jleV 5% $£ ,SM£ CVETJE z vertov sv. Frančiška. *XX. tečaj V Gorici, 1913. S. z»ezeh. Zaupno občevanje z Bogom. P. A. M. X\?lL. Poglavje. Stanovitnosti v dobrem do konca si ne moremo pridobiti se svojim zasluženjem, temuč z molitvijo. Vprašali boste, kako je mogoče do smerti ostati v prijateljstvu z Bogom? To je težko povedati. Potrebno je, da se ne Vnašamo na svoje moči, temuč da se neprenehoma, zlasti pa \ slušnjavah, zatekamo h Goospodu v molitvi in ga prosimo Negove vsemogočne milosti. Z njegovo pomočjo se nam za jBšo stanovitnost ni tega bati, v njegovih rokah je bolj varna, 'aker v naših. S prerokom torej kličimo: »Gospod! kaker se Scitom si nas kronal se svojo dobro voljo,« to je, »svojo mi-cstjo.« p$. 5, 13 »Glej, Bog je moj odrešenik, se zaupanjem b°m ravnal in ne bom se bal.« Iz. 12, 2. Marisikedo pa bo rekel: To sprevidim in nič ni bolj pamet-aega- Bilo bi za me, kaker odpad od vere, ke bi še potem, ko mi °g ponudi pomoč, dvojil in se bal, da podležem in v greh pa-em- Sv. apostelj pravi: »Ako je Bog z nami, kedo bo zoper Jlas?(< Rim. 8, 31. Pa ti tožiš: Bog ne daje vsaketeremu svoje pomoči in jaz sem tako z grehi preobložen, da mi vest po pra-vici očita, da ne smem pričakovati te milosti. Kaj govoriš? Pazi, da ne boš dvojil o nezmotljivem zaterjevanju božje besede in se s tem bolj ko se vsako drugo pregreho nevrednega storil milosti božje. Vprašaš, kaj ti more dati zagotovilo, da je tvoja molitev vslišana? Nezmotljiva beseda božja. Vedeti namreč moraš, da je on večkrat obljubil, vsakemu, ki ga prosi, dati vse, kar je resnično koristnega in potrebnega. Rekel je: »Vse, kat koli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli, in se vam bo zgodilo.« Marka XI, 24. Tudi pravi: »In kar koli boste očeta v mojem imenu prosili, to bom storil.« Jan. 14, 13. Prav to jasno zaterjuje z besedami: »Prosite, in se vam bo dalo; zakaj vsak, ki prosi, prejme.« Mat. 7, 7. Kaj bi rekli o njegovi resničnosti, ke bi ne hotel teh tako slovesnih obljub spolniti? Kaj o njegovi zvestobi, ke bi se te njegove obljube ne spolnile? O! »Bog ni kot človek, da bi legal, tudi ne ko sin človekov, da bi se spremenil. Rekel je tedaj, pa bi ne storil? Govoril je, pa bi ne spolnil?« 4. Mojz. 23, 19. Kako bi mogel kristjan dvojiti o tem, kat celo brezbožni Balaam tako prepričavno zaterjuje? Tisti, ki; nam je razodel skrivnost presvete Trojice, nam zaterjuje, da bomo prejeli vse, kar bomo se zaupanjem prosili za zveličanje svoje duše. Ako veruješ v ono skrivnost, zakaj bi ne verova! tudi v te obljube? Ako je najmanjša dvojba o skrivnosti presvete Trojice greh, gotovo ni brez krivde dvojba o božjih obljubah. Ako si hočeš koliker mogoče zagotoviti svojo stanovitnost v dobrem, moli vsaki dan ali večkrat naslednjo molitev: »Bog in Gospod mojega zveličanja, le po tvoji milosti smo tako srečni, da ti moremo služiti in te vredno častiti. Spoznam, ker me vera in skušnja uči, da sam iz sebe nič ne premorem ih sem vedno v nevarnosti, tebe razžaliti in tvojo milost zgubiti-Ker se te nesreče bolj bojim, kot vsega hudega na svetu, t£ prosim ponižno pri tvoji neskončni dobrotljivosti in pri dragoceni kervi tvojega božjega Sinu, odverni od mene to strašno nesrečo. O Oče usmiljenja! stoj mi na strani in pomagaj mi v nevarnosti, ali me pa pusti vmreti, preden pridem v priložnost, v keteri bi te razžalil. Raji hočem zgubiti sedanje življenje, ka-ker razžaliti tebe, ki si pravo življenje. To, o Gospod, je naj-veča milost, ketero prosim in ketero smem pričakovati od tvoje' 'neskončne dobrotljivosti, in v zaupanju na tvoje obljube ne dvojini, da jo bom tudi prejel. Rad se odpovem’ časnim dobrotam, pa te milosti mi nikar ne odreci; ker sicer bi se mogel Pri poslednji sodbi pritožiti, da si me varal z neodkritoserčnimi obljubami. Pa kako morem kaj tacega nemogočega le misliti? Proč se vsako dvojbo in vsako mislijo, da bi ti, ki si večna resnica, ne bil zvest svojim obljubam. Prepričan sem, da mi boš vsaki čas in v vsakem položaju dodelil pomoč, od ketere je odvisno moje zveličanje in ketero ti tako lehko podeliš. Zato te za tisto milost že zdaj zahvalim, kaker bi jo bil že prejel.« To ali podobno molitev naj bi opravljal vsaketeri, ki želi v 'milosti božji stanoviten ostati, in prav pogostoma. S terdnim zaupanjem naj se zateče v vsaki nevarnosti k Bogu in ga pomoči prosi. Bog mu v sili in skušnjavi pomoči gotovo ne bo odrekel. »Gospod,« je navadno rekel sv. Avguštin, »ketero drugo molitev bi pač mogel prej vslišati, kaker to?« Ta sv. učenik še nadalje uči: »Ne poznam ničeser, kar bi dalo veči mir in zapustilo menj dvojb, kot besede: Prosite in boste prejeli. To so tvoje obljube, o Gospod; kedo bi. se bal, da bo ogoljufan, ker si te obljube dal- ti, ki si resnica sama?« Ta svetnik razlaga besede Davidove: »Hvaljen bodi Bog, ki ni zavergel moje molitve in mi svojega usmiljenja ni odtegnil,« pa pravi: »Ako spoznaš, da ti je Gospod pustil milost, da moreš moliti, bodi prepričan, da te njegovo usmiljenje ni zapustilo.« Učeni Suares pa piše: »Terdim, da bo prav gotovo prejel milost stanovitnosti v dobrem, kedor stanovitno za to milost prosi.« V tem pomenu Pravimo, da more pravični, ki stanovitno moli, prejeti milost stanovitnosti v dobrem do smerti. Suares pa nas uči, da ni zadosti le sem pa tja kaj moliti, temuč, da moramo stanovitno moliti in se zateči k molitvi posebno pri tistih prilikah, ko je treba kako zapoved božjo spolniti, ali skušnjave premagati. Ravno tako je rekel že sv. Janez Krizostom: »Nemogoče je, da bi padel v greh človek, keteri prav moli in stanovitno Boga Tomoči prosi.« 1'32 V Življenje bi. Janeza Triorskega, misijonarja in marternika 1. reda sv. Frančiška. P. S. Z. Potovanje iz Lizbone na Kitajsko. Naš misijonar je čakal leto dni; v Lizboni na Portugalskem, preden se je mogel čez morje okoli Afrike prepeljati na Kitajsko. Dne 22. majnika je stopil na ladjo. Pot je bila zelo dolga, v primeri z današnjo vožnjo silno-počasna in tudi dovolj nevarna. Popotniki so bili izročeni vetrovom in valovom, keterim se vsa spretnost mornarjev pogosto ni mogla vstavljati. Naši popotniki so se vozili srečno-mimo Kanarskih otokov ter ipimo skrajnega zapadnega nosu vroče Afrike; prišli so čez ekvator, videli so otok sv. Helene,, ki je bil pozneje zadnje prebivališče velikega Napoleona. Najhujšo vročino so tam postali. Bližali so se zmernemu pasu, južnemu koncu Afrike, ki ga je Diaz imenoval: »nos dobrega upanja«,") po mnenju našega misijonarja bi mu pa bolje rekli: »nos. neviht«. Na tem kraju je divjal tako silen vihar, da se je morje kar igralo z ladjo, pogosto jo visoko dvignilo in zopet verglo v globočino, kaker bi bila iz papirja. Nihče ni upal, da bi se mogli rešiti. In komaj je perva nevarnost minila, pa je veter še hujše zatulil, valovi so se se še večo močjo vergli na ladjo,, morje je šumelo, kaker da hoče zadušiti zdihovanje in vpitje prestrašenih popotnikov. V tem obupnem položaju je mej vsemi ostal miren le p. Janez, ki je blagoslavljal ljudi in Boga prosil pomoči. Štiri mesece so bili že na morju, kar se jim prikaže v daljavi suha zemlja otokov v indijskem oceanu. Ladja zapelje v ožino Sunda mej otoka Java in Sumatra. Se začudenjem so-ogledovali tu paljme, kakte in druga južna drevesa ter se veselili, da bodo kmalu na cilju, saj se je zdela pot iz Jave v Ma-kav kaker kratkočasen sprehod v primeri se štirimesečno vožnjo iz Lizbone okoli Afrike in čez indijski ocean do Jave. Pa ko so mislili, da so rešeni vseh nevarnosti, se jim je nekaj zelo neprijetnega dogodilo. *) *) Za lat. «promuntorium» (od «mungo» vseknem, napak je «promon-torium») se nam zdi najboljše po ruskem zgledu; . Blizu otoka Jave se prikaže naenkrat kaker iz zasede neka bojna ladja, in ž nje se zasliši streljanje. Zastava v francoskih barvah na jamboru je razodevala, da so francoski revolucijo-narji ali njih pristaši, ki napovedujejo boj. Ker naši popotniki na to niso bili pripravljeni, so se morali vdati in tiho gledati in 'hirno terpeti, da so jim morski roparji vzeli vse njihovo imetje. zadovoljni so morali biti, da niso bili tepeni in da so jim pu-stili življenje. Tudi našemu misijonarju so vse vzeli, kar je 'Tel. Zato je bil v velikih skerbeh, kako bo mogel brez vsakega denarja nadaljevati pot. Zatekel se je v molitvi k Bogu in njegovo zaupanje ni bilo osramočeno. Ravno v tistem času je bila v luki Batavije, mesta na otoku davi, neka švedska ladija, ki je imela odriniti v Makav. P. Janez Prosi kapitana te ladje, naj ga sprejme iz ljubezni do Boga iti prepelje na cilj. Kapitan, čeravno je bil protestant, vsliši ponižno Prošnjo vbozega in sedaj še oropanega frančiškana. Ali mesec dni je moral še čakati v Bataviji. Na ladiji so bili tudi neketeri dobri Holandci, ki so mu v tem dasu preskerbeli potrebno hrano in so verhutega zbrali zanj še tQbko miloščine, da je celo presegala denar, ki so mu ga vzeli; Gorski roparji. Slednjič je ta ladja odrinila odtam, 25. novembra leta 1799. Lez dva meseca so zagledali za našega misijonarja toliko žaljeno kitajsko zemljo in luko mesta Makava. Dne 17. januarja 1800. po polletni morski vožnji je stopil p. Janez na suha tla. Tajske dežele z upanjem, da bo imel bogato žetev nevmerjo-v-'b duš in morebiti tudi se slutnjo in željo, da bo dosegel za se: Trterniško krono. V mestu Makavu*) so imeli frančiškani dva samostana; &nega so bili postavili sredi 16. stoletja in je bil s cerkvijo vred' Posvečen Mariji od angeljev. Tukaj je moral p. Janez ostati celo' et°, da se je nadalje učil kitajski jezik. Odločen je bil za misijo-jTrja v vikarijatu Hu-kvan, ki je obsegal tedaj tri okrajine:. P-nan, Hu-pe in Kian-si. V tem času je pisal v Triorske Mline pismo svojemu bratu ' Tonu, ki je tam gospodaril po očetovi in materini smerti. Glasi Se tako-le: *) *) Piše se navadno Macao, pa izgovarja se Makav ali Makau. Me- bilo tedaj, kaker je še zdaj, portugaljsko. J. M. J. (= Jezus, Marija, Jožef.) Predragi brat. Daljava ne preterga, ampak še pomnoži ljubezen pravega brata. Da pokažem, kako se vas spominjam in da vam dam dokaz svoje ljubezni, sem poskerbel takoj po prihodu na Kitajsko, da bo prišlo do vas zagotovilo moje ljubezni in da se boste tudi vi mene spominjali v molitvah. Pisal sem vam dvakrat iz Lizbone, pervič po možu neke Poljakinje iz Genove, drugič malo pred odhodom iz onega mesta po nekem prijatelu, ki se je vračal v Italijo. Odšel sem (iz Lizbone) 22. majnika preteklega leta na ladiji zelo bogatega lizbonskega tergovca z imenom Kaljdas. Hranil me je zastonj. Čez štiri mesece vožnje mej vodo in nebom, sem zopet zagledal suho zemljo, ne evropsko, ampak vzhodne Indije, četudi sem dvakrat mislil, da bom moral iti tia dno morja iskat podlage in se rešiti v trebuhu kake ribe vsled dveh zelo hudih neviht za Nosom Dobrega Upanja, ki ga tako slavijo, pa ga jaz nisem videl. Bog me je hotel rešiti potopa, pa nisem se rešil francoskih roparjev, ki so oropali ladjo, ko se je ravno hotela preskerbeti se živežem na otoku Java v Indiji. Moja žalost ni bila tako velika zato, ker so me oropali in mi vzeli še tisti denar, ki sem ga imel, niti ker niso ravno dobro z menoj ravnali, četudi niso ravnali zlo! Pa kako nadaljevati pot? Velika je božja previdnost-Stopil sem z ladje v mestu Bataviji, stolici holandske Indije. na istem otoku Java. Tukaj se je pripravljala neka švedska ladia da odpotuje na Kitajsko. Stopil sem k vodniku ladje, ki je bi' zelo prijazen in sem ga prosil, naj me sprejme. Prav rad mi ie obljubil, akoravno je bil luteran, da me sprejme zastonij na svojo ladjo. V Bataviji s o mi je mesec dni, kar smo čakali na odhod, dobro godilo. Holandci, ki so potovali na ti ladiji, so me prehranili, ne da bi bil krajcar plačal in verhu tega so mi dali še toliko miloščine, da se je zravnalo, kar so mi Francozi vzeli: poten* je ladja odrinila proti Kitajskemu. Ker je veter, ki na tem morji* vedno gospodari in se imenuje gibanje, nam nasproti vlekel, smo mesto en mesec potrebovali za pot dva in pol, tako da smo odšli 5. novembra in smo dospeli v Makav na Kitajskem, mesto, ki *e posest Portugaljcev, dne 17. januarja letošnjega leta. Hvaležen sem Bogu, ki me je celo pot zdravega ohranil ■** po njegovem neskončnem vsmiljenju sem tudi sedaj še zdra^ in upam, da bom tudi nadalje, ker je tukaj dober zrak. Tukaj bom ostal to leto, dokler ne bodo prišli vodniki, da me peljejo v kitajsko cesarstvo na misijon, ki mi ga bo odločil apostoljski vikarij. To je pa treba napraviti z veliko previdnostjo in skrivaj, ker je Evropejcem zabranjeno tja in stanovati v cesarstvu, izvzemši cesarsko mesto Pekin, kamer smejo iti, pa le oni, ki so obertniki in imajo dovoljenje od doma. V druge kraje je pa treba iti in živeti mej neverniki samo skrivaj, ker če ti zvedo za Evropejca, je zanj še največja milost, da sme v ječi vmreti. Jaz rad sprejmem, kar mi Bog odloči in sem pripravljen izpolniti njegovo voljo, v ketero sem popolnoma vdan; dobri bodo napori in strah in trud, samo da zveličam svojo dušo in dosežem ta veliki cilj. Ostane mi še, prositi vas, da me ne pozabite, da molite sami in druge prosite, naj molijo za me, naj me Gospod vodi v nevarnostih in mi dodeli pravo gorečnost in vnemo darovati se 2a njegovo čast in zveličanje duš ... Na to sledijo pozdravi in podpis. Pismo je pisano v Makavu 15. marcija 1800. Prišel je januarij 1. 1801. P. Janez je imel vse pripravljeno za pot v notranjo deželo kitajskega cesarstva. Če bi ga bil ke-teri njegovih sobratov iz rimske provincije sedaj videl, ga ne bi bil spoznal; zelo je bil spremenjen vsled ostrega posta, še: bolj pa ga je spremenila kitajska noša z dolgo kito na glavi. Potovanje iz Makava v notranje cesarstvo. P. Janez je šel 6. januarija iz Makava v Kanton, po kitajsko Kvan-čou imenovano mesto na jugu Kitajske, ki šteje nad poldrugi milijon prebivavcev in je obzidano deset kilometrov na okoli. P. Janezu se je ta velika množica poganov smilila in bi bil nairaji kar tukaj začel spreobračati jih, posebno, ker je moral v tem mestu nekaj časa ostati. Stanoval je zunaj obzidja pri nekih starih kerščanskih družinah: Ni-lav-ta, Nii-o-se in Lito-V. Ostal je tu najberže zato, da se je vadil kitajsko govoriti. Porabil pa je to priložnost tudi za svoje misijonsko delo in jih je v resnici nekaj pridobil za kerščansko vero, druge že sprevrnjene je pa poterdil v veri. Čez nekaj časa je odrinil proti severu. Peljal ga je po reki Si-kian že imenovani kristijan Ni-lav-ta navzgor mimo raznih krajev in mest, dokler je bila reka plovna, potem je šel pa peš, dokler ni dospel v Nan-kan, kjer je dobil patra Senji iz reda avguštincev, ki je ravno v tem času prišel v ta kraj obiskovat kristijane. Od njega je zvedel tudi, da ga je apostoljski vikarij odločil za okrajino Hu-nan. BI. Ivana Dark, Devica Orleanska, marternica 3. reda (?). BI. Ivana, ki se pri nas navadno imenuje Devica Orleanska, na Francoskem pa na kratko »la P u c e 11 e« t. j. devica ali »p u n c a«*), je bila rojena 6. januarija 1412 v vasici Donremlj (Domremy) blizu mestu Vokulera (Vaucouleurs) na vshodno - severnem Francoskem. Njen oče je bil Jakob Dark (d' Are), pobožen in spoštovan kmet, njena mati Izabela, rojena Romee. Imela sta še eno hčer, Katarino, in tri sinove. Vse te otroke sta učila moliti in delati. Ivanka se je dobro navadila šivati, presti in druga domača in poljska dela. Moliti je znala očenaš, zdravomarijo in vero. Brati in pisati se ni učila, tolikanj bolj pa lepega, pobožnega življenja, vsmiljenja do vbozih in bolnikov in prijaznega zaderžanja prot; vsem. »Nikoger ni bilo v vasi, ki bi ji bil enak v bogaboječnosti«, tako je terdil pozneje domači duhovnik. Zato pa se je že kmalu pokazalo, da jo je Bog izvolil za nekaj prav posebnega. Leta 1425 v njenem trinajstem letu je bilo, ko je nekega dne meseca malega serpana opoldne na vertu svojega očeta molila; kar zasliši od domače cerkve, ki je bila prav blizu, neki glas, ki jo kliče: »Ivanka, Ivanka!« Nehote oberne oči proti cerkvi, od koder je žarela bliščeča luč, ki se ji je oko le polagoma privadilo. In potem je videla v čudoviti svetlobi plemenito postavo, obdano od velikega števila podobnih bitji, ki so prijazno in dobrotljivo vanjo gledala. In prikazen v sredi je rekla s prijaznim, vender terdnim glasom: »Ivanka, bodi dobra in pobožna, ljubi Boga in rada hodi v cerkev.« Ivanko je obšel *) Pisati bi bilo »polni ca«, herv. »p u n i c a«, kar je pomenilo nekedaj tašča ali svekerva, potem tudi sploh sorodnica žene. Iz tega se je razvil .naposled sedanji pomen. 137 . velik strah, ali ob enem se je tudi nekak drugi čut polastil vsega njenega bitja. Jasno ji je bilo, da jo Bog kliče in da mora popustiti vsako posvetno nagnjenje, da bo mogla vsak čas pripravljena biti tja iti,'kamer jo Bog pošlje. Zato je berž na tistem mestu naredila obljubo vednega devištva. Podobne prikazni je imela Ivanka potem še nekoliko krat, ne da bi izvedela, kaj in kedo so in kaj prav za prav Bog od nje hoče, le toliko ji je bilo očitno, da morajo biti angelji. Nekega dne pa ji reče najimenitniši mej njimi, ki ga je pervega videla: »Jaz. sem Mihaelj, zaščitnik francoskega kraljestva!« Ivanka je Dri tem padla na kolena, arhangelj pa je rekel nadalje: »Gospod Bog ima veliko vsmiljenje z ubogo deželo.« Tisti čas so se bili namreč Angleži polastili mnogo francoske zemlje in so silili še zmirom naprej. Ž njimi je deržal tudi vojvoda burgonjski, francoske pokrajine na jugu Ivankine do-ntovine. V njegovem jetništvu je bil vmerl francoski kralj Karelj VI. in njegovemu nasledniku Karlju VII. je ostala le dežela na lugu reke Loare. Pa tudi to so mu hoteli vzeti Angleži. V ta namen so imeli oblegati terdno mesto Orlean. Če to vzamejo, so upali, da bo kmalu vse Francosko v njih oblasti. Silna stiska njene domovine je šla Ivanki močno k sercu. Ali sama od sebe ni prišla na to, da bi ona, otrok, polnica, mogla kaj pomagati. V resnici si je težko drugače misliti, kaker da je Bog sam moral poseči vmes, da je on poslal svojega velikega nngelja, ki je rekel izvoljeni devici: »Hiti, pojdi in reši Francosko!« Tudi ji je obljubil še druge prikazni; sveta Katarina in sveta Marjeta boste prišli krepčat in vodit jo. Tako se je tudi zgodilo. Vender si Ivanka dolgo, cela tri leta ni upala nič storiti Hiti komu kaj povedati o prikaznih, ki jih je imela, in tem, kar so h velele. Ali leta 1428 meseca majnika, proti vnebohodu, so postali Slasovi, ki jih je slišala, silniši. Zahtevali so, naj jo kedo spremi v bližnje mesto Vokuler k Robertu Bodrikurskemu, ki je bil tarn Poveljnik francoskega kralja. Poprosila je torej nekega Duranda Laksarta, svojega strica, kaker ga je imenovala, prav za prav Du je bil le mož neke njene stariše sestrične, naj jo pelje k imenovanemu gospodu. Skrivaj in se strahom je storil to in povedal Poveljniku, kaj hoče dekle. Ali poveljnik je imel n]ega za trapca ’n njo za potepenko. Naj ji priloži nekoliko gorkih, je rekel, in jo domov spravi k očetu. To ponižanje je bilo hudo, pa ji ni vzelo poguma, dasiravno jo je tudi oče doma ostro prijel. Zdelo se mu je. da hoče pobegniti z vojaki. »Ali ke bi se imelo to zgoditi,« je rekel svojim sinovom »verzite jo raji v vodo, ali ja pa vtopim sam se svojimi rokami.« Mej tem so Angleži res začeli oblegati Orlean. Videti je bilo, kaker da ima francoski kralj zgubiti vse. Ivanka je slišala zdaj tiste glasove še bolj pogostoma, vsak tjeden po večkrat. Zahtevali so, priganjali, pretili celo, Ivanka se je branila: »Jaz sem vbogo dekle, ne znan jezditi konja, ne znan delati vojske.« Glas je odgovoril: »Bog hoče, Bog veli!« Ivanka je sklenila iti, ne da bi kaj povedala doma. Stric Durand ji je hotel še enkrat pomagati v njeni veliki zadregi. Žena mu je imela poroditi; prišel je torej prosit, naj puste Ivanko k njemu, da bo stregla bolnici. Perve dni januarja meseca 1429 je odešla iz domače vasi — in nikoli več je ni videla. Stric Durand jo je spremil vnovič v Vokuler ter ji tam pri poštenih ljudeh preskerbel stanovanje. K poveljniku Bodrikurt-skemu si naravnost ni upala iti; skušala pa ga je srečati kje vsak dan. Spočetka je vstal neveren in zasmehovavec; ščasoma. ko je videl, da se delajo reči za kralja vedno nevarniše in da po natornem potu ni upati nič dobrega, je začel menj osorno odpravljati njo, ki je ponujala čeznatorno pomoč. Naposled se je vdal. Sklenil jo je poslati h kralju v Šinon, majhino mesto, ki ie nekako v sredi zapadne polovice Francoskega. Neketeri prebivavci Vokulerski so zložili, koliker je bilo treba denarja, da se ji napravi primerna, in sicer, kaker je sama zahtevala, moška obleka, siva tunika do kolen, suknja in klobuk Černe barve, dolge hlače in visoke komašne. Tudi so ji kupili konja, ki je stal 16 frankov: kaker je videti je bil denar tedaj redek in torej visoke cene. Trije oboroženi možje so se ponudili, da je spremijo, in vsaki je vzel sebo svojega služabnika. Ta mala tropa sedmero oseb se je odpravila iz Vokulera v sredo 23. februarija 1429 zvečer. Poslednja beseda, ki jo je rekel Bodrikurt Ivanki v slovo, je bila: »Pojdi, naj pride, kar more!«----- In zdaj, ali naj nadalje pripovedujemo, kako je Ivana po dolgem popotovanju prišla v Šinon, kako jo je kralj sprejel in kaj se je nadalje godilo ž njo, kako ji je izročil kralj oddelek voja- štva, da je šla Orlean rešit oblegajočih Angležev, kako je hi-' tela od zmage do zmage, pridobivala mesto za mestom ter pedala kralja v Rens (Reims), kjer je bil Karelj Vil. 17. julija 1429 kronan in maziljen, kako je s tem svojo nalogo bliščeee in slavno rešila? — Ali naj pripovedujemo nadalje, kako je bila ranjena pred Parizom, kako je bila vjeta pri Kompienji, kako jo ie glavni poveljnik burgonjski, Janez Luksemburški, prodal Angležem za 100.000 zlatih frankov, kako so jo v Ruanu po krivem ko krivoverko in copernico k smerti obsodili in na germadi sežgali ? — Da bi to vse po pravici in natanko popisali, bi bilo treba pač celega letnika »Cvetja«. Tukaj moremo dostaviti le, da je 24 let po njeni blaženi smerti na prošnjo njene matere in dveh njenih bratov papež Kalist III. s pismom od 11. junija 1455 vkazal njeno obsodbo cerkveno preiskati in je ta preiskava dokazala, da je bila Ivana popolnoma po nedolžnem obsojena in Po krivici vmorjena. Slava njene svetosti se je vzderžala po tem, skozi 400 let, noter do našega časa. Okoli srede druge polovice Prejšnega stoletja je začel orleanski škof, sloveči Dupanloupr Pove preiskave z namenom, da bi se njena svetost tudi cerkveno poterdila. Po njegovi smerti so se francoski škofje, nadškof je in kardinali; meseca oktobra 1888 v Orleanu zbrani, v ta namen s posebno prošnjo obernili do papeža Leona XIII. in Ppposled pred štirimi leti, 18. maja 1909, so sedanji sv. oče Pij Devico Orleansko prišteli mej blažene marternice. Semtertja se bere, da je bila tretjerednica sv. Frančiška. Mogoče! Mi ne moremo dokazati, da ni bila. Ali kar se navaja v dokaz, da je bila, koliker je nam znano, po naši misli vender tega ne more spričati. To je gotovo, da je bila v resnici svetla, ki je ljubila svojo domovino zavoljo Boga ter si prizadela stanovitno v vsem storiti le božjo voljo; ona je najlepši zgled junaškega kerščanskega rodoljubja in zvestobe do postavnega poglavarja, ne glede na njegove človeške slabosti. Naj sveti ta zgled tudi nam! „FIuIos sacramenlales." P. M. T. Ni je dežele v Evropi, o keteri bi bili menj podučeni, kaker 0 španski. Kedo jo je videl na lastne oči? In to dandanašnji, ko °biščejo tujci sicer vsak kot! Tudi španjola težko kedaj srečaš % v drugi deržavi. Španija je svet za se, ločen po morju in viso kem gorovju od ostale Evrope. Primerjati bi jo mogli ženskemu samostanu, ki mu redovnice nikoli ne prestopijo praga, razen ko gredo na svoj visoko obzidani vert, in nimajo nobenega hrepenenja po tujem, oklepaje se terdno svojega doma, kaker južne rastline, ki ne bi prenesle druzega podnebja. V arabski dobi je Španija bila, lehko bi rekli, kos Afrike. In ko so se arabci jeli vmikati, je imela z notranjimi boji in lastnim preobraženjem toliko opraviti, da je tudi poslej Evropi herbet obračala, ne vdeleževaje se križarskih vojsk, ne druzih, svet vznemirjajočih vprašanj. F)o srečno doveršenih bojih zoper arabce so se ostali prebivavci združili v edno deržavo in v eden narod in zdaj — pervo in edinokrat — je Španija v 16. stoletju se vzdignila in pogledala okrog in si zvunaj Pirenejev pridobila dežel ter postala tako mogočna, da se je nekoliko časa svet tresel pred njo in bojeval se ž njo za svojo svobodo, kaker so se prej Španci zoper mavre, in da je španski narod v 16. in 17. stoletju v politiki imel pervi glas. V resnici je stala španska monarhija nu višku pod Karlom I. (1516—1556). Pod Filipom II. (1556—1598) je, kljub nadvladi čez vesoljni svet, zmage pri Lepantu, podjarmljenja Portugalj-ske, šla rakovo pot; vender več desetletji niso tega niti svet, niti Španci sami opazili. Spomin na slavne zmage v starem in novem svetu, ponos, biti deržavljan kraljestva, v keterem sonce ni zahajalo, je storil, da propadanja niso čutili. In tako se ni čuditi, da je cvela španska umetnost, cvelo špansko pesništvo, ko je moč Španije že pešala. V tistih časih so Španci visoko cenili gledališke igre, posvetne in verske. Gledališka igra jim je bila tedaj nekako to, kar staro sveto pismo Hebrejcem, Ilijada in Odiseja Gerkom —-arhiv zgodovinskega, političnega in verskega znanja. Mej verskimi igrami pa imajo pervo mesto igre presv. Rešnjega Telesa. Španci so se že v 12. in 13. stoletju veselili nad verskimi igrami. Ob vseh večih praznikih so jih prirejali. Tako tudi praznik presv. Telesa, ki se je v Španiji, odkar ga je papež Urban IV. (1. 1264) vpeljal, vedno z velikim zunanjim sijajem obhajal, ni smel ostati brez njih. Te igre, ki jim je bil namen prestavljati edno največjih skrivnosti naše sv. vere, so Španci imenovali »a u t o s s a c r a m e n t a 1 e s« — zakramentna dejanja. Pred- stavbah so jih skozi stoletja ne le v mestih, ampak tudi na deželi. dokler jih ni v 18. stoletju (1. 1765) prepovedala in odpravila »razsvetljena« in »bogaboječa« vlada. Neki izobražen popotnik iz Hollandije, Aarsens van So-merdvk, ki je (1. 1655) prišel v Madrid, piše: »Popoludne na Praznik sv. Telesa in sledeče dni so predstavljali pred palačami visokih vladnih gospodov »autos sacrakentales«. Gledavei so stali ali na baljkonih, od koder se je mogla pregledati predstava. ali pa na ulici. Godbe ni manjkalo in, da si je bil dan, so gorele baklje. Ko so imenitniši gledavei svoje prostore zasedli — kralj je sedel se svojo hišo pod krasnim nebom — se je govorila ali pela predigra (loa); tej je sledila burkasta vmesna igra lentremes), potem »auto« sam. Take predstave so prirejali v raznih delih glavnega mesta skozi celi mesec, dan na dan; mej lem časom so posvetna gledališča bila zaperta in gledališki igravci so kazali v službi božji svojo umetnost.« Španija, to bodi tu povdarjeno, je edina deržava, kjer katoliškega duha ni bilo nikoli treba še le na novo vzbujati in obnavljati, kaker se Še to moralo drugod v 16. stoletju. Španija je bila globoko verna. Mogli so se torej gledališki igravci posvetnih odrov poklicati brez škode, in le na korist verskim predstavam. In tisti pesniki, bi so pisali posvetne igre, so se prosili tudi, da spišejo verske. In v Španiji nahajamo že v 15. stoletju neketere precej dobre gledališke pesnike. V 17. pa je drama {tako se z gerško besedo imenuje vsaka gledališka igra) središče španskega pesništva. Dramatiških pesnikov je imel tedaj španski narod več kaker beteri koli drugi v vseh dobah svojega obstanka, in pa kako plodovitih! Molina n. pr. je spisal 300, Kaljderon 700, Lope de Vega 1500 gledaliških iger. Velik korak naprej je storil v zakramentnih igrah ravno Lope de Vega. Ker je bil ta znameniti mož frančiškanski tretjerednik. se pač spodobi, da na tem mestu kratko opišemo megovo življenje. Lope de Vega Carpio je ustanovitelj noveje španske drame, baker je cvela zadnja desetletja 16. veka in potem celih sto let. Lojen 25. nov. 1562 v Madridu, je bil zgodaj vojak; študiral je v Aljkala; po smerti svoje soproge je bil zopet vojak. Okrog 1590 po drugi poroki se je nastanil v Madridu. Po smerti sinčka m druge soproge 1. 1609, po drugem viru 1. 1614 je bil posvečen v mašnika ter je ko tak živel več let jako pobožno. Vmerl je 27.. avgusta 1635. Vega je spisal nepregledno versto gledališčnih iger; po ter-ditvi neketerih dve tisoči, po drugih vsaj petnajst sto. Za njega so se skoraj izključno le njegove reči predstavljale na španskih, odrih. Njegove boljše drame so res popolna mojsterska dela. — Lope ni nehal tudi ko duhovnik, da si je duhovniške dolžnosti vestno spolnjeval, pisati dram, ampak še le tedaj se je začel sijajni čas njegovega pesniškega vstvarjanja. (Naj bi ga posnemali duhovniki, ki so prejeli od Boga pesniški dar. »Zdi se — piše Alban Štoljc —, da v Španiji niso mislili, da naredi duhovniško posvečenje koga neposobnega za čisto človeške reči. Tako sta bila največa španska dramatika Vega in Kaljderon, duhovnika. In temu sodelovanju duhovščine pri pisateljevanju je pripisati, da je ni književnosti in dramatike v Evropi, ki bila tako, kaker španska, brez nespodobnosti in pohujšljivosti. V primeri s francosko, nemško, italijansko je deviška v najlepšem pomenu besede. Od tod pride, da ima le Španija gledališke igre in sicer v velikem številu, ki pospešujejo poštenost, vernost, nravnost in plemenitost serca«.) Tujci so prihajali v Madrid, da vidijo Vego. Sam kralj je spoštljivo postal, ko ga je srečal. Papež ga je odlikoval; imenoval ga je za apostoljskega protonotarja, doktorja bogoslovja, viteza sv. Ivana. Na višku slave je ostal Vega skromen, ponižen, pobožen, dobroten duhovnik. — Za svoja dela je prejel velikanske nagrade, pa ostal je pri tem vbožec, da niti ni mogel dote dati hčeri, ker je vse razdal vbogim. Leta 1617 je izdal v 12 knjigah tiste igre, ki so se mu zdele najbolje, vseh vkup 144. Pozneje so natisnili še neketere. V tisku jih je torej izšel le maj-hin del (320). Vega je spisal, kaker se bere, 500 zakramentnih iger, lepših od vseh pred njim. Vender je našel učenca, ki ga je v verskih igrah še presegel. In ta mož je Kaljderon. Don Pedro C a 1 d e r 6 n de la Barcajebil rojen L jan. 1601 v Madridu. Po šolanju v rojstnem mestu in Sala-manki, je stopil v vojake; ko tak je prišel daleč okrog. Pesniški talent mu je naklonil Filipa IV. (1621—1665), ki je književnost in umetnost zelo povzdignil s podpiranjem pesnikov in umetnikov. Ko ljubljenec kraljev je živel Kaljderon na dvoru v Madridu, bil dvorni pesnik in vodil gledališke igre v gradu Bue» Retiro imenovanem. Kralj se ni zbal nobenih stroškov za prireditve. V svojem 50. letu je stopil Kaljderon v duhovniški stan. ^'rnerl je 25. maja L 1681. Njegovih dram (comediaš) se je ohranilo 108; večinoma so Posvetne, neketere so verske. Ko bi jih bil Kaljderon le nekaj Opustil, bi ga imeli prištevati največjim dramatikom. V resnici Se stavi na stran Šekspiru, ki velja za največega dramatika ker-Ščanske dobe. Ali o Šekspiru se mnogo piše in govori, o Kalj-deronu pa le malo. Zakaj? Preglobok, preveč duh je, da bi ga rpogli umeti v zemljo in svet pogreznjeni ljudje; in skozi in skozi ie katoliškega duha prešinjen. Zato je mnogim neprebavljiv, ne ker ne marajo brati ali slišati karkoli katoliškega, ampak Rdi zato, ker jim manjka poznanja katoliške vere in katoliškega bogoslovja, brez česer tega pesnika ni mogoče umeti. Razen 108 »komedij« imamo od Kaljderona še 73 zakra-mentnih iger, »autos sacramentales«. In prav te igre so po sodbi Regovih verstnikov tista dela, na kete,rih sloni njegova pesniška slava. »Kjer je — pravi Manuel Guerra — ta izredni mož v sPlošno stermenje sam sebe prekosil, to so njegovi »autos sacramentales«. Posebnost ali, bolje rečeno, bistvo teh iger je, da •ie Kaljderon spravil ves svet, največje in najmanjše v zvezo z Uajčudovitišo skrivnostjo naše vere. Bilo mu je to mogoče, ker Je bil velik umetnik, globokoveren katoličan in zelo učen bogoslovec. (Konec prih.) Velika noč v Jeruzalemu. Kedo ne želi vsaj enkrat obhajati velikonočnih praznikov v ■Jeruzalemu? Povsod sicer imajo obredi velikega tjedna posebno moč na serce vernega kristijana, najbolj pa gotovo v Jeruzalemu, kjer se je negdaj v resnici zveršilo to, kar nam sv. Cerkev v spomin kliče v teh dneh. Ker sem bil letos sam pri obredih velikega tjedna tukaj pričujoč, sprejmite, cenjeni bravci, kratek popis, da si boste mogli Vsai nekoliko živeje prestavljati, kako se v Jeruzalemu obhaja Melika noč. V spomin, da je naš Zveličar z Oljiske gore jezdil v Jeruzalem, spremljan od velike množice ljudstva, ki mu je navdu- šena klicala: Hozana Sinu Davidovemu, češčen, ki pride v imenu Gospodovem! je navadno v cvetno soboto zjutraj romanje v Betfage; popoludne pa ima jeruzalemski patriarh slovesen vhod in sprevod v baziliki božjega groba. Ob polu dvanajstih po noči pridejo redovniki iz samostana sv. Odrešenika v baziliko, kjer opravijo pete jutranjice in hvalnice ter sprevod okoli božjega groba; na to se prično sv. maše. Slovesno opravilo na cvetno nedeljo ima patriarh. Kaker znano, imajo v baziliki božjega groba tudi razkolni Gerki, Armeni, Sirci in Kopti svojo posest in službo božjo —• včasih istočasno, da nastane vsled tega silen hrušč in trušč, kar je seveda romarjem jako neprijetno, domačinom pa čisto prav in po volji. Tako je bilo letos na cvetno nedeljo. Mej pontifikalno sv. mašo so obhajali tudi Gerki svojo službo božjo in imeli sprevod ter prepevali na vse gerlo. Čeravno je bilo naših pevcev nad 40 in njih petje spremljano z orgijami, se včasih vender ni moglo razumeti vsled krika Gerkov. Pa tako je bilo in tako bo ostalo v božjem grobu najberž tudi v prihodnje; edino na veliki četertek in petek smo samo katoličani v baziliki božjega groba; tedaj je zaperta drugovercem, zato pa tudi vlada ta čas pri naših opravilih mir in tihota. Veliko sredo zjutraj ob polu štirih je romanje v votlino na vert Getsemani; odondot se po slovesni sv. maši odpravi sprevod v baziliko božjega groba, kjer se za ves dan izpostavi steber Jezusovega bičanja vernikom v češčenje. Ta dan popdldne ob treh se prično pete jutranjice in sicer pred božjim grobom. Pričujoča je vsa duhovščina s patriarhata skupaj z redovniki sv. Frančiška. Pevski zoer (frančiškani itt dečki) je na galeriji. Pretresljivo je bilo slišati na tem sv. kraju žalostinke preroka Jeremija, ki jih je zbor, kaker tudi vse dele naslednjega sporeda, veličastno pel pod vodstvom p. Pacifika Vanhumbeecka. Slovesno opravilo velikega četertka je imel pomožni škoi jeruzalemski; popoldne ob 2. pa je opravil umivanje nog patriarh in nato so bile pete jutranjice. To popoldne je bil tudi obisk dvorane zadnje večerje na gori Sion. Posebno genljivo je bilo sv. opravilo veliki petek zjutraj na Kaljvariji. Ob 1. popoldne se je pričel križev pot; pri vsaki postaji je bil nagovor v francoskem jeziku; takoj na to so bile slovesne jutranjice. Nekaj posebnega je bil ta večer obred Kristusovega križanja. Sprevod v ta namen vodi kustos. Pričujoč je v uniformi francoski konzul se vsemi uredniki in kavazi Kr polno ljudi. Mej sprevodom je sedem pridig na različnih krajih n v raznih jezikih, ki jih govore frančiškani; perva je havanska, druga geiska, tretja angleška, čeierta nemška, peta hancoska, šesta arabska, sedma španska. Pri nemški pridigi na Kaljvariji je bil pričujoč tudi nemški princ Joahim s konzulom. Dva uijakona snameta s križa telo Kristusovo in je zavije-ta v tenčico. Štirje mašniki je neso na kamen maziljenja, kjer ;e mazili kustos, potem je polože v božji grob. Veselejša so opravila velike sobote, ki so taka kaker drugod; najveselejša pa na veliko nedeljo. Kolika tolažba za 'vernega kristijana, ki je na veliko nedeljo pri veličastni službi božji pred božjim grobom! Kolika moč ljubezni vleče njegovo serce k grobu Gospodovemu! To jutro se več ne razlegajo žalostni glasovi prerokov, žugajoči pogubo nehvaležnemu mestu; ne vidijo se pretresljivi °bredi Jezusovega križanja na Kaljvariji. Vse se zdaj veseli °krog groba Zveličarjevega, ki je tu dosegel svojo zmago nad šeklom in smertjo ter vstal iz groba častit in neumerjoč. Mala kapela sredi bazilike hrani dragoceni grob, v keterern K Počivalo mertvo telo Jezusovo. Mnoge sveče in sreberne Svetilnice gore ob njenih straneh in zlasti na pročelji. Srebern KKar je postavljen pred kapelo, nekako na kraju, ker se je pri-vazal angelj pobožnim ženam in jim oznanil vstajenje Zveli-carjevo: »Ni ga tukaj, vstal je!« Patriarh v bliščečem ornatu z obilno asistenco se približa k Sitarju in prične presveto daritev. Mogočen pevski zbor se oglasi, orgije veselo done in verski, prevzeti radosti, gledajo v duhu in časte od smerti vstalega veličarja. Aleluja odmeva navdušeno s pevskega kora; hvalite °ga, zakaj napočil je vstajenja dan, dan miru in sprave, dan, 1 ga je Gospod naredil, veselimo in radujmo se v njem Aleluja! v. P° pontifikaljni maši je sprevod, mej keterim se odpojo it]rje evangeliji, nanašajoči se na vstajenje Zveličarjevo in , tem je doveršeno sv. opravilo v baziliki božjega groba v ve-‘ v0 nedeljo, ki dasi tudi drugod lepa in vesela, vpliva še posebno v -Jeruzalemu z nepopisno milobo na kerščansko serce. Saj ima pred očmi grob, iz keterega je vstal Zveličar, kapelico, kjer k angelj naznanil pobožnim ženam njegovo vstajenje, kraj, kjer se je od smerti vstali prikazal Magdaleni, in premišljujoč te tako tolažljive resnice se oserčuje njegova duša z nebeško močjo in napaja z neizrekljivo sladkostjo. Pa s tem še niso minile tolažbe tega sv. dne. Še druge so nam bile pripravljene in sicer romanje v Emavs. Po stari navadi gredo frančiškani in romarji v veliko nedeljo popoludne v Emavs. Letos ni bilo sicer toliko romarjev v Jeruzalemu kaker prejšnja leta, vzrok pred vsem vojska; ven-der nekoliko jih je le bilo od blizu in daleč. Omenim, da K prišlo nekaj Slovenk iz Kahire, ki so šle tudi ta dan z nam1 v Emavs. Znano je, kaj pripoveduje sv. evangelist Luka o'dveh učencih Jezusovih, ki sta šla na dan njegovega vstajenja v Emavs in sta se žalostna pogovarjala o tem, kar se je 'zgodilo v oni!1 dneh v Jeruzalemu. Kako se jima je Jezus pridružil in jima razlagal, kar so pisali o Zveličarju preroki. Da je moral Kristus vse to terpeti in tako iti v svojo čast. Prosila sta ga naj gre ž njima v hišo, ker se je dan nagnil in se je že mračilo. Kako sta ga slednjič spoznala po lomljenju kruha in kako jima je izginil izpred oči. Na ta zgodovinski kraj smo se torej napotili veliko nedeljo popoludne in prišli tje, ko se je že mračilo. O Emavs, kako si častitljiv, o sveti kraj, kjer je Zveličar sam drugič posvetil kruh v svoje telo! Tukaj, po toliko stoletjih vidiš ostanke hiše sv. Kleofa< kamer je šel Jezus z učencema. Tukaj se jima je dal spoznati na slovesen način po lomljenju kruha in onadva sta ga molila kot svojega Boga. Tukaj so kristijani po vstajenju Zveličarje-vem častili pervi aljtar svete daritve, tukaj je Zveličar po svojem vstajenju pervič podelil sv. obhajilo, in to se je imelo P° njegovem naročilu ponavljati po vsem svetu vse dni do konca ( sveta. Brez dvojbe so bile tudi druge hiše v Galileji in Judeji kaker v Kafarnaumu, v Betaniji, v Jerihi, v Jeruzalemu tako ; srečne, da jih {je božji Zveličar posetil, ko je bil kot človek 119 zemlji; toda izmej vseh je dosegla hiša sv. Kleofa v Emavsu t0 predpravico in čast, da je Jezus Kristus pred svojim vnebo- h°doni v njej posvetil najsv. zakrament sv. R. T., ki presega Vse skrivnosti našega odrešenje. Predpravica, posebna in edina, Povzdiguje svetišče v Emavsu nad toliko drugih in je pervo ta dvorano zadnje večerje v Jeruzalemu. Vv Da, dvorana zadnje večerje ima veliko sličnosti se svetilni v Emavsu. — Pa kolika žalost za kristijana, ko vidi v akšnem stanju se nahaja sedaj ta sveti kraj, ta perva kerščan-, ,a cerkev, posvečena po neskončni ljubezni Sinu božjega, )er so se pervič slišale njegove vsemogočne besede: »To je telo, to je moja kri.« Svetišče nad vse dragoceno, kjer so so veršili dogodki žadnje večerje, kjer je Gospod postavil zakrament sv. R. T. in Eniškega posvečenja; kjer se je Gospod po svojem vstajenju aP°steljnom večkrat prikazal in jim dal oblast odpuščati grehe: 'Jer je prejel neverni apostelj Tomaž milost žive vere in je bil Sv- Matija prištet aposteljnom; kjer je prišel sv. Duh nad apo-steljne in perve vernike; kjer je bila perva kerščanska cerkev !n stolnica pervega jeruzalemskega škofa svetega aposteljna 7akoba mlajšega, kjer so apostoli obhajali pervi cerkveni zbor. ato pa se je pekel vedno tolikanj jezil na ta sv. kraj, ter sku-. ’ da bi ga onečastil in pokončal in če mogoče popolnoma 'brisal spomin nanj. In res, do današnjega dne gospodujejo nad ,etT1 svetiščem fanatični mohamedanci in vsi poskusi je osvojiti so bili do zdaj brez uspeha. Daj Bog, da bi to tako dra-S°ceno svetišče kmalu postalo zopet last sv. katoliške Cerkve, a se v njem zopet postavili aljtarji pravi, čisti daritvi! . Kaker je pogled na dvorano zadnje, večerje žalosten, tako Pa vese! na svetišče v Emavsu. Res, tudi nad to svetišče, ki a D Bila dala sezidati sv. Helena na prostoru Kleofove hiše, g° Bili prišli hudi časi: sovražniki vere so je razdejali, a hvala °kui v novejšem času so frančiškani postavili'na ostankih jgdanje bazilike novo, krasno, cerkev ki jo je milanski kar-nial Ferrari posvetil dne 12. okt. 1. 1902. v Roleg cerkve je tudi nov velik samostan; stari je zdaj od-L'en za gostišče romarjem. Treba je dosti .prostora, iz Jeru-enia je nas redovnikov prišlo 30. Skerb je imel za vse naš ‘Jak in sobrat Tomaž Perovšek, doma od Sv. Gregorja pri 1 -nici; v Emavsu je že par let. Glavni praznik emavškega svetišča je velikonočni 'P011 deljek. Opravljenih je bilo tam ta dan 42 sv. maš; zadnjo, sl°' vesno, je pel predstojnik Sv. Dežele, ki je potem blagoslo'-kruh, ki se je razdelil vernikom v spomin na Zveličarja. P°' poldne so bile še pete večernice in litanije Matere božje in na!° smo se romarji vernili po poti učencev v Jeruzalem. Veličastij so minili prelepi velikonočni prazniki; Bog nam je dal za "" tudi krasno vreme, posebno na velikonočno nedeljo. K sklepu omenim še neki prav jutrovski običaj, ki je P3 časten za varihe božjega groba. Velikonočni torek pridejo v samostan sv. Odrešenika voščit vesele praznike vsi zastopnj’ svetnih oblastij in predstojniki drugovercev z obilnim sprer”' stvom, na čelu jim dragomani in kavasi. Predstojnik Sv. Deže>° se vsemi diskreti jih sprejme v divanu. Poleg običajnih vošd‘ žele predstojniku in njegovim sobratom z lepimi besedami. ^ bi vsi v slogi, edinosti in ljubezni mejseboj živeli v zgled svoji111 podanikom. Res, lepa voščila, da bi jih le tudi v dejanju sverš°' vali! P. Benigen. n kraljice, keteri v čast se vse te sv. maše darujejo; 3. izveršujejo veliko delo vsmiljenja, ker pomagajo bližnje' mu k srečni smerti in hitremu oproščenju iz vic; delajo pa tudi za korist svoje duše, zakaj več ko je udov, veče je število sv maš, veče so tudi milosti, ki jih posamezni prejme; 4. delajo za razširjenje sv. vere; koliker namreč od tnil°' darov za društvene namene preostane, se porabi za sv. misijone in za vzgojevanje novih misijonarjev. Uprava mašne družbe, Frančiškanski samostan v Mariboru. (Štajersko.' P. E. L. Hala Lenčica od Svetega Boga ' vijolica najsvetejšega zakramenta. (P. V. K.) (Dalje.) 19. S čem si je mala Lenčica svoje velike bolečine lajšala. Za svojo mladost je mala Lenčica v znanju kerščanskega nauka čudovito napredovala. Naučila se je bila na pamet jutra-in večerno molitev, djanje vere, upanja in ljubezni, glavne skrivnosti svete vere in mnogo zgodeb iz življenja Jezusovega. Se bolj znamenito je bilo njeno napredovanje v svetosti. Razodevala je čudovito pobožnost do terpljenja Gospodovega. . so jo spodbujali, naj svoje bolečine združi se Zveličarjevimi, Je bilo videti, da to razume in je bila takoj pripravljena, ta dar Prinesti ter svoje najhujše bolečine brez godernjanja in pri-°žbe terpeti. Poleg njene posteljice je viselo razpelo. Kedar so postale Pjene bolečine najbolj neznosne, je je vzela v svojo ročico, je Zlyo pogledala ter šepetala: »Ubogi, sveti Bog —!« Čez dan je pogosto molila in njena resnoba in zbranost je ' a jako spodbudna. Molila je za vse, ki so ji bili dragi, za sestre, za škofa, za svojo strežnico, za svoje male tovarišice in ^aki dan se je vzdignil njen proseči glas proti nebu za blago-stanje cerkve Kristusove ter njegovega namestnika na zemlji, Papeža. 20. o njeni pobožnosti in spoštljivosti pri molitvi svetega rožnega venca. Posebno spodbudno jo je bilo videti, kako je molila rožni enec. Poljubila je pri tem vsako jagodo, opravila vsako moli-v Počasi, razločno ter s toliko zbranostjo duha, kaker sicer ni navadi pri tako mladih otrocih. »Nekega večera,« tako piše častita mati prednjica, »sem Sebela poleg njene posteljice ter jo vprašala: »Ali naj ti kaj pri-Vedujem, dete, ali hočeve moliti rožni venec?« — »Rožni ve-moliti, mati,« je odgovorila. — Ko sem zmolila nekaj zdra-v marij, pa sem jo slišala šepetati: »Pokleknite, mati!« V za-, U1 se nisem zmenila za to in sem molila do konca pervega stavka. Tedaj je ponovila s prav določnim glasom: »Mati, pokleknite!« Ni mi torej ostalo druzega kaker kleče nada!!e moliti. 21. Kako je postala mala Lenčica vojščak svetega Boga. Sestre so bile tako prepričane, da je ljubljeni otrok v verskih rečeh zgodaj postal dovolj iznajden, da se jih je lotila n11' sel. skerbeti, da prejme tudi še zakrament svete birme, prede" jo Bog h sebi pokliče. Opravljale so v ta namen molitve, ven# se niso derznile tega škofu povedati. Kako veliko pa je bilo njih veselje, ko je prevzvišeni gospo11 8. oktobra 1907 popolnoma nepričakovano naznanil, da hoč{ opoludne obiskati samostan ter mali Lenčici podeliti zakramer11 svete birme! To se je pač zgodilo na posebno razsvitljenje od zgoraj, "j saj je bila mala Lenčica, kar je ta sveti zakrament prej# deležna prav izrednih milosti. Ko je Lenčica slišala, da ima postati »majhin vojščak svetega Boga,« njena sreča ni poznala meja. Sestre so sicer m#' le, da bi bilo dobro, otroka prej še malo podučiti v kerščanskei" nauku; ali videle so kmalu, da je Lenčica kaker po nebeške"1 razsvitljenju že mnogo tega vedela, kar so ji tele povedati. Ko ji je ena sestra razlagala biremske obrede, je posluša'3 se živahno pazljivostjo. Koliker bolj se je nato bližala ura mil0, sti, toliko bolj je rastlo veselje v sercu male Lenčice. P# tiesla se je od veselja na vseh udih. Po slovesnosti so jo nesli v govorišnico; prejela naj bi ~c enkrat blagoslov od škofa, ki je bil očitno ginjen nad pobo?' nostjo tega otroka. Strežnica je pripravila v svoji lastni izbi posteljico, kj"! je bila Lenčica ostali del milosti polnega dne. Ko so jo tja Pri' nesli, je pozdravila vsa vesela »ljubo mamico«; »Zdaj« je re#| »sem majhin vojščak svetega Boga —!« 22. O priserčnem hrepenenju male Lenčice po svetem Bog1* v zakramentu. Na večer dne njene sv. birme si je sprosila Lenčica 0^ častite matere prednjice dovoljenje, da bi smela nadalje stan0' vati v izbi gospodične Hall. Po nekolikem obotavljanju je čas# mati dovolila, in mala Lenčica je prebivala tam, dokler jo ']i Bog poklical v njeno nebeško domovino. Pri sv. birmi prejete milosti so rodile kmalu znamer# sadove v duhu in sercu našega svetega otroka. Najprej in pred vsem je bil to tisti čudoviti čut za resnično Pnčujočnost zveličarjevo v najsvetejšem zakramentu, ki se je razvii zdaj v serčno prepričanje ter prenapolnil njeno angelj-*° dušo z ljubeznijo do Jezusa v tabernakeljnu in nenasitlji-Nm hrepenenjem, da bi se združila se svojim Bogom v ljubeči Priserčnosti sv. obhajila. Se le sčasoma so spoznale sestre izredni razvitek v mali enčici in le po nje lastnih opazkah, ki so, dasiravno povedane n-ie otročjimi besedami, vender izražale misli in čutila svetni-K°v božjih. v. ^a-ko so bile sestre iznenadejane, ko so opazile, da je Len-slutila, kedaj je bilo presveto Telo izpostavljeno. Nihče ni ( °gel otroku o tem kaj omeniti, tudi ni bilo mogoče zunaj ka-na čem kaj o tem opaziti, najmenj v Lenčičini izbi. In ven-er ie bilo videti, da je ob dnevih, ko je bilo Najsvetejše izpo-Tdjeno, njeno dušico pretresala neka sveta vznemirjenost. ^ Vso moč je tedaj prosila, naj bi jo nesli vender v kapelo. , Vet> Bog denes ni zapert,« je imela navado reči, »nesite me k njemu.« Keder je klical sladki, skrivnostni glas iz tihega tabernaklja, J Sevalo je in odgovarjalo v duši naše ljube male... Pogosto je bilo slišati, kako je z otožnim glasom in s po-ehom, ki je bilo videti, kaker bi bil prederl zagrinjalo, zdiho- vaje bo Ponavljala sama pri sebi: »Rada bi svetega Boga! Kedaj moje-serce! Meni se tako Pač prišel? O, da bi prišel v °z> Po njem —!« "' Kaj si je mala Lenčica izmislila, da bi prejela vsako jutro poljub in pozdrav od svetega Boga. stil (l0spo^^na Hall je šla vsako jutro, če ji je služba dopu-i T dolu v kapelo, da je bila pri sveti maši in pri svetem ob-■s .u- Ali včasih, če je videla, da je mala Lenčica tako revna, ]e obotavljala, ker se ji je zdelo neprevidno, otroka samega -iti. »Mamica, pojdite dolu k maši,« je prosila, »prejmite sve-Šti Boga, pa nazaj pridite poljubit me! Potlej greste lehko et nazaj v kapelo.« cic SV' °PJiap^u se ie b>er^ vernila strežnica pogledat Len-p ,° 'n Poljubit jo. Se svetim spoštovanjem je Lenčica sprejela .tab. Nato je dala strežnici z roko znamenje, naj se verne v tk/iv Pri tem ni spreSovorila nobene besede, tudi ni hotela, ' strežnica pretergala svojo zahvalo. 24. Kako se je mala Lenčica nekega jutra veselila svetega Bog3’ zvečer pa prav bridko jokala. Častita mati prednjica je vsaki večer na kratko obiskal3 Lenčico. Ob neki taki priliki, ko je rekla otroku »lehko noč/ jo je iznenadejala sledeča prošnja: »Mati,« je rekla Lenčica, »jutri zjutraj ko boste prejela sve' tega Boga, ali ga hočete prinesti sem gori k meni?« M3i' prednjica ni vedela, kaj odgovoriti. Pomislila je za trenotek i3 potem je rekla: »Jutri zjutraj bom prosila svetega Boga, da bi te prav imel, in potlej po sveti maši bom prišla sem gori h tebi.« Ta odgovor je bil detetu, kaker je bilo videti, po volji. koliko potem je tisti večer poklicala postrežnico ter ji reki3, »Mati prednjica mi prinese jutri svetega Boga.« Še pred dnevom je bila Lenčica zbujena. Zbudila je tiri* strežnico, klicaje brez nehanja: »Mati, mati, vstanite, pripravi^ vse v hiši; denes bo sveti Bog k meni prišel!« Gospodiči*3 Hall jo je skušala pomiriti: »Žefka« — je rekla, — s tem mislila pomočnico, — »bo kmalu tukaj, serčece.« Ali Lenčica' tem ni bila zadovoljna. »Zakaj pride Žefka denes tako pozno* Izba ne bo pospravljena —!« tako je tožila venomer. Strežnica je morala vstati. Lenčica jo je se skerbniP očmi opazovala, ko je popravljala po izbi, in če je za trenut^ postala, je začel zopet drobni glasek: »Mati, kaj delate? ne bo pospravljena!«* Ko se je bližal čas svete maše, je pričakovala Lenčica 2 boječim nemirom, kedaj pride častita mati, in ko jo vidi vst°' piti brez »svetega Boga«, je bilo tako hudo njeno iznenadeja# da je začela bridko jokati. Cel dan je nato komaj spregovorila kako besedo. Še 1 zvečer je rekla strežnici z globokim vzdihom: »Mati, jaz se'1' mislila, da bom prejela svetega Boga denes!« Za več dni je ostala napolnjena s to mislijo. Ležala je tak0 tiho in mirno, da so bolj ko kedaj prej mislili, da je prišel koneL' Neki večer pride strežnica k njeni posteljici ter vpraša: »Lel1 čica, ljuba, ali kaj želiš?« )) slila.« nico žalostno, pa s tiho vdanostjo. Ne, mamica,« odgovori, »jaz sem le na svetega Boga Nato odpre široko svoje ljubeznive oči ter pogleda stf£ Ni več prosila za sveto obhajilo; ali od tistega časa je bilo yideti, da se je nenavaden duh zbranosti polastil otroka. 25. Kako je strogi poskušnji sledilo veselo poročilo in noč brez spanja. Tisti čas je prišel v samostan neki imeniten jezuit, da bi vodil za redovnice letne duhovne vaje. Njega so prosile sestre nodrega sveta glede male Lenčice. S tem mu je bilo stavljeno Nenavadno vprašanje, ki je zahtevalo posebno previdnost v dušnem vodstvu skušenega moža. Pomisliti je treba namreč, da določba svetega očeta Pija K. o zgodnjem obhajilu otrok še ni bila izešla. Preden je prišlo to tolažbe polno pismo sv. očeta, pa je moral biti tak primer, kaker ta, ki ga popisujemo, nekaj veliko bolj čudnega, kaker bil v novejšem času. Pater jezuit se je torej lotil reči z največjo previdnostjo, le po več ppgovorih z malo Lenčico se je čutil opravičenega Opisati svojo določbo z naslednjimi besedami; »V odgovor na vPrašanje sester in po zadosti dobrem prevdarku sem odločil, da bo vsaj dobro vprašati otroka, da se zagotovimo, ali res želi Prejeti »svetega Boga«, kaker prikupljivo imenuje zveličarja, daz sem jo spraševal natanko in jako nadrobno o svetem obhajilu in prepričal sem se za terdno, da jako dobro ume, za kar s takim hrepenenjem prosi. Sodba patra jezuita se je sporočila prečastitemu gospodu škofu. Škof je stvar skerbno prevdaril in naposled dal svoje dovoljenje. Ko je mala Lenčica slišala to radostno sporočilo, je bilo ujeno veselje nepopisljivo. »Svetega Boga bom dobila v serce, svetega Boga bom dobila v serce!« to je bil ta dan stanovitni dostavek vsega, kar ie spregovorila. Tudi noč ji je prinesla malo pokoja. Od veselja . 'd tnogla spati. Vso dolgo noč je budila tudi strežnico ter spra-Sevala, ali še ni čas vstati. »Zvezde, so šle že mamica,« je rekla. '’Čas je vstati zdaj!« (Halje prih.) Iz ljubljanske skupščine III. reda sv. Frančiška. Marsiketeri častiti bravec našega »Cvetja« si je vže go' tovo mislil in se na tihem vprašal, kaj se je pač pripetilo v ljub' NOVI OLTAR SV. FRANČIŠKA V FRANČIŠKANSKI CERKVI V LJUBLJANI. 'anski tretjeredniški skupščini, ker o njej vže toliko časa nismo' "c brali. Pa ne bojte se; še živimo in vsak čas veselo delamo! . Pričujoči zvezek, dragi bravci, Vam kaže v sliki, kako se e *]ubljanski III. red pred dobrim letom izkazal hvaležnega kovnemu ustanovitelju, ko je z obilnimi stroški postavil v ^rkvi oo. frančiškanov umetniško izdelan, nov mramornat tar v čast sv. Frančišku. Mnogo trudi in vstrajnosti je bilo treba, predno je bila avba doveršena, a vse je bilo pozabljeno, vse je bilo zgolj ese|ie, polno ljubezni do sv. Frančiška, ko se je oltar pokazal ervič v ySej Svoji krasoti dne 5; novembra 1911, ko so ga reUiil. g. knezoškof Anton Bonaventura Jeglič blagoslovili in l SVetili v pričujočnosti neštete množice vernikov, tretjeredni-°v 'n ne tretjerednikov. p Nai bi stal ta oltar mnogo, mnogo let v spomin in čast sv. r®nčiška, kot spomenik sv. vere in priča dobrega, vernega ba tretjega reda! Pri tej priložnosti nam bodi še enkrat dovoljeno, da se tudi p. tem mestu prav priserčno zahvalimo vsem tretjerednikom, 1 So se svojo požertvovalnostjo omogočili prelepo delo. Ijj naj jim vse tisočero poverne in naj jih napolni z duhom b eie iz tega oltarja: z duhom prave vere in čiste ljubezni do '5°Sa! K. P. Glinice in odlomki iz kerščanskih Mukov in pridig Jožefa Škrinjarja. . H. R. Iz 2. sešitka „0 veri“. (Dalje.) XLVII. [hii^ je neskončno pravičen ... vse dobro obdaruje in vse viee kaznuie natanko po zasluženju. Da je Bog neskončno pra-d0pn’ že iz tega spoznamo, ker dostikrat že na tem svetu Ls[a se rsečo plačuje, vselej pa z dobro, mirno in veselo tiujeJ0’ Pregrehe pa dostikrat že tukaj s časnimi nadlogami kaz-n če grešnika tudi nobene nadloge ne zadenejo, ga veri- der s hudo in težko vestjo peče in pripušča da se ga hudobij*1 popolnoma polasti. XLV11I. Vender se božja pravica v tem življenju vselej ne izpolni' zakaj dostikrat vidimo pobožne vbožne, zaničevane in zapušča ne, dasiravno so kaj boljšega vredni; grešnike pa bogate, V°' vikšene in čaščene, dasiravno so vsega tega nevredni in za' služijo, da bi jih vse nesreče zadele. Še le v prihodnjem žb" ljenju se bo pravica na tanko dopolnila; tam bo Bog vsakeifl11 po njegovih delih povernil. »Ura pride«, pravi Jezus, ob keterl bodo vsi, so v grobeh, slišali glas Sinu božjega. Keteri so dobi-0 delali i. t, d.«. Priporočilo v molitev. V pobožno molitev se lepo priporočajo rajni udje III. red*1 skupščine ljubljanske: Jožefa Dolinar (zelo marljiva od' bornica), Marjeta Trontelj (791etna služkinja, imeteljica jubileji kolajne, ki je skozi dolgih 54 let služila pri eni in isti družini Kr bila ves čas pravi vzor požertvovalnosti in goreče vdanosti dL' nje), Neža Anžol, Mina Berce, Marija Šubic, Filomena Ceri'e' Uršula Cukijati, Marija Škofič, Helena Končan, Uršula kW" Ivana Leben, Frančiška Bari, Marija Grošelj, Jera Dolar, Bukovnik; breške (na Brezju); Marija Finžgar, Neža Frelih j Terezija Vester, Marija Babič, Terezija Rant, Neža Babič, M3' rija Kleindienst, Barbara Tavčar (f 28. II. 1913); m a r i b or s k e: Roza Polmin in Genovefa Kaiser iz Ribnice na Pohoti11' Katarina Beranič iz Cirkovic, Terezija Šegula od Sv. Marietl niže Ptuja, Marija Sekol od Sv. Martina pri Vurbergu, Elizabet Homer in Karolina Javnik od Sv. Lovrenca v Puščavi; iz Sli'' niče: Ana Kozoderc, Franc Janžič, Katarina Damijan, Terezij'1 Vodopivec, Marija Lešnik; iz Maribora: Ana Šulc, Janez Br^' ko, Antonija Divjak, Julijana Fanedl, Marija Volker, Marija lamun. Terezija Senekovič, Neža Leber, Jera Ješovnik, Mat1'1' Flekuš, Rozina Gerstenbrand (ki je v sivi redovni obleki na vaškem odru ležala in v njej bila pokopana); iz Prihove: Jože f Rataj; iz Puščave: Katarina Habit, Peter Gorjup, Ana Karti|c nik, Marija Plevnik;, od Velike nedelje: Marija Majerič. Mat>^ Megla, Katarina Kep, Marija Kavčič, Neža Šoštarič, Katarina . Terzič, Ana Hergula, Jožef Šešerko; od Sv.Križa pri Ljutomeru, ^°hana Lešnik; iz Hajdina: Neža Pleteršek, Ana Turk; od Sv. Lovrenca na Dravskem polju: Neža Drevenšek; iz Ruš: Neža Hoeffer, Marjjeta Špes, Marija Hostnikar, Marija Lokar, Ma-r*ia Namestnik, Marija Berbec, Anton Namestnik; iz Kamnice: Miha Kobunder, Anton Koren, Kuna Lorbek; iz Frama: Ma-rieta Stermšek; iz Varaždina: Ana Golob; od Sv. Marjete ob desnici: Barbara Wolf; svetogorske: Marija (Ana) Hu-z Banjšic, Marija (Elizabeta) Bratuš iz Čepovana. Nadalje priporoča neka tretjerednica R. B. svojo slaboum-n° sestro. da bi jo Bog razsvetlil, da ne bi bila v toliko žalost Narišem in celi družini; A. B., da bi zopet prišel v pravi red in Jpogel, kaker nekedaj, goreče moliti; Hijacinta, da bi dobila zameno službeno mesto. Zahvalo za vslišano molitev Oznanjajo: župnik J.R.za ozdravljenje po nevarni bolezni; Ana Nosnik za zdravje; neka tretjerednica iz Štandreža, da se je Srečno zveršilo neko cerkveno opravilo; A. B. da je neka oseba 'Poznala svojo visokost in ošabnost; Veronika Koprivec za po--ebno pomoč v neki pravdi, Marija Šepec za pomoč v bolezni.. Za kitajski misijon s° nadalje poslali v Kamnik: Katarina Slana iz Tersta: 4 K; nubljanska skupščina lil. reda, ki se ji s tem izreka prav poseb- ■■ Ila zahvala: 104 K 64 v; k n a m: Angela Rogelj iz Tersta: 5 K;.. 'retjeredniki iz Šmarja pri Kopru: 3 K; neimenovana: 1 K. Za cerkev sv. Elizabete Angela Rogelj iz Tersta: 1 K. Rimsko - frančiškanski koledar za lefo 1913. Mesec maj ali veliki traven 1. četertek: v neb ohod Kristusov R. P., V. O.; Sv. Filip in Jakob, ap. 2. petek: sv. Atanazij, šk. c. uč. 3. sobota : najdenje sv. Križa. 4. nedelja, 6. po vehki noči: sv-Monika, vd., bi. Krištof Milanski, sp. 1. r. 5. pondeljek: sv. Pij V., papež. 6. torek: sv. Janez pred latinskimi vratmi. 7. sreda: sv. Stanisiav, šk. m.; bi. Agnelj Pizanski, sp. 1. r. 8. četertek : osmina vnebohoda Kristusovega'; prikazanje sv. Mi-haelja arhangelja. 9. petek : sv. Gregor Nazijanski, šk. c. uč. 10. sobota binkoštna: post; osmina uajdenja sv. Križa ; sv. Gordijan in Epimah, m. 11. nedelja binkoštna, V. O., P. O., R. P. sv. Jurij, m.; bi. Benedikt Urbinski, sp. kapuc, reda, P. O. 12. pondeljek binkoštni: sv. Nerej in Ahilej, m. 13: torek binkoštni: sv. Peter Rega-lat, sp. 1. r. P. O. 14. sreda kvaterna, post: sv. Frančišek Fabrijanski, sp. 1. r. 15. četertek : sv. Janez de la Salle, sp.; bi.; Benvenut Recineški, sp. 16. petek, kvaterni, post: sv. Janeb Nepomuk, m., sv. Ubaljd, šk. 17. sobota kvaterna, post: sv. Paskal-: Bajlon, sp. 1. r. P. O. 18. nedelja: sv. Trojica, P. 0-V. O., iP. O., sv. Feliks Kanta' licijski, sp. 1. r. kapuc. P. O. 19. pondeljek: sv. Ivo, sp. 3. r. P. 0' 20. torek : sv. Bernardin Sijenski, sp 1. r. P. O. 21. sreda: sv. Vincencij, m. 22. četertek: slovesni spomin prest Rešnjega Telesa, V. 0 P. O., bi. Janez Forest, m. l.f" bl„ Humilijana, vd. 3. r. 23. petek: sv. Peter Celestin, papeži bi. Krišpin Viterbski, sp. 1 * 1 * * * V. kapuc. P. O. 24. sobota: Marija, pomočnica kri' stijanov. 25. nedelja, 2. po bink: preneseni* trupla sv. Frančiška ; sv. Urba^ pap. m. 26. pondeljek: sv. Filip Nerij, sp-' sv. Elevterij, pap. m. 27. torek: sv. Beda, c erk. uč.; st Janez, pap. m. 28. sreda : sv. Gregor VII. papež. 29. čttertek: bi. Janez Pradski, k1' 1. r.; bi. Herkulan. sp. 1. r. 30. petek: sv. Ferdinand, kralj, 3. r' P. O.; sv. Feliks, pap. m. 31. sobota: bi. Gerard, sp. 3 r-’ 1. r. sv. Petronila, d. Opomba: P. O. pomeni popolnoma odpustek za vse verne v cerkval1 treh redov sv. Frančiška. P. O. pomeni popolnoma odpustek samo za 1., 2. in 3. red sv. Frančiška' R. P. pomeni rimsko postajo s popolnoma odpustkom. V. O. pomeni vesoljno odvezo s pop. odpustkom za I., 2. in 3 red- Nihil obstat. P. Constantinus Luser, — Nihil obstat. P. Guido Rant, dr. tbe