le v manjši meri prevzeli oni, ki eo živeli v drugačnih socialnih in gospo­ darskih razmerah kot Slovani (Battaglia, str. 53). Poseben značaj gre v nekaterih ozirih narodnostnemu razvoju na kvarnerskih otokih in na Reki. Na kvarnerskih otokih se sre­ čuje na morje navezano meščansko romanstvo s slovenskim poljedelstvom in pastirstvom. 'Lošinj, prvič, omenjen šele 1384, je v začetkih povsem slovanska ustanova, kot Gorica ali Pazin, kamor prodre sorazmerno zelo pozno romanstvo oziroma italijanstvo (Schiffrer, La Venezia Giulia, str. 72). Se v 17. stoletju so v Velikem Lošinju pisali notarske listine in krstne knjige v glagolici in v cerkvah so glagoljali (Schiffrer, prav .tam, str. 74). Starejša zgodovina Reke je zavita v temo. V srednjem veku je po Schiffrerju (La Venezia Giulia, str. 76) »jezikovno-narodnostni značaj tega središča slovanski« in »služba božja se bere v glagolici«. Kot pri Gorici je naseljevanje Italijanov na Reko sorazmerno pozno in y zvezi z razvojem gospodarskega življenja. Kot v Gorici pospešuje itali­ janstvo protireformacija, vendar ostane glagoljaštvo dolgo živo. Odkar je 1719 postala Reka svobodna luka, je njen narodnostni razvoj, v nekoliko zmanjšanem merilu sicer, v mnogočem podoben onemu v Trstu. Milko Kos. Statistika o Julijski krajini Rog lie J., Le Recensement de 1910, ses méthodes et son application dans la Marche Julienne. Institut Adriatique, Sušak 1946. Str. 74 in 5 zem­ ljevidov. — Lavo Cermellj, Recensement de 1910 à Trieste. Institut Yougoslave d'études internationales, Beograd 1946. Str. 28. — Données statistiques sur la structure ethnique de la Marche Julienne. 1946. Str. IX in 33. — Cadastre national de l'Isitrie d'après le Recense­ ment du 1er Octobre 1945. Edition de l'Institut Adriatique, Sušak 1946. Str. XIII in 626 in 3 zemljevidi1. — Index patronymique. Supplément au Cadastre national de l'Istre d'après le Recensement du 1er Octobre 1945. Edition de l'Institut Adriatique, Sušak 1946. Str. 150. Ko je Svet ministrov za zunanje zadeve v Londonu septembra 1945 sprejel glede nove jugoslovansiko-italijanske državne meje načelen sklep, naj bo to >črta, ki je po svoji naravi predvsem narodnostna meja, ki bo pustila čim manjše možno število prebivalcev pod tujo upravo«, je bila s tem tudi jugoslovanski znanosti postavljena aktualna naloga: pokazati pred svetom narodnostno mejo med Jugoslovani in Italijani. Naloga spričo velike narodne zavednosti slovenskega in hrvatskega ljudstva na spornem ozemlju in spričo njegovega sijajnega zadržanja tako med narodnoosvo­ bodilno borbo kot v času borbe za meje na konferencah ni bila težka; razen v Istri, kjer je položaj s statističnimi viri zamotan, je bila njena rešitev lahka tudi v tem pogledu, saj vsi ti viri jasno dokazujejo popolno utemeljenost trditev Memoranduma FLR Jugoslavije o narodnostni pri­ padnosti Julijske krajine k Jugoslaviji. Spričo falzifrkatorskih, z veliko propagandistično spretnostjo napisanih italijanskih propagandističnih pu­ blikacij (predvsem S a tor, Popolazioni della Venezia Giulia, Rim 1945, delo je bilo predloženo tudi kot uradni aneks, ki so ga Anglosasi naj­ večkrat konsultirali pri presoji narodnostnega položaja) pa ni bila njena rešitev za naše mejne zahteve nič manj potrebna in odgovorna. Postavljena naloga je vsebovala predvsem tri glavna vprašanja: 1. Kot najnovejše jezikovno štetje v Julijski Krajini je bilo treba pred­ vsem kritično pretresti in prikazati italijansko štetje iz 1. 1921. 2. Ker je prevladovalo mnenje, da naj bi določanje narodnostne meje slonelo pred­ vsem ma avstrijskem štetju iz 1. 1910, za katerega so Anglosasi trdili, da je nepristransko, je zahtevalo posebno to štetje podrobnejšega kritič­ nega pretresa. 3. Obdelava obeh teh dveh vprašanj je služila seveda le kot sredstvo za poglavitni problem, za ugotovitev oz. dokazovanje resničnega 192 narodnostnega stanja v Slovenskem Primorju in Istri'. Ta tretja naloga je bila najtežja v Istri, kjer so vsi starejši statistični viri nezanesljivi zaradi načina izvedbe štetij, tako da je bilo nujno potrebno podrobno ugotavljanje dejan jskega stanja na terenu. V zvezi z reševanjem teh nalog so nastala vsa zgoraj našteta dela, ki jih bomo v naslednjem kratko karakterizirali in pretresli. J. R o g 1 i č se je v svojem delu o štet jn 1. 1910 lotil vseh treh zgoraj navedenih vprašanj. Po kratkem uvodu, v katerem podaja namen knjige, prehaja h kratki karakteristiki vseh jezikovnih štetij v Julijski krajini od srede 19. stoletja naprej. Deli jih v tri razdobja. Pri prvem razdobju (štetja 1846, 1851, 1857, 1869) gre v resnici le za eno samo etnografsko štetje, Czörni'govo » etnografsko < statistiko iz 1. 1846 (na Reki 1851). V kolikor so bili v statističnih publikacijah objavljeni podatki o jezikovni delitvi prebivalstva ob poznejših štetjih, gre le za prenašanje odnosov med posameznimi jezikovnimi skupinami iz 1. 1846 na pozneje na novo ugotovljene skupne vsote prisotnih avstrijskih državljanov. Zato številke za 1. 1857, ki jih Roglič uporablja kot samostojen vir, to v resnici niso in jih je treba črtati iz samostojnih podatkov o narodnostnem stanju (zlasti je treba pripomniti to za Trst, pri katerem gre razlika med podatki 1846 in 1857 brez dvoma na račun zamenjave Slovencev in Italijanov pri tem prenašanju). Kriterij tega prvega štetja v resnici ni bil etnografski (izvor prebivalstva), kot z vsemi ostalimi dosedanjimi etnografi misili tudi Roglič, marveč tačasna jezikovna pri­ padnost, kar dokazuje edini ohranjeni fragment Czornigove statistike (za Slovensko Koroško v zapuščini Petra Kozler ja). Kritičen pretres istega fragmenta dokazuje tudi, da zanesljivost tega štetja ni tako neoporečna, kakor* misli Roglič, marveč da je tudi prikrojeno v korist vladajočih narodov. Istrski narodni kataster iz 1. 1945 kaže, da so med te spadali tudi istrski Italijani. Vsi trije zemljevidi med tekstom (Häufler, Sprachen­ karte der Oesterreichischen Monarchie, 1846; Czörnig, Etnographische Karte der Oesterreichischen Monarchie, 1856; Kiepert, Völker und Spra­ chenkarte von Oesterreich und den Unter-Donau Ländern, 1867) slone prav na tej statistiki. Häuflerjeva karta jo izrablja le grobo, še pred njeno podrobno obdelavo, pa tudi Czörnigova- karta, ki je bila dolga desetletja podlaga za vsa kartografska podajanja narodnostnega stanja v habsburški monarhiji, je bila za avstrijsko polovico izdelana že pred 1848, ko se je začela kontrola podatkov, ki je popravila nekatere najbolj kričeče napake v prvotni obdelavi statističnega gradiva v škodo slovanskih narodov. Tudi to dokazuje pretres ohranjenega fragmenta Czörnigove statistike v zvezi s Czörnigovo karto. Zelo dobra je Rogličeva karakteristika drugega razdobja štetij (1880—1910), kjer s pomočjo najrazličnejših virov, poluradnih izjav in znanstvenih obdelav statističnega gradiva ugotovi najprej nezanesljivost števnega kriterija (»Umgangssprache«) avstrijskih štetij v tem času. V posebnih odstavkih obravnava tudi' italijanizacijski vpliv šole, uprave m zlasti gospodarskega pritiska, momentov, ki so značilni za življenje in števne rezultate zlasti v Istri in v mestih (Reka, Trst, Gorica). V tretjem razdobju (italijanskih štetij) gre spet le za eno jezikovno štetje (1921), ker je fašistična Italija v statistiki opustila jezikovno rubriko. S številnimi podrobnimi primeri neizpodbitno dokaže falzifikatorski' značaj tega štetja, za katerega je bila celo. italijanska vlada sama prisiljena v 6vojem uradnem memorandumu priznati' (septembra 1945), da ne zasluži vere (a vendar je njegove številke citiral De Gasperi še na mirovni kon­ ferenci v Parizu!), dočim je italijanski ekspert Schiffrer (Autour de Trieste, Paris 1946, str. 17) moral razkriti, da so v njem »večji aili manjši falzifikati«. Po tej splošni kairakterizaciji preide Ro>glič najprej na podrobnejši pretres štetja 1910, kjer vplete tudi splošnejši odstavek o izpeljavi avstrij­ skih štetij po števnih komisarjih, ki »so imeli tisoč možnosti, da napeljejo •13 ' 195 vodo na svoj mlin« (Schiffrer, n. n. m.). Svoje kritične pripombe osredo- toča predvsem na Trst, Reko in Pulj, poleg tega pa citira še številne značilne primere iz zahodne Istre, ki jasno dokazujejo krivičnost tega štetja za Jugoslovane v korist Italijanom, ki so imeli v Tokah krajevno oz. deželno upravo. Na podlagi tega. kritičnega pretresa se ob podatkih vseh starejših štetij loti ugotovitve, kakšno je bilo na pragu prve svetovne vojske res­ nično narodnostno stanje v Julijski Krajini. Pri tem pretresu po pokraji­ nah je bistveno popravil predvsem število Jugoslovanov v Trstu (80.000, na podlagi volivnih rezultatov), v Istri (270.000, na podlagi privatnih anket iz 1. 1410) in na Reki (24.000). V vsej Julijski Krajini je bilo 1. 1910 po nje­ govih korekturah preko 600.000 Jugoslovanov. Ti dve poglavitni poglavji pojasnjujeta dva velika priložena zemlje­ vida, ki prikazujeta v pikčasti metodi narodnostno stanje 1910 po avstrij­ skem štetju in po Rogličevi korekturi. V zaključku svojega tehtnega dela Roglič kritično pretrese in zavrže še teorijo o avtoktonosti italijanskega prebivalstva v Julijski Krajini in kratko prikaže njegov resnični razvoj in prihod v zgodovini. Čermeljeva knjižica obravnava problem istega štetja v Trstu, vendar ne z namenom ugotovitve resničnega stanja. Z opisom falzifikator- skega načina štetja in naknadnega falzificiranja podatkov v števnih po­ lari, kair je bilo neizpodbitno dokazano pri uradni korekturi, ki jo je na slovensko zahtevo izvedla državna oblast, jasno karakterizira nezanesljivost tega štetja eploh. Pri delni korekturi' se je povišalo število Jugoslovanov v Trstu za 21.325 (od 37.894 na 59.319). Poglavitna vrednost Čermeljeve knjižice je v tem, da objavlja vse dokumentarično gradivo v zvezi s par­ lamentarnim sporom glede te revizije v dunajskem državnem zboTU. Uradna statistična publikacija v svojem uvodu kratko, zato pa kristalno jasno dokazuje naše osnovne etnografske teze o Julijski Krajini: popolnoma jasen potek naše zahodne narodnostne meje med Alpami in Jadranom (od1 vseh slovenskih mejnih občin je bil °/o Slovencev 1. 1910 po uradnem štetju le v dveh med 80—90%, v vseh drugih pa je znašal nad 90 °/o) ; kompaktnost slovenskega narodnostnega oženil ja, v ka­ terem sta le dva narodnostna otoka, Trst in Gorica, oba z močnim deležem slovenskega prebivalstva; nezanesljivost •statističnih rezultatov 1910 in 1921 v Trstu in Gorici. Prav tako jasno so izražene naše teze tudi v drugem delu uvoda, ki obravnava Istro: tu je posvečeno nekaj več prostora kritiki štetij, predvsem pa je jasno izražena razbitost italijanskega prebivalstva po posameznih mestih in obratno kompaktnost jugoslovanskega ozemlja, iti ta mesta obdaja. Poseben odstavek je posvečen tudi upadanju teh mest v časti italijanske oblasti v Julijski Krajini. Uvodu sledi obsežen tabelaričen del, ki v posebnih tabelah podaja statistične rezultate za Trst (1910, 1921), Goriško (1910, 1921), Notranjsko (1910, 1921), Kanalsko dolino (1910, 1921), Beneško Slovenijo (1921) in Istro (1910, 1921, nairodni kataster 1945). Nihče, kdor ni imel earn opravka s statistiko, ne bo znal dovolj ceniti zlasti' istrskega dela tabel, ki so najtrdnejša kritika italijanskega štetja 1921. Ta uradna publikacija je mojstrsko delo univ. prof. Z wit tra, med znanstveniki našega naj­ zaslužnejšega borca za pravične slovenske meje, najzaslužnejšega ne les zato, ker je bil centralna oseba pri vsem našem pripravljalnem delu od komisije za meje IOOF 1. 1941/42 preko Znanstvenega instituta v parti­ zanih do Instituta za ispitivanje medjunarodnih pitanja pri Ministarstvu inostranih poslova v Beogradu in poglavitni znanstveni delavec na vseh konferencah, na katerih so se po vojski obravnavale naše meje in pri pripravah iza te konference, marveč tudi zaradi svoje požrtvovalnosti pri tem delu. Nihče, kdor tega dela ne pozna od blizu, ne bo vedel, koli­ kokrat se ob naših publikacijah — primer je tudi ta, ki jo obravnavamo — srečuje v resnici z njegovim delom, ki je v zadnjih treh letih prihajalo na dan skoraj izključno 'brez navedbe avtorjevega imena, v uradnih pu- 194 blikacijah ali kolektivnih delih (prim.. Oko Trsta, 1945, kjer je tudi pre­ cejšen del njegov). Za ugotovitev resničnega narodnostnega stanja v Istri je bilo zaradi spornosti in pomanjkljivosti "vseh statističnih virov treba izvesti podrobno preiskavo na terenu. Pod vodstvom, zagrebškega univ. prof. Rogliča je Jadranski institut na Sušaku izvedel podroben popis prebivalstva, prvi, pri katerem se je upošteval namesto občevalnega rodbinski jezik, poleg tega pa še posebej narodnostna pripadnost Publikacija tega narodnega katastrai, izvršenega v teku oktobra 1945 po stanju prebivalstva dne 1. oktobra, je edinstvena starti'stična publikacija, kot je nima nobena druga jugoslovanska pokrajina. V njej objavljeno gradivo ne bo služilo le geografu, statistiku in statistično interesiranemu zgodovinarju-, marveč tudi zai študij kolonizacije in različnih lingvističnh problemov. V svojem glavnem delu vsebuje ta publikacija po upravnih enotah iz 1. 1910 urejene statistične podatke vseh avstrijskih štetij od, 1880 do 1910 in narodnega katastra 1945 po krajih, vsa rodbinska imena, razde­ ljena med jugoslovanska in italijansko-furlanska in še nekatere splošne zgodovinske podatke najnovejšega časa. Podatki narodnega katastra so na kraju urejeni tudi v obliki dveh preglednih tabel, njihovo izrabo pa olajšujejo še trije zemljevidi, ki prikazujejo jezikovno stanje, narod­ nostno stanje in upravno razdelitev 1945 v primeri z upravno razdelit­ vijo 1910. Del tega osrednjega dela sta tudi še register krajev (še v glavni publikaciji) in register rodbinskih imen (v posebnem dodatku). Pred tem glavnim delom je še tehnični uvod, ki opisuje delo na terenu (sestavljen od uredniškega odbora), še važnejša pa je analiza kri­ terijev za delitev imen po svojem izvoru (razdeljen je v dva dela, ker so h glavnemu tekstu v dodatku še nekateri popra viki in novi podatki) ; avtorji te analize so Petar Skok, Mirko Deanović in Fran Ramovš, ki so opravili filološko delo v zvezi e to tehtno publikacijo. S temi štirimi deli nismo seveda izčrpali niti še vseh etnografskih ded, ki so jih dali jugoslovanski znanstveniki' v boju za našo zahodno mejo, kaj šele vseh drugih. Vsekakor pa kažejo že ona napor jugoslo­ vanske znanosti, da podpre v tem boju jugoslovansko ljudstvo na terenu, ki je nosilo njegovo največjo težo. Bogo GraJenauer.. Koroški zbornik Uredili Bogo Grafenauer, Lojze Ude, Maks Veselko. 1946. Državna založba Slovenije v Ljubljani. 658 str. Koroški Zbornik je najobsežnejše in najpomembnejše delo, kar smo jih Slovenci doslej imeìi o Koroški. Lojze Ude v >Uvodni besedi« pra­ vilno konstatira, da je bila nemška literatura o koroškem problemu doslej neprimerno obsežnejša od naše, pri tem je bila pa v talki meri lažniva, potvarjala, napačno tolmačila ali zamolčavala dejstva, da so morali vsi tisti, ki so to literaturo poznali, občutiti pomanjkanje temelji­ tega znanstvenega dela o Koroški pri nas kot pravo narodno sramoto. S Koroškim Zbornikom je ta vrzel izpolnjena in Lojze Ude ima prav, ko piše, da je tako delo omogo<čUa šele osvobodilna borba, ne samo zato, ker je danes problem >aktualen«, ampak tudi zaradi borbenosti, ki jo preveva, in naprednih perspektiv, ki jih odpira. Moj namen ni, da: v podrobnostih ocenjujem razprave v Zborniku; v tem primeru bi moral napisati novo študijo; za mnoge razprave sd tudi ne lastim kompetentne sodbe. Hočem samo opozoriti na glavna dognanja ter pobude in glavne vrzeli v Zborniku s stališča koroške problematike v celoti in s stališča zgodovinarja posebej. . Svetozar Ilešič daje v Geografskem orisu Koroške pre­ gledno geografsko sliko s posebnim ozirom na sedanjo problematiko. 13» ' • 195