so predstavljeni metodologija, lite-rarnozgodovinska refleksija in izhodišča, na podlagi katerih Zelenkova obravnava vzajemnost in nevzajemnost češko-slovaških in slovaško-čeških literarnih odnosov. Nato z literarnozgodo-vinskega vidika na izbranih primerih prikazuje uspešne in neuspešne poskuse za dialog med obema literaturama skozi 19. stoletje in začetek 20. stoletja. Na literarni odnos med Čehi in Slovaki je imelo velik vpliv tudi izdajanje knjig slovaških avtorjev (zlasti klasičnih) na Češkem od 20. let 20. stoletja, zlasti potem, ko je v Pragi začela delovati založba Leopolda Mazača. Monografija prikazuje tudi, kako je na odnose med obema narodoma vplivala politična situacij a (Slovaška pod Ogrskim delom avstro-ogrske monarhije je bila upravno in politično bolj povezana z Madžarsko kot s Češko, kar je povzročilo oddaljevanje obeh narodov, po 1. svetovni vojni pa so se povezave znotraj Češkoslovaške republike znova okrepile, kar je vsaj načeloma omogočalo njuno ponovno zbliževanje) in gibanja 19. stoletja za sodelovanje in podporo med slovanskimi narodi.
Drugo poglavje (Cesko-slovenske a slovensko-česke literarne vztahy na okraji pozornosti (Od 40. rokov 19. storočia do medzivojnoveho obdobia)) je posvečeno manj znanim češko-slovaškim in slovaško-češkim literarnim odnosom od 40. let 19. stoletja do obdobja med obema svetovnima vojnama. Tu so natančneje predstavljeni trije potopisi s Slovaške iz let 1843-1848, ki govorijo
o češko-slovaških odnosih skozi oči čeških in moravskih narodnih buditeljev v času normiranja knjižne slovaščine. Obravnavani so predvsem Jan Helcelet, Vilem Dušan Lambl in František Ladislav Riegr. Potopisom sledi razprava o začetkih slovaške ženske literature v almanahu Ni-tra v povezavi s češko-slovaškimi odnosi. Kot začetna spodbuda uveljavljanju ženskih avtoric, pri čemer naj bi se ta proces na Češkem začel odvijati prej kot na Slovaškem, je predstavljeno narodno prebujenje in razvoj meščanske družbe. Pobudo k nevzajemnosti češko-slovaških odnosov avtorica prikaže na primeru avtorja norme slovaškega knjižnega jezika, Eudovita Stura, ki v svojem spisu Slovanstvo a .svet buducnosti kritizira češki značaj in usmerjenost češkega naroda h kulturno-političnemu zahodu, medtem ko sam zagovarja slovansko povezanost pod okriljem Rusije. V nadaljevanju avtorica predstavi Czamblovo delo Minulost, pntomnost a budoucnost česko-slovenske narodni jednoty z začetka 20. stoletja, ki se postavi v bran samostojni knjižni slovaščini nasproti tendencam češko-slovaškega zbliževanja in skupne jezikovne enote. To delo je, v nasprotju z Czamblovimi željami, med Čehi okrepilo zanimanje za idejo češko-slovaške narodne enotnosti. Zanimiv je tudi opis začetkov slovakistike na Slovanskem inštitutu v Pragi, uradno ustanovljenega leta 1922. Takratni predsednik Češkoslovaške, T. G. Masaryk, je s svojim fondom podpiral Slovanski inštitut in njegove raziskave Slovaške in Podkarpatske Rusije. V zvezi s tem so predstavljeni projekti, ki jih je inštitut oziroma od leta 1928 njegov Zbor za raziskovanje Slovaške in Podkarpatske Rusije realiziral, med drugim na primer izdajanje revije Slavia. Prikazana sta tudi povezanost med njim in Slovaško matico ter spor ob izidu pravil slovaškega pravopisa v letu 1931. Ob koncu poglavja je prikazan odnos češkega slavista, komparativista Franka Wollmana do Slovaške. Po prihodu na Slovaško leta 1919 je najprej poučeval na slovaških srednjih šolah, od leta 1923 pa predaval na Filozofski fakulteti Univerze Komenskega, kjer je l. 1925 postal izredni profesor. V svojih pismih, ki jih je pošiljal Jinju Polivki, je opisoval svoje razočaranje nad Slovaki in Čehi ter odnose med njimi na fakulteti. Za Slovake je Wollman pomemben zlasti zaradi aktivnega sodelovanja in izobraževanja študentov za zbiranje slovaškega ljudskega izročila, pri čemer je pomagal tudi po letu 1928, ko je kot redni profesor dobil mesto na Masarykovi univerzi v Brnu.
Tretje poglavje (Nezname rukopisy Štefana Krčmeryho v pozostalosti T. G. Masaryka) se posveča dvema neznanima rokopisoma Stefana Krčmeryja, ki sta bila najdena v zapuščini prvega češkoslovaškega predsednika T. G. Masaryka. Krčmery je bil v 20. in 30. letih 20. stoletja ena najvidnejših oseb češko-slovaškega kulturnega prostora. Ob koncu 20. let je sprejel povabilo češkoslovaškega predsednika Masaryka na trimesečno študijsko bivanje v Pragi. Predstavljena je njegova vloga v Slovaški matici ob izidu pravil slovaškega rokopisa, po odhodu iz Matice pa je odšel v Ženevo. Najverjetneje je prav tam z ženino pomočjo napisal prvega od dveh doslej neznanih rokopisov, A ešte letiace tiene. Vsebuje znake umetniško lirizirane proze, značilne za slovaško literaturo 30. let, v vsebini pa je opazna avtobiografska podlaga z njegovimi osebnimi doživetji v Ženevi. Naslov dela je literarna reminiscenca na roman Letiace tiene S. H. Vajanskega, ki je izšel natanko pol stoletja prej. V vsebini delno avtobiografsko opisuje slovaškega študenta teologije, ki se v Ženevi srečuje z evropskimi romantiki in filozofi ter z njimi razpravlja o verskih vprašanjih. Drugo prvič obravnavano besedilo je esej z naslovom Vajansky po S. H. Vajanskem, ki je bil pomemben slovaški pisatelj, publicist, kritik in politik na prelomu 19. in 20. stoletja. Iz pripisa izhaja, da je esej nastal v Pragi, najverjetneje leta 1933 v habilitacijske namene, čeprav habilitacije navsezadnje ni bilo. Interpretacija Vajanskega je osnovana na kronološkem principu, v okviru katerega je Krčmery analiziral posamezne teme - analizo njegovega psevdonima, njegovo izobrazbo in kulturo in buditeljski duh, temu sledijo osebni spomini na ženo Vajanskega ter Krčmeryjeva srečanja z Vajanskim. Pri interpretaciji pesniške in pisateljske poti in dela Vajanskega se je posvetil zlasti slovaškim in češkim koreninam pesniške zbirke Tatry a more. V najdaljšem poglavju eseja je obravnavan odnos med Vajanskim in Masarykom, ki sta se po prvotnem soglašanju sčasoma postavila na nasprotna bregova. Ob koncu eseja je Krčmery izpo-
stavil osnovne značilnosti sloga, jezika in poetike Vajanskega s slovaškega in češkega stališča, pa tudi v mednarodnem kontekstu. Zelenkova je ta rokopis uvrstila v monografijo zaradi njegovega nastanka v Pragi in ker gre za pomemben prispevek k zgodovini češko-slovaških odnosov tako po literarni kot politični plati, pa tudi zato, ker dopolnjuje interpretacijske poglede na Vajanskega v tistem obdobju. Na koncu tega poglavja sta dodani dve pismi Š. Krčmeryja J. Horaku in del 4. poglavja rokopisa Vajansky.
Knjigi je dodan povzetek v angleškem in ruskem jeziku ter izčrpen seznam v knjigi obravnavanih oseb.
Andrej Perdih
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU