159 OCENE IN PORO^ILA tanek konjiškega oltarja v eni od ljubljanskih kamnoseških delavnic, pa naj bo to Mislejeva, ki ji je oltar trenutno tudi pripisan, ali kakšna druga, na primer Bombasijeva, s katero je Putti sodeloval v Radovljici (p. 102). Knjiga Nataše Polajnar Frelih je dragocen katalog, ki bo v bodoč- nosti marsikateremu raziskovalcu olajšal delo. S pomočjo tega kataloga bo mo- goče še natančneje raziskati samo arhitekturo črnih oltarjev, posebej njen izvor, ob dodatnem pregledu drugih sočasnih kamnitih oltarjev pa bolje osvetliti zgo- dovino baročnega kamnoseštva na Kranjskem ter raziskati okus in zahteve naročnikov, ki so si namesto lesenih zaželeli oltarje iz trajnejšega in plemeni- tejšega materiala. Viri ilustracij: Matej Klemenčič (sl. 1, 5), Edo in Boris Primožič (sl. 2, 4), po starejših publikacijah (sl. 3) Barbara Jaki, Ljubljana HISTORICAL PAINTING OF THE 19th CENTURY IN CENTRAL & EASTERN EUROPE. CULTURAL HERITAGE A COMMON RESPONSABILITY. Budimpešta, 7.–9. september 2001. Mednarodni znanstveni simpozij. Organizator Pro Arte et Natura Foundation, partnerji Ernst Múzeum, Magyar Nemzeti Galéria in Magyar Nemzeti Múzeum. Ena od smeri slikarstva v 19. stoletju je bila povezana z oživljanjem preteklih umetnostnih slogov ali zgodovine. V okviru širšega gibanja se je raz- vilo tudi t. i. zgodovinsko ali historično slikarstvo (angl. history painting; nem. Historienmalerei), z izrazito propagandistično podstatjo. Današnje politične okoliščine, mednarodni integracijski tokovi in prerazporeditev geopolitičnih interesov so kot reakcijo spodbudili iskanje vzorcev posamičnih nacionalnih identitet, ki naj sežejo čim dlje v preteklost. Velika časovna odmaknjenost med zgodovinskim dogodkom in trenutkom njegove interpretacije pa razpira pro- stor za špekulacije, prilagojene interpretacije ali že celo mitološke razsežnosti. V slovenski umetnostnozgodovinski stroki je izraz »historično sli- karstvo« redek. Ta žanr obsega celotno narativno slikarstvo, od mitoloških in bibličnih prizorov do profanih, ki lahko temeljijo na poetičnih ali zgodovinskih virih. Najpogosteje se uporablja za označevanje slikarstva z ikonografijo iz naci- onalnih zgodovin. Historia je bila stoletja predmet slikarske teorije in je v aka- demijskem pouku zavzemala prvi razred v hierarhiji zvrsti, pred portretom, žanrom, krajino in tihožitjem na zadnjem mestu. Jasnejša opredelitev žanra izvira iz 17. stoletja, čas po francoski revoluciji ga je temeljito reformiral, od 160 1 Cf. pregledno zbirko starejših teoretičnih tekstov s komentarji v: Thomas W. Gaehtgens und Uwe Fleckner (Hrsg.), Historienmalerei, Berlin: Riemer Verlag, 1996. 2 Ana Kučan, Krajina kot nacionalni simbol, Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1998. 3 Gábor Bellák, Benczúr, Budapest: Corvina, 2001. OCENE IN PORO^ILA konca 19. stoletja pa se o tej temi razvijajo tudi akademske diskusije. Historično slikarstvo je razvilo lastno retoriko, zakonitosti in pravila za modi predstavlja- nja, za decorum, expressio in exemplum virtutis. Slikar, ki je hotel uspeti kot avtor historičnih prizorov, je moral biti dobro izobražen, historia je morala predstavljati moralni zgled in biti gledalcu razumljiva tudi brez dodatne razla- ge. Reynolds je v svojih predavanjih zahteval, naj zgodovinske slike kažejo ose- be z vsem dostojanstvom, ki ga te premorejo, in pri heroičnih ter za moralo raz- svetliteljskih dejanjih. 1 Danes izraz historično slikarstvo največkrat uporabljamo za slike iz zgodovine patriotskega in meščanskega liberalizma, ki je bil neločljiv sestavni del prebujanja nacionalizma in oblikovanja nacionalnih držav. Slovenci v času, ko je bilo slikanje prizorov iz narodove zgodovine v raznih evropskih deželah najbolj aktualno, take vrste slikarstva nismo razvili; malo pozneje je to vlogo prevzela impresionistična krajina, kot je razvidno iz naslovov slik, sočasnih komentarjev in predvsem recepcije impresionističnega krajinarstva pri nas. Nacionalne implikacije krajinskega slikarstva je nadrobneje razi- skala Ana Kučan, 2 ostajajo pa tudi osrednji moment novejših interpretacij dela Ivana Groharja in Riharda Jakopiča; manj to velja za Matijo Jamo. Že od začetka 19. stoletja lahko v slovenskem slikarstvu zasleduje- mo tudi legitimizacijo nacionalne zgodovine skozi portretne upodobitve vidnej- ših osebnosti kulturnega, gospodarskega in političnega življenja. Problematika historičnega slikarstva 19. stoletja v srednji in vzho- dni Evropi je bila tema znanstvenega simpozija, ki je nedavno potekal v Bu- dimpešti. Organizirala ga je fundacija Pro Arte et Natura (z zgovorno okrajšavo PAN), pod generalnim pokroviteljstvom Otta von Habsburg. Najbrž ni naključ- je, da so vodilni ljudje fundacije prav gospodarsko močni in politično vplivni madžarski aristokrati. Neposredni povod za organizacijo simpozija je bilo priza- devanje prireditelja za obuditev zanimanja za opus madžarskega slikarja Gyule Benczúrja (1844–1920) in za obnovo njegove rojstne hiše. Ob tej priložnosti so pripravili slikarjevo pregledno razstavo in izdali dobro ilustrirano monografijo. 3 Dejanski vzrok pa je praznovanje tisočletnice madžarske zgodovine in desete obletnice demokracije. Človek skoraj ne bi pričakoval tako vroče izraženega interesa za dokazovanje nacionalne samobitnosti, kakršnega poznamo denimo pri narodih nekdanje Jugoslavije, ki so se do neke mere integrirali v skupno slovansko zgo- dovino že od ilirskega gibanja, znotraj avstrijskega imperija. Vendar je čas sov- 161 OCENE IN PORO^ILA jetskega vpliva pustil svoje sledi, ki se jih Madžari osvobajajo tudi v duhovnem pogledu. To poglavje iz slikarstva je za Madžare posebej pomembno, saj se zno- va ozirajo nazaj v zgodovino in vzpostavljajo svojo zgodovinsko in nacionalno identiteto. Njihovo prizadevanje jasno zrcali tudi velika in na novo urejena zbir- ka historičnega slikarstva v Madžarski narodni galeriji. Na simpoziju so se predavatelji lotili predvsem osrednjega dela historičnega slikarstva 19. stoletja, ki je neposredno povezano s političnimi spre- membami v tem delu Evrope, to je upodobitvam motivov iz nacionalnih zgodo- vin, ki so učinkovali narodnostno spodbujevalno in državotvorno in so soobliko- vali patriotsko mitologijo. Med predavatelji se je zvrstila smetana madžarskih umetnostnih zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s preučevanjem 19. stoletja. Ti so se lotili nadrobnejših tem iz madžarskega slikarstva. V nasprotju z njimi so preda- vatelji iz drugih držav ponudili splošne, manj problemsko zastavljene preglede. Anna Szinyei Merse, vodja kustosov in glavna svétnica Madžarske narodne galerije, je v predavanju z naslovom Rezultati in status historičnega sli- karstva v osrednji in vzhodni Evropi predstavila pomen historične motivike v slikarstvu narodov znotraj večnacionalnih monarhij kot orodja v boju za naci- onalno identiteto in politično samostojnost. Slikarji so se v 19. stoletju šolali na akademijah v Parizu, Münchnu, na Dunaju ali v Italiji in so sledili vzorcem, ki so jih spoznavali na evropskih akademijah. Predstavila je osnovne značilnosti madžarskega, češkega, poljskega, ruskega in romunskega slikarstva ter oprede- lila njihove navezave na evropska središča. Hrvaško historično slikarstvo pose- bej za Madžare kaže nekaj vsebinskih problemov, saj si denimo Nikolo Zrinj- skega lastijo kot nacionalnega junaka tako eni kot drugi. Za Slovenijo je na kratko ugotovila, da historičnega slikarstva nimamo. Organizatorjem je uspelo pridobiti tudi enega najboljših poznaval- cev te problematike, Ekkeharda Maia iz Kölna, ki je leta 1990 izdal obsežno knji- go z naslovom Historienmalerei in Europa, 4 v kateri je zbral več tehtnih besedil raznih piscev. V svojem referatu je poudaril socialno in politično vlogo historič- nega slikarstva ter nakazal razloček med ideološkimi potrebami po historičnem slikarstvu na vzhodu in na zahodu Evrope ter vsebinsko razlikovanje med poj- moma domovina in nacija. Na podlagi Corneliusove deklaracije o pomenu in vlogi umetnosti se je v 19. stoletju oblikovala nova nemška religiozno-historična slika, ki se je prek naslednikov Corneliusovih idej von Pilotyja in Kaulbacha iz heroizacije zgodovine vsebinsko preoblikovala v kritiko te, in sicer v opusu Adolfa von Menzla. Predvsem pa je Mai obravnaval t. i. die grosse Malerei – veli- ka nacionalno obarvana platna za nove velike nacionalne stavbe. Tako slikarstvo so vzpostavile in z vsem svojim aparatom podpirale tudi slikarske akademije. Maria Poprzecka, direktorica Inštituta za umetnostno zgodovino na univerzi v Varšavi, je govorila o pomenu in recepciji historičnega slikarstva na Polj- 4 Ekkehard Mai (Hrsg.), Historienmalerei in Europa: Paradigmen in Form, Funktion und Ideologie, Mainz am Rhein: Verlag Philipp von Zabern, 1990. 162 OCENE IN PORO^ILA skem. Ugotovila je, da je nacionalno spodbujevalno vlogo najprej nosila poezija; zgodovina je bila tudi domena filozofije. Spremembe so nastopile s pionirskim tek- stom Jana Matejka (1838–1893), v katerem je ta je med drugim zahteval, da hi- storično slikarstvo ne sme biti suženj politike. Matejko je tudi edina vidna slikar- ska osebnost na Poljskem, ki jo je avtorica referata duhovito imenovala »zgodovin- ski slikar s pogledom nazaj«. V svojih slikah je postavil kanone za upodobitev polj- ske zgodovine, ki so postali del nacionalne zavesti, uporabljali pa so jih tudi pozneje, prav do današnjega časa, za politične in nacionalne manipulacije. Roman Prahl, profesor umetnostne zgodovine na Karlovi univerzi v Pragi, je predstavil paleto motivov iz obdobja češke nacionalne renesanse. Med vidnejšimi slikarji, specialisti za velike prizore, je bil Václav Brožík (1851– 1901), ki je na mednarodno prizorišče vpeljal češke nacionalne motive. Za nas je pomembno, da je z njim še v pariškem obdobju sodeloval Jurij Šubic, ki se je torej lahko neposredno seznanil s tendenco historičnega slikarstva, vendar je v svoja prizadevanja doma ni vključil. Drug slikar, s katerim sta prav tako sode- lovala oba Šubica, je bil Aleš, ki je v slikarstvo vpeljal stereotipe nacionalne samozavednosti s pomočjo oddaljene zgodovine. V opusu obeh pa se prepletajo alegorične in zgodovinske prvine. Tim Hunter, direktor oddelka za evropsko umetnost 19. stoletja pri londonski Christie’s, je ugotavljal, kako slike z zgodovinskimi motivi sous- tvarjajo našo današnjo podobo zgodovine, saj so njeni vizualni komentarji. Se- veda ni mogel obiti Reynoldsovih pogledov na ta žanr. Poudaril je, da ima vsaka zgodovinska slika političen značaj, ter opozoril na njene propagandne moči in metode za legitimizacijo zgodovine. Trditve je ponazoril s primerom upodobi- tev Napoleonovih akcij, saj se je prav Napoleon dobro zavedal propagandnega potenciala slikarstva. Gyula Benczür, Osvoboditev Buda, 1885–1896 Budimpešta, Madžarska narodna galerija 163 OCENE IN PORO^ILA Sledilo je še šest predavanj, ki so se navezovala na madžarsko sli- karstvo. Beatrix Basics je predstavila motive in kompozicijske vzorce madžar- skega historičnega slikarstva, Katalin Sinkó pa cikluse historičnih slik in te in- terpretirala kot alegorije zgodovine. Zsuzsanna Bakó, vodja oddelka za slikarstvo 19. in 20. stoletja v Madžarski narodni galeriji ter avtorica monografi- je o Munkáczsyju, je orisala vlogo Viktorja Madarásza in Bertlana Székelyja, Gábor Bellák pa je predstavil Gyulo Benzúrja. Júlia Szabó, ki jo poznamo po pregledni študiji madžarskega slikarstva 19. stoletja, je predavala o upodobitvah smrti heroja ter prepletanju slikovnih virov za to temo od antike prek religi- oznih prizorov do madžarskega historičnega slikarstva. Simpozij je sklenila Ga- briella Szvoboda-Dománszky s kulturnozgodovinsko študijo o cenah in veliko- stih, ki so jih dosegala platna z zgodovinsko motiviko. Izčrpna in dobro pripravljena predavanja so prinesla več ugo- tovitev, ki jih bo moral upoštevati vsak prihodnji raziskovalec historičnega slikarstva. Rdeča nit skoraj vseh predavanj je bilo jasno izraženo dejstvo, da je historično slikarstvo 19. stoletja značilnost moderne nacionalne emancipaci- je. Pogosto je bilo uporabljeno ali celo zlorabljeno za uresničitev političnih namenov. Nosilke tega slikarstva so bile slikarske akademije, od francoske dalje. Za njegov razvoj je poleg političnih okoliščin potrebna materialna baza, ki omogoča razvoj velikih idej in gradnjo velikih stavb za slike velikega forma- ta. V vsebinskem pogledu so za razvoj zgodovinske slike potrebni veliki junaki. Njihova dejanja je historično slikarstvo mitiziralo in celo sakraliziralo, toliko bolj, kolikor manj je bilo znanih zgodovinskih dejstev in kolikor bolj so bila junaška dejanja odmaknjena v preteklost. V slovanskih deželah se je oblikovalo z željo po izoblikovanju nacionalnosti pod vplivom panslovanskih idej in s pri- tegnitvijo širših slovanskih elementov, izpeljanih iz slovanskih epov. Vsekakor je za interpretacijo historičnega slikarstva nepogrešljivo poznanje zgodovinskega konteksta, v katerem je slika nastala, ker le to omogo- ča njeno natančno branje, saj sicer lahko pride do velikih pomot. Simpozij pa ni dopustil resnega sklepa o tem, kaj so dejanski pogo- ji za opredelitev slike kot historične: kakšne pogoje naj taka slika izpolnjuje – ali gre za upodobitev nacionalne zgodovine ali za klasično pojmovanje termina, kot ga je razvijal pouk na slikarskih akademijah. Predavatelji so bili izbrani skrbno in po visokih strokovnih meri- lih, vendar so poleg Hrvatov manjkali predvsem avstrijski umetnostni zgodovi- narji, kar je nedvomno okrnilo celovitost pregleda historičnega slikarstva 19. stoletja v srednji in vzhodni Evropi. V vseh drugih ozirih je bil znanstveni simpozij organiziran brez- hibno. Vse referate so simultano prevajali v angleščino in nemščino. Organi- zatorji, še posebej glavna in odgovorna oseba Erzsébet Lipthay, so se izkazali z izredno gostoljubnostjo in pristnim prizadevanjem za razširjanje splošne zave- sti o pomenu slikarstva za oblikovanje in komentiranje nacionalnih zgodovin.