časopis za psihologijo in filozofijo ter za sodelovanje humanističnih ved Psihologija Zupančič, D. Kobal, A. B. Kobal, Kovačev, Selič, Umek, Cugmas, Kovačev, Musek, Z. R. Ilc, Rutar Filozofija Šuster, Toth, Potrč, Ošlaj, Škof, Klampfer Družboslovje Muršič, Britovšek, Lešnik, Čarni, Novak, Jerman Prevod Welsch Recenzije Potrč, Novak, Pediček Jubilej Švaj ncer c ttont Anthropos leto 1994 letnik 26 številka 1-3 Psihologija Filozofija Družboslovje Prevod Recenzije Jubilej Povzetki ČASOPIS ZA PSIHOLOGIJO IN FILOZOFIJO TER ZA SODELOVANJE HUMANISTIČNIH VED Anthropos izhaja pod pokroviteljstvom Univerze v Ljubljani; izdaja ga Društvo psihologov Slovenije, Slovensko filozofsko društvo in skupina družboslovnih delavcev. Izdajateljski svet: dr. Ljubo Bavcon, Martin Čoki, dr. Božidar Debenjak, dr. Janez Gregorač, dr. Andrej Kirn, dr. Alojz Kodre, dr. Edvard Konrad, dr. Cvetka Mlakar, dr. Janek Musek, dr. Borut Pihler, dr. Marko Polič, dr. Hubert Požarnik, dr. Vojan Rus, dr. Jože Šter (predsednik sveta), dr. Andrej Ule, dr. Slavoj Žižek. Člani redakcije: dr. Ljubo Bavcon (pravo), dr. Milica Bergant (pedagogika), Zvonko Qynko (sociologija), dr. Gabi Cačinovič-Vogrinčič (psihologija), dr. Ludvik Čami (sociologija), dr. France Černe (ekonomija), dr. Frane Jerman (filozofija), dr. Stane Južnič (politologija), dr. Valentin Kalan (filozofija), dr. Boris Majer (filozofija), dr. Vid Pečjak (psihologija), dr. Vojan Rus (filozofija), Stane Saksida (sociologija). Odgovorni urednik: dr. Janek Musek, dr. Vojan Rus, dr. Frane Jerman Tehnična urednica in tajnica uredništva: Janja Rebolj Lektor: Mihael Hvastja Časopis ima 4-6 številk letno. Rokopisov ne vračamo. Uredništvo in administracija: Anthropos, Filozofska fakulteta, Oddelek za filozofijo, Ljubljana, Aškerčeva 2; telefon 125-00-01 Anthropos naročajte na navedeni naslov, naročnino pa pošljite na žiro račun 50100-678-46236 Cena te številke je 1000 tolarjev. Oblikovanje ovitka: d.i.a. Metka Žerovnik Računalniški prelom: MEDIT d.o.o., Notranje Gorice Tisk: SKUŠEK Naklada: 1000 izvodov Založba: Društvo psihologov Slovenije in Slovensko filozofsko društvo Časopis izhaja s podporo Ministrstva za znanost in tehnologijo, Ministstva za kulturo in Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani. Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415-222/92 mb z dne 4. 3. 92 šteje časopis ANTHROPOS za proizvod od katerega se plačuje 5% davek od prometa proizvodov na osnovi 13. točke tarifne št. 3 davka od prometa proizvodov in storitev. VSEBINA (Anthropos, št. 1-3/94) I. PSIHOLOGIJA 1-13 Maja Zupančič: Razvoj mišljenja v odraslosti 14-29 Darja Kobal, Alfred Bogomir Kobal: Obrambno-varovalno reagiranje pacientov z delovnimi motnjami 30-40 Asja Nina Kovačev: Notranja strukturiranost emocij in njihova vloga pri subjektivnem uravnavanju lastnega vedenja 41-53 Polona Selič, Peter Umek: Nekateri psihični dejavniki pri psihosomatskih boleznih 54-65 Zlatka Cugmas: Povezave med vedenjem staršev, povezanim s pridobivanjem znanja, in otrokovo zaznavo lastne šolske uspešnosti 66-93 Asja Nina Kovačev, Janek Musek: Osebnostni korelati grafičnega izražanja 94-104 Zora Rutar lic: Genealogija psihologije posameznika in psihosocilanih praks - model drugačnega branja psihologije 105-120 Dušan Rutar: Psihologija skozi psihoanalizo, VIII. del II. FILOZOFIJA 121-129 Danilo Šuster: Uvod v semantiko možnih svetov 130-144 Cvetka Toth: Nujnost ali kontingentnost 145-157 Matjaž Potrč: Brentano in Veber 158-169 Borut Ošlaj: Schelling in mitologija / Mitološka redukcija filozofije, II. del 170-176 Lenart Skof: Filozofska diskusija v tibetanski akademiji 177-189 Friderik Klampfer: O nekaterih metodah za ugotavljanje anketarjevih želja in prepričanj na podlagi dane preferenčne lestvice ID. DRUŽBOSLOVJE 190-199 Rajko Muršič: Nekateri (meta)antropološki labirinti znanosti o človeku, II. del 200-208 Marjan Britovšek: Boj triumvirata (Zinovjev, Stalin, Kamenjev) z levo opozicijo s Trockim na čelu 209-222 Avgust Lešnik: Krivoverci v komunizmu - jugoslovanska alternativa stalinizmu 223-226 Ludvik Čarni: O azijskem produkcijskem načinu 227-231 Bogomir Novak: Za pluralni pojem evidence 232-239 Igor Jerman: Razvoj bioloških paradigem IV. PREVOD 240-257 Wolfgang Welsch: Estetika in anestetika (prevedel Jožef Muhovič) V. RECENZIJE 258-260 Matjaž Potrč: Dr. Ludvik Bartelj: Ontofilozofija, Ljubljana 1994 261-265 Bogomir Novak: Pediček Franc: Pedagogika danes, 1992 266-271 Franc Pediček: Človekova identiteta, poročilo o knjigi Identiteta dr. Staneta Južniča VI. JUBILEJ 272-274 Marija Švajncer: Ob 75-letnici Borisa Majerja VII. POVZETKI PRI NASTAJANJU TE ŠTEVILKE SMO SI POMAGALI Z BESANO PODJETJA AMEBIS PSIHOLOGIJA ANTHROPOS 1994 /1-3 Razvoj mišljenja v odraslosti MAJA ZUPANČIČ POVZETEK V prispevku obravnavamo nekatere kvalitativne spremembe v razvoju mišljenja v obdobju odraslosti. Razvojno psihološke raziskave so namreč v zadnjih desetih letih ovrgle splošno prepričanje, da kvalitativnega napredovanja v mišljenju po obdobju pozne adolescence ni več. Razlage narave razvoja mišljenja, ki sledi formalno logičnim operacijam, so temeljito spremenile pojmovanja zrelih oblik mišljenja med razvojnimi psihologi. Zato v tekstu prikazujemo štiri izmed najodmevnejših teorij razvoja mišljenja v odraslosti in nekatere rezultate empiričnih študij po svetu in v Sloveniji. ABSTRACT MENTAL DEVELOPMENT IN ADULTHOOD The paper deals with some changes of quality in mental development in adulthood. Psychology development researches in the last ten years have disposed of the general conviction that there is no mental development in terms of quality after the late adolescence period. Explanations on the nature of mind which follow formal logical opretions have throughly changed the understanding of the forms of adult thinking among developmental psychologists. In view of this, we present four of the most relevant theories regarding the development of the mind in adulthood, as well as some results of the empirical studies carried out throughout the world and in Slovenia. UVOD Predstavniki tradicionalne razvojne psihologije so v veliki večini preučevali le razvoj otrok in mladostnikov, saj so menili, da se pomembne spremembe v človekovem psihičnem razvoju odvijajo le v teh dveh obdobjih. Pri tem redke izjeme predstavljata teoriji E. Eriksona in C. G. Junga. V sedemdesetih letih se je pozornost razvojnih psihologov preusmerila na psihično funkcioniranje starejših odraslih in na procese staranja. Današnja razvojna psihologija pa močno poudarja pomen človekovega razvoja v celotnem obdobju odraslosti, ki jo v grobem delimo na zgodnjo (kronološko od približno 18.- 22. leta do približno 35.-45. leta), srednjo (od približno 35.-45. leta do približno 60.-70. leta) in pozno odraslost (od približno 60.-70. leta do smrti) (Santrock, 1992). Donedavno je med razvojnimi psihologi veljalo tudi splošno prepričanje, da razvoj mišljenja doseže svoj vrhunec v obdobju adolescence s pojavom sposobnosti abstraktnega sklepanja, ali v Piagetovem jeziku, s pojavom formalno logičnih operacij. Danes večina razvojno psiholoških teorij zagovarja in s svojimi empiričnimi raziskavami potrjuje mnenje, da zrelo mišljenje vsebuje nekoliko drugačne oblike kognicije kot v adolescenci ter da integrira tudi druga področja psihičnega razvoja, ki so temeljna v življenju odraslega človeka. Mišljenje odraslega je bolj kompleksno, fleksibilno, kontekstualno in integrira objektivno (racionalne ali logične elemente) ter subjektivno (konkretne elemente ali elemente, ki temeljijo na osebnih izkušnjah). Misel je prilagojena za reševanje vsakodnevnih življenjskih problemov, sposobna je operirati z nekonsistentnostmi, kontradikcijami, nepopolnostmi in kompromisi. Sloni na subjektivnosti in intuiciji, kot tudi na čisti logiki, značilni za formalne operacije. Zaradi tega to obliko mišljenja imenujemo postformalno mišljenje.;* Novejše teorije, ki preučujejo postformalne operacije, izhajajo iz kritike Piage-tovega dela. V prikazu se bomo omejili na delo W. Perryja, G. Labouvie-Viefove, D. Kramerjeve, R. Oerterja, P. Baltesa, C. Dixonove in F. Dittmann- Kohlijeve. J. Piaget pojav formalno logičnih operacij pojmuje kot kulminacijsko točko v kognitivnem razvoju. Nadaljnjega razvoja organizacijskih oblik mišljenja prek te stopnje po njegovem mnenju ni. Priznava sicer, da prihaja v zgodnji odraslosti do nekaterih kvantitativnih premikov v smislu večje kompetentnosti formalno logičnih operacij in ade-kvatnejše uporabe te oblike mišljenja na različnih področjih posameznikovega delovanja. Vendar pa se je izkazalo, da le približno polovica mladostnikov in mladih odraslih konsistentno rešuje formalno logične probleme na različnih vsebinskih področjih. Sprva formalno logičnega mišljenja niso zasledili tudi med prebivalci različnih tradicionalnih kultur, vendar so se rezultati spremenili, ko so raziskovalci uporabili naloge, prilagojene njihovemu načinu življenja. Zaradi takih empiričnih ugotovitev je Piaget kasneje omilil svojo prvotno pozicijo (1972). Pravi, da razvo[ formalno logičnih operacij pospešuje formalna izobrazba, posamezniki lahko kažejo formalno logični način mišljenja le na tistih področjih svojega delovanja, ki so jim znani, sorodni, ali na tistih, kjer imajo veliko izkušenj. Naslednji očitek J. Piagetu, njegovim sodelavcem in somišljenikom je ta, daje sposobnosti formalno logičnega mišljenja meril prek odgovorov posameznikov na naloge fizikalnega tipa. Ce namreč merimo posameznikovo kompetentnost reševanja fizikalnih nalog (npr. nihanje, mešanje barv, ravnotežje), definiramo kognicijo v smislu matematičnega in znanstvenega mišljenja. Piagetova perspektiva je očitno preozka, saj oblikuje zrelo kognicijo kot deduktivno, silogistično sklepanje, "uvaja pogled na posameznika kot živečega v svetu brez časa in v svetu abstraktnih pravil" (C. Gilligan, 1987). S podrejanjem konkretnih posebnosti abstraktnim pravilom skuša posameznik oblikovati notranje konsistentno teorijo o sebi in svetu, vendar pa se tako le izogiba pojmovni in afektivni negotovosti (C. Gilligan, G. Labouvie-Vief, 1982). Bistvena značilnost formalno logičnih operacij je doseganje maksimalne distance med mislecem in mislijo, kar sicer predstavlja prednost pri reševanju določenih tipov problemov (matematičnih, fizikalnih, hipotetičnih in nasploh teoretskih), saj misel tako pridobi na analitični moči in objektivnosti, vendar za ceno izolacije od realnega socialnega sveta in od misleca samega. Piagetova definicija kognitivne zrelosti sicer predstavlja pomemben prispevek k razumevanju razvoja mišljenja, vendar bi radi poudarili, da formalno sklepanje ni edini ali najbolj prominentni vidik zrelega mišljenja. Zrelo funkcioniranje v realnem socialnem kontekstu namreč zahteva integracijo absolutne in optimistične narave formalne logike s pragmatičnimi omejitvami (Labouvie-Vief, 1982, 1986). Predlagane postformalne operaciji nekateri avtorji pojmujejo kot hierarhično višje stopnje, ki logično integrirajo nižje stopnje ali pa k razlagi razvoja mišljenja pristopajo nehierarhično. Vendar tudi zagovorniki tega pristopa govorijo o kvalitativnih spremembah, ki naj bi se pojavile šele v obdobju zgodnje odraslosti. Kvafi^ tativni premik naj bf se kazal v obliki porasta pragmatična inteligentnosti in modrosti Hierarhični pristop in opredelitve postformalnih nivojev mišljenja izvirajo iz Pepper-jeve (1942) sheme filozofskih pogledov na svet Posamezne teorije hierarhičnega sklopa priznavajo in dokazujejo obstoj absolutnega mišlienta (znotraj tega najdemo formalno logične operacjjg), k' Ijstreza jjiahti^n^n^i^sglgdyna svet (Perry, 1970, Kramer, 1987),^6lauvističnega mišljenja) znotraj katerega avtorji govorijo o več (Perry, 1970, Bronphtnn, Hassecftes, Kitchener. 1986) in ustreza^ativjgti&iggiujJO^ gledu na svet ter dialektičnega mišljenjski ga avtorji delijo v faze (Kramer, 1983) ali celo v stopnje (Oerter, 1991) in ustreza dialektičnemu pogledu na svet. RELATIVISTIČNO MIŠLJENJE 1. Od dualizma k polnemu relativizmu. - O W. Perry>predeljuje adolescentovo mišljenje (formalno logično) kot dualistično. Posamežnflc~na tej stopnji sicer sprejema obstoj različnih glediščnih točk, vendaTje^ prepričan, da za vsak problem obstajajo pravilni odgovori. Verjame, da je znanje dano, da so resnice končne in absolutne, Mladostnik svet razlaga pretežno bipolarno, medtem ko se odrasli zaveda različnosti mnenj, možnih razlag in multiplih perspektiv. Prepričan je, da objektivna realnost sicer obstaja, vendar je nikakor ne moremo spoznat]^ razen znotraj zelo ozkega razpona nekaterih -očitnih dejstev. V zgodnji odraslosti /naj bi prišlo do zavračanja dualističnih pojmovanj s spoznanjem, da avtoritete nimajo [in ne morejo imeti pravih odgovorov na vsa vprašanja. Posameznik raziskuje področje 'mnenj in ugotovi, daje neko mnenje (rešitev ali odgovor) favno tako dobro kot kate-yikoli drugo. To fazo v razvoju relativizma Peny imenuje multiplo mišljenje. Vendar pa ta tip mišljenja posamezniku ne zadošča pri reševanju problemov in pri boljšem razumevanju sveta. Razilčna.mnenja .mu predstavljajo le-izzive za-tehtanje različnih alternativ. Uporabljati začne bolj analitične in evaluativne strategije. Spozna, da je resnica odvisna od moralnih in religinTnih prepričanj ter od človekove intelektualne naravnanosti, da obstajajo različni referenčni okviri, od katerih so nekateri v danem -kontekstu veliavneiši lEL-hnlj^i "d drvgih, To fazo Perry imenuje j^lativno subor--V diniranojnišljenje ali kontekstualni relativizem. V_multipiostirešite v.za posameznika vendarle_obstajajgjiekatere, ki.so holjSe-od drugih. jLalere so Je-te, .pa ugotovi šele na PSIHOLOGIJA -- naslednjem nivoju, v fazi polnega ali opredeljenega relativizma, ko razume, da je resnica relativna, da je~pomen nekega dogodka ali rešitve dinamično povezan s kon-tekstom^katerem sepojavlja. Omejen je z okvirom, ki ga oseba uporablja za razumevanje dogodka. Opredeljenost posameznikovih izbir postane dinamična, pojavljajo se nujnosti izbiranja in ponovnega izbiranja, saj se kontekst nenehno spreminja, znotraj konteksta pa se spreminja tudi sam posameznik. 2. Od znotrajsistemskega realizma k pragmatizmu. G. Labouvie-Viefova (1982) v svoji eklektični teoriji razvoja sklepanja pri odraslih govori o treh nivojih. Prvi nivo predstavlja znotrajsistemski realizem, ki naj bi bil vzporednica Piagetovim formalno logičnim operacijam. Za ta nivo je značilna polarizacija med formalno kgherentnostjo, in samoreferenco, Realnost je urejena v enojnem, hierarhičnem sistemu abstraktnih, pretežno idealiziranili resnic. V odraslosti pa planiranje in hipotetiziranie postaneta bolj sistematična in realistična kot v adolescenci. Nekateri odrasli bolje razvijajo svoje hipoteze in deducirajo ustrezne rešitve, medtem ko drugi sploh ne mislijo na formalno operativni način in ga verjetno nikoli niso razvili. Naslednji nivo, intersistemski kontekstualni relativizem, vsebuje spoznanje, da resnice izvirajo iz sistemov, znotraj katerih so hierarhizirane. Isti vidik realnosti lahko predstavlja več formalnih sistemov, izgrajujejo se lahko nadredni sistemi, ki podredne integrirajo v koherentnejšo celoto. Vendar pa je posameznik na tem nivoju še nesposoben koregulirati različne formalne sisteme s pragmatičnimi omejitvami realnosti. Ravno te omejitve spodbujajo rast samo-refleksije v smislu sposobnosti reflektiranja lastnih multiplih formalnih sistemov za organizacijo realnosti. To prispeva k variabilnosti v odraslih oblikah mišljenja, ki je prilagojeno pragmatičnim, kontekstualno vezanim akcijam posameznikov. » Tretji nivo tako predstavlja pragmatično mišljenje, ki integrira logične analize problema s pragmatičnimi omejitvami. Šele taka integracija odraža kognitivno zrelost. Labouvie-Viefova pravi, da šele opredeljenost za neke življenjske .cilje, specializacija, kanaliziranje energije v iskanje lastnega mesta v svetu, v kompleksnem druž-benemin v sistemu dela omogočijo posamezniku, da nadomesti adolescentovo idealizirano logiko in lebdeči optimizem s pragmatično adaptacijo realnosti. Po njenem mnenju se kognitiyne jposQbnosti jiri odraslih kažejo v prilagajanjiu na pragmatične vidike vsakdanjega življenja, ne pa v reševanji! igric in ugank, kakršne vsebujejo inteligentnostni testi. Čeprav sama eksplicitno tega ne omenja, je jasno, da govori o razvoju pragmatične ali sintetizirane inteligentnosti (Dixon, Baltes, 1986; Dittmann-Kohli, Baltes, 1990), ki v temelju sicer predstavlja kristalizirano inteligentnost (Cat-tell, 1971), a hkrati zajema širše vidike človekovega kognitivnega Funkcioniranja, kot so aplikacija akumuliranega znanja in spretnosti v vsakdanje življenjske situacije, specialno izvedenstvo v nedoločenih, slabo opredeljenih kontekstih, selektivna optimizacija s kompenzacijo in modrost v najširšem smislu. Po Labouvie-Viefovi pragmatično. mišljenj integrira racionalne in abstraktne elemente problemske situacije s konkretnimi elementi, ki temeljijo na osebnih, izkušnjah. Sloni tako na subjektivnih izkušnjah in intuicij kot na čisti logiki, značilni za formalno logične operacije. Per-sonaliziranje sklepanja in uporaba subjektivnih izkušenj pri reševanju problemov omogoča bolj učinkovito spoprijemanje z nedoločenimi situacijami, s katerimi se posameznik pogosto srečuje v vsakdanjem življenju. Labouvie-Viefova (1989) je v svojih raziskavah o mišljenju odraslih uporabljala različne zgodbe, vezane na vsakdanje življenje ljudi. Poskusne osebe so bili posamezniki v razvojnem obdobju od adolescence do vključno srednjih let. Ob zgodbah so morali npr. podati rešitev in jo utemeljiti, ali pa le interpretirati problemsko zgodbo. Avtorica je ugotovila, da se adolescenti problemu v zgodbah večinoma približajo le logično. Njihovi odgovori so sicer pravilni z vidika zakonov pro-pozicionalne logike, vendar manj verjetni z vidika realnega obnašanja ljudi v vsakdanjem življenju. Mladi odrasli, še bolj pa odrasli v srednjih letih, v svojih rešitvah upoštevajo tudi človeško dimenzijo problema in navajajo številne razloge, zaradi katerih problem ni rešljiv enoznačno v skladu z zakoni propozicionalne logike. Interpretacije istega problema so med odraslimi zelo različne, prav tako tudi rešitve teh problemov. Med adolescenti pa so interpretacije in rešitve precej enotne, enoznačne in polarne. Interpretacije odraslih so močno odvisne od njihovih individualnih življenjskih izkušenj, ki so integrirane v njihov tok mišljenja pri reševanju problemov. Kaže, da so odrasli bolj sposobni razumeti probleme, ki imajo opraviti z nedoločenostjo, in logične sklepe integrirati z emocionalnimi, moralnimi ipd. vidiki življenja, kot pa mladostniki. Tako starejši adolescenti kot mladi odrasli in tisti v srednjih letih so v neki raziskavi Labouvie-Viefove enako dobro priklicali različne basni, vendar pa so se njihovi povzetki enako dobro obnovljenega gradiva precej razlikovali. Pri adolescentih in delno pri mlajših odraslih je bilo v povzetkih več direktnih sklepanj z originalnega teksta, starejši pa so povzetkom dajali več socialnih in moralnih pomenov, ki jih v originalnem tekstu eksplicitno ni bilo. Ti pomeni so bili zopet precej raznoliki in povezani z osebnimi izkušnjami preizkušancev ter z njihovim individualnim znanjem. Šele odrasle osebe so bile sposobne integrirati tekst s psihološkim in metaforičnim pomenom zgodbe in ga individualno obarvati. 3. Od absolutnega mišljenja k sintetiziranju kontradikcij v dialektično celoto. D. Kramerjeva (1986) govori o treh razvojnih fazah, ki v normalnem razvoju navadno sledijo adolescenčnemu obdobju absolutnega mišljenja. Njeno temeljno pojmovanje kognitivnega razvoja je podobno Kellyjevemu (Kelly, 1955), saj pravi, da ljudje v toku svojega življenja razvajajo-vedno bolj integrirane kogniti vne strukture,_ki jimjjlužijo za organizacijo socialnega sveta. Človeka pojmuje kot oblikovalca teorij, vendar pa se njegove teorije v času transformiraio zaradi novih socialnih izkušenj. Če se namreč obstoječe osebne teorije izkažejo kot neustrezne pri srečevanju s specifičnim problemom, bo zdrav posameznik skušal oblikovati bolj ustrezno teorijo, ki mu bo omogočila smiselnejšo razlago in adekvatnejšo rešitev problemske situacije. Vsaka nadaljnja posameznikova teorija Jiaj bi bila "sposobna" rešiti širši okvir problemov_(pri čemer se avtorica sklicuje pretežno na reševanje medosebnih problemov), zato lahko govorimo o razvoju na višjo raven (oblikovanje naprednejše teorije). Do takega razvoja pa vodi dialektična povezanost med posameznikovim kognitivnim nivojem (obstoječe teorije) ter problemi in ovirami, s katerimi se srečuje v svojem okolju. Končni rezultat tega procesa je razvoj na nivoje večje prostorsko-časovne koherentnosti ali stabilnosti v posameznikovi kognitivni strukturi. Vendar pa ljudje pogosto ne delujejo in ne razmišljajo na konsistenten način. Kognitivno razvitejši posamezniki kažejo le boljše sposobnosti fleksibilnega ^mk9iigPlraT\ia na različnih razvojnih nivgjih. Adolescentovo mišljenje Kramerjeva in sodelavci (Melchior, Levine, 1987; Woodruff, 1986) označujejo kot absolutno mišljenje, za katerega so značilni formi-zem, mehanizem, uvajanje nespremenljivega, stabilnega pogleda na svet. Za to stopnjo v razvoju mišljenja je značilno pojmovanje, da zunanjo stvarnost lahko popolnoma razumemo, če jo enostavno reduciramo na njene temeljne dele. Tako zunanja realnost kot intrapsihična dogajanja in medosebni odnosi imajo svoj temeljni plan ali odtis, torej neko objektivno univerzalno realnost, ki je ločena od njihove zunanje manifestacije. Medosebni konflikt posameznik pojmuje kot rezultat nezdružljivih osebnostnih tipov (predpostavka tega mišljenja je tudi, da obstajajo med ljudmi, stvarmi in pojavi očitni tipi ali kategorije, v katere lahko uvrščamo posamezne elemente). Znotraj konflikta obstajata le dve opciji: pravilno in napačno, dobro ali slabo. Le ena izmed dveh alternativ je prava. Prva faza v razvoju mišljenja pri odraslih osebah je po Kramerjevi zavedanje relativnosti ali spoznanje, da neka osebna perspektiva konstituira le eno izmed mnogih potencialno veljavnih glediščnih točk realnosti. Sledita pa ji faza sprejemanja kon-tradikcij in povzemanje kontradikcij v dialektično celoto, o katerih bomo spregovorili pod poglavjem o dialektičnem mišljenju. Relativistično sklepanje, kot ga opredeljuje Kramerjeva (1987), temelji na zavesti, da prava pot izgradnje realnosti ne obstaja, ker na realnost, kot jo posameznik izgrajuje, vpliva mentalno "orodje", ki je odvisno od njegovega socio-kulturnega in zgodovinskega konteksta, specifičnih okoliščin in njegovega sistema prepričanj. Celotna človekova vednost je subjektivna, zato posameznik kontradikcijo pojmuje kot naravno in permanentno značilnost realnosti, saj lahko različni konteksti producirajo nezdružljive, a enako veljavne koncepcije realnosti. Naravna in permanentna poteza realnosti je tudi kontinuirano spreminjanje realnosti. Ko se realnost spreminja, se hkrati spreminja tudi posameznikovo pojmovanje realnosti. Vendar pa nujnih povezav med različnimi konteksti ali med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo ni. Kakršnekoli predikcije so nemogoče, saj so ljudje enkratni, spreminjajoči, nepredvidljivi in polni kontradikcij. Medosebni konflikt posameznik na relativistični stopnji pojmuje kot posledico obstoja konfliktnih glediščnih točk, od katerih nobena ni pravilna, niti nobena ni napačna. Podobno kot mnogi drugi raziskovalci postformalnega mišljenja, je tudi Kramerjeva s sodelavci (Kramer, Melchior, Levine, 1987; Kramer, Woodruff, 1986) v svojih empiričnih študijah uporabljala različne zgodbe, ki so vsebovale dileme z vsakdanjega življenja, longitudinalno pa je razvoj mišljenja spremljala s pomočjo analiz adolescentovih dnevnikov. V svojih empiričnih raziskavah ugotavlja, da vsebina dileme precej dosledno vpliva na način mišljenja različnih starostnih skupin odraslih ljudi. Na določene vsebine neka starostna skupina dosledno najbolje odgovarja, na druge najslabše. Najnižji nivo mišljenja kažejo njihovi odgovori na tiste dileme, katerih vsebina jih najbolj emocionalno angažira. Sklepanje o emocionalno pomembnih življenjskih dogodkih namreč pogosto evocira obrambne odgovore. Pri mladih odraslih so npr. to dileme, ki vsebujejo konflikt intimnega razmerja: opredeljenost za partnerja nasproti neodvisnosti. Preizkušanci pa na najvišjem nivoju odgovarjajo na tistih dilemah, s katerih vsebino imajo največ preteklih osebnih izkušenj (Oerter, 1991). Tudi te pa so po Kramerjevi starostno normativne, vendar ji tega v njenih dosedanjih študijah še ni uspelo dokazati. Dokaze pa navajajo teorije normativnega toka življenjskih dogodkov (npr. Neugarten, 1987). Prek metode analize dnevnikov Kramerjeva potrjuje razvojni trend od absolutnega k dialektičnemu mišljenju, vendar pa ta razvoj ne poteka "gladko" in linearno, temveč se pojavljajo tudi regresi na zgodnejše nivoje razumevanja, navkljub trendu proti višjim nivojem. Pogosto se pojavlja tudi več nivojev- mišljenja istočasno,- ko posameznik razmišlja o istem problemu. Po mnenju Kramerjeve ta pojav služi vzdrževanju kontinuiranosti, ki je potrebna pri vzpostavljanju konstruktivnih prehodov na polno razviti višji način mišljenja. Dolgoročno lahko nižji nivoji mišljenja, ki jih opažamo v za posameznika emocionalno pomembnih situacijah, spodbudijo razvoj mišljenja na višji nivo. Te situacije evocirajo hkratno javljanje različnih nivojev raz- mišljanja. Le-te posameznik skuša urediti in uskladiti kontradiktorne razlage, ki sledijo razmišljanjem na več nivojih hkrati. Ravno ti poskusi usklajanja kontradikcij silijo h kontinuirani transformaciji kognitivnih struktur. "Mišljenje se razvija kot_ funkcija posameznikovega spopadanja z življenjskimi problemi, ki_so zanj emocionalno obremenjuj oči" (K ram er, 1987). Vendar pa v vseh primerih temu ni tako, saj TaEko nižji miselni procesi, ki se sprožijo v emocionalno obremenjujočih situacijah, služijo obrambi. Abstrakcije in idealizacije sveta ter redukcionizem (absolutno mišljenje) velikokrat predstavljajo tudi intelektualni tip obrambe pred nerazrešenimi emocionalnimi konflikti. Skrbno metodološko zastavljena študija v ZDA (Kramer, Woodruff, 1986) je nakazala možnost razvoja relativističnega mišljenja vzporedno z razvojem formalno logičnega. Torej možnost, da relativistično mišljenje ni strukturalno naprednejša stopnja od formalno logične, kar pa se v isti raziskavi ni izkazalo tudi za dve obliki dialektičnega mišljenja. Rezultati študije so namreč pokazali, da je zavest o relativnosti nujen, a ne zadosten pogoj za formalno logično, funkcioniranje na testnih nalogah. Hipoteza je predpostavljala ravno nasprotno: formalno logične operacije so nujen, a ne zadosten pogoj za pojav relativističnega mišljenja. Vendar sta avtorici pri interpretaciji korektno previdni in nakazujeta dve možnosti, ki pa bi ju bilo seveda treba preveriti v več različnih študijah. Prva možnost, ki jo omenjata, je ta, da zavest o relativnosti predhodLiormalno logičnim operacijam. Druga pa, da se relativizem razvija vzporedno s formalno logičnimi operacijami. Hkrati menita, da spričo dobljenih rezultatov ne moremo zavrniti postavljene hipoteze, vendar za to eksplicitno ne navajata konkretnih razlogov. Treba pa bi bilo omeniti vsaj nekatere. Polovica nalog, ki sta jih avtorici uporabili za ugotavljanje nivoja formalno logičnega mišljenja (npr. naloga Rastlina, Kuhn, Brannock, 1977 in naloga Polž, Piaget, Inhelder, 1958), z motivacijskega vidika ne ustreza razvojnemu obdobju odraslosti (kronološka starost treh skupin poskusnih osebje bila 20, 46 in 68 let). Naloge tega tipa, kot tudi naloge v klasičnih inteligentnostnih testih se namreč zdijo odraslim osebam otročje in "neumne", zato nanje niso motivirane odgovarjati po svojih najboljših močeh. Drugi razlog je lahko v tem, da že povezave med rezultati različnih nalog, kijih uporabljamo za merjenje formalno logičnega mišljenja, niso posebej visoke. To pa nakazuje možnost, da posamezniki na formalno logični način rešujejo le nekatere tipe nalog in to tiste, katerih vsebina je bolj vezana na njihove izkušnje. Zato bi bilo v nadaljnjih raziskavah treba kontrolirati tudi to variablo. Tretjič velja tudi omeniti, da je bil vzorec pre-izkušancev premajhen (po 20 oseb v vsaki starostni skupini), da bi rezultati dovoljevali splošne sklepe, čeprav so bile osebe izenačene po spolu, izobrazbi, naloge za ugotavljanje postformalnih nivojev mišljenja so bile vzete iz življenjskih situacij, ocenjevanje slepo, z dvema neodvisnima ocenjevalcema, katerih skladnost ocen se je gibala med 87 in 90%, v statistično analizo pa je bila vzeta njuna konsenzualna ocena. Ravno naloge, ki so vsebovale realne življenjske situacije, bi lahko izkrivljale oceno nivoja mišljena, kajti vsebina življenjskih dilem je "starostno občutljiva". Pri odgovarjanju na določene vsebine določena starostna skupina dosega višje nivoje mišljenja kot ostale, na drugih vsebinah pa nižje. V pričujoči študiji pa so vse tri starostne skupine odgovarjale na vsebinsko isti dve dilemi (dilema Družina- zaposlitev in dilema Talca, Kramer, 1986), ki z vidika starostne relevantnosti nista bili preverjeni. Med tremi odraslimi starostnimi skupinami glede formalno logičnega mišljenja ni bilo pomembnih razlik, najstarejši vzorec (68 let) je izražal najvišje frekvence relativističnega in dialektičnega mišljenja in najnižje frekvence absolutnega mišljenja (kategorija formizem/mehanizem). Med mladimi odraslimi (20 let) in tistimi v srednjih letih (46 let) razlike niso dosegle nivoja statistične pomembnosti, vendar je bil očiten isti razvojni trend: porast relativističnega in dialektičnega mišljenja s starostjo poskusnih oseb. Dobljena dejstva zopet nakazujejo vsaj dve možnosti: od zgodnje do srednje odraslosti ni pomembnejših premikov v relativistični in dialektični misli, in druga: vsebina dilem ni občutljiva za srednja leta. Ne glede na to je bila najbolj pogosto zastopana oblika mišljenja v vseh treh skupinah odraslih relativistična, najmanj pogosto pa absolutna. Podobne rezultate smo dobili na vsebinsko podobni dilemi (Kariera, Oerter, Zupančič, 1991) tudi v Sloveniji (Zupančič, Svetina, 1993), na Hrvaškem (Zupančič, Metzing, 1993) ter v ZDA in na Javi (Oerter, 1991). 4. Od formalno logičnega do objektivno dialektičnega mišljenja. Nemški psiholog R. Oerter, ki je prvotno raziskoval le razvoj pojma o človeku, je v odgovorih poskusnih oseb na realne življenjske dileme odraslega človeka identificiral tudi različne stopnje mišljenja, od preoperacionalnega do objektivno dialektičnega (1987-1991). Posebej je opisal relativistično ali preddialektično mišljenje, ki sledi formalno logičnemu, ter subjektivno in objektivno dialektično mišljenje. Vse tri stopnje najdemo pri posameznikih že v zgodnji odraslosti, vendar pa so le-ti najpogosteje na relativistični (po Oerterju stopnja lila) in na subjektivno dialektični stopnji (stopnja IHb). Pri približno do 10% mladih odraslih med 19. in 24. letom najdemo tudi objektivno dialektično mišljenje (stopnja 4). Procenti posamezne stopnje, do katere so posamezniki v svojem razvoju prišli, pa nekoliko varirajo v odvisnosti od vsebine dileme in od tipa kulture, v kateri živijo. Praviloma posamezniki te starosti dosežejo v razvoju mišljenja vsaj stopnjo IHa. Nižje stopnje se pojavljajo le izjemoma, verjetno vsled slabe motivacije poskusnih oseb za sodelovanje. Ker v raziskavah R. Oerterja sodelujemo tudi pri nas (Zupančič, Horvat, Toličič, 1990-1993), bomo nekoliko podrobneje opisali postopek, ki ga uporabljamo za določanje stopnje posameznikovega mišljenja in na tem mestu tudi stopnjo relativizma. V predraziskavah je bilo uporabljenih pet različnih dilem iz vsakdanjega življenja odraslih ljudi, katerim je sledil nestrukturirani intervju s preizkušanci (Oerter, 1987). Na podlagi rezultatov sta bili izbrani dve dilemi, ki sta se v različnih socio-kulturnih okoljih izkazali kot najbolj primerni. Izdelana so bila izčrpna navodila za vodenje polstrukturiranega intervjuja, okvirne izhodiščne točke za vrednotenje (Oerter, 1990) in kasneje tudi priročnik za vrednotenje s konkretnimi primeri, vezanimi na socio-kulturno okolje (Zupančič, Gast-Gampe, 1993). Vsaka dilema je oblikovana znotraj ene kulture v dveh verzijah. Razlikujeta se le po spolu protagonistov, vsebina pa ostaja identična. V raziskavah uporabljamo verzijo, ki odgovarja spolu preizkušanca. Med kulturami se vsebina zgodb le nekoliko razlikuje, vendar njeno temeljno protislovje ostaja enako. Jedro obeh dilem namreč vsebuje protislovje, ki se pojavlja v vsakdanjih življenjskih situacijah. To protislovje je objektivno v tem smislu, da obstaja neodvisno od konkretnega posameznika, ne pa tudi od posameznikov nasploh, ter daje utemeljeno v družbeno kulturni strukturi, v kateri ljudje živijo. Zaradi tega tudi narava protislovja ni subjektivno rešljiva. V okviru polstrukturiranega intervjuja preizkušanci o problemu v zgodbi glasno razmišljajo. Intervju lahko izvajajo le dobro trenirani spraševalci. Kljub vsem problemom, ki so povezani z verbalno performanco preizkušancev, se je ta postopek izkazal kot primeren, ker zajema posameznikovo spontano izjavljanje. Poleg tega je s pomočjo vprašanj in argumentiranja med preizkušancem in spraševalcem možno zajeti odgovore v kategorije, ki jih sicer preizkušanci sami ne bi spontano razkrili. Najširše kategorije, na katere se vežejo vprašanja polstrukturiranega intervjuja, so: opažanje protislovja (možnost obstoja različnih perspektiv, podlaga, vzroki in argumenti za obstoj nezdružljivih pozicij), reš- ljivost problema (združljivost glediščnih točk, tip rešitve) ter razumevanje in interpretacija objektivne vsebine protislovja (način utemeljevanja, nadomeščanje enostranskih predlogov rešitve). Na stopnji relativističnega mišljenja protislovje v zgodbi (dilemi) ni prepoznano. Posameznik problem vidi kot pomensko enosmeren in rešljiv. Možnih je sicer več rešitev, vendar je vsaka enako dobra. Na dilemi kariere (dva nezdružljiva življenjska sloga) bo npr. posameznik argumentiral, da ima vsakdo različno osebnost in tej primerno izoblikovan življenjski slog, v okviru katerega se spoprijema s svojimi problemi. Znotraj tega referenčnega okvira za vsakogar obstaja neka prava odločitev, ki dokončno reši njegov problem. Preizkušanec lahko poda celo vrsto med seboj izključujočih se pogledov na problem in rešitev, vendar le-teh ni sposoben integrirati v celoto. Lahko tudi selektivno usmerja pozornost na nek izoliran vidik problema in se pri tem ne ozira na posledice, ki jih bo rešitev imela v prihodnosti. Problem trans-formira le s pomočjo linearne logike in tako negira bistvene elemente dileme (npr. v dilemi družina-kariera vidi poklic v njegovi instrumentalni vlogi). Rešitev lahko argumentira s protagonistovimi preteklimi odločitvami (npr. ustvaril si je družino, zato ima tudi obveznosti). V konkretni dilemi obstajata dve enakovredni rešitvi (v dilemi sta zajeta le dva življenjska sloga), in sicer zaradi tega, ker obstajata dve različni osebnosti, od katerih se mora vsaka na svoj način vključiti v situacijo in rešiti problem na način, ki je zanju pravi. Objektivna plat problema tu ostaja neprepoznana. Primer: "Vsak ima po svoje prav. Kaj bosta storila, je odvisno od njiju samih. Zaradi tega se res ni treba prepirati. Prvi dela tako, kot misli, da je zanj najbolj prav, in drugi tako, kot misli, da njemu najbolj ustreza. In če prvi misli, da mora uspeti kot bančni uslužbenec, mu zaradi tega ne smemo ničesar očitati. Človek mora vendar sam vedeti, kaj s seboj nosi posamezen poklic, ko se odloči zanj." Posameznik tu obravnava problem na izključno individualni ravni. Prehod z relativistične na subjektivno dialektično stopnjo razmišljanja se kaže v ugotavljanju pozitivnih in negativnih vidikov obeh strani. Tehtanje obeh polov pa vodi do preferiranja ene alternative. Posameznik vidi problem v tem, da mora nekako obe strani združiti v eni rešitvi, česar pa se loti s tehtanjem in kvantitativnimi modifikacijami. Vendar pa obeh strani dileme tu še ne uspe integrirati. Rezultati novejše raziskave v Sloveniji in na Hrvaškem na numerusu 59 preizkušancev kažejo, da je na stopnji relativističnega mišljenja v obeh kulturnih okoljih približno 32% mladih odraslih, na prehodu pa okoli 20% (Zupančič, Metzing, 1993). V drugi raziskavi iz leta 1993 na vzorcu 82 preizkušancev v Sloveniji pa je bilo na tej stopnji 29.9% preizkušancev in na prehodu 23.4% (Zupančič, Svetina, 1993). Referenčni rezultati v drugih kulturah kažejo za relativistično mišljenje podobno sliko v Indoneziji. V ZDA je bilo na tej stopnji manj preizkušancev, na prehodu pa več. Tudi v Nemčiji je proporc zastopanosti relativistične stopnje nekoliko nižji, vendar nekoliko višji proporc mladih Nemcev doseže dialektični stopnji mišljenja v primerjavi s posamezniki, živečimi v drugih kulturah (Oerter, 1991). DIALEKTIČNO MIŠLJENJE 1. Od sprejemanja kontradikcij k dialektični sintezi. Kramerjeva v okviru zadnje stopnje v razvoju mišljenja govori o dveh nivojih: o nivoju zavedanja in sprejemanja kontradikcij ter o joivoju. dialektične__sinteze. Oba nivoja kot tudi stopnja relativističnega mišljenja predstavljajo sintetični pogled na realnost. Porast obeh nivojev dialektičnega mišljenja avtorica ugotavlja med posamezniki, ki po svoji kronološki starosti sodijo v obdobje srednje in zlasti zgodnje pozne odraslosti (približno okoli 65. leta). Pri tem pa o dialektičnem mišljenju govori kot o strukturalno naprednejši stopnji od formalno logičnega mišljenja, saj slednje v vseh preučenih primerih predstavlja nujen, a ne zadosten pogoj za javljanje dialektičnega mišljenja (Kramer, Woodruff, 1986). Dialektično sklepanje vsaj v njenih teoretskih pogledih predstavlja integracijo absolutnih in relativističnih principov mišljenja s sposobnostjo za redefmiranje in sintetiziranje odnosov med konfliktom in njegovo rešitvijo. Celovitost rešitve določenega problema daje funkcionalni pomen svojim delom, ne pa obratno. Nova rešitev služi kot temelj novi osebni paradigmi, ki rezultira v novi sintezi. Ta krog se neskončno ponavlja v smeri naraščajoče integracije. Pri tem sprememba dela nekega sistema zahteva reorganizacijo vseh drugih delov. V posameznikovem razumevanju socialnega sveta se dialektično mišljenje kaže v dinamičnem pojmovanju ljudi (njihovih osebnostnih značilnosti, spoznavanja in vedenja, vlog, ki jih v svojem življenju prevzemajo) in njihovih medosebnih odnosov. Nobena poteza, značilnost ali odnos ne morejo obstajati avtonomno. Posameznik je opredeljen kot funkcija socialnega sistema. Med njima obstajajo konflikti, ki služijo kot gibalo nadaljnjega razvoja sistema in posameznika samega. Konflikt ni le pojav v medosebnih odnosih (nivo sprejemanja kontradikcij), temveč tudi nujni pogoj kontinuiranega razvoja. Na nivoju sprejemanja kontradikcij posameznik uvidi različne konflikte in protislovja. Na naslednjem nivoju pa jih je sposoben integrirati v organsko celoto in uvideti možne začasne rešitve, ki pa bodo sčasoma zahtevale ponovne modifikacije. Kramerjeva v svojih empiričnih raziskavah ugotavlja, da je čistih dialektičnih mislecev malo, da pa frekventnost dialektičnih rešitev med ljudmi s kronološko starostjo v obdobju odraslosti narašča. Pravi, daje dialektična misel ob koncu srednjega obdobja odraslosti in v zgodnji pozni odraslosti dovolj konsistentna v primerjavi z mislijo mladostnikov in mladih odraslih, da lahko to obdobje označujemo kot dialektično stopnjo v razvoju mišljenja. Pri teh sklepih se opira na frekventnost pojavljanja dialektičnih značilnosti v odgovorih preizkušancev (kolikokrat se dialektični odgovori pojavljajo tekom intervjuja) in na moč dialektične stopnje mišljenja (v kolikšni meri so v odgovorih preizkušancev zastopane posamezne značilnosti dialektičnega mišljenja). V študijah Oerterja in Zupančičeve pa le ugotavljamo, katera je najvišja možna stopnja, ki jo je preizkušanec že sposoben uporabiti v svojem razmišljanju, ne glede na to, kolikokrat se tekom intervjuja pojavlja. Zato v tovrstnih raziskavah zasledimo višje procente mladih odraslih, ki so že na stopnji dialektičnega, zlasti subjektivno dialektičnega nivoja mišljenja, kot v študijah, ki upoštevajo tudi frekventnost in moč dialektičnega nivoja mišljenja. Menimo, da bi bilo v nadaljnjih študijah potrebno integrirati oba metodološka pristopa. V obeh tipih študij nismo zasledili pomembnih razlik med spoloma. Rezultati študij, ki so skušale ugotoviti razlike v stopnjah postformalnega mišljenja v odvisnosti od izobrazbenega položaja ljudi, pa so precej nedosledni. Nekatere študije favorizirajo ljudi z višjo izobrazbo in ljudi, ki živijo v visoko urbaniziranem okolju, druge pa niso odkrile pomembnih razlik. Menimo, da bi bilo treba v nadaljnjih raziskavah nadzorovati več demografskih in psiho-socialnih spremenljivk, saj so skupine ljudi z nižjo izobrazbo veliko bolj heterogene glede splošne inteligentnosti, različnih drugih mentalnih sposobnosti, znanja, informiranosti in intelektualnih aspiracij. 2. Od subjektivnega do objektivnega dialektičnega mišljenja. R. Oerter s sodelavci v svojih raziskavah (1986-1993) ugotavlja, da se posameznik v svojem razvoju vedno bolj dojema kot nekdo, ki deluje v nasprotujočih si situacijah, v katerih mora reševati konkretne probleme. Sprva se teh protislovnih situacij ne zaveda ali se zaveda le nezdružljivih dejstev, ki po njegovem mnenju izvirajo iz razlik med ljudmi in iz razlik v medosebnih odnosih. Protislovja, ki posameznika najbolj zadevajo in obremenjujejo, najprej sprožijo konflikt na zavedni ravni. Najbolj aktualen kognitivni konflikt postane "stanje zavesti" (o tem piše že Piaget, 1974). Mentalni spopad s tem konfliktom v nekaterih primerih lahko privede do začasno zadovoljive rešitve že z uporabo formalno logičnih operacij. Če posamezniku posredujemo dovolj določene informacije o problemu, ga lahko reši na formalno logičnem nivoju. V nedoločenih situacijah pa je tako mišljenje seveda manj učinkovito. Z intenzivnejšim doživljanjem in odkrivanjem samega sebe ter z zavednim oblikovanjem lastne istovetnosti posameznik začenja pojmovati dialektične probleme kot prvenstveno subjektivne probleme, ki izvirajo iz notranjih kontradikcij ali iz kontradikcij med posamezniki. S temi protislovji se mora ukvarjati in jih razreševati posameznik sam, vendar nikoli ne more priti do dokončne rešitve, ker se ob reševanju problemov hkrati spreminja tako on sam kot tudi njegov ožji socialni kontekst. Vsaka rešitev zato vodi do novih problemov. Razumevanje protislovij se tekom nadaljnjega razvoja začne vezati na odnos človek-širše okolje. Posameznik uvidi, da izhajajo protislovja iz družbenih razmerij, na katera ne more vplivati s svojo voljo. Zato rešitve najde v spremembah na sistemski ravni. Na subjektivno dialektični stopnji posameznik interpretira problem kot subjektivno protislovje. Problem ni več enoznačno rešljiv, predlagana rešitev se zdi prehodna in začasna. Protislovje je pogosto reducirano na samo subjektivno jedro problema. Posameznik sicer lahko prepozna objektivne sprožilce problema (npr. zaprtje firme v dilemi družina-kariera), vendar jim ne priznava odločilne vloge pri reševanju dileme. Ugotavlja tudi, da je protislovje načelno nerazrešljivo, da bodo potrebne nadaljnje predelave problemov. Ob navajanju vsake začasne rešitve posameznik navaja nadaljnje posledice odločitve in nadaljna protislovja, ki se utegnejo pojaviti. Istočasno lahko navaja več rešitev, vendar se ob vsaki ozira na njene pozitivne in negativne vidike. Pri tem preudarja in tehta dolgoročnejše posledice rešitev in ne usmerja pozornosti le na eno stran problema kot na prejšnji stopnji. V primerjavi z relativistično stopnjo tudi v predhodnih odločitvah prepoznava težave, ne pa rešitev problema. Zaveda se, da problem ni rešen niti v primeru, če rešitev upošteva obe strani. Na dilemi kariere vidi spraševanec, ki razmišlja subjektivno dialektično, problem v tem, da imata oba življenjska sloga negativne stranske produkte in da se ne moreta združiti v isti osebi. Zato najpogosteje predlaga oblikovanje novega življenjskega sloga, ki bi vključeval čim več pozitivnih vidikov obeh slogov, vendar naj bi predstavljal integrirano in ne sumarno obliko obeh slogov. Tu posameznik v bistvu deluje na dveh hierarhičnih, a še vedno individualnih ravneh. Na prehodu s subjektivno na objektivno dialektično stopnjo mišljenja pa mu dilemo pomeni to, da je človek (njegova osebnost in njegovo delovanje) del nezdružljivih socialnih sistemov (npr. sistem družina, sistem delovna organizacija) in problem rešuje na individualno-siste-mski ravni. Začasno rešitev pri tem predstavlja npr. časovna porazdelitev različnih slogov v življenju istega posameznika. Zaveda se, da se slogi spreminjajo zato, ker nanje delujejo intrapsihični in sistemski dejavniki. Rezultati že omenjene študije v Sloveniji in na Hrvaškem so pokazali, da je na subjektivno dialektični način sposobnih razmišljati 39% mladih odraslih v Sloveniji in 36.2% mladih na Hrvaškem ter na prehodu s subjektivno na objektivno dialektično stopnjo 1.7% in 3.4% mladih (Zupančič, Metzing, 1993). V kasnejši raziskavi je bilo subjektivno dialektičnega mišljenja sposobnih 36.4% Slovencev iste kronološke starosti, 2.6% mladih pa je presojalo že pol stopnje višje (Zupančič, Svetina, 1993). V ZDA in v Indoneziji se rezultat za subjektivno dialektično mišljenje giblje okoli 30%, v Nemčiji pa je bil delež višji - 44.8% (Oerter, 1991). Na objektivno dialektični stopnji v razvoju mišljenja posameznik problem interpretira kot objektivno protislovje, pojmuje ga na "nadindividualni", socio-zgodo-vinski, kulturni ali antropološki ravni. Obstaja neodvisno od konkretnega posameznika, ne pa tudi od ljudi nasploh. Posameznik je proti svoji volji odvisen od obstoječih socialnih sistemov in struktur. V odgovorih preizkušancev bomo opazili, da upoštevajo recipročnost med posameznikom in družbenim sistemom. Vedo, da sistem deluje po lastnih notranjih zakonih, ki so neodvisni od delovanja konkretnega posameznika, čeprav je posameznik sam del tega sistema. Izhodiščna točka argumentiranja na tej stopnji so objektivne družbene razmere in protislovja. Podsistem dela ali družine za posameznika ni nekaj avtarktnega, temveč nekaj, kar je soodvisno od nad-rednega družbenega sistema. Dilema je produkt nezdružljivih podsistemov. Gola alter-nacija življenjskih slogov ne more rešiti problema. Rešitev je v oblikovanju novega sistema, ki bi lahko integriral in tako obvladal oba življenjska sloga. Novi sistem pa je seveda kvalitativno drugačen od obeh prej obstoječih sistemov. V to strukturno spremembo sistema se bo posameznik bolje integriral, vendar pa se bo hkrati kvalitativno spreminjal tudi on sam. Na tej stopnji vidijo preizkušanci rešitev v spremembi podsistema (npr. dela), v preoblikovanju skupnega sistema (npr. temeljni način zaslužka, politika solidarnosti, reorganizacija odnosa med družino in poklicem). Kognitivni konflikt na tej stopnji dobi novo obliko, saj ne gre več le za konflikt v logiki delovanja ali za zavest o protislovnosti delovanja, temveč za to, da posameznik upošteva zapletenost in spremenljivost družbenih sistemov. Posameznik spozna, da problem na subjektivni ravni, torej z dejavnostjo enega subjekta, ni rešljiv. Dolgoročnejše rešitve lahko dosežemo le prek spremembe družbene strukture. Razrešitev protislovja na tej stopnji je v strukturalni spremembi sistema in spremembi posameznikove osebnosti. Procent mladih odraslih, kije o realnih življenjskih dilemah sposoben razmišljati na objektivno dialektičen način, je bistveno nižji kot na ostalih višjih (od 3a do 3b/4) stopnjah mišljenja, vključno s prehodi. V Sloveniji, ZDA in v Indoneziji je to približno 7%, v Nemčiji pa 10% (Zupančič, Metzing, 1993; Zupančič, Svetina, 1993; Oerter, 1991). Najvišji doseženi nivo mišljenja nekoliko variira glede na vsebino uporabljene dileme v interakciji s socio-kulturnim okoljem. V Sloveniji npr. več objektivno dialektičnega mišljenja zasledimo ob dilemi družina-kariera, v Nemčiji pa je razlika med proporci subjektivno in objektivno dialektičnega mišljenja daleč največja pri dilemi kariera. Možna razlaga teh variacij je v tem, da kultura pogojuje stopnjo zanimanja za nek intelektualni problem. Poleg tega opažamo, da je najvišji nivo mišljenja, ki ga posameznik izraža v svojih odgovorih, odvisen tudi od treniranosti spraševalcev (primerjava rezultatov z leta 1991 in 1993, Zupančič). Za objektivnejše vrednotenje posameznih odgovorov pa bi bilo treba oblikovati priročnik s konkretnimi primeri, ki bi vseboval tudi kulturno specifične odgovore. LITERATURA Alexander, C. N., Druker, S. M., Langer, E. J. (1990). Major issues in the exploration of adult growth. V Alexander, C. N., Langer, E. J. (ur.) Higher stages of human development. New York, Oxford: Oxford University Press. Cattell, R. (1971). Abilities: Their structure, growth and action. Boston: Houghton Mifflin. Dittmann-Kohli, F., Baltes, P.B. (1990). Toward a neofunctionalist conception of adult intellectual development: Wisdom as a prototypical case of intellectual growth. V C.N. Alexander, E.J. Langer (ur.) Higher stages of human development. New York, Oxford: Oxford University Press. Gilligan, C. (1987). Adolescent development reconsidered. V Irwin, C. E. (ur.) Adolescent social development and health. San Francisco: Jossey-Bass. Kelly, G. A. (1955). The psychology of personal constructs. New York: Norton. Kramer, D. (1987). Relativistic and dialectical reasoning: Consistencies and inconsistencies in developmental trends, 8. Tagung Entwicklungspsychologie, Bern: Paedagogisches Institut der Universitait Freiburg, str. 76-86. Kramer, D., Woodruff, D. (1986). Relativistic and dialectical thought in three adult age groups, Human Development, 29, str. 280-290. Leadbeater, B. (1986). The resolution of relativism in adult thinking: Subjective, objective or contextual? Human Development, 29, str. 291-300. Oerter, R., Hofmann, W. (1987). Dialektisches Denken bei Jugendlichen und Jungen Ehrwachsenen, 8. Tagung Entwicklungspsychologie, Bern: Paedagogisches Institut der Universitaet Freiburg, str. 42-73. Oerter, R.(1991). The concept of human nature in three cultures: A developmental approach. Biennial meeting of the society for research in child development, Seattle. Papalia, D. E., Olds, S. W. (1992). Human development. New York: McGraw Hill. Piaget, J. (1972). Intellectual evolution from adolescence to adulthood. Human development, 15, str. 1-12. Santrock, J. W. (1992). Life-span development. Dobuque: Wm. C. Brown Publ. Zupančič, M. (1993). Razvoj pojma o človeku, Anthropos, i5t. 1-2, Ljubljana, str. 53-67. Zupančič, M., Gast-Gampe,M. (1993). Interview on adulthood: A scoring manual, Muenchen (v tisku). Zupančič, M., Metzing, A. (1993). The concept of human nature: A comparative study in Slovenia and Croatia. Psihološki simpozij Alpe-Jadran, Ljubljana. Zupančič, M., Svetina, M. (1993). Relations between moral judgement and the concept of human nature: A study on Slovenian young adults, Srečanje psihologov podonavskih dežel, Tatranska Lomnica. PSIHOLOGIJA ANTHROPOS 1994 /1-3 Obrambno-varovalno reagiranje pacientov z delovnimi motnjami DARJA KOBAL ALFRED BOGOMIR KOBAL POVZETEK Bolniki s somatskimi motnjami, a brez objektivno zaznane okvare prizadetega organa, pogosto obolevajo, zaradi česar je njihova delovna zmožnost večkrat začasno zmanjšana. Prek lečečega zdravnika se mnogi obrnejo na invalidsko komisijo, da bi jim priznala trajno delovno nezmožnost. Namen študije je ugotoviti, ali se skupina ljudi, ki je v postopku za oceno invalidnosti (N=53), razlikuje v načinu obrambnega reagiranja od skupine ljudi, ki ni v tem postopku (N=53). Preizkušance smo testirali z vprašalnikom Življenjski stil, z lestvico Splitting in z lestvico Projektivna identifikacija. Prikazani in interpretirani so samo rezultati izraženosti posameznih obrambnih mehanizmov glede na diagnoze preizkušancev po mednarodni klasifikaciji bolezni (MKB). ABSTRACT SELF-DEFENCE REACTION OF PATIENTS WITH WORKING DISTURBANCES Patients suffering from somatic disturbances which cannot be objectively detected in the affected organs, frequently fall sick with their working ability temporarily reduced as a consequence. Through their doctor many of them turn to the Commission for the Disabled in order to obtain recognition of their lasting working disability. The purpose of this study is to establish, whether the self-defence reaction of the group of people subject to the disability assessment process (N=53) is different from that of the group not subject to the process. The subjects were tested by means of the questionnare "Lifestle", the Splitting Scale and the Projective Identificatin. Shown and interpreted are only the results featuring the intensity of individual self-defence mechanisms, which were obtained from the diagnosis of the subjects tested in accordance with the international classification of diseases (MKB). UVOD Ljudje s somatskimi motnjami, a brez objektivno zaznavne okvare prizadetega organa ali organskega sistema, pogosto obolevajo. Pri takih bolnikih je delovna zmožnost večkrat začasno zmanjšana (bolniški stalež). Pri njih je opaziti željo, da bi jim priznali trajno delovno nezmožnost. Prepričani so namreč, da svojega dela v konkretnem socialnem okolju ne zmorejo več. Zato pogosto obiščejo zdravnika, da bi ga seznanili s svojimi - subjektivno doživetimi - tegobami. Na ta način ga posredno "primorajo", da jih napoti na invalidsko komisijo, od katere seveda pričakujejo, da bo potrdila njihovo delovno nezmožnost. S priznanjem invalidnosti invalidska komisija potrdi trajno okvaro zdravstvenega stanja ali trajno delovno nezmožnost. Na ta način strokovno utemelji prošnjo za trajno spremembo delovnega mesta, skrajšan delovni čas ali popolno delovno nezmožnost, bolnikom pa hkrati zagotovi socialno varnost. Število novih zahtev za oceno delovne zmožnosti, naslovljenih na invalidske komisije, v zadnjih desetih letih v Sloveniji narašča. Indeks frekvence (IF) se vsako leto zveča za 0.3 zahtevka na 1000 aktivnih zavarovancev. Glede na gibanje trendov domnevajo, da se bo število zahtev za oceno delovne zmožnosti večalo še naprej: leta 1995 bi jih bilo predvidoma 16, medtem ko jih je bilo, denimo, leta 1980 11.11; število invalidov na 1000 aktivnih zavarovancev (IF) pa naj bi se povečalo z 9.42 na 12 (slika 1). V tem obdobju pri zavarovancih najbolj izrazito narašča popolna delovna nezmožnost, to je invalidnost prve kategorije: letni porast trenda IF je 0.13 (slika 2). Hkrati pa narašča tudi število zavarovancev, ki jim invalidske komisije ne priznajo invalidnosti: letni porast trenda IF je 0.006 (slika 3). V obdobju 1980 - 1989 so invalidske komisije v Sloveniji ocenile delovno zmožnost 115018 zavarovancev. Ugotovile so, daje bilo med njimi 36 odstotkov invalidov prve kategorije, 30 odstotkov invalidov tretje kategorije ter 14 odstotkov invalidov druge kategorije. Kar pri 11 odstotkih zavarovancev pa invalidnosti ni bilo mogoče zaznati. Poleg tega pa 8 do 10 odstotkov zavarovancev prejme na invalidskih komisijah nižjo kategorijo invalidnosti, kot jo sami pričakujejo. Po ocenah invalidske komisije je bilo v Sloveniji tako v zadnjih desetih letih približno 20 odstotkov (23000) zavarovancev, katerih pričakovanja niso bila v skladu z ocenami invalidskih komisij (slika 4) (Kobal, 1991). Slika 1: Dinamika pogostosti (IF) prvih pregledov in ocen invalidnosti v Sloveniji od 1980 do 1990 leta IF/1000 AKTIVNIH ZAVAROVANCEV 17 17 13 15 1 1 9 9 13 1 1 15 79 81 83 85 87 89 91 93 95 LETO -b- PRVI PREGLEDI ZA O I OCENA INVALIDNOSTI Slika 2: Dinamika pogostosti (IF) prvih ocen invalidnosti v Sloveniji od 1980 do 1990 IF/1000 AKTIVNIH ZAVAROVANCEV LETO 1.KAT. 2.KAT. -*- 3.KAT.IN SPREMENJENA DELOVNA ZMOŽNOST Slika 3: Dinamika pogostosti (IF) prvih ocen invalidnosti v Sloveniji od 1980 do 1990 IF/1000 AKTIVNIH ZAVAROVANCEV LETO ZDRAVLJENJE NI KONČ. NI INVALIDNOSTI Slika 4: Struktura prvih ocen delovne zmožnosti pri IK v Sloveniji od 1980 do 1989 ŠTEVILO OCENJENIH ZAVAROVANCEV 115018 I.KATEGORIJA 8976 7,8% " III. kategorija invalidnosti in spremenjena delovna zmožnost V zvezi z zavarovanci s psihosomatskimi težavami, ki si želijo oceno delovne zmožnosti pri invalidski komisiji, si je treba najprej zastaviti nekatera temeljna vprašanja. Kakšna je njihova simbolna identiteta? Kdo so te osebe? Ljudje z rentnimi tendencami, psihosomatiki, simulanti, "navadni" bolniki, neprilagojeni člani družbe? Nekaj je gotovo. Ti ljudje se počutijo bolne. Zdravniki dvomijo, da gre za "resnično" bolezen, ker z medicinskimi preiskavami pogosto ni mogoče potrditi subjektivno doživetih težav. Tako je torej med njihovo, subjektivno, in objektivno, zdravniško, (a)percepcijo bolezni nekakšno zgrešeno srečanje. Bolniki namreč menijo, da so bolni bolj, kot jim priznavajo zdravniki. Kaj to pomeni? Želijo svojo bolezen izrabiti, da bi se izognili svoji delovni obveznosti? Je t.i. "beg pred delom" nekaj nerazumljivega, nenaravnega, nedopustnega? Kakšno je pravzaprav delo, pred katerim "bežijo"? Mar ni to v večini primerov dolgotrajno, naporno, enolično, dolgočasno, utrudljivo delo? Je kaj nenavadnega v tem, da se človek upira osemurnemu sedenju v pisarni ali za tekočim trakom, stanju ob stroju ipd.? Je dolgotrajno in naporno delo v objektivnem interesu delavca? Je v prid njegovemu telesnemu in duševnemu zdravju? Mar ni to pogosto delo, ki človeku jemlje življenjske sile, povzroča glavobol, migreno, izčrpanost, slabovidnost, prebavne motnje, razrvanost živcev, nejevoljo? Ali bi lahko za nekoga, ki se mu, zavestno ali nezavedno, upira vsakodnevna tlaka na delovnem mestu, rekli, da mu je oslabela "socialna vest" ali da ima "pomanjkljiv čut za odgovornost"? V tem primeru bi bili antični Grki najbolj brezvestna in neodgovorna bitja v zgodovini človeštva, zakaj delati so dovoljevali samo sužnjem, sami pa so delo prezirali. Zdi se, da bi morali domnevati prej nasprotno. Ali ni oslabela kolektivna vest, vest družbe, ki dopušča, da je ogromno ljudi prezaposlenih (do te mere, da je načeto njihovo duševno in/ali telesno zdravje), da je veliko ljudi nezaposlenih in da nemalo ljudi opravlja docela nekoristna opravila? In to navzlic temu, da bi sodobna tehnika dovoljevala pravičnejšo družbeno porazdelitev dela in prostega časa (samodoločujoče dejavnosti), predvsem pa krajši delavnik za vse. Če je te ljudi že treba simbolno razvrstiti in jim poiskati nek predalček, v katerega bi jih lahko stlačili (navzlic morju idiosinkratičnih potez), bi bila nemara še najustreznejša naslednja oznaka: človek s psihosomatskimi motnjami. Zdi se namreč, da gre za osebe, ki so nagnjene k temu, da svoje duševne stiske, konflikte in frustracije razbremenjujejo skozi telo. Vsiljuje se domneva, da je to dejstvo pripisati specifični, predvsem nezadostni strukturiranosti ega. Ti ljudje niso psihoso-matiki v "klasičnem" pomenu. Pri njih še ne zasledimo psihosomatskih obolenj, temveč somatske motnje, ki pa diagnostično niso dokazljive. Vendar pa je vprašljivo, ali je sploh kdo zainteresiran, da te motnje dokaže. Zdravljenje psihosomatskih tegob namreč zahteva mnogo časa in denarja. Veliko bolj enostavno je bolniku predpisati neko zdravilo, ki ublaži njegove simptome, čeprav ostajajo korenine njegovih težav nedotaknjene. Poseben problem je medicinsko obravnavanje teh ljudi. Moj vtis je, da se zdravniki pogosto zadovoljijo zgolj z etiketiranjem bolezni, z njeno simbolizacijo po merilih Mednarodne klasifikacije bolezni, poškodb in vzrokov smrti (MKB, 1975) in z njenim ovrednotenjem glede na t.i. objektivne kazalce. Ob tem se seveda vsiljuje vprašanje, kako sploh določiti objektivna merila na tako kompleksnih področjih, kakršni sta zdravje in delo. Vprašljivo je tudi, ali se sploh lahko vzpostavi pristnejša komunikacija med zdravnikom in bolnikom. Kako naj bi slednji sploh lahko razumel zamotano govorico svojega zdravnika? Je namen rabe strokovnih izrazov v tem, da se bolniku predoči njegovo zdravstveno stanje, ali v tem, da se z njimi zdravnik skrije za debelimi zidovi svojega slonokoščenega stolpa? V kolikšni meri zdravniška komisija sploh lahko prisluhne tegobam bolnika, ko pa odloča o njegovem primeru največkrat zgolj na podlagi pisne dokumentacije, kratkotrajnega pregleda in posameznih usmerjenih vprašanj? Kako naj ga razume, ko pa njegovega glasu niti ne sliši? Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje zdravje kot "polno telesno, duševno in socialno blagostanje". Zakaj potem pri oceni zdravja ne sodeluje tudi psiholog? Mar je mogoče na duševno blagostanje človeka preprosto pozabiti? Kdo naj bi ovrednotil družbeni položaj bolnika? Neupoštevanje psiholoških razsežnosti zdravja ima lahko tudi negativne, družbene in individualne, posledice. Upokojitev lahko, denimo, vodi zaradi občutkov osamljenosti, nekoristnosti, odrinjenosti iz družbenega sveta tudi v nadaljnje poslabšanje zdravja. Zavrnitev zahteve po skrajšanem delovnem času ni vselej družbeno koristna. Bolnik bi morda v krajšem delovniku naredil več kot v daljšem. Morda bi bil bolj zadovoljen, ker bi občutil nekakšno zadoščenje, ker so uslišali njegovi prošnji. Če je, seveda, sploh komu do tega, da bi bil delavec zadovoljen pri svojem delu! V zadnjih letih se je sestava prosilcev nekoliko spremenila. Marsikateri med njimi je na čakanju, mnogim grozi odpust. To ustvarja dodatne pritiske, ki se bržkone na ta ali oni način odražajo tudi v njihovem zdravstvenem stanju. Nasploh se mi zdi, da zdravniki (v invalidskih komisijah) namenjajo premalo pozornosti razmerju med boleznijo in družbenim položajem bolnika. Namen pričujoče študije je ugotoviti, ali se skupina ljudi, ki je v postopku za oceno invalidnosti (eksperimentalna skupina), razlikuje v načinu obrambnega reagiranja od skupine ljudi, ki ni v postopku za oceno invalidnosti (kontrolna skupina). V tej zvezi nas zanima: (a) ali eksperimentalna skupina (za razliko od kontrolne skupine) v večji meri uporablja primitivne obrambne mehanizme (projekcijo, zanikanje, premeščanje, splitting in projektivno identifikacijo); (b) kateri obrambni mehanizmi so pri eksperimentalni skupini bolj izraženi - primitivni ali zrelejši - in zakaj in (c) kateri obrambni mehanizmi so pri posameznih podskupinah, klasificiranih glede na diagnoze bolezni preizkušancev po mednarodni klasifikaciji MKB, bolj izraženi in zakaj. Delovna hipoteza: Eksperimentalno skupino (ES) sestavljajo pacienti s slabšo strukturo ega, kar pomeni, da imajo razvojne deficite. Zaradi tega je njihova zmožnost prilagajanja opazno zmanjšana in vodi v dve ego-modifikaciji: ego-odklonskost in ego- popačenost. V primerjavi s kontrolno skupino, uporablja eksperimentalna skupina primitivnejše obrambne mehanizme (zanikanje, projekcijo, premeščanje, splitting, projektivno identifikacijo). METODA 1. Preizkušanci V eksperimentalni skupini (ES) je 53 preizkušancev. Starost desetih preizkušancev ne presega 29 let. Starost naslednjih desetih preizkušancev je med 30 in 39 leti. Starost 29 preizkušancev se giblje med 40 in 49 leti, štirje pa so starejši kot 50 let. Njihova povprečna starost je 40 let (SD= 8,32). Med njimi je 32 žensk in 21 moških (tabela 1). Njihova izobrazbena struktura je naslednja: 20 preizkušancev ima osnovno šolo ali manj, 26 poklicno in srednjo, 7 pa višjo in visoko šolo (tabela 2). Preizkušance iz ES je zdravnik napotil na invalidsko komisijo zaradi različnih bolezni. Ti bolniki so bili diagnosticirani po mednarodni klasifikaciji bolezni, poškodb in vzrokov smrti (MKB, 9. revizija, 1975). V ES niso vključeni pacienti, katerih primarna diagnoza je bila "duševna motnja", saj bi to zahtevalo povsem drugačen pristop in posebna merila. ES je - glede na diagnoze bolezni (MKB klasifikacija)- dokaj heterogena. V prvi skupini (nalezljive in parazitarne bolezni) so trije preizkušanci, v drugi skupini (novotvorbe) so štirje preizkušanci, v tretji skupini (presnovne motnje, bolezni žlez z notranjim izločanjem in motnje imunosti) je en preizkušanec, v šesti skupini (bolezni živčevja in čutil) en preizkušanec, v sedmi skupini (bolezni srca in ožilja) je pet preizkušancev, v osmi skupini (bolezni dihal) so trije preizkušanci, v deveti skupini (bolezni prebavil) en preizkušanec, v deseti skupini (bolezni genitalij in sečil) sta dva preizkušanca, v dvanajsti skupini (bolezni kože in podkožnega tkiva) sta pravtako dva preizkušanca, in v trinajsti skupini (bolezni mišično kostnega sistema in vezivnega tkiva - gibala) pa je enaintrideset preizkušancev (tabela 3). Selekcijski kriteriji ES: (a) Preizkušanci so zavarovanci v delovnem razmerju (aktivni zavarovanci), ki so v postopku ocene delovne zmožnosti pri invalidski komisiji. Izvedenci invalidske komisije naj bi na osnovi ocene zdravstvenega stanja ter zahtev in obremenitev pri delu podali mnenje o delovni zmožnosti; ugotovili naj bi, ali je pri zavarovancih -preizkušancih nastala invalidnost prve kategorije (trajna nezmožnost za delo), invalidnost druge kategorije (zmožnost opravljati delo s skrajšanim delovnim časom) ali pa invalidnost tretje kategorije (zavarovanec ni zmožen opravljati dosedanjega dela, je pa zmožen opravljati drugo, običajno manj zahtevno delo). (b) Preizkušancem invalidska komisija za oceno invalidnosti bodisi ni priznala invalidnosti, ali pa jim je priznala invalidnost nižje kategorije v primeri s tisto, ki jo je predlagal lečeči zdravnik in ki so jo pričakovali sami zavarovanci glede na zdravstvene motnje, kijih pestijo. (c) (Morebitne) organske motnje preizkušancev ne pogojujejo takšnih delovnih motenj, da bi bil potreben ukrep upokojitve, skrajšanega delovnega časa ali premestitve na manj zahtevno delovno mesto. V kontrolni skupini (KS) je 53 preizkušancev. Dva preizkušanca ne presegata starosti 29 let, med 30 in 39 leti je devetnajst preizkušancev, med 40 in 49 leti je dvaindvajset preizkušancev, deset preizkušancev pa presega starost 50 let. Njihova povprečna starost je 42 let (SD= 7,48). Med njimi je 22 žensk in 31 moških (tabela 1). Njihova izobrazbena struktura je naslednja: osnovno šolo ali manj ima 12 oseb, poklicno in srednjo 31, višjo in visoko šolo pa 10 oseb (tabela 2). Selekcijski kriteriji KS: (a) Skupina preizkušancev sestoji iz delavcev, ki so v istem obdobju (februar, marec 1993) opravili preventivni zdravstveni pregled na Univerzitetnem inštitutu medicine dela, prometa in športa v Ljubljani in v dispanzeriju medicine dela v ZD Idrija. Pri preventivnem pregledu je bilo ocenjeno zdravstveno stanje, morebitna preobremenjenost zaradi dela in specifična delovna zmožnost. (b) Pri preizkušancih ni bila ugotovljena trajna prizadetost zdravja ali specifični učinki obremenjenosti pri delu, ki bi kakorkoli vplivali na njihovo delovno zmožnost. Povprečno starost preizkušancev v kontrolni skupini je 41 let (SD = 7.5), v eksperimentalni skupini pa 40.2 let (SD = 8.3). Med skupinama ni statistično pomembne razlike v povprečni starosti (F = 1.1136; p > 0.05), pravtako sta skupini izenačeni po starostni strukturi. Tabela 1 prikazuje strukturo preizkušancev po spolu. Med skupinama ni statistično pomembne razlike glede na spol (hi- kvadrat = 3.7749; p = 0.05). Tabela 1: STRUKTURA PREIZKUŠEVALCEV PO SPOLU SPOL Skupina Število % % oseb od vseh Vsi 52 100.0 49.1 MOŠKI ES 21 40.4 19.8 KS 31 59.6 29.2 Vsi 54 100.0 50.9 ŽENSKE ES 32 59.3 30.2 KS 22 40.7 20.8 Vsi 106 100.0 100.0 SKUPAJ ES 53 50.0 50.0 KS 53 50,0 50.0 hi-kvadrat stopnje prostosti nivo pomembnosti 3.77493 1 .0520 Tabela 2 prikazuje izobrazbeno strukturo preizkušancev. Med skupinama ni statistično omembne razlike glede na izobrazbo (hi- kvadrat = 2.968; p > 0.05). Tabela 2: IZOBRAZBENA STRUKTURA PREIZKUŠANCEV IZOBRAZBA Skupina Število % % oseb od vseh Vsi 32 100.0 30.2 OSNOVNA ES 30 62.5 18.9 ŠOLA KS 12 37.5 11.3 POKLICNA IN Vsi 57 100.0 53.8 SREDNJA ES 26 45.6 24.5 ŠOLA KS 31 54.5 29.2 VIŠJA IN Vsi 17 100.0 16.0 VISOKA ' ES 7 41.2 6.6 ŠOLA KS 10 58.8 9.4 Vsi 106 100.0 100.0 SKUPAJ ES 53 50.0 50.0 KS 53 50.0 50.0 hi-kvadrat stopnje prostosti nivo pomembnosti 2.96801 2 .2267 Tabela 3 prikazuje pogostnost pojavljanja obolenj po skupinah MKB klasifikacije pri preizkušancih v eksperimentalni skupini. Preizkušanci v kontrolni skupini so bili zdravi in zato brez diagnoz bolezni. Tabela 3: POGOSTNOST POJAVLJANJA OBOLENJ PO MKB KLASIFIKACIJI PRI PREIZKUŠANCIH V EKSPERIMENTALNI IN KONTROLNI SKUPINI Skupine obolenj po mednarodni klasifikaciji bolezni (MKB) število oseb I. NALEZLJIVE IN PARALIZNE BOLEZNI 3 n. NOVOTVORBE 4 m. ENDOKRINE B., PREHRANE IN METAB., MOTNJE IMUNITETE 1 VI. BOLEZNI ŽIVČEVJA IN ČUTIL 1 VII. BOLEZNI SRCA IN OŽII.JA 5 VIII. BOLEZNI DIHAL 3 IX. BOLEZNI PREBAVIL 1 X. BOLEZNI GENITALIJ IN SEČIL 2 XII. BOLEZNI KOŽE IN PODKOŽNEGA TKIVA 2 XIII. BOLEZNI GIBAL 31 BREZ DIAGNOZE (kontrolna skupina) 53 SKUPAJ VSI 106 2. Spremenljivke in instrumentarij Neodvisne spremenljivke so: starost, spol, izobrazba in diagnoza (po mednarodni klasifikaciji bolezni, poškodb in vzrokov smrti, MKB, 9. revizija, 1975). Odvisne spremenljivke so rezultati na posameznih testih - instrumentarijih: ŽS (Kellerman: Življenjski stil (Lamovec, Bele-Potočnik, Boben, 1990)), Splitting (Gerson, 1984) in Projektivna identifikacija. REZULTATI IN DISKUSIJA REZULTATI IZRAŽENOSTI POSAMEZNIH OBRAMBNIH MEHANIZMOV GLEDE NA DIAGNOZE PREIZKUŠANCEV (PO MKB) Rezultati prikazujejo izraženost posameznih obrambnih mehanizmov zgolj glede na diagnoze preizkušancev po MKB (rezultati ES kot celote so podrobneje prikazani in obravnavani v članku "Ego- psihološka ocena osebnostne strukture pacientov z razvojnimi deficiti ega" (Kobal, 1993)). Pričujoči rezultati služijo le v informativne namene, poskus njihove interpretacije pa je izkjučno spekulativen in površinski, saj je število pacientov znotraj vsake podskupine odločno prenizko. Med podskupinami, klasificiranimi glede na diagnoze bolezni po MKB, (znotraj eksperimentalne skupine) (tabela 4) so statistično pomembne razlike v stopnjah izraženosti naslednjih obrambnih mehanizmov: regresa, represije, projekcije, premeščanja in konformnosti. Tabela 4: POVPREČNI PROCENTI IZRAŽENOSTI OBRAMBNIH MEHANIZMOV NA VPRAŠALNIKU ŽS (ŽIVLJENJSKI STIL) GLEDE NA DIAGNOZE PREIZKUŠEVALCEV Spremenljivke Skupine po Število aiitmct. Standard. F - test Nivo MKB oseb sredina devUclja pomrmb. brez d. 53 34.7736 16.5281 REAKCIJSKA I. 3 60.0000 26.4575 FORMACIJA II. 4 45.0000 19.1485 III. 1 30.0000 VI. 1 30.0000 VII. 5 34.0000 11.4018 VIII. 3 53.3333 30.5505 IX. 1 30.0000 X. 2 45.0000 7.0711 XII. 2 35.0000 7.0711 XIII. 31 48.7097 19.6200 Skupaj 106 40.5000 18.7532 1.9118 .0528 brez d. 53 39.7170 17.7486 ZANIKANJE I. 3 60.6667 23.1805 II. 4 38.5000 19.000 III. 1 64.0000 VI. I 36.0000 VII. 5 54.4000 17.3724 VIII. 3 57.6667 19.2959 IX. 1 45.0000 X. 2 45.0000 .0000 XII. 2 36.0000 12.7279 XIII. 31 43.6129 17.9883 Skupaj 106 42.8774 17.9559 1.0933 .3753 brez d. 53 22.4151 12.4537 REGRES I. 3 55.0000 27.4044 II. 4 39.7500 16.8003 III. 1 29.0000 VI. 1 18.0000 VII. 5 41.0000 11.2250 VIII. 3 41.0000 15.8745 IX. 1 41.0000 X. 2 32.5000 12.0208 XII. 2 38.0000 12.7279 XIII. 31 36.2903 13.4838 Skupaj 106 30.1321 15.4569 4.3698* .0000 brez d. 53 28.1887 17.2627 REPRESIJA I. 3 63.3333 20.8167 II. 4 62.5000 23.6291 III. 1 20.0000 VI. 1 70.0000 VII. 5 30.0000 25.4951 VIII. 3 50.0000 26.4575 IX. 1 30.0000 X. 2 65.0000 21.2132 XII. 2 55.0000 7.0711 XIII. 31 47.4194 20.9711 Skupaj 106 38.3396 22.2749 4.3514* .0001 Tabela 4: POVPREČNI PROCENTI IZRAŽENOSTI OBRAMBNIH MEHANIZMOV NA VPRAŠALNIKU ŽS GLEDE NA DIAGNOZE PREIZKUŠANCEV (nadaljevanje) Spremenljivke Skupine po Število ■rltmet Standard. F - test Nivo MKII oseb sredina dcvlaclja pomemb. brez d. 53 30.0000 17.54412 KOMPEN- I. 3 53.3333 11.5470 ZACIJA II. 4 25.0000 17.3205 m. 1 20.0000 VI. 1 50.0000 VII. 5 52.0000 16.4317 VIII. 3 23.3333 15.2753 IX. 1 20.0000 X. 2 25.0000 7.0711 XII. 2 45.0000 21.2132 XIII. 31 31.9355 18.1511 Skupaj 106 32.0755 18.0326 1.6475 .1050 brez d. 53 49.2453 23.7146 PROJEKCIJA I. 3 80.6667 12.6623 n. 4 74.7500 11.7863 m. 1 92.0000 VI. 1 58.0000 VII. 5 61.6000 19.3080 VIII. 3 69.3333 12.6623 IX. 1 67.0000 X. 2 67.0000 .0000 XII. 2 62.5000 6.3640 XIII. 31 62.4194 15.9494 Skupaj 106 57.3396 21.5229 2.2085* .0235 brez d. 53 58.9245 17.7816 INTELEKTU- I. 3 92.0000 .0000 ALIZACIJA II. 4 70.7500 8.5000 III. 1 67.0000 VI. 1 67.0000 VII. 5 60.0000 13.6931 VIII. 3 66.6667 16.5025 IX. 1 83.0000 X. 2 54.0000 5.6569 XII. 2 79.5000 17.6777 XIII. 31 66.1290 15.7284 Skupaj 106 63.3585 17.1482 1.9050 .0537 brez d. 53 16.2642 12.2036 PREME- I. 3 53.3333 32.1455 ŠČANJE II. 4 40.0000 24.4949 III. 1 20.0000 VI. I 20.0000 VII. 5 30.0000 25.4951 VIII. 3 60.0000 30.0000 IX. 1 20.0000 X. 2 20.0000 .0000 XII. 2 30.0000 42.4264 XIII. 31 34.1935 25.7907 Skupaj 106 25.7736 22.1790 3.4927* .0006 brez d. 53 33.9623 9.8761 KONFOR- I. 3 66.3333 13.2035 MNOST II. 4 49.7500 5.5000 III. 1 43.0000 VI. 1 42.0000 VII. 5 46.0000 9.1652 VIII. 3 52.6667 5.5076 IX. 1 43.0000 X. 2 44.0000 5.6569 XII. 2 48.0000 1.4142 XIII. 31 46.3548 8.9909 Skupaj 106 40.8962 11.8602 7.2697* .0000 Med podskupinami, klasificiranimi glede na diagnoze bolezni po MKB (znotraj eksperimentalne skupine) (tabela 5), so statistično pomembne razlike v stopnjah izraženosti obrambnega mehanizma kot cepitve na dobre in slabe podobe selfa, odnosa med splittingom in idealizacijo, identitetne difuzije kot posledice splittinga in v stopnji izraženosti celotnega splittinga. Tabela 5: POVPREČNO SKUPNO ŠTEVILO TOČK PO SKUPINAH TRDITEV VPRAŠALNIKA SPLITTING GLEDE NA DIAGNOZE BOLEZNI PREIZKUŠANCEV Spremenljivke Skupine Število arltmeL Standard. F - test Nivo oseb sredina devlaclja pomcmb. brez (i. S3 23.7925 5.7391 CEPITEV NA I. 3 25.0000 6.2450 DOBRE IN II. 4 36.7500 4.6458 SLABE III. 1 31.0000 PODOBE VI. 1 25.0000 SELFA VII. 5 34.4000 7.0922 VIII. 3 34.0000 4.3589 LX. 1 35.0000 X. 2 36.0000 1.4142 XII. 2 31.5000 9.1924 XIII. 31 32.4516 6.6375 Skupaj 106 28.1981 7.5067 6.5470» .0000 brez d. 53 7.6226 2.8704 ODNOS MED I. 3 6.6667 4.5092 SPLITON- II. 4 10.7500 2.5000 GOMIN III. 1 12.0000 IDEALI- VI. 1 8.0000 ZACIJO VII. 5 10.4000 .8944 VIII. 3 11.3333 3.7859 DC. 1 12.0000 X. 2 14.0000 .0000 XII. 2 10.5000 3.5355 XIII. 31 10.2903 2.6732 Skupaj 106 8.9906 3.1274 3.5674* .0005 brez d. 53 6.4717 2.8393 ODNOS MED I. 3 5.0000 3.0000 SPLITTIN- II. 4 6.0000 3.3665 GOMIN III. 1 5.0000 NARCIZMOM VI. 1 8.0000 OZIROMA VII. 5 9.4000 3.3615 VELIČIN- VIII. 3 7.0000 1.0000 SKIMI IX. 1 5.0000 IDEALI X. 2 6.5000 6.3640 XII. 2 4.0000 2.8284 XIII. 31 7.0000 3.2558 Skupaj 106 6.6604 3.0234 .8037 .6254 Tabela 5: POVPREČNO SKUPNO ŠTEVILO TOČK PO SKUPINAH TRDITEV VPRAŠALNIKA SPLITTING GLEDE NA DIAGNOZE BOLEZNI PREIZKUŠANCEV (nadaljevanje) Spremenljivke Skupine Število arltmcL Standard. F - test Nivo oseb sredina dcvlacija pomemb. brez d. 53 2.0377 1.5312 IDENTI- I. 3 4.0000 3.0000 TETNA II. 4 6.0000 2.0000 DIFUZIJA IU. 1 3.0000 KOT VI. 1 1.0000 POSLEDICA VII. 5 3.6000 1.1402 SPLITTINGA VIII. 3 6.0000 1.7321 IX. 1 1.0000 X. 2 4.5000 .7071 XII. 2 3.5000 2.1213 XIII. 31 4.5484 2.3215 Skupaj 106 3.2264 2.2436 5.7254* .0000 brez d. 53 38.9057 8.1507 CELOTEN I. 3 40.6667 9.8658 SPLITTING II. 4 59.5000 5.9161 III. 1 51.0000 VI. 1 42.0000 VII. 5 57.8000 8.7006 VIII. 3 58.3333 6.1101 IX. 1 53.0000 X. 2 61.0000 8.4853 XII. 2 49.5000 13.4350 XIII. 31 54.2903 10.6808 Skupaj 106 46.5660 11.9929 8.8781* .0000 Med podskupinami, glede na diagnoze bolezni po MKB (znotraj eksperimentalne skupine) (tabela 6), je razlika v stopnji izraženosti obrambnega mehanizma projektivne identifikacije statistično pomembna. Tabela 6: POVPREČNO SKUPNO ŠTEVILO TOČK NA TRDITVAH VPRAŠALNIKA PI (PROJEKTIVNA IDENTIFIKACIJA) GLEDE NA DIAGNOZE BOLEZNI PREIZKUŠANCEV Spremenljivke Skupine Število arltmcL Standard. F - test Nivo oseb sredina dcvlacija pomemb. brez d. 53 45.9434 13.6500 PROJEK- I. 3 56.6667 18.5023 TIVNA II. 4 69.7500 13.4009 IDENTI- III. 1 56.0000 FIKACIJA VI. 1 59.0000 VII. 5 63.8000 15.1394 VIII. 3 65.0000 15.5242 IX. 1 51.0000 X. 2 68.5000 34.6482 XII. 2 64.0000 9.8995 XIII. 31 61.4194 12.9274 Skupaj 106 54.0849 15.8217 3.9081* .0002 Zdi se, da pacienti, ki obolevajo za infektivnimi in parazitskimi boleznimi (I.), reagirajo bolj neposredno in impulzivno kot ostali in tako svoje potrebe zadovoljujejo na manj zrel način (regres). Zbrani podatki vodijo k domnevi, da preizkušanci z diagnozo III. (endokrine bolezni, bolezni prehrane in metabolizma, motnje imunitete) svoje negativne težnje pripisujejo drugim, ker jih nočejo prepoznati kot sebi lastne, projicirajo torej tisto, kar je osovraženo in slabo (projekcija) (Popovič, Jerotič, 1985). Pacienti z diagnozo VI. (bolezni živčnega sistema in čutilnih organov) v večji meri kot drugi preizkušanci rabijo mehanizem represije, kar vodi k predpostavki, da so v splošnem bolj inertni, usmerjeni k nedejavnosti in bolj pasivni. Domnevamo, da so preizkušanci z boleznimi respiratornega sistema (VIII.) bolj kot drugi nagnjeni k tesnobnosti in negotovosti vase (Milčinski, 1986). Negativno emocijo, ki naj bi jo usmerili na nek objekt, premestijo na drug, zanje bolj sprejemljiv predmet (premeščanje). Negotovost vase pa še potrjuje visoka stopnja izraženosti identitetne difuzije kot posledice splittinga - pogosto namreč navajajo probleme z istovetnostjo in "celostjo" samih sebe. Največ statistično pomembnih razlik v stopnji izraženosti primitivnih obrambnih mehanizmov je pri skupini z diagnozo II. (neoplazme): cepitev na dobre in slabe podobe selfa, identitetna difuzija kot posledica splittinga in projektivna identifikacija. Sklepamo, daje pri tej skupini prišlo do primanjkljajev na simbiotični razvojni stopnji (če interpretiramo z vidika razvojne ocene osebnostne strukture preizkušancev). Izmed vseh diagnostičnih skupin, je pri njih projektivna identifiakcija (tabela 7) najbolj izrazita, glede na izraženost splittinga pa so takoj na drugem mestu (tabela 6). Zdi se, da je zanje značilno t.i. "požiranje" slabega objekta (nizko vrednotenje samega sebe, polastitev selfa s strani agresije), napolnjujejo pa jih boleče notranje vsebine. S splittingom najprej ločijo podobe selfa in objekta na dobre in slabe. Slabe, boleče notranje vsebine projicirajo (tabela 5) navzven, da bi se jih znebili, nato pa jih s projektivno identifikacijo "le na pol" predelane "požrejo". Vse to pa se manifestira v obliki novotvorb. NEKAJ SKLEPOV Z raziskovanjem duševnih lastnosti oseb z delovnimi motnjami, značilnimi za člane eksperimentalne skupine, smo se dokopali do spoznanj, na podlagi katerih je mogoče bolje razumeti tovrstne paciente. Pokazalo se je, da bi moral v invalidski komisiji sodelovati tudi psiholog. Ugotovljeno je namreč, da je bilo v zadnjih desetih letih okrog 23000 zavarovancev, katerih pričakovanja niso bila v skladu z ocenami invalidskih komisij. To pomeni, da je v Sloveniji vsako leto približno 2000 ljudi prepričanih, da svojega dela v konkretnem delovnem in socialnem okolju ne zmorejo več, invalidska komisija pa jim želene socialne varnosti ne zagotovi (Kobal, 1991). Na podlagi razumevanja obram-bno-varovalnega reagiranja in ocene osebnostne strukture teh zavarovancev bi psiholog lahko pomagal invalidski komisiji pri odločanju in nakazal možnosti za njihovo zdravljenje ter ponovno, ustreznejšo vključitev v dano okolje. Rezultati raziskave torej le deloma potrjujejo delovno hipotezo. V primerjavi s preizkušanci iz KS, uporabljajo preizkušanci iz ES tudi druge, kompleksnejše obrambne mehanizme, kakršni so npr. reakcijska formacija, regres, represija in inte-lektualizacija. Te ugotovitve vodijo k dvema domnevama. Somatska motnja utegne biti zanje le nekakšen "ventil", s katerim somatizirajo psihično napetost in tako preprečujejo nastanek psihičnih motenj, ki se sicer izkazujejo v borderline osebnostni strukturi. Na drugi strani pa je treba izpostaviti tudi domnevo, da ravno zaradi sofisticiranih obramb (ki jih borderline pacienti običajno nimajo) ne "zdrknejo" v patologijo, kije značilna za borderline osebnostno strukturo (Praper, 1989/90). Poglabljanje v omenjeno problematiko je - z vidika ego- psihologije oz. razvojne psihoanalitične teorije - težavna naloga. Razvojna psihoanaliza izhaja namreč iz teorije o borderline osebnostni strukturi, psihosomatski problematiki pa namenja le malo pozornosti. Menim, da vprašalnik splittinga, ki doslej pri nas še ni bil uporabljen, lahko pripomore k odkrivanju zgodnjih razvojnih deficitov v strukturalizaciji ega. Splitting se namreč skupaj s projekcijo, introjekcijo, zanikanjem in projektivno identifikacijo povezuje v sveženj obramb, ki so na delu v prvih mesecih otrokovega življenja, v fazi simbioze, ko strukturalizacija ega šele napoči. Raziskava je pokazala, da tudi vprašalnik projektivne identifikacije lahko služi kot pripomoček pri odkrivanju morebitnih ego-modifikacij, seveda standardiziran, objektiven, veljaven in zanesljiv. Očitno torej aktualne težave teh pacientov ne izhajajo iz sedanjosti, ampak so pogojene razvojno. Ti ljudje so rabili pomoč že prej, že prvič, ko so se pojavile delovne motnje (če se omejimo samo na delo). Žal je niso bili deležni. Ker so se verjetno že takrat počutili telesno bolne, so iskali pomoči predvsem pri zdravniku, ne pa pri psihologu. LITERATURA Gcrson, M.J. (1984). Splitting: The Devclopement of a Measure. Journal of Clinical Psychology, 40(1), 159-171. Kobal, A.B. (1991). Ocenjevanje delovne zmožnosti na invalidskih komisijah v Sloveniji v obdobju od leta 1980 do 1990.-V: Zbornik predavanj za zdravnike splošne medicine: Delazmožnost ortopedskega bolnika; 9. ortopedski dnevi. Univerzitetna ortopedska klinika Ljubljana, Inštitut za medicino dela, prometa in športa, SPIZ republike Slovenije, Ljubljana. Kobal, D. (1993). Hgo-psihološka ocena osebnostne strukture pacientov z razvojnimi deficiti ega.-V: Psihološka obzorja, 2(1), 23-30. Lamovec, T., Bele-Potočnik, Ž., Boben, D. (1990). ŽS: Vprašalnik življenjskega stila in obrambni mehanizmi. Center za psihodiagnostična sredstva, Ljubljana. Medunarodna klasifikacija bolesti, povreda i uzroka smrti (1978). Institut za dokumentaciju zaštite na radu, Centar za informativno izdavačku delatnost, Niš. Milčinski, L. (1986). Psihosomatska obolenja.-V: Psihiatrija, DZS, Ljubljana, 357-366. Popovič, M., Jerotič, V. (1985). Psihodinamika i psihoterapija ncuroza, Nolit, Beograd. Praper, P. (1989/90). Zapiski s predavanj v okviru predmeta Teorije nevroz na Oddelku za psihologijo, Ljubljana. PSIHOLOGIJA ANTHROPOS 1994 /1-3 Notranja strukturiranost emocij in njihova vloga pri subjektivnem uravnavanju lastnega vedenja ASJA NINA KOVAČEV POVZETEK Proučevanje afektivnih procesov je eno najšibkejših področij psihološkega proučevanja. Zanj je bila do nedavnega značilna precejšnja konceptualna nepre-čiščenost. Novejši avtorji razlikujejo tri temeljne kategorije afektivnih procesov (razpoloženja, občutja, emocije). Emocije so jasno opredeljeni psihični procesi, ki izstopajo iz svojega doživljajskega konteksta kot lik. Vključujejo doživljajske, vedenjske in fiziološke vidike ter izražajo subjektov odnos do zunanjega sveta in do samega sebe. Umestiti jih je mogoče na različna mesta dveh temeljnih dimenzij: dimenzije hedonskega tona in dimenzije aktivacije. Temeljna funkcija emocij je njihova regulacija subjektovega vedenja. Kot motivi determinirajo intenzivnost njegove dejavnosti. Pri tem jih je potrebno ločevati od drugih vedenjskih regulativov, npr. potreb in nagonov, kajti emocije se funkcionalno vpenjajo med motivacijske in spoznavne procese. ABSTRACT THE INNER STRUCTURALIZATION OF EMOTIONS AND THEIR ROLE IN THE SUBJECTS REGULATION OF HIS OWN BEHAVIOUR The research of the affective processes is considered to be one of the weakest areas of psychological research. It has been characterised by a lack of conceptual clarity for quite some time. More recently, different authors have differentiated betwen three categories of basic effective processes (moods, feelings and emotions). Emotions are clearly defined psychic processes which are distinguished as a feature from their experiental context. They include experiental, behavioural and physiologic aspects and express the subject's relationship with the external world and with his/hereself. These can be placed onto different points of two basic dimensions: hedonic tone and activation. The fundamental function of emotions is regulation of the subject's behaviour. As motives, they determine his/her activity. In this they have to be distinguished from other behaviour regulators, i. e. needs and drives, as emotions are functionally interlaced between motivational and cognitive processes. UVOD Že vse od obdobja razsvetljenstva se v zahodni filozofiji ohranja delitev psihičnih procesov na kognitivne, konativne in afektivne procese. V zadnjo kategorijo pogosto uvrstimo kar ves tisti del človeške duševnosti, ki ga ne moremo označiti niti kot mišljenje niti kot hotenje. Zato je precej heterogena in vključuje tako želje, nagone, impulze, intuicijo, instinkte, razpoloženja in občutke, kot tudi občutja, čustva, afekte in strasti (Hillman, 1970). V preteklosti so pojmovali afektivne procese kot manj pomemben, animalični del človeške duševnosti. Toda ravno človeka bi bilo mogoče označiti kot najbolj emocionalnega med vsemi živimi bitji. Bogastvo in spremenljivost njegovega čustvenega doživljanja v veliki meri prispevata tudi k razvoju njegovih intelektualnih sposobnosti in k povečevanju njegove intelektualne učinkovitosti. Zato je tradicionalno ločevanje med racionalnim in emocionalnim, ki prežema zahodno filozofsko tradicijo, v precejšnji meri poljubno. Podlaga zanj se je izoblikovala že v predznanstvenem obdobju. Tako je npr. Platon razlikoval med čutno, čustveno in razumsko dušo, kijih je v odvisnosti od univerzalne prostorske simbolike umestil v različne predele človeškega organizma. Sedež čutne duše naj bi bil v trebušni votlini, sedež čustvene duše v srcu in sedež razumske duše v možganih. Enako razmerje je ohranil tudi Aristotel, v nekoliko bolj dodelani in razčlenjeni obliki pa seje takšno pojmovanje uveljavilo tudi v znanosti. James-Langejeva periferna teorija emocij je namreč vzpostavila pojmovno zvezo med emocijami in viscero, ki naj bi bila njihov fiziološki korelat. Težišče seje seveda kmalu premaknilo k centralnim živčnim mehanizmom, vendar so emocije še vedno pripisovali t.i. "primitivnejšim" strukturam: retikularni formaciji, hipotalamusu in limbičnemu sistemu (t.i. visceralnim možganom). Šele Pribram je opozoril na dejstvo, da so bile te filogenetsko starejše strukture prav tako podvržene evoluciji kot kortikalne strukture in da so svojo najvišjo razvojno stopnjo dosegle pri človeku. V novejših nevroloških raziskavah so dokazali močno medsebojno odvisnost v delovanju kortikalnih in subkortikalnih mehanizmov pri sprožitvi in poteku spoznavnih in emocionalnih procesov. Tovrstna spoznanja se smiselno povezujejo s Plut-chikovo zahtevo po proučevanju filogenetskega razvoja bazičnih (primarnih) emocij v njihovi prototipični obliki (Plutchik, 1968; 1970). Pri analizi kompleksnih emocij bi bilo treba po R. Plutchiku uporabljati terminologijo, ki jo v tradicionalnih pristopih uporabljajo pretežno za označevanje kognicije. Podobno prepričanje zasledimo še pri nekaterih drugih avtorjih (npr. Trstenjak, 1953) in na njem temelji večina kognitivnih teorij emocij. KLASIFIKACIJA IN KATEGORIZACIJA AFEKTIVNIH PROCESOV Zaradi ustaljenega prepričanja o inferiornosti afektivnih procesov glede na drugi dve področji psihičnega delovanja in zaradi težavnosti njihovega empiričnega proučevanja, ki je nedvomno posledica dejstva, da njihovega pojavljanja ni mogoče zanesljivo predvideti, so se terminološke nejasnosti ohranile vse do danes in nezadostna definiranost posameznih podkategorij pogosto pripelje do njihove zamenjave in zmot pri kategorizaciji in proučevanju posamičnih pojavov. O. Evert (1970) poudarja, da je na podlagi analize pomena, ki ga pojem "emocionalno doživetje" pridobi v tekstih različnih avtorjev, treba oblikovati vsaj tri pod-redne kategorije tega pojma: razpoloženja (moods), občutja (feelings) in emocije (emotions). Razpoloženja so po Evertu difuzna podlaga izkušenj, ki ne predpostavlja nikakršne ločnice med doživljanjem sebe in doživljanjem sveta. Zato se razpoloženja ne nanašajo na osebe, predmete ali dogodke. So brezobjektna oziroma nereferenčna. S pojmom občutja (feelings) označujemo emocionalno obarvanost zavestnih vsebin. Občutja namreč ločujejo specifične, subjektivne zaznave in občutke od občutkov in zaznav na splošno. Vedno se sicer nanašajo na določen objekt, vendar objekt občutja nikoli ni realni predmet ali pojav v okolju, ampak je njegova projekcija na človekov psihični aparat. Zato je treba razumeti občutja kot izraz subjektovega odzivanja na lastno doživljanje, ki mu omogoča, da doživlja svoje občutke in zaznave kot prijetne ali neprijetne. Subjekt lastnih občutij običajno sploh ne zazna. Ta so namreč brezoblična in tvorijo le podlago, iz katere kot liki izstopajo druge zavestne vsebine.1 Vzporedno z njihovim spreminjanjem se spreminja tudi spremljajoče občutje oziroma njihov he-donski ton. Tesna medsebojna povezanost subjektovega občutja z njegovimi reakcijami na dražljaje, ki jih zazna v okolju, dokazuje njihovo biološko regulatorno funkcijo. Občutja namreč usmerjajo posameznika k iskanju pozitivno ovrednotenih ciljev in k izogibanju negativno ovrednotenim. V nasprotju z nediferenciranimi razpoloženji in občutji, ki predstavljajo zgolj podlago subjektovega doživljanja, so emocije jasno opredeljeni psihični procesi, ki izstopajo iz svojega doživljajskega konteksta kot lik. Njihov začetek, potek in zaključek je samosvoj in specifičen.2 Zaradi svoje raznolikosti, spremenljivosti in nestanovitnosti so emocije eden najkompleksnejših in najmanj določenih predmetov sodobne psihologije. Različni avtorji jih največkrat opredeljujejo kot kompleksen proces, ki vključuje doživljajske, vedenjske in fiziološke vidike in izraža odnos do zunanjega sveta ali do samega sebe. Njihova objektna referenčnost je drugačna kot pri občutjih, saj se nanašajo pretežno na ljudi in na situacije, relevantne za človeka (Evert, 1970). Namesto biološke regu-latome funkcije prevzemajo emocije funkcijo socialne regulacije. Temeljne distinkcije med tremi najpomembnejšimi podkategorijami afektivnih procesov je mogoče skrčiti na tri dimenzije afektivnega izkustva: doživljajski tip, objektno referenčnost in regulacijo. TABELA 1: Dimenzije afektivnega izkustva (Evert, 1970) Afektni procesi značaj doživljanja objektna referenčnost regulacija razpoloženja doživljanje osebe in doživljanje sveta nista medsebojno razmejena je ni ? občutja podlaga sedanja socialna emocije lik sedanja socialna Analogija temelji na gestaltističnem ločevanju med likom in podlago, pri čemer prevzamejo občutki in zaznave vlogo lika v subjektovem doživljanju, občutje pa vlogo podlage. V nasprotju z njimi spremljajo občutja obči tok doživljanja in se spreminjajo vzporedno z njim. TEMELJNE DIMENZIJE EMOCIJ 1. Ugodje - neugodje Ugodje in neugodje sta temeljna določitvena momenta emocionalnih procesov, zato prežemata vse plasti njihovega pojavljanja. Iz plasti njihovega neposrednega, intuitivnega doživljanja se razširjata vse do občih predjezikovnih in jezikovnih oblik njihovega razumevanja in predstavljata skrajna pola ene izmed bazičnih emocionalnih dimenzij, tj. dimenzije hedonskega tona. Ta vključuje široko paleto različnih nians in vrednosti, ki so izraz njenega psihičnega okolja oziroma konteksta njenega pojavljanja in ki kontinuirano prehajajo druga v drugo. Zaradi svoje funkcionalne vpletenosti v širši psihični kontekst pridobi dimenzija hedonskega tona zadostno psihično težo šele v odvisnosti od drugih doživljajev in s svojim vplivanjem nanje. Zato njenih kvalitet ni mogoče proučevati z elementaristično introspektivno metodo. Pri umetni izločitvi te dimenzije se z izgubo njene dinamične navezanosti na kompleksne psihične kvalitete razblini tudi hedonski ton v doživljanju. Doživljajska specifičnost, ki jo pridobijo emocije skozi funkcionalizacijo svojega hedonskega tona,3 omogoča izoblikovanje kriterijev za njihovo ločevanje od občutkov in drugih doživljajskih kvalitet. Toda hedonski ton je le eno izmed številnih emocionalnih določil, zato se ob prelomu njegove prevlade izgrajuje specifičnost vsake posamične emocije skozi njeno funkcionalno vtkanost v širši psihični kontekst in njeno razprostranjenost v njem.4 Tako odprta emocija se artikulira skozi funkcionalna členjenja, ki potekajo v različnih centracijah in z različnimi radiji ter se ohranjajo v doživljajski intimnosti, v kateri nastopa emocija kot kompleksna kvaliteta doživljajske celote.5 Med emocijami in drugimi psihičnimi procesi, a tudi med emocijami in vedenjem obstaja vrsta vzajemnih zvez. Na vsako emocijo vpliva sočasno psihično dogajanje, hkrati pa tudi dana emocija prežema njega. Ker je navezana na psihično okolje posameznika, jo pogojujejo tudi vsakokratne vedenjske tendence, vezane na posameznikovo poljno situacijo. Emocija zopet povratno (regulativno) učinkuje nanje in omogoča njihovo realizacijo. Takšne značilnosti emocionalnih procesov so glavni razlog za njihovo funkcionalno plurivalentnost, saj bi lahko emocije označili kot funkcionalno spojko, ki neposredno in psihično učinkovito povezuje človeka z drugim človekom in človeka s predmetom. M. Arnoldova (1955; 1960; 1967; 1968; 1970) poudarja, da postaneta ugodje in neugodje na podlagi svoje funkcionalizacije v subjektovem psihičnem aparatu neposredni, intuitivni oceni doživetij kot kvalitet, ki lahko učinkujejo na posameznika koristno ali rušilno. Odmevnost te ocene v posameznikovem psihičnem aparatu je tolikšna, da nastopi vzporedno z njo še motorično stališče oziroma pripravljenost na akcijo, ki se na doživljajskem nivoju izraža kot pozitivno sprejemanje prihodnjih doživetij ali kot njihovo zavračanje. Tako lahko regulativno in usmerjevalno funkcijo S formulacijo "funkcionalizacija hedonskega tona" merimo predvsem na njegovo konkretizacijo v subjektovem doživljajskem svetu. Tako ga ne pojmujemo več le kot eno izmed abstraktnih dimenzij multi-dimenzionalncga prostora, v katerega umeščamo latentno ogrodje subjektove psihične stvarnosti. Zaradi boljšega razumevanja emocij jih v pričujočem teoretičnem tekstu obravnavamo kot izolirane psihične kvalitete, vendar jih v realnosti ne moremo ločevati od konteksta njihovega pojavljanja. Strukturalna povezanost, ki obstaja med posameznimi komponentami centralnega živčnega sistema, pogojuje mnogostransko funkcionalno odvisnost različnih vrst psihičnih procesov med seboj. Funkcionalno vpletenost emocij v širši psihični kontekst lahko ponazorimo z analogijo iz fiziologije. Emocije si namreč lahko predstavljamo kot metastaze, ki se zažirajo v subjektovo duševnost in se širijo v njej. Seveda je treba pri tem izključiti negativne konotacije uporabljenega pojma. emocij pripišemo predvsem njihovemu hedonskemu tonu, pri čemer je vpliv ugodja v odnosu do drugih psihičnih procesov pospeševalen, vpliv neugodja pa zaviralen. Fiziološke korelate dimenzije hedonskega tona je mogoče najti v krmilnem sistemu centralnega živčevja - v limbičnem korteksu, ki ga lahko prostorsko in funkcionalno presekamo na dve področji: prvo ustreza doživljanju ugodja, drugo pa doživljanju neugodja. Hedonski ton seveda ni edina dimenzija emocij, do katere se je mogoče prikopati na podlagi analize subjektovega doživljanja. Umeščamo ga med druga izvorna določila emocionalnih procesov, med katerimi je z znanstvenega vidika najbolj vsestransko utemeljena dimenzija: vznemirjenje-pomirjenost oziroma dimenzija akti-vacije. 2. Aktivacija Aktivacijo lahko metaforično izenačimo z gibanjem, torej z življenjem samim. Na njej namreč temelji vsa subjektova organska dejavnost. Pojmovati jo je mogoče na dva načina: 1. kot centralizirano dogajanje oziroma kot količino živčnega goriva, ki ga prostorsko in funkcionalno umeščamo v formatio reticularis6 in ki se od tam širi v druge živčne segmente ali 2. kot globalno mobilizacijo energije celotnega organizma s spremenljivo izra-ženostjo v različnih organskih podsistemih (distributivno pojmovanje aktivacije). Dimenzija vzburjenosti se razteza od kome prek spanca do izrazite pozornosti in vznemirjenosti. Psihofizično vzburjenje je povezano s kvaliteto in kvantiteto motoričnih, pa tudi zaznavno-miselnih sposobnosti, pri čemer poteka zveza med stopnjo aktivacije organizma in njegovo spoznavno učinkovitostjo v obliki obrnjene U-krivulje (Pečjak, 1977). Optimalna raven aktivacije, potrebne za reševanje nalog, se znižuje v sorazmerju z večanjem njihove kompleksnosti. Razen s subjektovimi sposobnostmi, je vzburjenje povezano še s številnimi vidiki njegove poljne situacije, saj je situacijska vpletenost subjektovega ega ena temeljnih determinant njegove aktivacije. Nediferencirano vzburjenje tvori podlago vsake organizirane, k cilju usmerjene akcije, vendar ne zadošča za njeno izvedbo. Akcijske tendence so namreč v pretežni meri rezultat tistega dela višjih psihičnih procesov, ki bi jih v grobem lahko izenačili s kognitivno predelavo posameznikove poljne situacije. Dražljajska situacija izzove v posamezniku globalno psihofizično vzburjenje, ki ga določa in omejuje kognitivno pronicanje skoznjo - njena spoznavna razširitev in diferenciacija (Kovačev, 1991). Subjektovo usklajevanje lastne aktivacije s svojo osebnostno naravnanostjo (stališči), z osebnostnimi lastnostmi in z zahtevami situacije je odvisno od njene kognitivne predelave. Z onto- in aktualnogenetskega vidika je na nižjem (zgodnejšem) nivoju adaptacije, ki ga uravnava surovi spoznavni očrt, očitna reakcijska dominantnost aktivacije, v teku nadaljnje spoznavne diferenciacije pa se njena funkcionalna vrednost spremeni in omeji. Stanje, ki ga označujemo s pojmom splošnega psihofizičnega vzburjenja, se približuje stanju nespecifične aktivacijsko-kognitivne interakcije.7 Toda dobro razčlenjena poljna situacija omogoča precejšnjo variabilnost v spoznavni pre- Stopnjo vzburjenja v rctikularni formaciji lahko ugotavljamo z EEG. Kadar govorimo o človeški duševnosti, ne moremo pojmovati aktivacije kot izoliran psihični proces, saj tvori slednja zgolj energetsko podlago kompleksnejšega psihičnega dogajanja, tj. različnih psihičnih vsebin, četudi so te nezavedne, nejasne in slabo strukturirane. Že samo pojavljanje aktivacije pri človeku namreč implicira tudi njeno kognitivno predelavo. delavi podatkov, zato bi bilo v določenih primerih morda smiselneje govoriti o več specifičnih adaptacijah, kot o eni sami, globalni adaptaciji. Koncept globalnega vzburjenja je pri proučevanju emocij uporaben predvsem zato, ker omogoča razvrstitev doživljajsko in vedenjsko silno raznolikih pojavov na eni sami dimenziji. Stopnjo aktivacije, ki naj bi bila optimalna za pojavljanje različnih emocij, je sorazmeroma težko določiti, saj je povezava med obema fenomenoma zelo nestabilna. Podrobnejša teoretična razčlenitev problema psihofizične aktivacije bi prispevala k sistematizaciji psihičnih procesov le tedaj, ko bi bili ti na podlagi svoje udeleženosti na dimenziji aktivacije jasno razločljivi med seboj. Tako bi bilo mogoče medsebojno razločevati emocije glede na stopnjo aktivacije, ki jo implicirajo, in jih hkrati ločevati od drugih psihičnih procesov. Toda dosedanja znanstvena spoznanja omogočajo dovolj dokazov le za prepričanje, da je aktivacija ena temeljnih sestavin emocionalnih procesov. V človekovem ontogenetskem razvoju se namreč nediferen-cirano vzburjenje pojavlja kot prva oblika emocionalnega odzivanja na okolje, vendar njegovega deleža v emocionalnem dogajanju kasnejših razvojnih stadijev ni mogoče ustrezno kvantificirati (Kovačev, 1993). EMOCIJA KOT VEDENJSKI REGULATIV Motivacijska vloga emocij Za realizacijo kakršne koli smotrne dejavnosti so poleg fiziološkega vzburjenja potrebni še različni usmerjevalni mehanizmi. Usmerjevalna dejavnost v določeni poljni situaciji vključuje fiziološko, vedenjsko in doživljajsko komponento, ki s svojim součinkovanjem in medsebojno usklajenostjo v kvaliteti, intenzivnosti in trajanju omogočajo subjektovo naravnanost na temeljne značilnosti njegove poljne situacije. Načini in slogi te naravnanosti so zelo mnogovrstni, saj je organiziranost usmerjene dejavnosti odvisna od značilnosti situacije, v kateri se nahaja subjekt, in od njegovih notranjih funkcionalnih sprememb. Zato lahko tovrstna dejavnost poteka tekoče ali pretežno skokovito z občasnimi zastoji. Oba načina lahko označimo kot ekstrema na eni izmed temeljnih dimenzij subjektovega prilagajanja. Tudi emocionalni procesi predstavljajo svojevrsten moment vedenjske regulacije, saj so emocije bolj ali manj stalni motivi, ki determinirajo intenzivnost sub-jektove dejavnosti. Na nižjih ravneh se organizem svoje dejavnosti še ne zaveda. Svoje emocije doživlja kot objektivizirane, oziroma jih kot percepcije projicira v realnost. Toda z večanjem kortikalne diferenciacije (in s tem tudi subjektovega spoznavnega razvoja) postaja vse bolj očitno tudi dejstvo, da je velik del konstruktivnih vedenjskih regulativov pretežno emocionalnega izvora. Motive namreč opredeljujemo kot glavne dejavnike, ki izzovejo k cilju usmerjeno vedenje in ta funkcija je značilna tudi za emocije. Višje razvite živali so s pomočjo svoje spoznavne diferenciacije močno razširile svoj življenjski prostor. Spoznavno diferenciacijo višje razvitih živali je mogoče ugotavljati na podlagi proučevanja: narave njihovih receptorjev, njihovih učnih sposobnosti in njihovih kompleksnih zaznavnih zmogljivosti. Toda registracija informacij ne zadošča za njihovo obvladanje, zato bi imele omenjene evolucijske pridobitve silno majhno biološko vrednost, če se ne bi povezovale še z motivacijskimi kvalitetami. Te temeljijo na diferenciaciji dražljajske situacije in lahko celo prevladajo nad grobimi nagonskimi vzgibi. Med različnimi teorijami emocij obstaja precejšnja neenotnost glede vprašanja njihovega učinka na subjektovo dejavnost. M. Arnold (1968; 1970) opredeljuje emo-cijo kot občuteno tendenco po približevanju objektu, ki ga subjekt oceni kot primernega, ali po oddaljevanju od objekta, ki ga subjekt oceni kot neprimernega. Takšne tendence spremljajo in krepijo še telesne spremembe, ki so odvisne od tipa dane emocije. Zato lahko trdimo, da pojmuje Amoldova emocije kot dinamične faktorje osebnostne integracije in poudarja njihov pozitivni usmerjevalni učinek, toda njeno pojmovanje je nekoliko preozko in enostransko, saj implicira dinamika afektivnih procesov tudi določene rušilne momente. Številni avtorji poudarjajo predvsem drugi, rušilni učinek emocij na organizirano dejavnost organizma. Po njihovem mnenju naj bi emocije povzročale dezorientacijo, dezorganizacijo in disrupcijo vedenja ter tako prekinile dograjeno in organizirano prilagajanje organizma v določeni situaciji. Moteči učinek emocionalnih procesov se izraža v medsebojni disociaciji različnih vedenjskih tendenc, ki naj bi bila posledica konflikta med njimi. Zato nekateri avtorji (npr. Dewey) celo izenačujejo konfliktnost z emocionalnostjo. Vedenje pojmujejo kot medsebojno koordinacijo psihičnih tendenc glede na njihovo funkcionalno udeleženost v enotnem deju, ki je usmerjen k določenemu objektu. Dewey (1894, 1895) poudarja, da obstajata dve temeljni vrsti tendenc, ki jih je treba uskladiti med seboj: konzervativne, vegetativno-motorične tendence, ki v obliki instinktov ali rutinskih naravnanosti težijo k neposredni reakciji, in senzomotorične tendence, ki omogočajo uvidenje dražljajev, tehtanje njihove strukture in ustvarjalno usmerjanje vedenja. Nasprotje med konzervativno in prospektivno tendenco vzpostavi v organizmu napetost, ki izzove emocijo oziroma blokado vedenja. Toda kljub trenutni vedenjski deprivaciji implicira že sama vzpostavitev konflikta tudi možnost za njegovo pozitivno razrešitev v smislu osvoboditve iz okvirjev ustaljenih vedenjskih vzorcev. Ustvarjalno odkrivanje novih, neuresničenih načinov vedenja pripelje do globalne preusmeritve v adaptaciji. Konfliktna situacija omogoča namreč impulzivno sprostitev emocionalne energije, kije obstoječi regulacijski sistem ne more prestreči. Zato pride do prehodnega upada in disociacije regulacijskega habitusa, ki traja vse dotlej, dokler se harmonična usklajenost med regulacijskim odnosnim sistemom in sproščeno energijo ne obnovi. Tako lahko emocije pod določenimi pogoji prevzamejo vlogo regulacijskega mehanizma, vendar njihova intenziteta včasih preraste dovoljeno mejo in tedaj izzovejo silno neprilagojene reakcije. Pospeševalnega in zaviralnega (oz. motečega) učinka emocij na vedenje ni mogoče umestiti v dve medsebojno povsem izključujoči se kategoriji. Isti emocionalni moment lahko namreč na subjektovo dejavnost vpliva pospeševalno ali zaviralno, zato ga je treba obravnavati v povezavi s specifičnimi potezami subjektove usmerjene dejavnosti in z njegovim utrjenim sistemom prilagajanja. Usmerjevalna vloga emocij je posebno očitna v situacijah, ki jih ne moremo označiti kot posebno dramatične." Tedaj nastopajo kot samostojen mehanizem za uravnavanje vedenja, kar omogoča njihovo razvrstitev na enotni dimenziji regulacijske potence. Emocije je treba zaradi njihove fenomenalne specifičnosti ločevati od drugih vedenjskih regulativov (npr. potreb in nagonov), kijih skupaj z emocijami uvrščamo med motivacijske procese. Pri tem moramo vseeno upoštevati, da imajo ti procesi tudi mnogo skupnih potez in da kontinuirano prehajajo drug v drugega. Izrazito dramatične situacije lahko namreč v subjektu izzovejo šok in tedaj običajno reagira v nasprotju z ustaljenimi, hahitualnimi reakcijskimi vzorci. Šok situacija lahko posameznika popolnoma ohromi ali pa v njem izzove nenadno nenadzorovano reakcijo. Emocije in nagoni Emocije se od nagonov razlikujejo v številnih vidikih in na podlagi njihovih razločevalnih vidikov je mogoče izoblikovati kriterije za njihovo teoretično razmejitev. Tako lahko ugotavljamo razlike v dražljajih, ki izzovejo obe vrsti psihičnih procesov, ter razlike v njihovi intenzivnosti in trajanju. Poleg tega jih lahko še funkcionalno sistematiziramo, ugotovimo variabilnost njihovega pojavljanja in določimo njihovo fiziološko podlago. Potrebe in nagone izzove relativno ozek dražljajski sklop. Njihovo pojavljanje, njihov potek in njihov izzven so odvisni od notranjega fiziološkega okolja konkretnega organizma. So filogenetsko konzervativni,9 relativno preprosto organizirani in lahko doumljivi pojavi, ki s svojim periodičnim ponavljanjem stabilizirajo vedenje in oskrbujejo svojega nosilca (posameznika) s temeljnimi sredstvi za obstoj. Emocije temeljijo na kompleksnejših fizioloških mehanizmih, ki zajemajo tudi precejšen del korteksa. V odvisnosti od vsakokratne adaptacijske situacije, jih lahko izzovejo zelo različni dražljaji, saj jim omogoča njihova kognitivna komponenta precejšnjo reakcijsko fleksibilnost. Oblikovanje dražljajskega sklopa, ki lahko izzove določeno emocijo, in njegova artikulacija potekata namreč v vzajemnem delovanju s kognitivno progresivnimi učnimi procesi posameznika. Zaradi svoje odprtosti in dojemljivosti za mnogovrstnost in spremenljivost objektivnega sveta, omogočajo emocije obogatitev subjektovega doživljanja, subjekt pa s svojo emocionalno motivirano dejavnostjo povratno vpliva na realnost. Spremeni jo lahko v tolikšni meri, da ta izzove novo emocijo in tako omogoči nova spoznanja. Nagoni so zaradi svoje stereotipnosti naravnani le na enega izmed številnih vidikov določenega predmeta. Zato usmerjajo organizem le na tisto plat predmetnega sveta, ki mu omogoča čim hitrejšo in čim učinkovitejšo zadovoljitev njegovih vitalnih potreb in ima zanj tako predvsem pragmatično vrednost. Ekononomičnost v zadovoljevanju potreb je diametralno nasprotna multiplosti miselnih procesov, ki prispevajo k širjenju človekovega spoznavnega univerzuma. Toda z dobavljanjem energije, ki je nujno potrebna za normalen potek višjih psihičnih funkcij, prispevajo tudi nagoni k razvoju in učinkovitosti človekovega spoznavnega aparata (Kovačev, 1992). Podobno kot nagoni, delujejo tudi emocije kot mobilizatorji psihične energije, vendar poleg tega omogočajo še elaboracijo dražljajev in situacij. Različne plasti istega objekta je namreč mogoče povezati z različnimi emocijami in tako prispevati k njihovi doživljajski polnosti. Poleg tega je za emocije značilno tudi to, da niso odprte zgolj v odnosu do dražljajske situacije, ampak se vzajemno odpirajo druga proti drugi.10 Tako prihaja med različnimi emocijami do vzajemnega učinkovanja, izpodrivanja in prepletanja. Subjektova hitrost in gibljivost pri preurejanju lastnega emocionalnega dogajanja prispeva tudi k njegovemu učinkovitejšemu prilagajanju zahtevam okolja. Med emocijami in nagoni obstaja tesna interakcija, ki se izraža kot vzajemno Zadovoljevanje potreb in nagonov je homeostatično in poteka v zaprtem krogu, ki ne implicira nikakršne razvojnosti. Zato se v teku filogeneze zadovoljevanje osnovnih fizioloških potreb ni bistveno spremenilo, čeprav ga danes zaradi večje spoznavne diferenciacije in drugih posebnosti človekovega spoznavnega aparata nekoliko mistificiramo in ritualiziramo. Teza o funkcionalni vpletenosti emocij v človekov psihični aparat implicira tudi njihovo vzajemno odvisnost (oz. interdependentnost), ki vključuje tudi možnost za njihovo medsebojno prepletenost in vraščanje druge v drugo. Tako si lahko emocije ponazorimo kot nekakšno dinamično in spremenljivo mrežo na eni izmed ravni subjektovega multidimenzionalnega psihičnega prostora. pospeševanje ali zaviranje. Funkcionalna soodvisnost procesov obeh vrst je tolikšna, da lahko govorimo celo o nagonsko-emocionalnem sklopu.11 Bottenberg (1972) poudarja, da predstavlja nagon funkcionalni temelj za razvoj emocije, saj iz prvotnega okolja trga specifične dražljajske sklope, ki jih lahko emocije obdelujejo naprej.12 Toda tudi emocije učinkujejo na nagone, saj tvorijo funkcionalni milje nagonskega dogajanja. Nagone namreč oskrbujejo z dodatno energijo ali pa jih slabijo. Hkrati uravnavajo dotok nagonskih signalov in potek nagonov ter sodoločajo stopnjo njihove zadovoljitve. Delni funkcionalni konflikti med nagoni in emocijami lahko pripeljejo do motenj v usmerjeni dejavnosti organizma in onemogočijo njeno prestrukturacijo v skladu z zahtevami vsakokratne adaptacijske situacije. Motivacijsko-kognitivni vidiki emocij Emocije se funkcionalno vpenjajo med spoznavne in motivacijske procese. S tega vidika osvetljuje njihovo funkcionalno specifičnost Leeperjeva (Leeper, 1970) motivacijsko- perceptivna teorija emocij. Motivacijska vloga emocij se kaže v njihovi sposobnosti za evokacijo ciljne usmerjenosti v vedenju in v miselni dejavnosti. Emocije je mogoče pojmovati tudi kot zaznave, saj so jasno določene spoznavne vsebine ena izmed njihovih komponent. Zato jih lahko učinkovito označujemo s številnimi informacijskimi in motivacijskimi termini. Leeper jih opredeljuje kot dalj časa trajajoče zaznave trajnejših in pomembnejših vidikov življenjskih situacij. Če sprejmemo trditev, da lahko pojmujemo emocije kot zaznave oziroma repre-zentacije življenjskih situacij, potem so te hkrati tudi sredstvo spoznavanja objektivne stvarnosti. So namreč sredstvo njene artikulacije, tj. njene projekcije na človekov spoznavni aparat. Dejavni subjekt mora svoje notranje procese stalno prilagajati zunanjim okoliščinam in v procesu njihovega prilagajanja dinamično posreduje percep-cija s svojo orientacijsko, anticipatorno in krmilno funkcijo. Seveda vključuje takšno pojmovanje percepcije tudi potrebo po pomenski razširitvi tega pojma, saj ga tradicionalna psihologija omejuje na motivacijsko nevtralno senzorno dogajanje in na njegove avtohtone strukture. Funkcionalno ga je mogoče razširiti v dve smeri: v horizontalno in v vertikalno smer. Horizontalna razširitev zaznave vzpostavlja funkcionalno zvezo med procesi neposrednega zapominjanja in ohranjanja ter omogoča precejšnjo variabilnost procesov zapominjanja in reprodukcije, vertikalno pa je mogoče zaznavo razširiti na področje dražljajsko neodvisnih predstavitvenih, miselnih in jezikovnih procesov. Zaznava izgrajuje te procese, oni pa povratno vplivajo nanjo, jo preoblikujejo in usmer-jajo. Percepcija je neločljivo povezana tudi z akcijo, zato je smiselno govoriti o njeni motorično-dejavnostni funkcionalni razširitvi. Posameznik in njegova okolica se namreč vzajemno oblikujeta in dograjujeta. Njuna medsebojna prepletenost se razkriva skozi samoregulativni senzomotorni krog in ena temeljnih sestavin tega kroga je tudi emocionalnost. Subjektovo poseganje v okolico je običajno načrtno in skozenj pridobi situacija bolj ali manj diferenciran smisel, ki ga subjekt projicira vanjo. Občutek varnosti, ki ga zbudi situacija v njem in ki je odvisen od njegove selektivne narav- 1' Predpostavimo lahko, da je povezava med nagoni in emocijami tudi strukturna, saj različnih psihičnih procesov ni mogoče enostransko umestiti v različne predele centralnega živčnega sistema v odvisnosti od stopnje njihove diferenciacije. 12 V nasprotju z Bottenbergovim pojmovanjem, dokazujejo nekateri drugi avtorji (npr. Kafka, 1950, Plut-chik, 1962, Tomkins, 1962), da se kompleksnejše emocije lahko razvijejo iz t.i. funkcijskih radikalov, primarnih emocij oziroma praafektov. nanosti in od posledic njegovega delovanja, je ključnega pomena za vso njegovo nadaljnjo aktivnost. Zaznave so na specifičen način zasidrane v zaznavaj očem subjektu in se med seboj funkcionalno povezujejo v osebne nosilnostne strukture, tj. v različne oblike kognitivne kontrole in njim nadrejene kognitivne stile. Ti povezujejo somatske potrebe, nagone, ciljne naravnanosti in emocije z zunanjimi dražljaji in tako oblikujejo avtonomen regulacijski sistem. Kognitivni kontrolni principi so tako formalen biografski kompromis vzajemnega izgrajevanja emocionalno-motivacijskih (Id) in kognitivnih (Ego) dejavnikov v situaciji subjektovega delovanja. Subjektovo vzajemno usklajevanje lastnega (notranjega) in zunanjega sveta omogoča spoznavno struktu-racijo realnosti (oziroma njeno modeliranje v lastnem psihičnem aparatu) in koordinacijo lastnih namer s strukturalno matrico objektov in dogodkov (Bottenberg, 1972). Nagoni in z njimi povezani emocionalni procesi se oblikujejo skozi kognitivne strukture, te pa se nadalje izgrajujejo skozi dialog med nagonom in kognicijo. Zato zatrjuje Klein (1958), da implicira vsak kognitivni proces možnost za organizacijo nagonov in da implicira možnost za ozavedenje katerega koli nagona obstoj določenih kognitivnih struktur.13 Emocionalne procese lahko znotraj okvirja, ki ga začrtuje horizontalno in vertikalno razširjeni pojem zaznave, proučujemo kot dvojno danost: 1. kot posamične, konkretne, izolirane psihične kvalitete, ki skupaj s potrebami in vrednotami dvigujejo subjektovo senzitivnost oziroma izboljšujejo njegove zaznavne sposobnosti (manifestna, fenomenalna raven) in 2. kot splošne, temeljne kvalitete, ki tvorijo podlago svojih konkretizacij in jih lahko poistovetimo z vsebino (latentna raven). V slednjem primeru prevzamejo čustva vlogo ustvarjalcev pomenov, ki jih za posameznika pridobi določena situacija, oziroma jih ta projicira vanjo. Izenačimo jih lahko z njegovo prvo oceno situacije glede na njen pospeševalni ali zaviralni učinek v odnosu do njegove akcije. Šele identifikacija spoznavne in motivacijske vrednosti emocij nam lahko omogoči prepoznavanje njihove eksistenčne pomembnosti za človeka. Kot splošna, nedi-ferencirana kvaliteta so namreč emocije podlaga vse subjektove psihofizične dejavnosti in njen neločljivi, konstitutivni del. Zato je za poglobljeno psihološko proučevanje strukturalnih in funkcionalnih značilnosti človeške duševnosti nujno tudi boljše razumevanje emocij, njihova pojmovna razjasnitev in njihova interpretacija v širšem kontekstu subjektovega psihičnega dogajanja. LITERATURA: Arnold, M. B. (1970). Perennial Problems in the Field of Emotion. V: M. Arnold (Izd.). Feelings and Emotions. New York and London, Academic Press. Arnold, M. B., Gasson, J. A. (1968). Feelings and Emotions as Dynamic Factors in Personality Integration. V: M. Arnold (Izd.). The Nature of Emotion. London, Penguin. Bottenberg, E. H. (1972). Emotionspsychologic. Ein Beitrag zur empirischen Dimensionierung cmotionalcr Vorgaenge. Muenchen, Goldmann. Dccarie, T. G. (1978). Affect Development and Cognition in a Piagetian Context. V: M. Lewis, L. A. Rosenblum (Izd.). The Development of Affect. New York and London, Plenum Press. '3 "/.../ every cognitive process has potentially implications for drive organization; every dcivc implicates cognitive controlling structures /.../" Cit. po G. S. Klein, Cognitive controll and motivation. V: G. Lindzey (Izd.) (1985). Asscsment of human motives. New York, 1985, 89-118. Dewey, J. (1894). The Theory of Emotion I. Emotional Attitudes. Psychol. Rew., 1, 553- 569. Dewey, J. (1895). The Theory of Emotion II. The Significance of Emotions. Psychol. Rew., 2, 13-32. Dumas, G. (1978). Emotional Shocks and Emotions. V: M. Arnold (Izd.). The Development of Affect. New York and London, Plenum Press. Evert, O. (1970). The Attitudinal Character of Emotion. V: M. Arnold (Izd.). Feelings and Emotions. New York and London, Academic Press. Glavič, M., Schulter, G. (1984). Hemisphacrenspczialisierung bci der Perception und Expression von Emotionen. Berichte aus dem Inst. Psych, der Karl-Franzens- Universitaet Graz, 1. Hillman, J. (1970). C. G. Jung's Contributions to "Feelings and Emotions": Synopsis and Implications. V: M. Aarnold (Izd.). Feelings and Emotions. New York and London, Academic Press. I lillman, J. (1968). C. G. Jung on Emotion. V: M. Arnold (Izd.). The Nature of Emotion. London, Penguin. James, W. (1968). What is an Emotion? V: M. Arnold (Izd.). The Nature of Emotion. London, Penguin. Klein, G. S. (1985). Cognitive Controll and Motivation. V: G. Linzey (Izd.). Assesment of Human Motives. New York, 89-118. Kovačev, A. N. (1991). Chords of Plastic Elements. The Articulation of psychic processes through a plastic composition. 2nd European Congress of Psychology. Budapest. Kovačev, A. N. (1992). Grafično izražanje emocij in njegovi osebnostni korelati. Magistrsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta. Kovačev, A. N. (1993). Kretnja kot komunikacijski dej in kot sredstvo samoizražanja. Doktorska disertacija. Ljubljana, Filozofska fakulteta. Lazarus, R. S., Averill, J. R. (1970). Towards a Cognitive Theory of Emotion. V: M. Arnold (Izd.). Feelings and Emotion. New York and London, Academic Press. Leepher, R. W (1970). The Motivational and Perceptual Properties of Emotions as Indicating Their Fundamental Character and Role. V: M. Arnold (Izd.). Feelings and Emotions. New York and London, Academic Press. Lewis, M., Rosenblum, L. A. (1978) Introduction: Issues in Affect Development. V: M. Lewis, L. A. Rosenblum (Izd.). The Development of Affect. New York and London, Plenum Press, 1-11. Lindzey, G. (Izd.) (1985). Assesment of Human Motives. New York, 89-118. Nuttin, J., Fraisse, P., Meili, R. (1963). Traite de Psychologie Experimcntale V. Motivation, Emotion, et Personalite. Paris, Presses Universitaires de France. Pečjak, V. (1977). Psihologija spoznavanja. Ljubljana, Državna založba Slovenije. Plutchik, R. (1970). Emotions, Evolution, and Adaptive Processes. V: M. Arnold (Izd.). Feelings and Emotions. New York and London, Academic Press. Plutchik, R. (1968). The Evolutionary Basis of Emotional Behaviour. V: M. Arnold (Izd.). The Nature of Emotion. London, Penguin. Trstenjak, A. (1953). Le role cognitif des emotions. Actes du Xlcmc congres international de philosophie, II., Epistemologie. Bruxelles. PSIHOLOGIJA ANTHROPOS 1994 /1-3 Nekateri psihični dejavniki pri psihosomatskih boleznih POLONA SELIČ, PETER UMEK POVZETEK V članku predstavljamo pregled trinajstih raziskav, ki so bile v osemdesetih letih opravljene na Katedri za klinično psihologijo Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Gre za študije različnih psihosomatskih bolezni in motenj ter za aplikacijo večjega števila (šestindvajsetih) psihodiagnostičnih instrumentov. Analizirali smo obravnavano problematiko, uporabnost instrumentov in osnovne zakonitosti bolezni ter izdelali predlog modela nadaljnjega proučevanja psihičnih dejavnikov pri psihosomatskih boleznih. Po našem mnenju zaslužijo posebno pozornost temeljne dimenzije osebnosti, agresivnost in načini spoprijemanja s stresom, vse to pa v okviru življenjskega stila ter podprto s podatki o življenski zgodovini. V ta namen bi bilo smiselno sestaviti baterijo osnovnih psihodiagnostičnih instrumentov in s problematiko psihičnih dejavnikov pri psihosomatskih motnjah seznaniti zlasti splošne (osebne) zdravnike, ki se s tovrstnimi težavami najpogosteje srečujejo. Prepričani smo namreč, da je somatska terapija pri psihosomatskih boleznih sicer neizogibna, žal pa ne zadostna, saj bolnika ne obravnava celovito, ravno celovit pristop pa je v psihosomatiki nujen. Gre za področje, na katerem se bosta medicina in psihologija vse bolj redno srečevali. ABSTRACT SOME PSYCHIC FA CTO URS IN PSYCHOMA TIC DISEASES A RESEARCH REVIEW The article reviews thirteen researches carried out under the Chair of Clinical Psychology of the Facullty of Arts in Ljubljana. These are studies of different psychomatic diseases and disorders and the application of a considerable number (twenty-six) of psycho-diagnostic instruments. The considered subject, the usability of the instruments and the basic characteristics of the diseases were analysed and a draft model for further research of psychic factors in psyhosomatic diseases was produced. In our opinion, special attention should be dedicated to the basic dimensions of personality, aggressiveness and ways of coping with stress, within the framework of lifestyle and supported by life history data. For this purpose it would be reasonable to compose a set of basic psycho-diagnostic instruments and inform General Practioners in particular, who most frequently meet with them, of the problems concerning psychic factors in psychosomatics diseases. We are con- vinced that somatic therapy in psyhosomatics diseases, although inevitable, is unfortunately inadequate as it fails to treat a patient holisticaly, which is an essential approach in psychosomatics. This is a field where medicine and psychology are going to met ever more frequently. PREGLED RAZISKAV 1 TEORETIČNA IZHODIŠČA 1.1 UVOD Spoznanja biologije, fiziologije in psihologije so v drugi polovici dvajsetega stoletja podkrepila holistično razumevanje zdravja in bolezni ter potrdila dejstvo, da se živi organizem kot celota (celostno) odziva na spremembe v svojem okolju in v lastni notranjosti. Marsikateri simptomi in neredke telesne bolezni so v tem smislu posledice kopičenja težavnih življenjskih situacij, prepletanja sedanjosti in preteklosti ter pogojenosti načina življenja in emocionalnih reakcij s preteklimi situacijami. S tem ko skušamo odkriti povezanost sedanjih odzivov s preteklimi dogodki ter sedanjega izkustva s prihodnjim ravnanjem, presegamo gledanje na bolezen kot na trenutno stanje, saj se povezanost med telesnim in duševnim razteza od rojstva do smrti; dogodki iz preteklosti, ki so zadeli tako telesno kot duševno plat človeka, se lahko ponavljajo na različne načine, skupaj s patološkimi spremembami delovanja, ki jih opišemo kot bolezen. 1.2 OPREDELITEV PSIHOSOMATSKIH BOLEZNI Psihosomatika je način celovitega opisovanja in razumevanja človeka in njegove bolezni, kjer ključno vlogo v razvoju odigrajo psihični dejavniki, katerih pomembno mesto v patogenezi so potrdili številni klinični, eksperimentalni in znanstveni izsledki. Psihodinamski okvir postavlja človekovo osebnost, konstitucijo, dedne zasnove, strukturo, socialno okolje in fenomen bolezni v stalno interakcijo. Navadno opredelimo psihosomatske bolezni po štirih kriterijih - to so materialne okvare na organih (organskih sistemih), ki so pod kontrolo vegetativnega živčevja in so posledica globoko izrinjenih konfliktnih vsebin iz oralne in analne faze. Za razliko od psihosomatskih obolenj, so organske nevroze funkcionalne motnje organov (organskih sistemov) - brez organskega substrata - navadno se razvijejo po vzorcu nev-rotskih reakcij kot odgovor na aktualne konfliktne situacije. Izkrivljanje osebnostnega razvoja pri (kasnejših) psihosomatskih boleznih se navadno povezuje s prevladujočo somatsko primordialno simptomatiko (gastrointestinalni trakt, koža). Moderno raziskovanje psihosomatike skuša pojasniti sovplivanje psihičnih procesov na telesne pojave, kot psihosomatske pa opredeljuje tiste bolezni, pri nastanku katerih imajo dokazljivi psihični dejavniki pomembno ali odločilno vlogo, patološke spremembe pa se kažejo kot (i)reverzibilne okvare organov. 1.3 OSEBNOST PSIHOSOMATSKEGA BOLNIKA Ko govorimo o psihosomatskih boleznih, navadno posebej izpostavimo pomen najzgodnejših obdobij v človekovem življenju, kjer so posebej pomembni dejavniki materina skrb in naklonjenost, način prehrane, njena strogost, bojazni in omejitve. Novorojenček (in kasneje dojenček) je popolnoma odvisen od kvalitete in potencialov materinega simbiotskega partnerstva (pri sesanju, premikanju ipd.), zato pomen oralne faze za otrokov razvoj ni presenetljiv, kakor tudi ne pomen hranjenja in reakcij matere na otrokove primarne potrebe (mati kot zunanji, "pomožni" ego). Naštete izkušnje predstavljajo temelje, na katerih gradi otrok svoj kasnejši model življenja, model dajanja in jemanja, načine izražanja želja, zahtev in frustracij, izkazovanja ljubezni, pripadnosti in sovraštva. V soigri med psihičnim in telesnim se telesni in duševni dejavniki med seboj simultano ali sukcesivno dopolnjujejo. Šibkost določenega organa ali centralnega živčnega sistema (hereditarna ali konstitucionalna) tako lahko sodeluje in prispeva pri nastajanju psihosomatske bolezni; po drugi strani mnoge bolezni povečujejo dovzetnost (vulnerabilnost) centralnega živčnega sistema ali posameznih organov. Nagnjenost in pripravljenost za psihosomatsko reagiranje in obvladovanje stresa utrjujejo še način prehrane, življenjski stil in biološki dejavniki, kot so puberteta, menopavza in/ali nosečnost. Marsikatere frustracije, nezadovoljene potrebe, agresivni in seksualni impulzi, anksioznost in izrinjene želje segajo iz zgodnjih razvojnih faz in vztrajajo kot nerešeni problemi, kar lahko vodi v telesne simptome oziroma težke poškodbe organov. Emocionalni dejavniki, ki ležijo v osrčju bolezni, so izrinjeni in preobraženi v telesne simptome. Bolezen postane na nek način del bolnikove identitete, uvid v vzroke njenega nastanka pa nemogoč - zdi se, da so telesni simptomi obramba pred spoznanjem, da so temeljni problemi psihične narave. Tako je mogoče vsako psihosomatsko obolenje razumeti kot bolezen neke osebnosti, saj se v osebnosti srečata telesni in duševni pol, organizem pa deluje kot psihofizična celota. Krajše trajanje konflikta in večja zrelost, integriranost osebnosti, kjer moč ega omogoča soočenje s konfliktom (in razrešitev) na zavestnem nivoju, brez izrinjanja v nezavedno, zmanjšujejo verjetnost, da bi neka funkcionalna motnja prerasla v pravo organsko obolenje. Kronične konfliktne situacije, ki trajajo leta in leta, se navadno dotikajo najobčutljivejših delov osebnosti, zlasti tistih iz nagonske in moralne sfere. Konflikti nikomur niso tuji, do kronične nevroze (bolezni nerešenih in prolon-giranih konfliktov) pa pride ob interakciji konflikta in dovzetnosti psihofizične organizacije, kjer velja izpostaviti telesno odpornost (s posebnim deležem hereditarnih in konstitucijskih dejavnikov) ter stopnjo psihične zrelosti (z morebitnimi fiksacijami oziroma globino regresije). Ker se je konfliktom nemogoče izogniti, je od zrelosti osebnosti odvisno, kako jih obvlada - ali nagone sublimira, ali se zateče v nevrozo in ohrani somatsko sfero relativno neokrnjeno, ali pa se kronična napetost preobrazi v telesno obolenje. Visoka stopnja napetosti, ki je tudi redni sopotnik nevroze, ustvari namreč pogoje, v katerih organizem postopoma izgublja svojo naravno odpornost ter prek funkcionalnih motenj zdrsne v manifestno "telesno" bolezen. Telo tako na poseben način pomaga razbremeniti človekovo zavest, omili ostrino konflikta ter prinese s somatskimi simptomi odlog rešitve. Namesto neposrednega afektivnega "praznjenja" prihaja do somatizacije. 2 PREGLED ŠTUDIJ Predstavljamo pregled trinajstih študij iz okvira psihosomatike, ki se ukvarjajo s proučevanjem različnih psihičnih dejavnikov pri psihosomatskih boleznih. Izdelane so bile kot diplomske naloge pri predmetu Klinična psihologija II (mentorja Šali, Umek; na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani) na slovenskih vzorcih (razen 2. 11, ki je bila narejena na hrvaškem vzorcu; sodelovanje v vseh raziskavah je bilo prostovoljno) v letih 1979 do 1990. Dasiravno študije niso izenačene po obravnavani psihosomatski motnji (bolezni, stanju) in/ali po uporabljenih instrumentih, je mogoče povzeti nekatere skupne ugotovitve, opozoriti na probleme ter začrtati smernice prihodnjega raziskovanja te problematike. Vsako raziskavo bomo opisali po enotnem modelu (problem, vzorec - ES (eksperimentalna skupina, ljudje z diagnozo psihosomatskega obolenja, motnje), KS (kontrolna skupina, navadno so to pari diagnosticiranim pacientom, izenačeni po spolu, starosti, stanu in izobrazbi), instrumenti, rezultati). 2.1 NEKATERE OSEBNOSTNE ZNAČILNOSTI BOLNIC Z IDIOPATSKIM HIRSUTIZMOM (1983) problem: skupne psihološke značilnosti hirsutih pacientk vzorec: ES ... N=30; KS (preizkušanke so pari ES) N=30; starost 15-40 let instrumenti: Freiburški osebnostni vprašalnik (FPI) Test družinskih odnosov (TDO) Luscherjev barvni test (LBT) rezultati: na FPI ni statistično pomembnih razlik med hirsutimi pacientkami in kontrolno skupino; na TDO kažejo hirsute pacientke deficit v emocionalnih odnosih v primarni družini, negativna čustva do očeta in mlajših bratov ter rivaliteto do sorojencev; na LBT je pri hirsutih izražena redukcija samospoštovanja in samopotrjevanja ter doživljanje družbene deprivacije in izolacije. 2.2 PRIKRITA AGRESIVNOST PRI HIPERTONIKIH (1981) problem: prikrita agresivnost pri hipertonikih in nehipertonikih vzorec: ES (hipertoniki) N=25, 9 moških in 16 žensk; starost 23 do 63 let; KS ... N=25, 10 moških in 16 žensk; starost enaka; instrumenti: Vprašalnik prikrite agresivnosti (sestavila I. Košin, 1981) rezultati: med ES in KS ni statistično pomembnih razlik, vprašalnik se je izkazal kot neustrezen instrument za psihodiagnostiko prikrite agresivnosti. 2.3 NEKATERI PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI HIPERTONIJE PRI MLADOSTNIKIH (1989) problem: razlike med adolescentnimi (ne)hipertoniki v načinih obrambnega reagiranja, čustvovanju in doživljanju sebe vzorec: ES (hipertoniki) N=31, 19 moških in 12 žensk; starost 18 let; KS ... N=40, 20 moških in 20 žensk; starost enaka; instrumenti: Test obrambnega vedenja (TOV; sestavil B. Šali) Profil indeks emocij (PIE) Preizkus nedokončanih stavkov (PNS) rezultati: med ES in KS ni razlik; morebitne razlike zabrišejo značilnosti razvojnega obdobja ((pred)adolescentna kriza!). 2.4 PSIHOSOCIALNE ZNAČILNOSTI IN INFARKT MIOKARDA (1979) problem: osebnostna struktura pacientov z infarktom miokarda vzorec: ES (pacienti po infarktu miokarda) N=60, moški; KS (pari po spolu, starosti, del. mestu), N=60; instrumenti: Eysenckov osebnostni vprašalnik (EOV) Test obrambnega vedenja (TOV) Vprašalnik stresnih dogodkov "S" (sestavil B. Šali) Anamnestični vprašalnik "A" (sestavil B. Šali) Osebnostni vprašalnik "O" (sestavil B. Šali) rezultati: na EOV je pri ES bolj izražen nevroticizem (emocionalna labilnost); ES je pomembno bolj represivna (TOV); poroča o številnejših stresih, zlasti z delovnega področja (vprašalnik "S"); izraža večjo marljivost, vztrajnost, občutljivost, zaskrbljenost in gospo-dovalnost kot KS ter od KS pomembno manjšo popustljivost, mirnost, miroljubnost, sproščenost in umirjenost (vprašalnik "O"); v otroštvu je ES trpela za pogostimi psihosomatskimi motnjami, v sedanjem življenju pa poroča o občutkih izkoriščanosti v službi ter zavzema do spolnosti zelo skrajna stališča. 2.5 AVTOGENI TRENING PRI BOLNIKIH Z ESENCIALNO HIPERTONIJO (1981) problem: značilna osebnostna struktura bolnikov z esencialno hipertonijo vzorec: ES (hipertoniki) N=40, 16 moških in 24 žensk, starost 20 do 51 let; KS ... N=21, 13 moških in 8 žensk, starost 23 do 49 let; instrumenti: Eysenckov osebnostni vprašalnik (EPQ) Vprašalnik stresnih dogodkov "S" Vprašalnik počutja (subj. simptomi) "B" in "C" (sestavil B. Šali) rezultati: na EPQ imajo moški iz ES nižje vrednosti psihotizma (so bolj "mehko" naravnani), ženske iz ES pa so bolj emocionalno labilne (višji nevroticizem); ES pomembno pogosteje poroča o preobremenjenosti z delom, o pomanjkanju časa za oddih in razvedrilo, o številnejših boleznih in strahu pred njimi, o novih odgovornostih v službi in o denarnih skrbeh; dejavnosti, povezane z avtogenim treningom so se pozitivno odrazile na subjektivnem počutju hipertonikov. 2.6 VPLIV PSIHIČNIH FAKTORJEV NA NASTANEK PSIHOSOMATSKIH MOTENJ (1982) problem: načini čustvenih reakcij, agresivnost in obrambno vedenje pri psihosomatskih motnjah vzorec: N=91, 44 moških in 47 žensk, starost 19 do 23 let, študenti; skupino razdelimo glede na skor psihosomatske obremenjenosti (vrednost N na FPI); instrumenti: Freiburški osebnostni vprašalnik (FPI) Profil indeks emocij (PIE) Test obrambnega vedenja (TOV) Buss-Durkeejev vprašalnik agresivnosti rezultati: pri skupini z višjim skorom psihosomatske motenosti so pomembno bolj izraženi nevrotičnost, emocionalna labilnost, zavrtost, depresivnost, indirektna agresivnost, razdražljivost, sovražnost in občutki krivde. 2.7 VPLIV PSIHIČNIH FAKTORJEV NA POJAV KARIESA (1984) problem: vedenje, osebnostne lastnosti in družinske razmere mladostnikov z višjo stopnjo kariesa vzorec: ES (višja stopnja kariesa, indeks MDF do 15) N=48, 25 moških in 23 žensk, starost 14 let; KS (nižja stopnja kariesa, indeks MDF do 5) N=53, 29 moških in 24 žensk, starost enaka; instrumenti: Freiburški osebnostni vprašalnik (FPI) Profil indeks emocij (PIE) Test obrambnega vedenja (TOV) Anamnestični vprašalnik "A" Vprašalnik nevrotičnosti in ekstravertiranosti za otroke in mladostnike (Hanes) rezultati: ženske iz ES so pomembno bolj introvertirane, moški pa bolj spontano agresivni in emocionalno nezreli (v primerjavi s KS); drugih povezav med stopnjo kariesa, osebnostnimi lastnostmi in družinskimi razmerami nismo odkrili. 2.8 NEKATERE OSEBNOSTNE ZNAČILNOSTI ASTMATIKOV KOT PSIHOSOMATSKIH BOLNIKOV (1982) problem: vzorec: instrumenti: osebnostne lastnosti astmatikov ES (astmatiki) N=32, 13 moških in 19 žensk, starost 19 do 75 let; KS (pari, izenačeni po spolu, starosti, stanu, izobrazbi) N=32, 13 moških in 19 žensk; Eysenckov osebnostni vprašalnik (EPQ) Profil indeks emocij (PIE) Test obrambnega vedenja (TOV) Vprašalnik stresnih dogodkov "S" Anamnestični vprašalnik "A" rezultati: ES je dosegla višji skor stresne obremenjenosti, v otroštvu poroča o številnejših psihosomatskih motnjah in o zahtevi staršev po popolni poslušnosti, sedaj pa imajo manj prijateljev in so bolj osamljeni; na PIE je pri ES bolj izražena reprodukcija, v primerjavi s KS pa imajo nižje vrednosti nekontroliranosti, samozaščite in eksploracije. 2.9 POSEBNOSTI ZGODNJEGA OTROŠTVA IN NJIHOV POMEN V PSIHOGENEZI BRONHIALNE ASTME (1992) problem: podoba o sebi in socialno okolje pri astmatičnih in zdravih otrocih vzorec: ES (astmatiki) N=32, 22 moških in 10 žensk, starost 7 do 15 let; KS (pari ES, izenačeni po spolu, starosti, socio-ekonomskemu položaju in izobrazbi staršev); instrumenti: Risanje človeške figure Risanje sadnega drevesa Risanje začarane družine Vprašalnik o neadekvatnem prilagajanju otroka v predšolskem obdobju (sestavila P. Selič) Usmerjena anamneza po Schultz-Henckeju (za matere) rezultati: za ES je značilna večja občutljivost, motnje kontakta in hranjenja, alergije kože, znaki razbremenitve napetosti preko telesa, zavrtost pose-sivnih teženj, moteno izražanje agresivnih teženj in hiperprotektiven odnos matere do otroka. 2.10 TELESNA TEŽA IN OSEBNOSTNE ZNAČILNOSTI NOSEČNIC (1981) problem: osebnostne značilnosti žensk z različno telesno težo v nosečnosti vzorec: skupno število 100 nosečnic prvorodk, starih od 18 do 40 let, kontrola rasti tel. teže do šestega meseca nosečnosti; ESI (normalna teža pred nosečnostjo, pridobile do 12 kg) N=30; KS1 (normalna teža pred nosečnostjo, pridobile do 8 kg - pari ESI); ES2 (povečana teža pred nosečnostjo, pridobile do 12 kg) N=20; KS2 (povečana teža pred nosečnostjo, pridobile do 8 kg - pari ES2); instrumenti: Eysenckov osebnostni vprašalnik (EPQ) Test obrambnega vedenja (TOV) Osebnostno interesni test (OI, priredil B. Šali) Vprašalnik strahu in bojazni za nosečnice "SO" (sestavil M. Pajntar, 1964) rezultati: najmanj osebnostnih motenj kaže ESI, največ pa KS1, kjer so močno izraženi nevrotičnost, vegetativna labilnost, tendence k manični depresiji in nesocialnost; ES2 je najbolj vegetativno stabilna, iskrena, izraža pa velik strah pred porodom; KS2 je najbolj represivna, neiskrena ter obremenjena z bojaznimi in strahom pred porodom; očitno je (v zvezi z osebnostnimi dejavniki) bolj problematično premajhno in ne preveliko povečanje tel. teže med nosečnostjo. 2.11 PSIHOSOCIALNI DEJAVNIKI V NOSEČNOSTI IN PRI PORODU (1984) problem: psihosocialne značilnosti nosečnic brez in z obstetričnimi težavami vzorec: N=71, slučajno izbrane prvorodke, starost 17 do 31 let; ES (patološka slika nosečnosti in/ali poroda) N=48; KS (nosečnost in porod brez komplikacij) N=23; instrumenti: Eysenckov osebnostni vprašalnik (EPQ) Test obrambnega vedenja (TOV) Vprašalnik stresnih dogodkov "S" Anamnestični vprašalnik "A" Vprašalnik strahu in bojazni za nosečnice "SO" rezultati: ES je bolj emocionalno labilna (nevroticizem), v zadnjih dveh letih je doživela več stresnih dogodkov, v primerjavi s KS je izrazito represivna, izraža več strahu in bojazni ter poroča o pomembno večjem številu neuresničenih poklicnih interesov. 2.12 SPREJEMANJE BOLEZNI IN ZDRAVLJENJA PRI RAKAVIH BOLNICAH (1986) problem: osebnostne značilnosti rakavih bolnic ter njihovo funkcioniranje na temeljnih področjih prilagajanja in doživljanja sebe vzorec: N=30, starost 19 do 50 let, ženske; (brez KS); instrumenti: Freiburški osebnostni vprašalnik (FPI) Preizkus nedokončanih stavkov (PNS) rezultati: na FPI so izrazite naslednje dimenzije: depresivnost, zavrtost, emocionalna labilnost, maskulinost in družabnost; dopolnitve na PNS kažejo na problematičen odnos do moških, hete-roseksualnih odnosov in lastnih sposobnostih, ob velikih bojaznih in občutkih krivde. 2.13 PSIHIČNO ODZIVANJE RAKAVIH BOLNIKOV V TERMINALNI FAZI (1980) problem: psihično odzivanje rakavih bolnikov v terminalni fazi v primerjavi z zdravimi vzorec: ES (rakavi bolniki v terminalni fazi) N=23, 10 moških in 13 žensk; KS (pari ES, izenačeni po spolu, starosti, stanu in izobrazbi; brez kroničnih bolezni); instrumenti: Eysenckov osebnostni vprašalnik (EPQ) Test obrambnega vedenja (TOV) Tematsko-apercepcijski test Hierarhija motivov (po Maslowu) Usmerjena anamneza (priredila J. Kopitar, 1980) Vprašalnik želja (sestavila J. Kopitar, 1980) rezultati: ES je pomembno bolj introvertirana, okupirana s seboj, represivna, teži k socialni sprejemljivosti, glavna želja je zdravje, najpomembnejši motivi pa razumevanje življenja, varnost in pripadnost skupini. 3 DISKUSIJA Na osnovi opisanih raziskav lahko ugotovimo, da je treba pri proučevanju psihosomatskih motenj upoštevati nekatere temeljne poudarke: 1. obravnavana problematika (psihosoinatska bolezen) - pokazalo seje, da so psihološkemu raziskovanju najbolj dostopne "klasične" psihosomatske motnje, kot so hipertonija, infarkt miokarda, bronhialna astma, kjer so odnosi med ključnimi rizičnimi dejavniki najbolj jasni in tudi - do sedaj - najbolj preverjeni, kar olajša pripravo raziskovalnega načrta ter zmanjša verjetnost napačnih usmeritev; pri raziskovanju hirsutizma in kariesa namreč nismo dobili nobenih razlik med eksperimentalno in kontrolno skupino, kar sicer ne pomeni, da razlik ni, menimo pa, da je delež psihičnih dejavnikov v nastajanju teh motenj znatno manjši kot pri prej naštetih. Zato predlagamo, da se najprej dodobra proučijo osnovne zakonitosti pri "klasičnih" psihosomatskih boleznih, nato pa se te zakonitosti preverijo pri drugih motnjah. 2. vzorec - oziroma starost preizkušancev v veliki meri določa rezultate, saj lahko prelomna življenjska obdobja s svojo dinamiko do te mere vplivajo na samo-ocenjevanje in doživljanje, da zabrišejo morebitne (siceršnje) razlike med identificiranimi psihosomatskimi bolniki in kontrolno skupino; pokazalo se je, da pri mladostnikih težje ugotovimo in opredelimo razlike, ker gre za obdobje prehoda v adolescenco s tipičnimi krizami, ki očitno veliko bolj določajo prilagajanje (na temeljnih področjih) ter doživljanje sebe kot pa sama psihosomatska motnja. 3. instrumenti - v opisanih študijah je bilo apliciranih šestindvajset različnih psihodiagnostičnih instrumentov in sicer: instrument pogostost uporabe Vprašalnik prikrite agresivnosti Vprašalnik želja Hierarhija motivov Usmerjena anamneza Usmerjena anamneza po Schultz-Henckeju Vprašalnik o neadekvatnem prilagajanju Vprašalnik strahu in bojazni za nosečnice "SO' Osebnostno interesni test "OI" Vprašalnik subjektivnega počutja "B" in "C" Osebnostni vprašalnik "O" Vprašalnik "A" Vprašalnik "S" Buss-Durkeejev vprašalnik agresivnosti Hanesov vprašalnik Test družinskih odnosov (TDO) Luscherjev barvni test Risanje človeške figure Risanje sadnega drevesa Risanje začarane družine Tematsko-apercepcijski test (TAT) Preizkus nedokončanih stavkov (PNS) Test obrambnega vedenja (TOV) Freiburški osebnostni vprašalnik (FPI) ii M 1» II >11 l" 1 1 1 1 1 1 2 1 1 1 4 4 1 1 1 1 1 1 1 1 2 8 4 Profil indeks emocij (PIE) 4 Eysenckov osebnostni vprašalnik (EOV) 1 Eysenckov osebnostni vprašalnik (EPQ) 5 V nadaljnjih raziskavah se velja izogibati uporabi instrumentov, ki so sestavljeni posebej za ta namen (npr. Vprašalnik prikrite agresivnosti), ker ne dopuščajo nikakršnih veljavnih in/ali zanesljivih zaključkov, saj ni preverjeno, kaj v resnici merijo; smiselna se zdi uporaba teoretično podprte usmerjene anamneze (npr. po Schultz-Henckeju), osebnostnih vprašalnikov (EPQ, FPI), Vprašalnika stresnih dogodkov "S", Testa obrambnega vedenja in Buss-Durkeejevega vprašalnika agresivnosti; projekcijske preizkušnje so se pokazale kot manj primerne, ker sta lahko vrednotenje in interpretacija zelo obarvana z osebno enačbo testatorja, pa tudi aplikacija je veliko bolj zahtevna kot pri standardnih testih tipa papir svinčnik. Gre torej za vprašanje veljavnosti in zanesljivosti rezultatov ter ekonomičnosti postopka, ne pa toliko za sam problem odkrivanja razlik. Vprašalniki (še posebej, če so dopolnjeni z usmerjeno anamnezo) dajejo pri psihosomatskih pacientih odgovore enake vrednosti. Poleg instrumentov, uporabljenih v obravnavanih študijah, bi bilo smiselno v prihodnje aplicirati še nekatere, v tujini preverjene vprašalnike (zlasti za ugotavljanje indirektne agresivnosti, življenjskega stila, vedenja tipa A, MMPI). Zaradi večje vrednosti rezultatov ter možnosti primerjave, si je treba prizadevati za sestavo neke ustaljene baterije psihodiagnostičnih instrumentov, ki bi jo bilo mogoče po potrebi razširiti (glede na problem, namen, vzorec ipd.), predstavljala pa bi osnovo za zbiranje ključnih informacij o psihičnih dejavnikih pri psihosomatskih boleznih. Ugotovitve različnih avtorjev opozarjajo na nujno proučevanje: 1. temeljnih dimenzij osebnosti (zaradi korelacij s centralnim in vegetativnim živčnim sistemom in hormonskim sistemom se zdi zelo ustrezen Eysenckov osebnostni vprašalnik EPQ, še posebej, ker so izdelane tudi norme za slovensko populacijo; Eysenck razlaga temeljne osebnostne dimenzije tudi na fiziološki ravni, zajemajoč tri, za fenomen osebnosti najpomembnejše fiziološke sisteme: centralni (faktor E) in avtonomni (faktor N) živčni sistem ter hormonalni sistem (faktor P); velik del celotne variance razlik med posamezniki pa pripisuje hereditarnim dejavnikom, kar vse je za osvetlitev obravnavanega problema zelo pomembno); 2. agresivnosti - pokazalo se je, da je pri različnih oblikah psihosomatske motenosti agresivnost (izražanje, indirektna agresivnost ipd.) eden ključnih problemov; merimo jo lahko s Freiburškim osebnostnim vprašalnikom, kjer dobimo tudi nagnjenost k psihosomatskim motnjam, zlasti pa je primeren Buss-Durkeejev vprašalnik agresivnosti, ki vključuje osem oblik agresivnega vedenja (po Lamovec, 1978,1980): - telesno agresivnost - pripravljenost za telesno obračunavanje v različnih situacijah, vključuje le medosebno agresivnost, ne pa tiste, katere cilj je uničevanje predmetov; - posredno agresivnost - vključuje tiste oblike agresivnosti, ki niso usmerjene na nek določeni cilj (napadi besa, loputanje z vrati), sem spada tudi posredna agresivnost v ožjem smislu (opravljanje, zbijanje šal na račun osovražene osebe); - razdražljivost - povečana čustvena odzivnost na sorazmerno blage frustracije ali izzive (nagla jeza, ogorčenost, grobost in nerazpoloženost); - negativizem - vse oblike nasprotovalnega vedenja (navadno usmerjenega proti avtoriteti), ki predstavlja odklonitev sodelovanja (od pasivnega nestrinjanja do odkritega upora proti zakonom ali navadam); - sovražnost - posplošen občutek sovraštva in ljubosumja, ki temelji na resničnem ali umišljenem zapostavljanju; usmerjena je na vse ljudi; - sumničavost - projekcija sovražnosti na druge, kaže se kot nezaupljivost in previdnost v medosebnih odnosih pa vse do prepričanja človeka, daje žrtev zaničevanja ali sovražnih naklepov drugih; - besedno agresivnost - negativen odnos do drugih v načinu (prepirljivost, kri-čavost) ali vsebini govora (grožnje, preklinjanje, pretirana kritičnost); - občutke krivde - navznoter usmerjena agresivnost, ki se kaže kot prepričanje o lastni nevrednosti in nepravilnem ravnanju, posledica česar je slaba vest; pri psihosomatskih bolnikih izstopajo (po dosedanjih ugotovitvah) sovražnost, razdražljivost in občutki krivde; 3. stresnih obremenitev in strategij spoprijemanja s stresom - poleg Vprašalnika stresnih dogodkov "S" nam je dala zadovoljive rezultate Folkman-Lazarusova lestvica Načini spoprijemanja (NSP), s katero ugotavljamo, na kakšen način posamezniki razmišljajo in delujejo v različnih, vsakdanjih (običajnih) stresnih situacijah (po Lamovec, 1990). Lestvica meri osem strategij (konfrontacija, distanciranje, samokontrola, iskanje socialne pomoči, sprejemanje odgovornosti, beg/izogibanje, načrtno reševanje problemov, pozitivna ponovna ocena). Povzetek nekaterih skupnih ugotovitev predstavljenih raziskav Kljub različnim instrumentom in heterogenemu vzorcu bolezni, smo odkrili nekaj skupnih značilnosti psihosomatskih bolnikov. S tem nismo posegli v etiologijo posameznih bolezni, ampak identificirali tendence, ki so po našem mnenju skupne. Med temeljnimi osebnostnimi dimenzijami izstopa visoko izraženi nevrotizem (čustvena neuravnoteženost), ki se povezuje z občutki krivde, sovražnostjo, razdraž-ljivostjo, posredno agresivnostjo in sumičavostjo - to so oblike agresivnosti, povezane s čustveno neuravnoteženostjo, ki jih skupaj lahko označimo kot frustracijsko agresivnost, katero posameznik neredko usmeri nase (razbremenitev "navznoter"). Z emocionalno labilnostjo in psihosomatskimi težavami se veže tudi nizka raven samospoštovanja. Psihosomatskim bolnikom so skupni indirektna agresivnost, razdražljivost, predvsem pa občutki krivde; v njihovi življenjski zgodovini je mogoče pogosto zaslediti podatke o motenem, zavrtem izražanju agresivnih teženj. Poleg blokade agresivnosti, so za reagiranje v zgodnjem otroštvu značilni znaki sproščanja napetosti prek telesa, neredke motnje hranjenja, pretirana občutljivost, težave v kontaktu, pogoste psiho-somatske motnje (somatska primordialna simptomatika), rivaliteta s sorojenci, deficit v emocionalnih odnosih v družini, s strani staršev pa zahteve po pretirani poslušnosti, kakor tudi pretirana mehkoba. Zdi se, da se model ambivalentnih transakcij iz primarne družine ponavlja v aktualnih medosebnih odnosih, kjer delujeta tako težnja po izolaciji (ter občutki deprivacije, zapuščenosti, osamljenosti),kot tudi izrazita želja po socialni sprejetosti in pretirana družabnost. Tudi do heteroseksualnih odnosov imajo psihosomatski bolniki neredko skrajna stališča (zelo pozitivna ali skrajno negativna), kar vse opozarja na negotovost, zmedenost, nasprotja (konfliktnost) v percepciji samega sebe in s tem povezano nizko samospoštovanje in samopotrjevanje. Slednje ugotavljajo pri ljudeh s psihosomatskimi motnjami tudi drugi avtorji. Izstopa povezanost nadpoprečne marljivosti, vztrajnosti, zaskrbljenosti in gospo-dovalnosti s pritožbami o številnih stresnih dogodkih v zvezi z delom ter z občutki izkoriščanosti v službi. Psihosomatski pacienti v splošnem poročajo o več stresnih obremenitvah, zato ni presenetljivo, da so ob tem dokaj nemirni in nesproščeni. Sklepno razmišljanje o pomenu in vlogi raziskovanja psihosomatike. Raziskovanje psihosomatike je smiselno le, če lahko ponudi spoznanja, uporabna za praktično delo s psihosomatskimi bolniki, načine lažjega odkrivanja rizičnih dejavnikov in - ne nazadnje - programe preventivnega delovanja. Zato seje treba izogibati mikroskopskim analizam osebnostnih lastnosti, stresnih situacij in življenjske zgodovine (v smislu iskanja razlik med ekperimentalno in kontrolno skupino), ker tovrstni rezultati ne dajo celostne podobe, ne pokažejo življenjskega stila in dinamike razvoja, menimo pa, da je ravno v psihosomatiki potreben celovit pristop, saj prekomerna razdrobljenost ne daje osnove za kakršnekoli praktične (uporabne) rešitve. Zato bi bilo treba sestaviti baterijo psihodiagnostičnih instrumentov, ki bi služila predvsem zgodnjemu odkrivanju psihosomatskih bolezni, rezultati pa bi bili dostopni splošnim (osebnim) zdravnikom, ki pridejo najbolj pogosto v stik z ljudmi s psihosomatskimi motnjami, ob tem pa imajo neredko premalo znanja, da bi jim mogli ustrezno (celostno) pomagati. Vedeti namreč moramo, daje pravočasno odkrivanje in celostno zdravljenje tovrtstnih težav, kjer je somatska terapija nujna, ne pa zadostna, ključnega pomena. VIRI Adamovič, V.: Emocije i telesne bolesti. Nolit, Beograd, 1983. Alexsander, F.: Psychosomaic medicine: Its principles and applications. Norton, New York, 1950. Blaževid, D., Cividini-Stranid, E., Beck-Dvoržak, M., Medicinska psihologija. Jugoslavcnska medicinska naklada, Zagreb, 1979. Bloom, B.L.: Health psychology. A psychosocial perspective. Prentice-Hall, New Yersey, 1988. Dobnik, B.: Represivnost-senzitivnost kot stil obrambnega vedenja in osebnostna lastnost. Diplomska naloga, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1990. Germ, I.: Nekateri psihološki dejavniki hipertonije pri mladostnikih. Diplomska naloga, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1989. Goldberger, L., Brcznitz, S. (ur.): Handbook of sress. Theoretical and clinical aspects, Free Press, New York, 1982. Horvat, A., Ogrinec-Penko, T.: Psihosocialne značilnosti in infarkt miokarda. Diplomska naloga, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1979. Holrody, KA., Lazarus, R.S.: Stress, coping, and somatic adaptation. V: Goldberger, L., Brcznitz, S.: Handbook of stress, The Free Press, New York, 1982. Jerotid, V.: Neurotične pojave našeg vremena. Kolarčev narodni univerzitet, Beograd, 1981. Jerotid, V.: Čovek i njegov identitet. Psihološki problemi savremenog čoveka. Dečje novine, Medicinska knjiga, Gomji Milanovac, Beograd, 1988. Lamovec, T., Rojnik, A.: Agresivnost. DDU Univerzum, Ljubljana, 1978. Lamovec, T.: Eksperimentalni priročnik iz psihologije motivacije, emocij, osebnosti in učenja. Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1980. Lamovec, T.: Načini spoprijemanja s stresom ("coping"). Anthropos, 1990,22, 5-6,217-229. Lesser, I.: A Review of the Alexithimya Concept. Psychosomatic Medicine, 1981, 6, 531-543. Lojk, L.: EPQ - Eysenckov osebnostni vprašalnik. Priročnik. Zavod SR Slovenije za produktivnost dela Ljubljana, Ljubljana, 1979. Kecmanovid, D.: Psihijatrija. Medicinska knjiga, Beograd-Zagreb, 1983. Košin, I.: Prikrita agresivnost pri hipertonikih. Diplomska naloga, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1981. Krizmanid, M.: Može li psihologija pomoči održavanju zdravlja? V: Kolesarid, V., Krizmanid, M., Petz, B., (ur.) Uvod u psihologiju. Grafički zavod Hrvatske, Zagreb, 1991. Milčinski, L.: Psihosomatska obolenja. Psihiatrija. DZS, Ljubljana, 1986. Musek, J.: Osebnost. DDU Univerzum, Ljubljana, 1982. Nastovid, I.: Ncurotski sindromi. Dečje novine, Gornji Milanovac, 1984. Selič, P.: Bronhialna astma v luči teorije objektnih odnosov. Anthropos, 1991,23, 4-5,254-277. Selye, H.: History and present status of the stress concept V: Goldberger, L., Brezni t?,, S.: Handbook of stress. The Free Press, New York, 1982. Stegu, Z., OSaben, Z.: Vpliv psihičnih faktorjev na nastanek psihosomatskih motenj. Diplomska naloga, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1982. Stojiljkovič, S.: Psihijatrija sa medicinskom psihologijom. Medicinska knjiga, Beograd-Zagreb, 1984. Tič, I., Žagar, J.: Avtogeni trening pri bolnikih z esencialno hipertonijo. Diplomska naloga, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1981. Trstenjak, A.: Oris sodobne psihologije II, Uporabna psihologija, Založba Obzorja, Maribor, 1971. PSIHOLOGIJA ANTHROPOS 1994 /1-3 Povezave med vedenjem staršev, povezanim s pridobivanjem znanja, in otrokovo zaznavo lastne šolske uspešnosti ZLATKA CUGMAS POVZETEK V članku predstavljam raziskavo, ki sem jo izvedla s 113 prvošolci, ki so na preizkusu inteligentnosti dosegli visok rezultat, in njihovimi starši. Starši so morali izbrati odgovor, ki kaže, kako bi reagirali v situaciji, ko učiteljica otrokovo znanje napačno oceni, oz. v situaciji izbire otrokove interesne dejavnosti. Odgovori, med katerimi so lahko izbirali, so izražali različno stopnjo navajanja otroka na samostojno reševanje problemov oz. različno stopnjo dopuščanja, da otrok sam odloča o sebi. Ugotovila sem, da imajo najbolj optimistična pričakovanja v zvezi s 'šolskimi dosežki tisti prvošolci, katerih starši resno obravnavajo otrokove probleme v zvezi z učenjem, aktivno sami rešujejo otrokov problem ali spodbujajo otroka k temu, da ga rešuje sam, pri izbiri interesne dejavnosti pa ravnajo demokratično, kar pomeni, da se z otrokom pogovorijo o pozitivnih in negativnih straneh odločitve. ABSTRACT CONNECTION BETWEEN PARENT'S ATTITUDE WITH REGARDS TO LEARNING AND THEIR CHILDREN'S AWARENESS OF THEIR SCHOOL SUCCESS In the article, I present a research which I have carried out with 113 firstgrades, who achieved high results in IQ tests, and their parents. The parents were asked to choose an answer of how they would reach in a situation where the teacher has wronlgy evaluted their child's knowledge and in the event of their did choosing an activity of interest. They could choose among the answers which expressed different degrees of accustoming their child to independent problem solving and different degrees of the child's freedom for independent decising making. I found that the first-grades having the most optimistic expectations about their study achievements were those whose parents treated their study problems seriously, actively participating in their solving or encouraging their children to solve them by themselves. With regards to choosing an interest activity the parents acted in a democratic way, speaking with their child about the positive and negative sides of a decision. PROBLEMATIKA Številni avtorji poročajo o pomembnih povezavah med tem, kako starši vzgajajo svoje otroke, in tem, kakšno zaznavo samega sebe otroci razvijejo. Buri s sodelavci (1988) navaja tri tipe vzgoje. Permisivni tip vzgoje se izraža v toplem starševskem odnosu do otroka. Permisivni starši imajo malo zahtev do otroka, njihova kontrola otroka je šibka, malo Kaznujejo. Avtoritarni starši, za katere avtor meni, da imajo najbolj negativen vpliv na razvoj otrokove zaznave samega sebe, zahtevajo poslušnost in večkrat kaznujejo. Avtoritativni starši so odločni, jasni pri postavljanju zahtev in omejitev, vendar delujejo razumsko, ne uporabljajo ostrega kaznovanja, pripravljeni so se pogovoriti z otrokom in so toliko prilagodljivi, da upoštevajo, da je v določenih situacijah lahko vedenje tudi drugačno od običajno sprejetega. Avtoritativni tip vzgoje je pozitivno povezan z razvojem samozaupanja, neodvisnosti, samokontrole in dosežkovne orientiranosti otroka. Coopersmith (1967; po Buri s sodelavci) je preveril zgoraj zapisane teze in ugotovil, da imajo višje samospoštovanje tisti deset- do dvanajstletni fantje, katerih starši se vedejo avtoritativno in s tem dajejo otroku občutek, daje pomemben, ljubljen in sprejet. Ni dobro, da otrok ne pozna omejitev, saj tako nikoli ne ve, kaj se od njega pričakuje ter kaj je prav in kaj ni. To pri otroku povzroča anksioznost. Starši dečkov z nizkim samospoštovanjem, so otroka manj cenili. Bili so skrajno permisivni, vendar so občasno uporabljali stroge kazni. Ker pravila niso bila jasno zastavljena, so pri kaznovanju otroci občutili, da se jim godi krivica. Do podobnih ugotovitev je prišel tudi Buri s sodelavci (1988). 84% študentov, ki so sodelovali v raziskavi in so poročali, da so jih starši vzgajali avtoritarno (tako oče, kot mati), je imelo nizko samospoštovanje. 89% študentov, ki so poročali o avtoritativnih starših, je imelo visoko samospoštovanje. Raziskava je pokazala, da ima stil starševske avtoritete večji vpliv na samospoštovanje pri dekletih kot pri fantih. Tudi Buri s sodelavci (1988) navaja, da avtoritarni starši negativno vplivajo na otrokov občutek lastne pomembnosti, medtem ko avtoritativni starši težijo k pogovoru z otrokom, dovoljujejo otroku udeležbo pri planiranju in odločanju ter s tem pri otroku razvijajo občutek pomembnosti. Cassidy (1988) je proučeval zvezo med tem, kako so se starši vedli do otroka kmalu po njegovem rojstvu, in otrokovo stopnjo samospoštovanja v kasnejših letih. Bowlby (1969, 1973, 1980; po Cassidy, 1988) ugotavlja, da nekateri starši otroka že od njegovega rojstva dalje pozorno opazujejo, svoja vedenja prilagajajo glede na vedenje otroka, brez nejevolje in odlašanja otroku zadovoljujejo potrebe, otroka sprejemajo toplo, razumejo in spodbujajo otrokovo aktivno raziskovanje okolja. Main, Kaplan in Cassidy (1985; po Cassidy, 1988) so ugotovili, da so tisti šestletni otroci, ki so v obdobju, ko so bili še dojenčki, živeli v okolju, v katerem so se počutili varno, pri gledanju filmov, ki so prikazovali zelo stresno hipotetično situacijo ločitve od oseb, ki so otroku blizu, reagirali bolj emocionalno odprto in so imeli bolj konstruktivne ideje glede tega, kaj mora otrok storiti v situaciji, ki jo prikazuje film. Kaplan in Main (1985; po Cassidy, 1988) sta našla pomembno zvezo med občutkom varnosti v dobi dojenčka in tem, kako je otrok prikazal svojo družino v risbi pri šestih letih starosti. Cassidy (1988) navaja, če bližnje osebe otroku nudijo določene ugodnosti, ko jih otrok zahteva, otrok občuti svojo vrednost. Otrok se v zgodnjih letih zaveda sebe v kontekstu zvez z bližnjimi osebami. Cassidy (1988) je izvedel študijo s šestletnimi otroki. Eksperimentator je povabil otroka in njegovo mater v sobo, kjer sta lahko risala. Eksperimentator ju je kmalu po vstopu v sobo zapustil. Nato je mati zapustila sobo, eksperimentator pa je z otrokom izvedel lestvice za ugotavljanje stopnje otrokovega samospoštovanja. Po eni uri se je mati vrnila v sobo, eksperimentator pa je opazoval vedenje otroka in matere (mati ni dobila nobenega posebnega navodila) pri tem ponovnem srečanju. Vedenje matere in otroka je bilo klasificirano v naslednje kategorije: 1. Varnost: topla, intimna interakcija, ki seje izražala s fizičnim kontaktom ali z neprekinjenim pogovorom; otrok je dal iniciativo za interakcijo ali jo je bil pripravljen sprejeti, pokazal je zadovoljstvo in sprostitev ob prisotnosti matere. 2. Odsotnost varnosti - izogibanje: izogibanje materi, omejevanje interakcije z materjo. 3. Odsotnost varnosti - ambivalentnost: izogibanje materi, otrok kaže žalost, strah, sovražnost, ambivalentnost do neposredne bližine matere. 4. Odsotnost varnosti - kontroliranje: otrok odklanja mater, jo kontrolira in jo želi kaznovati. Stopnja otrokovega samospoštovanja se je ugotavljala z intervjujem, ki je vseboval vprašanja: Bix (lutka), ali imaš rad (otrokovo ime)? Ali imaš rad (otrokovo ime) takšnega, kot je, ali bi ga naredil boljšega? Kako? Povej mi, Bix, ali ti želiš, da bi bil (otrokovo ime) tvoj prijatelj? itd. Otroci so morali uporabiti družino lutk in končati šest zgodb z naslednjo vsebino: otrok da materi darilo, ki gaje sam naredil; otrok pristopi k materi in ji reče: "Oprosti, mama!"; otrok ne mara jedi, ki so postrežene pri kosilu; otrok mora storiti nekaj, kar najbolj sovraži; otrok ugotovi, da so mu ukradli kolo, vidi pa nekega dečka z njim; otrok se zaradi hrupa prebudi sredi noči. Na osnovi teh zgodb so ugotovili, ali mati nudi otroku občutek varnosti, sprejetosti in samovrednosti; kako pomembni se zdijo otroku odnosi z materjo in ali so le-ti primerni tudi v stresnih situacijah. Otrokovi odgovori so bili klasificiram po naslednjih kategorijah: 1. Varnost - zaupljivost: Vodilna oseba je prikazana kot spoštovana. Zveza z materjo je pomembna in topla. V odnosu do matere otrok omenja pogajanje, "fair play" v stresnih situacijah, možnost, da išče pomoč pri materi, le-ta mu nudi varnost in zaščito v stresnih situacijah, ki so povezane z osebami zunaj družine. 2. Izogibanje: Vodilna oseba je izolirana, odklonjena. Zveza z materjo ni pomembna. Zanikajo se konflikti v stresnih situacijah, ki se odvijajo znotraj ali zunaj družine, kakor tudi potreba po pomoči. 3. Sovražnost - negativnost: Vodilna oseba se vede sovražno, negativno. Zveza z materjo je slabo organizirana. Izvedel se je neposreden intervju z otrokom, ki je vključeval naslednja vprašanja: Mi lahko poveš kaj dobrega o sebi? Kaj pa slabega? Je kakšen način, da bi bil boljši? Mi lahko poveš pet besed o sebi? itd. Uporabljena je bila lestvica samovrednotenja avtorjev Harter in Pike (1984) in podlestvica globalnega samospoštovanja avtorice Harter (1982). Predpostavka avtorja raziskave je bila, da pozitivne izkušnje v obdobju dojenčka in izraz otrokovega neambivalentnega vedenja do matere, ko se otrok in mati ponovno snideta v otroku tuji situaciji, pomeni, da je otrok razvil model, ki prikazuje mater kot dovolj občutljivo za otrokove probleme in vselej koristno. Nasprotno pa negativne izkušnje v obdobju dojenčka in otrokovo izogibanje materi oz. izražanje ambiva-lentnega odnosa do nje pomeni, daje otrok razvil model matere, ki le zavrača, ovira in je nekonsistentno koristna. Raziskava je potrdila hipotezo, da obstaja pomembna zveza med otrokovimi odnosi z materjo in otrokovo zaznavo samega sebe. Otroci, katerim odnos z materjo nudi varnost (topel in intimen odnos), pozitivno opisujejo sebe in imajo sposobnost, da si dovoljujejo normalno nepopolnost. Pozitivno se sprejemajo kljub napakam. Odnos z materjo se jim zdi pomemben, interakcije z materjo pa so opisane kot jasne, neposredne, pozitivne in polne podpore. V zgodbah je vodilna oseba sprejeta in vredna, čustva so prikazana. Ti otroci tolerirajo tudi stres. Otroci, ki so se materi izogibali, ocenjujejo, da odnos z materjo ni pomemben. Če bi pripisovali velik pomen dobri zvezi z materjo, pa tega odnosa ne bi bili deležni, bi lahko bilo zanje to spoznanje izredno boleče. Sebe prikazujejo v najboljši luči, kar prav tako lahko razložimo s tem, da jih matere v resnici večkrat odklanjajo. Nesmiselno je pričakovati, da bodo sebi dopuščali napake, ki lahko vodijo do tega, da jih bo okolica ponovno odklanjala. Otroci, ki so pri 6. letu starosti izrazili kontrolo nad starši, so v odnosu do matere kazali porušeno normalno hierarhijo otrok - mati, večkrat so se obnašali sovražno in nasilno do matere. Sebe so prikazovali v negativni luči. Kot navaja Cassidy, če so matere nesposobne otroku pomagati pri organizaciji sveta, otrok začne videti svet kot neurejen prostor in ima malo zaupanja v to, da so lahko njegovi nasilni impulzi (ali nasilni impulzi drugih ljudi) kontrolirani. Ker morajo ti otroci skrbeti za starše, se zato čutijo obremenjeni in razdražljivi, ne pa toliko odklonjeni. Otrok, ki so do matere izražali ambivalenten odnos, je bilo najmanj, zato ni povsem znano, kakšno je njihovo samospoštovanje. Cassidy (1988) postavlja številna originalna vprašanja: Obstaja možnost, da otrokovo samospoštovanje determinira kvaliteto odnosa otrok - mati. Starši, ki imajo otroka z nizkim samospoštovanjem, težko vzpostavijo dobre zveze z otrokom. Morda pa obstaja neki tretji dejavnik, ki determinira otrokovo samospoštovanje, pa tudi odnos med materjo in otrokom (otrokovi športni dosežki, dosežki v šoli itd.). Zagotovo vplivajo na odnos med materjo in otrokom ne le karakteristike matere, ampak tudi karakteristike otroka. Raziskava je potrdila zvezo med odnosom mati - otrok in stopnjo otrokovega samospoštovanja, ni pa odkrila mehanizmov, ki to zvezo pogojujejo. Potrebno bi bilo odgovoriti na vprašanje, ali otrok oblikuje zaznavo samega sebe in bližnjih oseb na osnovi tega, kar mu drugi povedo (semantični spomin), ali na osnovi specifičnih oblik vedenja drugih oseb (epizodični spomin). Potrebno bi bilo raziskati tudi vlogo drugih oseb, in sicer, ali je njihova vloga pomembna; kaj se zgodi, če ena oseba daje otroku občutek, da je vreden in ljubljen, druga pa prav nasprotno; ali se te konfliktne informacije integrirajo v oblikovanje enega reprezentacijskega modela sebe; in če je to res, prek katerih procesov in kdaj se to zgodi. Raziskava je podprla ideje o kontinuiteti v razvoju. Zveze z bližnjimi osebami imajo dolgoročen vpliv na razvoj posameznikovega samospoštovanja. To pomeni, da imajo zveze z bližnjimi osebami iz zgodnjega obdobja pomembno vlogo tudi takrat, ko se posameznik znajde v povsem novih situacijah, ko bližnje osebe niso več prisotne. Otrok inkorporira izkušnje, dobljene v odnosu z bližnjimi osebami, v model sebe in bližnjih oseb in ta model vnaša v nove situacije in zveze z ljudmi. Določen pritisk po kontinuiranosti izvaja okolje, vendar model sebe in bližnjih oseb, ki si ga otrok ustvari, temu pritisku ne nasprotuje (iskanje določene vrste ljudi, spodbujanje določenega vedenja pri teh ljudeh, itd.). Tudi Scott (1969; po Lamovec, 1987) je na osnovi raziskave z adolescenti ugotovil, da so za razvoj samospoštovanja pomembni predvsem naslednji dejavniki: da starši sprejemajo otroka, mu omogočajo zadovoljitev temeljnih potreb, obojestransko zaupanje med otrokom in starši, skladnost med otrokom in starši, harmonični družinski odnosi. Jourard in Remy (1955, po Lamovec, 1987) trdita, da je otrokova stopnja samospoštovanja odsev spoštovanja, ki ga čutijo starši do otroka. Rosenberg (1965, po Lamovec, 1987) je na osnovi raziskave z adolescenti ugotovil, da socialnoekonomski status družine nima pomembnega vpliva na stopnjo samospoštovanja otrok, pomembno pa je družinsko okolje. Adolescenti, ki so imeli dobre odnose z očetom, so imeli višje samospoštovanje kot adolescenti, katerih očetje so bili bolj neosebni in odmaknjeni. Lamovčeva (1987) zaključuje, da ob spremembi socialnega okolja lahko pričakujemo spremembe v otrokovem samospoštovanju. Tudi Lewis, Brooks-Gunn in Jaskir (1985) navajajo ugotovitve drugih avtorjev, da otroci, ki so bolj navezani na svoje starše, razvijejo bolj zdravo zaznavo samih sebe. V raziskavi, ki jo predstavljam v tem članku, sem želela preveriti zvezo med tem, kako bi starši, kot trdijo, reagirali v dveh situacijah, ki sta v zvezi z otrokovim pridobivanjem znanja in otrokovo zaznavo lastne šolske uspešnosti. Zanimalo me je, ali je stopnja privajanja otroka na samostojno reševanje problemov oz. stopnja samostojnega odločanja o sebi pomembno povezana s stopnjo samoocenjevanja šolske uspešnosti oz. s pričakovanji šolskih ocen prvošolcev. Preverila sem tudi, koliko so hipotetične reakcije staršev v omenjenih dveh situacijah povezane z drugimi spremenljivkami, za katere predvidevam oz. so se že pokazale kot povezane z razvojem otrokove zaznave lastne šolske uspešnosti. METODOLOGIJA Vzorec Vsi prvošolci petih naključno izbranih mestnih osnovnih šol so bili na začetku šolskega leta 1991/92 testirani s psihometričnim preizkusom inteligentnosti: Otis-Lennon -Mental Ability Test (v nadaljnjem tekstu: OLMAT; Otis in Lennon, 1968). Prvošolci so bili rangirani po izračunanem inteligenčnem kvocientu (v nadaljnjem tekstu: IQ), v vzorec raziskave pa so bili izbrani le tisti prvošolci, ki so se na tej rang listi uvrstili v zgornjo tretjino (aritm. sred. rezultatov v vzorec izbranih otrok je 111.94, SD pa 7.10). Teh je bilo 113 (54 dečkov, 59 deklic; 36 otrok je imelo starše nižjega izobrazbenega nivoja, 38 srednjega izobrazbenega nivoja in 39 višjega izobrazbenega nivoja). Razlog, da sem se odločila za selekcioniran vzorec otrok, je v problemih, ki sem si jih poleg teh, ki jih omenjam v tem članku, zastavila v raziskovalnem delu. Na osnovi selekcioniranega vzorca otrok pa sem kontrolirala tudi inteligentnost otrok. V raziskavi so sodelovali starši opisanih otrok, in sicer 88 mater in 40 očetov. Sodelovalo pa je tudi šest učiteljic, ki so poučevale otroke, ki so sodelovali v raziskavi, v prvem razredu. Spremenljivke V raziskavo je bila vključena naslednja neodvisna spremenljivka: - hipotetične reakcije mater oz. očetov v dveh situacijah, opisanih v zgodbah. V raziskavo so bile vključene naslednje odvisne spremenljivke: - otrokova samoocena šolske uspešnosti na začetku šolskega leta in ob zaključku šolskega leta; - otrokova pričakovanja prvih šolskih ocen (na začetku šolskega leta) in zaključnih šolskih ocen (na začetku in ob zaključku šolskega leta); - pomen, ki ga otrok pripisuje uspešnosti na različnih področjih delovanja in pojavljanja na začetku šolskega leta; - ocene otrokove šolske uspešnosti in šolske sposobnosti, ki jih posredujejo starši na začetku šolskega leta; - pričakovanja staršev otrokovih zaključnih šolskih ocen na začetku in ob zak- ljučku šolskega leta; - pomen, ki ga starši pripisujejo otrokovi uspešnosti na različnih področjih delovanja in pojavljanja na začetku šolskega leta; - otrokova zaznava, kakšne prve oz. zaključne šolske ocene pričakujejo njegovi starši na začetku oz. ob zaključku šolskega leta; - otrokova zaznava, kakšen pomen starši pripisujejo njegovi uspešnosti na različnih področjih delovanja in pojavljanja na začetku šolskega leta. Ugotavljale so se tudi zveze med odgovori, ki jih v zvezi z zgodbama posredujejo matere in očetje, in otrokovim spolom, otrokovim IQ, rangom šolske sposobnosti, izobrazbo matere oz. očeta in otrokovimi dejanskimi zaključnimi šolskimi ocenami (splošni uspeh, ocena pri matematiki, slovenskem jeziku, spoznavanju narave in družbe (v nadaljnjem tekstu: SND)). Pripomočki - Otis-Lennon Mental Ability Test, psihometrični preizkus šolske sposobnosti (Otis in Lennon, 1968); - Rang otrokove šolske sposobnosti , Učiteljice so na začetku šolskega leta (mesec september) rangirale učence v razredu glede na to, kakšne šolske sposobnosti, se jim zdi, da učenci imajo; - Otrokova samoocena šolske uspešnosti Faktor Samoocena šolske uspešnosti, ekstrahiran na osnovi Lestvice percepirane kompetence za prvošolce, vsebuje največ postavk s področja besedne uspešnosti, nekaj postavk pa tudi z drugih področij delovanja in pojavljanja (podrobno predstavitev lestvice z rezultati, dobljenimi z vzorcem neselekcioniranih prvošolcev, glej Cugmas, 1993); - Lestvica ocen otrokove uspešnosti na različnih področjih delovanja za starše Na osnovi 5-stopenjske lestvice (od "zelo slab" do "najboljši v razredu") so starši ocenili otrokovo šolsko znanje in šolsko sposobnost; - Pričakovanja šolskih ocen Na osnovi petstopenjske lestvice je bilo treba izraziti pričakovanje splošnega uspeha, ocene pri matematiki, branju, pisanju, telovadbi in vedenju. Lestvica pričakovanj otrok, Lestvica otrokove zaznave, kakšne ocene pričakujejo starši, in Lestvica pričakovanj staršev so bile analogne, le da zadnja ni bila slikovna; - Lestvica pomena, ki ga otrok pripisuje uspešnosti na različnih področjih delovanja in pojavljanja Postavke "biti dober pri športu", "starši te imajo radi", "starši ti veliko kupijo", "biti lep", "veliko znati v šoli", "imeti veliko prijateljev" so oblikovale pare v vseh možnih kombinacijah. V vsakem paru je bilo treba izbrati pomembnejšo postavko. Lestvica otrokove zaznave, kakšen pomen starši pripisujejo otrokovi uspešnosti, in Lestvica pomena, ki ga starši pripisujejo otrokovi uspešnosti, sta bili analogni Lestvici pomena, ki ga otrok pripisuje uspešnosti na različnih področjih delovanja in pojavljanja, le da lestvica za starše ni bila slikovna; - Zgodbi hipotetičnih reakcij staršev v situacijah, povezanih z otrokovim pridobivanjem znanja, in sicer: 1. Otrok vam razočaran pove, da je ugotovil, da je pri popravi njegove naloge učiteljica napačno seštela točke pravilno rešenih nalog. Zaradi tega je dobil nižjo oceno, kot bi jo dobil, če bi učiteljica pravilno seštela točke. Ocene učiteljica ni vpisala v redovalnico. Kaj bi storili v tem primeru? a) otroku bi rekel(a), da bom v čimkrajšem možnem času šel(a) v šolo in opozoril(a) učiteljico na napako, kar tudi zares storim; b) otroku bi rekel(a), da bom rekel(a) partnerju(ki), naj gre v čimkrajšem možnem času v šolo in opozori učiteljico na napako, kar partner(ka) tudi zares stori; c) otroku bi rekel(a), da bom sam(a) ob priložnosti opozoril(a) učiteljico na napako, kar tudi zares storim; d) otroku bi rekel(a), da bo partner(ka) ob priliki opozoril(a) učiteljico na napako, kar tudi zares stori; e) otroku bi rekel(a), da bom ob priložnosti opozoril(a) učiteljico na napako, a tega ne storim, saj mislim, daje otrok že pozabil na dogodek; f) svetoval(a) bi otroku, kako naj učiteljico sam opozori na napako, ki jo je učiteljica naredila; g) rekel(a) bi otroku, naj stvar pusti pri miru, in ga potolažil(a) s tem, da ocena ni vpisana v redovalnico in da se vsakdo lahko zmoti. 2. Otroka imate možnost vpisati v samo eno izmed interesnih dejavnosti. Menite, da je otrok nadarjen za jezike in da je znanje jezikov v času, v katerem živimo, zelo pomembno, zato želite, da bi otrok obiskoval program za učenje tujega jezika. A otrok želi sodelovati v plesni skupini. Kaj bi storili v tem primeru? a) otroka bi vpisal(a) v tečaj tujega jezika in mu povedal(a), da o tako pomembnih stvareh odločajo starši; b) otroka bi vpisal(a) v tečaj tujega jezika. Izogibal(a) bi se pogovoru z otrokom na to temo; ali bi mu obljubil(a), da mu bom uresničil(a) kakšno drugo željo, če bo pridno hodil k tečaju tujega jezika; ali bi mu povedal(a), da bo zelo priden, če bo hodil k tečaju tujega jezika; c) otroka bi poskušal(a) prepričati, da je tečaj tujega jezika bolj primeren, mu povedal(a) vse razloge "za tečaj jezika" in ga vpisala v tečaj tujega jezika; d) otroka bi poskušal(a) prepričati, da je tečaj tujega jezika bolj primeren, mu povedal(a) vse razloge "za tečaj jezika"; a če bi vztrajal, bi ga vpisal(a) v plesni tečaj; e) otroka bi brez diskusije vpisal(a) v plesni tečaj. Postopek Raziskava se je izvedla v mesecu septembru in oktobru 1991, delno pa se je ponovila v času od aprila do junija 1992. Odgovori v zvezi s hipotetičnimi reakcijami staršev v dveh situacijah, povezanih z otrokovim pridobivanjem znanja, so bili zbrani ob zaključku šolskega leta. Vse preizkuse oz. lestvice so otroci izpolnjevali v dopoldanskem času, v času rednega pouka. Nekatere so izpolnjevali individualno, nekatere pa v skupinah celotnega razreda. Ostali podatki o otroku oz. družini so bili zbrani na začetku šolskega leta, ob zaključku šolskega leta pa so bile iz spričeval otrok izpisane šolske ocene. Hipoteza Predvidevam, da bodo prvošolci, ki bi jih matere oz. očetje v situacijah, kot jih prikazujeta zgodbi, bolj spodbujali k samostojnemu reševanju problemov oz. jim v večji meri dopuščali, da sami odločajo o stvareh, ki se jih tičejo, izrazili bolj pozitivno zaznavo lastne šolske uspešnosti kot ostali otroci. REZULTATI Rezultati kažejo, da se po odgovorih mater oz. očetov pri prvi in drugi zgodbi ne razlikujejo statistično pomembno otroci glede na spol, IQ in izobrazbo staršev. Po odgovorih mater pri prvi in drugi zgodbi se ne razlikujejo statistično pomembno otroci glede na rang šolske sposobnosti. Prav tako se ne razlikujejo statistično pomembno glede na rang šolske sposobnosti otroci, katerih očetje bi različno reagirali v situaciji izbire interesne dejavnosti, statistično pomembno pa se glede na rang šolske sposobnosti razlikujejo otroci, katerih očetje bi različno reagirali v situaciji napačne šolske ocene (F = 5.01*). In sicer, učiteljice so najslabše ocenile šolske sposobnosti tistih otrok, katerih očetje bi skrb v zvezi s šolsko oceno prepustili materi, najboljše pa so bile ocenjene šolske sposobnosti tistih otrok, katerih očetje bi otroka spodbudili, da sam reši problem, oz. bi se ob priložnosti sami oglasili pri učiteljici. Ni pomembnejših razlik med otroki, katerih očetje bi različno reagirali v primeru napačne ocene in v primeru izbire interesne dejavnosti, glede dejanskih zaključnih šolskih ocen. Ni pomembnejših razlik med otroki, katerih matere bi različno reagirale v primeru izbire interesne dejavnosti, glede zaključnih šolskih ocen. Obstajajo pa nekatere pomembne razlike med otroki, katerih matere bi različno reagirale v primeru napačne šolske ocene, in sicer glede dejanskega splošnega zaključnega šolskega uspeha (F = 2.90*), zaključne ocene pri matematiki (F = 6.03***), zaključne ocene pri slovenskem jeziku (F = 3.16*) in zaključne ocene pri SND (F = 3.30*). Za vse omenjene primere velja, da imajo najboljši zaključni uspeh oz. ocene tisti otroci, katerih matere bi takoj same uredile problem z napačno oceno, ali pa bi otroku rekle, naj se sam pogovori z učiteljico; najslabši zaključni uspeh oz. ocene pa tisti otroci, katerih matere bi problem preložile na partnerja oz. bi otroka le potolažile. Rezultati kažejo, da bi večina mater otroka spodbudila, da bi se sam pogovoril z učiteljico glede napačne šolske ocene (61 oz. 69.3%), manjše število mater bi problem rešilo tako, da bi se same (oz. v 1 primeru njihov partner) pogovorile z učiteljico (14 oz. 15.9%); prav tako tudi manjše število mater meni, da "problem" ni tako resen, da bi bila potrebna kakršnakoli reakcija otroka oziroma staršev (13 oz. 14.8%). Večina očetov (29 oz. 72.5%) bi otroka spodbudila, da bi se sam pogovoril z učiteljico; 8 (20%) očetov meni, da bi morali problem rešiti starši (4 od teh bi se z učiteljico pogovorili sami, 2 pa bi problem preložila na partnerko); otroka bi le potolažili trije očetje (7.5%). V primeru, ko je potrebno otroku izbrati ustrezno interesno dejavnost, bi največ mater poskušalo otroka prepričati v koristnost učenja jezika, a bi nazadnje popustilo otrokovim željam (60 oz. 69.0%). 11 (12.6%) mater bi otroka poskušalo prepričati v koristnost učenja tujega jezika in otroka nazadnje tudi vpisalo v ta tečaj. Brez pogajanja bi otroku ugodilo 16 (18.4%) mater. Največ očetov (23 oz. 57.5%) bi poskušalo otroka prepričati, naj se uči tuj jezik, a nazadnje bi popustili in ugodili otrokovi želji; le en oče (2.5%) bi avtoritarno nastopil in otroka brez pogajanja vpisal v tečaj tujega jezika; 8 očetov (20%) bi otroka poskušalo prepričati, da je tečaj tujega jezika bolj koristen, in bi ga vpisalo v tečaj tujega jezika; isti procent očetov pa bi otrokovi želji brez pogajanja ugodil. Otroci, katerih matere oz. očetje bi različno reagirali v situaciji učiteljičine zmote, se ne razlikujejo statistično pomembno glede stopnje samoocenjevanja šolske uspešnosti na začetku šolskega leta, kakor tudi ne ob zaključku šolskega leta. Otroci, katerih matere oz. očetje bi različno reagirali pri izbiri interesne dejavnosti, se ne razlikujejo statistično pomembno po samooceni šolske uspešnosti na začetku šolskega leta. Razlikujejo pa se statistično pomembno po stopnji samoocenjevanja šolske uspešnosti ob zaključku šolskega leta (F = 3.30*). Najvišjo stopnjo samoocenjevanja šolske uspešnosti so pokazali tisti otroci, katerih očetje bi jih skušali prepričati za učenje tujega jezika, pri čemer ni pomembno, ali bi se nazadnje odločili glede na svojo presojo ali bi ugodili želji otroka. Ob zaključku šolskega leta ni pomembnih razlik v samoocenjevanju otrok, katerih matere bi različno reagirale v primeru izbire interesne dejavnosti. Ocene, ki so jih matere in očetje posredovali na začetku šolskega leta v zvezi z otrokovim znanjem in sposobnostmi, se ne razlikujejo statistično pomembno glede na to, kako bi matere oz. očetje reagirali v situaciji napačne ocene oz. izbire interesne dejavnosti. Otroci, katerih matere bi različno reagirale v situaciji napačne šolske ocene oz. izbire interesne dejavnosti, se ne razlikujejo statistično pomembno glede pričakovanj v zvezi s prvimi in zaključnimi šolskimi ocenami na začetku šolskega leta oz. ob zaključku šolskega leta. V zvezi z odgovori očetov pa zasledimo pomembne razlike v otrokovih pričakovanjih zaključne šolske ocene pri telovadbi na začetku šolskega leta (F = 4.28**), in sicer najvišja pričakovanja imajo na začetku šolskega leta v zvezi z zaključno oceno pri telovadbi tisti otroci, katerih očetje bi spodbudili otroka, da bi sam rešil problem napačne šolske ocene, oz. bi ob priložnosti sami obiskali učiteljico; najnižja pričakovanja pa tisti otroci, katerih očetje bi le potolažili otroka oz. rešitev problema prenesli na partnerko. V zvezi z odgovori očetov zasledimo tudi pomembne razlike v pričakovanjih otrok zaključne šolske ocene pri pisanju na začetku šolskega leta (F = 2.92*), in sicer najvišje šolske ocene pri pisanju na začetku šolskega leta pričakujejo tisti otroci, katerih očetje bi po pregovarjanju popustili želji otroka in ga vpisali v plesni tečaj. Razlike so tudi v zvezi s pričakovanji otrok prve ocene pri telovadbi na začetku šolskega leta (F = 3.07*). Najnižje prve ocene pri telovadbi na začetku šolskega leta pričakujejo otroci, katerih očetje bi takoj (brez pregovarjanja) ugodili želji otroka in ga vpisali v plesni tečaj. Otroci, katerih matere oz. očetje bi različno reagirali v primeru napačne ocene oz. pri izbiri interesne dejavnosti, se razen v primerih, ki jih navajam v nadaljnjem tekstu, ne razlikujejo statistično pomembno v tem, kako zaznavajo pričakovanja svojih staršev v zvezi s prvimi in zaključnimi šolskimi ocenami na začetku šolskega leta oz. ob zaključku šolskega leta. Izjema je otrokova zaznava pričakovanj staršev v zvezi s prvo oceno pri pisanju na začetku šolskega leta (F = 3.28*; otrok, katerega oče bi ravnal v situaciji izbire interesne dejavnosti avtoritarno, zaznava, da pričakujejo njegovi starši najnižje ocene) in v zvezi s prvo oceno pri telovadbi na začetku šolskega leta (F = 3.00*; otroci, katerih očetje bi otroku po demokratičen pregovarjanju popustili in ga vpisali v plesni tečaj, zaznavajo, da pričakujejo njihovi starši najvišje ocene; otrok, katerega oče bi bil avtoritaren v tej odločitvi, pa zaznava, da pričakujejo njegovi starši najnižje ocene). Izraža se trend, da imajo matere, ki bi same takoj razrešile problem šolske ocene, otroke, ki ob zaključku šolskega leta menijo, da njihovi starši pričakujejo najvišjo splošno zaključno šolsko oceno (F = 2.77*) in zaključno oceno pri matematiki (3.94**). Otroci, ki menijo, da njihovi starši pričakujejo visoke (ne najvišje) ocene pri istih dveh predmetih, pa imajo matere, ki menijo, da bi moral otrok učiteljico sam opozoriti na napako. Otroci, ki zaznavajo, da njihovi starši pričakujejo najnižje ocene, pa imajo matere, ki bi otroku rekle, da se bo oče ob priložnosti oglasil v šoli. Prav tako se ob zaključku šolskega leta pomembno razlikuje zaznava pričakovanj staršev v zvezi z otrokovo zaključno oceno pri branju (F = 3.94**) pri otrocih, katerih očetje bi različno reagirali v situaciji napačne šolske ocene. In sicer otroci, ki zaznavajo, da njihovi starši pričakujejo najvišje ocene pri branju, imajo očete, ki bi se takoj sami pogovorili z učiteljico; otroci, ki zaznavajo, da njihovi starši pričakujejo najnižje ocene pri branju, pa imajo očete, ki bi rešitev problema prenesli na partnerko. Izjema je tudi otrokova zaznava pričakovanj staršev ob zaključku šolskega leta v zvezi z zaključno oceno pri telesni vzgoji (F = 3.62*), in sicer otroci, katerih očetje bi svojega otroka brez diskusije vpisali v plesni tečaj, zaznavajo, da pričakujejo njihovi starši najnižjo oceno pri telesni vzgoji. Ni statistično pomembnih razlik med očeti, ki bi različno reagirali v situaciji napačne šolske ocene in izbire interesne dejavnosti, v njihovih pričakovanjih otrokovih zaključnih šolskih ocen na začetku šolskega leta in ob zaključku šolskega leta. So pa pomembne razlike v pričakovanjih mater. Izraža se trend, da pričakujejo najvišjo splošno zaključno oceno (F = 2.91*) in oceno pri branju (F = 3.08*) na začetku šolskega leta tiste matere, ki bi same takoj rešile problem v zvezi z napačnim ocenjevanjem. Najnižje ocene pa pričakujejo tiste matere, ki bi otroku rekle, da se bo ob priložnosti oče oglasil v šoli, ali pa bi otroka le potolažile. Matere, ki bi različno reagirale pri izbiri otrokove interesne dejavnosti, se razlikujejo statistično pomembno po pričakovanjih otrokove zaključne šolske ocene pri vedenju (F = 3.43*) na začetku šolskega leta, in sicer najnižje šolske ocene pričakujejo tiste matere, ki bi otroka brez diskusije vpisale v plesni tečaj. Matere, ki bi same takoj razrešile problem napačne šolske ocene, so izražale ob zaključku šolskega leta najvišja pričakovanja v zvezi z otrokovim zaključnim šolskim uspehom (F = 6.66***), zaključno oceno pri matematiki (F = 3.21*), branju (F = 2.55*) in pisanju (F = 2.87*). Najnižje ocene pa so pričakovale tiste matere, ki bi otroka le potolažile ali bi mu rekle, da se bo ob priložnosti oče oglasil v šoli. Ni pomembnih razlik med otroki, katerih matere oz. očetje bi različno reagirali v situaciji napačne šolske ocene oz. izbire interesne dejavnosti, glede pomena, ki ga otroci pripisujejo lastni uspešnosti na različnih področjih delovanja. Prav tako ni pomembnih razlik med materami oz. očeti, ki bi različno reagirali v primeru napačne šolske ocene in izbire interesne dejavnosti, glede pomena, ki ga matere oz. očetje sami pripisujejo otrokovim uspehom na različnih področjih delovanja. Izjema je le glede pomena, ki ga matere pripisujejo otrokovi materialni posesti (F = 3.07*). Kaže se trend, da pripisujejo največji pomen otrokovi materialni posesti tiste matere, ki bi v situaciji napačne šolske ocene otroku le svetovale, naj se pomiri. Obstajajo pomembne razlike med otroki glede tega, kako zaznavajo, kakšen pomen njihovi starši pripisujejo otrokovi zunanjosti (F = 3.45*). Kaže se trend, da po zaznavi otrok največji pomen otrokovi zunanjosti pripisujejo starši otrok, katerih matere bi v situaciji napačne šolske ocene le potolažile otroka, ali pa bi mu rekle, da se bo ob priložnosti oče oglasil v šoli. Prav tako so pomembne razlike med otroki, katerih matere bi v situaciji napačne šolske ocene različno reagirale, glede tega, kako zaznavajo, kakšen pomen starši pripisujejo otrokovemu šolskemu znanju (F = 3.88**). Kaže se trend, da po zaznavi otrok največji pomen otrokovemu šolskemu znanju pripisujejo starši otrok, katerih matere bi v opisani situaciji spodbudile otroka, da se sam pogovori z učiteljico. Ne obstajajo pomembne razlike med otroki, katerih očetje bi različno reagirali v situaciji napačne šolske ocene oz. izbire interesne dejavnosti, glede zaznave, kakšen pomen starši pripisujejo uspešnosti na različnih področjih delovanja. Prav tako ne obstajajo tovrstne pomembne razlike med otroki, katerih matere bi različno reagirale v situaciji izbire interesne dejavnosti. DISKUSIJA Rezultati raziskave niso povsem potrdili mojih predvidevanj. Nisem odkrila pomembnih razlik med otroki, katerih starši bi otroka spodbudili, da svoje probleme rešuje sam, in otroki, katerih starši bi problem napačne šolske ocene reševali sami. Obe vrsti reakcij sta se pokazali kot pozitivni za razvoj otrokove optimistične in pozitivne zaznave lastne šolske uspešnosti. Kot negativne za razvoj otrokove zaznave lastne šolske uspešnosti so se pokazale reakcije staršev, ki (verjetno ne da bi se starši tega zavedali) otroku kažejo, da se staršem otrokovi problemi (npr. problem napačne šolske ocene) ne zdijo dovolj resni, da bi posredovali ali da bi otroka spodbudili, da ukrepa sam. Morda se staršem takšni problemi res ne zdijo dovolj resni, ali pa se raje ne odločajo za posredovanje pri učiteljici iz drugih razlogov (slabe izkušnje z učiteljico, občutek negotovosti in drugo). V primeru učiteljičine zmote bi otroka le potolažili, češ, saj učiteljica ocene ni vpisala v redovalnico, ali pa bi rešitev problema prenesli na partnerja. Verjetno je, da so starši, ki bi se sami pogovorili z učiteljico oz. bi k temu spodbudili svojega otroka, bolj občutljivi za otrokove probleme, imajo več volje odpravljati otrokova neprijetna čustva in popravljati krivice, ki se dogodijo otroku. Glede na to, da njihove tovrstne hipotetične reakcije niso pomembno povezane s pomenom, ki ga pripisujejo otrokovemu šolskemu znanju, lahko sklepam, da omenjene reakcije izražajo nekaj več kot le prizadevanje za otrokove dobre šolske dosežke. Predvidevam, da izražajo razumevanje otroka in nudenje opore v frustracijskih situacijah, ki jih otrok doživi v stiku z zunanjim svetom. Učiteljice so na začetku šolskega leta najvišje ocenile šolske sposobnosti tistih otrok, katerih očetje bi sami reševali problem napačne šolske ocene, ali bi k temu spodbudili otroka. Prav tako so imeli najboljše zaključne šolske ocene tisti otroci, katerih matere bi v opisani hipotetični situaciji same reševale problem, ali pa bi spodbudile otroka, da bi se sam pogovoril z učiteljico. Sklepam lahko, da v mesecu septembru učiteljice niso imele dovolj izkušenj v zvezi z otrokovim znanjem in sposobnostmi, da bi lahko le na osnovi le-teh dajale ocene otrokove šolske sposobnosti. Morda so učiteljice ocenjevale otrokove šolske sposobnosti tudi na osnovi reakcij staršev. Odprto ostaja vprašanje, na kakšen način so hipotetične reakcije staršev v situaciji napačne šolske ocene povezane z otrokovimi zaključnimi šolskimi ocenami. Gotovo je, da je zveza posredna. Morda učiteljice več pričakujejo v zvezi s šolskimi dosežki od tistih otrok, za katere se starši bolj zanimajo, kar vpliva na to, da te otroke bolje ocenjujejo. Morda starši, ki aktivno pokažejo zanimanje za otrokove šolske dosežke, več pomagajo otrokom pri osvajanju znanja, pa ti otroci zato v šoli pokažejo več znanja in so zaradi tega bolje ocenjeni. Prepričana pa sem, da je verjetna tudi tretja razlaga. In sicer, otroci, ki občutijo, da jih starši razumejo in jim pomagajo pri reševanju problemov, bolj zaupajo vase (imajo bolj optimistična pričakovanja šolskih ocen, kot kaže raziskava), verjamejo, da jim tudi starši zaupajo, da bodo v šoli uspešni (njihova zaznava pričakovanj staršev je bolj optimistična), kar posredno pozitivno vpliva na doseganje dobrih šolskih ocen. Rezultati raziskave tudi niso povsem potrdili hipoteze, da bolj optimistično vstopajo v šolo in zaključujejo prvi razred tisti otroci, katerim starši dopuščajo več samostojnosti pri odločanju o zadevah, ki se tičejo otrok samih. Pokazalo se je, da najbolj ugodno vplivajo na razvoj otrokove pozitivne zaznave lastne šolske uspešnosti tisti starši, ki v problemih, ki se sicer tičejo otroka, izrazijo svoja stališča, poskušajo otroka prepričati, da se moti, čeprav morda nazadnje popustijo in ugodijo otrokovi želji. Verjetno je, da otroci, katerim starši brez pregovarjanja uresničijo tudi nes- miselne želje, čutijo, da niso dovolj vredni, da bi se starši z njimi pogajali, kar lahko vpliva tudi na njihov odnos do sprejemanja znanja in samega sebe (glej Cugmas, 1992). Prav tako lahko na osnovi rezultatov predstavljene raziskave sklepam, da otroci, katerih starši ukrepajo avtoritarno (npr. otroka vpišejo v tečaj tujega jezika brez predhodnega razgovora), ne razvijejo optimistične zaznave lastne šolske uspešnosti in ne zaznavajo, da bi imeli njihovi starši optimistična pričakovanja glede šolskih ocen. Rezultati kažejo tudi določene vrednostne usmeritve staršev. Te se izražajo predvsem v rezultatih glede pomena, ki ga starši (kakor sami navajajo oz. kot to zaznavajo otroci) pripisujejo otrokovi uspešnosti na različnih področjih delovanja in pojavljanja. Npr. matere, ki bi v situaciji napačne šolske ocene otroka le potolažile, pripisujejo največji pomen otrokovi materialni posesti. Verjetno so te matere tako obremenjene s preživetjem, da se jim zdijo tovrstni otrokovi problemi manj pomembni, ali pa čutijo manjšo potrebo po stikih z učiteljico. Večina očetov in mater trdi, da bi spodbudili otroka k samostojnemu reševanju problemov, oz. da bi se z otrokom pogovorili o pozitivnih in negativnih straneh odločitve. Morda so rezultati takšni prav zaradi selekcioniranega vzorca otrok, ki so sodelovali v raziskavi. Raziskavo bi bilo smiselno ponoviti tudi na vzorcu nese-lekcioniranih otrok, saj lahko predvidevamo, da so starši, ki so sodelovali v raziskavi, ki jo predstavljam, zaradi otrokovih višjih sposobnosti lahko zaupali otroku, da se bo znal ustrezno sam pogovoriti z učiteljico, oz. so se z otrokom lahko pogovorili glede izbire interesne dejavnosti. Odgovori staršev pa bi lahko bili drugačni, če bi se le-ti zavedali, da otrokove sposobnosti niso visoke. Rezultati predstavljene raziskave niso potrdili mojih predvidevanj, so pa v skladu z ugotovitvami drugih avtorjev, citiranih v uvodnem delu članka, glede vloge stila vzgoje pri razvoju otrokove zaznave samega sebe. Kljub temu, da je vzorec mater, še posebej pa očetov, ki so sodelovali v raziskavi, majhen in da lahko pogosto govorimo le o tendencah, dajejo rezultati predstavljene raziskave dovolj enotno sliko, da so lahko dobra osnova za nadaljnje raziskave. LITERATURA Buri, J. R.; Louiselle, P. A.; Misukanis, T. M. in Mueller, R. A., Effects of Parental Authoritarianism and Authoritativencss on Self-Esteem, Personality and Social Psychology Bulletin, 2, 1988,271-282. Cassidy, ]., Child-Mother Attachment and the Self in Six-Jear-Olds, Child Development, 59, 1988,121-134. Cugmas, Z., Zveza med otrokovim vedenjem v mali Soli in otrokovo percepcijo lastne šolske kompetence ob vstopu v šolo, Sodobna pedagogika, 9-10, 1992, 544-555. Cugmas, Z., Komponente perccpcije lastne šolske kompetence prvošolcev na začetku šolskega leta, Anthropos, 1-2, 1993, 19-30. Harter, S., The Perceived Competence Scale for Children, Child Development, 53,1982, 87-97. Haiter, S. in Pike, R., The Pictorial Scale of Perceived Competence nad Social Acceptance for Young Children, Child Development, 6, 1984, 1969-1982. Lamovec, T., Faktorji samospoštovanja, Anthropos, I-II, 1987, 223-236. Lewis, M., Brooks-Gunn, J. in Jaskir, J., Individual Differences in Visual Self-Recognition as a Function of Mother-Infant Attachment Relationship, Developmental Psychology, 6, 1985, 1 181-1187. Otis, A. S. in Lennon, R. T., Otis-Lennon Mental Ability Test, Manual for Administration, Harcourt Brace Jovanovich, 1968. PSIHOLOGIJA ANTHROPOS 1994 /1-3 Osebnostni korelati grafičnega izražanja AS J A NINA KOVAČEV JANEK MUSEK POVZETEK V pričujoči raziskavi smo ugotavljali osebnostne korelate grafičnega izražanja štirih primarnih emocij (veselja, žalosti, jeze in strahu). Abstraktne risbe emocij smo analizirali po vnaprej pripravljenem seznamu likovnih elementov in nekaterih značilnosti likovne strukture ter ugotavljali njihovo prisotnost na risbah subjektov. Temeljne osebnostne dimenzije smo merili z Eysenckovim osebnostnim vprašalnikom (EPQ). Korelacije med elementi grafičnega izražanja in temeljnimi osebnostnimi dimenzijami smo izračunali najprej za vse risbe skupaj, nato pa za risbe vsake posamezne primarne emocije posebej. Ugotovili smo, da je ekstravertnost v pozitivni korelaciji z uporabo rdeče barve, medtem ko nevroticizem ne korelira z uporabo nobenega likovnega elementa. Pri psihoticizmu se ni pojavila nobena značilna korelacija s katerim koli elementom grafičnega izražanja, vendar je večina korelacij med njim in likovnimi elementi neobičajnih. Psihoticizem namreč korelira z uporabo tistih, ki so atipični za predmet upodobitve. Lažnivost se povezuje z različnimi indikatorji želje po zbujanju pozornosti in s previdnostjo v izražanju. Starost je v negativni korelaciji s pogostnostjo uporabe modre barve in v pozitivni s pogostnostjo uporabe prekinjenih črt. Značilnosti grafičnega izražanja emocij korelirajo tudi s spolom. Dekleta uporabljajo tople in žive barve (zlasti oranžno in zeleno) pogosteje kot fantje. ABSTRACT PERSONALITY CORRELATES OF THE GRAPHIC SELF-EXPRESSION The present research was carried out to determine the personality correlates of the graphic expression of four primary emotions (joy, sorrow, anger, and fear). The abstract drawings of emotions were analyzed according to a list of plastic elements and some characteristics of the plastic structure. The basic personality dimensions were measured with Eysenck Personality Questionnaire (EPQ). Correlations between the elements of the graphic self- expression and the basic personality traits were calculated first for all drawings together and then for the drawings of each primary emotion separately. It was found out that extroversion correlates with the use of red colour, while neuroticism does not correlate with the use of any plastic element. Psychoticism did not have a typical correlation with the use of any element of the graphic self-expression. Still, most of the correlations between it and the plastic elements are very unusual. Psychoticism namely correlates with the use of those, which are atypical for the subject. Lying disposition correlates with some indicators of the whish to cause a great sensation and with carefulleness in expressing. Age is in negative correlation with the use of blue colour and in positive with the use of hatched lines. The characteristics of the graphic symbolization of emotions also correlate with sex. Girls use warm and vivid colours (particularly orange and green) more often than boys. UVOD OSEBNOSTNE LASTNOSTI, TIPI IN DIMENZIJE - NJIHOVE SKUPNE LASTNOSTI IN TEMELJNE RAZLIKE Z izrazom "osebnostna lastnost" označujemo osnovne osebnostne enote, tj. konstitutivne dele strukturalno različnih modelov osebnosti. Musek (1982) jih opredeljuje kot relativno trajne in značilne enote osebnostnega delovanja. Različni avtorji se razhajajo glede izvorov in determinant osebnostnih lastnosti. V grobem bi lahko večino nasprotij med njimi zvedli na temeljno dihotomijo personalizem - situacionizem, saj v strokovni literaturi pogosto zasledimo pretirano poudarjanje enega od obeh vidikov. Neenotnost pri poudarjanju pomembnosti osebnih in situacijskih determinant ter pri določanju njihovega relativnega deleža v subjektovem vedenju povzroča številne težave pri njihovem proučevanju. Težko je namreč ugotoviti, ali je subjektovo vedenje pretežno osebnostno specifično, pretežno situacijsko specifično, ali kar oboje. Verjetno tudi v tem pogledu obstajajo precejšnje intra- in interindividualne razlike, zato je treba za kakršno koli zanesljivo oceno in predikcijo vedenja upoštevati vplive različnih dejavnikov obeh vrst in njihovo interakcijo. Vsi trije dejavniki namreč dopri-našajo k bogatemu repertoarju subjektovih vedenjskih vzorcev v različnih vedenjskih situacijah. Osebnostne lastnosti lahko pojmujemo tudi kot vedenjske enote oziroma kot trajne in značilne načine reagiranja in vedenja (kar je značilno predvsem za beha-vioristično usmerjene raziskovalce osebnosti), ali kot dispozicije. Pri dispozi-cionalnem pojmovanju osebnostnih lastnosti sta mogoči dve pojmovanji, ki omogočata razdelitev osebnostnih lastnosti v dve kategoriji. Prva vključuje osebnostne lastnosti, kijih lahko pojmujemo kot pripravljenost oziroma potencial za doseganje (npr. inteligentnost), druga pa osebnostne lastnosti z dinamično, usmerjevalno vlogo. Te lahko označimo kot naravnanost oziroma tendenco k doseganju. Med različnimi osebnostnimi lastnostmi obstajajo razlike v obsegu, širini in pos-plošenosti. Za poglobljeno in celostno doumetje osebnostne strukture je treba določiti tudi stopnjo skladnosti med njimi, saj lahko le na podlagi poznavanja njihovih kvantitativnih vrednosti ugotovimo, katere specifične lastnosti se pri posamezniku povezujejo v višje komplekse. Pri tem uporabljamo metodo faktorske analize, zato se je za komplekse specifičnih osebnostnih lastnosti uveljavil naziv osebnostni faktorji. Na podlagi večkratnega faktoriziranja rezultatov, kijih dobimo z različnimi merskimi instrumenti, je mogoče prodreti do najkompleksnejših osebnostnih lastnosti, ki celostno opredeljujejo osebnost in so bile pogosto tudi podlaga osebnostnih tipologij. Te temeljijo na kategorizaciji osebnosti glede na njihove medosebne podobnosti in razlike, zato lahko osebnostni tip označimo kot organizacijo oziroma kompleks oseb- nostnih lastnosti, ki ustreza določeni skupini osebnosti. Različne tipologije osebnosti igrajo pomembno vlogo v vsakdanjem, teoretskem in znanstvenem mišljenju. Pogosto jih zasledimo v mitologiji in religiji, vendar tudi v umetnosti, filozofiji in znanosti. Redukcionistična ekonomija, ki so ji podrejene, pomeni osiromašitev in poenostavitev osebnosti, zato so osebnostni tipi idealizirane, ire-alne abstrakcije. V realnosti se namreč osebnostne lastnosti porazdeljujejo normalno. Zato jih je smiselno predstaviti kot dimenzije, ki jih opredeljujemo bipolarno z dvema skrajnima poloma in med njiju umeščamo subjekte glede na stopnjo izraženosti določene lastnosti. Na podlagi izračunavanja korelacij med specifičnimi manifestnimi lastnostmi lahko naredimo faktorsko analizo rezultatov in ugotovimo njihove globlje determinante. Ugotavljanje latentnih dimenzij je značilno predvsem za faktorske teorije osebnosti, med katerimi sta najpomembnejši Eysenckova in Cattellova teorija. EYSENCKOV A TEORIJA OSEBNOSTI IN NJENE TEMELJNE DIMENZIJE Eysenck (1953) je zasnoval svojo teorijo osebnosti na podlagi faktorske analize korelacij med različnimi osebnostnimi indikatorji, ki jih je ugotavljal z različnimi merskimi instrumenti. S pomočjo večkratnega faktoriziranja rezultatov je dobil več faktorjev na različnih ravneh generalnosti in določil štiri ravni hierarhične organizacije osebnosti: 1. raven specifičnih reakcij, 2. raven navad, 3. raven lastnosti in 4. raven tipa. Na najnižjo raven osebnostne organizacije umešča Eysenck (1953) specifične postopke in posamične reakcije, ki odgovarjajo določenim dražljajem iz okolja in se pojavljajo v vseh življenjskih situacijah. Na drugi ravni zasledimo habitualne odgovore in postopke oziroma habitualno vedenje, ki vključuje več specifičnih reakcij in je zato že na višji stopnji splošnosti. Na tretji organizacijski ravni so osebnostne lastnosti, ki jih določajo korelacije med dvema navadama ali več navadami, na četrti (zadnji in najvišji) ravni osebnostne organizacije pa so osebnostni tipi. Te določajo korelacije med posameznimi osebnostnimi lastnostmi in so odvisni od njihove organizacije. Temeljne osebnostne dimenzije in tipi osebnosti Na podlagi faktorske analize rezultatov različnih empiričnih študij je Eysenck ugotovil tri temeljne osebnostne dimenzije, ki jih je tudi poimenoval, jasno opredelil in opisal. To so: 1. dimenzija ekstraverzije - introverzije, 2. dimenzija nevroticizma oziroma čustvene labilnosti - stabilnosti in 3. dimenzija psihoticizma. Prvi dve dimenziji sta bipolarni, ortogonalni1 in jasno opredeljeni. Omogočata določitev štirih tipov, tj. štirih ekstremnih skupin, ki se po svojih osebnostnih Ortagonalnost oziroma pravokotnost osebnostnih dimenzij pomeni njuno medsebojno neodvisnost. To velja predvsem za bazične dimenzije osebnosti, ki jih dobimo z večkratno faktorizacijo podatkov in ki determinirajo vrsto subjektovih vedenjskih vzorcev. lastnostih zaradi specifične interakcije med obema temeljnima dimenzijama bistveno razlikujejo med seboj. Kriterijska analiza podatkov (tj. primerjava subjektov z eks-tremno izraženimi lastnostmi ekstraverzije s tistimi, ki so pokazali izrazito intro-vertiranost, ter primerjava ekstremno nevrotičnih oseb z osebami brez nevrotičnih vedenjskih vzorcev) je omogočila, da so Eysenck in njegovi sodelavci določili atribute skrajnih polov obeh dimenzij. V nasprotju s prej omenjenima dimenzijama je dimenzija psihoticizma nekoliko sporna in nejasna, tako da za postavke, ki naj bi merile psihoticizem, še vedno ni popolnoma jasno, kaj v resnici merijo. Seveda pa visoko število točk pri postavkah, ki naj bi po Eysencku merile t. i. "psihoticizem", še ne pomeni subjektove psihotičnosti, saj je Eysenckov vprašalnik EPQ prirejen normalni populaciji. Čeprav sta prvi dve osebnostni dimenziji opredeljeni mnogo bolj jasno in enopomensko, Eysenck ne zanika možnosti, da sta tudi ti dve sestavljeni dimenziji. V enem izmed svojih del (Eysenck, 1975) navaja sedem subdimenzij vsake izmed temeljnih dimenzij osebnosti. Tabela 1: Subdimenzije temeljnih dimenzij osebnosti (Musek, 1988) INTROVERTNOST - NEVROTICITEM - PSIHOTICIZEM - EKSTRAVERTNOST STABILNOST NEPSIHOTICIZEM - aktivnost - samospoštovanje - agresivnost - sociabilnost - srečnost - dominantnost - prevzemanje tveganja - anksioznost - visoke aspiracije - impulzivnost - obsesivnost - manipuliranje - ekspresivnost - odvisnost - av an turizem - refleksivnost - hipohondričnost - dogmatizem - odgovornost - občutja krivde - maskulinost Dimenzija ekstravertnost - introvertnost in njena teoretična utemeljitev Najpomembnejšo vlogo v Eysenckovem modelu osebnosti igra dimenzija ekstraverzije - introverzije, zato ji je Eysenck (1947) namenil tudi največ pozornosti in jo najtemeljiteje raziskal. Predstavlja namreč podlago prvih poskusov ugotavljanja individualnih osebnostnih razlik. Eysenck jo povezuje s Hipokrat-Galenovo klasifikacijo temperamentov, po kateri obstajajo štiri osnovne vrste temperamentov kot rezultat prevlade enega izmed telesnih sokov nad drugimi: sangvinični temperament pri ljudeh, kjer je najpomembnejši telesni sok kri, - kolerični temperament, ki sovpada s prevlado žolča nad drugimi telesnimi sokovi, flegmatični temperament kot rezultat relativne prevlade sluzi in - melanholični temperament pri ljudeh, kjer je temeljna telesna substanca črni žolč. Teorija o štirih temeljnih telesnih sokovih je seveda neznanstvena, nezadostna in šibko utemeljena, vendar temelji na pozornem opazovanju različnih ljudi v vsakdanjih življenjskih situacijah, kar se že približuje naravnemu eksperimentu. Zato lahko kljub pretirani poenostavljenosti služi kot izhodišče za nadaljno teoretično in znanstveno obravnavo dane problematike. Prevzel in predelal jo je tudi nemški filozof Kant, za njim pa še številni drugi filozofi, teologi in drugi učenjaki. Eysenck je ugotovil, da obstaja med Kantovimi spoznanji in rezultati njegovih proučevanj presenetljiva podobnost, zato bi lahko celo trdili, da smo s sodobnimi matematično statističnimi postopki potrdili Kantove koncepte (Fulgosi, 1981). Bistvena razlika je le v tem, daje Eysenck nadomestil Kantove kategorije z dimenzijami, ki omogočajo kvantifikacijo stopnje njihove izraženosti pri vsakem posmeznem subjektu. Pomemben korak naprej je naredil Wundt, kije razdelil štiri temperamente glede na stopnjo njihove spremenljivosti. Koleriki in sangviniki naj bi bili spremenljivi, sangviniki in melanholiki pa ne.2 O. Gross je poskušal dimenzijo ekstravertnost -introvertnost še fiziološko utemeljiti, vendar se tedaj še ni uveljavil današnji izraz zanjo. Tega je v psihologijo uvedel šele C. G. Jung (1984). Prvo faktorsko deskripcijo osebnosti sta podala Woodworth in Guilford, razen Eysenckovega pa je pomemben še Cattellov faktorski model osebnosti, ki prav tako kot Guilfordov vključuje dimenzijo ekstravertnost - introvertnost, zato lahko slednjo pojmujemo kot empirično preverjeno, univerzalno dimenzijo osebnosti. Eysenck je tudi grafično prikazal odnos med klasično Hipokrat-Galenovo delitvijo na štiri temperamente in rezultati modernih faktorskih analiz. Slika 1: Odnos med Hipokrat-Galenovo delitvijo temperamentov in dvema temeljnima osebnostnima dimenzijama (E-I, N) (Eysenck, 1964) LABILEN muhast občutljiv tesnoben nemiren tog agresiven umirjen vzkipljiv pesimističen nestalen previden hiter nedružaben optimističen tih aktiven MELANHOLIK KOLERIK INTROVENTIRAN ..................... EKSTRAVERTIRAN FLEGMATIK SANGVINIK aktiven družaben pozoren dostopen razmišljujoč zgovoren miroljuben sprejemljiv zadržan delaven zanesljiv živahen uravnotežen brezbrižen spokojen vodja STABILEN Značilnosti ekstremnih skupin na dimenzijah ekstravertnost - introvertnost in čustvena stabilnost - labilnost V nasprotju z njimi spremljajo občutja obči tok doživljanja in se spreminjajo vzporedno z njim. Nevrotični introvert Nevrotični introvert se po Eysencku (Eysenck, 1947) nagiba k anksioznosti in depresiji in pogosto manifestira različne simptome, ki so značilni zanju. Mednje spadajo predvsem obsesivne tendence, razdražljivost, apatija, občutljivost in ranljivost. V družbi se hitro zmede, postane živčen in ima občutek manjvrednosti. Je tudi muhast, rad sanjari, v družbenih gibanjih se zadržuje pretežno v ozadju in pogosto trpi zaradi nespečnosti. Na fiziološki ravni opazimo pri nevrotičnem introvertu labilnost avtonomnega živčnega sistema, v njegovi konstituciji pa prevladuje vertikala nad horizontalo. Njegova sposobnost za naprezanje je majhna, aktivnost holinesteraze velika, sekrecija sline pa inhibirana. Inteligenca nevrotičnih introvertov je relativno visoka, njihov besednjak je izvrsten in običajno so uporni in točni, vendar prepočasni. Njihova raven aspiracije je previsoka, vendar sami ne kažejo nobenega podcenjevanja lastnih dosežkov. So ri-gidni in njihova intrapersonalna variabilnost je majhna. Njihove estetske preference težijo k starinskosti, klasičnosti in konkretnosti. Nevrotični ekstravert Nevrotični ekstraverti kažejo tendenco k razvijanju konverzivne, tj. histerične simptomatike. Pri njih je mogoče opaziti pomanjkanje energije, ozkost interesov, slabe delovne navade in hipohondričnost. Radi stokajo, se pritožujejo in se nagibajo k nesrečam, zato tudi pogosto izostajajo z dela. V njihovi konstituciji dominira horizontala nad vertikalo, nivo aktivnosti holinesteraze je nizek, sekrecija sline pa ni inhibirana. Inteligenca nevrotičnih ekstravertov je relativno nizka, njihov besednjak je siromašen in nimajo upornosti. So hitri in neprecizni, raven njihovih aspiracij je nizka in nagibajo se k precenjevanju lastnih dosežkov. Njihova prednost je v tem, da niso rigidni in da kažejo visoko intraindividualno variabilnost na doživljajskem in vedenjskem nivoju. Glede njihovih estetskih preferenc bi lahko rekli, da so posebej naklonjeni modernemu slikarstvu in bogati uporabi barv ter da so jim ljubše nedoločene, abstraktne vsebine. Emocionalno stabilen introvert Pri nenevrotičnih (normalnih) introvertih odpadejo značilnosti distimije, tj. predvsem simptomi depresije in anksioznosti, medtem ko večina drugih značilnosti introvertnosti ostane nespremenjena. Emocionalno stabilen ekstravert Nenevrotični (normalni) ekstraverti ohranijo vse lastnosti emocionalno labilnih ekstravertov razen njihove konverzivne (histerične) simptomatike. *** Vse navedene značilnosti ekstra- in introverzije so rezultat Eysenckovih empiričnih proučevanj. Opredeljene so operacionalno in ne teoretično oziroma spe-kulativno ter sovpadajo z večino drugih, tako teoretskih, kakor tudi empirično utemeljenih konceptov. Značilnosti dimenzije nevroticizem - stabilnost oziroma emocionalna labilnost vs. stabilnost Dimenzija nevroticizma je druga najpomembnejša osebnostna dimenzija, ki jo je Eysenck (1947) odkril s faktorsko analizo rezultatov različnih preizkušenj. Nevroticizem opredeljuje kot voljni, motivacijski in vztrajnostni defekt, nevrotike pa označuje kot duševno in telesno defektne ter intelektualno podpovprečne osebe s šibko voljo, s slabo emocionalno kontrolo, s slabo ostrino pri zaznavanju in s tendenco k pretiranemu trošenju lastnih potencialov. Nevrotik je sugestibilna oseba brez upornosti. Počasen je v mišljenju in delovanju, je nesociabilen in teži k potlačevanju neugodnih dejstev. Močna izraženost te osebnostne lastnosti, ki sovpada z visokim rezultatom na dimenziji nevroticizma, implicira neravnotežje avtonomnega oziroma vegetativnega živčnega sistema, zato Eysenck (1947) predpostavlja dedno determiniranost te dimenzije. Poleg teorij o hereditarni predispoziciji, ki skušajo nevroticizem utemeljiti kot rezultat različnih konstitucionalnih in genetskih dejavnikov, razlagajo nevroticizem še teorije o vplivu okolja, ki poudarjajo ključni vpliv faktorjev okolja na razvoj nev-rotičnosti. Verjetno sta obe vrsti teorij kljub svoji kompleksnosti še vedno nekoliko preveč enostranski in jima je zato mogoče očitati redukcionizem. Nevrotičnost se namreč pri posamezniku ne more razviti brez določenih dednih dispozicij, vendar so za njen nadaljnji razvoj odločilni tudi faktorji okolja, ki pogosto določajo manifestno obliko nevrotičnosti v vsakem specifičnem primeru. Eysenck (1947) navaja naslednje distinktivne oziroma operacionalne značilnosti dimenzije nevroticizma: 1. Klinični indikatorji nevroticizma: slaba in šibka osebnostna organizacija, odvisnost, ozki interesi, pomanjkanje energije, pojavljanje abnormnosti še pred nastopom bolezni, abnormnost staršev, slab mišični tonus, izoliranost in odsotnost pripadnosti skupini, nezadovoljive domače razmere. 2. Rezultati na testih osebnosti: visoka sugestibilnost, pomanjkanje upornosti, počasen telesni ritem oziroma fizična upočasnjenost, slaba fluentnost, rigidnost, močno izražena perseveracija oziroma nagnjenost k ponavljanju že začete, a neadekvatne dejavnosti. 3. Samoocene: občutki manjvrednosti, živčnost, avtonomni simptomi, nagnjenost k nesrečam, izogibanje naporom in njihovo slabo prenašanje, nezadovoljstvo, občutljivost, razdražljivost in zamerljivost. 4. Konstitucionalne značilnosti nevroticizma: slaba fizična vzdržljivost, neadekvatna telesna konstitucija in slab vid v mraku ali poltemi. Eysenck je posvetil dimenziji nevroticizma mnogo manj pozornosti kot dimenziji ekstraverzije - introverzije, vendar jo je poskušal povezati s številnimi objektivnimi simptomi nevrotičnosti in vedenjskimi vzorci abnormnih, nevrotičnih oseb. Značilnosti dimenzije psihoticizma (P - faktor) Dimenzijo psihoticizma je odkril Eysenck šele tedaj, ko se je začel podrobneje ukvarjati z rezultati, ki so jih na različnih osebnostnih testih dosegli psihiatrični bolniki (Eysenck, 1952). Je ortogonalna na druga dva osebnostna faktorja in neodvisna od njiju. Determinirajo jo predvsem testi objektivnega tipa in testi performanse, ne pa tudi samoocene ali klinične ocene. Dimenzija razlikuje normalne od duševno bolnih ljudi. Razteza se od normalnosti do psihotičnosti, medtem ko lahko približno na njeno sredino umestimo psihopatijo. Psihopati naj bi bili namreč nekje na polovici poti do psihoze.3 Osnovni indikatorji psihoticizma so: socialna zadržanost ali izolacija, zmotne predstave o različnih krivicah in nedostojnostih, impulzivnost ali agresivnost, motnje v razpoloženju, sumničavost, motnje v spominu in mišljenju, retardiranost, motorične motnje, halucinacije, zmotna prepričanja o različnih odnosih, velikostih in pomenih, depresivnost, samomorilnost, prisotnost psihotičnih obolenj v družini, prevelika aktivnost, vznemirjenost in maničnost. Eysenck (1952) označuje posameznika z visoko izraženim faktorjem psihoticizma kot: 1. osamljenega človeka brez posebnega interesa za druge ljudi, 2. neprijetnega, nedružabnega in dolgočasnega človeka, 3. okrutnega in nehumanega človeka, 4. brezčutnega in neobčutljivega človeka, 5. človeka brez empatičnih sposobnosti, 6. človeka, ki hlepi po močnih senzacijah in dražljajih, 7. agresivnega in do drugih sovražnega človeka, 8. človeka s posebno naklonjenostjo do čudnih in neobičajnih stvari, 9. brezbrižnega do nevarnosti in noro pogumnega človeka, 10. človeka s tendenco k norčevanju iz drugih ljudi ter k njihovemu vznemirjanju in motenju. Dokaze za obstoj faktorja psihoticizma je dobil Eysenck celo v genetskih podatkih, ki se nanašajo na manično-depresivno psihozo in shizofrenijo. Obe naj bi bili namreč dedno pogojeni. Številne izmed zgoraj omenjenih značilnosti psihoticizma je našel Eysenck tudi pri psihopatih, alkoholikih in kriminalcih. Njihove osebnostne lastnosti naj bi bile po njegovem mnenju izraz dednih faktorjev in faktorjev okolja. Subjekti z visokim rezultatom na tistih postavkah Eysenckovih vprašalnikov, ki naj bi merile psihoticizem, se osebnostno bistveno razlikujejo od subjektov z visokim številom točk na dimenziji nevroticizma. Temeljna razlika med nevrotikom in psiho-tikom je namreč po Eysencku v tem, da so psihotikovi spoznavni procesi bolj ali manj moteni, medtem ko nevrotik sicer svobodno in neomejeno razpolaga s svojimi spoznavnimi sposobnostmi, ne more pa nadzorovati svojih emocij. Na podlagi poznavanja rezultatov, ki so jih različni subjekti dosegli na številnih preizkušnjah z raznovrstnimi merskimi instrumenti, bi lahko povzeli nekaj splošnih zakonitosti o temeljnih osebnostnih dimenzijah. Najpomembnejši med njimi sta ugotovitev, da so moški v povprečju nekoliko bolj ekstravertni od žensk, medtem ko dosegajo ženske nekoliko višje rezultate na dimenziji nevroticizma, ter spoznanje da imajo odrasli moški in dečki mnogo višje rezultate na faktorju psihoticizma kot odrasle ženske in deklice. Takšne ugotovitve in opredelitve so seveda zelo ohlapne in se zato pogosto pojavljajo v različnih zdravorazumskih osebnostnih ocenah, medtem ko se jim moramo v preciznem teoretičnem in znanstvenem besednjaku izogibati. GRAFIČNO IZRAŽANJE IN NJEGOVE TEMELJNE DETERMINANTE Filogenetski in ontogenetski razvoj grafičnega izražanja Pri proučevanju osebnostnih determinant subjektovega grafičnega izražanja ne moremo mimo njegovih začetkov v filo- in ontogenezi človeka. Likovna simbolizacija psihičnih vsebin spada namreč med najzgodnejše oblike njihovega ponazarjanja, zato lahko njihov pojav zasledujemo vse do najprimitivnejših stopenj človeškosti, kjer še ni bilo nobenih sledi človekove kasnejše osebnostne organizacije. Porebski (1978) celo domneva, da človek prvih likovnih tvorb ni ustvarjal samostojno, ampak jih je odkrival v sledeh poigravanja narave. Šele kasneje jih je pričel dopolnjevati in izboljševati. Subjektovo aktivno, ustvarjalno poseganje v njegovo naravno in umetno okolje temelji na njegovi sposobnosti za zavestno refleksijo fizičnih, psihičnih in socio-kulturnih danosti ter za njihovo načrtno artikulacijo, ki mu jo omogoča njegova sposobnost za analitično mišljenje. Na njej namreč temelji njegovo spoznavno in fizično razgrajevanje objektivne stvarnosti, manipulacija z njenimi elementi, ugotavljanje njihovih izraznih zmogljivosti in njihovih spoznavno-teoretskih implikacij ter njihovo medsebojno povezovanje in gradnja kompleksnih struktur. Tendenca k artikuliranemu izražanju lastnih psihičnih vsebin spada med temeljne značilnosti človeškega duha. V prvih fazah človekove filo- in ontogeneze prevladuje neartikulirano samoizražanje. Opazimo ga že zelo zgodaj, najpogosteje kot različne oblike vokalizacije in nekoordiniranih gibov. Toda Kovačev (1990a; 1990b) poudarja, da spontano glasovno ali gibno samoizražanje hitro doseže stopnjo večje ali manjše artikulacije. Subjektova fizična strukturacija likovne ali objektivne stvarnosti sovpada z njegovo željo po utelešanju spremenljive stvarnosti v stabilno obliko, ki že presega čisto abstraktno pojmovno raven. E. Faure (1964) zato trdi, da determinira zgodovino vsakega umetnika, vsake umetnostne smeri in verjetno kar vse umetnosti želja po ulovitvi uhajajočega trenutka v podobo, ki jo je mogoče opredeliti zavselej. Njegovo ugotovitev je mogoče aplicirati tudi na druge, manj artikulirane oblike samoizražanja, pri čemer ni nujno, daje predmet upodobitve vedno konkreten. Pri grafičnem izražanju primarnih konceptov in njihovi objektivizaciji ne moremo zanemariti pomenskih implikacij likovnih elementov in nekaterih značilnosti likovnih struktur, saj morajo te ustrezati predmetu upodobitve. LIKOVNI ELEMENTI IN NJIHOVE POMENSKE IMPLIKACIJE Točka Kandinsky (1925/85) pojmuje točko kot nevidno in nesnovno praprvino slikarstva. Je namreč najbolj vase obrnjen in statičen element, vendar vključuje tudi možnost za gibanje. To možnost je mogoče včasih razbrati že iz njene zgradbe kot neenakomerno zapolnjenost, ki jo lahko pojmujemo kot indikator njenega notranjega trenja. Realizacijo njenih gibnostnih potencialov pa lahko vidimo šele tedaj, ko točko "poženemo v gibanje" in ko pusti to gibanje na papirju sled - črto. Črta Črta je najelementarnejši izraz umerjanja giba v likovno kompozicijo in omogoča precejšnjo heterogenost v predstavljanju in izražanju. Kot sredstvo predstavljanja reducira podobe iz zunanjega sveta na konturo, obris oziroma povzetek (abstrakt). Poleg predstavitvenega pa vsebuje še čisti izrazni potencial, ki ga je mogoče sprostiti šele z zmanjšanjem usmerjevalnega vpliva zavesti. Skozi spontani potek subjektovih gibov se prične izražati njegovo nezavedno. Ekspresivne gibe je mogoče razumeti kot način eksternalizacije prvotnih ne-strukturiranih konceptov, ali celo endoceptov. Ta ne temelji na ustvarjalčevih spoznavno teoretskih ambicijah ter na njegovem načrtnem manipuliranju z materialom, s publiko in z lastnim psihičnim aparatom. Gola ekspresivna uporaba črte je značilna za manj razvite oblike likovne ustvarjalnosti in latentna struktura tako nastalih del se bistveno razlikuje od strukture načrtno artikuliranih. Zato jih je mogoče uspešno uporabiti tudi v psihodiagnostiki, saj subjekt zaradi svojega nezadostnega poznavanja izraznih vrednosti geste težko nadzoruje njen potek. Toda tudi pri tem se pojavljajo določene težave. Kovačev (1991, 1992a) ugotavlja, da omogoča črta likovno neizobraženemu ustvarjalcu manjšo izrazno širino kot elementi verbalne govorice, zato skoznjo ne more izraziti vseh pomenskih odtenkov. Eksternalizacija kompleksnih psihičnih vsebin je tako omejena na nekaj preprostih obrazcev, kar povzroča težave pri interpretaciji. Navadno umeščamo različne črte v tri glavne kategorije: 1. ravna črta, 2. oglata črta, 3. ukrivljena črta. Ravna črta Ravna črta je najkrajša možna zveza med dvema točkama. Večina avtorjev jo pojmuje kot sled točke, ki se pomika po površini, kar omogoča boljše razumevanje njene dinamike, smeri, napetosti in časovnega poteka. S potegnitvijo črte dinami-ziramo statičnost točke, saj na splošno velja prepričanje, da je nastala črta kot sled gibanja točke po površini. Ravna črta spada med temeljne elemente različnih konstrukcij tehnično-inte-lektualnega sveta. Je črta znanosti, zemeljskih meritev, trigonometrije, planometrije, gradbeništva, arhitekture in strojništva. Nepogrešljiva je pri racionalnem konstruiranju sveta, ki ga po občem prepričanju prežemata pretirani tehnicizem in intelektualizem. V naravi je ne zasledimo nikjer, zato jo večina umetnikov zavrača kot nenaravno, F. Hundertwasser (1958, V Koschatzky, 1977) pa jo je označil celo kot nečloveško in brezbožno. Ravna črta ne implicira nobene notranje napetosti in ne dopušča posebno veliko prostora domišljiji. Prej bi jo lahko primerjali z direktno izstrelitvijo energije proti končnemu cilju. Toda kljub temu, da je v naravi ni, spada med najstarejše, temeljne simbole človeštva. Njene simbolične implikacije variirajo v odvisnosti od njenega položaja in smeri. Razlikujemo namreč tri temeljne tipe ravnih črt: horizontala, vertikala in diagonala. Horizontala predstavlja podlago, na kateri temeljijo vsi človekovi produkti. Simbolizira zemeljsko realnost (obzorje) in mirovanje oziroma počitek. Kandinsky (1912) jo povezuje še s hladom in črno barvo. V simboliki vseh ljudstev in časov ponazarja zemlja podlago življenja in realnost, že od nekdaj pa simbolizira še ležanje, smrt in konec. V skladu s tem velja horizontala za črto pasivne zemeljskosti. Vertikala oziroma navpičnica ponazarja aktivno duhovno moč. Kandinsky jo povezuje s toploto in z belo barvo. Poleg tega simbolizira vertikala vse tisto, kar je onkraj tu-biti, božjo svetlobo vzpon in rast. Kot axis mundi povezuje tri kozmična področja med seboj, povezujejo pa jo tudi s falično simboliko (Kovačev, 1992b). Diagonala ali poševnica ima spet popolnoma drugačno vlogo v tradicionalni in sodobni simboliki. Simbolika višine se tu povezuje s simboliko strani. Leva in desna -srce in roka - se namreč povezujeta z že omenjenimi pomeni pridevnikov "zgoraj" in " spodaj". Pomembno je, ali poteka diagonala od leve spodaj proti desni zgoraj ali od leve zgoraj proti desni spodaj. V prvem primeru simbolizira vzpon, dvig oziroma napredovanje, človekovo iskanje, stremljenje in upanje, medtem ko ponazarja v drugem primeru pogrezanje, drsenje navzdol, pojemanje, upad, resignacijo in propad. Zato povezuje Kandinsky obe vrsti diagonal z dvema različnima, diametralno nasprotnima barvama - z rumeno in modro barvo. Oglata črta Oglata črta je sestavljena iz dveh ravnih črt, ki se povezujeta pod določenim kotom, tako da jo lahko pojmujemo kot rezultat dveh sil, ki delujeta v različne smeri in je njuno srečanje na ravni ploskvi mnogo bolj dramatično navezano nanjo, kot potek ravnih črt. Psihološka vrednost oglate črte je odvisna od velikosti kota, ki ga tvorita njeni komponenti. Pravi kot se nam zdi najobjektivnejši in najhladnejši in je s spoznavnega vidika tudi najlaže obvladljiv. V nasprotju z njo izraža ostri kot največjo napetost, po Kandinskem pa je še najtoplejši najbolj rezek in najaktivnejši. Topi kot izraža nemoč, šibkost in pasivnost. Za Kandinskega (Kandinsky, 1912, 1925) je "zvenenje" omenjenih treh kotov primerljivo z umetniško ustvarjalnostjo, oziroma z njenimi zaporednimi fazami: ostrina in visoka aktivnost vizije, hlad in obvladanost izpeljave in občutje lastne nemoči po zaključenem delu. Seveda je treba takšne oznake razumeti metaforično, saj brez njihove interpretacije ne moremo dobiti vpogleda v njihovo implicitno izrazno in eksplanatorno vrednost. Kljub temu da je mogoče osmisliti že golo oglato črto, se ta na risbah navadno ne pojavlja brez nadaljevanja ali dodatkov. Grafično sporočilo je namreč največkrat dogajanje, ki lahko kot celota deluje dramatično, vznemirjujoče ali pomirjujoče. Največjo napetost implicira cik- cakasta črta, ki izraža silno močno, vendar jasno vzburjenje. V teku svojega ustvarjalnega procesa jo uporabi skoraj vsak umetnik, saj ga moč njegovih emocij prisili, da izrazi to, kar čuti, ljubi, in tisto, česar se boji, v duktusu svojih črt. Na podlagi poglobljene interpretacije je mogoče ta fenomen tudi doumeti, medtem ko lahko nekateri nadpovprečno senzibilni opazovalci te emocije celo podoživijo. Ukrivljena črta Ukrivljena črta ponuja najširšo paleto možnosti za umetniško sporočanje. Seveda je pri uporabi ukrivljenih črt treba upoštevati tudi kontekst njihove uporabe. Njihove izrazne zmogljivosti in temeljne tendence so v geometrično-konstruktivnem oma-mentu popolnoma drugačne kot v prostih, ukrivljenih likovnih tvorbah. Prosta črta se ne podreja eksaktnim pravilom in racionalnosti, vendar veljajo tudi za njen potek določene zakonitosti in njeni učinki so relativno lahko ugotovljivi in obče veljavni. Z njo je mogoče nakazati različne obrise, predstaviti prostor ali različne strukture, izraziti veselje ali zaskrbljenost in ponazoriti lepoto in transcendenco. Najpomembnejšo vlogo pri ukrivljenih črtah ima vtis napetosti, ki ga lahko pustijo prav zaradi svoje ukrivljenosti, tako da so najpomembnejši elementi ukrivljene črte njena krivina, smer in potek. Pomen in vrednost krožne črte determinira središčna točka, okrog katere se vije črta in ta povzroča napetost. Njeno morebitno nadaljevanje v zaključen krog ji pripomore k dodatnemu pridobivanju novih simboličnih implikacij, saj slednji najpogosteje simbolizira red, mir, neskončnost, večnost in preseganje vsakdanjosti (Chevalier & Gheerbrant, 1982; Cooper, 1986; Kovačev, 1992b). V nasprotju z mirom, ki ga implicira krog, je v spirali zajeta strastna dinamika. Spirala stremi k dvigu v prostor, se vijakasto vrti in zbuja vtis močno obvladane likovne tvorbe, ki jo determinira imaginarna centralna os. Kljub temu je v njej zajeta naravnost fascinantna napetost mnogopomenskosti. Valovito črto lahko zaradi njenih zaokroženih dvigov in spustov pojmujemo kot serijo med seboj povezanih krožnih črt, ki s svojo izmenljivo konveksnostjo in konkavnostjo nakazujejo izmenjavo nasprotnih sil. Celotni duktus črte določa njena smer, tj. njeno dviganje ali spuščanje. Najpogosteje je valovita črta izraz mehke harmonije in pogosto je tudi sama na sebi simbol lepote. Kljub temu lahko v določenih kontekstih izzove odpor. To velja predvsem tedaj, ko gledamo nanjo kot na nedorečeno nihanje sem in tja brez kakršne koli pregnantnosti in trdote. V nasprotju z oglato, zalomljeno obliko izraža namreč valovita črta določeno šibkost. Artikulacija likovnih prvin in strukturalne značilnosti celote Skozi artikulacijo črt v obsežne kompozicijske sklope se povečuje tudi njihova izrazna vrednost, kar je še posebej vidno v razporeditvi napetosti in sprostitev v kompleksnih likovnih delih. PROBLEM V pričujoči študiji smo poskušali ugotoviti načine grafičnega izražanja emocij ter jih interpretirati na podlagi poznavanja določenih kulturno utrjenih pomenskih implikacij likovnih elementov in osebnostnih determinant grafičnega izražanja. Konceptualizacijo emocij v veliki meri določajo kulturno utrjeni dejavniki, ki determinirajo tudi pravila za njihovo izražanje, zato smo predpostavljali relativno neodvisnost konceptov emocij od osebnostnih dimenzij. Vendar je subjektovo samoizražanje kljub temu pod precej močnim vplivom subjektivnih dejavnikov, tj. njegovih trenutnih občutij in čustev, daljših razpoloženj in relativno trajnih osebnostnih potez. Temeljni problem, s katerim se srečujemo v pričujoči študiji, je določitev relativnega deleža subjektove konceptualizacije, njegovih trenutnih občutij, ki se navezujejo na predmet upodobitve, tj. na emocijo, in njegovih stabilnih osebnostnih lastnosti pri grafičnem izražanju. Ta ostaja žal nerešljiv, saj mu z metodologijo, ki jo obvladujemo in s katero se danes lotevamo psiholoških problemov, nismo kos. Kljub temu omogoča poglobljena analiza subjektovega grafičnega izražanja vrsto inter-pretabilnih podatkov in številne tehtne zaključke, ki jih lahko dodatno obogatimo še s poznavanjem osebnostnih korelatov grafičnega izražanja. V eksperimentu smo poskušali ugotoviti, če obstaja pomembna zveza med gra- fičnim izražanjem emocij in subjektovimi osebnostnimi lastnostmi. To smo poskušali ugotoviti na podlagi računanja korelacij med likovnimi elementi in temeljnimi osebnostnimi dimenzijami, pri čemer smo v drugo kategorijo variabel vključili še starost in spol. Predpostavljamo sicer, da osebnostne lastnosti determinirajo grafično izražanje, vendar njihov vpliv ni posebej močan, saj so uporaba barv in načini grafičnega izražanja pod močnim vplivom različnih sociokulturnih dejavnikov. Poleg tega jih determinira še predmet upodobitve. METODA SUBJEKTI V preizkus smo vključili 50 poskusnih oseb, ki so pripadale dvema homogenima skupinama: 27 dijakinj in dijakov prvega letnika gimnazije Vida Janežič v Ljubljani in 23 študentk in študentov prvega letnika psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Obe skupini smo zaradi odsotnosti kakršnih koli izrazitih diskrepanc med njima obravnavali kot enotno skupino. Sestavljalo jo je 7 fantov in 43 deklet starih od 15 do 25 let. Srednja vrednost njihove starosti znaša 17 let, standardna deviacija pa je .38. Modalna starost je 15 let, medianska vrednost pa 16 let. Vzorec je bil sestavljen iz adolescentov in mlajših odraslih. Vključeval je pripadnike obeh spolov, vendar so prevladovala dekleta. Vsi subjekti eksperimenta so bili slovenske narodnosti. PRIPOMOČKI Test risanja emocij "Preizkus risanja emocij" je vključeval: - navodilo, kije bilo napisano na posebni predlogi, - štiri prazne liste A4 formata in - barvne flomastre z dvema koncema, na katerih sta bili konici različnih debelin. Na predlogi z navodilom je pisalo: "Pred seboj imate štiri liste papirja in osem barvnih flomastrov različnih barv. Obe vrsti pripomočkov boste potrebovali za prikaz štirih čustev (veselja, žalosti, jeze in strahu), ki jih boste poskušali najprej podoživeti. Svoja čustva boste narisali abstraktno. Pri tem lahko uporabljate različne barve. Pri risanju se omejite na risanje črt in pik različnih oblik in velikosti, vendar jih ne rišite nepovezano, ampak skušajte narisati smiselno celoto (abstrakcijo), ki bo dobro ponazarjala dano čustvo. Pri tem lahko menjavate debelino vaših flomastrov. Tik pred začetkom risanja za nekaj trenutkov zaprite oči in poskušajte doživeti tisto čustvo, ki ga boste potem narisali. Če vam to ne uspe takoj, se osredotočite na neko situacijo, v kateri ste to čustvo doživeli. Potem pričnite z risanjem. List, na katerega boste risali, lahko postavite navpično ali vodoravno. Ko boste z risanjem že končali, poskušajte še shematično predstaviti svoje čustvo oziroma njegovo risbo. Shema naj bo majhna in narišite jo s svinčnikom ob desnem robu lista. Na njej naj bo razvidno, kje je središče vaše emocije in kakšen je njen potek. Smer njenega širjenja (ali oženja) nakažite s puščico ali z več puščicami (če se širi čustvo v več smeri)." Risbe subjektov smo ocenjevali s pomočjo check-liste (Kovačev, 1992). Ta vsebuje značilnosti likovne strukture, ki smo jih razdelili na dve kategoriji, tj. na likovne elemente in na značilnosti celote. Prva kategorija vključuje tri podkategorije, tj. barve, črte in točko, pri čemer umeščamo v njeno drugo podkategorijo še nekatere značilnosti črt. 1. Likovni elementi a) barve: - rdeča - modra - rumena - zelena - vijoličasta - oranžna - rjava - črna b) črte: - navpična - vodoravna - poševna, ki poteka od leve proti desni navzgor - poševna, ki poteka od leve proti desni navzdol - cik-cak - krožna - valovita - spiralna *** posebnosti črt - prekinitve - debelina - pritisk c) pika 2. celota: - velikost - odprtost - kompleksnost - gostota - iradiacija Eysenckov osebnostni vprašalnik (EPQ) V eksperimentu smo uporabili standardizirano (morda že nekoliko zastarelo) verzijo Eysenckovega osebnostnega vprašalnika EPQ. Opis instrumenta smo povzeli po T. Lamovec (1980), saj nam druga, obsežnejša in kompleksnejša literatura o tem specifičnem vprašalniku ni bila dostopna. Prva verzija vprašalnika EPQ je nastala leta 1964 kot izboljšana verzija vprašalnika MPI (Maudsley Personality Inventory). Vsebuje dve paralelni obliki: A in B, in meri dve temeljni dimenziji: ekstravertnost in nevroticizem, oziroma čustveno labilnost. T. Lamovec (1980) navaja kot temeljne fenotipične manifestacije ekstravertnosti družabnost, nagnjenost k razburljivemu življenju, impulzivnost in optimizem. Ekstravertni ljudje imajo radi spremembe. So zelo aktivni in niso posebej pogosto zaskrbljeni, vendar svojih čustev nimajo dovolj pod kontrolo. V nasprotju z njimi so za introverte značilni: mirnost, introspektivnost, zadrževanje v ozadju, zadržanost, previdnost, smisel za načrtovanje in resnost. Tipičen introvert ima namreč rad urejeno življenje, je čustveno zelo kontroliran in nekoliko pesimističen. Oba opisa veljata le za ekstremne skupine ekstravertov in introvertov, tj. za tipične predstavnike obeh skupin. Za čustveno labilne osebe je po T. Lamovec (1980) značilna nizka frustracijska toleranca, ki se v različnih situacijah različno izraža. Sovpada z močnejšim in bolj variabilnim reagiranjem avtonomnega živčnega sistema, zato jo navadno spremljajo bolj ali manj izražene nevro-vegetativne motnje: glavoboli, potenje, prebavne motnje ipd. Obe temeljni dimenziji je ugotovil H. J. Eysenck na podlagi faktorske analize empiričnih rezultatov. Zanesljivost vprašalnika po test-retest metodi je po enem letu znašala .80 - .90, zanesljivost na podlagi eksperimentalnih polovic pa se je gibala med .74 in .91. Obe empirično ugotovljeni dimenziji sta med seboj popolnoma neodvisni in vprašanja, ki se nanašajo na eno izmed njiju, niso zasičena z drugim faktorjem. Nekaj več težav se je pojavilo pri ugotavljanju veljavnosti vprašalnika. Eysenck je preizkusil njegovo veljavnost po metodi nominalnih skupin diagnosticiranih pacientov. Neodvisni ocenjevalci so v njegovem preizkusu ocenili ekstravertnost in čustveno labilnost subjektov. Poleg tega so subjekti še izpolnili vprašalnik. Na podlagi skladnosti rezultatov obeh vrst je Eysenck zaključil, da so odgovori na vprašanja njegovega preizkusa dokaj veljavna slika realnega psihičnega stanja subjektov. Slovenska verzija je bila standardizirana na vzorcu kandidatov za voznike motornih vozil, ki je obsegal 500 moških in 381 žensk. Vse starostne skupine do 45 let so bile enakomerno zastopane. Kandidati so se po socialnem izvoru, izobrazbi in mestu prebivališča močno razlikovali med seboj. Teh faktorjev avtor namreč ni kontroliral. Rezultati, ki so jih ugotovili pri preizkusu na slovenskem vzorcu, so precej podobni angleškim normam, le da je bila stopnja čustvene labilnosti pri angleški standardizaciji vprašalnika precej višja. Nova verzija EPQ vsebuje še lestvico psihoticizma, vendar še ni popolnoma jasno, kaj meri. Najvišje rezultate na tej lestvici so dosegali psihotiki in kriminalci. Navadno so osebe z visokim številom točk na lestvici psihoticizma samotarske, težko prilagodljive, sovražne do drugih in agresivne. Pogosto so celo okrutne in nehumane. Psihiatrični osebnostni in vedenjski vzorci, ki korelirajo s psihoticizmom, so: shizo-idnost, psihopatija in vedenjske motnje. Lestvica lažnivosti je namenjena preizkusu subjektove tendence k dajanju socialno zaželenih odgovorov. Kadar je aritmetična sredina L v skupini visoka, priporoča Eysenck ločeno analizo tistih, ki imajo visok rezultat, in tistih, ki imajo nizkega. Kadar se pojavijo višje korelacije med L in P ali med L in N, so zanesljivejši rezultati druge skupine. Vse glavne osebnostne dimenzije so povezane s starostjo, spolom in z medkulturnimi oziroma mednacionalnimi razlikami. Ekstravertnost, nevroticizem in psihoticizem s starostjo upadajo, tako da se s starostjo zmanjšujejo tudi razlike med spoloma (moški namreč dosegajo v mladosti izrazito višje rezultate na dimenziji psihoticizma kot ženske). Trend je najočitnejši pri ekstraverziji in psihoticizmu, medtem ko pri nevroticizmu ni tako čist. S starostjo se tudi izrazito povečuje težnja subjektov, da bi se prikazali v čim lepši luči. Zanimive so tudi razlike med angleško in slovensko populacijo. Slovenci so nekoliko bolj introvertirani od Britancev, Slovenke pa so emocionalno nekoliko stabilnejše od Britank. Presenetljivo velika je razlika na dimenziji psihoticizma, kjer dosegajo Slovenci silno visoke rezultate. Tudi težnja po dajanju socialno zaželenih odgovorov je pri Slovencih precej višja, kar bi lahko pomenilo, da sta nevroticizem in psihoticizem pri nas še nekoliko močneje izražena, kot to kažejo dani rezultati. POSTOPEK Celoten preizkus smo izvedli brez prekinitve v dveh eksperimentalnih skupinah, saj čas njegovega trajanja ni presegel 30 minut. Pred začetkom raziskave smo izvedli pilotski eksperiment na študentih psihologije, tako da smo lahko predvideli morebitne težave med samim eksperimentom in jih poskusili preprečiti. Najprej smo izvedli "Preizkus risanja emocij", kije bil za subjekte eksperimenta nekoliko težavnejši od izpolnjevanja vprašalnika. Navodilo na predlogi je bilo sicer jasno in natančno, vendar so subjekti potrebovali za izvedbo preizkusa še dodatna pojasnila. Pred začetkom je bila potrebna tudi kratka predhodna demonstracija. Subjekti so lahko zaprosili za dodatne informacije še med njegovim potekom. Edina izjema je bil čas, ki je bil namenjen njihovi avtosugestiji, oz. osredotočanju na lastno emocijo, ter njeni vizualizaciji. S tem so imeli subjekti največ težav, vendar njihovih emocij iz etičnih razlogov nismo mogli umetno izzvati. Emocijo, ki so jo poskušali simbolizirati, so si sugerirali še tudi kasneje, med risanjem. Drugi del eksperimenta je vključeval odgovarjanje na "Eysenckov osebnostni vprašalnik" (EPQ). Ta del preizkusa je bil relativno preprost in subjekti niso potrebovali dodatnih informacij. Rezultate smo vrednotili po predloženem ključu. REZULTATI IN DISKUSIJA V skladu s predpostavkami o osebnostni determiniranosti subjektovega nearti-kuliranega samoizražanja smo ugotavljali korelacije med lastnostmi subjektov ter med lastnostmi produktov. 1. Lastnosti subjektov: - starost - spol - osebnostne lastnosti: - ekstraverzija - introverzija - nevroticizem - čustvena stabilnost - psihoticizem - lažnivost 2. Lastnosti produktov: - zgoraj navedeni likovni elementi, njihove značilnosti in nekatere posebnosti celote. Korelacije med skupno frekvenco uporabe različnih likovnih elementov in določenih zakonitosti celote na eni strani ter med starostjo, spolom, in osebnostnimi lastnostmi na drugi strani smo izračunali: 1. za vse emocije skupaj in 2. za vsako posamično primarno emocijo (veselje, jeza, žalost, strah). Pri interpretaciji smo upoštevali samo statistično pomembne korelacije, oz. korelacije, ki so pomembne pri 5% tveganju. KORELACIJE MED OSEBNOSTNIMI LASTNOSTMI IN ZNAČILNOSTMI GRAFIČNE SIMBOLIZACIJE VSEH EMOCIJ SKUPAJ TABELA 2: Korelacije med značilnostmi likovne strukture in osebnostnimi lastnostmi na vseh risbah OL LIK. EL. STAR SPOL E N P L RD -.05 .09 .15* -.03 -.09 -.03 MD -.17* .02 -.02 .02 -.06 -.08 RU -.12 .12 .05 .05 .06 .06 ZE -.06 .15* .01 .07 .07 .02 VI -.01 .03 .00 .04 .10 .11 OR -.09 .16* -.03 .10 -.01 .17* RJ .02 .04 -.03 -.03 -.02 .03 CR .04 -.03 .01 .08 .09 .04 Lil -.03 .05 -.02 .03 -.10 .00 LI2 -.11 -.04 -.13 .05 -.03 .14 LI3 -.10 -.06 -.05 .06 -.11 .20* LI4 -.08 -.10 -.03 .04 -.01 .06 LI5 -.02 .02 .01 .01 -.01 .02 LI6 .04 .0 -.09 .10 -.11 .02 LI7 -.01 -.15* .02 -.04 .14 -.04 LI8 .12 .07 .13 .07 .11 -.00 LI9 .22* -.14 -.01 -.02 -.02 .15* LI10 .04 .11 -.14 -.03 -.01 -.06 LIH -.10 .00 -.03 -.16* .02 -.04 PIKA -.40* .08 .05 -.01 -.04 -.07 VELIK -.05 .15* .02 .17* -.10 -.03 ODPRT -.08 .06 .04 .08 .07 -.01 KOMPL -.19* .10 .01 -.01 .02 -.01 GOSTOT -.11 .13 .03 .15* .13 .01 IRAD .09 .01 .09 .05 .07 -.02 •korelacija je pomembna pri p < .05 LEGENDA: LI5 cik-cak črta RD ... rdeča barva LI6 krožna črta MO , modra barva LI7 valovita črta RU ... rumena barva LI8 spiralna črta ZE zelena barva LI9 prekinjena črta VI vijoličasta barva LI10 debela črta OR ... oranžna barva Lili močan pritisk RJ .... rjava barva PIKA pika CR črna barva VELIK velika risba Lil .... navpična črta ODPRT odprta risba LI2 vodoravna črta KOMPL kompleksna risba LI3 . .. poševna črta (od leve proti desni navzgor) GOSTOT gosta risba LI4 poševna črta (od leve proti desni navzdol) IRAD iradiacija E .... ekstraverzija - introverzija P psihoticizem N ... nevroticizem L lažnivost Starost Starost pomembno korelira zgolj z uporabo modre barve (r = -.17) pojavljanjem prekinjene črte (r = .22), pike (r = -.40) in s kompleksnostjo risb (r = -.19). Vse korelacije so negativne, razen korelacije s pojavljanjem prekinjene črte, ki s starostjo narašča. Nekatere zgoraj omenjenih rezultatov je težko razložiti, saj bi pričakovali, da bo uporaba modre barve naraščala v sorazmerju s starostjo subjektov. Znano je namreč dejstvo, da pričnejo otroci v procesu odraščanja počasi nadomeščati rumeno barvo z modro, zato lahko relativni delež vsake izmed njiju v rumeno-modri kombinaciji služi kot eden izmed pokazateljev njihovega razvoja. Uporaba prekinjene črte s starostjo narašča, kar bi lahko razumeli kot izraz subjektove povečane zadržanosti, previdnosti in zmanjšane ekspanzivnosti. Omenjene lastnosti pridobi subjekt med odraščanjem (v preizkus smo namreč vključili predvsem adolescente in mlajše odrasle), ko se mora soočati z ovirami, jih trezno premagovati in se jim včasih tudi umakniti. Težko bi razložili izrazito negativno korelacijo med starostjo in uporabo točke na risbah emocij. Morda bi lahko kot najustreznejšo razlago tega fenomena sprejeli Kandinskyjevo oznako točke kot "praprvine" slikarstva, tj. najprimitivnejšega likovnega elementa, ki z naraščanjem subjektove starosti ne more več zadoščati za njegovo artikulirano samoekspresijo. Vendar je takšna interpretacija v izrazitem nasprotju z drugim podatkom, ki smo ga dobili na podlagi koreliranja starosti z različnimi lastnostmi likovne kompozicije. Ta je namreč v negativni korelaciji z njihovo kompleksnostjo, kar je težko razložljivo, saj bi pričakovali, da bo v skladu z večanjem subjektove spoznavne artikulacije naraščala tudi kompleksnost njegovih risb. Kljub temu lahko razložimo ta rezultat tudi kot posledico povečane konceptualne pre-čiščenosti oziroma njene kristalizacije v subjektovem spoznavnem aparatu. Spol Spol pomembno korelira z uporabo zelene (r = .15) in oranžne (r = .16) barve. Obe barvi se namreč pogosteje pojavljata na risbah deklet in veljata bolj za ženski kot za moški barvi. Dekleta so naklonjena zeleni barvi predvsem zaradi njene močne asociacije z naravo, ki je bila v različnih eksperimentih drugih avtorjev najpogostejša asociacija žensk na besedo lepota. Prek asociacije z naravo simbolizira zelena barva tudi rodovitnost, spokojnost, milino in mir, ki jih pogosto pojmujemo kot atribute ženskosti. Oranžna je kot psihofizični stimulans in barva seksualne privlačnosti pretežno ženska barva, čeprav implicira nekoliko ceneno privlačnost in izumetničenost. Ženske jo zaradi njenih stimulativnih učinkov relativno pogosto uporabljajo, medtem ko je moški sicer ne uporabljajo, vendar jim je običajno ljubša kot npr. feministična vijoličasta. Nekoliko presenetljivo je dejstvo, da je uporaba valovite črte v negativni korelaciji s spolom (r = -.15), saj bi jo lahko prav zaradi njene mehke harmoničnosti prej označili kot žensko linijo in pričakovali, dajo bodo pogosteje uporabljale ženske. Velikost je v pozitivni korelaciji s spolom (r = .15), kar pomeni, da so risbe žensk v povprečju večje od risb moških. Osebnostne lastnosti Ekstravertnost je v pozitivni korelaciji z uporabo rdeče barve, čeprav korelacija ni posebno visoka (r = .15). Ta rezultat je v skladu z našo vnaprejšnjo predpostavko, da bodo ekstraverti pogosteje izbirali tople, vesele in žive barve. Zanimivo pri tem je to, da ekstraverzija kot ena temeljnih osebnostnih lastnosti ne korelira z nobeno drugo značilnostjo risb. Nevroticizem ni pomembno povezan niti z uporabo katere koli barve niti s katerokoli izmed obravnavanih črt. Pač pa je v pomembni negativni korelaciji z močjo subjektovega pritiska pri risanju (r = -.16). Nevrotičnost se namreč pogosto povezuje s tesnobo, bojaznijo in previdnostjo, ki se med drugim kažejo v subjektovi nezmožnosti, da bi odločno pritisnil na papir. Seveda je takšna reakcija bolj značilna za intro-vertirane čustveno labilne osebe, kar je razvidno iz minimalne (čeprav nepomembne) korelacije med ekstraverzijo in pritiskom pri risanju. Nevroticizem je v pozitivni korelaciji še z velikostjo (r = .17) in gostoto (r = .15) risb. Prvo korelacijo je nekoliko teže razložiti, zanimivo pa je, da se pojavljajo večje risbe tudi pri ženskah, ki običajno dosegajo višje rezultate na lestvici psihoticizma. Prav mogoče je, da pogojuje obe korelaciji neka globlja, latentnejša dimenzija, ki pa je v preizkusu nismo uspeli odkriti. Povečana gostota na risbah čustveno labilnih oseb je rezultat njihove nestalnosti, občutljivosti in nemira, ki se kaže v njihovem "drobencljanju" po likovni ploskvi. Psihoticizem ne korelira pomembno z nobeno izmed značilnosti grafičnega izražanja emocij, medtem ko se pojavljajo pomembne korelacije med lažnivostjo subjektov oziroma njihovo težnjo po dajanju socialno zaželenih odgovorov na eni strani ter uporabo oranžne barve, poševne linije, ki poteka od leve proti desni navzdol, in prekinjeno črto. Uporabo oranžne barve bi v tem primeru lahko razložili kot izraz subjektove želje po zbujanju pozornosti, saj je oranžna močna in stimulativna barva, ki se povezuje z nekoliko plehkim prirejanjem lastnih odgovorov z namenom, da bi očarali ljudi in jim ugajali. Pogostejše prekinitve črt razumemo v danem kontekstu kot izraz subjektove negotovosti in previdnosti v socialnih odnosih. KORELACIJE MED OSEBNOSTNIMI LASTNOSTMI IN ZNAČILNOSTMI GRAFIČNE SIMBOLIZACIJE VESELJA TABELA 3: Korelacije med značilnostmi likovne strukture in osebnostnimi lastnostmi na risbah veselja OL LIK. EL. STAR SPOL E N P L RD .13 .34* .30* -.00 -.33* -.02 MD -.00 -.08 -.20 .10 -.01 .00 RU -.16 .36* .03 .04 .11 -.13 ZE -.16 .09 -.10 .13 .00 -.05 VI -.19 -.08 .05 .16 .20 .06 OR -.12 .22 -.03 .17 -.11 .10 RJ -.22 .12 .01 .24 -.12 -.25 CR .10 -.03 -.04 .10 .24 .15 Lil -.20 .16 -.10 .07 -.06 -.04 LI2 -.32* .02 -.35* .11 -.08 .12 LI3 -.29* .06 -.20 .20 -.09 .25 LI4 -.26* .00 -.19 .19 -.03 .14 LI5 .03 -.21 -.11 .13 .19 -.11 LI6 .02 .14 -.11 .27* -.22 .02 LI7 -.26* .24 .24 -.12 .13 .12 LI8 .29* .05 .35* -.10 .21 -.14 LI9 -.01 -.38* -.42* .22 -.02 .16 LI10 -.06 .46* -.13 -.12 .06 -.04 Lili -.16 .20 -.13 -.19 .12 -.03 PIKA -.55* .17 .03 -.07 -.00 -.07 VELIK .03 .09 .06 .09 -.04 -.11 ODPRT -.00 .13 .11 .21 .16 -.08 KOMPL -.11 .09 .17 .04 .06 .01 GOSTOT -.09 .14 .12 .11 .30* -.17 IRAD .17 -.08 .19 -.06 .31* -.06 * korelacija je pomembna pri p < .05 Starost Pri grafični simbolizaciji veselja smo ugotovili precej pomembnih korelacij med starostjo subjektov in uporabo nekaterih črt. Starost negativno korelira z uporabo vodoravnih (r = -.32), poševnih (rl = -.29, r2 = -.26) in valovitih črt, pozitivno pa z uporabo spiralne črte (r = .29). Visoke korelacije med starostjo subjektov in različnimi črtami je relativno težko razložiti glede na to, da niti ena izmed korelacij med starostjo in barvo ni pomembna. Nekoliko laže je razložiti negativno korelacijo z ravnimi črtami, saj se s starostjo konceptualizacija emocij še dodatno dograjuje in ravne črte so silno neprimerne za njihovo simbolizacijo. Posebej težko je razložiti upadanje pogostosti valovitih črt s starostjo, saj uporabljajo subjekti valovito črto mnogo pogosteje kot katerokoli drugo črto. Morda pride po določenem času do zasičenosti z njo, zato jo prične kasneje izpodrivati spiralna črta. Ta namreč mnogo bolje diskriminira med različnimi emocijami, saj je razen pri simbolizaciji veselja vedno na zadnjem mestu po pogostosti uporabe. Predpostavimo torej lahko, da pričenja subjekt v teku svojega osebnostnega razvoja bolje razločevati različne koncepte med seboj (čeprav pri tej starosti navadno ne govorimo več dosti o subjektovem spoznavnem razvoju, ki je v grobem že končan) in uporablja namesto črt s splošnejšo raje črte z izstopajočo distinktivno vrednostjo. Spiralna črta namreč impicira izrazit energetski potencial in prodor kvišku, medtem ko lahko valovito črto uporabimo tudi za ponazarjanje žalosti. Spol Spol je v pomembni pozitivni korelaciji z uporabo rdeče (r = .34) in rumene (r = .36) barve pri grafični simbolizaciji veselja. Zanimivo pri tem je, da sta prav rdeča in rumena barva tipični, reprezentativni barvi veselja in so ju zato subjekti na risbah najpogosteje uporabljali. Za dekleta sta poleg tega značilni nekoliko višja senzibilnost in emocionalnost. Poleg tega namenjajo dekleta barvam tudi več pozornosti kot fantje in imajo bolj razvit občutek za detajle. Rdeča in rumena veljata v zahodni kulturi tudi za pretežno ženski barvi. Zaradi poznavanja vseh omenjenih dejstev interpretacija tega rezultata ni posebej težavna. Pri moških se pogosteje pojavljajo prekinjene črte (korelacija s spolom je -.38), pri ženskah pa debele črte (r = .48). Obe korelaciji sta relativno visoki, vendar nas druga preseneča, saj bi nekoliko povečano negotovost in previdnost prej pripisali ženskam kot moškim. Seveda je pri tem treba upoštevati to, da so ženske emocionalno labilnejše, torej bolj pod vplivom trenutnih občutij. Ker gre v našem primeru za simbolizacijo emocije veselja, ki je izredno ekspanzivna in energetsko bogata emocija, je razumljivo, da so ženske pri njeni simbolizaciji uporabljale predvsem neprekinjene in debele črte. Uporaba debelejših črt je poleg tega še eden od indikatorjev večje oziroma izrazitejše emocionalnosti in estetske občutljivosti. Osebnostne lastnosti Ekstravertnost je v pomembni pozitivni korelaciji z uporabo rdeče barve (r = .30), kar sovpada z našo hipotezo, da bodo ekstravertne osebe pogosteje izbirale tople in žive barve pri simbolizaciji svojih emocij. Ta tendenca je še posebej izrazita pri simbolizaciji veselja, ki sovpada s subjektovim izžarevanjem topline in živahnosti. Poleg tega je ekstravertnost še v negativni korelaciji z uporabo vodoravne črte (r = -.35) in v pozitivni korelaciji z uporabo spiralne črte (r = .35). Pri ekstravertih se tudi izredno redko pojavlja prekinjena črta (r = -.42). Povezave med ekstravertnostjo in med različnimi oblikami črt je relativno lahko razložiti. Ekspanzivnost ekstravertnih osebje namreč v izrazitem nasprotju z uporabo vodoravne črte, ki pomensko implicira statičnost in pasivnost. Slednjo uspešno nadomešča spiralna črta, ki ponazarja divji, energetsko nabit in vrednostno pozitiven vzpon kvišku. V skladu z omenjenimi dejstvi so tudi prekinitve izredno redke. Nevroticizem je v pozitivni korelaciji z uporabo krožne črte (r = .27), medtem ko so korelacije psihoticizma z uporabo različnih črt izredno nizke in nepomembne. Drugače je z barvami, saj psihoticizem pomembno negativno korelira z uporabo rdeče barve (r = -.33). Rezultat je nadvse zanimiv, saj so subjekti pri simbolizaciji veselja najpogosteje uporabljali prav rdečo barvo, vendar je v skladu z našo opredelitvijo psihoticizma, ki ga karakterizirajo silno nenavadne reakcije in je razen z nekaterimi patološkimi simptomi zasičen celo z ustvarjalnostjo. Zavračanje rdeče barve pri simbolizaciji veselja oziroma njeno nadomeščanje z drugimi barvami je prav gotovo izraz določenega ekscentrizma, morda celo ustvarjalnosti, verjetno pa predvsem subjektove asocialnosti, saj velja rdeča za barvo pri- vlačnosti in nerazčiščenega odnosa do njenih ambivalentnih simboličnih implikacij oziroma negotovosti, kijih občutijo zaradi nje. Psihoticizem pomembno korelira še z gostoto (r = .30) in iradiacijo (r = .31) na risbah veselja. Specifičnost subjektove simptomatike se namreč povezuje s prena-trpanostjo njegovih risb oziroma s stalnim vnašanjem detajlov in popravljanjem celote (kar je značilno tudi za risbe shizofrenih pacientov), iradiacija pa je lahko izraz subjektove ekspanzivnosti lastnega jaza in to navadno na račun drugih. KORELACIJE MED OSEBNOSTNIMI LASTNOSTMI IN ZNAČILNOSTMI GRAFIČNE SIMBOLIZACIJE ŽALOSTI TABELA 4: Korelacije med značilnostmi likovne strukture in osebnostnimi lastnostmi na risbah žalosti OL LIK. EL. STAR SPOL E N P L RD -.13 .13 -.07 .08 .01 -.10 MD -.18 .16 -.03 .06 -.29* -.22 RU -.24 -.00 .06 .08 -.11 .02 ZE -.04 .19 .05 .17 .12 .24 VI .22 .03 .05 .02 .04 .14 OR -.13 .06 -.08 .12 -.09 .23 RJ .20 -.14 .06 -.13 -.02 .18 CR .05 .01 -.11 .12 -.03 .25 Lil -.05 .14 -.15 .05 -.25 -.01 LI2 -.22 .24 -.02 .07 -.06 .14 LI3 -.08 -.02 -.05 .04 -.13 .08 LI4 -.06 -.09 -.01 .05 -.09 -.01 LI5 -.04 .04 .28* -.02 -.06 -.01 LI6 .13 -.21 -.10 -.07 .05 .01 LI7 -.10 -.29* -.12 .20 .11 -.23 LI8 -.05 .12 -.02 .22 .18 .02 LI9 .22 -.16 .07 .07 .02 .23 LI10 .11 .09 -.10 -.10 -.11 -.06 Lili -.13 .08 -.02 -.13 -.19 .01 PIKA -.21* .06 -.00 .07 -.04 .06 VELIK -.07 -.04 .10 .14 .03 -.03 ODPRT -.13 .02 -.04 .07 -.15 .08 KOMPL -.33* .19 -.25 .10 -.23 .02 GOSTOT -.22 .03 -.06 .23 .22 -.09 IRAD .22 -.03 .08 .19 -.16 .01 * korelacija je pomembna pri p < .05 Starost in spol Korelacije med značilnostmi grafičnega izražanja subjektov in njihovimi osebnostnimi lastnostmi so pri žalosti mnogo redkejše. Vsaka osebnostnih spremenljivk korelira zgolj z eno spremenljivko grafičnega izražanja. Izjema je le starost, kjer sta pomembni dve korelaciji. Starost namreč negativno korelira z uporabo pike (r = -.27) in s kompleksnostjo (r = -.33) pri grafični simbolizaciji žalosti. Oba podatka sta sicer nekoliko presenetljiva, vendar smo podobno situacijo ugotovili že pri skupnem rezultatu za vsa čustva in jo poskusili ustrezno interpretirati že tam. Osebnostne lastnosti Pri grafični simbolizaciji žalosti smo ugotovili še pozitivno korelacijo med ekstravertnostjo in uporabo cik-cak črte (r = .28) in negativno korelacijo med psihoticizmom in uporabo modre barve (r = -.29). Drugi rezultat je nekoliko lažje pojasniti kot prvi, saj smo že pri simbolizaciji veselja ugotovili, da psihoticizem negativno korelira prav z uporabo tistih barv, ki so za dano emocijo najznačilnejše. Modra je bila namreč po pogostosti uporabe na risbah žalosti na drugem mestu. Nekoliko teže je pojasniti korelacijo med ekstraverzijo in uporabo cik-cak črte. Slednja je namreč skrajno neprimerna za ponazarjanje žalosti razen v primeru, ko jo pojmujemo kot ponazoritev notranjega preloma v subjektovi duševnosti, vendar je pri tem težko najti kakršnokoli povezavo med načinom simbolizacije takšnega loma in subjektovo ekstravertnostjo. KORELACIJE MED OSEBNOSTNIMI LASTNOSTMI IN ZNAČILNOSTMI GRAFIČNE SIMBOLIZACIJE JEZE TABELA S: Korelacije med značilnostmi likovne strukture in osebnostnimi lastnostmi na risbah jeze OL LIK. EL. STAR SPOL E N P L RD -.10 .06 .19 -.10 -.07 .08 MD -.27* -.11 -.01 -.09 -.08 -.02 RU -.00 .14 .02 .01 .06 .16 ZE -.05 .25 .03 -.05 .04 -.03 VI .05 .05 -.02 .13 .15 .15 OR -.13 .29* .04 .05 .11 .20 RJ -.04 .04 .07 -.14 .11 .16 CR .12 -.03 .08 .06 .05 -.01 Lil -.04 .15 .00 -.06 -.13 .12 LI2 .00 -.11 -.18 .10 -.11 .20 LI3 .05 -.09 .04 -.04 .01 .24 LI4 .05 -.09 .06 -.09 .17 -.02 LI5 .06 .09 .01 -.08 .08 -.14 LI6 -.08 .11 -.16 .04 -.31* .18 LI7 .14 -.24 -.04 .01 .30* -.03 LI8 -.19 .08 .09 .13 -.07 -.08 LI9 .37* -.30* .05 -.32* .06 -.04 LI10 .03 -.11 -.32* .20 -.00 .01 Lili .04 -.11 .02 -.18 .08 -.06 PIKA -.48* .03 .11 .01 -.00 -.08 VELIK -.08 .29* .06 .25 -.03 -.07 ODPRT -.01 .03 .10 .01 .28* -.14 KOMPL -.19 .06 -.08 -.12 .23 -.07 GOSTOT .04 .18 .05 .09 .19 .13 IRAD .07 -.01 .14 -.00 .13 .06 * korelacija je pomembna pri p < .05 Starost Pri grafični simbolizaciji jeze smo dobili negativno korelacijo med starostjo ter uporabo modre barve (r = -.27), pozitivno med starostjo in uporabo prekinjene črte (r = .37) in negativno med starostjo in uporabo pike (r = -.48). Modra barva ni posebej primerna za simbolizacijo jeze in po pogostosti uporabe na risbah jeze si skupaj z rjavo barvo delita zadnje in predzadnje mesto. Zato bi lahko upadanje njene uporabe s starostjo subjektov pojmovali kot izraz njihove naraščajoče selektivne uporabe različnih barv, ki morajo ustrezati konceptu predmeta upodobitve in biti prilagojene določenim kulturno utrjenim normam za izražanje različnih emocij, oziroma sovpadati s kulturno utrjenimi konotacijami različnih barv. Pogostejšo uporabo prekinjene črte pri simbolizaciji jeze povezujemo s povečano samokontrolo pri izražanju lastnih negativnih občutij in s subjektovo naravnanostjo k zadrževanju lastne agresivnosti, medtem ko lahko negativna korelacija z uporabo pike na risbah jeze ponazarja subjektov analitični pristop k spoznavni artikulaciji lastnih občutij. Pike izražajo (če jih je več) precejšnjo spoznavno razpršenost ali (če je samo ena) spoznavno nediferenciranost. Spol Spol subjektov je v pozitivni korelaciji z uporabo oranžne barve (r = .29) in z velikostjo risb (r = .29) ter v negativni korelaciji z uporabo prekinjenih črt (r = -.30). Podoben rezultat smo dobili tudi pri grafični simbolizaciji veselja, tj. pri korelaciji med spolom in uporabo oranžne barve ter med spolom in velikostjo risb. Tudi naša interpretacija obeh korelacij je podobna, saj tako oranžna barva kot tudi velikost risb izražata močno energetsko napetost, ki je kljub njunemu različnemu hedonskemu tonu prisotna pri obeh emocijah in jo ženske zaradi svoje senzibilnosti in višjega položaja na dimenziji emocionalnosti bolje izražajo. Tudi z negativno korelacijo med spolom in pogostostjo pojavljanja prekinjenih črt smo se že srečali na skupni tabeli korelacij med značilnostmi grafičnega izražanja vseh emocij in osebnostnih značilnosti, tako da nas ta rezultat ni posebej presenetil. Moški namreč pogosteje uporabljajo prekinjene črte kot ženske. Osebnostne lastnosti Ekstravertnost je v pomembni negativni korelaciji s pogostostjo uporabe debelih črt (r = -.32), nevroticizem z uporabo prekinjenih črt (r = -.32), psihoticizem pa je v negativni korelaciji z uporabo cik-cak črt (r = -.31) ter v pozitivni korelaciji z uporabo valovitih črt (r = .30) in odprtostjo risb (r = .28). Negativna korelacija ekstravertnosti z uporabo debelih črt je lahko izraz njihove tendence k večji ekspresivnosti pri doživljanju emocij, saj so za grafično izražanje jeze mnogo primernejši hitri, ostri in tanki potegi črt, kot mehko zalivajoče debele črte. Za čustveno labilne osebe je značilno to, da močno sugestibilne in so pod močnim vplivom trenutnih občutij. Zato izražajo jezo s sunkovitimi in hitrimi gibi, ki jih determinira njihovo podoživljanje emocije in ne uporabljajo prekinjenih črt. Ena temeljnih značilnosti oseb z visokim rezultatom na lestvici psihoticizma je izrazito odstopanje od temeljnih zakonitosti grafičnega izražanja. Psihoticizem namreč korelira ravno z uporabo tistih likovnih sredstev, ki so najmanj primerna za simbolizacijo dane emocije. Pri simbolizaciji jeze se ekscentričnost subjektov kaže kot relativno pogosta uporaba valovite črte, ki sojo sicer subjekti najpogosteje uporabljali pri grafični simbolizaciji različnih emocij, vendar je prav za simbolizacijo jeze izredno neprimerna. Novo nasprotje pa vzpostavlja njihova relativno redkejša uporaba krožne črte, saj je krožna črta zgolj del oziroma odsek valovite črte, ki so jo subjekti z visokim rezultatom na lestvici psihoticizma uporabljali pogosteje kot drugi. KORELACIJE MED OSEBNOSTNIMI LASTNOSTMI IN ZNAČILNOSTMI GRAFIČNE SIMBOLIZACIJE STRAHU TABELA 6: Korelacije med značilnostmi likovne strukture in osebnostnimi lastnostmi na risbah strahu OL LIK. EL. STAR SPOL E N P L RD -.09 -.02 .29* -.08 -.06 -.17 MD -.26* .06 .15 .00 .12 -.07 RU -.11 -.02 .09 .09 .15 .19 ZE .03 .08 .06 .05 .12 -.04 VI -.11 .09 -.06 -.13 .02 .13 OR -.02 .09 -.10 .10 .01 .25 RJ .02 .18 -.23 .02 -.08 -.03 CR -.07 -.09 .08 .12 .19 -.14 Lil .14 -.20 .19 .04 .04 -.02 LI2 .06 -.34* -.02 -.06 .09 .10 LI3 -.11 -.16 -.00 .08 -.22 .26* LI4 -.10 -.20 -.01 .05 -.10 .15 LI5 -.15 .12 -.13 .04 -.19 .32* LI6 .05 .06 -.01 .18 -.00 -.08 LI7 .14 -.29* .00 -.23 .03 .04 LI8 .32* .12 -.03 .15 .10 .16 LI9 .25 .11 .08 .02 -.14 .24 LI10 .08 -.01 -.02 -.10 .03 -.18 Lil 1 -.13 -.14 -.00 -.19 .08 -.12 PIKA -.30* .06 .06 -.06 -.11 -.14 VELIK -.07 .30* -.13 .19 -.36* .08 ODPRT -.23 .11 -.02 .07 -.03 .10 KOMPL -.16 .06 .16 -.07 .02 .03 GOSTOT -.17 .17 .02 .19 -.14 .13 IRAD -.08 .15 -.04 .13 -.06 -.05 * korelacija je pomembna pri p < .05 Starost Pri grafičnem izražanju strahu je starost subjektov v pomembni negativni korelaciji z njihovo uporabo modre barve (r = -.26) in s pojavljanjem pik na likovni ploskvi (r = -.30) ter v pozitivni korelaciji z uporabo spiralne črte (r = .32). Težko je razložiti predvsem zadnji rezultat, saj spiralna črta ni posebej primerna za simbolizacijo strahu, oziroma so njene pomenske implikacije celo v izrazitem nasprotju z značilnostmi te emocije. Še bolj presenetljivo je dejstvo, da je njena uporaba v pozitivni korelaciji s starostjo subjektov, saj bi pričakovali, da se bodo pri starejših subjektih pojavljale bolj prečiščene in smiselne risbe strahu. Spol Spol subjektov je v negativni korelaciji s pogostostjo uporabe vodoravnih črt (r = -.34), kar pomeni, da jih moški uporabljajo pogosteje kot ženske. Poleg tega je še v negativni korelaciji z uporabo valovite črte (r = -.29) in v pozitivni z velikostjo risb (r = .30). Dekleta uporabljajo vodoravno črto redkeje kot fantje, kar lahko implicira višjo stopnjo aktivacije v njihovem konceptu strahu. Prav mogoče je, da so dekleta aktivnejša tudi v situacijah, ki jim zbujajo strah, kar lahko implicira beg ali upor, medtem ko so moški bolj apatični ali celo paralizirani. Morda bi iz tega rezultata lahko celo sklepali na implicitno naravnanost deklet na beg iz kritične situacije, ki je zaradi njihove telesne šibkosti največkrat neizogiben. Moški so tudi pogosteje uporabljali valovito črto kot dekleta, kar lahko še dodatno dokazuje njihovo pasivnost pri doživljanju emocije strahu. Osebnostne lastnosti Ekstravertnost pomembno korelira z uporabo rdeče barve pri grafični simbolizaciji strahu (r = .29), kar je nekoliko presenetljiv rezultat, čeprav smo že predhodno predpostavljali povezanost ekstravertnosti z uporabo toplih in živih barv. Doživljanje strahu namreč pogosto asociiramo s hladom, ki nas spreleti v kritičnih situacijah, kurjo poltjo in podobnimi psihosomatskimi simptomi, medtem ko je rdeča življenjska in topla barva. Kljub temu nas ne preseneča, dajo ekstravertne osebe uporabljajo tudi pri simbolizaciji strahu mnogo pogosteje kot introvertne. Nevroticizem ne korelira z nobeno značilnostjo grafične simbolizacije strahu, medtem ko je psihoticizem v negativni korelaciji z velikostjo risb (r = -.36). Neobičajna majhnost risb strahu pri subjektih z močno izraženim psihoticizmom dokazuje njihovo neadekvatno ocenjevanje ogrožujoče situacije in neustrezen način doživljanja strahu. Pri tem gre namreč lahko za njegovo podcenjevanje in njegovo prostorsko omejevanje, še bolj verjetno pa je, da gre za precenjevanje nevarnosti in rahlo para-noidnost. Za psihoticizem je namreč značilno neskladje med realno situacijo, ki jo subjekt vedno ocenjuje izrazito egocentrično, in njegovimi realnimi možnostmi za soočenje z njo. Lažnjivost pomembno korelira z uporabo poševne črte, ki se dviguje od leve proti desni (r = .26) in z uporabo cik-cak črte (r = .32). Prvi rezultat lahko razumemo kot subjektovo težnjo po premagovanju strahu, ovir in vzpenjanju kvišku, drugega pa kot izraz njegove obrambne naravnanosti, saj je cik-cak črta silno primerna za simbolizacijo napetosti in agresije. ZAKLJUČKI V pričujoči raziskavi smo ugotovili nekaj pomembnih korelacij med pogostostjo uporabe različnih likovnih elementov in drugimi značilnostmi grafičnega izražanja emocij ter različnimi osebnostnimi spremenljivkami (starostjo, spolom, ekstraverzijo -introverzijo, nevroticizmom, psihoticizmom in lažnivostjo). Večino statistično pomembnih korelacij med njimi smo predvideli že v načrtovanju eksperimenta, nekatere pa močno odstopajo od naših predhodnih pričakovanj. Zanimiv podatek je upadanje pogostosti uporabe modre barve pri grafičnem izražanju emocij, kar lahko razumemo kot specifičen indikator nekega občega pravila pri grafičnem izražanju. Modra je namreč emocionalno relativno nevtralna barva, zato je mogoče njen postopni upad razložiti s subjektovim spoznavnim in izraznim dozorevanjem in njegovim jasnim razločevanjem med všečnim in primernim, ki se pojavi šele na določeni stopnji njegovega osebnostnega razvoja. Sorazmeroma s porastom lastne starosti pričnejo subjekti pogosteje uporabljati prekinjene črte, redkeje pa rišejo pike, ki so relativno preprost in nezadosten likovni pripomoček z majhno izrazno vrednostjo. Subjektovo likovno izražanje je v precejšnji meri odvisno tudi od spola. Dekleta navadno pogosteje uporabljajo tople in žive barve, posebej pogosto pa segajo po oranžni in po zeleni. Značilno zanje je tudi, da so njihove risbe običajno večje kot risbe moških. Ekstravertnost je v pozitivni korelaciji z uporabo rdeče barve, kar smo predpostavljali že na začetku, medtem ko nevroticizem ne korelira niti z uporabo katerekoli izmed barv, ki so bile na razpolago, niti s katerokoli izmed črt. Povezano je zgolj s pritiskom in to seveda v negativnem smislu. Za nevroticizem je namreč značilna izrazita negotovost tudi pri grafičnem izražanju emocij, nekakšno drobencljanje po likovni ploskvi oziroma popolna odsotnost kakršnekoli vehemence v izražanju. Pri psihoticizmu se ni pojavila nobena značilna korelacija s katerimkoli elementom grafičnega izražanja emocij. Opazili pa smo, da so zanj značilne najbolj neobičajne korelacije, ki so navadno v popolnem nasprotju z našimi vnaprejšnjimi pričakovanji. Za osebe z visoko izraženim psihoticizmom je namreč značilen nekakšen svojevrsten antikonformizem in zavračanje kulturno sprejetih norm (ki jih je subjekt usvojil skozi proces svoje socializacije) ter njihovo nadomeščanje s svojevrstnim izraznim ekstremizmom. Lažnjivost se običajno povezuje z raznovrstnimi indikatorji subjektove želje po zbujanju pozornosti (korelira npr. s pogostejšo uporabo oranžne barve), vendar se ta dopolnjuje s subjektovo previdnostjo v izražanju, saj se slednji boji, da ne bi s kakršnokoli "neprimerno" oziroma nepredvideno reakcijo pokvaril občega (predvidoma dobrega) vtisa. Povzamemo lahko, da osebnostni dejavniki pomembno vplivajo na izražanje primarnih emocij in njihovo grafično simbolizacijo, čeprav ta vpliv ni vedno zelo močan. Pomembnejše so namreč kulturno utrjene norme in pravila za njihovo izražanje. Toda pogostost pojavljanja statistično pomembnih korelacij med obema tipoma spremenljivk dokazuje, da nikakor ne smemo podcenjevati vpliva osebnostnih faktorjev na subjektovo konceptualizacijo emocij in njeno eksternalizacijo. LITERATURA Eysenck, H. J. (1947). Dimensions of personality. London, Routledge and Kegan Paul. Eysenck, H. J. (1952). The scientific study of personality. London, Routledge and Kegan Paul. Eysenck, H. J. (1953). The structure of human personality. New York, Wiley. Eysenck, H. J. (1964). Crime and personality. London, Routledge and Kegan Paul. Faure, E. (1964). L'esprit des formes. Tome I, II. Paris: Editions Jean-Jacques Pauverververt. Fulgosi, A. (1981). Psihologija ličnosti. Zagreb, Ško Iska knjiga. Jung, C. G. (1984). Psihološki tipovi. Novi Sad, Matica Srpska. Kandinsky, W. (1912). O duhovnem v umetnosti. V: W. Kandinsky (1985). Od točke do slike. Zbrani likovnoteoretski spisi. Ljubljana: Cankarjeva založba. Kandinsky, W. (1925). Točka in črta na ploskvi. Prispevek k analizi slikarskih prvin. V: W. Kandinsky (1985). Od točke do slike. Zbrani likovnoteoretski spisi. Ljubljana: Cankaijeva založba. Koschatzky, W., (1977). Die Kunst der Zeichnung. Technik, Geschichte, Meisterwerke. Miinchen: dtv. Kovačev, A. N. (1990a). Sporočilo umetnine. O spoznavni vrednosti likovne umetnosti. Diploma. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Kovačev, A. N. (1990b). Ekspresivna in reprezentativna vrednost likovnih prvin. IX. Posvetovanje psihologov Slovenije, Radenci. Kovačev, A. N. (1991) Chords of plastic elements: The articulation of psychic processes through a plastic composition. 2nd European Congress of Psychology, Budapest. Kovačev, A. N. (1992a). The structure of a painting and the structure of human mind. Department of psychology. 40 years. Ljubljana: Faculty of Philosophy, 132-139. Kovačev, A. N. (1992b). Eksistenčne dimenzije človeka - njihova transformacija in interpretacija. Psihološka obzorja, Vol I (1), 81-84. Lamovec, T. (1980). Eksperimentalni priročnik iz psihologije motivacije, emocij, osebnosti in učenja. Ljubljana, Filozofska fakulteta. Musek, J. (1982). Osebnost. Ljubljana, Univerzum. Musek, J. (1988). Teorije osebnosti. Ljubljana, Filozofska fakulteta. Porebski, M. (1978). Ikonosfera. Beograd, Prosveta. PSIHOLOGIJA ANTHROPOS 1994/1-3 Genealogija psihologije posameznika in psihosocialnih praks - model drugačnega branja psihologije ZORA RUTAR ILC POVZETEK Rekonstruirati nameravamo okoliščine, tako diskurzivne, kot socialno praktične, v katerih se je porajala psihologija posameznika. Le-to zaznamuje konceptu-aliziranje posameznika, umeščenega v distribucijo vseh predstavnikov njegovega razreda in zatorej merljivega z ozirom na normo. Vzporedno bomo pretresli tudi nastajanje drugega pomembnega sklopa psiholoških konceptov in praks - socialno psihološkega. Ob obeh primerih bomo skušali nakazati metodološki model za drugačno branje psihologije, ki prekinja z obravnavanjem psiholoških konceptov in konstruktov kot realno obstoječih, psiholoških praks pa kot samoumevnih in zato ne-vprašljivih. ABSTRACT THE GENEALOGY OF THE INDIVIDUAL PSYCHOLOGY AND PSYCHOSOCIAL PRACTICES - A MODEL FOR DIFFERENT READING OF PSYCHOLOGY We intend to reconstruct the discursive and social practical circumstances in that individual psychology was born. This one is marked by conceptualising individuum as placed in the distribution of all representatives of his group. Thatfore he can be measured with respect on the norm. We will also discuss about bringing up another important corpus of psychological concepts and practices, that is social psichological one. By this examples we'll try to show a metodological model for different reading of psychology that replace treating of psychological concepts and constructs as real existing and psychological practices as selfunderstanding, thatfore unquestionable. Prevladujoče pisanje zgodovine psihologije in njenih interpretacij, ki ga ponujajo psihologi sami, nastajanje psihologije praviloma rekonstruira kot linearno napredujoč proces, ki od metafizične filozofske misli napreduje prek bolj empirično orientiranih študij opazovanj otrok (zlasti biologov) vse do vznika znanstvene psihologije, utemeljene v izmerljivosti in številčni zastavitvi svojega predmeta. Tako retrospektivo označuje kumulativen pogled, ki "prispevke" in vplive različnih avtorjev h korpusu vednosti o psihi razvrsti v niz, ki ga nato z odločilnim posegom - uvedbo znanstvene metode, eksperimenta - prešije v novo znanost - psihologijo. Nastajanje psihologije je iz takšnega zornega kota videti teleološko: kot bi "pravi" predmet psihološkega spoznavanja psihologije uspelo ustrezno definirati po vrsti nerodnih, ne docela uspešnih, a vendarle zaslužnih poskusov približevanja. Šlo naj bi potemtakem za proces, ki ga ženejo povsem spoznavni nagibi, brez da bi se jih dotaknile banalnosti vsakodnevnih praks. Te v takih interpretacijah nastopajo le kot dobrodošla naključja kaljenja znanstvene misli. Zasluge avtorjev, ki jim pripisujemo status začetnikov (pri različnih avtorjih za isto področje pogosto različnim), so vrednostno opredeljene; o njih pravimo, da so spodbudili, odkrili, si prizadevali... oni sami pa so največkrat oklicani za "očete" (Thorndike za očeta pedagoške psihologije, za očeta mentalnega merjenja nekateri avtorji oklicujejo Galtona, drugi Bineta, Wundta pa za očeta znanstvene psihologije...), kar daje slutiti njihovo dobronamernost. Stranpota, nedoslednosti in druge metodološke pomanjkljivosti, ki jih zaradi očitnosti ni moč spregledati, dobrohotno pripoznamo kot nujni proizvod njihove nedoraslosti, ki pa je naposled kljub vsem pomanjkljivostim vendarle privedla k resnici. Namesto branja, ki bi prav iz motenj razbiralo logiko samega pojava, so napake videti odvečne, naključne, čeprav ne nujno škodljive. Enostranosti in pretiravanja tako pojmovane znanstvene misli odpustimo v imenu koristnosti glavne ideje in jih ne ugledamo kot sestavni del te - naknadno izdvojene in mistificirane - ideje. Tako nastaja mit o očiščevanju znanstvenega spoznanja kot vedno bolj korektnega zastopnika predmeta te znanosti, za katerim tiči verjetje v korespondentnost znanstvene misli in njenega realnega objekta. To stališče je zavezano tradiciji, ki videno predstavlja kot bolj ali manj korekten odraz realnega. Podatki in dejstva naj bi bili odraz stvari samih in od preciznosti metode je odvisna ustreznost odražanja, stopnja njenega ujemanja z realnim. Izboljševanje metode zato služi približevanju resnici o objektu v realnosti. Predpostavljeno objektivna metoda je njen porok. Raziskovalni proces naj bi realnost odkrival in opisoval. Znanstvena misel pa naj bi se pomikala od ničelne točke spoznanja proti resnici z zbiranjem vedno novih informacij in ob izpopolnjevanju metod za njihovo odkrivanje. Namesto takšnega teleološkega, na mitu o linearno napredujoči znanstveni misli, odkrivajoči resnico, zasnovanega pisanja zgodovine psihologije, bomo rekonstruiranje nastajanja nekaterih ključnih psiholoških konceptov in praks, ki oblikujejo današnjo psihologijo, zastavili genealoško. Opozorili bomo na pogoje njihove pojavitve in pokazali, da vsak diskurz nastaja v specifičnih diskurzivnih okoliščinah, ki vplivajo na način konceptualizacije in na poskuse reševanja določenih družbenih problemov. Za izgradnjo metodološkega modela za drugačno, v tem primeru genealoško branje psihologije, se bomo oprli na Nicholasa Rosa, Vennovo in Jacquesa Donzelota. Nicholas Rose v svoji "zgodovini" psihologije posameznika v Angliji od 1869. do 1939. pokaže, kako je nastajanje psihologije posameznika neločljivo povezano s socialnimi praksami, ki so skušale obravnavati določene družbene probleme in z dis-kurzi, s katerimi so v obojestranskem odnosu soomogočanja. Psihološki diskurz se je izoblikoval ob določenih načinih razmišljanja o populacijskih problemih, degeneraciji in dednosti ter z njimi povezanega problema slaboumnosti v splošnem vzdušju prizadevanja za učinkovite načine upravljanja s populacijo. Na Rosovo osvetlitev pogojev, v katerih se je porajala psihološka koncepcija statistične norme, bomo navezali analizo Vennove, ki pokaže, v kakšnih diskurzivnih praksah so se na statistične norme prilepile specifične konkretne vsebine. Donzelot pa se ne ukvarja neposredno s psihološkimi koncepti in praksami, pač pa osvetli porajanje različnih praks skrbi za prebivalstvo in jim sledi na poti njihove transformacije v sodobne oblike psihosocialne pomoči. Zgodovini humanističnih vednosti in iz njih izhajajočih praks, kot jih pišejo omenjeni avtorji, je moč pripisati oznako genealogija. Avtorji ne skrivajo navezave na Foucaultov konceptualni okvir, zato ga bomo najprej v grobih potezah očrtali. Ob tem bomo pokazali, da se je moč s tako zastavljeno "teorijo znanosti" ogniti tako kores-pondenčnemu pojmovanju znanosti kot diskurzivnemu determinizmu, pastema, v katerih vzajemnem nasprotovanju se največkrat vsiljuje razmislek o razmerju med vednostjo in "realnostjo". FOUCAULTOVA GENEALOGIJA VEDNOSTI NAMESTO EPISTEMOLOGIJE Prav Foucault je problem statusa znanstvene vednosti zastavil z veliko zadržanostjo do možnosti objektivnosti, neprotislovnosti in koherentnosti znanstvene misli, onstran okvirov večjega oz. manjšega ujemanja spoznanja z realnostjo, ki jih sugerira prej predstavljena perspektiva. Namesto o znanostih je govoril o raziskovanjih, dis-kurzih in o vednostih, ki si prizadevajo za status znanstvenosti. Govor o znanosti namreč po njegovem mnenju predpostavlja "epistemološki prelom", neposreden rez med znanostjo in njeno ideološko predzgodovino, ki se Foucaultu ne zdi mogoč: znanost se ne more oddaljiti od prepletenosti z drugimi diskurzi, praksami in institucijami, ki jih držijo. "Zato je Foucault prej neke vrste anti-epistemolog: znanosti hoče pokazati njene skrite predpostavke, nikoli ne verjame njeni lastni iluziji o prelomu." (Dolar, spremna beseda k Foucault, 1991, str. XV.) Zgodovina nastajanja diskurzov vednosti je kompleksno povezana z zgodovino institucij, oblastnih ustanov in praks. Foucault demistificira razsvetljensko verjetje v napredujočo naravo znanosti in v njene humanizirajoče zmožnosti z zaobrnitvijo pogleda na znanost kot na progresivno spoznavanje in obvladovanje zakonitosti narave in zgodovine: zgodovina znanosti je zgodovina proizvodnje njenih objektov (prim. npr. Močnik, v spremni besedi k Foucault, 1984, str. 311). Ti postanejo predmet institucionalnega obvladovanja: nadzorovanja, segregiranja, reguliranja, normaliziranja. Zlasti družbene vede so tiste, ki s svojimi diskurzi in praksami podpirajo konstruiranje aparatov in institucij, torej t.i. družbenega. Produkcija diskurzov je neločljivo povezana s produkcijo subjektivitete. Sociološko pojmovanje družbe, ki napo-teva na neodvisno dano entiteto, ki naknadno deluje na posameznika (prek socia-lizacijskih, akulturacijskih mehanizmov...) postane vprašljiv (Henriques et al, 1984, str. 106). Mnogi kritiki, ki Foucaultu očitajo diskurzivni determinizem, merijo prav na teorijo diskurza. Po tej naj bi se ne bilo moč sklicevati na nič izven diskurza, realno pa naj bi obstojalo v meri, do katere ga lahko opiše diskurz. Sami menijo, da naj bi v nasprotju s tem obstajali nereduktibilni realni procesi, ki podčrtujejo, kaj naj se pojavi v diskurzu, resnico pa bi bilo moč preveriti neodvisno od diskurza. Henriques skuša pokazati, da je to optika kritikov samih in da prav Foucaultova teorija dilemo ujemanja diskurza z realnostjo razrešuje zunaj tako zastavljene opozicije. S tem naj bi se Foucault odrekel tudi epistemologiji, ki je po njegovem prav tako zavezana dokazovanju (ne)legitimnosti znanstvenih spoznanj in zastavlja vprašanje resnice ločeno od vpliva javnega, katerega direktno vpletenost v politiko zanika (prav tam). Legitimiteto znanstvenega spoznavanja se preverja "ob normah znanosti, kot jih je definiral pozitivizem, torej s samimi znanstvenimi standardi," (prav tam). Epistemologizacija ostro loči preverjano vednost od ideologije zdravega razuma. Henriques zato namesto epistemologije (npr. Husserla in Popperja) priporoča Fou-caultovo metodo rekonstruiranja produkcije vednosti, dovzetne za učinke politike. Vprašanje intencionalnosti spoznavajočega-akterja nadomesti s preučevanjem delovanja subjektov v produkciji vednosti in z analizo učnkovanja diskurza v produkciji vsakodnevnega socialnega in materialnega življenja (prav tam, str. 112). Produkcijo vednosti je moč ugledati kot del vrste družbenih praks. Znanosti ne vzpostavlja sklicevanje na izčiščen sistem stališč o realnosti, pač pa je njeno nastajanje neločljivo povezano prav z materialnostjo, katere zgodovinski produkt je. "Odnos vednosti do realnega je torej vprašanje, povezano s specifičnostjo dane konjunkture dogodkov, ne pa splošno epistemološko vprašanje, ki zadeva zagotovila, pravila in logične procedure... Zgodovina je zmeraj vprašanje, ki uvaja rekonstrukcijo učinkov znotraj nekega diskurza, upoštevajoč sledove ostalih diskurzov in materialnih praks, s katerimi je v zapletenem odnosu sooblikovanja. " (Prav tam, str. 114.) Ustreznost se ne nanaša več na dejstva ali na sama notranja pravila znanstvenih disciplin, ni več izražena kot približevanje resnici, ampak kot del režima resnice in politike resnice. Zgodovina se izkaže kot "organizacijski moment" znanstvene resnice, kajti kriteriji resničnosti in (ne)pravilnosti niso neodvisni od družbenih norm, ki prevladujejo v določenem času in prostoru. Tudi nastajanje psihologije gre torej misliti kot del procesov, ki oblikujejo celotno družbo. Namesto razbiranja vse večjega napredka psihološke misli ob predpostavljenem, z objektivnostjo in vrednostno nevtralnostjo motiviranem iskanju resnice, moramo rekonstruirati zgodovinske pogoje same možnosti njenega vzpostavljanja, zgodovinske okoliščine, ki so vplivale na oblike in prakse pojavitve. Psihološki subjekt se nam s tega gledišča ne razkrije kot vnaprej dani in šele nato odkrivani objekt, ampak kot proizveden v mreži širših socialnih praks in diskurzov. Gre za "zgodovino psihologije, ki se osredotoča na njene pozitivnosti, na pozitivno skonstruirano, na vprašanje, pod katerimi pogoji se to dogaja, v odnosu do katerih disciplin in kot odgovor na katere teoretske in praktične probleme, s kakšnimi učinki tako za produkcijo diskurza psihologije, kot za normalizacijske prakse." (Venn, v Henriques et al., 1984, str. 120.) Psihologija in psihološki objekt - subjekt sta torej proizvedena. Isti subjekt je hkrati objekt znanstvenega diskurza in tarča admi-nistracijskih in regulacijskih aparatov. DRUGAČNO BRANJE NASTAJANJA PSIHOLOGIJE POSAMEZNIKA Začetki psihologije posameznika so tesno povezani s koncepti in praksami mentalnega merjenja. Ta, za psihologijo eden najpomembnejših konceptov se ob natančnejši osvetlitvi okoliščin njegovega nastajanja izkaže kot proizveden. Z razgrnitvijo povezanosti individualne psihologije z mentalnim merjenjem, le-tega pa s širšim spletom okoliščin, ki so jim botrovala prizadevanja za reguliranje prebivalstva, je moč stopiti za samoumevnost teh konceptov in praks, v kakršni se nam običajno ponujajo. Naslov Rosove študije Psihološki kompleks; psihologija, politika in družba v Angliji, 1896-1939 priča o njeni teoretski usmerjenosti: zgodovine modeme angleške psihologije ne piše kot "tih in refleksiven" akademski projekt, ki bi psihološke nauke apliciral na praktične probleme, ampak pokaže, kako so bile psihološke ekspertize globoko vpletene v administrativne in reformne prakse svojega časa. Psihologija, ki jo rekonstruira Rose, je namesto splošnih zakonov delovanja človeške psihe, ki jih je skušala odkrivati psihofizika, kot svoj objekt postavila specifične mentalne kapacitete in lastnosti posameznikov. S tem se je odločilno povezala z ugotavljanjem variacij med posamezniki in se uveljavila kot dispozitiv za njihovo razlikovanje in merjenje. Psihologija posameznika torej ni nastala v laboratoriju ali s čisto abstrakcijo, ampak se je oblikovala skozi prakse, katerih objekt je bilo prepoznavanje in admi-nistriranje nenormalnosti. Pogoje, ki so omogočili psihologijo posameznika, gre iskati v zgodovini praks, tehnik in institucij in v oblikah vednosti, ki so jih osmišljale. Neločljivo je bila povezana s prevladujočimi zahtevami družbe do slaboumnih, neprilagojenih mladostnikov, neučinkovitih delavcev in mladoletnih prestopnikov (prav tam, str. 6). Ob tem Rose posvari pred drugo skrajnostjo, v katero bi lahko pripeljalo upoštevanje širših družbenih pogojev pri nastajanju psihologije: psihološka vednost zanj namreč nikakor ni zgolj njihova preprosta posledica. "Omogočili so jo določeni načini razmišljanja o populaciji, statistiki, evoluciji in dednosti, določene teorije o naravi, izvoru in obravnavanju mentalne patologije in določene koncepcije o vlogi in objektih dobrega upravljanja in zakonov ekonomskega in socialnega življenja. Analiza teh pogojev je potrebna, če hočemo razumeti, kako so psihološke koncepcije individualne variabilnosti odigrale svojo vlogo v tehnikah družbenega administriranja. " (Rose, prav tam, str. T.) Nastajanje psihologije posameznika Rose razbira kot neločljivo povezano z evgenično strategijo, utemeljeno v novem načinu pojmovanja populacije in variacij med posamezniki. Njen najvidnejši predstavnik Galton je v prizadevanju za boljše poznavanje populacije, zlasti pojava degenerariranosti v njej, preoblikoval teorijo dednega prenosa v termine individualnih razlik in norm, kar je omogočilo vrednotenje posameznika glede na mesto, ki ga zavzema znotraj distribucije zmožnosti vseh pripadnikov populacije. S tem je artikuliral sistematizacijo povezav med kapacitetami (capacities) posameznika in kakovostjo (in s tem učinkovitostjo) populacije. Izraz in merilo slednje so postale prav kapacitete. Ugotavljanje le-teh je zadobilo status ključnega orodja za reguliranje kvalitete populacije in je prešlo v domeno psihologov -pionirjev mentalnega merjenja. Diskurz psihologije posameznika se je odslej osre-dotočal predvsem na vprašanja mentalnega merjenja., sprva intelektualnih kapacitet, kasneje pa tudi drugih psiholoških konceptov: temperamenta, osebnostnih potez, razvojnih kapacitet...(več o tem prim, prav tam, str. 56-75) ROJSTVO RACIONALNEGA SUBJEKTA, ALI OD KOD PSIHOLOŠKIM PRAKSAM NORME Če Rose opozori, da je psihologija posameznika dobila zalet šele s koncep-tualizacijo norm, pa Vennova pokaže, kako so se na statistično konceptualizirane norme (kot jih je priskrbel Galton, uporabili pa pionirji mentalnega merjenja) navezale specifične vsebine, ki jih opredeljujejo (Henriques et al., 1984). Kljub izpeljavam, ki se zaradi ambicioznosti prehitrega posploševanja zdijo nekoliko problematične, pa je njen prispevek dragocen, ker navezuje artikulacijo norm na subjektivnost, utemeljeno v razumu, kot so jo favorizirali prevladujoči filozofski tokovi prejšnjih stoletij. Zastopnike te subjektivnosti pa se je izpeljalo iz arbitrarnosti zdravega razuma. Za vzpostavitev sodobne psihologije je odločilna koncepcija enotnega in racionalnega subjekta, ki je poenotila in organizirala psihološki diskurz. Psihologija se je od vsega začetka razglašala za znanost uma in njegovih manifestacij. Vennova diskurz razumnega subjekta demistificira kot zgodovinsko nujen. Z razgrinjanjem diskurzivne mnogoterosti, v kateri je diskurz, ki privilegira racionalni subjekt, obstojal le kot eden med mnogimi diskurzivnimi zastavitvami, pokaže, kako je nato v določenih okoliščinah in pod določenimi pogoji izšel kot dominanten. Nova razlagalna struktura, ki je vpeljala kot merilo vsega Razum in Subjekt-razuma, je nadomestila dotlej prevladujočo, zasnovano na oznakah in reprezentacijah idej od Boga vsajenih v svet, z iskanjem gotovosti v razumu. Ta je postal vir vednosti in resnice, vodilo modernega filozofskega logosa (prim. Venn, v Henriques, 1984, str. 134 in 135). "Rojstvo modernega subjekta je povezano s koartikulacijo treh tem: matesis, mehanicizma in modernega Razuma s subjektom-Razuma, okrog katerega se je oblikoval konceptualni okvir za razumevanje sveta." (Prav tam, 135.) Vennova pripiše "zasluge" za implikacije, ki jih je bilo moč razbrati iz Des-cartove teorije, v odločilni meri njemu samemu: "S prakso Descartovega dvoma se je pričelo iskanje nove gotovosti in novega Razuma... Razum sam postane vir vednosti in resnice... Tako se teme razuma in Subjekta-Razuma najjasneje pojavijo z Descar-tesom." (Prav tam.) Po mnenju Vennove je nova subjektivnost, utemeljena v razumu, parcialna. Sovpada s subjektom znanosti pozitivistične ideologije znanosti. Konsistentna naj bi bila tudi z "racionalnim subjektom kapitalistične ekonomske izmenjave". Karte-zijanska redukcija koncepcije subjekta na abstraktne zakone izračunljivega stroja se, meni Vennova, ujema s tehnikami discipliniranja in treniranja, ki povečujejo kapacitete in produktivnost telesa (prav tam, str. 141). Kljub prevladujočemu diskurzu racionalnosti pa so zamisel o direktnem preučevanju in merjenju mentalnih procesov omogočile šele predpostavke o "materialnem", biološkem statusu uma. Ta premik v označevanju subjekta se je zgodil z Darwinovo evolucijsko teorijo, ki je vpeljala naturalizacijo razuma in uma v nasprotju z dotedaj prevladujočo koncepcijo enotnega človeka, ki je implicirala nespremenljivost narave človeških bitij in družbe (prav tam, str. 143). Konceptualizacija mentalnih procesov in njihovih karakteristik se je zgledovala pri biologih. Označevanje individualnosti posameznika kot mislečega, delujočega in čutečega subjekta se ni spremenila, nova pa je njihova osnova: prej človeku imanentne, v duhovni usodi zapisane značilnosti, so odslej utemeljene v naravnih procesih. Človeški subjekt je postal "biologiziran", njegova individualnost, pripoznana kot naravno stanje eksistence, pa normalna (prav tam, str. 145). Psihologija je odslej povezovala biološki diskurz z vsemi ostalimi, ki so se ukvarjali z individualnim. Posameznik je konceptualiziran kot specifični primerek, ki deli splošne značilnosti z vso populacijo, na partikularni ravni pa ga konstituirajo individualne variacije. Normalni subjekt je torej konstituiran kot model, ki zastopa norme, ki pa izvirajo "iz misteriozne jasnosti zdravega razuma in so prevedene v dejstva s kvantifikacijo" (prav tam, 1984, str. 130). Kot merilo normalnega je namreč ustoličen neproblematični racionalni individuum, moški Evropejec, homo rationalis in homo economicus (prav tam). Norme, ki psihologiji služijo kot opora, so njen lastni proizvod, konstrukt, konsistenten s prevladujočo obliko družbenega. Odstopanja od norm pa si pod oznako patološkega prislužijo status tarče normalizacijskih postopkov. Psihologija zvezo predpostavk o mentalnih procesih z oznakami individua, utemeljenimi v administriranju in ekonomskih kalkulacijah, interiorizira. Normalni subjekt identificira s subjektom racionalnosti, specifično zgodovinsko proizvedenim. V nevprašljivem privzemanju racionalnega subjekta brez preteklosti kot vnaprej danega, psihologija ignorira zgodovinske specifičnosti lastnega konstituiranja, meni Rose. "Formiranje psihologije individua - z njenimi objekti, koncepcijo norm in normalnosti, tehnikami merjenja in socialnimi aspiracijami... je s tem, ko je ponudilo osnovo, na kateri seje psihologija lahko konstituirala kot učinkovita socialna realnost - omogočila drugim načinom razmišljanja, preiskovanja in eksperimentiranja, nanašajočih se na dušo, da se ločijo od disciplin filozofije, logike, estetike, metafizike, medicine in biologije in se priključijo novi disciplini - psihologiji." (Rose, 1985, str. 226.) Rose skuša v svoji zgodovini pokazati - sklicujoč se na Canguilhemovo študijo o normalnem in patološkem, da je konceptualizacija psiholoških norm in distribucij značilnosti zgrajena na trhlejših osnovah kot medicinske norme. Biološki in medicinski diskurz kot vednost o življenju temeljita na predpostavkah o življenju kot normativnem procesu. Njegova normativnost je utemeljena v procesih homeostaze in samoregulacije. Normalnost ustreza zdravju, to pa ni nume-rična kategorija, ampak njegovo fenomenologijo označuje odsotnost motenj, "življenje v tišini organov". Bolezen, negativna vrednost glede na normativno, zdravje, je hkrati pozitivna vrednost za vednost o življenju. Canguilhem razlikuje med vednostmi, utemeljenimi v koncepciji norm, ki izvirajo iz normativnosti objekta samega v nasprotju s psihologijo, ki norme za svoj objekt izpeljuje na drugačen način. Res je, da se tudi medicina opira na statistiko bolezni, katere pogoji možnosti so nastopili s pojavom klinike, kot je pokazal Foucault. Vendar pa diagnostične indikatorje v medicini odlikuje dvojna normativnost: normativnost je utemeljena v ho-meostatičnih mehanizmih telesa samega, statistično metodo pa se je nanjo naknadno apliciralo, ne pa skonstruiralo. Psihologija pa konceptualizira svoj objekt prav iz statistične normativnosti populacije. Njene norme niso izpeljane iz življenja, ampak iz zakonitosti velikih števil. Vednost o posamezniku se "ne opira na koncepcijo psihe, na njene procese in homeostatične mehanizme, zakone razvoja in nenormalnosti... ampak je zasnovana na metafizični kvantifikaciji značilnosti in zakonov variacij v populaciji." (Prav tam, str. 229.) Individualna psihologija nato statistčno dobljene norme variacij poveže s socialnimi normami in pričakovanji. Nenormalno psihologije zato ni sama motnja psihičnega, ampak odstopanje od normativno postavljenih kriterijev, ki jih skonstruirajo določeni socialni aparati. Šola, sodišča, policija in vojska so psihologiji individua podtaknili tiste, ki naj bi se jim pripisalo, da so ne-normalni (prim, prav tam, str. 228 do 230 in Canguilhem, 1980, str. 48 do 50). DONZELOT VERSUS ROSE Obsežno genealoško analizo o tem, kako sta postali družina in šola s prenašanjem državnih norm v sfero privatnega temeljni oporišči državnega upravljanja s populacijo, je izpeljal Donzelot (1979). Urejanja populacije ne pojmuje več le kot uveljavljanje zakonov za vzdrževanje reda in miru, ampak kot bolj subtilno poseganje v vsakdanje življenje ljudi v imenu zagotavljanja večje kvalitete njihovega življenja (prim. Donald, 1992, str. 151). Ker v današnji humanizirajoči perspektivi praks upravljanja z družinami skorajda ni več moč ugledati njihovih morebitnih "stranskih" učin- kov, ki bi lahko bili posledica tovrstne skrbi, bomo, opirajoč se na Donzelota, v grobih obrisih nakazali razvoj nekaterih konceptov in praks psihosocialne pomoči, katerih nosilki sta danes v pretežni meri psihologija in socialno delo. Donald opozarja (prav tam), daje treba biopolitiko, kot jo predstavlja Donzelot, brati na ozadju francoskega konteksta, kulturnega razcepa med starim režimom in postrevolucionarno meščansko družbo torej. V Angliji so te spremembe potekale drugače. Bolj so se navezovale na rast industrijskega kapitala na račun zemljiške bur-žoazije, na industrializacijo in urbanizacijo. Te razlike so opazne tudi iz primerjave Donzelotove analize z Rosovo, ki pokaže, da avtorja naredita različne interpretativne poudarke, predvsem pa se razlikujeta v časovnem umeščanju posameznih premikov. Rose osrednji poudarek v svoji analizi podeli pomenu, ki so ga imele spreminjajoče se strategije in koncepti upravljanja s populacijo na oblikovanje psihologije posameznika. Pomemben rez vidi v rekonceptualizaciji problemov moralnega reda v termine degeneriranosti in dednosti v drugi polovici in proti koncu 19. stoletja. Od tu sledi prizadevanjem za izpopolnjevanje mentalnega merjenja kot predpostavljeno najučinkovitejše tehnike ugotavljanja razlik med posamezniki v terminih (nenormalnosti. Ob rob izzvenevanju evgeničnih prizadevanj, ki naj bi jim znanstveno osnovo priskrbelo prav mentalno merjenje, postavi obnovitev higienskih prizadevanj, tokrat usmerjenih na družino in skrb za mentalno blagostanje. Donzelot pa svojo analizo prične v 18. stoletju, kamor umesti pričetek sistematične skrbi za otroke. Ko nato sledi tem praksam v 19. stoletje, osrednjo pozornost namenja filantropskim pobudam za moraliziranje prebivalstva. Ob koncu stoletja zazna njihov umik oz. vkorporiranje v državno regulativo. Ta seje v nizu svojih praks oprla na psihiatrijo, socialno delo in psihološke teorije, ki so postopke državnega poseganja v privatno navidez humanizirale in s tem prikrile prisilno naravo tako zasnovanega normaliziranja. Hkrati so se ti diskurzi in prakse izpopolnjevali in preoblikovali prav prek svoje "eksploatiranosti". Kot posebno učinkovito za t.i. "dru-žinsko-šolski aktivizem" včasu med vojnama pa identificira psihoanalizo. Pri primerjavi obeh avtorjev pa ne gre pozabiti, da se razlikujeta v predmetu preučevanja, ki ga pri obeh razkrivata naslova njunih analiz: Rose raziskuje t.i. psihološki kompleks, kompleksnost pogojev torej, v katerih se je oblikovala psihologija posameznika, Donzelot pa prakse upravljanja z družino. Če pri tem trčita na iste tokove, to potrjuje tezo o neizoliranosti in tesni povezanosti praks, konceptov in diskurzov, ki so koeksistirali v določenem obdobju. Rose se torej osredotoča na koncepte in prakse, ki so se razvili ob soočanju s predpostavljeno ogroženostjo populacije in nacionalne učinkovitosti, kot na pogoje za nastajanje psihologije posameznika in mentalnega merjenja kot njenega modela, Don-zelotova pozornost pa v večji meri velja kontinuiteti upravljanja z družinami in naposled skoznje, pri čemer je postopoma čutiti vse večji vpliv "pomagajočih" strok, zlasti psihiatrije, psihologije in socialnega dela. Donzelotova analiza za razliko od Rosove na prvi pogled nima veliko skupnega z nastajanjem psihologije. Vendar pa je v potezah sprva privatne, naposled pa državne skrbi za blagostanje državljanov, v načinih poseganja v vsakdanje življenje družin in v praksah reguliranja, kakršne razgrinja Donzelot, moč zaslediti podobnosti z današnjimi praksami upravljanja z družinami, katerih ekspozitura so socialni delavci in psihologi. "POMOŽNE" VEDE UTRDIJO ŠOLO IN DRUŽINO KOT DISPOZITIV ZA UPRAVLJANJE S POPULACIJO IN POSAMEZNIKI Od sodobnih psihosocialnih strokovnjakov so si v državna prizadevanja za reguliranje in moraliziranje prebivalstva in posameznikov prvi utrli pot socialni delavci in psihiatri. Njihova promocija na tem področju sovpada z utrditvijo sodišč za mladoletnike, ki so rezultat humaniziranja sodnih postopkov, zlasti za otroke in mladostnike. Z nastankom mladinskega sodišča sta se vsebina in forma sodnega preizkusa bistveno spremenila. V postopku sojenja so postali odločilnega pomena rezultati socialne preiskave (social inquiry) in psihiatričnih klasifikacij. Obramba je povzemala za eksperti, tožilec pa seje zaradi socialne redifinicije svoje funkcije znašel v obrobni vlogi, dolžan predlagati le zaščitne mere v terminih prevencije. Sodnik naj bi se za kazni odločal selektivno, upoštevaje okoliščine storilčevega življenja in njegovo osebnost. S posegom pomožnih strok v sodni postopek se je obzorje sodnega razširilo, vključujoč vse možne mere korekcije (Donzelot, 1979, str. 109). Kot si je socialna preiskava, ki so jo izvajali socialni delavci, mesto v sodnih postopkih zagotovila, ker so sodniki potrebovali zanesljive podatke o stanju družine in njihovo nadaljnje reguliranje, tako si je psihiatrična ekspertiza utrla pot v sodno, zahvaljujoč potrebi po ugotavljanju storilčeve odgovornosti. S pripustitvijo psihiatrične vednosti v sodne postopke, ki je korelirala tudi s splošno povečanim zanimanjem za probleme otrok in zgodnje odkrivanje in obravnavanje njihove problematičnosti, se je sodna funkcija postopoma zožila na izrekanje s psihiatrično ekspertizo podprtih priporočil za reedukacijo. Disciplinska perspektiva seje iz skritih in zaprtih prostorov preusmerila na velik del socialnega žvljenja in za to uzurpirala pomožne stroke: psihiatrijo, socialno delo in psihologijo. *** Tudi Rose izpostavi kot enega pomembnih rezov v pojmovanju in preprečevanju patologije usmeritev pozornosti psihiatrije in psihologije na mentalno patologijo pri otrocih. Neohigienske strategije, ki so si v konkurenci z evgeničnimi na začetku dvajsetega stoletja izborile prvenstvo nad uravnavanjem življenj posameznikov, so se osredotočale predvsem na družine. Z novo definiranimi zdravstvenimi normami so zdaj neposredno merili na otroke oz. na postopanje mater z njimi. Te so zajeli v obširne razsvetljevalne kampanje, prek katerih so jih izobraževali, apelirali na njihovo zavest in jim nudili konkretne nasvete, zdravstveni nadzor otrok in pomoč. V neohigienskih strategijah javno zdravje ni bilo pojmovano kot pasivno in reaktivno stanje teles, izpostavljenih kampanjskim izboljšavam okolja, ampak kot pozitivna vrednota (Rose, 1985, str. 147). Promocija zdravja kot osebne vrednote in odgovornosti je zajela tudi sfero mentalnega in vplivala na konceptualizacije mentalne patologije in družbenih odgovorov nanjo. Skrbi za mentalno blagostanje je znotraj neohigienskih strategij pripadla odločilna vloga. Prav z njo naj bi zagotavljali zaželene atribute populacije. Transformacije so zato zadele tako pojmovanje, kot obravnavanje t.i. norih. Odkrivanje motenj v zgodnjem otroštvu je zadobilo preventiven pomen. "Prakse preiskovanja, diagnosticiranja in reformiranja neprilagojenih in delinkventnih otrok, ki so se razvile med 1920. in 1931. letom, so zasnovale novo koncepcijo družine, tipov problemov in naravo intervencije." (Rose, prav tam, str. 176.) Otrokovo neprilagojenost so vse bolj dojemali kot simptom psiholoških pogojev, ki so izvirali iz otrokovih družinskih okoliščin. Psihologija posameznika si je v povezanosti s sodiščem omogočila poseganje v vedenjske motnje otrok. Za svoje posege je ustanovila tudi posebne ustanove, klinike za vodenje otrok (child guidance clinic). Diskurzi, ki so se porodili ob neohigienskih prizadevanjih z začetka 20. stoletja, so le-tega postopoma preobrazili in ob novih konceptualizacijah so se pojavile tudi drugačne prakse. V Evropi sta si v 20-ih letih pri opredeljevanju in diagnosticiranju otroške mentalne patologije prizadevala za prvenstvo dva diskurza. Psihiatričnemu, kije še vedno nihal med naslanjanjem na nevropatsko strukturo v terminih perverznosti in vplivi okolja, je pričela konkurirati psihoanalitična paradigma. Ta je z "radikalnim rezom v koncepciji psihe, ki je emocije, želje in akcije povezoval s tridimenzionalnim prostorom, organiziranim okrog instinktivne energije, kanalizirane v adaptivne in mala-daptivne oblike otrokovih izkušenj družinskih relacij" (Rose, prav tam, str. 181), klasično psihiatrijo, kompromitirano z institucionalnimi škandali in z nezmožnostjo prilagoditi se novim zahtevam po drugačnem dojemanju vloge družine, potisnila v ozadje tudi na področju konceptualiziranja mentalne patologije otrok. Kljub temu da so si prvenstvo v definiranju patologije in s tem objektov reguliranja ter praks za zagotavljanje le-tega delili različni diskurzi, pa so šolo in družino, z materjo kot njeno oporo, ohranili tudi v povojnem obdobju kot centralne za upravljanje s subjekti. Tako Walkerdinova v delu Democracy in the Kitchen pokaže, da je modus materinstva eden odločilnih tako za reguliranje žensk samih, kot njihovih otrok. Z znanstveno priskrbljenimi utemeljitvami določenih vzgojnih postopkov in celo načinov "gospodinjenja" naj bi domače prakse ne zagotavljale le spodbujanje intelektualnega razvoja otrok, ampak poskrbele tudi za proizvajanje demokratičnih, racionalnih državljanov. V tem kontekstu se permanentno patologizira kot represivno in neobčutljivo delavsko mater in se jo regulira po vzoru "vzgojno bolj občutljivih" meščanskih mater. Walkerdinova se ogne pasti rehabilitiranja delavskih mater kot nedeprivirajočih, pokaže pa, da so tako delavske kot meščanske regulirane, "zatirane", le da na različne načine, prek drugačnih normalizacijskih praks, ki jih umeščajo. Konceptualno osnovo tem praksam pa vsakič znova priskrbijo psihološke teorije. Zato tudi ni naključje, da se te (prakse in teorije) v posameznih obdobjih razlikujejo, pogosto tudi diametralno, in s tem povzročajo vzgojno dezorientiranost "potrošnikov" (prim, tudi Laseh, 1986 in Salecl, 1992). EPILOG Če psihologija posameznika v odločilni meri izhaja iz evgeničnih strategij, ki so s konceptualizacijo degeneriranosti prispevale k poskusom reguliranja prebivalstva, pa je socialnopsihološki model v večji meri navezan na neohigienske strategije, ki so konkurirale evgeničnim. To je moč razbrati tudi iz primerjave prizadevanj njunih sodobnih naslednic. LITERATURA Canguilhem, G., What is psychology?, v: Ideology and Consciousness, 7/1980, London, str. 37-50. Donald, J., Znanilci prihodnosti: šolanje, podvrženje in subjektivacija, v: Vzgoja med gospostvom in analizo, ur. Bahovec, E. Kit, Ljubljana 1992. Donzelot, J., The Policing of Families, Pantheon, New York 1979. Foucault, M., Vednost, oblast, subjekt, Krt, Ljubljana 1991. Henriques et al., Changing the Subject, Methuen, London 1984. Kvale, S. (ur.), Psychology and postmodernism, Sage Publication, London 1992. Rose, N., The psychological complex, Routledge and Kegan Paul, London 1985. Salecl, R., Disciplina kot pogoj svobode, Krt, Ljubljana 1992. Walkerdine, V., Lucey, H., Democracy in the Kitchen, Virago, London 1989. PSIHOLOGIJA ANTHROPOS 1994 /1-3 Psihologija skozi psihoanalizo VIII. del Podobe telesa DUŠAN RUTAR POVZETEK V našem prispevku smo se lotili področja raziskovanja, ki predstavlja vogelni kamen vsakega razmišljanja o subjektu, saj je telo tekstualna podlaga človekovemu duhovnemu življenju. Tekst telo razreže, zato ne obstaja telo izven tekstualnih mrež. Podobe telesa nas zanimajo tudi zato, ker predstavljajo mejo našega razumevanja sveta in samih sebe. Podobe telesa oblikujejo teater, v katerem verjamemo, da je naša identiteta vsota telesnih funkcij in podob, s katerimi se identificiramo. Naša osnovna teza je seveda psihoanalitična: razumevanje naše identitete je odvisno od tega, koliko smo se sposobni distancirati od podob telesa. ABSTRACT PSYCHOLOGY THROUGHPSYHOANALYSIS PART VIII. THE IMAGINES OF THE BODY The main topic of our article are the imagines of the body, since they represent the cornerstone of every concept concerned with the subject. Our thesis is that the body is nothing but the textual basis of subject's mental life, because the body is always carved up by the texts. There's no body outside of the textual networks. Furthermore, the body is of special interest for us, because it represents a horizon of our understanding of the world and our position within it. The imagines of the body constitute the theater of our beliefs, where we believe that our identity is a sum of body functions and imagines with which we identify ourselves. Our basic thesis is, of course, a psychoanalytic one: the understanding of our identity depends on our ability to take a distance from the imagines of the body. Benevolo lectori salutem. POLITIKA ANKSIOZNOSTI Teza, ki jo bomo skušali braniti na naslednjih straneh, je kar se da pronicljiva in natančna, saj je posledica dolgotrajnega razmišljanja: telo je najprej disciplinirano in molčeče telo.1 To telo pač ni substanca, ki bi ji zoperstavili oblast, ki jo gnete, obdeluje, razkosava, tlači, ponižuje in onemogoča njen razvoj. Prav nasprotno; oblast gre razumeti kot niz postopkov, ki prav nočejo biti zatiralski, ampak tolerantni, nerepresivni, sama-ritanski. Moderna oblast govori o kvaliteti življenja, prijaznosti do ljudi, sožitju, solidarnosti, strpnosti, pravici do izbire svojega načina življenja /way of life/, zato se ji telo zelo težko upira, saj je - kako ironično! - ves čas na njegovi strani: skuša mu pomagati, ga razumeti v njegovi enkratnosti in neponovljivosti, usposobiti, tolerirati. Pri tem se sklicuje na dušo, ki jo prav tako skuša razumeti, podpreti v njenih zdravih prizadevanjih, ji terapevtsko pomagati. Niti sledu torej o nasilju, grobosti, destrukciji, pač pa brezmejna toleranca, pomoč in razumevanje. Ravno zaradi tega ji ni mogoče uiti. Sodobna oblast je pastoralna. *** Kljub temu, da predstavlja telo v vseh časih v humanističnih, filozofskih, antropoloških, medicinskih in drugih študijah bolj ali manj centralno mesto, moramo ugotoviti, da so se le zelo redki avtorji odločili spustiti na področje preučevanja hendike-piranega telesa. V vseh časih, to je gotovo, je priljubljena tema žensko telo (tudi telo norca ali zapornika) in njegova vpetost v družbene in kulturne procese; vtis, ki se ga ne moremo znebiti, pa je, da o hendikepiranem telesu noče nihče nič vedeti. Hen-dikepirano telo je tako vedno razumljeno kot nepopolno telo; če nič drugega, mu manjka zdravja.2 Popolno ne more postati, lahko pa se usposablja in skuša postati čim manj nepopolno. Imenujmo ta napor že kar na začetku one body psychology? Morda je eden od vzrokov za ignoranco preprosto v tem, da predstavlja hendikepirano telo točko zloma, v kateri se red sprevrača v nered in kaos, popolnost v nepopolnost, lepo v nelepo, močno v nemočno, dobro v slabo. Predpostavka je verjetno klub vsemu posrečeno izbrana, saj je v zgodovini humanistične misli telo zelo pogosto uporabna metafora za razumevanje socialnega in političnega reda, pa tudi metafora za razumevanje duše. Tako skozi telo niso razumeli samo duše, njenega Cf. Murphy/1990/. Platon v Timaju /30c, d/ zagovarja tezo, da je bog ustvaril svet tako, da bo najboljši in najlepši. Bog je popolen, zato je lepo samo tisto, kar mu je podobno. Sklepali bi lahko, da hendikepirano telo ni lepo in popolno: to pa pomeni, da ni božje delo. Če ni božje, čigavo je? Tisti, ki si ne morejo kaj, da ne bi sodelovali v tem teatru, nam ves čas skušajo dopovedati, da je njihov edini interes dobrobit telesa. Ves njihov napor je usmerjen k telesu, s katerim skušajo komunicirati in mu pripovedovati, kaj je zanj dobro. zdravja in potencialov, zdravja in bolezni, normalnih in nenormalnih procesov, ampak tudi naravo socialnega življenja in značilnosti politike.4 Vedno znova se srečujemo s tremi področji, ki prečijo razumevanje telesa in telesnosti. S pomočjo interpretiranja in obvladovanja telesa je bilo vedno mogoče razumeti in do neke mere obvladovati ostali dve področji družbenega življenja: naravo medsebojnih odnosov med ljudmi in značilnosti politike. Zadošča, da z metodami in tehnikami, ki nastajajo vzporedno z razvojem vednosti, preko mere zaposlite telo, vse ostalo bo steklo samo. Discipliniranje danes ni neposredno in brutalno, ampak poteka prek ovinka, ki ga predstavljajo sodobna znanost, tehnologija in postterapevtski psihološki prijemi. Prva predstavlja mesto, na katerega se je vedno mogoče sklicevati (uporabnost in neposredna aplikativnost znanstvenih spoznanj!), druga pa ponuja zakladnico neskončnih tehničnih sredstev, metod in postopkov, s katerimi je mogoče zaposliti telo in ga uriti, psihološki prijemi pa so namenjeni modernemu minimalnemu jazu, ki naj si opomore, se okrepi in postane gospodar v svoji hiši. Telo je stičišče, presečišče vseh treh prostorov, področij, ki ga napolnjujejo medicina, psihologija, sociologija, estetika, antropologija itd. Predstavlja njihovo Ahilovo peto, nevralgično točko in mesto refleksije. Poleg tega, da je točka zloma, je tudi in zlasti mesto refleksije.5 Za vsako refleksijo pa je značilno, da tisti, ki je vanjo vključen, o tem noče nič vedeti. Zgodba je stara in znana. Če je zgodba znana, zakaj se potem sploh ukvarjati s telesom? Pri odgovoru na to vprašanje moramo biti zelo natančni. Z vprašanjem se je najprej smiselno ukvarjati zato, ker je vse, kar je znano, ravno zaradi tega toliko manj upoštevano in toliko bolj reducirano na floskule in idiome vsakdanjega govora.6 Znano zato postaja sčasoma vedno bolj znano in reducirano. Končno se o tistem, kar je obče znano, nihče več ne sprašuje, znano nikogar več ne vznemirja. Znano je sicer dolgočasno, vendar je dolgočasje učinkovit način obrambe pred uničenjem iluzij. Ko bi se vsaj lahko sklicevali na svoje izkušnje in se jim pustili voditi! Moč refleksije je najprej v tem, da potuji tisto, kar se vsiljuje kot znano, univerzalno, resnično, objektivno, naravno in neproblematično. Drugi razlog za naše ukvarjanje s hendikepiranim telesom je povezan s spoznanjem, da na margini (hendi-kepirano telo je bilo vedno nekako na robu zavestnih interesov in zanimanja ljudi, kar pa ne pomeni, da se niso veliko bolj z njim ukvarjali nezavedno) oblastna razmerja, načini dominacije, izkoriščanje, manipulacija in sprenevedanje še najprej in najbolj pridejo do izraza. V tem je vsekakor zelo močan razlog za naše ukvarjanje s telesom. Tretji razlog je v tem, da razumemo telo kot historiografsko izhodišče - obnašamo se kot arheologi in zgodovinopisci. Tam, kjer drugi vidijo biologijo, biomedicino, nevro-fiziologijo, pišemo teorijo telesa kot historiografijo. Od tod metafore o telesu kot skupnosti med seboj povezanih ljudi: slovenskem narodnem telesu, skupščinskih, delovnih, predstavniških telesih, odborih in drugih telesih, posvetovalnih telesih, volilnih telesih, zakonodajnem telesu, zemljiškoknjižnem telesu, tkivu mestnih zgradb, glasbenem tkivu, idejnem tkivu, pripovednem tkivu, tkivu pesmi itd. Refleksija je način razmišljanja in ne iskanje resnice, ki naj bi se skrivala v manipulativnih tehnikah gospodarjev, ki skrivoma upravljajo svet. Refleksija je poseben način interpretiranja, ki ga pogosto povezujejo z vprašanjem o tem, ali so naše izjave o svetu del tega sveta ali ne (Cf. Roberts /1992/). Z našega zornega kot takšno vprašanje ni smiselno, saj med dvema "plavajočima kraljestvoma" (Saussure) ni drugega odnosa kot drsenje pomena/smisla (prvo kraljestvo) pod označevalci (drugo kraljestvo)(Lacan). Enodimenzionalni svet izjav (besede sledijo ena drugi) odpira polivalcnlni svet pomenov. Med obema je sicer določen nujen odnos (lienveniste), ni pa harmonije ali medsebojnega ujemanja. Še manj je dopolnjevanja. Seveda obstaja razlika med tistim, kar vemo in tistim, kar razumemo. Če nekaj vemo, še ne pomeni, da tisto tudi razumemo. Telo ni stroj, naravna, samodejna mašina, opremljena z instinkti in potrebami, mehaniko in hidravliko.7 Telesa ne razumemo tako, da na eni strani preprosto zabeležimo input (mehanski, energetski), na drugi strani pa odčitamo output, nato pa zadevo obrnemo (reakcija se mora vedno nekako ujemati z dražljaji). Nasprotno, občutljivi skušamo biti na mesto, ki ga telo zavzema v prostoru, ki ga oblikujejo želje (ne potrebe), govorica in jezik (zlasti vsakodnevne metafore in interpretacije), fantazme (ne fantazije, čeprav tudi te), verjetja in verovanja. Telo bomo razumeli kot materializacijo vseh naštetih faktorjev. V tej točki se zato lahko navežemo na serijo avtorjev, ki so telo razumeli kot mesto želje, iracionalnosti, emocij, seksualnosti: kot mesto upora proti strategijam reda, discipline in racionalnosti.8 Ljudje so vedno predpostavljali, da je hendikepirano telo treba še prav posebej kontrolirati in nadzirati; dodaten razlog je v tem, daje v primerjavi z zdravim telesom nesposobno kontrolirati samo sebe.9 Fizičnemu hendikepu se pridruži še mentalni, saj prvi predpostavki sledi druga: v hendikepiranem telesu živi hendikepirani duh. To je dodaten razlog za dodatno kontrolo. *** Ponovno odkritje telesa v 80-ih letih XX. stoletja zahteva podrobno analizo pogojev, ki so to omogočili, družbenih in političnih sprememb v t.i. postmoderni družbi, vloge in statusa medicine in modelov kvalitetnega načina življenja, psihologije, humanističnih ved in disciplin itd. Nenazadnje ima pri tem pomembno vlogo tudi virus HIV in aids, saj našo pozornost hromeče, opominjajoče in moralizirajoče vrača k telesu, ki ga vsakdanja morala skuša umestiti v koordinate dekadentnosti. Ponovno, bomo rekli. Končno je tu konec stoletja, in da bo stvar še bolj prepričljiva, tudi konec tisočletja. Primeren čas torej za špekulacije o propadu in preporodu. Tako je bilo vedno. Turner10 je v svojem pregledu številnih študij o telesu spregovoril celo o "the politics of anxiety". Mi se mu pridružujemo. INSTRUMENTALNA RACIONALNOST V našem prispevku bomo skušali tematizirati tri po našem mnenju prevladujoče koncepte hendikepiranega telesa. Ti koncepti se navezujejo na tradicijo novoveškega racionalizma (od Descartesa do A. Comta) in pozitivizma, feminizma in dekon-struktivizma. Prvi koncept smo že imenovali one body psychology. Drugega bomo imenovali one body medicine, tretjega pa the civilized body.11 Racionalistični impulzi so usmerjeni k telesu kot stroju, ki ga je mogoče opazovati, meriti, slediti napredovanju bolezni in obolenj, okvar, deformacij, popravljati. V renesansi - čeprav tudi že pri Sokratu (Cf. Platon /1981/)- je pogled na človekovo telo mnogo bolj celovit in relativno enostaven: telo je mikrokozmos, pomanjšana podoba kozmosa. Zakoni,razmerja in proporci, ki uravnavajo kozmos, uravnavajo na mikro ravni tudi človekovo telo. Telo je zato najprej celota, v katero so povezani posamezni deli (noge, roke, glava, notranji organi itd.). Lahko bi rekli, daje telo renesančnemu človeku mnogo bolj domače in manj odtujeno. Morda se je v njem počutil celo bolje, kot se današnji človek počuti v svojem. 8 Naj omenimo samo nekatere, ki so najbolj pritegnili našo pozornost: Sade, liataille, Foucault. 9 Ista logika je v vseh časih veljala tudi za žensko telo, ki ga je treba bolj disciplinirati in nadzorovati kot moško telo. Več o problematiki nadziranja ženskega telesa glej v: Jacobus et al. /1990/; Suleiman (ured.) /1985/. 10 Turner/1984/, str. 24. 11 Cf. Freund/1982/. Popravljanje telesa je tesno povezano z logiko reda in discipline, ki ne vladata samo telesu, ampak celotnemu univerzumu. Red in disciplina sta konstanti, invarianti, samo telo pa je podvrženo mehaniki in estetiki, mehanski estetiki in estetski mehaniki.12 Socialno življenje se ne vrti okoli teles, pač pa okoli duha, ki naj zagotovi red in disciplino. Šibkost duha se navezuje na tesnobo pred nemoralo, boleznijo in propadanjem. Užitek je užitek duha in ne telesa. Obvladovanje duha je pogoj in posledica obvladovanja telesa. Asketizem enega (telo) je užitek drugega (duh) in vice versa. Hendikepirano telo je hendikepirano večkrat. Vzemimo za izhodišče znano Tur-nerjevo shemo iz leta 1984, v kateri avtor prikaže razmerja med telesom in družbo.13 Naloge, pred katerimi se znajde telo, so štiri. Naloga vzdolž dimenzije čas-popu-lacija je seveda reprodukcija. Na dimenziji čas-telo ima posameznikovo telo povsem določeno nalogo, ki jo avtor imenuje samooraejevanje.14 Zunanjost telesa pa mora izpolniti nalogo reprezentacije, ki je naloga vzdolž dimenzije telo-prostor. Četrta naloga se veže na dimenzijo prostor-populacija; avtor jo imenuje regulacija. To so makro naloge družbe, obenem pa so tudi mikro naloge posameznikov, saj jih lahko uspešno rešujejo le oni. Rešitev nalog je odvisna od delovanja mehanizmov množične psihologije. Razumevanje telesa je v mnogočem odvisno prav od analize načinov in form, skozi katere posamezniki skušajo odgovarjati na naloge, pred katerimi so se znašli. Turnerjev model predstavlja učinkovito izhodišče za razumevanje telesa kot označevalne mreže. Shema je naslednja: Populacija Telo Čas reprodukcija Mathaus onanizem patriarhalnost samoomejevanje Weber histerija asketizem Notranje Prostor regulacija Rousseau fobija panoptika reprezentacija Goffman anoreksija komodifikacija Zunanje Hendikepirano telo je na časovni dimenziji podvrženo imperativu zdravega in lepega. Logika zdravja je seveda razcepljena na pojmovanje normalnega/idealnega na eni strani in nenormalnega/patološkega na drugi strani. Logika lepega zasleduje ideal moškega telesa (mišičastega) in ideal ženskega telesa (seksualno zapeljivega).15 Na dnu je telo kot stroj (ko se znajde v bolnišnici). Te dimenzije skrivajo v sebi dimenzije kultura-narava, zato je tudi odnos drugih (družbe do posameznikovega telesa) ujet 19.. Najbolj produktiven način normaliziranja XX. stoletja (obdobja obilja za nekatere), je zaposlenost telesa z debelostjo. Telo postane zelo občutljivo na vsako odstopanje od norm, istočasno pa se nenehno trudi, da bi doseglo predpostavljeni ideal. Več o tem glej v: Bordo /1990/; Hewitt. /1991/. 13 Frank/1991/, str. 43. 14 Restraint (pomeni tudi potlačitev in kontroliranje). Freud nam je pokazal, da otrok najprej ljubi objekt, ki zadovoljuje njegove ego nagone. Prvi objekt je seveda mati. Mati pa ni samo objekt, ki otroka hrani, ampak tudi ženska, ki ga, medtem ko ga ureja, seksualno vzbuija in zapeljuje. Oče je objekt, h kateremu je obrnjena materina želja. Nastopa kot zaščitnik.Parafrazirajoč Freudovo koncept narcističnih izbir pri otroku bomo rekli, da leži šarm idealnega moškega, ki nastopa kot zaščitnik, in ženske, ki nastopa v vlogi zapeljivke in osebe, ki je včasih hranila otroka, v njuni nedostopnosti. Več o konceptu narcizma glej v: Freud /1914/. vanje. Kot da je telo avtomat, stroj, naravna substanca,16 podstat, nad katero se dviguje kultura s svojimi ideali, pričakovanji in zahtevami. Posameznik jih najprej prepozna in sprejme kot svoje, potem jim želi ustreči, saj verjame, da je to znamenje omike, kulture, duhovnosti. Vračanje k naravi (makrobiotika, zdrav način življenja brez kajenja, telesne vadbe itd.) je dvig h kulturnim/imaginarnim idealom in njihovim zahtevam. V tem opazimo svojevrstni asketizem, ki je povezan s tesnobo pred užitkom. Seveda je mogoče uživati tudi v makrobiotski prehrani, asketizmu, joggingu in triatlonu, a zato ti užitki niso nič bolj naravni in pristni. S tem smo prišli do naše prve ugotovitve: telo ni nič naravnega, je le ideološki konstrukt. Telo je predvsem podoba, imago, ki igra tako odločilno vlogo v naših medsebojnih odnosih, saj je sprožilec, celo gonilo našega obnašanja. Imago je Idealich. Tudi narava je tak konstrukt. V logiki instrumentalne racionalnosti nastopa telo kot funkcionalni problem (prilagajanje telesa tehnološkim zahtevam delovnega mesta). Treba je najti medsebojno ustreznost, prilagoditev, funkcionalnost, skladnost, ujemanje. Hendikepirano telo je stroj, del narave, ki ruši red kot del kulture. Podrejeno je patriarhalni logiki reprodukcije (narediti je treba vse, da se bo rodilo čim manj deformiranih teles, tako kot je treba v tovarni paziti, da bo čim manj slabih izdelkov), zato je seksualno življenje obremenjeno s tabuji, predsodki in občutki krivde. Hrbtna stran je panoptična logika nadzorovanja telesa in ugotavljanje, če je z njim (še) vse v redu (priljubljena sintagma zdravnikov, zlasti ko gre za napredujoče bolezni, je, da bolezen napreduje v skladu z zakoni bolezni). Nadzorovana je zlasti seksualnost. Nadzor je tesno povezan z discipliniranjem telesa: telo naj bo čim bolj predvidljivo v svojih akcijah in reakcijah. Razumeti ga moramo kot niz diskurzivnih praks, ki imajo svoje zakone delovanja, norme, načine komuniciranja. Ko govorimo o politiki telesa, je diskurzivnost ključnega pomena, kajti telo je vpeto v diskurzivne zakone, ki sploh omogočajo razumevanje telesa. Ni treba dodati, da se zakoni spreminjajo, zato se spreminjajo tudi načini razumevanja in samorazumevanja telesa. Potreba po nadzoru in discipliniranju telesa je toliko močnejša, kolikor bolj je predmet nadzora podvržen logiki kontingence. Ne pozabimo, da je o telesu mogoče govoriti samo skozi diskurzivne zakone, ki so pogoj in učinek institucionalnega17 delovanja. Ko govorimo o telesu, obenem govorimo tudi o mehanizmih institucij in diskurzivnih zakonitostih. Ni mogoče govoriti o telesu, ne da bi govorili o instituciji in njenih načinih obvladovanja, discipliniranja, pogojevanja in kontroliranja telesa. Kontingenca je povezana z načini subjektivacije in uživanja, kar pomeni, da je uživanje subjekta po definiciji nepredvidljivo. Discipliniranje telesa ima zato svoj cilj: iz telesa izgnati užitek, narediti telo predvidljivo, tj. omogočiti napovedovanje telesnih procesov. Hrbtna stran teh poskusov je nezavedna podmena o užitku kot telesni substanci, ki jo uravnavajo čisti biološki zakoni.18 Prek njih je mogoče predvidevati človekovo obnašanje in razmišljanje: nadzor nad biologijo omogoči nadzor nad psihologijo. 16 Telo je opora imagu. Ko pride do sovpadanja telesa in podobe, dobi podoba svojo oporo v telesni substanci, ki je izpostavljena pogledu. Imaginarno in realno se gibljcta na isti ravni, zato je vseeno ali je neka podoba imaginarna ali realna. Telesna substanca ni nič bolj "realna" od podobe telesa. Drugi naj predvsem vidi, da telesu nič ne manjka. Tesnoba subjekta ni tesnoba pred tem, da bi telesu kaj manjkalo, ampak pred tem, da podobi kaj manjka. Celost podobe seveda ni slučajna, saj igra v subjektovi libidinalni ekonomiji točno določeno vlogo. 17 Institucijo razumemo predvsem kot splet formalnih postopkov, ki omogočajo užitek. Institucija proizvaja, reproducira in distribuira užitek med subjekte, ki so kot podložniki conditio sine qua non institucije. Koordinate uživanja so seveda koordinate, ki jih postavljajo fantazme. Institucije služijo ohranjanju fantazem. 18 Cf. Sahlins/1976/. Cilj discipliniranja telesa je še eden: vzpostaviti koordinate uživanja tako, da bo vsaj na prvi pogled v medsebojnem odnosu nekdo gospodar, drugi pa hlapec. Užitek, nadzor in disciplina so trije elementi, ki v medsebojni harmonični vzajemnosti pomagajo ohranjati in reproducirati odnose dominacije in izkoriščanja. Institucija stoji na teh treh temeljnih kamnih. *** Hendikepirano telo je najprej podvrženo predpostavki o resnici telesa, zato je politika telesa tesno povezana z diskurzi, ki prenašajo in reproducirajo vednost. Politika vednosti vzbuja vtis, da se skuša dokopati do univerzalnih resnic o telesu. Univerzalen je seveda samo užitek, tj. načini uživanja. Resnica o telesu zato ni ekvivalent resnici telesa, saj prva skuša izgnati oz. nadomestiti užitek telesa, medtem ko ga druga v polni meri uveljavlja. Resnica o telesu zasleduje določen cilj (lepo razvito telo, zdravo telo, usposobljeno telo, negovano telo itd.), ki gaje mogoče doseči s pomočjo določenega režima. Režim sestavljajo posamezne praktike (Foucault), s katerimi se na pragmatičen način uveljavlja resnica o telesu. Opazimo lahko, da pri tem nastaja vtis o linearnem prehodu od vednosti k vsakdanji praksi. Praktike so materialne prakse, ki naj zagotovijo resničnost vednosti, zato so povezane z discipliniranjem in strogo selekcijo postopkov in načinov dela v praksi. Lep primer je prevladujoč odnos do hendikepiranega telesa: poudarjajo naj se preostale zmožnosti in sposobnosti in ne njegove pomanjkljivosti in nezmožnosti. Za razvijanje preostalih zmožnosti so že pripravljene metode in tehnike usposabljanja (še ena priljubljena sintagma praktikov), s katerimi je mogoče doseči cilje usposabljanja, ki so bodisi v ohranjanju fizične kon-dicije bodisi v razvijanju posameznih sposobnosti. Resnica hendikepiranega telesa je usposobljeno telo: usposobljeno skozi set tehnik in metod, neskončno igro vednosti in moči, politike in dominacije. V tej igri, ki je najprej igra dominacije in podrejanja, tehnik in tehnologij, ima posebno funkcijo ego. Brez njega ni mogoče govoriti o telesu in njegovem usposabljanju. Predstavlja centralno mesto v telesu: bolj kot na telo, se tisti, ki usposabljajo telo, sklicujejo nanj. Psihologi in dušebrižniki so tu zato, da mu pomagajo, ga okrepijo, svetujejo, nudijo suport. Brez psihologov telo ne more biti kos svoji nalogi. Bolj kot biologi se na biologijo zato sklicujejo prav psihologi. Vprašanje, ki se postavlja, je naslednje: kakšno korist imajo od tega njeni udeleženci. Najprej še enkrat poudarimo, da je za usposabljanje hendikepiranega telesa najpomembnejša motivacija. Posameznik je odgovoren za svoje namere in posledice le-teh: odkriti mora, daje za njegovo telo dobro natanko tisto, kar zahteva dominantna paradigma (medicina, psihiatrija, biologija, fiziologija itd.).19 Čistost njegove motivacije in ustreznost njegovih odzivov sta odvisna od tega, koliko mu bo uspelo podrediti se dominantni paradigmi, ki jo zastopajo strokovnjaki okoli njega. Vsakič ko bodo njegovi motivi drugačni od pričakovanih, bo vskočila psihologija osebnosti, motivacije in čustev, psihopatologija in razložila njegov odklon, motnjo, pomanjkljivost, nesposobnost. O naravi subjekta in nezavedne želje psihologija in psihiatrija seveda ne govorita, saj ne vesta, kaj bi sploh lahko rekli. Zato tudi o psihoanalizi nočeta slišati. Vsakdanji diskurz hendikepiranega telesa je močno odvisen od psihologije posameznika. Pomembna je volja, medtem ko se posamezniki komaj še lahko umikajo 19 Pičlost subjektove motivacije je premo sorazmerno s številom ved, tehnik, metod, postopkov, vaj in treningov, s katerimi skušajo pomagati in okrepiti minimalni jaz. pred sramotenjem in napadalnostjo v obliki strategij celostnega usposabljanja telesa.20 Nemoč institucije lahko zabeležimo natanko v sorazmerju z njenim sklicevanjem na motivacijo posameznika, ki mora vedno znova zagovarjati svojo morebitno nemoti-viranost.21 Paradoks, s katerim si institucija skozi zadnja vrata zagotavlja svoj obstoj, je naslednji: bolj ko skuša posameznik najti razloge za svojo nemotiviranost, bolj je ujet v diskurz, ki ni njegov, in igro, od katere ima končno največjo korist le institucija, in tisti, ki se z njo identificirajo. V končni posledici so seveda izgubljeni vsi. S prehodom k problemu motivacije in posameznikove volje, ki živi v welfare state - v času, ko nastaja koncept minimalnega sebstva (Laseh) in patološkega nar-cizma (Kernberg), se spremeni tudi samo discipliniranje telesa. Discipliniranje v postfordovem in posttaylorjevem obdobju predstavlja način utelešenja partikularnosti akterjev, ki živijo v decentriranem družbenem polju, za katerega je značilno vračanje k telesu in telesnemu. Pomembna je uporabnost telesa, njegova funkcionalnost in usposobljenost. Hendikepirano telo naj bo čimbolj usposobljeno: disabled naj postane abled. Zavedanje svojih telesnih potencialov in sposobnosti je znak pripadnosti določenemu družbenemu prostoru, ali kot je zapisal Feather-stone: delavec naj se ukvarja z gimnastiko, da bo razvil močno telo, pripadnik srednjega razreda naj razvija zdravo telo.22 Zdravo telo je osvobojeno stresa, zato je treba teči in igrati squash, hoditi v fitness center in jesti makrobiotsko hrano. Dodali bomo: hendikepirano telo se mora redno in ustrezno ukvarjati s fizio-terapijo, da bo postalo rehabilitirano oz. usposobljeno telo. V igri je torej pripadnost določenemu sloju s pripadajočim okusom in habitusom. Reproducirajo se tudi podobe (podobe seksualno zapeljivega ženskega telesa, podoba mišičastega in zaščitniškega moškega telesa, podobe zdravega telesa pripadnikov srednjega razreda in podobe usposobljenega telesa). Podobe hendikepiranega telesa ni.23 Obstaja le podoba usposobljenega telesa, zdravega, močnega telesa. Telo je v svoji realnosti odvisno od podob, preslikav, zrcaljenja. Tak je seveda tudi odnos do njega. Na ta način hendikepirano telo ne živi in ne obstaja, saj je njegove podobe preprosto ni; je torej neposredno ogrožujoča. Ogroža imaginarno realnost vzajemnosti in pomoči. Nič čudnega ni, da je prevladujoč odnos do hendikepiranega telesa temu povsem komplementaren: usmiljenje in pomoč. Vsako telo lahko postane hendikepirano (nemočno, nezdravo, nelepo). Svet podob se v trenutku poruši. Ker nihče ne želi, da bi se ta svet porušil, je treba hendikepirano podobo iz njega odstraniti.24 Dekonstrukcija ideologije lepega, zdravega in močnega telesa je projekt, ki ga lahko izpelje le hendikepirano telo. To lahko stori tako, da vzame nase moč refleksije diskurzov in institucij, skozi katere se telo konstituira in interpretira. Naloga, ki je pred hendikepiranim telesom, ni usposabljanje in doseganje kriterijev, ki jih predenj postavlja diskurz s svojimi igrami, praktikami in ideologijo: njegova naloga je interpretacija tega, kar se dogaja s telesom. Natančneje rečeno: reinterpretacija. Interpretacije se seveda spreminjajo in pri tem nočejo nič vedeti o pogojih svojega obstoja. Vendar ne govorimo o tem. Prilagajanje na mestu, kjer bi moralo priti 20 Ljubezen, ki vsekakor poganja celostno usposabljanje teles, je treba frustrirati, to je gotovo. 2' Še en paradoks institucije, ki skuša svoj obstoj zagotoviti s podreditvijo subjekta, istočasno pa se sklicuje na njegovo avtonomnost, svobodno voljo in močan značaj. 22 Featherstone, Hepworth, Turner (ured.) /1991/, str.68. 23 Gre za ignoranco in ne za nerazumevanje. 24 Na prvi pogled se zdi, da imamo opraviti z aplikacijo psihoanalize (celota se ohranja z izključitvijo enega), vendar se danes vsi trudijo integrirati hendikepirano telo v normalno družbeno tkivo. Ne gre za zmanjševanje občutka krivde, ampak za potenciranje tistega, kar je omogočalo izključeno telo. Izključeno telo je postalo preveč ogrožujoče, zato gaje treba skozi usposabljanje integrirati. do interpretacije pomeni, da telo še naprej ostaja nemo telo. Never-ending-game je ime za prilagajanje, proizvodnjo in reprodukcijo podob. Je pa tudi ime za rein-terpretacijo. Prednost reinterpretacije pred prilagajanjem je v tem, da sama interpretacija postavlja koordinate, za katere ni mogoče, da jih ne bi upoštevali. V nasprotnem primeru se nenehno prilagaja in skuša upoštevati druge. Druge pa najbolj upoštevamo natanko takrat, ko razvijemo interpretacijo, v katero je interpretacija drugih in njen background že všteta. Da pa je interpretacija vedno navskriž z željo, je jasno vsaj od Sokrata dalje. Interpretacija vselej pomeni analizo simptomov, ki jih proizvajajo in od katerih živijo vsakdanje prakse. Če se obrnemo k Freudu, potem lahko rečemo, da interpretacija simptomov25 pomeni metaforo, ki osvobaja subjekta. V svojem prvem seminarju iz leta 1954 je Lacan v zvezi s tem spregovoril o spoštovanju subjekta, ki je za psihoanalizo konstitutivno.26 Psihoanalize ni brez spoštovanja subjekta. Po drugi strani skrb za telo ne more spoštovati subjekta, saj jo telo zanima zgolj kot osrednja oporna točka, okoli katere se vrtijo vsakdanje prakse. Konstitucija vsakdanjih praks je zavezana mehanizmu prisile k ponavljanju. Never-ending-practice je mehanizem, s katerim se uveljavlja Thanatos. Simbioza med medicino in psihologijo v t.i. psiho-somatiki je pričakovana, saj je rezultat premika (Verschiebung) od duše (pravega, avtentičnega jaza humanističnih psihologov iz 60-ih in 70-ih let) k telesu.27 Spreminja se samo tečaj, okoli katerega se realizira prisila k ponavljanju. Načini subjektovega strukturiranja zgodovine pri tem niso zanimivi, čeprav je prav to tisto, kar pri subjektu šteje: načini sintetiziranja in interpretiranja lastne zgodovine. KULTURA TELESA IN ETIKA USPOSABLJANJA Načelo ugodja obvladuje iskanje objekta in mu nalaga ovire, ki ohranjajo dis-tanco do njega.28 Prevladujoči dispozitiv komuniciranja telesa onemogoča razvijanje kulture telesa, saj zahteva zgolj njegovo usposabljanje glede na kriterije zdravja in normalnosti. Telo zaradi tega ostaja nemo telo, telo, ki ne komunicira, tj. telo brez kulture, reducirano na substanco, ki ji je mogoče pristopiti le skozi fiziologijo. Že vidim, kako se oglašajo tisti, ki imajo tako neskončno radi t.i. neverbalno komunikacijo. Telo komunicira, vzklikajo, le kako vam to ne gre v glavo! Nesporno je, da telo komunicira, vendar je njegova komunikacija posredovana s projekcijo imaga drugega. Podoba drugega je projicirana na njegovo telo, zato ne more priti v stik s svojim telesom. Ker je s svojim telesom malo v stiku, ne razume, kaj se z njim dogaja. Tisto, kar se dogaja v telesu, pride namreč od zunaj. Ukvarjanje s telesom in njegovo notranjostjo omogoči spregled zunanjosti in njene prisotnosti v notranjosti in na površini telesa. Gre za interpretacijo simptoma in ne za njegov izbris. 26 Lacan/1988a/. 97 Na tem primera lahko vidimo, da gre pri sodobnem usposabljanju telesa za način, kako je preteklost (Geschichte) (instrumentalna racionalnost, humanistična psihologija avtentičnega jaza) prisotna v sedanjosti. Ne gre za razvoj (Entwicklung), ampak za kompleksen način komponiranja sedanjosti. Z analizo sedanjosti zato rekonstruiramo preteklost. Način, kako se bo sedanjost-preteklost skomponirala kot prihodnost, je nepredvidljiv. Prihodnosti ne konstituiramo, vsekakor pa smo ji podrejeni. Subjektov razvoj Entwicklung) je zapisan v njegovi zgodovini (Geschichte). 28 Lacan/1988b/, str. 61. Komuniciranje pomeni komponiranje,29 vendar avtor ni ego. Vprašanje, ki si ga moramo zato ob tem z vso resnostjo zastaviti, ni samo, kdo komunicira, ampak tudi, od kod komunicira. Ko gledamo hendikepirano telo, nam najprej pride na misel, daje na v določeni meri izgubilo običajno ekspresivnost, saj je zaradi narave hendikepa omejeno. Zola /1982/ je skušal o tem problemu artikulirati neko misel, za katero menimo, daje vredna naše pozornosti. Fizični hendikep je povezal s pripovedjo. Hendikepiran človek s pripovedovanjem zgodbe o fizičnem hendikepu lahko ustvari pogoje, ki bodo omogočili pripoznanja hendikepa kot takega. Hendikep pomeni težavo, bolezen, nesposobnost, primanjkljaj. Pripoznanje hendikepa skozi pripoved o njem pomeni tudi interpersonalno pripoznanje, ali kot je zapisal Frank: Recognition30 is the medium of the communicative body}1 Ekspresivnost telesa, ki se kaže na način pripovedovanja zgodbe o samem sebi, je pogoj za pripoznanje. Ključno vprašanje je naslednje: kaj se pripozna? Kdo pripozna? Ali je pripoznanje pritrditev (Freud je govoril o Bejahung, ki je na strani Erosa)? Pripoznanje se dogaja na ravni odnosa ego-ego, jaz-drugi. Drugi me prepozna in pripozna v moji identiteti, enkratnosti, neponovljivosti? Ali se ne drži pre(i)poznanja neka nespodobnost, o kateri veliko pripoveduje pozitivna psihologija? Nespodobnost je v pripoznanju evidentnega, celo dejstev, ki jih je mogoče odkriti v odnosu med subjektom in objektom, ali med dvema jazoma. Ali ne pomeni prepoznati ponovno zaznati, videti z očmi ega?32 Ne bomo se zmotili, če bomo rekli, da ima prepoznanje status prisile k ponavljanju. Na tem nivoju poteka boj za ustrezno/adekvatno ponovitev, zato smo prisiljeni poiskati drug način razumevanja logike pripoznanja, o katerem govorimo. Prepoznanje se dogaja na ravni ega, katerega osnovna značilnost je ravno nerazumevanje. Pripoznanje hendikepiranega telesa ni stvar ego psihologije, ampak kulture, če lahko tako rečemo, ki jo je telo sposobno proizvajati. Proizvodnja kulture v tem primeru pomeni prehod od podobe in vzajemnosti k sprejetju kastracije. Sprejeti kastracijo pomeni sprejeti dejstvo, da ni celote, enosti, homogenosti. Kastracija je tretji element v dualnem ego-ego odnosu. Pomeni prekinitev neskončne igre medsebojnega zrcaljenja in boja za pravo interpretacijo. Kastracija je spoznanje najpomembnejše značilnosti subjekta, kije v tem, daje omejen/hendikepiran v svojih prizadevanjih, tj. svoji želji. Sprejeti hendikep pomeni sprejeti oviranost kot pogoj subjekta. Hendikep je kot tak univerzalen in za subjekta konstitutiven. Utajitev (Verleugnung) ali izključitev (Verwerfung) hendikepa ima za posledico vrnitev le-tega v obliki prisile k ponavljanju, ki se kaže kot nenehno usposabljanje hendikepiranega telesa. Hendikepirano telo je objekt, na katerega se obesi izključitev univerzalnega hendikepa, ali natančneje rečeno, izključena je simbolizacija pomena hendikepa. To pomeni, da ga ljudje namesto pri sebi pr(i)epoznajo pri hendikepiranih ljudeh. Na to projekcijo se obesi obljuba, daje mogoče hendikep zmanjšati ali odpraviti. Odpravljanje hendikepa pomeni odpor pred njegovo simbolizacijo. 29 .... Koncept komponiranja je razvil Freud v analizi sanj. Izdelava manifestnega sanjskega materiala je paradigma sleherne komunikacije. 3" Recognition bomo razumeli kot pri(po)znanje veljavnosti(validity). Invalidnost (namesto hcnilikcpira-nosti se pogosto uporablja ta izraz) je na eni strani povezana s psihoanalitičnim mehanizmom zanikanja (Vemeinungjin na drugi strani z mehanizmom izključitve (Verwerfung, Ausstosung). 31 Frank/1991/, str. 87. 32 ... Zaznavanje nikoli nc pomeni zaznavanje mesta, od koder se telo ponuja pogledu. Naloga pripovedi je zato ugotoviti mesto, o katerem subjekt seveda nič nc ve, od koder gleda na telo. To mesto določajo simbolni odnosi. Simbolni odnosi določajo mesto in način, kako bo neko telo videno. *** Visoka tehnologija, s pomočjo katere najpogosteje pristopamo k hendikepi-ranemu telesu, se ravna po načelih discipliniranja telesa, kot smo ugotavljali v prejšnjem poglavju. Ravna se po načelih, ki jih sama uvaja. Giblje se v realnosti, ki jo obvladuje prisila k ponavljanju. Vsakdanja realnost ne napreduje linearno k vse boljšemu stanju niti potencialno. Prav nasprotno, afirmacija realnosti je po svoji naravi konzervativna, zavezana je logiki ponavljanja. Prisila k ponavljanju zato ni mehanizem onstran vsakdanje težnje k ugodju, ki zahteva nenehne spremembe in razvoj: prisilo zasledimo v samem osrčju tega mehanizma. Pri(e)poznanje subjekta s tega mesta pomeni pri(e)poznanje subjektovega statusa znotraj tako konstruirane realnosti.33 Govorimo o poziciji in funkciji subjekta v simbolni realnosti. Vsakdanja imaginarna realnost je realnost vzajemnih dvojnih preslikav, idealov, ujemanja, skladnosti, ustreznosti, normalnega linearnega razvoja. Predstavlja polje S-R odnosov, katerih predpostavka je, da v vsakem egu že obstaja zakladnica odgovorov (response) na klic drugega (stimulus). Odgovori naj bi bili že already-there. Je področje prilagajanja telesa visoki tehnologiji, njenim zahtevam, naravnanostim in meha-ničnosti. Pomeni tekmo s časom, kjer na eni strani kraljuje discipliniranje v obliki selekcije vedno novih izdelkov, ki jih je treba konzumirati in na drugi strani nezadržno propadanje telesa in vztrajne iluzije, da je to propadanje nekako mogoče zaustaviti. Življenje v imaginarnem svetu pomeni ukvarjanje z iluzijami, pomeni ljubiti jih bolj kot samega sebe. Imaginarna realnost je polje, v katerem akterji ugibajo željo drugega in jo skušajo zadovoljevati, polje zrcaljenja in narcizma, agresivnosti zaradi neizpolnjenih želja in pričakovanj glede idealizirane prihodnosti. Telo je v imaginarni realnosti ujeto v dualizem površje/notranjost. Človek živi v telesu, pomembna pa je površina, ki se kaže pogledu drugega. Drugi je podobnik, bližnjik, tisti, ki ga je Freud imenoval der Nebenmensch. Prevladujoči emociji sta ljubezen in sovraštvo. Drugi je uporaben, to je moda postmodernega narcisa. Telo, ki pripoveduje zgodbo o samem sebi, se giblje na drugi ravni, ravni, ki jo je Lacan imenoval simbolna raven. S pomočjo njegove sheme lahko telo razumemo na treh različnih ravneh: SUBSTANCA PODOBA ARH. POLJE Arheološko polje je polje telesa kot označevalne mreže.Substanca je telo, ki se nenehno vrača na svoje mesto, podoba telesa je polje zrcaljenja in preslikav, J je jouissattce, mesto užitka, okoli katerega se odvija subjektova drama. Imaginarna realnost se ves čas sklicuje na red, ki ga je treba doseči, se mu prilagoditi, podrediti.34 Ne preseneti nas, da to vztrajanje pri redu, ki se skuša pri- 33 Prepoznanje pomeni imenovanje odnosa do samega sebe in drugega. Humanizacija subjekta je odvisna od tega imenovanja, tj. od simbolizacije. 34 Več o tem glej v: Lacan /1988b/, Aristotel /1982/. kazati kot univerzalni red, nastopa kot neka inertnost. V tem lahko zasledimo predvsem užitek subjekta. Na tej ravni so stvari inertne in se neskončno ponavljajo. Celoten dispozitiv discipliniranja je podvržen načelu inertnosti - neskončnemu ponavljanju, čeprav ob tem ne moremo mimo ugotovitve, da se dispozitiv neprestano spreminja. Logika prilagajanja35 dobi v tem dispozitivu svojo najbolj materialno uresničitev. Ves diskurz usposabljanja hendikepiranega telesa se dogaja na ravni, ki ga obvladuje načelo uživanja. Poleg užitka ohranja tudi razmerja moči. Usposabljanje telesa poteka v institucijah, ki se ohranjajo skozi razmerja moči, produkcijo, reprodukcijo in distribucijo vednosti in užitka.36 Dokler telo nima vednosti in moči, se ne more upirati institucionalnim mehanizmom. Nemo telo je zato tudi nemočno telo. Nemo in nemočno telo je civilizirano telo. Izhajamo iz neke empirične izkušnje, ki nas je prepričala, da se dobro telesa artikulira v navezavi na neko točko, ki se nanaša na telo kot substanco. Telo se vedno znova vrača na isto mesto, ne da bi kdo mogel reči, da o tem veliko ve, raje bomo zapisali, da smo nad tem dogodkom vedno nekoliko začudeni, in rekli bi, nekoliko presenečeni, saj s tem preprosto ne računamo. Telo se vedno vrača, vračajo pa se tudi načini discipliniranja in pokoravanja telesa. Vprašanje, ki ga ne moremo obiti, se vsiljuje kar samo: kam meri discipliniranje? Brez dvoma ne na red, ki ga želi vzpostaviti za vsako ceno, in tudi ne na ugodje. Meri nekam zadaj, onstran, vsaj to je gotovo, nekam, kjer je telo strdlina sredi simbolne mreže. Telo je mreža označevalcev, ki se strukturira in prepleta okoli jedra, ki ga predstavlja telo kot substanca. Substanca uživanja, seveda. Telo je vedno že strukturirano, zato je dostop do telesne substance zaprečen. Ponavlja se prav ta neuspeh. Telo kot Stvar je torej užitek telesa, kolikor ga ni mogoče tematizirati in asimilirati v simbolno mrežo. Je tisto na telesu, kar nekako štrli iz njega. Ko gre za telo, gre za užitek telesa, za telo kot užitek. Freud nas ob tem opozarja na drobno dejstvo, ki zmanjšuje možnosti vsakega usposabljanja in prilagajanja. Gre za dejstvo, da preprosto ne moremo do konca sublimirati užitka. Če gre v tej smeri do konca, trčimo na mejo, to je aksiom, ki ga moramo postaviti pred vsak napor, ki hoče usposobiti telo in ga prikrojiti po zgledu na družbeno nevrozo.37 Želja tistih, ki želijo usposabljati hendikepirano telo, se opira na ta paradoks o dobrem, ki ga namenjajo hendikepiranemu telesu zlasti gimnastične vaje, fizioterapija in druge vaje.38 Vse to naj subjektu prinese neko dobro, ki je, o tem ne more biti nobenega dvoma, običajno splošno priznano. Nasproti temu dobremu, ki se pri hendikepiranemu telesu kaže v njegovi usposobljenosti, je subjekt pripravljen postaviti svoj užitek. Pri tem ne mislimo na kolektivni užitek, saj mu ga zagotavlja usposabljanje. Ves napor usposabljanja se ob njegovem užitku zlomi. Usposabljanje je namreč usmerjeno k nekemu cilju, ki ga bolj ali manj jasno identificira. Ta cilj subjektu ne zadošča, čeprav to ne pomeni, da ciljev ne bi smeli postavljati. Rekli bomo le, da je pri tem treba biti nekoliko zadržan, tj. treba je resno računati z neuspehom. -IC ..... Govorjenje o prilaganju ima lahko en sam smisel: prilagoditi se okolju, ki je po svoji naravi simbolno. Institucija je torej polje produkcije in reprodukcije razmerij moči, vednosti in uživanja. Ključni moment pri tem je subjekt, ki predstavlja četrti element, brez katerega se ostali trije ne bi mogli držati skupaj. 37 Cf. Brown /1989/. Posrednik subjektove želje je njegov sotrpin (der Ncbenmensch). Sotrpin je tu zato, da prizna našo željo, in ne zato, da jo skuša zadovoljiti, želje ni brez povezave s sotrpinom in smrtjo. Želja ni usmerjena k sotrpinu, pač pa skozi njega. Več o konceptu želje in smrti glej v: Boothby /1991/. S tem smo prišli do točke, kjer smemo zapisati temeljni aksiom našega premisleka. Sprejeti subjekta v njegovi enkratnosti in neponovljivosti pomeni sprejeti njegov enkraten in neponovljiv način uživanja! Znova se bomo obrnili na Freuda - to bomo storili še večkrat -, saj nam je prav on in nihče drug odprl neko pot, kjer naletimo na razcep med subjektovim ugodjem in tistim, kar je onstran ugodja. Gre seveda za užitek. Subjektova želja ni usmerjena k ugodju, ampak k užitku, zato je sublimacija še kako pomembna. Po zlomu taylorizma in fordizma se postavlja naslednje vprašanje: kaj v usposabljanju ne steče? In pogosto ne steče. Kaj je tisto, kar vzdržuje pri življenju iluzijo o usposobljenem telesu, telesu, ki bi bilo vsaj minimalno sposobno za delo, ki bo produktivno, uporabno in konkurenčno. Usposobljeno telo je iluzija, ki jo poganja želja po usposabljanju. Narava želje pa ni v tem, dajo zadovoljimo, ampak v njenem vzdrževanju. Želja je tu zato, da ostane želja, ne pa zato, da bi jo kdo zadovoljil. Freud ni nikoli govoril o zadovoljitvi želje, vedno je vztrajal pri tem, da gre v najboljšem primeru le za poskuse zadovoljitve. Poskusi so nerazrešljivo zavezani iluziji o naravi želje. Zagovarjamo torej tezo, daje treba priti do točke, od koder lahko pokažemo na naravo iluzije, saj le-ta realizira neko družbeno funkcijo, ki je funkcija gospostva. Gospostvo se realizira tako, da hendikepirano telo potisnejo na rob družbenega dogajanja, izrinejo iz proizvodnega procesa, nato, v nekem drugem trenutku, pa ga skušajo integrirati in vrniti v proizvodnjo. Telo tako v obeh primerih nenadoma začne doživljati sam družbeno-ekonomski proces kot nekaj, kar zasluži ljubezen, zato se skuša na vsak način prebiti nazaj. Hendikepirano telo ljubi željo drugih in jo skuša zadovoljiti. Še prej jo mora seveda uganiti. Usposabljanje v tem primeru služi natanko tam, kjer bi Američani postavili come-back. Mi nasproti come-backu postavljamo logiko metafore. Rehabilitacijo razumemo kot metaforo, saj nam ravno to pomaga doseči neko spremembo, ki gre lahko v prid telesa. Jasno je namreč, da tam, kjer vznikne ljubezni vreden cilj, zeva luknja in da iluzija zgolj pokriva to praznino. Tej iluziji je dal Freud ime - fantazma. Analiza fantazme je tehtanje posledic, ki jih sama prinaša s seboj. To ni nepotrebno početje. Prav gotovo taka analiza pristriže peruti tistemu, kar radi imenujemo ljubezen do bližnjika. Te ljubezni je vedno lahko še preveč, tako da se spremeni v svoje nasprotje. Točka tega obrata ni predvidljiva in je ni mogoče določiti. Tisti, ki radi usposabljajo telo, ne bi smeli pozabiti, da se ljubezen do bližnjika običajno dogaja v registru medsebojnega narcizma, destruktivnosti39 in vzajemnega zadovoljevanja potreb. Usposabljanje telesa zato na neki točki preraste v torturo, ki dandanašnji ni brez povezave s psihologijo osebnosti in teorijami osebnostne rasti, čeprav pomeni - kako cinično! - ravno nasprotje razvoju in rasti. Sem lahko umestimo t.i. kombinirane motnje, kot se temu rado reče. Motnje se kombinirajo tako, da jih je vedno mogoče zasledovati znotraj enega od dveh registrov. Funkcionalno usposabljanje ima samo to funkcijo, da beleži ritem prehajanja iz enega v drug register. V obeh registrih (somatskem, psihološkem) se usposabljanje ravna po pravilu harmoničnega sodelovanja. Ljubezen do bližnjika dobi novo razsežnost, saj je narejena po neko podobi. Po podobi dobrega. Ta podoba postane točka, okoli katere se vrti dolžnost tistih, ki jih ljubimo. Revež, ki ga usposabljajo, seveda le redko spregleda vse razsežnosti te dolžnosti, ki mu nalaga nenehno ljubezen do tistih, ki mu dolžnost nalagajo. Ni treba posebej razlagati, da je v tem nekaj obscenega. Obscenost ljubezni je v nalaganju Destrukcija ni isto kot agresivnost. Več o razliki glej v: Lacan /1988a/, str. 176 et scq. dolžnosti, pod težo katerih se človek lahko zlomi. V tej smeri je ljubezen do bližnjika najbolj kruta od vseh poti, je zapisal J. Lacan v svojem seminarju, v katerem je odkrival razsežnosti ljubezni.40 Vsi, ki so obremenjeni z logiko dobrega in ljubeznijo do bližnjega, obremenjeni tako močno, da si ne morejo kaj, da ne bi kar naprej stokali, kako se ljudje nočejo odzvati njihovi ljubezni, nujno spregledajo gospostveno funkcijo svoje ljubezni, kije preprosto v tem, da ljudem odteguje njihovo svobodo in ji v zameno ponuja kolektivni užitek. *** Kultura telesa se giblje v povsem drugem registru. Vsekakor je to register, v katerem se stvari nenehno premeščajo in postavljajo na tisto mesto, ki nam pomaga videti - saj naše oko nikoli ni dovolj izurjeno - logiko podobe, po kateri odmerjamo količine dobrega, ki smo jih pripravljeni ponujati drugim. V kulturi moramo iti prek mesta, kije ovira temu dobremu, to pa storimo tako, da o njem govorimo. To se komu utegne zdeti nekoliko vsakdanje. Vsakdanjost je seveda govorica praktičnega uma, ki mu ni mar za konsekvence, ki sledijo iz tistega, kar počne. Govorimo o govorečem telesu, do katerega smo prišli prek ovinka discipliniranega, tj. civiliziranega telesa. V moči govorečega telesa je, da osvobaja naravo njenih lastnih okov in jo dviguje na raven kulture, tj. simbolnega. Le kdo bi se ob tem še lahko sprenevedal. Seveda ne gre za nemo govorico in neverbalno komuniciranje -le kdo si je izmislil te nemogoče izraze -, gre za funkcijo govorice, ki nas ob priliki lahko odvrne od tega, da bi v svoji ljubezni do bližnjih prekoračili neko mejo. Merimo torej na to, da se mora telo učiti govoriti o sebi in se odtujiti od podobe samega sebe. Obvladovanje telesa, kolikor o njem sploh še lahko govorimo, ima oporo v ima-gu celega telesa. Prva predstava celega telesa pa je predstava materinega telesa.41 Povezana je z močnimi občutki tesnobe in destruktivnosti, ki je usmerjena k materinemu telesu.42 Usoda subjekta seveda ni odvisna od podobe telesa, ampak od njegove pozicije v simbolnem svetu. Naj izostrimo, kar smo pravkar povedali. Telo, zlasti pa hendikepirano telo, je tukaj zato, da pripoveduje zgodbo in nam pokaže, da je v zmagoslavju usposabljanja opaziti prežečo držo tistega, ki ne verjame, da je transgresija v samem jedru sub-jektove narave. Odsotnost pripovedi pomeni usposabljanje telesa kot brutalnost, ki egu fiksira, zamrzne svet. Ni več gibanja, zamenjave enega objekta za drugega. Ni simbolne izmenjave, ni sprememb, razvoja. Svet je inerten, tog, opaziti je le večno ponavljanje istega. V sedanjosti se ponavlja preteklost, ne da bi to kdo vedel. Subjektovi reakciji sta tesnoba in nekontrolirana, impulzivna destruktivnost, ki je usmerjena bodisi navzven, k drugim objektom, bodisi k samemu sebi kot objektu. Šele pripoved, komentar, simbolizacija subjektove realnosti, v kateri se je znašel, pomeni življenje, gibanje, izmenjavo, obvladovanje realnosti, kontroliranje in nadzorovanje agresivnosti in napadalnosti. Komentar kot pripoved odkriva preteklost v sedanjosti. Pripoved ne pomeni toliko uporabe jezika, kot uporabo govorice. Pomeni huma-nizacijo realnosti, ali, če se vrnemo k naši temi, humanizacijo usposabljanja hendi- 40 Lacan/1988b/, str. 193. 4' Fantazirano telo materinega telesa je primalna infantilna realnost otroka (Lacan /1988a/, str. 82). 42 Več o problemu primarnega sadizma glej v: Klein /1983/. kepiranega telesa. Skozi pripoved postane realnost manj brutalna, njena teža, pritisk se zmanjša. Sveta ne bi smeli jemati takega, kot je: vanj se lahko vključimo s svojo govorico in ga strukturiramo po svoje. V tem je ključ subjektovega razvoja. Svet je v svoji inertnosti ves čas že tu, a to še ne pomeni, da se mu moramo prilagoditi. Strogo vzeto subjekt sploh ni možen, če se od realnosti nekoliko ne distancira. Vsaka prisila, ki nalaga subjektu prilagajanje realnosti, je zato napad na njegovo naravo. Afirmacija, o kateri smo že spregovorili besedo ali dve, ima eno samo funkcijo: utrditi subjektovo identiteto. Utrditi jo, podaljšati in distribuirati. Subjekt ima zato na izbiro eno samo možnost, čeprav se zdi na prvi pogled, da ima dve. Lahko se prilagaja realnosti ali pa ostane subjekt. Subjektova najpomembnejša naloga je vsekakor v pripovedi. Pripoved pa ni brez povezave z grožnjo, kije usmerjena proti njegovi narcistični ekonomiji. Če želimo ugotoviti domet diskurza, ki usposablja hendikepirano telo, ga moramo pač analizirati. To parafrazo Lacana43 uporabljamo zato, da bi spomnili na domet analitične prakse, za katero ne moremo reči, da so jo že presegli. Analiza vzame za svoje izhodišče učinke praks, ki zasledujejo logiko potrošnje in jih učinki ne zanimajo, da bi proizvedli konstrukt, ki pojasnjuje učinke. Ne gre za iskanje resnice, saj je resnica nekaj izjemno dvoumnega in nikakor si ne bi smeli šteti v čast, če sem in tja vzkliknemo, to je resnica! In kaj je, če smemo tako reči, cilj analize? Analiza je tu zato, da si z njeno pomočjo pridemo na čisto glede nekaterih reči, med katerimi igra želja - nezavedna želja - pomembno vlogo. Analiza vzame praktike, skozi katere se usposablja hendikepirano telo, kot tekst, ki ga komentira.44 Telo, hendikepirano telo, kaj pa drugega, saj imamo ves čas pred očmi prav njega, mora pojasniti svojo naravo, ki ni nič transcendentnega in nič biološkega, kolikor je biologija vedno že vpeta v označevalno mrežo. Priti na jasno glede logike te mreže, to je skrajni domet analitičnega početja, ki ga na tem mestu priporočamo, ne da bi si za to šteli posebne zasluge. Na nasprotnem koncu analize je skrb za telo, ki vsake toliko časa zahteva ljubezen do drugega. Drugi odgovarja s transferjem, vendar ima zanj to daljnosežne posledice, saj se na neki točki ne bo mogel več otresti vsiljive ljubezni in bo skrb za telo postala prisila. Redukcija medsebojnih odnosov na ljubezen do bližnjega in skrb zanj pač ne more biti nekaj, kar bi si subjekt lahko želel. Tudi če ne ve nič o naravi svoje želje. Moč analitičnega diskurza lahko izmerimo ob učinkih, ki jih uspe proizvesti pri tistih, ki so deležni ljubezni analitikov. Reči hočemo, da je dobro vedeti, da želja vedno hoče preveč. Zaradi tega preveč imajo, ne samo tisti, ki so tukaj zato, da skrbimo zanje, ampak tudi tisti, ki zase verjamejo, da so tu zato, da bi skrbeli za druge, obilico težav, s katerimi ne vedo, kaj početi. Analitični govor je performativen,45 kar pomeni, da povzroča spremembe: spremeni se pozicija subjekta. Zaradi tega ne moremo dovolj poudariti pomembnosti analitičnega govora. Kultura telesa se sklicuje na etiko, brez katere ni mogoča nobena praksa, v kateri se skuša telo oblikovati po podobi. Smisel kulture nenazadnje vedno znova odkrivamo v poskusih, da bi pokazali na mejo, ki nas ne ločuje od Narave, pač pa - tvegamo, da bomo dolgočasni in prav nič izvirni - od nas samih. Do te meje je prišel Freud, ki je verjel, da ga Fliess ljubi, saj je ves čas skrbel zanj in njegovo zdravje. Fliessovo skrb 43 Lacan/1998b/, str. 267. 44 Ko jc Lacan v svoji analizi Freudovih tehnik vpeljal topiko imaginarnega, je najprej spregovoril o funkciji komentarja. Komentirati tekst, pravi Lacan, jc tako kot analizirati. (Cf. Lacan /1988a/, str. 73 et seq.) 45 Pomeni intervencijo, poseg v situacijo, njeno redefinicijo. je Freud težko prenašal in vsa njegova ljubezen do Fliessa je bila potrebna, da se je ločil od njega. Nad tern seje vsekakor treba zamisliti. LITERATURA: 1. Aristotel /1982/, Nikomahova etika, Zagreb: Fakultet političkih nauka. 2. Barkan, L. /1992/, Nature's Work of Art, New Haven and London: Yale University Press. 3. Bootbby, R. /1991/, Death and Desire: psychoanalytic theory in Lacan'n return to Freud, New York and London: Routledge. 4. Bordo, S. /1991/, Reading the Slender Body, v: Jacobus, M. et al., str. 83-112. 5. Brown, N. O. /1989/, Život protiv smrti, Zagreb: Naprijed. 6. Featherstone, M., Hepworth, M., Turner, B. (ured.) /1991/,The Body: Social Process and Cultural Theory, London: Sage Publications. 7. Frank, A. W. /1991/, For a Sociology of the Body: an Analytical Review, v: Featherstone, M. et al., str. 36-102. 8. Freud, S. /1914/, Zur Einftirung des Narzissmus, Jb. Psychoanal., 6, str. 1-24. 9. Freund, P. E. S. /1982/, The Civilized Body: Social Domination, Control, and Health, Philadelphia: Temple University Press. 10. Hewitt, M. /1990/, Bio-Politics and Social Policy: Foucault's Account of Welfare, v: Featherstone, M. et al., str. 225-255. 11. Jacobus, M., Keller, E.F., Shuttleworth, S. (ured.) /1990/, Body/Politics: Women and the Discourses of Science, New York and London: Routledge. 12. Klein, M. /1983/, Zavist i zahvalnost, Zagreb: Naprijed. 13. Lacan, J. (1988a), The Seminar of Jacques Lacan, Book I: Freud's Papers on Technique 1953-1954 Uredil J. A. Miller), Cambridge, New York: Cambridge University Press. 14. Lacan, J./1988b/, Etika psihoanalize, Ljubljana: DE. 15. Murphy, R. F. /1990/, The Body Silent, New York, London: W. W. Norton. 16. Platon /1981/, Timaj, Beograd: NIRO Mladost. 17. Roberts, J. /1992/, The Logic of Reflection: German Philosophy in the Twentieth Century, New Haven and London: Yale University Press. 18. Sahlins, M. D. /1976/, Use and Abuse od Biology, Ann Arbor, Michigan: University of Michigan Press. 19. Suleiman, S. R. (ured.) /1985/, The Female Body in Western Culture, Cambridge, Massachusetts, London: Harvard University Press. 20. Turner, B. S. /1984/, The Body and Society, Oxford: Blackwell. FILOZOFIJA ANTHROPOS 1994 /1-3 Uvod v semantiko možnih svetov DANILO ŠUSTER POVZETEK Predstavljene so osnovne ideje semantike možnih svetov. Nujno in možno sta intenzionalna stavčna operatorja, semantika možnih svetov pa je ekstenzionalna redukcija intenzionalnih operatorjev. Motiva za redukcijo izjav oblike "Možno je, da P" na izjave tipa "Obstaja možni svet, v katerem P" sta dva: pojasni zapleteno (intenzionalno) z bolj enostavnim in že znanim. Drugi motiv se sklicuje na tradicijo razmišljanj o modalnosti. Oba motiva nas vodita k uporabi semantičnih metod standardne predikatne logike prvega reda. V članku je analizirana metoda prevajanja modalnih operatorjev v predikatno logiko prvega reda in uvedba relacije alternative dostopnosti med možnimi svetovi. ABSTRACT POSSIBILE WORLDS SEMANTICS - INTRODUCTION Basic concepts of the possible worlds semantics are analysed. "It is possible that..." and "It is necessary that... " are intensional sentence operators. Possible worlds semantics reduces them to extensional language of first-order predicate logic. There are two main motives for reduction of sentences of the form "It is possible that P" to "In some possible world, P". They simplify the complicated intensional idioms by means of extensional machinery and the old philosophical tradition of explaining necessity as universality. Translation of modal notions is explained and the relation of relative accessibility between worlds is introduced. UVOD Pričujoča razprava je uvod v logično semantiko modalnih pojmov. Modalne intuicije so pomemben del naše kognitivne mreže in racionalne prakse. Praktično razsojanje v etiki, teoriji odločanja, vsakdanjem življenju.... temelji na upoštevanju različnih alternativ, na priznavanju nujnosti določenih dogodkov ali zvez med stavki, na pričakovanjih, da se dogajanja morajo skladati z naravnimi zakoni, zaključki v logičnem sklepu pa po neki nujnosti slediti iz premis. Razumevanje logike in semantike modalnih pojmov je pomembno tudi za pojasnilo pojmov prepričanja in vedenja, saj sodobna intenzionalna logika s pomočjo semantike možnih svetov razlaga tudi dok-sastične in epistemske pojme. MODALNOST IN KVANTIFIKACIJA Po klasičnem analitičnem programu nek pojem razumemo, če najprej razumemo njegove logične lastnosti. Te lastnosti, ki jih uzakoni nek sistem sklepanj, preverjamo v semantični analizi. Znano je, da običajni sintaktični kriterij preverjanja veljavnosti sklepanj - izpeljava protislovja iz neke množice premis - ne zadošča, da bi lahko vedno izločili vsa protislovja (to se nam recimo lahko pripeti, kadar aksiomi niso dovolj strogo formulirani). Zato se opremo na teorijo pomena: dokaz, v katerem iz stavkov Aj, A2, A3, .... An sklepamo na stavek B je veljaven, če je zaključek B resničen v vseh modelih (interpretacijah), v katerih so hkrati resnične premise A,, A2, A3, ... An. Če takšnega modela ni, je sklepanje neveljavno. Semantika možnih svetov je standardna teorija pomena za določanje pravilnosti sklepanj, v katerih nastopajo modalni izrazi. Tradicionalen par modalnosti sta "možno" in "nujno", ki ju pripisujemo pro-pozicijam - temu, kar izražajo stavki. Modalitete označujejo resnico propozicij. Možno resnična propozicija je tista, katere nasprotje ni nujna resnica. Torej ni res, da je nemogoča. Zato lahko eno modaliteto definiramo s pomočjo druge: "Nujno je, da P" je ekvivalentno "Ni mogoče, da ne-P". V tej razpravi bom obravnaval nujnost ("□") in možnost ("O") kot sintaktična operatorja nad stavki (delujeta tako kot recimo negacija - iz stavkov tvorita nove stavke). V standardni modalni (stavčni) logiki jezik klasičnega stavčnega računa obogatimo z unarnim logičnim veznikom "□" (nujno je, da...), s čimer dobimo jezik Jm Modalni operator je intenzionalen (resnica sestavljenega stavka ni odvisna od resnice komponent). Naj O označuje poljuben stavčni operator, p pa stavčno črko. Ekstenzionalni operatorji so tisti, pri katerih je resničnostna vrednost kompleksa Op odvisna od resničnostne vrednosti stavka p, veljavna pa je tudi nadomestitev materialno ekvivalentnih stavkov na mestu p. Pri intenzionalnih operatorjih je resničnostna vrednost Op odvisna od striktnih ali nujnih pogojev resnice, veljavna pa je samo substitucija striktno ekvivalentnih stavkov na mestu p. Hiperintenzionalni operatorji pa so tisti, pri katerih je resničnostna vrednost kompleksa Op odvisna od pomena p, dovoljena je samo nadomestitev sinonimov. Vzemimo stavek "Peter je prepričan, da je Večernica prva zvezda na nočnem nebu." Operator "je prepričan, da ...." je hiperintenzionalen, saj nadomestitev materialno (ekstenzionalno) in nujno ekvivalentega izraza ("Danica") na mestu, ki sledi operatorju ne ohranja resnice Petrovega prepričanja. Nujno in možno sta intenzionalna stavčna operatorja, semantika možnih svetov pa velja za ekstenzionalno redukcijo intenzionalnih operatorjev. Motiva za takšno redukcijo sta vsaj dva. Prvi je analitičen: pojasni zapleteno (intenzionalno) z bolj enostavnim in že znanim. Drugi motiv se sklicuje na tradicijo razmišljanj o modalnosti. Oba motiva nas vodita k uporabi semantičnih metod standardne predikatne logike prvega reda. Semantika predlaga model pomena, ki upraviči našo običajno jezikovno prakso sklepanj. Toda sklepanja, kjer nastopajo modalni pojmi, so zapletena. Ko pride do prepleta različnih modalnosti ("nujno je možno, da je obstoj predmetov kontin-genten"), nas intuicije o pravilnosti vzorcev sklepanj kaj hitro zapustijo. Zato sprejmemo kot pravilne določene argumente, ki so pravilni po semantični analizi, ki dobro deluje v enostavnih primerih. Kot pravi Saul Kripke, eden od avtorjev semantike možnih svetov, nam ta analiza omogoča, da modalno logiko obravnavamo s tehnikami teorije modelov, ki so se izkazale kot uspešne v običajni logiki prvega reda.1 Kripke Saul (1980), Naming and Necessity, Oxford: Basil Blackwcll; str.19, op.18. Ključna semantična ideja teorije modelov je enostavna: (stavek) A logično implicira (stavek) B, če in samo če ni takšnega modela, v katerem bi veljalo, da A, ne bi pa veljalo, da B. Model lahko beremo kot možno situacijo, ki realizira dani stavek. Če si zamislimo največjo možno situacijo, ki realizira največjo možno množico med seboj združljivih stavkov, govorimo o alternativnem možnem svetu. Drugi motiv povezuje teorijo modelov s filozofsko tradicijo. Filozofi so idejo nujnosti povezovali z idejo splošnosti in univerzalnosti. V tradicionalni logiki, recimo pri Kantu, je splošno nujno in obratno. Tudi Russell opozarja, da so modalitete prikrite kvantifikacije. Nujnost in možnost, ki jo povezuje z eksistenco, nista lastnosti stavkov, ampak propozicionalnih funkcij (danes bi rekli odprtih stavkov). Možno je tisto, kar je včasih resnično, nujnost pa je za Russella univerzalna resničnost propozicionalne funkcije. Zveza med eksistenco in možnostjo je naslednja: ko trdimo eksistenco nečesa, trdimo, daje možna neka propozicionalna funkcija. Ko trdimo možnost, trdimo, da obstaja neka vrednost, za katero je propozicionalna funkcija resnična.2 V začetku modeme tradicije modalne logike, pri Von Wrightu3 najdemo naslednjo eksplikacijo: "A-ji so univerzalno B-ji" pomeni, da so "A-ji nujno B-ji". "Ta A je B" pa pomeni "A je včasih B". Isto globinsko logiko v obeh primerih naj bi odkrivalo (sicer problematično) načelo sklepanja: "če je nekaj nujno A, tedaj je nujno nekaj A". Tako velja tudi "če je nekaj univerzalno A, tedaj velja univerzalno za nekaj, da A". Von Wright je s svojo idejo skupne globinske logike skupine pojmov (aletične modalnosti, znanje, prepričanje, norma) pravzaprav začetnik modeme intenzionalne semantike. Na zvezi med nujnostjo in splošnostjo temelji stara analogija med modalnim kvadratom in kvantifikatorskim, asertotičnim kvadratom opozicij. Modalni kvadrat je po Čukasievviczu osnova vsake modalne logike. Navajata ga že William iz Sherwooda in Peter Španski, veljal pa naj bi tudi že za Aristotelovo modalno logiko.4 (Puščica na sliki označuje materialno implikacijo.) Rcschcr Nicholas (1974): Bertrand Russell and Modal Logic, v Studies in Modality, American Philosophical Quarterly Monograph No.8, Oxford: Basil Blackwell. Von Wright G.H.(1951): An Essay in Modal Logic, Amsterdam: North-Holland . Uršič Marko: Matrice Logosa, Ljubljana: DZS, 1987, str.86. MODALNI KVADRAT ASER TOTIČNI KVADRA T KVADRAT MOŽNIH SVETOV Nujno Je, da A. Vsi A so B. Vsi svetovi so A-svetovi. K O KONTRARNOST Nemogoče Je ,da A. Noben B ni A. Noben svet ni A-svet. N Dejansko A. Ta B je A Ta svet je A-svet. K Dejansko nc-A. Ta B in A Ta svet ni A-svet. ti K Možno Je, da A. Nekateri B so A. Nekateri svetovi so A-svetovi. K SUBKONTRARNOST Možno Je, da nc-A. Nekateri B niso A. Nekateri svetovi niso A-svetovi. Modalni kvadrat kodificira osnovne vzorce modalnih sklepanj, ki jih mora pojasniti semantična teorija (če je nekaj nujno resnično, je dejansko resnično in potem tudi močno resnično). S pomočjo asertotičnega kvadrata lahko modalni kvadrat enostavno prevedemo v.kvantifikatorski kvadrat "močnih svetov". Stavke oblike "Možno je, da P" dokaj naravno beremo kot "obstajajo možne okoliščine, v katerih je stavek P resničen". Ce vzamemo popolna in največja možna alternantivna stanja stvari, govorimo o možnih svetovih. " (Vu) (Vw)P(w)7 V nekaterih aksioraatizacijah nastopa kot posebno pravilo generalizacije "A/(Vx)A", kjer je A poljubna formula. Prim. Niko Prijatelj: Osnove matematične logike, 2. del, Ljubljana, DMFA, str. 70. Po pravilih prevajanja (Al, A2, A3) tej tezi ustreza modalna shema (4): "|— DP -» □□?". Za semantično predstavitev veljavnosti potrebujemo minimalni model s tremi svetovi, ki ga bom označil s skico: w* - w' -w"----wm— □ P p p p □□P Nujnost stavka "P" na svetu w* zagotavlja resnico stavka na vseh možnih svetovih v modelu, na svetu w', w", splošno w'"-. Torej je tudi stavek "DP" resničen na poljubnem svetu w' v modelu, saj je stavek "P" resničen na vseh svetovih v modelu. Če pa je stavek "DP" resničen na vseh svetovih, ki so možni glede na w*, tedaj je na dejanskem svetu resničen tudi stavek "□□?" (celo več, resničen je stavek oblike "□"P", kjer n zaznamuje poljubno število operatorjev nujnosti). Toda vsekakor se zdi možno, da stavki izražajo propozicije, ki so nujne, ne da bi bile hkrati tudi nujno nujne. (Zakoni narave so morda nujni v našem univerzumu, ne pa v vseh možnih univerzumih.) Zgoraj opisani model predpostavlja popolno enakopravnost možnih svetov: vsak je enako možen glede na vsakega drugega. Če je nekaj možno ali nujno, potem je nujno možno ali nujno nujno. Takšno pojmovanje možnih svetov je bilo samoumevno za Leibniza, Carnapa in logične atomiste. Šele ko je Kripke postavil pod vprašaj predpostavljeno enakovrednost možnih svetov v modelu, je bilo mogoče semantično predstaviti razlike med sintaktičnimi modalnimi tezami (recimo med "DP -» in "DP -* □□□?"). Revolucionarna novost je v uvedbi relacije relativne dostopnosti ali možnosti med svetovi, ki ureja "povezave" med svetovi: zdaj ni več res, daje vsak svet v modelu možen glede na izhodiščni svet. Model M1, ki ga prikazuje skica, ovrže sklepanje (4). r R w* □ P 00 R O w p p R n W" V tem modelu je "DP" res, saj je stavek P resničen na vseh svetovih, ki so možni glede na svet w* (v tem primeru le w1). V novem modelu sta dva svetova lahko povezana z relacijo R (neprekinjena črta) ali pa ne (prekinjena črta). Ni pa res "□□P", saj stavek "P" ni resničen na vseh svetovih v modelu - obstaja svet w", kjer velja "-P". Zato velja na svetu w* "DP & [HIIHP". Če bi bila svetova w* in w" povezana, tako kot svetova w* in w' (oz. w' in w"), tedaj ne bi bilo mogoče, da bi bilo na svetu w* res "DP", na svetu w" pa -p. V opisanem primeru relacija R ni tranzitivna (če je w' dostopen glede na w*, in w" dostopen glede na w', to še ne pomeni, da je w" dostopen glede na w*). Idejo, da je univerzum možnih svetov nekako strukturiran z relacijo relativne možnosti med svetovi, izraža semantični pojem "okvirja" . W je univerzum možnih svetov, relacija R pa pove, kako so svetovi med seboj povezani. Tehnično: W je neprazna množica svetov, R pa binarna relacija R C W x W, definirana nad množico W. Semantično vrednotimo modalne stavke vedno glede na nek izhodiščni svet w in glede na svetove, ki so povezani s tem izhodiščem. Splošna semantična pogoja za nujnost in možnost se glasita: (□) Za vsak možni svet w, tak da wi;W: formula □<* je resnična na svetu w, če in samo če velja za vsak w' tak, da wV W in w R w', formula a je resnična na w'. (O) Za vsak možni svet w tak da wkW: formula Doc je resnična na svetu w, če in samo če velja za nek w' tak, da w'i-W in w R w', formula a je resnična na w'. VRSTE "NUJNOSTI" Izjemna uporabnost semantičnega pojma okvirja je v enostavnosti in pos-plošljivosti pojasnila intenzionalnih pojmov. Relevantna parametra sta samo moč množice svetov, ki so možni glede na dani svet in struktura urejenosti, ki jo relacija R generira znotraj te množice. Moč množice modelira različne tipe nujnosti in inten-zionalnosti, struktura urejenosti pa značilne sintaktične teze (pravilu (4) kot smo videli ustreza tranzitivnost relacije R). Relacijo R bom v nadaljevanju poenostavljeno označeval kar kot množico parov med seboj povezanih svetov: R = [(w,w'): wi W & w'i W & wRw']. Glede na moč množice parov ločimo naslednje tipe nujnosti: R = W x W Vsak svet znotraj univerzuma W je povezan z vsakim drugim svetom. Če W vsebuje vse logično možne svetove, je logični prostor zapolnjen, operator nujnosti pa po pravilu (□) izraža najstrožjo, logično nujnost. Samo resnica stavka na popolnoma vseh logično možnih svetovih zagotavlja nujnost tega stavka. Torej ni logično nujno niti: "Samec je neporočen moški", saj obstajajo logično možni svetovi, kjer imajo besede drugačen pomen. R C W x W Izhodiščnemu svetu so dostopni vsi svetovi v neki ne-prazni množici, ki izpolnijo določen pogoj. V množici R niso vsi logično možni svetovi, ampak le tisti, ki se ujemajo s svetom w v dejstvih določene vrste. Glede na tip dejstev lahko operator "□" tolmačimo na različne načine. V vseh spodaj navedenih primerih je podčrtani izraz interpretacija operatorja "□". a. Nomološka nujnost: "Po zakonih narave velja, da P." V R so vsi svetovi, kjer veljajo zakoni narave izhodiščnega sveta w. Stavek je nomološko nujen, če je resničen na vseh nomološko možnih svetovih. b. Deontična nujnost: "Moralna norma zahteva, da storiš P." V R so vse deontične alternative dejanskemu svetu w, tj. vsi svetovi, ki izpolnjujejo vse etične norme sveta w. Če vzamemo za izhodišče dejanski svet w*, potem glede na moralno stanje naše civilizacije ugotovimo, da dejanskega sveta ni v tej množici, zato v deontični logiki recimo ne velja sklepanje "DP -» P" (kadarkoli moralna norma nekaj zahteva, je to primer). Stavek oblike "DP" je resničen na svetu w, če je resničen na vseh svetovih, ki so združljivi z normami sveta w. c. Zgodovinska nujnost: "Zgodovinsko je nujno, da p." V R so vsi svetovi, ki se ujemajo s svetom w do nekega trenutka t. "DP" je res na svetu w v trenutku t, če je vedno bilo res, da P. Gre za staro antično definicijo nujnosti: kar seje zgodilo, ima modalni status nujnosti. d. Različni intenzionalni operatorji Razširitev semantike možnih svetov na splošno semantiko intenzionalnih pojmov sloni na stari Carnapovi ideji: poznati pomen stavka pomeni poznati okoliščine, v katerih je stavek resničen. Stavek oblike "A je prepričan / ve / zaznava, da P" je resničen, če je resničen v vseh okoliščinah - svetovih, ki so enaki dejanskemu svetu glede A-jevih prepričanj / zaznav / vedenja..., razlikujejo pa s v drugih potezah. Operator "□" še vedno signalizira resnico stavka, ki mu sledi v vseh svetovih določene vrste (takšnih, ki so združljivi z A-jevimi prepričanji, zaznavami, vedenjem). 3. R = { (w, w) } Svetu w so dostopni samo tisti svetovi, ki so popolnoma enaki svetu w, to pa je le svet w sam. Kadarkoli je stavek "P" resničen, je po tem razumevanju če nujno resničen, saj je resničen na vseh svetovih, ki so v relaciji relativne možnosti glede na svet w. Gre za fatalistično nujnost (vse dejanske resnice so nujne). 4. R = zažA) razdeliti tako, da najprej sredino lestvice izenačimo z vrednostjo loterije "A če N, B če -.N". Da bi na lestvici določili točki '/4 in 3/4, je treba najti nek izid C, ki ima enako pričakovano vrednost za zaželenost kot zgornja loterija, nato pa točko */4 izenačiti z zaželenostjo loterije nad izidoma A in C (glede na N) "A če N, C če |N", točko 3/4 pa z zaželenostjo loterije nad izidoma B in C "C če N, B če -.N". Z uporabo takšne metode je mogoče nadalje razdeliti še četrtinke, nato osminke, šestnajstinke,...dane preferenčne lestvice in iz naše prvotne lestvice z dvema izidoma dobiti naslednjo lestvico, ki vsebuje tudi loterije nad njimi: B C če N, B če -,N B če N, A če A če N, B če -,N; C D če N, C če -,N A če N, C če -,N; D Na podlagi tako razširjene lestvice lahko nato izračunamo zaželenosti tudi za poljubne druge loterije nad izidi, kot denimo (i) "A če M, B če jM", in za poljubne izide kot (ii) "A, če M" ali (iii) "B če -|M" (pri čemer M ni nujno etično nevtralno stanje) in z njihovo pomočjo še verjetnost p za poljubno stanje M (verM=p), ki nastopa v teh loterijah.15 Ramsey torej reši problem izračuna akterjeve porazdelitve verjetnosti in zaželenosti izključno iz njegove preferenčne lestvice, tako da dopusti v tej poleg izidov nastopati tudi loterijam nad izidi (oz. natančneje, s tem ko razume dejanja kot loterije nad njihovimi možnimi izidi). S pomočjo tako razširjene lestvice zaželenosti lahko enoznačno izračunamo vrednosti akterjevih pripisov verjetnosti za vsa stanja, na katera se nanašajo njegove loterije, brž ko določimo numerični vrednosti za poljuben par izidov, med katerima akter ni ravnodušen (denimo vrednosti 0 in 1 za spodnji in zgornji mejni izid), pa tudi (tako natančno, kot to zahteva Bayesovo načelo) numerične vrednosti zaželenosti za vse izide in loterije z razširjene preferenčne lestvice. Da bi bila Ramseyeva metoda izračunavanja uporabna, morata biti izpolnjena naslednja dva pogoja: 1) da tako razširjena preferenčna lestvica zadovoljuje kriterije koherentnosti, da jo torej lahko v skladu z Bayesovim načelom izpeljemo iz akterjeve 14 To je tako stanje N, za katero velja, da jc akteijcva preferenčna lestvica med izidi neodvisna od tega, ali je N resnično ali neresnično oz. ali se bo N zgodil ali ne. 15 In sicer - če označimo zaželenost loterije "A če M, B če -M" z d, pričakovani zaželenosti za izid "A če M" z e in za izid "B če -M" z f - po enačbi p=(d-f)/(e-f), ki jo dobimo po obratu iz d=p*c+(l-p)*f. Jeffrey, Logik der Entschcidungen; 56. poljubne, predhodno dane porazdelitve verjetnosti za stanja in zaželenosti za izide,16 in 2) da imamo za poljubno podrobno razdelitev lestvice zaželenosti na voljo poljubno veliko število (v končni instanci neskončno mnogo) različnih izidov.17 Prednost Ramseyeve metode pred von Neumann-Morgenstemovo je v tem, da ji za enoznačen pripis porazdelitev verjetnosti za stanja in zaželenosti za izide akterju zadošča že razširitev njegove preferenčne lestvice za izide (z loterijami nad izidi) na podlagi identifikacije etično nevtralnega stanja. Tako lahko shajamo brez sporne podmene, da so njegove porazdelitve verjetnosti za stanja, ki nastopajo v loterijah, med katerimi mora izbirati, vsaj v grobem enake objektivnim verjetnostim teh stanj. V primerjavi z Jeffreyevo teorijo preferenc pa bi ji lahko očitali dvoje: 1) da se v njej (tako kot pri Bayesu) akterjevi porazdelitvi verjetnosti in zaželenosti nanašata na različni vrsti bitnosti (prva na stanja stvari, druga pa na dejanja oz. njihove izide), in 2) da sili akterja, da razvrsti v svojo preferenčno lestvico tudi take loterije nad izidi, ki postavljajo na glavo njegova najbolj temeljna prepričanja o svetu.18 3.3 Jeffreyeva metoda Jeffrey poskuša izdelati tako teorijo preferenc, ki bi v nasprotju z Ramseyevo verjetnost in zaželenost pripisovala eni sami vrsti objektov oz. bitnosti, namreč pro-pozicijam. Njegova teorija zahteva od akterja, naj ponujene osnovne propozicije in tiste propozicije, ki jih lahko iz njih oblikujemo z logičnimi operacijami (negacijo, konjunkcijo in disjunkcijo), glede na njihovo zaželenost in verjetnost razvrsti v enotno preferenčno lestvico in izbere tisto dejanje, ki bo uresničilo najbolj zaželeno pro-pozicijo (oz. natančneje, tisto, ki v največji meri povečuje verjetnost, da bo ta resnična).19 16 Zgled za izsek iz razširjene preferenčne lestvice, ki tega pogoja ne izpolnjuje: če je v lestvici zaželenosti loterija "B če M, A če -M" uvrščena nad izid "B če M", ta pa nad izid "A če -M". V skladu z Bayesovim načelom namreč za zaželenost loterije glede na stanje M z dobitkoma A, če M nastopi, in B, če M nc nastopi, velja zaž(A,M,B)=vcrM*zaž(A&M)+ver-M*zaž(B&-M); vrednost za zaželenost loterije je lahko potemtakem kvečjemu enaka vrednosti tistega od njenih posameznih izidov, ki je bolj zaželen, nikakor pa ne more biti večja. 17 Zaradi tega pogoja je Ramseyeva teorija ranljiva za t.i. St. Petersburški paradoks. Ta kaže, da lahko iz neskončnega niza izidov navzlic njihovi končno veliki zaželenosti vselej konstruiramo neko neskončno zaželeno loterijo, ki bi jo moral akter brezpogojno igrati. Ramseyeva teorija namreč implicira, da ob upoštevanju vseh možnih loterij med dogodki, ki zanimajo akterja, vselej obstaja neka neskončno zaželena loterija, če le obstajajo taki dogodki, katerih zaželenosti so sicer končne, toda poljubno visoke. Jeffrey, ibid.; 186. 18 C) podmeni in upravičenosti tega očitka več kasneje, ob occni Jeffrcycvc teorije preferenc. 19 Govor o zaželenosti in verjetnosti propozicij predpostavlja, da predmet/objekt naših želja in prepričanj niso stanja stvari v svetu, ampak resničnost propozicij, katere jih opisujejo. Takšno psihološko vse prej kot nesporno stališče - njegova podmena je, da so omenjena mentalna stanja propozicionalnc narave -implicira, da reči: "A želi, da X" pomeni isto kot reči "A želi, da je (oz. bi bila) propozicija, ki jo izražajo stavki 'X obstaja', X je', X seje dogodil', 'res je, da X', resnična". Ker pa si nc moremo želeti, da bi imeli nekaj, kar že imamo, niti nc, da bi bilo resnično nekaj, o čemer že vemo, da je resnično, ima teorija preferenc opraviti prej z zaželenostmi kot pa z željami. Zaželenost propozicije, da X, je potemtakem merilo za akterjevo vrednotenje možnosti, da je to, kar propozicija zatrjuje (namreč, da X), resnično. Jeffrey meni, da sta z njegovim pojmom preferenc med propozicijami združljivi tako "pasivna" kot "aktivna" interpretacija o tem, kaj je pravzaprav tisto, kar je v poljubni propoziciji, da X, predmet akterjevega vrednotenja: a) da gre za vrednotenje novice, da (je) X (resničen), tako da lahko iz akterjevih pripisov pozitivnih in negativnih zaželenosti različnim propozicijam razberemo, katere so zanj dobre in katere slabe novice, in b) da izraža pripis zaželenosti propoziciji, da X, stopnjo akterjeve pripravljenosti izvršiti tisto dejanje, s katerim bo to propozicijo po svoji volji uresničil oz. naredil verjetnejšo. Jeffrey, ibid.; 99. Verjetnost in zaželenost poljubne propozicije za akterja lahko v Jeffreyevi teoriji določimo na dva načina: a) iz znanih akterjevih porazdelitev za verjetnosti in zaželenosti vseh možnih kombinacij resničnostnih vrednosti osnovnih propozicij ali pa b) iz njegove preferenčne lestvice (le da pripis v tem primeru ni enoznačen). Oglejmo si najprej prvi način. Vzemimo, da so akterjevi pripisi verjetnosti in zaželenosti za vse možne kombinacije resničnostnih vrednosti poljubnih treh osnovnih propozicij A, B in C takšni, kot so v tabeli spodaj: A B C ver zaž 1 1 1 1 0,1 -2 2 1 1 0 0,1 -1 3 1 0 1 0,2 -1 4 1 0 0 0,1 0 5 0 1 1 0,2 -1 6 0 1 0 0,1 0 7 0 0 1 0,1 1 8 0 0 0 0,1 2 Verjetnost poljubne osnovne propozicije (npr. A) ali katerekoli od propozicij, ki jih lahko tvorimo iz teh z logičnimi operacijami (npr. A&B), v tem primeru izračunamo tako, da preprosto seštejemo verjetnosti vseh tistih primerov (kombinacij), v katerih je ta propozicija resnična (se pravi, kjer ima resničnostno vrednost l).20 Zaželenost poljubne propozicije je enaka izmerjenemu povprečju zaželenosti primerov, v katerih je ta propozicija resnična, izračunamo pa jo tako, da zaželenost vsakega primera, v katerem je propozicija resnična, pomnožimo z verjetnostjo tega primera, da tako nastale produkte seštejemo in dobljeno vsoto nato delimo z verjetnostjo propozicije (torej z vsoto verjetnosti vseh tistih primerov, v katerih je resnična). Akterjeva preferenčna lestvica med propozicijami mora, da bi lahko iz nje sklepali na akterjevo porazdelitev verjetnosti, zadovoljiti naslednje pogoje: 1) obstajati mora nek par porazdelitev verjetnosti in zaželenosti (ver,zaž), ki zadovoljuje aksiome verjetnosti in zaželenosti in za katerega velja, da razvršča v preferenčni lestvici poljubno propozicijo A na isto mesto kot propozicijo B, nad njo ali pod njo, pač glede na to, ali je zažA =,> ali < zažB (t.i. eksistenčni pogoj); 2) poleg osnovnih propozicij mora vsebovati tudi vse tiste propozicije, ki so nastale iz njih z negacijo, konjunkcijo in disjunkcijo (za vsak par osnovnih propozicij), z izjemo nujno neresničnih propozicij N (t.i. pogoj zaključenosti); 3) vsebovati mora vsaj eno dobro propozicijo D, katere negacija je slaba propozicija (t.i. D-pogoj)21; in 4) vsako dobro in 20 Verjetnost A jc tako npr. enaka vsoti verjetnosti prvih Štirih primerov, tj. 0,4, verjetnost A&Ii pa vsoti verjetnosti 1., 2., 5. in 6. kombinacije resničnostnih vrednosti, torej 0,5. Kot opozarja Jeffrey, ta metoda ni obrnljiva - zgolj na podlagi znanih verjetnosti za A, B in C ni mogoče izračunati verjetnosti za vse primere kombinacij njihovih resničnostnih vrednosti. 21 Torej propozicijo, do katere akter ni ravnodušen - in ki je zato v preferenčni lestvici uvrščena nad nujno resnično propozicijo R, katere zaželenost ima za akterja vrednost 0 - in katere verjetnost leži nekje med 0 in 1 - kar pomeni, da tudi njena negacija ^D ni uvrščena na isto mesto kot R. slabo propozicijo s pozitivno (ne-ničelno) verjetnostjo, ki je uvrščena na njej, mora biti mogoče izraziti kot disjunkcijo dveh enako verjetnih, med seboj nezdružljivih propozicij, ki sta enako zaželeni kot ta propozicija, se pravi v preferenčni lestvici uvrščeni na isto mesto kot ona (t.i. pogoj razstavljivosti). Toda tudi če poljubna preferenčna lestvica izpolnjuje vse navedene pogoje, lahko enoznačno določimo zgolj a) razmerja med verjetnostima poljubnih dveh propozicij, ki sta na preferenčni lestvici uvrščeni na isto mesto (med katerima je akter ravnodušen),22 in b) verjetnosti vseh tistih propozicij, ki so na preferenčni lestvici uvrščene na isto mesto kot R (do katerih je akter ravnodušen).23 Razmerje med verjetnostima poljubnih dveh propozicij A in B, med katerima je akter ravnodušen, določimo po naslednjem postopku: iz dane preferenčne lestvice najprej glede na oddaljenost njunih negacij od R razberemo, ali velja verA>verB (v primeru, da je ČA na preferenčni lestvici bolj oddaljen od R kakor -|B), verAA in -|B enako oddaljena od R). Ko ugotovimo, da je numerična vrednost tega razmerja, denimo, nekje med 0 in 1, ga -tako natančno, kot se od nas zahteva - določimo na ta način, da razstavimo B na disjunkcijo n enako zaželenih propozicij Bj, B2, B3,...Bn, od katerih ima vsaka verjetnost verB/n.24 Verjetnost disjunkcije prvih m (ki je neko poljubno število med 1 in n) tako dobljenih propozicij bo tedaj enaka m*verB/n; če potlej od akterja zahtevamo, naj vse z razstavitvijo dobljene propozicije in vse disjunkcije med različnimi števili le-teh razvrsti na svojo lestvico preferenc, bomo lahko iz verjetnosti disjunkcij, med katerih negaciji je akter razvrstil propozicijo -jA, razbrali, znotraj katerega intervala se nahaja numerična vrednost razmerja verA/verB.25 Tudi v izračunu verjetnosti propozicije, ki je v akterjevi preferenčni lestvici uvrščena na isto mesto kot nujno resnična propozicija R (torej tista, do katere je akter ravnodušen), si pomagamo s postopkom razstavitve, le da moramo v tem primeru tako propozicijo izraziti kot disjunkcijo med 2" propozicijami D (D,, D2,..D2n), nastalimi z njeno n-kratno razstavitvijo, in enakim številom propozicij S (Sj, S2,..S2n), nastalih z 22 Seveda pod pogojem, da niso ne ti propoziciji ne njuni negaciji uvrščeni na isto mesto kot R, se pravi, da akter ni ravnodušen do njiju in da za njuno verjetnost velja 0- "Strokovnjaki so zato tam, da jih poslušajo, ne pa da bi samo sedeli pri vas," jc dejal Stalin Kardelju v Moskvi 19. 4. 1947 (E. Kardelj, Spomini, str. 101). Ker jugoslovanska stran ni priznala zahtevanega privilegiranega položaja sovjetskim strokovnjakom, jih je vlada ZSSR 18. in 19. III. 1948 odpoklicala z obrazložitvijo, da so "obdani s sovraštvom". 19 Pisma CK KPJ in pisma CK VKP(b), Ljubljana 1948. 20 V. Dcdijer, Dokumenti 1948 I, str. 227. Pisma C.K KPJ in pisma CK VKP(b), str. 18-26. vodstvo neke partije,22 temveč tudi njeno članstvo. Po mnogih opozorilih CK VKP(b) jugoslovanski partiji na eni in vztrajni zahtevi CK KPJ na drugi strani, da naj se razprava o razmerah v KPJ umakne z dnevnega reda, se je IB vseeno sestal na 2. zasedanju v Bukarešti od 22.-28. junija, brez predstavnikov KPJ, ter sprejel in 28.junija objavil resolucijo "O stanju v KP Jugoslavije".23 Resolucija je ponovila obtožbe iz pisem, da se hoče KPJ odcepiti od enotne socialistične protiimperialistične fronte, da izdaja mednarodno solidarnost delovnega ljudstva, zapušča pozicije delavskega razreda, se odmika od marksistično- leninistične teorije razrednega boja in prehaja na pozicije nacionalizma. Obenem je pozvala člane KPJ, naj zamenjajo CK in postavijo novega. Resolucijo so podprle skoraj vse komunistične oziroma delavske partije - kar kaže na takratno popolno monolitnost mednarodnega komunističnega gibanja - in so skladno s tem (od 1. do 10. VII. 1948) pretrgale vse, tudi formalne vezi s KPJ. CK KPJ je vztrajal v boju za samostojnost in enakopravnost v odnosih med KP in socialističnimi državami in to ponovno zapisal v odgovoru na resolucijo IB 29. junija.24 Ves jugoslovanski tisk je tega dne objavil tako resolucijo IB kot izjavo CK KPJ, medtem ko izjave KPJ ni objavila nobena od partij IB. Peti kongres KPJ (21.-28. VII. 1948)25 - prvi po osvoboditvi države - je ocenil, da je kritika IB netočna in krivična, ter v celoti potrdil stališča svojega CK. Kljub radikalnemu političnemu in tudi čustvenemu preobratu v odnosu do ZSSR in VKP(b), izoblikovanem v skupnem boju zoper fašizem in nacizem, je večina partijskega članstva in tudi državljanov Jugoslavije stališča državnega in partijskega vodstva podprla.26 Ko resolucija IB ni dosegla svojega namena, je poskušala Moskva zlomiti Jugoslavijo z gospodarsko blokado, politično osamitvijo, organiziranjem vohunskih in terorističnih akcij. Tudi na 3., zadnjem zasedanju IB (novembra 1949 v Budimpešti) KPJ ni hotela sodelovati. Na zasedanju so ponovno napadli KPJ in FLRJ ter sprejeli novo resolucijo z naslovom "Jugoslovanska kompartija pod oblastjo špijonov in morilcev".27 Ker se FLRJ ni uklonila, so maja 1950 na njenih severovzhodnih mejah začele vzhodnoevropske države zbirati vojaške sile in se pripravljati na oborožen napad na Jugoslavijo (zgradila so operativna vojaška letališča, nova vojaška taborišča, 22 Stalin je bil prepričan, da bo njegova kritika jugoslovanskega partijskega in državnega vodstva povzročila razkol v CK KPJ. To se na presenečenje Moskve ni zgodilo, saj sta se samo S. Žujovič in A. Hebrang tedaj javno izrekla za Stalina. Zveza komunistov Jugoslavije in mednarodno delavsko gibanje (dokumenti), Ljubljana, str. 15-22. CK KPJ seje pri objavi resolucije poslužil agencijskega teksta resolucije, objavljene v "Rude pravo" (Praga), ker IB resolucije ni poslal CK KPJ. 24 Ibidem, str. 75-81: "Izjava CK KPJ k resoluciji IB o stanju v KPJ". Peti kongres KP Jugoslavije, Ljubljana 1948. V obdobju od objave resolucije IB do leta 1963 so organi za notranje zadeve v Jugoslaviji evidentirali 55.663 oseb, ki so na razne načine podpirali akcijo Moskve in vzhodnoevropskih držav. Od teh so 16.312 poslali - po odločitvi sodišča ali po administrativnem odloku - v zapore oziroma taborišča, zlasti na Jadranske otoke (Goli otok, Grgur). V situaciji, ki bi lahko objektivno pripeljala do izničenja jugoslovanske samostojnosti, je tajna policija (Udba) dobila najširša pooblastila in dosegla relativno veliko avtonomnost. To je navsezadnje vodilo do grobih deformacij v njenem delu, ki so dosegle višek v mal-tretiranju kaznjencev oziroma ti. informbirojevcev. Nasilne metode, ki so jih v taboriščih uporabljali za "prevzgojo", so bile seveda v popolnem nasprotju s humanističnimi načeli socialistične revolucije. Glej npr.: D. Markovič, Istina o Golom otoku, Beograd 1987. "Titova klika je spremenila Beograd v ameriški center vohunstva in protikomunistične propagande... Klika Tito-Rankovič je odprla velike možnosti za prodiranje tujega kapitala v gospodarstvo dežele in ga postavila pod nadzorstvo kapitalističnih monopolov... Politika jugoslovanskih upravljalcev na vasi ima kulaško kapitalistično naravo... Vohunska skupina Tita, Rankoviča, Kardelja, Djilasa, Pijadeja, Gošnjaka, Maslariča, Beblerja, Mrazoviča, Vukmanoviča, Koče Popoviča, Kidriča, Neškoviča, Zlatiča, Velebita, Koliševskega in drugih je sovražnik delavskega razreda ter kmetov, sovražnik jugoslovanskih narodov..." (Zveza komunistov Jugoslavije in mednarodno delavsko gibanje (Dokumenti), str. 23-27). vojašnice, komunikacijske objekte ter imele manevre).28 Obenem so v teh državah na političnih procesih - po preizkušeni stalinistični teoriji "sodnega dokaza" A.Višinskega - obsodili in likvidirali vse, za katere je bilo pričakovati, da bi po jugoslovanskem vzoru lahko nasprotovali uveljavljanju sovjetskega stalinističnega sistema (procesi proti K. Dzodzu v Tirani, L. Rajku v Budimpešti, T. Kostovu v Sofiji, R. Slanskemu v Pragi). Smisel teh procesov je bil v tem, da pred domačo in svetovno javnostjo opravičijo gonjo proti Titovi Jugoslaviji kot "oporišču imperializma". Ni pa bilo mogoče prezreti dejstva, da so v teh državah postavili pred sodišča predvsem tiste voditelje, ki so bili med drugo svetovno vojno v svoji domovini ter delili usodo s svojimi narodi, ne pa tistih, ki so leta 1945 skupaj z Rdečo armado prihajali iz Moskve in prevzemali oblast. Ker pritisk na Jugoslavijo s strani ZSSR in drugih vzhodnoevropskih držav ni popuščal, ampak je še naprej naraščal, je vlada FLRJ 26. XI. 1951 predložila na zasedanju generalne skupščine OZN v Parizu pritožbo proti tem državam29 ter zahtevala, da prizadete vlade urejajo svoje odnose in rešujejo medsebojne spore v skladu z duhom ustanovne listine OZN. Jugoslovanska prizadevanja je generalna skupščina - z obsodbo sovjetske politike do Jugoslavije - podprla. Pomen tega dogodka je daljnosežen, saj je FLRJ pred svetovno javnostjo nedvoumno povedala, da ne bo več objekt oziroma privesek sovjetske zunanje politike, temveč samostojni in aktivni subjekt v mednarodni skupnosti. Jugoslovanska zasnova bodoče zunanje politike (preseganje blokovske polarizacije) - na načelih aktivne miroljubne koeksistence ter na razvoju gospodarskih, političnih in kulturnih odnosov z državami različnih družbenih sistemov (neuvrščenost) - je rezultat spopada s stalinističnim hegemo-nizmom. Na vrhuncu spora z IB je skupščina FLRJ 27. VI. 1950 uzakonila delavsko samoupravljanje,30 kar je izražalo težnjo po popolni opustitvi sovjetskega modela razvoja socializma. Vendar pri ocenjevanju tega akta ne gre prezreti, da se je delavsko samoupravljanje začelo v nerazviti državi, s podedovanimi in novimi protislovji, z močnim vplivom države v gospodarstvu in družbi, z močnimi elementi stalinistične ideologije ter z birokratskimi težnjami, ki še zdaleč niso presahnile. Zunanja faktorja -država in partija - sta še naprej odločilno vplivala na organizacijo in delo podjetij. Ne glede na začetno simbolično vlogo delavcev v upravljanju podjetij, pa je imel novi Zakon v tistem času predvsem principialni pomen, saj je prvič v socialističnem svetu negiral koncepcijo stalinističnega centralizma in državne lastnine kot trajne oblike lastnine v socializmu ter dal perspektivo novi družbeni organizaciji. 4. Šesti partijski kongres - vsebinski preobrat? Štiri leta po resoluciji IB so delegati na VI. kongresu ZKJ (Zagreb, november 1952)31 prvič temeljiteje analizirali vsiljeni jim spor. Kongres je ugotovil, da so Stalinove dogmatične sheme o razvoju socializma postale resna ovira za razlago novih 28 V obdobju 1948-1954 jc bilo na teh mejah 7877 incidentov, od tega 142 obmejnih spopadov. Bela knjiga o agresivnim postupcima vlada SSSR, Poljske, Čehoslovačke, Madžarske, Romunije, Bugarske i Albanije prema Jugoslaviji, Beograd 1951: izvor agresivnega pritiska, politični pritisk, gospodarski pritisk in gospodarska blokada, teroristična in diverzantska dejavnost, izzivanje obmejnih incidentov, vojaški pritisk. 30 B. Pctranovič/M. Zečevid, Jugoslavija 1918/1988 (Dokumenti), Beograd 1988, str. 1023-1024. Šesti kongres KPJ-ZKJ, Ljubljana 1952. Glavni referati na kongresu so bili: "Boj komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo" (J.B. Tito), "O zunanjepolitičnih vprašanjih" (E. Kardelj), "O gospodarskih vprašanjih" (B. Kidrič), "O osnutku novega statuta KPJ in nekaterih organizacijskih vprašanjih partije" (A. Rankovič). pojavov v sodobnem svetu. Tito in Kardelj sta opozorila, da socializem v sodobnem svetu ni več "izoliran otok" in da so postala vprašanja razvoja socializma eden prvih problemov v svetu. Stalin je prezrl to dejstvo in napravil - iz teorije o dominantnosti spopadov med socializmom in kapitalizmom kot sistemoma držav in iz strašila nevarnosti od zunaj - ideološko podlago za politiko s pozicij sile, za uresničenje hegemonističnih ciljev in pritisk na neodvisnost novonastalih socialističnih dežel, s čimer je preprečeval njihov notranji demokratični razvoj. Obenem si je prizadeval, da birokratizem kot "ortodoksno" ideologijo in prakso postavi proti socialistični demokraciji, "teoretično" uzakoni oblike svojega lastnega sistema za vse socialistične dežele, in da hkrati tudi na področju gospodarstva utemelji upravičenost hegemonizma "s teorijo" o dveh tržiščih v sodobnem svetu. "S svojim odporom proti tej politiki in s svojimi napori v boju za razvoj socializma v lastni deželi je KPJ pred vsem svetom postavila vprašanje oblik in pogojev bodočega gibanja socialistične družbe, vprašanje objektivnih zakonov razvoja v posameznih državah... Nasproti podrejanju komunističnih in drugih naprednih gibanj v svetu in spreminjanju teh gibanj v agenture in instrument za cilje ekspanzionistične politike vzpostavljamo odnose in sodelovanje z naprednimi gibanji v svetu, ne da bi jim vsiljevali svojo voljo niti svoje recepte... Ta kongres ima zgodovinski pomen, ker je na njem prišla do polnega izraza zmaga nad IB, ki je hotel zdrobiti ne samo našo partijo, temveč tudi našo državo in jo podvreči sebi kot kolonijo." (Tito) Kongres je nadalje v oceni notranjega razvoja ugotovil, da pomeni uvedba "delavskega samoupravljanja" prelomnico v razvoju socialističnih družbenih odnosov v Jugoslaviji, saj je bil "šele z izročitvijo tovarn v upravljanje delavcem storjen prvi veliki korak, ki vsebuje temeljne elemente odmiranja države in razširjanja socialistične demokracije na proizvodnem področju in s tem tudi v celotni družbeni strukturi". V tem kontekstu si je kongres zastavil izjemno pomembno vprašanje, in sicer: določitev mesta in vloge "zavestnih socialističnih sil v sistemu socialistične demokracije", oziroma opredelitev metod in oblik političnega delovanja, ki bodo še naprej zagotavljale vodilno idejno vlogo partije v novem sistemu. V vsej zgodovini boja za socializem so jugoslovanski komunisti prvi neposredno zastavili to bistveno vprašanje prehodnega obdobja, "saj partija ni in ne more biti v svojem delu neposredna voditeljica in naredbodajalka ne v gospodarskem ne v državnem ne v družbenem življenju, temveč deluje le s svojo politično in idejno dejavnostjo..." Glede na tako postavljene bodoče naloge partije je kongres sklenil, da se spremeni ime KPJ v ZKJ.32 Toda navkljub novemu programu in odporom v lastnih vrstah (primer Djilas!), se ZK ne odreka oblasti oziroma vodilni idejni vlogi v tako proklamirani samoupravni družbi; še več, vsebinska neuresničitev programa, sprejetega na 6.kongresu, predstavlja prav tisto točko - in to je nadaljnji razvoj jugoslovanske družbe potrdil - da se družbeni sistem (navkljub "samoupravljanju") ni mogel iztrgati iz okvirov stalinizma; pot k jugoslovanskemu "neostalinizmu" je bila odprta... 5. Normalizacija odnosov in novi dvomi Po več letih blokovskega soočenja in napetosti so se v začetku 1953 pričela v mednarodnih odnosih kazati znamenja popuščanja napetosti. Marca je umrl Stalin, v juliju se je končala vojna v Koreji. Novo sovjetsko vodstvo je postopoma začelo navezovati stike z jugoslovanskim vodstvom, kar je postopoma pripeljalo do norma- 32 Ibidem. lizacije odnosov med obema državama. Jugoslovansko vodstvo je vztrajalo, da je treba najprej normalizirati meddržavne, nato pa šele partijske odnose. Sedem let po sporu z IB je 26. maja 1955 prispela v Beograd vladna delegacija ZSSR, ki sta jo vodila N. Hruščov in N. Bulganin. Po pogovorih med voditelji obeh vlad so podpisali "beograjsko deklaracijo";33 z njo sta obe vladi opredelili in uredili odnose med obema državama, kar pomeni, da je sovjetska stran priznala, da je šlo v sporu predvsem za državni in ne le za ideološki pritisk. Z deklaracijo naj bi bili dani temelji za novo prakso v odnosih med socialističnimi državami. Tega zgodovina žal ni potrdila, saj je ZSSR priznavala "enakopravnost" le Jugoslaviji, medtem ko je vsak poskus "osamosvojitve" drugih socialističnih držav zatrla (Madžarska 1956, Češkoslovaška 1968, "teorija o omejeni suverenosti", Poljska 1970 idr.). Februarja 1956 je bil v Moskvi XX. kongres KP SZ, ki je po duhu in sklepih pomenil prelom z najbolj grobimi stalinističnimi izkrivljenji socializma. Kongres je na temelju Hruščovega nastopa34 obsodil nekatere vidike Stalinove politike in dal močno spodbudo širšemu raziskovanju negativne dediščine, ki je bila - z začetim procesom destalinizacije - tedaj tudi deloma zavržena. Na kongresu so sprejeli, vsaj teoretično, načelo o različnih poteh razvoja socializma ter potrdili politiko prijateljstva z Jugoslavijo. Omenjeno načelo je dobilo mesto tudi v "moskovski deklaraciji" (junija 1956);35 z njenim podpisom so bili urejeni še odnosi med KPSZ in ZKJ. S podpisom beograjske in moskovske deklaracije je bilo omogočeno, da se normalizirajo odnosi tudi z drugimi socialističnimi državami ter komunističnimi in delavskimi partijami, kar seje zgodilo v naslednjih letih. Obe deklaraciji sta zbudili po svetu velik odmev; v vrstah delavskih in komunističnih partij so ju sprejeli kot začetek novega obdobja v odnosih v mednarodnem in komunističnem gibanju. 17. aprila 1956 je izšla še zadnja številka glasila IB "Za čvrsti mir, za ljudsko demokracijo". V njej so zapisali, da je IB razpuščen in da je "v preteklosti odigral pozitivno vlogo, vendar sedanje razmere v svetu ne ustrezajo nalogam IB", kar je beograjska "Borba" pospremila s sledečim komentarjem (19. IV. 1956): "Očitno je, da se ne moremo strinjati s tezo o pozitivni vlogi in pozitivni oceni, ki so jo formulirale partije - članice IB v sklepu o prenehanju delovanja IB. Naše izkušnje so pokazale, da je bil ta organ že od začetka usmerjen v nepravilno politiko proti FLRJ, kar se je formalno pokazalo tudi v objavi obeh resolucij IB proti Jugoslaviji... IB je kot t.i. podaljšana roka sovjetske stalinske hegemonistične politike z brezobzirnim teptanjem pravic suverenih narodov, držav in komunističnih oziroma delavskih strank prizadejal veliko škodo delavskemu in komunističnemu gibanju po vsem svetu, posebej pa t.i. socialistični skupnosti." 6. Teoretični vidiki Bistvo jugoslovanskega spora s stalinizmom je bilo predvsem v temeljnem spopadu dveh pogledov na razvoj socializma: prvih, ki so poveličevali sovjetski zgled kot univerzalen in edino pravilen, in drugih, ki so zagovarjali stališče, da vsaka država in vsako gibanje išče in najde rešitve, ustrezne posebnim razmeram sleherne države in vsakega gibanja. Stalin je "teoretično" branil svoje pojmovanje s parolo o "potrebi po graditvi socializma v eni sami državi", češ, "socializem je mogoče ustvariti samo s ■ ZKJ in mednarodno delavsko gibanje (dokumenti), str. 61-64. 34 Tajni referat N. S. HruSčova, Zagreb 1970. ZKJ in mednarodno delavsko gibanje (dokumenti), str. 65-67. širjenjem državnih meja Sovjetske zveze," ne pa z enakopravnim sodelovanjem dežel, v katerih je zmagala socialistična revolucija. V tem kontekstu so bili v središču obsežnih razprav in razhajanj med obema stranema trije pomembni spleti problemov: 1. odnosi med komunističnimi partijami in socialističnimi državami (katerih rešitev je bila več ali manj odvisna od politične volje "komunističnega centra" na eni ter dejanske "moči" komunističnih partij na drugi strani); 2. poti socialistične preobrazbe; 3. družbeni odnosi v socialističnih državah. Slednja dva problema sta - v pogojih spopada s stalinizmom - vodila do spoznanja, daje predimenzioniranje in fetišizem politične sfere (države, birokracije, partije) ena največjih nevarnosti za razvoj socializma; s tem se je začel intenzivni proces teoretskih razprav o bistvenih problemih socializma.36 V središču teh razprav, ki so jih vodili protagonisti jugoslovanske revolucije (J. Broz Tito, E. Kardelj, B. Kidrič, M. Pijade, V. Bakarič, M. Djilas in drugi), je bil problem "alienacije" v vsej svoji kompleksnosti. Na eni strani je šlo za iskanje načina in poti preseganja različnih oblik alienacije (pri tem ne gre prezreti, da so se v teoretičnih razpravah vrnili k Marxu), na drugi pa za odkrivanje konkretnih poti reševanja tega problema v mnogonacionalni, socialno in kulturno raznoliki ter ekonomsko nerazviti Jugoslaviji. V konkretni zgodovinski praksi so se nove rešitve, katerih poglavitni spodbujevalec je bila - zaradi nerazvitosti delavskega razreda - njegova politična avantgarda, soočale z vrsto ovir (nerazvitost industrijske družbe, nizka stopnja družbenoekonomskih in demokratičnih odnosov), katerih preseganje bi šele omogočalo uspešno realizacijo projekta, imenovanega "družbeno samoupravljanje". Pri tem je bilo ključnega pomena onemogočanje razraščanja birokratizma oziroma "vladavine v imenu ljudstva", ki se nujno reproducira, kadar je vpliv politične sfere močan in družbenoekonomska struktura nerazvita. Ker je bila država v začetku 50. let še vedno v ostrem spopadu s stalinistično hegemonistično politiko in celo pod njenim močnim političnim in ekonomskim vplivom, so se teoretska razmišljanja in koncepcije razvijale kot nenehne protiuteži sovjetski teoriji in praksi. V tem smislu je Tito konec leta 1952 kritiziral sovjetsko birokratsko prakso, velikorusko hegemonistično politiko ter položaj mezdnega odnosa delavskega razreda v etatističnem sistemu in poudaril, da rešitev ni v krepitvi centralističnih državnih funkcij, marveč v krepitvi samoupravljanja, tj. v odmiranju državnih funkcij, v decentralizaciji in demokratizaciji upravljanja, kajti "resnično demokratično upravljanje se začenja tam, kjer preneha funkcija upravljanje države v gospodarstvu po njenem aparatu".37 "Temu objektivnemu procesu mora po našem mnenju ustrezati tudi organizacijski mehanizem demokracije, ki se razvija na podlagi družbene lastnine produkcijskih sredstev", je dejal E. Kardelj na predavanju v Oslu (oktobra 1954).38 In dalje: "V razmerah podružbljenih produkcijskih sredstev je treba graditi tak demokratični organizacijski mehanizem družbenega upravljanja, ki bo omogočil, da bodo državljani z direktnim sodelovanjem v organih družbenega samoupravljanja (delavski sveti, zadruge, komune) neposredno odločali o tem, kdo bo njihov predstavnik v višjih organih. Državna uprava mora biti potemtakem strokovni aparat, podrejen tem samoupravnim družbenim organom. Vsaka druga pot pelje v birokratizem in pomeni zaviranje socialistične ustvarjalne iniciative posameznikov... Da bi se vse to uresničilo, je bilo nujno treba začeti uresničevati takšne politične in družbenoekonomske orga- 36 P. Vranicki, Zgodovina marksizma III, Ljubljana 1983, str. 217-301: "Marksizem in jugoslovanska revolucija". 37 VI. kongres KPJ-ZKJ (Referat J.B. Tita). 38 E. Kardelj, Problemi naše socialistične prakse IV, Ljubljana 1960, str. 198-243: "Socialistična demokracija v jugoslovanski praksi". nizme, ki bi bili kar najbliže samemu producentu in ki bi prevzeli nekatere bistvene funkcije centralizirane državne oblasti ter tako tvorili z delavskimi sveti in drugimi organi družbenega upravljanja nove družbene skupnosti. Te enote niso nič drugega kot prav tiste komune, v katerih je že Marx videl oblike, prek katerih se bo izvajalo odmiranje države in ki bodo navsezadnje zamenjale tudi državo samo."39 Takšno, v Marxovem duhu pojmovano uresničevanje socialističnih družbenih odnosov je zahtevalo tudi novo koncepcijo celotnega ekonomskega sistema. Namesto stalinističnih etatističnih koncepcij absolutne oblasti države, njenega popolnega upravljanja in organiziranja gospodarstva, planiranja ter končno prisvajanja presežnega dela in delitve, pri čemer je producent spet ostal samo objekt, ki ga upravljajo -je bil tedaj storjen močan preokret v pojmovanju ekonomskih funkcij države in delovnih kolektivov, pomena planiranja, delovanja ekonomskih zakonov itd. Prehod na novo ekonomsko politiko in bistvo novega gospodarskega sistema je opredelil njen avtor B.Kidrič (1952) takole: "1. Novi gospodarski sistem se mora zasnavljati na objektivnih ekonomskih zakonih in se do skrajne možne mere izogibati administrativnemu dušenju teh zakonov, kajti administrativni boj z objektivno obstoječimi ekonomskimi zakoni je v skrajni instanci jalov in iracionalen. Objektivni ekonomski zakoni - če hočemo ali ne -obstajajo... 2. Družbeno obvladovanje z objektivnimi ekonomskimi zakoni je treba radikalno reducirati samo na tiste splošne okvire (osnovne proporce družbenih planov), ki dajejo hkrati splošno smer gospodarskemu razvoju države. V okviru teh splošnih proporcev se mora razviti maksimalna iniciativa neposrednih producentov in komun. 3. Upravljanje naših tovarn in podjetij po neposrednih producentih samih. Ta zahteva je najbistvenejši pogoj za ustvarjanje resnično socialističnih družbenih odnosov, kajti brez izpolnitve te zahteve ne obstaja končna zagotovitev socialistične družbene osnove, ker bi produkcijska sredstva ostala v tej ali oni obliki odtujena neposrednim producentom. 4. Dejansko družbeno prisvajanje presežnega dela in socialistično demokratično upravljanje s presežnim delom." Pri tem B. Kidrič opozarja, da so se s to točko "formalno, preden je Stalin oktroiral 'likvidacijo potrebnega in presežnega dela v socializmu', strinjali tudi sovjetski ekonomski teoretiki. Toda kakšna je videti stvar v sovjetski praksi? V ZSSR si vse presežno delo (razen enega dela kolhoznega) prisvaja država. Konkretno: celotno presežno delo odtujuje neposrednim producentom, odloča o njegovi nadaljnji uporabi in na njegovi osnovi zadovoljuje svoje luksuzne zahteve -sovjetska birokratska kasta... Povsem razumljivo je, daje za uresničevanje teh zamisli, ki v bistvu pomenijo preseganje ekonomske in politične alienacije, treba uresničiti konkretno samoupravnost, ki se kaže v prvi vrsti v sodelovanju samih producentov pri delitvi družbenega dohodka."40 Nova spoznanja so se kazala tudi v pojmovanju razvoja vasi v socializmu. Kratko obdobje forsiranja kolektivizacije na vasi (1949) je opozorilo, tako z ekonomskega kot s političnega gledišča, na njene negativne posledice. Zato je bila opuščena ideja forsiranja ustanavljanja zadrug po sovjetskem zgledu. Z vprašanji socialistične agrarne politike v jugoslovanskih pogojih - kjer so prevladovali mali in srednji kmeti, večinoma z zaostalo tehnično strukturo - se je teoretsko posebej ukvarjal Vladimir Bakarič (1912-1983), ki je v razpravi "O možnostih razvoja naše vasi" (1954) predstavil dva izhoda: "Prvi je ruski. Ko so se znašli pred podobnim prob- 39 Ibidem. 40 B. Kidrič, Zbrano delo IV, Ljubljana 1976, str. 494-505: "Razprava na VI. kongresu KPJ-ZKJ". lemom okrog leta 1928, so dejansko začeli z ekspropriacijo vseh proizvajalcev žita pod izrazom 'kolektivizacija vasi' in s tem postavili temelje svojemu državnokapita-lističnemu sistemu na tem področju proizvodnje. Nikakršnega dvoma ni, da taka pot za nas ni mogoča; bila bi v protislovju z osnovnimi težnjami razvoja socialistične demokracije, pa tudi s težnjami ekonomskega razvoja. Preostane nam torej samo druga - 'ameriška' pot, kije manj boleča in hitrejša. Ta 'ameriška' pot, tj. večja blagovnost pri malem producentu in manjše povečevanje njegovega dohodka, je dala veliko večjo živahnost vaškemu trgu... Razumljivo je, da bi stihija tega 'osvobojenega' razvoja privedla do ponovnega rojevanja kapitalističnih teženj na vasi. Vendar pa takšen popolnoma 'svoboden' in stihijski razvoj tudi ni mogoč. Vlogo tistega velikega kmetijskega kapitalista mora pri nas prevzeti socialistični sektor."41 Široko analizo o tem vprašanju je podal tudi E. Kardelj v svojem delu o problemih socialistične politike na vasi, kjer so bile že sorazmerno dokončno začrtane smernice jugoslovanskega socialističnega razvoja na vasi: "Zavrnili smo pot splošne kolektivizacije zemlje na osnovi enostavne kooperacije dela zaradi ekonomskih in političnih razlogov, opredelili pa smo se za proizvodnjo v prvi vrsti na socialističnem sektorju, tj. na velikih posestvih ob ustreznih metodah združevanja zemlje in kooperacije s posameznimi kmeti... Socialistični sektorje torej s kooperacijo temeljni moment socialistične preobrazbe vasi in dviga kmetijske proizvodnje sploh..."42 Iz vsega povedanega lahko zaključimo, daje spopad s stalinizmom v obdobju IB na eni strani pospešil kritično presojanje in analiziranje jugoslovanskih in mednarodnih izkušenj, na drugi pa teoretično utemeljil in praktično uveljavil nove možnosti socialistične družbene preobrazbe. V tem kontekstu so jugoslovanski marksistični teoretiki videli v "samoupravljanju" tisto obliko zgodovinskega procesa družbenega osvobajanja dela, ki naj bi pomenila ne samo alternativo stalinističnemu konceptu socializma, pač pa tudi pot k humanističnemu socializmu. Jugoslovanska družbena praksa pa je v naslednjih desetletjih pokazala, daje bil nov projekt kljub vsemu "utopičen", saj ni v zadostni meri upošteval objektivnih zakonitosti družbenega razvoja - tj. šibko razvite ekonomske osnove delavskega samoupravljanja; z njeno nerazvitostjo pa se je še naprej ohranjala in utrjevala "državnopartijska" birokracija, ki bo dokončno izničila "sanje" o dezalienaciji posameznikov in družbe kot celote. Naj-ostrejšo kritiko oziroma samokritiko akterjev revolucije ("birokratske kaste") in razraščanja birokracije v jugoslovanski družbi je podal (podobno kot pred njim L. Trocki, ko je ocenjeval Stalinov sistem) Milovan Djilas v delu "The New Class" (1957), kjer je označil birokracijo kot nov (vladajoči) razred v socializmu... 41 V. Bakarič, O poljoprivredi i problemima sela, Beograd I960, str. 382-385. E. Kardelj, Problemi socialistične politike na vasi, Ljubljana 1959, str. 22 in 168. DRUŽBOSLOVJE ANTHROPOS 1994 /1-3 O azijskem produkcijskem načinu LUDVIK ČARNI POVZETEK Avtor razpravlja o azijskem produkcijskem načinu. Povod za razpravo je razpravljanje Perry Andersona o tem načinu proizvodnje v knjig "Rodovniki absolutistične države", kije izšla v slovenskem prevodu. Avtor meni, da je Marx z azijskim produkcijskim načinom označeval najstarejše razdobje v razvoju človeštva. V korist take razlage pričajo tudi Andersonove navedbe Marxovih besedil. Preseneča, da Anderson tega ni opazil in Marxov pojem azijskega produkcijskega načina razlaga kot azijsko dokapitalistično razredno strukturo. ABSTRACT THE ASIAN PRODUCTION SYSTEM The author discusses the Asian production system. The motive for it comes from Perry Anderson's discussion on this system in the book "The Pedigree of an Absolutist State", which has been published in Slovene translation. The author belives that Marx denoted the Asian production system as the oldest period in human development. In support of his interpretation Anderson quotes Marx's writings. It is suprising that Anderson has not noticed it and he interprets Marx's concept of the Asian production system as an Asian type pre-capitalist class structure. V zadnjih desetletjih je razpravljanje o azijskem produkcijskem načinu zavzeto poseglo v razprave o delitvi ali sistematizaciji zgodovine človeštva. Na te razprave sem opozarjal1. K pričujočemu zapisu meje vzpodbudilo Andersonovo razpravljanje, ki gaje zapisal v knjigi "Rodovniki absolutistične države". Knjiga je v prevodu izšla v zbirki Studia humanitatis, Ljubljana, 1990. Avtorje azijskemu produkcijskemu načinu namenil zadnje poglavje knjige. O tem produkcijskem načinu je to najobsežnejše besedilo v slovenskem jeziku. V literaturi velja Marx za utemeljitelja takšnega načina proizvodnje. Anderson sodi, da ga je izoblikoval na intelektualni tradiciji evropskih avtorjev 18. in 19. stoletja. Prepričanje, da seje fevdalizem iz karolinške države širil v Anglijo, Španijo in Skandinavijo. Pozneje je v manj popolni obliki pljusknil v vzhodno Evropo. Tu so njegovi sestavni elementi in faze doživeli lokalne premestitve in zasuke. Te spremembe pa niso bile nikoli tako velike, da bi vzhodna polovica celi- 1 Diskusija o azijskem produkcijskem načinu, Sodobnost, 1968, št. 3, Marx in "azijski produkcijski način", Problemi, 1976, št. 157-8, Teorija formacij družbe, Ljubljana, 1979. Oceni knjig s tako vsebino v ZČ, 1978, št. 4, in Anthropos, 1986, št. 3-4. ne, kot njena nerazvita periferija, prenehala biti podobna zahodni. Fevdalizem, sklepa Anderson, se je na vzhod širil s pomočjo naseljevanja in posnemanja vzgledov. Osvajanja so bila pri tem drugotnega pomena. Na ta del sveta, zaključuje Anderson, je fevdalizem tudi omenjen, je le evropski pojav. Dodaja, daje izjema le Japonska, ki je prešla fevdalno obliko družbe. Anderson zameri marksistom, da so pojem fevdalizma razširili preko meja Evrope. To pa ne velja le za marksiste. V splošnem so tako mnenje zagovarjali in zagovarjajo mnogi ugledni avtorji različnih usmeritev v preteklosti in v sodobnem času. Znano je, da avtorji različno razlagajo Marxovo pojmovanje azijskega produkcijskega načina. Anderson odločno zavrača, pri tem pa se sklicuje na nekatere avtorje, da bi Marx ta produkcijski način povezoval z družbeno strukturo na stičišču arhaične in razredne družbe, ki sojo avtorji različno poimenovali (prehodno razdobje, zgodnje razredna družba, kastovsko - stanovska družba itd.). Taka struktura oz. tako razdobje naj bi bilo značilno za mnoge dežele na različnih celinah. Ti avtorji sodijo, da je Marx azijski produkcijski način postavil pred in ne poleg dokapitalističnih produkcijskih načinov, kijih v svojih besedilih omenja. To je razvidno tudi iz Predgovora "H kritiki politične ekonomije". Drugačna razlaga je zmotna, tudi Andersonova, posledica površnega branja besedil. V splošnem je, glede na vrednost določene teorije, vseeno, kdo je njen začetnik. Zato tudi ni odločilnega pomena, če je Marx začetnik teorije "azijskega" produkcijskega načina v tej ali oni obliki. Toda Marx je, kakor je zapisal Brau-del, avtor "Kapitala". Zato se zagovorniki tega produkcijskega načina v tej ali oni obliki sklicujejo na Marxa kot predhodnika. Danes najbrž prevladuje mnenje, daje s tem produkcijskim načinom označeval dokapitalistično razredno strukturo azijskih oz. neevropskih ljudstev. Nekateri bi k temu dodali: tudi Bizanca, Rusije itd. Tako pojmovanje azijskega produkcijskega načina ne zagovarjajo le marksisti. Mednje najbrž ne kaže uvrstiti niti Wittfogla, ki so ga nekateri avtorji pred desetletjem imeli za uglednega avtorja tega načina proizvodnje.2 Anderson ga je uvrstil med spenseriste. Nekateri so se take razlage oprijeli, ker so sodili, da za ta svet ni mogoče uporabiti oznak, značilnih za evropski razvoj. Druge so bolj vodili politični motivi, ker so v Stalinovem času in Stalin prepovedali razpravo o azijskem produkcijskem načinu. Tretji so se oprijeli teorije azijskega produkcijskega načina, ker se jim je zdela sveža in soji kot taki pritegnili. Branje njihovih besedil priča, daje bilo njihovo poznavanje azijske zgodovine in drugih ljudstev različno. Tako je tudi tehtnost njihovih razprav različna. Razlikujejo se tudi v razlagi azijske formacije in v opisovanju njenih obeležij. Skupno jim je, da se dokapitalistična razredna družba azijskih in drugih ljudstev loči od evropskega razvoja. Prevladuje mnenje, da je za te dežele značilna državna lastnina zemlje in despotska oblika vladavine. Anderson je v začetku razprave o azijskem produkcijskem načinu, tudi v prejšnjem poglavju, navedel poglede nekaterih evropskih avtorjev na azijski razvoj od 16. stoletja dalje. Upošteval je predvsem tiste, ki jih ima za predhodnike azijskega produkcijskega načina. Tak pregled ni prvi. Zaželen bi bil celovit pregled evropskih avtorjev na azijski razvoj. Anderson omenja nekatere druge avtorje, a le v opombi, predvsem Voltaireja in Anquetil - Duperrona. Prvi je bil, kakor je zapisal Anderson, znameniti kritik Montesquieuja, zagovornika geografskega materializma. Znane so njegove sodbe, da fevdalizem ni bil le evropski pojav. Drugi je teoretike azijskega despotizma (1778) obtožil, da so njihove doktrine zgolj ideološko kritje za kolonialno agresijo in ropanje Daljnega Vzhoda. Nekaj let je preživel v Indiji in odločno zanikal obstoj despotizma v Indiji, Perziji in Turčiji. Anderson dodaja, da ga je kot Francoza 2 Ocena knjige v ZČ, 1990. št. 2. motil neuspeh angleškega kolonializma. To pa ne spremeni njegovih pogledov na azijski razvoj. Navedeni primeri pričajo, da so vladale med evropskimi avtorji 18. in 19. stoletja različne sodbe o azijskem razvoju. Razpravljalci pa so o le-tem imeli malo gradiva. V svojih razpravah so tudi svetovali evropskim vladarjem, kako naj ravnajo, da bodo uspešni, dobri itd. Vložili so mnogo intelektualnega napora, da bi razkrili neznano zgodovino azijskih ljudstev. Anderson je svoj pregled evropskih avtorjev na azijski razvoj začel z Machiavellijem. Označil ga je za prvega teoretika, ki je skušal razumeti otomansko cesarstvo kot antitezo evropskih monarhij. Turki so bili najbližji Evropi in na njenem ozemlju. Njegovi sodbi so sledili drugi (Bodin). Konec 17. stoletja je, je zapisal Anderson, začela moč turške države pojemati. Zdaj začno prevladovati teme o premoči Evrope. Slabosti turške države so začeli pripisovati vsem azijskim cesarstvom. Ta prevrat, nadaljuje Anderson, je očiten v spisih francoskega zdravnika Bernierja, ki je potoval po Turčiji, Perziji in nekaj časa živel na mongolskem dvoru. Indijo je opisoval kot ekstremno različico otomanskega cesarstva in ugotavljal, da tam ni zasebne lastnine zemlje. Anderson meni, da je močno vplival na nekatere razsvetljence. Njegova knjiga je doživela okoli trideset izdaj. Barnierja je upošteval tudi Marx. Anderson je za Hegla zapisal, da je natančno proučil Montes-quieuja in Smitha. V "Filozofiji zgodovine" je zapisal, daje despotizem, ki seje razvil v velikanskih razsežnostih na Orientu, "oblika zgodovine, ki je ustrezala zori zgodovine". Anderson te Heglove trditve ni skušal pojasniti in je najbrž ni mogel ali hotel razumeti. Znano je, da je Hegel zgodovino človeštva razdelil na štiri razdobja: vzhodni svet (Kitajska, Indija, Perzija, Egipt), grški, rimski in germanski svet. Ta razdobja se po njegovem ločijo med seboj po napredku zavesti o svobodi. Hegel je vzhodni svet postavil pred in ne vzporedno z antičnim in germanskim razdobjem. Marx je z azijskim produkcijskim načinom označeval najstarejše razdobje v razvoju človeške družbe. Tega razdobja pa ni povezal le z azijskim ali vzhodnim svetom. Ta misel je prisotna v vseh njegovih besedilih, tudi tistih, ki jih je napisal pred začetkom petdesetih let, ko je uporabil pojem azijskega produkcijskega načina. Anderson je razpravo o Marxovih pogledih na azijsko družbo začel z njegovim pismom Engelsu 2. 6. 1853, kjer je zapisal, da ima Bemier povsem prav, ko pravi, daje temelj vseh pojavov na Vzhodu - pri tem misli na Turčijo, Perzijo in Hindustan - to, da ni zasebne zemljiške lastnine. To je resnični ključ k vzhodnemu nebu. Res je, kakor je zapisal Anderson, da je Marx, kadar je pisal o orientalskih despotijah, imel v mislih tedanja azijska cesarstva. Od vseh pa je imel največ gradiva o mogulski Indiji. Poleg drugih zapisov je uporabil tudi poročila angleških kolonialnih uradnikov. O njih danes vemo, da so bili površna, nasprotujoča si itd. Iz osnutkov "Grundrisse", kot je zapisal Anderson, je zelo jasno razvidno, daje Marx zagrešil teoretsko napako. Kot "azijske" je opisoval zelo različne družbe v Mehiki in Peruju pred tujimi osvajanji, celo keltske in druge plemenske družbe. Pri tem je začel verjeti, da temeljna realnost azijskega produkcijskega načina ni bila ne državna lastnina zemlje, niti centralizirano namakalno delo ali politični despotizem, pač pa plemenska ali srenjska zemljiška lastnina v samozadostnih vaseh, v katerih se dopolnjujeta poljedelstvo in rokodelstvo. Ta plemenska ali srenjska zemljiška lastnina pomeni arhaično obliko lastnine, zato je Marx azijski produkcijski način razumel kot arhaični produkcijski način. Marx je ločil produkcijske načine, o tem tudi Anderson ne dvomi, po odnosu ljudi do produkcijskih sredstev. Zemlja je bila v dokapitalističnih produkcijskih odnosih najpomembnejše produkcijsko sredstvo, zato arhaična srenjska ali skupna zemljiška lastnina pomeni arhaični produkcijski odnos. Marx je to arhaično srenjo, ki jo je imenoval vaško, poljedelsko omenjal pri različnih ljudstvih na različnih celinah. Zato piše o azijski, ruski, ameriški itd. vaški srenji. Če bi Anderson premislil Marxova besedila in ne bi tako čvrsto sledil nekaterim razlagam, se pri razlagi Marxovega pojmovanja azijskega produkcijskega načina ne bi zmotil. Tudi kako pripombo na Marxov račun bi lahko zadržal. Pritrditi pa mu kaže, da je Marx precenil egalitarizem v Indiji. Celo več. Azijske družbe pred vdorom Evropejcev ni mogoče imeti za arhaično družbo in jo razvojno postaviti pred antično strukturo družbe, kakor sta to storila Marx in Engels. Zato je tudi razumljivo, da iz njunih besedil ni mogoče izpeljati konsistentne in sistematične teorije azijskega produkcijskega načina, če ga pojmujemo kot razredno družbo. Anderson trdi, da po marksistični teoriji država, kakršnakoli že, tudi despotska, lahko nastane le na razredni strukturi družbe. Marx in Engels sta dopuščala nastanek države tudi pred nastankom razredne družbe. To je razvidno iz njunih besedil, posebno iz Engelsovega "Anti - Diihringa".3 Anderson zavrača teorijo azijskega produkcijskega načina, ker sodi, da ni mogoče rekonstruirati azijske zgodovine s "komunalno tribalno lastnino" ali "namakalnimi deli". Sodi, da sta dve "civilizaciji" - Kitajska in muslimanska cesarstva - ki sta obstojali v različnem geografskem kontekstu, imeli povsem različni družbenoekonomski strukturi. Anderson ju ne imenuje, ker ne poskuša definirati temeljnih produkcijskih načinov. Uporablja pojem civilizacije, ki ga v tem primeru razume kot konvencionalno verbalno zgradbo, ki prikriva nerešene in povsem konkretne primere. Po njegovi sodbi socialnoekonomski strukturi omenjenih civilizacij ločita od evropskega razvoja. Andersonu moram pritrditi, da z omenjenimi oznakami azijskega produkcijskega načina ni mogoče pojasniti azijske zgodovine. Oznake o tem produkcijskem načinu je omejil na napačno razlago Marxovega pojmovanja. Oznak, ki so jih zapisali razprav-ljalci, ni upošteval. To je pomanjkljivost njegovega razpravljanja o azijskem produkcijskem načinu. Priznati pa mu je treba, da je za razliko od mnogih razpravljalcev nakazal konkretne razlike, ki jih je opazil med evropskim razvojem in omenjenima azijskima civilizacijama. Poznavalci evropskega fevdalizma najbrž ne bodo brez pripomb sprejeli njegove razlage te družbene oblike. Ta tema presega okvir tega zapisa, neposredno pa je povezana z njegovim razpravljanjem o azijskem razvoju. Avtorja zanima azijska razredna družba. Branje njegovega besedila ustvarja vtis, da tam ni bilo arhaične oblike družbe. Anderson zavrača teorijo azijskega produkcijskega načina, ne zavrača pa prepričanja zagovornikov azijskega produkcijskega načina,da se je azijska dokapitalistična razredna struktura ločila od evropske. Iz Andersonove in drugih razprav je razvidno, da je bila v Aziji poleg državne lastnine tudi privatna lastnina zemlje. Med raziskovalci včasih je ali se vsaj zdi neustrezno razumevanje državne lastnine. To je tista lastnina, s katero razpolaga državni poglavar kot tak in jo kot tak tudi deduje. Vsaka lastnina državnega poglavarja ni državna lastnina. Državni poglavar je lahko tudi privatni lastnik zemlje in kot tak z njo razpolaga in jo deduje. Avtorji v zvezi z azijskem razvojem omenjajo namakalna dela. Andersonova sodba,da z njimi ni mogoče pojasniti azijske zgodovine, je upravičena. Skromno poznavanje geografije in zgodovine temu pritrjuje. Mnogi des-potizem kot obliko vladavine povezujejo le z azijskim razvojem. S tem obnavljajo staro idejo o dobri Evropi in slabi Aziji, za katero v zgodovinskem razvoju ne najdemo opravičila. Očitno s predstavami avtorjev 18. in 19. stoletja ni mogoče pojasniti azijske zgodovine. Koristno je, če njihove sodbe poznamo, napak, če jih precenjujemo. 3 Podrobneje v Anthropos, 1978, št. 5-6. DRUŽBOSLOVJE ANTHROPOS 1994 / 1-3 Za pluralni pojem evidence BOGOMIR NOVAK POVZETEK Pojem jasnosti ni enopomenska kategorija, ampak je večpomenska glede na predpostavke določene civilizacije in kulture. Jasnost je plod 'evidence' - uvida v stanje stvari in odnose med ljudmi. Evidenca je vsakdanje-zdravorazumska in znanstveno-kritična. Evidenca je sporen spoznavnoteoretski problem. Lahko je absolutna le v določeni (spoznavni) teoriji, sicer je relativna. Če danes govorimo o nepojasnjenosti določenih afer, umorov, kriminalnih dejanj itd., je to zaradi 'skritosti resnice', netransparentnosti sveta, medijske manipulacije in indoktri-nacije, nove začaranosti ali "nove nepreglednosti" (Habermas), ki je nastala z umikom univerzalnih ideologij. Ni nenavadno, da ostanemo na poti od subjektivnih k objektivnim evidencam na pol poti. ABSTRACT THE PLURALITY CONCEPT OF EVIDENCE The idea of clarity is not a single but a multi-meaning category with regards to the assumptions in an individual civilisation and culture. Clarity is a fruit of "evidence", i.e. the insight into the state of affairs and into human relationship. Evidence is both everyday-commonsensical and scientic-critical. It is an arguable problem of cognitive theory. It can only be absolute in a certain (cognitive) theory, otherwise it is relative. When today we talk about unexplained affairs, homicides, criminal acts etc., it is due to the "concealment of truth ", the lack of transparency in the world, the media manipulation and indoctrination, and the new enchantment or "lack of clarity" (Habermans) which ocurred with the withdrawal of universal ideologies. It is not unusual, therefore, to remain halfway on the road from the subjective to the objective evidences. 1. Kritika absolutne jasnosti Kako presojati pojave - z razumom, umom ali vero? Obstajajo namreč razlike med relativnim, simptomatično zdravim razumom, ki se izogiba dejanskim protislovjem; spekulativnim, heglovskim umom, ki neuspešno išče in najde spravo med vero in spoznanjem brez ostanka, in vero, ki ne ve (Kosovel, 1991). Te distinkcije zapletejo tako vprašanje vsakdanje rabe termina 'jasnost', kot tudi vprašanje, kaj je jasno v pojmu jasnosti. Če bi napravili sociološko analizo pogostnosti rabe termina 'jasnost' pri različnih poklicih, bi verjetno ugotovili, da ga pogosto rabijo tisti, ki ga najmanj razumejo; to pa so vojaki, miličniki in birokracija. V družbeno -hierarhičnem smislu je jasnost povezana z razumevanjem ukazov oz. v današnjem jeziku 'izvedbenih navodil, operativnih načrtov' (predpostavljeni ima vedno prav). Jasnost je v ideološkem smislu samoumevnost prevladujočih predsodkov dobe (npr. daje socializem boljši družbeni red kot kapitalizem). Jasnost pa ima še druge dimenzije, ki jih tisti, ki uporabljajo ta termin samoumevno in nekritično, zanemarjajo. Jasnost ali evidentnost je glavna, vendar sporna instanca neposrednega (samo) izkazovanja resničnega spoznanja in neposredne legitimacije sodb. Večina uporablja termin 'jasnost' za sprejemanje ali zavračanje stališč, mnenj, prepričanj. Raba termina jasnost je vezana spoznavnoteoretsko na različna izhodišča spoznanja in logično na različno razumevanje logičnih zakonov, zlasti odnosa med neprotislovnostjo in dialektičnim protislovjem in izključene ali vključene tretje možnosti. Zdi se, da gre za polnoma teoretična vprašanja, ki pa imajo žal najbolj grobe praktične posledice kar se tiče kosa kruha. Pojem jasnosti zlorabljajo tisti, ki se ne zavedajo njegovih notranjih subjektivnih in objektivnih omejitev pri dometu spoznanja. Absolutizacija razumskega spoznanja s stališča uma ali vere ni dopustna. Kot druge oznake, se tudi jasnost samo zdi enopomenska, dejansko pa je mnogopomenska oznaka, kar lahko spoznamo iz zgodovine njenih pomenov. Že geneza pojma marsikaj pove o njegovi pomenski rabi. Stari Grki so uporabljali izraz 'enargeia', kar je Ciceron prevedel kot evidentia. Stoiki so govorili o 'fantasia kataleptike', nedvomnem razločnem prikazu predmeta. V srednjem veku seje pokazalo, daje evidentnost vpeta v subjekt - objekt odnos, kar je sprožilo vprašanje njegove pretežno subjektivne ali objektivne usmerjenosti in primarnega ali sekundarnega pomena. Za Descartesa je jasnost gotovost. Jasno spoznanje je cilj univerzalne metode. Pomeni uveljavitev kvantificiranega načina mišljenja in zoperstavljanje dvomljivega, neznan-stvenega načina mišljenja vis a vis nedvomni znanosti. Resnica postane znanstveni program, ker ima racionalno strukturo. Rezultati znanosti so podvrženi preverjanju in falsifikaciji. Gre za jasnost v posebnih intencionalnostih, intencah in aspektih, ne pa za absolutno in popolnoma objektivno jasnost. Po domače: komur je vse jasno, mu ni nič jasno. Univerzalna jasnost ostaja problem. Na osnovi kartezijanstva je prosvetljenstvo hotelo spoznati vso resnico brez zmote. To je Adorno označil kot mit prosvetljenstva. Jasnost pomeni na drugi strani tudi zmoto. Jasnost določene sodbe odpira nova vprašanja, na katera so možni različni odgovori. Sklicevanje na nejasnost funkcionira v praksi kot razlog za nesprejemanje in nerazumevanje. V 19. in 20. stol. postane jasnost v psihologistični logiki interpretirana kot občutek jasnosti in kot občutek prepričanja (Schleirmacher), tedaj kot subjektivni indeks spoznanja. Uvid v predmet spremlja določena doživljajska kvaliteta. Brentano in Husserl zanikata evidenco kot empirično danost. Za Husserla je evidenca skladnost tega, kar menimo z danim. Jasnost, ki je pri Descartesu rezultat pozornosti, postane pri Husserlu rezultat intencionalnosti. Pascal, Scheler, Steiner, De Saint - Exupery itd. izhajajo iz evidence srca, neopozitivisti pa iz objektivnosti logične resnice in evidence kot njene potrditve do določene meje. Evidentnost izhaja v novem veku iz 'lumen naturale'- naravne luči razuma in s tem iz uvida v logično-matematične aksiome, kijih ni treba dokazovati. Descartes je prevzel 'clare et distincte perceptiones' iz sholastike in mu da nov pomen. Razločnost je samo dovršen akt jasnosti. Pri Descartesu ostane nerešen problem odnosa med zunanjo in notranjo razločnostjo. Če razlikujemo jasen cilj od vseh nejasnih ciljev, to še ne pomeni, daje tudi notranje jasen - tedaj jasen po razčlenitvi ideje. Tu se na drugi ravni odpre platonski problem, ali je ideja kot eno tudi mnogotero. Zaradi te notranje nejasnosti zahteve po jasnosti in idejnosti (ideja ni nič drugega kot vid), ostaja ta zahteva problematična skozi različne subjektivne in objektivne interpretacije. Vsaka ima svoj domet in meje, vendar se nobena ne more izogniti osnovnemu problemu - kaj je lahko jasno vidno in kaj ne more biti. Zato najprej naleti na odpor tista zahteva po jasnosti, ki se ne zaveda lastnih omejenih predpostavk. Laž principa prosvetljenskega instrumentalnega razuma je v zamenjavanju sredstev v cilje. Vsaka stvar je lahko sredstvo ali cilj, rezultat ali proces. Paradoksalno je, da prav zato jasna, dualistična, kartezijanska filozofija najmanj služi jasnim ciljem. Cilje lahko postavljamo jasno, vendar izven kartezijanskih, absolutiziranih predpostavk jasnosti, po katerih bi moralo biti vse jasno, kar je nedvomno in nedvoumno. Zmedenost se pojavlja na vsaki stopnji spoznanja kot njena spremljevalka, kar je pokazal že Platon v priliki o votlini v Državi, kasneje Hegel v Fenomenologiji duha. Predpostavka o evidentnem spoznanju dobi tako po Stegmuellerju podlago v verovanju, daje to, kar je lahko jasno, tudi že jasno. Zato se tisti, ki zanikajo katerokoli jasnost, znajdejo v skepticizmu; tisti, ki verjamejo v popolno jasnost, se izpostavljajo nevarnosti dogem, predsodkov in sprevrnjenih ideologij, zaradi česar lahko Adorno že formalnologično identitetno formulo A=A označi kot ideološko. Vsakdanji, zdravo-razumski pomen jasnosti skušajo različne filozofije dopolniti oz. nadomestiti z različnimi kriteriji jasnosti glede na spoznavnoteoretske usmeritve. Glede na različne evidence razlikujemo različne vrste kritike. Glede na predmet gre za transcendentno kritiko, ki pristopa k predmetu od zunaj (npr. Kant), in imanentno kritiko, ki pristopa k predmetu od znotraj (Hegel), ker vso zgodovino filozofije razume kot pot absolutnega duha do samega sebe. Pri Heglu je evidenca - uvid, samozavest, ki vključuje razmerje med idealnim in realnim kot spravo in sintezo. Zaradi preseganja omejitev lastnih predpostavk je potreben stalni dialog med skeptiki in jasnovidci (dogmatiki), verniki in ateisti. Odgovor ni odgovor, če ne vemo, kaj je bilo v vprašanju, ki uravnava mišljenje, različne vrste evidenc predpostavljajo različne predmete/objekte, prakse in izkušnje posameznikov in skupin. Razodeta resnica ni logična resnica, čeprav nam to dokazi za božje bivanje sugerirajo. Heglova filozofska intenca je s stališča zdravorazumske evidence prav tako nerazumljiva , ker gre za različno pojmovanje protislovij. Tam, kjer vidi zdrav razum protislovje kot absurd v smislu prekinitve in ločitve, vidi Hegel s pomočjo spekulativnega uma razvoj vsebinskih kategorij oz. njihovo kontinuiteto. Večina se na to skrajno stališče absoluta ne more postaviti, ker zanjo enostavno nima pogojev. Pogoji materialnega življenja so vsakokrat parcialno omejeni. Absurd je mogoče videti kot začetek in konec argumentacije. 2. Pojasnjevanje umora Johna Kennedyja Poskusimo ugotoviti, kaj lahko pojasni filmski medij. Film o Kennedyju - J. F. K. posreduje gledalcu novo montažno atrakcijo o umoru J. Kennedyja leta 1963. Na poti od subjektivnih evidenc do enoznačne, objektivne evidence ostane na pol poti. Resnica o umoru J. Kennedyja naj bi se izkazala šele v letu 2029, ko bodo odprli državni arhiv. Dotlej lahko verjamemo le v kontekstualne implikacije umora. Ni jasno, kdo je umor naročil in kdo ga je plačal. Znana je ideja umora, niso pa znani izvajalci. V Dostojevskijevih Bratih Karamazovih je Ivan Karamazov idejni iniciator umora očeta Karamazova, ne pa nujno tudi naročnik. Morilec Smerdjakov je sicer znan, mehanizem pretvorbe ideje v izvedbo pa ostane skrit. Ni zanesljivo, da Johna Kennedyja ni ubil H. Oswald in da so nekateri sledovi do razkritja vzrokov umora že izginili, nekateri pa sploh niso obstajali. To govori o civilizaciji pisane besede in njenega zbrisa. Informacija in dezinformacija sta dvojčici. Namen filma J. F. K. je v tem, da nadomesti teorijo o morilcu kot osamljenem, neuravnovešenem storilcu s teorijo o družbeno organizirani (vladni) zaroti. Ta teorija določa montažo slik v časovnem zaporedju in demontažo mita o osamljenem, a kot šahovski figuri razpoložljivem storilcu. Odnos med verjetnostjo in neverjetnostjo zgodbe/mita o umoru je reduciran na odnos med montažo in demontažo. Gledalec filma se skupaj z (osamljenim!) raziskovalcem prebija prek subjektivnih, parcialnih uvidov v okoliščine umora do celovite, a še vedno subjektivne podobe, ki ima le tolikšno stopnjo objektivnosti, kolikor jo je bilo možno doseči do danega trenutka začetka sodnega procesa. S platonskega vidika gre še vedno za podobnost resnice (gr. mimesis) in ne za resnico samo. Ker pa smo ljudje 'nori na resnico1, smo jo pripravljeni zamenjati za podobo resnice in s tem tudi že za zmoto/prevaro. Film je družbeno angažirana kritika v tem, da pokaže osebno prizadetost in življenjsko ogroženost akterjev. Oswald ni bil žrtev resnice, ampak ljudske strasti po maščevanju umora. Kljub temu, da protagonisti volje do moči poteptajo marsikatero človekovo pravico, je kompromis med pozitivno podobo posameznika o sebi in podobo družbe vendarle možen, čeprav na osnovi zelo krhkega in nezanesljivega ravnotežja, ki spominja na blokado. Meje raziskovanja umora so prav tako pomembne kot samo raziskovanje. Verjetno je, da bi se moral spremeniti družbeni vzorec medosebnih odnosov, če bi hoteli priti stvari do konca. Razkrivanje medijsko posredovanih čutnih prevar ni samo tehnično-montažni, ampak je tudi psihosocialni problem.Že iz Platonove zgodbe o votlini v Državi vemo, da je razkrivanje resnice večstransko pogojeno. Medijska posredovanost (ne)resnice ne razrešuje vprašanja bistva resnice, ampak ga kvečjemu tehnično transponira in omejuje. Gre za premik kadra. V ospredju ni več ontološki ali spoznavnoteoretski problem resnice, ampak tehnični in psihosocialni. Človekova eksistenca je le nepopolno razvidna. Delna deziluzija filma J. F. K. je obenem delna dezideologizacija. Vendar odstranjuje 'apriorne ideološke enačaje1 (Kosovel, 1991 ;74) ameriškega vojaškega kompleksa, ki mu je bil na poti J. Kennedy kot 'golob miru', z ideološkimi enačaji pravične družbe, v kateri bodo storilci XY obsojeni. Predstava goloba med jastrebi je zavezujoča tudi za nas. Umor iz človekoljubja ni mogoč, iz domoljubja pa je. Mar ni J. Kennedyja pokopala neuspešna umna sprava vzhoda in zahoda, ki buri duhove tudi danes v drugačnih aspektih? Ta problem je dediščina včerajšnjega sveta. Propad Napoleona ni nič manj aktualen kot propad Kennedyjev. Oboje je objektivno dejstvo, ki ima svojo subjektivno interpretacijo v literarnem humanizmu. Tudi danes se soočamo z erinijami simptomatično instrumen-taliziranega razuma v borcih za ohranitev statusa quo ante po formuli A = A. Vsaki reformaciji sledi protireformacija kot revoluciji kontrarevolucija. To animira vero v pravično družbo in tragičnost odnosov razuma, uma in vere. Če je predmet vere to, kar transcendira biblijske zgodbe (Kosovel, 1991; 21), nastane pedagoško vprašanje, kateri subjekti so vredni zaupanja - tisti, ki so na strani Kajna ali oni, ki so na strani Abla. Film ima nesporno tudi pedagoško pretenzijo. Sporno je le, kako je možno doseči dva vzgojna cilja hkrati-resnico in družinsko srečo. Znano je, da se je Aristotel v dilemi prijateljstva ali resnice opredelil za resnice. Danes vemo, da napredek razuma ni napredek sreče. V utopični, pravični družbi bo morda možno doseči oboje, ni pa jasno, kateri so pogoji možnosti pravične družbe. Pravična družba sloni na uveljavljenem pravnem redu in na demokratični vladavini ljudstva za ljudstvo. Teorija družbene zarote nas tedaj privede do teorije nepravične družbe, v kateri so zarote zvijačnega uma (List der Vernunft), ki jih je na pretek že v Shakespearjevih kraljevskih dramah, potrebne ali smiselne, ker je človek človeku volk. Vprašanje pa je, kako se bo v pravični družbi demontiralo taljonsko načelo, ki predvideva obsodbo zločincev. Vizij pravičnih družb je več. Vsekakor pa se ne da napovedovati datuma paru-zije npr. leta 2029. Vprašanje evidence je opredeljeno z vprašanjem razmerja med interesi posameznika in interesi družbe, med zaupanjem v dobronamernost enega in nezaupanjem v zlonamernost drugega. Ali je svoboda regulativni ali konstitutivni princip? V pričujočem filmu je samo regulativni, ker se z razkrinkavanjem umora ne spremeni družba, podobno kot se tudi ne v Platonovem Sokratovem zagovoru. Obakrat pomeni exodus iz obstoječe družbe novo zavezo za pravičnost. Resnica je v obeh primerih le proces, ne pa dokončno stanje. Postavljanje na stran argumentov zoper moč pomeni demontažo odtujevalnih mehanizmov, vendar ne tudi tistih, ki so izven dometa razuma posameznika. Vera v prihodnjo pravično družbo sloni na osnovi uveljavljanja pravice do resnice nasproti tistim, ki to pravico kratijo. Film se le dotakne vprašanja stopenj koeksistence, (ne)dopustnosti in konfliktnosti vrednotnih kontekstov različnih modusov eksistence, kot so službeni in družinski, čeprav je s stališča postmoderne 'pustiti biti' prav aktualno. Morda lahko sklenemo, da je prav zavest o mejah spo-ročljivosti različnih jezikov pogoj možnosti skupne eksistence. V tem je dialektika začaranja in od - ali razo - čaranja. LITERATURA Kosovel Ivan (1991): O veri in verjetju. Ljubljana, Društvo 2000. Kring Hermann et al. (IIrsg.)(1973): Handbuch philosophischcr GrundbcgrifTc. Bd. 2. Mucn-chcn, Kocsel Verlag. Rittcr Joachim (1972): Historisches Woerterhuch der Philosophic. Bd. 2. D-F. Basel- Stuttgart. Schwabe & Co. Verlag. DRUŽBOSLOVJE ANTHROPOS 1994 /1-3 Razvoj bioloških paradigem IGOR JERMAN POVZETEK Z izjemo tega stoletja sta v zgodovini biologije biološko misel obvladovali dve osnovni paradigmi. Prva, vitalistična, korenini v Aristotelovem delu in prepoznava v življenju določeno esenco, "navdahnjeno" z namenom oziroma ciljem. Druga, mehanicistična, korenini v Demokritovi misli in trdi, da življenje vodijo deterministični zakoni, značilni za vso naravo; ni nobenih teoloških vzrokov. Medtem ko se v prvi zasnovi organizmi ne morejo reducirati na svoje dele, je to osnovna postavka druge paradigme. Skozi vso zgodovino raziskovanja življenja je prevladovala bodisi ena bodisi druga paradigma, medtem ko je bila druga v opoziciji. V dvajsetem stoletju je bil zaradi epohalnih odkritij na področju molekularne biologije vitalizem zavrnjen, medtem ko je mehanicizem doživel svojo močno uveljavitev. Toda namesto vitalizma je vzniknil moderni organicizem, ki ne zagovarja niti višjih sil niti redukcionizma. ABSTRACT THE DEVELOPMENT OF BIOLOGICAL PARADIGMS In the history of biology, with the except for this century, we had two basic paradigms concerning life. The first, vitalistic, has its roots in Aristotle and sees in life a certain essence imbued with a purpose or goal. The second, mechanistic, has its roots in Democritos and argues that life is governed by deterministic laws characteristic for all nature: there are no teleological causes. While in the first concept organisms are not reducible to their parts, they definitely are in the second. Throughout the history of scientific investigation of life either first or the second paradigm was in force while the other was in opposition. In this century, owing to the great and fundamental discoveries of molecular biology, vitalism was refuted, while mechanicism triumphed. In place of vitalism however, there emerged modern organicism which neither advocates higher powers nor reductionism. UVOD Življenje je še vedno preveč kompleksen, neulovljiv pojav, da bi ga lahko zadovoljivo definirali, oziroma da bi lahko z gotovostjo rekli, da že imamo njegovo splošno sprejemljivo definicijo. To dejstvo ostaja kljub velikim prodorom, ki so po letu 1953 (odkritje strukture DNA) označili biologijo in utemeljili ero molekularne biologije. Toda o moderni biologiji kasneje - zaenkrat je pomembno to, da še niti danes ne moremo imeti enotne definicije Življenja, kaj šele enotne teoretske biologije. Prav tu se kaže velika razlika med fiziko in kemijo na eni strani ter biologijo na drugi. Prvi dve obravnavata zelo preproste, tako rekoč homogene sisteme, druga pa po svojem bistvu visoko heterogene sisteme. V prvem primeru si lahko privoščimo jasno oblikovanje vzročno posledičnih zakonov in zakonov funkcijske odvisnosti, v drugem le statistične zakone. V prvem primeru je veliko laže izvajati abstrakcijo (odmišljanje nebistvenega od bistvenega) in dobljena spoznanja na široko posploševati. To pa je pot ustvarjanja definicij in teorij. V biologiji je situacija veliko težja, recepti iz naravoslovnih znanosti z mnogo preprostejšim področjem proučevanja se marsikdaj ne obnesejo. Kljub temu pa se v sodobni biologiji dogaja ravno to. V svoji metodologiji se rada na veliko zgleduje po svojih dveh starejših naravoslovnih "sestrah", fiziki in kemiji, ne zavedaje se svoje temeljne različnosti od njiju. Z metodologijo, razvito na proučevanju homogenih sistemov, spoznava le površino in nekatere plasti življenja. Veliko bogastva in globine tega kompleksnega fenomena pa ji ostanejo zaklenjeno. OBLIKOVANJE DVEH OSNOVNIH STRUJ - PARADIGEM1 RAZLAGE ŽIVLJENJA - V ANTIKI V skladu s še danes zelo neobvladljivo kompleksnostjo oziroma heterogenostjo, ki puščata odprta mnoga biološka in biološko-filozofska vprašanja, je razumljivo, da je bilo od preteklosti do danes mnogo različnih predstav o živem. Ne glede na njihove medsebojne razlike, jih lahko uvrstimo v dve splošni struji, katerih temelji so se izoblikovali že v antiki. Po prvi paradigmi je življenje fenomen, ki ga omogoča (vzpostavlja) posebna, v ostali naravi nedelujoča sila ali princip. Po drugi je življenje samo posebna kombinacija pojavov, ki v ničemer ne odstopa(jo) od nežive narave. V prvem primeru je življenje neko posebno stanje bivanja (ima poseben ontološki status), v drugem pa je to stvar našega lastnega spoznanjskega razlikovanja, v ontološkem smislu pa ni nič posebnega. V primeru prvega tipa razlage govorimo često o vitalizmu, medtem ko pri drugem o mehanicizmu in redukcionizmu. Obema paradigmama ob boku seje šele v našem stoletju pojavila nova osnovna razlaga življenja, ki ni ne vitalistična ne strogo mehanicistična. Gre za nevitalistični organicizem, ki ga je v tridesetih letih tega stoletja utemeljil L. von Bertalanffy (1, 2). Pa tudi med na prvi pogled mehanicističnimi strujami najdemo lahko take, ki niso povsem redukcionistične. Zaradi tega bomo načeloma govorili o treh temeljnih bioloških paradigmah: vitalistični, organicistični in mchanicistični. Toda na samem začetku znanstvenega mišljenja, v Antiki, in do konca 18. stoletja2 smo imeli le dve paradigmi: vitalistično in mehanicistično. 1 Pojem paradigme nam bo lu pomenil najbolj splošne miselne vzorce, modele, ki uokviijajo in oblikujejo razlago določenega pojava ali področja. Pojem paradigme bomo tu, razen kadar nc bo povedano drugače, uporabljali v zelo splošnem smislu in nc v smislu kake ožje znanstvene discipline. 2 Ob koncu 18. stoletja se je pojavila paradigma, ki je bila nekakšna mešanica vitalizma in organicizma. Najlaže lahko razložimo njuno ozadje, če si pomagamo z Aristotelovo analizo vzrokov (3). Samega Aristotela pri tem lahko pojmujemo tudi kot oblikovalca prve paradigme. Aristotel je, kot vemo, identificiral štiri temeljne tipe vzrokov: materialni (možnostni), učinkujoči (mehanski), formalni (oblikovalni) in teleološki (smotrnostni). Pri obravnavanju organizmov je največjo težo pripisoval smotrnostnemu, kar je delal tudi glede neživih objektov. Vitalizem v skladu z Aristotelovo razdelitvijo vzrokov vidi v osrčju življenja bitnost, ki deluje na materijo organizma predvsem z vidika smotrnostnega vzroka. Ostali vzroki morajo tudi obstajati, a so podrejeni slednjemu. Poleg te vzročnosti je pomemben moment vitalistične razlage, da je v bistvu življenja neka posebna nematerialna vitalna esenca (za Aristotela je bila to nekakšna duša), ki je odsotna v neživi naravi. Organizmi so torej poseben razred stvari, povsem drugačni od nežive narave. Živost in avtonomijo jim daje nematerialni dejavnik. V svetopisemski prispodobi bi lahko rekli, da so organizmi "v tem svetu, toda ne od tega sveta". Mehanicistični pogled na življenje lahko navežemo na atomista Demokrita, kije poleg nežive snovi tudi organizme obravnaval kot le posebne skupke atomov (4). Pri tem je kakršnokoli gibanje organizmov videl kot povsem odvisno od determinističnega gibanja atomov. V skladu s to postavko organizmi ne morejo imeti nobene avtonomije - so le nemočni epifenomeni v rokah po lastni nujnosti gibajočih se atomov. Posledica tega je zanikanje slehernega smotrnostnega vzroka, ki bi deloval na ravni organizmov in zaradi determinizma tudi slehernega takega vzroka nasploh3. Organizme torej vodita le prva dva tipa vzrokov: materialni in učinkujoči. Oba delujeta izključno na ravni atomov, višjih ravni enostavno ni; to razgalja skrajno reduk-cionistično naravo demokritovskega obravnavanja življenja. V skladu s tem organizmi tudi nimajo nobene posebne esence, nič jih ne loči od nežive narave4. Sedaj lahko vidimo prepad med obema temeljnima paradigmama biologije5- Kar prva postavlja kot bistvo svojega videnja življenja, druga povsem zavrača; kar pa druga postavlja kot bistvo, prva pojmuje kot nebistveno. Zgodovinski pregled razvoja biološke misli nam pokaže, da sta se ti dve paradigmi vedno soočali in tekmovali druga z drugo, s tem da je v enem obodbju "vladala" ena, v drugem pa druga. MENJAVANJE PARADIGEM OD RENESANSE DO SREDINE 19. STOLETJA Renesansa V dobi renesanse - mislimo predvsem na 16. stoletje - je bila biološka misel močno hilozoistično in aristotelovsko obarvana. Raziskovalci življenja so raznolikost njegovih oblik razlagali kot posebno kombinacijo forme in materije (5), skozi katero se izraža božanska namera. Osnovni vzrok za pojav določenih življenjskih oblik je bil torej teleološki. Vitalistični pogled na življenje pa, zanimivo, tu ni razmejil živo od neživega, saj naj bi tudi neživo naravo obvladovala ista osnovna načela. Se več, ne samo da ni bilo posebne meje, oba svetova sta bila celo tesno povezana s skrivnim omrežjem povezav. Pierre Belon je na primer učil, da se živali zrcalijo v zvezdah, 3 Torej tudi na ravni atomov. 4 Ob bok temu je treba povedati, da imamo lahko hilozoistični nazor, po katerem je vse živo, vse prežeto 5c z neko posebno vitalno esenco. Tudi v tem primeru ni razlike med organizmi in naravo - ker je ta pač živa. To je bilo značilno zlasti za renesančno pojmovanje življenja. 5 V resnici tu še ne bi smeli govoriti o biologiji, kajti njen pojem se jc izoblikoval šele ob koncu 18. stoletja. Pojem bomo vseeno uporabljali, če bo šlo za tisto, čemur bi danes rekli biologija, četudi takrat kot posebna znanost še ni obstajala. rastlinah in kamnih (5). Naloga takratne "biologije" naj bi bila odkriti skrite stvar-nikove namere prek študija zunanjih podobnosti. Paracelzus je v tej zvezi trdil, da nevidno postane skozi študij analogij vidno (5). Podobnost med starši in otroki ni predstavljala nobenega problema, saj je bila le izraz splošnega omrežja podobnosti in spričo tesne povezave med dvema generacijama še toliko bolj samoumevna. MEHANICISTIČNA BIOLOGIJA 17. IN 18. STOLETJA V naslednjem stoletju so se raziskovalci življenja v skladu z razvojem fizike in astronomije (Galileo, Kepler) začeli bolj sistematično zanimati za vidno strukturo organizmov in opuščati mistično vitalistične prvine renesančne "biologije" (6). Opustili so tudi odkrivanje nekakšnih skritih znakov narave. Galileova zavrnitev aristo-telske smotrnostne fizike je imela velik odmev tudi na oblikovanje takratne biološke paradigme. Tudi raziskovalci življenja so začeli prisegati le na deterministične mehanizme, smotrnostni vzrok je izginil iz razlage. Prišlo je torej do (prvega) preskoka biološke paradigme iz vitalistične v mehanicistično. V ospredje interesa raziskovalcev in tudi njihove razlage so stopili mehanizmi delovanja organizmov. Lep primer tega je William Harvey s svojo disertacijo o delovanju srca (6). Tudi v tem obdobju ni bilo nobene jasne ločnice med živim in neživim svetom; tako v enem kot v drugem vladajo strogi zakoni mehanike. Organizmi so bili videti kot zapleteni strojčki, katerih sestava in delovanje so posledica določenega kombiniranja njihovih delov. V splošnem je to skoraj identično Demokritovemu pogledu na živo. Organizem je le seštevek svojih delov, in to tako v statičnem, kot v dinamičnem smislu. Resnici na ljubo je treba povedati, da so tudi v tem obdobju delovali vitalisti, vendar niso imeli posebne veljave (6). Opozarjali so predvsem na nenavaden red, ki označuje zgradbo mnogih organizmov ali njihove produkte (na primer satovje). Trdili so, da za tak red ne morejo biti odgovorne slepe mehanične sile, temveč le neka inteligentna, smoter vključujoča življenjska sila, ki je nadnaravna in biva le v živem svetu. V tem obdobju lahko torej prvič po Antiki vidimo vzpostavitev jasne polarizacije na uvodoma predstavljeni biološki paradigmi. Vitalizem pri tem lahko razumemo kot nujno reakcijo na preveč opreproščujoči in radikalni redukcionizem mehanicistov, ki so enostavno spregledali zelo pomembne značilnosti organizmov. Vitalisti so pravilno opozarjali na pomanjkljivosti prevladujoče mehanicistične paradigme, čeprav so se pri tem sklicevali na za današnji čas nesprejemljivo višjo silo. Zanemariti tudi ne gre, da je šele ob pojavu tedanjega vitalizma prišlo do jasne ločnice med živim in neživim. NOVI PRESKOK PARADIGME: ORGANICIZEM NA POHODU MED 18. IN 19. STOLETJEM Tudi za nov preskok paradigme so bila v prvi vrsti odločilna nova spoznanja drugih znanstvenih disciplin (to pot kemije) in novi filozofski uvidi. V drugi polovici 18. stoletja so se različni kemiki (npr. Reamur, Spallanzani, Lavoisier) lotili pre-bavljanja in dihanja. V živih bitjih niso videli več le mehaničnega, temveč tudi kemični in električni stroj. Ob podrobnem študiju je zlasti Lavoisier prišel do zaključka, da gre pri življenju pravzaprav za počasen proces gorenja, ki zahteva sodelovanje raznih organov, npr. pljuč, prebavil, kože (7, 8). Tu se je začel postopoma oblikovati koncept organizma kot celote, kjer imajo vsi organi določeno funkcijo. Druga linija, ki je vodila v novi preskok paradigme, je izvirala iz povsem drugega konca znanstvenega spektra - iz filozofije. Največji vpliv je imela filozofija narave, kot sta jo razvila Lorenz Oken in pisatelj W. Goethe. Nanje je imel zelo velik vpliv filozof Immanuel Kant, ki je trdil, da se dajo deli organizma razumeti le kot pogoji za obstoj celote. Slednja pa, po njem, vključuje oziroma zahteva neki cilj, ki ga ima v njej njen del. Kant je uvidel, daje laže razumeti nastanek sončnega sistema, kot nastanek ene same gosenice (9). Za vzdrževanje visokega reda organizmove celote, v nasprotju z neredom nežive narave, je bil potreben nek poseben faktor, ki gaje Kant imenoval "notranji princip akcije" (7). Goethe in Oken sta v tej navezi poskušala razlagati organizme kot konkretizacije določenih anatomskih načrtov, nekakšnih arhetipov.6 Organizem je torej v očeh raziskovalcev življenja prenehal obstajati le kot asociacija anatomskih delov, postal je celota medsebojno odvisnih organov in procesov. Začel seje funkcionalni pristop k obravnavanju življenja; v ospredje so stopili odnosi. Red vidne strukture, ki je bil temelj za raziskovalce prejšnjega mehanicističnega obdobja, je zamenjal globlji red, red organizacije. To je imelo pomembne posledice za razvoj biološke misli: organizem je postal integriran skupek funkcij in organov, začela se je rojevati zavest o vzajemni povezanosti med organizmi in okoljem7, in najpomembneje, nastala je ostra ločnica med živim in neživim. Rodila seje znanost o življenju, biologija8. Glavni predstavnik te organicistične biologije je bil J. B. Lamarck (10), katerega velik doprinos k razvoju biologije danes nesramno zasmehujemo z znano parabolo o žirafi in dolgem vratu, ki je, zanimivo, Lamarck sam nikoli ni izrekel. Organicistična paradigma tega obdobja je bila močno vitalistična, saj je zopet reafirmirala smotr-nostni vzrok. Življenje temelji na organizaciji, slednja pa nujno vključuje določen cilj, ki obvladuje delovanje njenih delov. Toda, za razliko od animističnega pojmovanja življenja v renesansi, ta cilj sedaj ne deluje od zunaj, temveč korenini v sami organizaciji, je njena notranja lastnost. Smotrnostni vzrok torej tu ni bil več platonovsko transcendenten, temveč aristotelovsko imanenten organizmu. Organicistična paradigma te dobe je imela različen učinek na biološke discipline. Zaradi vztrajanja, da zahteva življenje celovito organizacijo, je zavirala razvoj analitične fiziologije in biokemije (te kasneje v 19. stoletju). Z razrezanjem organizma naj bi uničili njegovo organizacijo in s tem življenje - študij tega, kar bi preostalo, bi bil le še študij artefaktov. Močno vzpodbuden vpliv pa je imela ta paradigma na razvoj primerjalne anatomije in paleontologije. Holistični nazor, da vsak del izraža celoto, je omogočil poskuse iz posameznih kosti izvajati celo okostje, kar je marsikdaj, naprimer pri Cuvierju, tudi zares uspelo. Organicistična biologija je dala ogromen pečat razvoju biološke misli. Od nje naprej si življenja ni bilo več mogoče zamišljati drugače kot prek vzajemnega in dobro organiziranega delovanja različnih organizemskih podenot. Tak nazor so povzele tudi kasnejše redukcionistično mehanicistične razlage. 6 Prav Goethe je na primer skoval besedo morfologija za znanost o strukturi organizmov. 7 V nasprotju z (neo)darvinistiinimi pojmovanji so te odnose videli kot harmonične. 8 To besedo so skoraj istočasno uporabili Lamarck, Treviranus in Oken (7). PONOVEN VZPON MEHANICISTIČNE PARADIGME Organicistična biologija iz začetka prejšnjega stoletja, kljub svoji biologijo utemeljitveni vlogi ni imela dolgega veka. Že proti sredini 19. stoletja so jo začele napadati različne mehanicistično orientirane discipline. Po eni strani je bila to celična teorija življenja, kot stajo razvila botanik Schleiden in zoolog Schwann. Trdila sta, da je celica osnovna enota živega, saj ima že vse funkcije življenja. Poleg tega pa vsi večcelični organizmi (vsaj pri spolnem razmnoževanju) nastanejo iz ene celice. Torej je celica alfa in omega življenja, in ne organizacija! Organizem je tedaj le še celični agregat. Celica je dobila značaj biološkega atoma9. Zanimivo je, da se je ta reduk-cionizem tikal le organizmov, ne pa tudi življenja. V nasprotju z večino ostalih redukcij, tu ni šlo za kako fizikalno ali molekularno redukcijo, temveč za čisto biološko. Po drugi strani so organicistično prepoved analitičnega raziskovanja organizmov napadali tako fiziologi (npr. Claude Bernard), ki so hoteli eksperimentirati z organizmi, kot tudi genetiki10. Mendel je na primer ugotovil, da gre pri dedovanju od staršev na potomce za prenos nekih neodvisnih faktorjev (ki bi jim danes rekli geni). Organizme torej oblikujejo ti "atomizirani" in neodvisni11 faktorji, ne pa neka celovita organizacija. Nadaljnji udarec organicizmu je dal razvoj biokemije, saj so - in to ravno v borbi z organicisti - biokemiki spoznavali, da temelji vse življenje na točno določenih in kompleksnih (kataliziranih) molekularnih interakcijah. Organicisti so ugovarjali takim izsledkom, češ da ugotovljena reakcija zunaj organizma ni več tisto kot znotraj, a po načelu krepostnega kroga so čedalje bolj zmagovali biokemiki, pri čemer so bila zlasti pomembna odkritja encimov kot konkretnih usmerjevalcev kemijskih reakcij. Organiziranost živega seje pokazala utemeljena v kompleksi organizaciji molekularnih interakcij. Tako je izgubila vso vitalistično ter holistično misterioznost, značilno za Lamarckov organicizem. Še najbolj smrtonosno pa je na organicistični pogled deloval Darwin s svojo teorijo razvoja življenjskih vrst. Ugotovitev, da sta razvoj in s tem oblikovanje vrst odvisna od naslednjih treh faktorjev: hiperprodukcije ob omejenih virih okolja, spontane, neusmerjene variabilnosti in temu posledične selekcije, je povsem uničila organicistično paradigmo. Po slednji bi namreč razvoj vrst sledil notranji potrebi organizmov ter rabi in nerabi organov. Poleg tega je zagovarjala harmonijo med organizmi in okoljem, kar je bilo povsem nasprotno Darwinovemu spoznanju o naravni selekciji kot glavnem usmerjevalnem faktorju evolucije. Pravkar obravnavani redukcionizem konca 19. in začetka 20. stoletja seje brez večjih paradigemskih sprememb izpopolnil v pretežno12 molekularni mehanicizem. Biološka razlaga je zavzela nekako tako stališče. Za zunanjo strukturo organizmov in njihovo vedenje je odgovorna zelo kompleksna in pretanjena notranja organizacija bioloških procesov. Njo raziskuje t.im. funkcionalna biologija ali biologija bližnje vzročnosti (11). Za organizacijo sedaj ni odgovoren neki vitalistični dejavnik, temveč informacija, osredotočena v celoti organizmovih genov, imenovani tudi genom. Obli- 9 Odkritje celic kot osnovnih enot življenja je imelo v tem obdobju podobno težo kot odkritje strukture DNA na začetku druge polovice tega stoletja. 10 Genetika se je prvič pojavila v drugi polovici 19. stoletja, ko je njene prve zakonitosti odkril Gregor Mendel (1822-1884). Žal je ostal povsem nerazumljen in neopažen od svojih sodobnikov, tako da so ga odkrili šele na samem začetku našega stoletja, ko seje genetika dokončno izoblikovala. 11 Danes seveda vemo, da niso vsi tako neodvisni, a to ne spreminja bistvenega argumenta. 12 Biologija je tako razvejana veda, daje tudi v smislu osnovne paradigme ne moremo obravnavati povsem enotno. kovanje te informacije pa temelji na dolgi zgodovini razvoja organizmov, kjer sta kot glavni "sili" delovali spontana variabilnost in neizprosna selekcija najbolj prilagojenih organizmov; to naj bi raziskovala t.i. evolucijska biologija ali biologija oddaljene vzročnosti (11). Tako smo dobili štiri temeljne vzročnostne biološke ravni. Raven zunanje strukture se kaže kot raven posledic, raven filetskega razvoja pa kot raven najglobljih, skrajnih in ireducibilnih vzrokov. Vmesni ravni imata nekatere avtonomne vzročne momente in tudi posledične. Če odštejemo zgodovino in obravnavamo organizme le z vidika trenutnega obstoja (se pravi, če se omejimo le na funkcionalno biologijo), o vseh za življenje bistvenih procesih odloča molekularna raven, tako beljakovine kot nukleinske kisline. Sodobna biologija zopet prisega na demokritovsko paradigmo in na ekskluzivnost učinkujočega ter materialnega vzroka. Tudi genetske informacije v skrajni konsekvenci ne razume kot nekakšen formalni vzrok, temveč kot visoko organizirano kemijsko interakcijo z značajem kompleksnega učinkujočega vzroka. Ob tako zgrajeni biološki paradigmi se zdi, da smo v biologiji končno dobili koherentno razlago, ki jo je treba samo še izpopolnjevati v detajlih. Medtem ko tako misli večina sodobne (biološke) znanstvene skupnosti, to ne velja za vse biologe. Marsikateremu biologu se zdi, da nekaterih temeljnih problemov sodobne biologije (npr. ontogeneze, izredne organizacije oziroma koordinacije molekularnih procesov v celici) ne bomo sposobni razložiti na pravkar predstavljeni način. Večina takih oporečnikov išče v biosu vendarle še nekaj posebnega, kar označuje živo in ni značilno (ali pa je tudi povsem odsotno) v neživi naravi. Nekateri to imenujejo morfogenetsko polje (12), drugi pa parameter makroskopske urejenosti, temelječe na dalekosežnih korelacijah med celičnimi konstituentami (13, 14). Medtem ko pri prvih ni jasna fizikalna narava pojmov, gre pri drugih za čisto fizikalno utemeljitev v obliki kvantne elektrodinamike celične vsebine. Z vidika Aristotelovih štirih vzrokov so te moderne organicistične zamisli pravzaprav nekaj novega: v svojih razlagah se ne sklicujejo na smotmostni vzrok in popolnoma upoštevajo pozitivna spoznanja moderne mehanicistične molekularne biologije. Med njihovimi in med redukcionističnimi razlagami je sedaj nova razlika glede na klasično dihotomijo; moderni organicistični oziroma celostni pristopi vsaj implicitno zagovarjajo formalni vzrok. Tako sodobna biologija praktično ne pozna več razdelitve na vitalizem in mehanicizem, kajti prvega v sodobni biologiji ni več, temveč na organicizem in mehanicizem. Glede na precejšnjo neenotnost modernega organi-cizma, je zaenkrat še nemogoče reči, kako se bo v bodoče razreševal paradigmatski spor med obema. Vsekakor so dosledni organicisti danes razlagalno še prešibki za resen izziv uveljavljene mehanicistične paradigme. Šele čas bo pokazal, katere od sodobnih organicističnih poskusov bo kmalu prekril prah, kateri pa bodo eventuelno vodili v povsem novo epoho biologije. Osebno menim, da ima največ možnosti za pridobitev statusa izzivalne paradigme porajajoča se kvantno mehanska biologija. ZAKLJUČEK Razvoj bioloških paradigem dokazuje, kako je vsakokratna paradigma vgnez-dena v splošnih znanstvenih in filozofskih konceptih svoje dobe. Vsaka biološka paradigma je tako skupen rezultat preteklega razvoja biologije ter sočasnega razvoja filozofije in drugih znanosti. Razumljivo je, daje bil organizem za časa Newtona predvsem deterministični strojček - tak je bil pač pogled na ves svet, ločnice med živim in neživim pa tako ali tako ni bilo. Kemik Lavoisier je raziskoval predvsem gorenje in lahko na tej podlagi dobil globok uvid v naravo živega, da je tudi življenje v bistvu proces izgorevanja, To je kasneje tudi eksperimentalno potrdil. Ta koncept je omogočil razvoj kemije in je bil precej naprednejši od Newtonovega. Svoja zgodba je popolno nezanimanje za Mendla in njegova epohalna odkritja nekaterih pravil dedovanja s strani njegovih sodobnikov. Biologija takrat preprosto še ni bila zrela za statistično obravnavo, ki jo je zahtevala genetika. Njegova dela so zato odkrili šele na začetku tega stoletja. Podobno je z odkritjem dvojno vijačne strukture DNA in njene informacijske vloge. Vse to je tesno sledilo postavitvi teorije informacij.13 Šele na podlagi konceptov te teorije je postalo možno razumeti delovanje DNA in drugih nukleinskih kislin. Jezik sodobne molekularne genetike v veliki meri sledi terminologiji informacijske teorije. Bodoča spoznanja tako v biologiji kot v drugih znanostih bodo nedvomno spremenila podobo biologije, ne moremo pa še natančno vedeti, kako. Drugo spoznanje, ki ga lahko dobimo ob študiju preteklega razvoja biološke misli, je, daje, morda le z izjemo animistične renesančne paradigme, vsaka paradigma nekaj prispevala k razvoju biologije, tudi če je bila potem ovržena ali presežena. Razvoj biologije je torej asimiliral pretekle koncepte na različne načine, četudi jih je kot glavne idejne postavke ovrgel. Kot ilustracijo lahko vzamemo že obravnavani La-marckov organicizem. Pred njim ni bilo pojma o funkcionalni povezavi med organi organizma. Lamarck je prav na tej povezavi utemeljil svoj biološki koncept organizacije. Zavest o globoki funkcionalni povezanosti je še vedno ena od osnovnih determinant sodobne biologije, čeprav je povsem zavrnila Lamarcka. Predpostavljamo lahko, da bo tudi eventuelna nova, predvidoma organicistična, paradigma osvojila večino spoznanj in metod moderne mehanicistične biologije. BIBLIOGRAFIJA 1) Ficrtalanffy, L., 1932, Thcorctischc Diologie 1, Gcbrucdcr Bomtracgcr, Berlin. 2) Jerman, I., 1987, Moderni organicizem, Biološki vestnik, 35(2): 151-158. 3) Vorlacndcr, K., 1968, Zgodovina fdozofijc, Slovenska matica, Ljubljana, str. 127. 4) Vorlacndcr, K., 1968, Zgodovina filozofije, Slovenska matica, Ljubljana, str. 56-57. 5) Jacob, F., 1974, The logic of living systems, Allen Lane, London, str. 20-28. 6) Jacob, F., 1974, The logic of living systems, Allen Lane, London, str. 32 - 44. 7) Jacob, F., 1974, The logic of living systems, Allen Lane, London, str. 83 - 90. 8) Schlesinger, A. B., 1994, Explaining life, Mc Graw llill, Inc., New York, str. 5 9) Singer, C., 1959, A History of Biology, Abelard-Schuman, London. 10) Schlesinger, A. B., 1994, Explaining life, Mc Graw Hill, Inc., New York, str. 53-55. 11) Mayr, E., 1984, How Biology Differs from Physical Sciences, v knjigi Evolution at Crossroads, Bradford Book, Cambridge, str. 43-63. 12) Goodwin, B.C., 1985, Developing Organisms as Self-Organizing Fields. Mathematical Essays on Growth and the Emergence of Form. Unvcrsity of Alberta Press, str. 185-200. 13) Vitiello, G., 1992, Coherence and EM fields in living matter, Nanobiology, 1(2): 221-228. 14) Giudicc, E. Del, Doglia, A., Milani, M., Vitiello, G., 1988 Structures, correlations and electromagnetic interactions in living matter. Biological Coherence and Response to External Stimuli. Springer Verlag. Berlin, str. 49-64. 15) Schannon C. E., Weaver, W., 1949, The mathematical theory of communication, Urbana, Illinois, University of Illinois Press. 13 Avtor matematične teorije informacij je C. E. Schannon v drugi polovici štiridesetih let (15). PREVOD ANTHROPOS 1994 /1-3 Estetika in anestetika" WOLFGANG WELSCH** POSTAVITEV PROBLEMA Vnaprej bi rad povedal, kaj razumem pod pojmoma "estetika" in "anestetika" in s katerimi problemi se bom v nadaljevanju ukvarjal. "Vnaprej" seveda pomeni: docela približno. Jasno je pač, da vnaprejšnost ne zmore podati kaj več kot predpojme. Sicer pa, ali ni še prav posebej za filozofske refleksije značilno, da svoje koncepte najprej uvedejo kot slutnje in jih zastavijo v obrisih? Beseda "dialektika" je od Platona do Adorna dokaz za to. Res pa je, da lahko tisti, ki zmore že v tej vnaprejšnjosti nedvoumno nakazati izhodišča in kar se da adekvatno predstaviti svoje namene, sebi prihrani mnogo tavanj, drugim pa precej odvečnega dociranja. To pravim tako v opravičilo kot v opozorilo. V nadaljevanju namreč ne bom postavil samo ene definicije pojma "estetika", niti samo ene definicije pojma "anestetika", pokazal pa bom, s kako različnimi vidiki in nivoji je treba računati v njunem fenomenalnem polju, če hočemo stvari res prav razumeti in operirati njim ustrezno. "Estetika" je bila najprej - od leta 1750 - ime posebne filozofske discipline, ki si je prizadevala spoznati zakonitosti čutnih fenomenov in jo je zato Baumgarten, njen utemeljitelj, opisal kot episteme aisthetike ali krajše "estetika". V nasprotju s tem je kasneje prišlo do praktične zožitve tega pomena in do osredotočenja pozornosti predvsem na umetnost in celo zgolj na lepo. To bi bilo po mojem mnenju danes treba Prevod pričujočega teksta jc bil napravljen v okviru posebne raziskovalne štipendije, ki jo podeljuje Fondacija Alexandra von Huraboldta (Alexander von Humboldt-SUftung) in s posebnim dovoljenjem avtorja ter založbe Keclam (Phillip Reclam jun. GmbH A Co., Stuttgart), ki je nosilec avtorskih pravic (op. prev.). Die Ubersetzung des folgenden Textes wurde durch ein Forschungsstipendium der Alexander von II um bo Id t-N tl ft ling errooglicht und mit der besonderen Hrlaubnis des Autors und des Verlages Philipp Reclam jun. GmbH & Co., Stuttgart durchgefuhrt. Wolfgang Welsch (1946) je študiral filozofijo, umetnostno zgodovino, psihologijo in arheologijo na univerzah v Munchnu in Wurzburgu. Po habilitaciji (1982) jc bil gostujoči in redni profesor za filozofijo na več nemških univerzah (Universitat Rrlangen-Niimbcrg, Frcie Universitat Berlin, Humboldt-Universitat Berlin, Otto-Friedrich-UniverBitat Bamberg). Leta 1992 je prejel Max-Planck-For-schungspreis, trenutno pa je predstojnik Inštituta za filozofijo na Otto-von-Guerickc-Universitat v Mag-deburgu. Svoj filozofsko-estetiški renome si jc ustvaril s prispevki k estetiki postmoderne in z obsežnimi ter večkrat ponatisnjenimi monografskimi študijami, kot so: A is thesis. Grundziige und Perspektiven der Aristotelischen Sinneslehre (Stuttgart 1987), Unsere postmoderne Moderne (Wcinheim 1987, 1988, 1990; Berlin 1993), Postmoderne - Pluralitdt als dsthetischer und politiseher Wert, Koln 1988, Asthetisches Denken, Stuttgart 1990, La terra e /' opera d'ar te. Heidegger e il Crepusculo di Michelangelo, Ferarra 1991, Asthetische Zeiten? Zwei Wege der Asthetisierung, Saarbriicken 1992, Vernunft. Die zeitgenossische Vemunftkritik und das Konzept der transversalen Vernunft, Frankfurt am Main 1994. - Prevedena razprava je avtorjevo nastopno predavanje, ki ga je imel 19. decembra 1989 na Otto-Friedrich-Universitat Bamberg. Pričujoči tekst je bil prvič objavljen v: W. W, Asthetisches Denken, Stuttgart: Phlllpp Keclam Jun. VerUg, 1990, str. 9-40 (op. prev ). 1 Prim. Alexander Gottlieb Baumgarten, Philosophischen Betrachtungen iiber einige Bedingungen des Gedichtes, lat./nem. prev. in izd. Heinz Pactzold, Hamburg 1983, str. 86 oz. 87 (§CXVI). popraviti. Osebno bi estetiko raje razumel širše in bolj splošno, kot aisthetiko, se pravi, kot tematiziranje zaznav vseh vrst, čutnih enako kot duhovnih, vsakdanjih prav tako kot sublimnih, življenjskih nič manj kot kot umetniških. Današnja estetika pa mora ob tem upoštevati še nek drug pojmovni in pomenski premik: izraz "estetika" v splošni rabi dandanes namreč ne označuje več le znanstvenega tematiziranja čutnih fenomenov, pač pa tudi strukturo teh fenomenov samih. Če govorimo o estetiki plesa, ptičjega leta ali avtomobila, pri tem ne mislimo na učbenike, ampak na ta gibanja in objekte kot take. Sicer je pa določeno pomensko nestabilnost (ki je verjetno karakteristična kar za vso estetsko sfero) zaslediti že pri izviru, tj. pri samem Baumgartnu, saj estetiko najprej uvede kot vedo o čutnem, kmalu nato pa jo že opisuje kot samo "čutno spoznanje" in celo zgolj kot "mišljenje o lepem" (ars pulchre cogitandi). Mislim, da nam je danes zaupan premik v nasprotni smeri - se pravi, premik k estetiki kot momentu samih realij (oziroma imaterialij). Pojem "anestetika" uporabljam kot "estetiki" nasprotni pojem. Anestetika označuje tisto stanje, v katerem so elementarne okoliščine estetskega - tj. sposobnost (ob)čutenja - odsotne. Medtem ko estetika (ob)čutenje krepi in pospešuje, tematizira anestetika neobčutljivost oziroma brezčutnost (Empfindungslosigkeit) v smislu določene izgube, prekinitve ali nezmožnosti (ob)čutenja, in to prav tako na vseh nivojih: od čisto fizične otopelosti do duhovne slepote. Na kratko bi torej bilo mogoče reči, da ima anestetika opraviti s hrbtno stranjo estetike. Pri tem pa je anestetiko potrebno natančno razlikovati od treh navidez sorodnih izrazov oziroma pomenov. Anestetika, prvič, ni nikakršna anti-estetika: dimenzije estetskega ne zavrača pavšalno. Pri njej, drugič, prav tako ne gre za ne-estetsko (um das Unasthetische), se pravi za to, kar bi bilo po estetskih kriterijih negativno okvalificirano. In, tretjič, nima anestetika nič opraviti z izven-estetskim (mit Nicht-Asthetischem), torej s tem, kar bi ne imelo nikakršne zveze z estetskimi vprašanji. Temeljni namen izraza anestetika je predvsem v tem, da označi mejno področje in soodnosni par estetike same. Pri tem poudarja anestetika elementarni vidik aisthesisa. "Aisthesis" je vendar dvopomenski izraz, ki lahko označuje tako občutek kot zaznavo, čustvo in spoznanje, senzacijo ali percepcijo. In medtem ko estetika v svoji tradicionalni drži poudarja predvsem kognitivni pol omenjene dvojnosti, se anestetika, kakršno želim uvesti v pričujočo estetiško diskusijo, primarno navezuje na (ob)čutenje. Tako pa ni šele v filozofiji, marveč že v medicini: s pomočjo anestezije se izključi sposobnost (ob)ču-tenja - in izpad višjega, spoznavno orientiranega zaznavanja je le gola posledica tega. Anestetika torej problematizira elementarni vidik estetskega, njegov temeljni pogoj in meje. Toda kot vseh meja, tudi te ne gre razumeti zgolj negativno. To prav tako velja že v medicini: anestetizira se zato, da bi se prihranila čutna bolečina. Izrecno pozitivni in celo višji cilj pa lahko anestetika postane tam, kjer sploh ne gre za bolečino, ampak za (najvišji, op. prev) užitek. Stoiki bi ga na primer najraje dosegli mimo in neodvisno od vsakršne čutne odvisnosti. In nemalo estetov (mistikov ali erotikov) si naravnost prizadeva za preseganjem t.i. "mesenega" užitka in za dosego nekega "drugega stanja" - ki mora potemtakem vendarle biti neko anestetično stanje? Estetike in anestetike se torej ne da enostavno obravnavati kot pozitiv in negativ - ne v dobesednem ne v prenesenem pomenu. Anestetika obsega in označuje hkrati Prim. Ludwig Wittgenstein, PhilosophLsche Unlersuchutigen (1953), 5t. 77. ničelni- in estetski hiperfenomen. Zato bo, če se danes že toliko govori o estetiziranju, kar prav paziti na te meje in s tem na zvezo med estetiko in anestetiko. Govoril bom torej o tem neenakem in neločljivem paru, o estetiki in anestetiki -o tej zvezi, kije ni mogoče obravnavati oziroma dognati na način neke jasne in fiksne delitve in pri kateri je treba nenehno paziti na zaplete, izmikanja in dialektiko. Rad bi raziskal, kaj je na tem paru - zakaj oba dela nastopata skupaj in zakaj se na noben način ne pustita ločiti. Preden pa se bom v tretjem delu razprave tega vprašanja zares sistematično lotil, bi rad v prvem delu razvil nek aktualno-fenomenološki, v drugem pa historični uvid v problematiko. Začenjam z opazovanjem aktualnih dogajanj, skozi katera bi Vas rad pobliže seznanil z omenjenim parom in njegovo dialektiko. I. Fenomenologija sedanjosti: Aktualne oblike dialektike med estetiko in anestetiko 1. Obrat sodobnega estetiziranja v anestetiziranje Danes vsi govorijo o estetiki. Vrabci čivkajo po strehah in znanstveniki v svojih feljtonih ne pozabljajo naglašati, da doživljamo estetski boom, da živimo v času estetizacije - estetizacije oblačenja, individualnega stylinga in celo urbanizma ter urejanja krajine - skratka, v času estetizacije celotnega življenja ali, kot se znova pravi, vse "kulturne sfere" ("Kulturgesellschaft"). Če torej namesto o estetiki in estetiziranju govorim o anestetiki, tega ne počnem zato, ker bi na vsak način hotel govoriti o čem drugem kot ostali, ampak ravno zavoljo zveze s tem estetiziranjem. Mnenja sem namreč, da to estetiziranje - kar njegovi apologeti tako zlahka prezrejo - obdaja gigantsko področje anestetiziranja. Enkrat samkrat opazujte moderni "facelifting" naših velemest, še posebej njihova nakupovalna središča oziroma cone. V njih nedvomno uspeva neka enormna Nedavno se je pomenskega para "estetika" in "anestetika" poslužil tudi Odo Marquard (Odo Marquard, Acsthctic.a und Anaesthctica. Philosophischc Uberlcgungen, Padcrborn, 1989). Marquard razlikuje dva načina povezanosti obeh pojmov, enega pozitivnega, drugega negativnega. Pozitivni vsebuje za filozofsko estetiko celo neko metodološko priporočilo: upoštevala naj nc bi samo estetske (umetnost), ampak tudi ncestetsko (nichtasthctische) resničnost. To bi ji omogočilo nadzorovali mejo med umetnostjo in resničnostjo in se tudi zoperstaviti negativnemu mešanju estetike in anestetike, ki nastopi takrat, ko estetiziranje iz umetnosti poseže v realnost, kar ima za posledico anestctizacijo, saj v neki estetsko unificirani resničnosti izginejo vse razlike, s tem pa umanjka tudi možnost zaznavanja in estetskega spoznanja samega. - Zdi se mi pa, da Marquardova konstrukcija sloni na neki dvoumni uporabi termina "estetsko". Izraz je najprej uporabljen za oznako določenega umetniškega uspeha, takoj ko ta uspeh postane realnost, sc pravi, ko se umetniško estetiziranje posreči (šc več, ko se skozi preoblikovanje realnosti tako rekoč celo preveč posreči /ubcr-erfullt/), pa se že vpelje nov, zaznavno-logični pomen izraza, ki izpostavlja potrebnost razločevanja (Diffcrenzicrbedurfligkcit). Temu sc v nadaljevanju pridružita še temeljna predpostavka, da obstaja le en sam legitimen pojem umetnosti ("estetska umetnost"), in razvidno dogmatična odklonitev umetniškega vpliva na realnost. Glavni očitek bi bil pa naslednji: Marquard se sam zavzema za nek tretji način povezave med estetiko in anestetiko (čeprav ga tako ne imenuje), in siccr s tem, ko priporoča umetnost kot lep narkotik za nelepo-bolečo realnost. Estetska umetnost naj bi nas pred svetom zaščitila z anestezijo, brc/, razbremenilnega učinka katere bi se nam ta svet (namreč svet, ki je vse kaj drugega kot najboljši vseh svetov) moral zdeti škandalozen in potreben spremembe. - Moja razmišljanja so zastavljena drugače. Pričujoča razprava jc predavanje, zato od tod izvira tudi vikalna oblika naslavljanja publike in njej ustrezen zapis (op. prev.). estetizacija - neko potrošnjo vzpodbujajoče in poganjajoče estetiziranje. Toda končno se iz njega vsej ljubki dražljivosti in prizadevni inscenaeiji navkljub vendarle ne izcimi nič več kot le nova monotonija. To imenujem primer a/i-estetiziranja najprej zato, ker se večina teh potrošniško insceniranih dekoracij, če pozorno opazujemo njihove fakture in detajle - prav za tako pozorno zaznavanje se pa tako ali tako načrtno desenzibilizira - izkaže kot izrazito prazna, zombijska in za nek radovednejši pogled enostavno neznosna. Oblikotvorni elementi teh inscenacij bi naj sami zase sploh ne bili opaženi, služili naj bi zgolj kot sredstva za oblikovanje primernega razpoloženja (Stimmungslage) ter v njem delovali kot čarobne luči neke vznemirljive, napete, k lepemu življenju in potrošnji nagovarjajoče atmosfere. Estetske vrednosti imajo tu smisel zgolj kot animacijske vrednosti. Tej desenzibilizaciji za esteske fakte in vrednote (ki je spričo njihovega pomanjkanja naravnost trpko potrebna) pa se, drugič, pridružuje še anestetizacija na psihološki ravni. Stimulacija potrošniškega tipa namreč cilja na povzročanje vedno novih vrtincev draži s pomočjo minomih- oziroma celo ne-dogodkov. Poprej je čutni dražljaj imel namen in bil sposoben vzpodbujati kontemplacijo. Kant na primer piše, da zmore domišljija spreminjajoče se oblike zaznav - "ognja v kaminu ali žuborečega potoka" - pretvoriti v "prosto igro" fantazije in jih obuditi v avtonomne tvorbe; in Leonardo da Vinci je v znameniti perorisbi starega, v opazovanje vodnih vrtincev zatopljenega moža tej kontemplaciji čutnega gradiva dal učinkovit slikovni izraz.5 Nasprotno pa imajo dražljaji v postmodernih potrošniških ambientih povsem drug smisel oziroma vlogo. Porajajo evforijo praznega teka in stanje neke skoraj hipnotične neprizadetosti. Coolnes - ta nova krepost osemdesetih let - je naravnost zaščitni znak nove anestetike: gre za neprizadetost, za neobčutljivost na skoraj narkotično visoki ravni. Estetska animacija se torej dogaja kot narkoza - in to v dvojnem smislu omame in otopelosti. Estetizacija - znova ponavljam to formulo - uspeva kot anestetizacija. Če pa ob tem pomislimo še na to, da tak zasuk estetiziranja k anestetiziranju ni le specifično postmodernistična iznajdba, ampak je bil povezan že z velikimi este-tizatorskimi prizadevanji modernega oblikovanja - v megalopolisu moderne arhitekture za človekove naravne čutne potrebe skorajda ni bilo več prostora, čutom je ostala le še izbira med zatajevanjem in mutacijo ("Pogini ptič, ali pa postani letalni stroj!") - potem spoznamo, da tu v resnici nimamo opravka le z nekim lokalnim (punktuell) obratom od estetike k anestetiki, ampak da je v tem obratu mogoče in potrebno videti nič več in nič manj kot neko splošno "dialektiko estetskega". Pa je mehanizem te dialektike - o kateri bi bilo treba govoriti v analogiji z "dialektiko prosvetljevanja" ("Dialektik der Aufklarung") - mogoče spoznati? Če le ne prezremo dvojega: 1. da omenjeno anestetiziranje močno prehaja meje ozkega estetskega področja, in 2. da je obenem povezano z nekim socialnim anes-tetiziranjem, se pravi z naraščajočo desenzibilizacijo za socialno-politična zakulisja estetsko narkotizirane dvotretjinske družbe (Zweidrittel-Gesellschaft). Se pravi realne čutne kvalitete uporabljenih materialov (v primeri z njihovimi iluzijskimi surogati) (op. prev.). * Immanucl Kant, Kritik der Urtcilskraft (1790), B. 73. tt Leonardo da Vinci, Perorisba, okrog 1 S13 (Royal Library at Windsor Castle, 12579 r). To je družbe, v kateri se vse politične odločitve sprejemajo z dvotretjinsko večino (op. prev.). 2. Anestetika v novi, medijski realnosti Prehajam k neki drugi točki. Pred vsako z arhitekturo ali umetnostjo vpeljano estetizacijo sili dandanes v tematizacijo anestetskih tendenc status (die Verfafitheit) današnje resničnosti. Predvsem jo terja naraščajoče oslikovljenje /Bildvverdung/ te resničnosti (in to kljub dobrim razlogom, ki jih je imel Enzensberger, ko je menil, da naj bi bil časopis BILD, ki je trend slikovnosti zgodaj opazil in ga celo tematiziral v naslovu - BILD-Zeitung - nekaj takega kot avantgardistično umetniško delo).'' Ta medijska slikovnost namreč nosi s sabo - taka je moja naslednja teza - drastične anestetizatorske potenciale. Kadarkoli namreč medijska slikovnost (Bildwelt) zadobi status samozadostne realnosti, je že zgolj zavoljo svoje lahke dostopnosti in univerzalne razpoložljivosti nagnjena k podpiranju človekovega zasuka k monadi, in sicer tako v smislu slikovno zasičenega kot vase zaprtega (fensterlos) individuuma. Na tak spoj slikovnega preobilja (Bilderfulle) in vasezaprtosti (Fensterlosigkeit) se je filozofija zanašala že od Leibnitza - očeta monadičnega teorema in logike telekomunikacije - dalje: Kdor je zasičen s slikami, ta ne potrebuje nobenih oken več, saj že vse ima (vsaj na razpolago). Ljudje danes, in nič ne kaže, da bo v prihodnje kaj drugače, s totalno telekomunikacijsko opremljenostjo veselo korakajo v lastno monadično izpopolnitev in se razvijajo v televizionarne monolite. S tem pa, razumljivo, postajajo vse manj navezani in občutljivi za nekoč pravo, "konkretnq" resničnost, ki zategadelj zanje vedno bolj postaja neprava, sekundarna in brezbarvna realnost. To anestetiziranje za izvorno realnost je hrbtna stran prodora novega, nove tele-ontologije. Nekateri imenujejo to tehnološki napredek. Nepregledni so tudi učinki socialne desenzibilizacije. V svetu naraščajoče me-dijskosti eksistira sočutje le še kot simbolično čustvovanje ekranskih oseb, etika postane telegeni citat, solidarnost pa zgolj solidarnost vzajemne uporabe signalov. (Realno solidarnost z ljudmi bi bilo pač neprimerno težje - če že ne kar pretežko -prakticirati. Kako lahko se je bilo na primer na ekranu veseliti izbruhov nezadovoljstva v NDR in kako težko se je v nasprotju s tem bilo - v Berlinu že dan za tem, v drugih mestih pa kak teden kasneje - soočiti z njihovimi realnimi posledicami). Na tem mestu bom poskušal napraviti prvi vmesni resume: tako arhitektonsko kot medijsko se napoveduje nek vražji, izgleda pa da povsem realističen zakon. Njegova formula bi bila: Kolikor več estetike, toliko več anestetike. K temu je dodati še, da je ta čas temeljni zakon medijskega sveta, to je opuščanje kontakta z izvorno realnostjo zaradi vse večje ponudbe njenih simuliranih nadomestkov, na pohodu tudi v privatno in intimno sfero. Seksualnost na primer utegne v svojih napovedujočih se oblikah vedno bolj postajati le krmiljenje elektronske povezave med videoanimacijo in protezno aktivnostjo. V bodoče bo bakhan-tska omama, o kateri je nekoč duhovito govoril Hegel, nastajala v simulacijskem krogotoku, v katerem tokrat zares - tako Hegel - "noben člen ne bo trezen" in v katerem tudi nobena luknja - načinov za to ne manjka - ne bo ostala odprta. Tehnična apoteoza torej celo tukaj. Mi vsi pa monade, ki jim bo ponujena možnost popolne posesti vseh potenc nekega androgynsko vrhunsko opremljenega sveta. Tele-orgazem, skratka. Prim. Hans-Magnus Enzensberger, "Der Triumph der BILD-Zeitung oder die Katastrophe der Presssejreiheit", v: Merkur 420 (1983), str. 651-659. Marsikdo bo rekel, da pretiravam. Morda. Ampak ne pozabimo, da je pretiravanje princip realnosti same: jutrišnja resničnost bo pretiravanje današnje -običajno to imenujemo "razvoj". 3. Anestetiziranje - zgolj izguba ali tudi rešitev estetskega? Toda, ali je opisano anestetiziranje - to vprašanje bi nam lahko pomagalo naprej - zares neobhodno vknjižiti le kot nekaj negativnega? Bi ne moglo biti razumljeno tudi v pozitivnem smislu? Moj zadnji primer - elektonski vrt naslade, v katerem je (na poseben način, seveda, op. prev.) na razpolago sleherna oblika seksualnosti - bi nam že lahko približal tudi tako pozitivno oceno. Kaj ne gre pri njem dejansko za elektronsko izpolnitev erotičnega raja? (Navsezadnje se izpolnitve vendarle ne dogajajo natančno tako, kot bi si predstavljali; smemo biti že kar veseli, če vizije zdravljenja na svet ne prihajajo kot nekaj direktno nezdravega.) Bi torej temu elektronskemu seksualnemu paradižu kljub njegovemu anestetičnemu manku ne mogli priznati vsaj prednosti izjemno široke in vsestranske uporabnosti? "Interminabilis vitae tota simul et perfecta possessio" - tako seje nekdaj označevalo način božjega bivanja. Nas ni dandanes na telekomunikativni način doletelo nekaj prav podobnega? V mojem primeru: vse erotične želje in vsa estetska (čutna, op. prev.) pričakovanja preteklosti lahko v svetu telekomunikacij dobijo takojšnjo izpolnitev. Anestetska simulacija kot hipererotika prihodnosti - kakšna vizija (in s kakšnimi prednostmi v času Aids-a)! Bi naj torej anestetiko konec koncev obravnavali sploh kot hiperestetiko, kot izpolnitev in celo nadizpolnitev (Ubererfiillung) vseh nekdanjih estetskih desideratov? 4. Anestetiziranje kot življenjska prednost v tehnološko predrugačenem svetu Spet prehajam k neki navidez čisto drugi točki. V tehnično izpopolnjeni realnosti je anestetika postala obvezna tema, odkar smo se s 26. aprilom 1986 - dnevom Černobilske katastrofe - zavedeli, da imajo elementarne nevarnosti naše sedanjosti pravzaprav prvenstveno anestetsko naravo. Čutno jih ne moremo več zaznati; vključno z našo čutnostjo nas prizadenejo - beri: uničijo - šele njihove škodljive posledice. Primer: ko smo se lepega sončnega dne z otrokom na prostem igrali - prepričani, da delamo s tem nekaj zelo koristnega zanj - smo ga dejansko izpostavili sevanju. Gotovo so že od nekdaj obstajale zaznavanju nedostopne, onstrančutne realnosti, toda novo (in nevarno) dandanes je, da se na čute tudi na njihovem lastnem področju ni več mogoče zanesti - in to za ceno drastičnih posledic. Takrat, ko je nova znanost 17. stoletja čutom odrekla sleherno objektivnost - čutom lastni predikati, kot so barve, vonji in celo občutek za toplo in hladno, naj bi bili kar naenkrat brez vsake objektivnosti - se je čutom prepuščala vsaj subjektivna resničnost, ki naj bi jo bili izrecno sposobni obvladovati in nadzorovati (atestirati). V tem, da so nas čuti sposobni korektno informirati o naših telesnih stanjih, o našem subjektivnem ugodju in neugodju, o vsem, kar nam kot živim bitjem koristi ali škoduje, naj bi bila njihova zanesljivost in edinstvena vrednost. Toda razv iti novi vek - v svoji sodobni elektronski metastazi, imenovani "tehnološka doba" - je šel tudi prek tega. Boethius, Trost der Philosophie, izd. in prev. Ernst Gegenschatz in Olof Gigon, Zurich 21949, str. 262 f. (Knjiga 5, str. 6). Danes nam čuti tudi o ugodjih in neugodjih te vrste ne zmorejo več dati zanesljivega pojasnila in gotovosti. Zaupanje vanje je dandanes - in to na vsem področju od atomske energije (te, kot pravi nesramna reklama, za čute "najčistejše energije") do veleblagovnic - ne le iz mode, ampak je postalo celo past. Kar nam prija, nas uničuje. Tehnologizacija je resničnost (nekdanjo "naravo") tako zelo spremenila, da so naši, v primeri s temi spremembami nebogljeni, naravno konzervativni čuti, prilagojeni resničnosti, ki je je vedno manj, ne le nezanesljivi, ampajc^so postali že kar kontra-produktivni - prava "peta kolona" v našem lastnem telesu. V taki situaciji bi bilo stanje anestetičnosti mogoče imeti celo za prednost - ne bilo bi več zapeljevanja v škodljive okoliščine in prav gotovo bi se zmotno ne verjelo tam, kjer zanesljivost čutov odpoveduje. "Anestetika kot življenjska prednost" - v to formulo bi bilo mogoče zajeti muč-nost in paradoksnost naše situacije. Toda, ali so se stvari - medtem ko nam je idealistična in romantična tradicija za napredek človeka in družbe 200 let priporočala este-tiziranje in nas spretne estetiške teorije še vedno usmerjajo v razvijanje oziroma povečevanje občutljivosti (senzibilizacijo) - res toliko spremenile, daje v resničnosti danes pomembnejša desenzibilizacija in daje anestetiziranje postalo celo pozitivna naloga? Morda bi se danes ne bilo slabo spoprijateljiti z mislijo, da nosijo strategije anestetiziranja s sabo tudi rešitvene potenciale (Rettungspotentiale) - konec koncev celo naravnost take, ki bi lahko koristili tudi estetskemu samemu. S ponujajočo se mešanico ironije in upanja bi rad navedel nek konkreten primer. Danes si je mogoče zlahka zamisliti medijsko simulacijsko strategijo za zaščito vseh kulturnih znamenitosti našega sveta pred grozečo nevarnostjo njihovega razdejanja zavoljo masovnega turizma - torej neko učinkovito protistrategijo za realno dialektiko lepega, ki je v tem, da je lepota atraktivna in da ljudje njeni privlačnosti sledijo, jo masovno iščejo, pri tem pa predmet svoje ljubezni tudi trajno uničujejo. V posamičnih primerih obstaja danes že veliko kvalitetnega videomateriala o različnih turističnih zanimivostih. Tako je na primer francoski kulturni minister Jack Lang za zaščito gradov ob Loiri pred znanimi omnibus-karavanami financiral nek interaktivni videodisk, ki ponuja praktičen in zgoščen ogled z vodstvom - in to kar v lastni dnevni sobi. Tak postopek - tako UNESCO - bi bil priporočljiv za splošno rabo. Predstavljajte si torej: vsako gospodinjstvo bi dobilo telekomunikacijski dostop do vseh turističnih zanimivosti; z državne strani bi bila zagotovljena oskrba s slikovnim materialom in odgovarjajoča tehnična oprema (seveda pri tem ni nujno takoj pomisliti na vpis takšnih videopravic v listino o človekovih pravicah). Posledice bi bile, jasno, nadvse zaželene, predvsem pa takojšnje: možnost neomejenega uživanja vseh doživljajskih kvalitet vseh kulturnih znamenitosti za vse ljudi ob vsakem času, in to ob popolni varnosti kulturnih spomenikov pred posledicami masovno-turističnega onesnaženja; v zvezi s tem preprečitev dokončnega uničenja kultnih kulturnih lokacij; nadalje možnosti rekulturalizacije turistično že precej opustošenih področij; in nenazadnje velika ekološka razbremenitev okolja zavoljo zmanjšanja prometa; v celem torej velik in učinkovit doprinos k življenju človeštva na najvišjem kulturnem nivoju - Ulrich Beck upa, da bi bilo zmanjšano sposobnost čutnega "zaznavanja nevarnosti" mogoče umetno obnoviti z dodatnim kultiviranjem čutov. Tako bi "znova pridobili kompetenco lastne presoje" (Ulrich Beck, Gegengifte. Die organisierte Unverantwortlichkeit, Franldurt a. M. 1988, str. 293). Čc lahko danes nekdaj tako vročo diagnozo Wolfganga Fritza Hauga o blagovno-estctskcm pervertiranju in instrumcntalizaciji čutnosti (prim. Wolfgang Fritz Haug, Kritik der Wareriiiitlietik, Frankfurt a. M. 1977) ocenimo kot nekoliko zastarelo, potem to ni zato, ker bi bila teza danes manj veljavna, pač pa zato, ker jo je realnost tako krepko prehitela. Da bi bilo danes mogoče delovati v nasprotju z našimi interesi, ni potrebna nikakršna manipulativna izraba oziroma zloraba čutnosti več. Vse se dogaja ?.c čisto samodejno. seveda pa, tako globalno kot regionalno, tudi doprinos k razumevanju in enakosti: Firenze bi na primer lahko takoj podrli - pred 500 leti tam porojena ideja o uomo universale bi namreč televizijsko oziroma televizionarno končno postala resničnost. Tak terapevtski scenarij - se pravi, kanalizacija masovnega turizma v medijsko popolnoma opremljen lastni dom - pa seveda lahko funkcionira le v času, v katerem je že tako ali tako na pohodu anestetiziranje v smislu neobčutljivosti za razliko med simulacijo in originalom. Šele v njem je namreč mogoče računati na to, da bodo prednosti videoprezentacije tudi dejansko učinkovale v potrebnem obsegu. Izkušnja vsekakor uči, da to danes ne predstavlja nobenega problema več: v primerjavi z njihovimi medijskimi simulacijami so za večino originali tako ali tako le še razočaranja. Ob tem se zdi pričakovanje, da bi prav tovrstno anestetiziranje (in morda samo ono) lahko rešilo estetske originale, povsem realistično - vsaj v opisanih primerih. To mislim popolnoma resno. Ne poznam sicer gnusnosti oziroma zoprnosti postopka, je pa res, da bi lahko bil edini uporaben - medtem ko vsi drugi, zlasti konvencionalni, trajno to niso, ampak uničenje le še povečujejo. Sicer pa, zakaj se ne bi tu obnašali enako kot pri operativnih terapijah, kjer velja, da anestezija - če je seveda pravilno uporabljena - služi zdravju. Kako široko se danes že uporabljajo prednosti surogatov - se pravi, prednosti medijskih nadomestkov naporne realnosti - lepo kaže v ZDA komercialno razširjani proizvod z imenom "Video-Baby". Gre za 8-minutni trak z interaktivnimi komponentami. Uporabnik ima izbranega dojenčka (rojstni list in zdravstveno spričevalo sta priložena) pred seboj na ekranu, kjer ga lahko nemoteno opazuje in z njim tudi komunicira. Otrok reagira na stavke, kot so: "Jej kašo", "Nasmej se mamici" - in lahko vost tega otroka popolna. Na koncu osmih minut ga Na ovitku piše: "Popolna, bogata izkušnja starševstva, brez direndaja in nad-ležnosti resničnih stvari. Imate radi otroke, nimate pa Časa, da bi zanje skrbeli? 'Video-Baby'je prava stvar za Vas!" Jasno je torej: možnost nadomeščanja uporne realnosti (v primeru dojenčkov seveda še prav posebej) z gladko tekočim estetsko-anestetskim scenarijem je danes že dejstvo - sicer gnusno, a pomenljivo obenem. Našteta vrsta primerov in problemov iz naše sedanjosti naj zaenkrat zadostuje. Troje pa bi kljub vsemu še želel pojasniti: 1. da naletimo na prehode iz estetiziranja v anestetiziranje danes na zelo različnih ravneh, 2. da pri tem nikakor ni vselej in povsod gotovo, da pozitivni aspekti ležijo le na strani estetiziranja, negativni pa, nasprotno, na strani anestetiziranja, in 3. da dejstvo, da si filozofska estetika danes tovrstna vprašanja zastavlja, istočasno pomeni, da mora anestetiko napraviti za osrednji predmet svojih refleksij. Seveda bi pri tem bilo (če so že petletke vzhodnega socialističnega svela zapisane pozabi) treba misliti na splošno razširjene petletne menjave videoprogramov. Na videoprikazih prve generacije bi turistične mno-žicc kultnih kulturnih lokacij vendar še ne mogle doživeti povsem ustrezno; to bi sc lahko spremenilo šele s prikazi druge generacije (medtem ko bi s tistimi iz tretje morda lahko šli celo že predaleč - kajti lc kateri nekdanji turist bi zares lahko prenesel odsotnost so-turistov, po kateri baje hrepcni7); po moje bi bilo v sistem najbolje vgraditi možnosti individualne modulacije, se pravi stopnjevito variabilnost za na primer prisotnost oziroma odsotnost drugih obiskovalcev, za tako ali drugačno svetlobo (sončni vzhod, opoldanska svetloba), za normalni pogled ali različne vrste perspektiv itn. Cit. po: Hans Ulrich Reck: "Imitieren? Klar, immer. Alxr wie?", v: Busier Magazin, št. 47, 25. 11. 1989, str. 1-5, tu str. 2. n. Zgodovinski del: Estetika in anestetika v tradiciji Metafizika - Moderna - Postmoderna Prehajam k drugemu delu razprave, v katerem bom, vzporedno z uvodom, ki sem ga napravil v razdelku o fenomenologiji sedanjosti, skušal podati nek historični vpogled v osrednje vprašanje tretjega dela, tj. v vprašanje o sistematičnih temeljih povezave med estetiko in anestetiko. Kako seje torej tradicija - sprašujem sedaj - spoprijemala s problemom, ki je postal danes tako nadležen? Najprej bi rad na način nekakšnega kratkometražnega filma nakazal idealno-tipične pozicije, ki jih je ta tematika zavzela v 2500 letih. Razlikujem tri obdobja: najprej obdobje metafizike (od začetkov filozofije do 18. stoletja), nato obdobje moderne (od 18. do 20. stoletja) in končno obdobje sedanjosti, ki naj bi se od pred kratkim imenovalo "postmoderna". Neka zelo shematska delitev? Gotovo. Precizacije bi bile vsekakor možne. Toda na makronivoju se mi zdi shema vendarle dovolj umestna in poučna, čeprav, kot je pri tovrstnih tipiziranjih običajno, vsiljuje neko razvidno ciljno perspektivo. Mislim, da bi bilo ta II. del mogoče na kratko obdelati, saj so tipološke razlike omenjenih obdobij, vsaj kar zadeva vprašanje odnosa med estetiko in anestetiko, nenavadno enoznačne. Na kratko: obdobje metafizike stavi na anestetiko, obdobje moderne na estetiko, sodobnost pa išče neko kompleksnejšo formo, ki bi temeljila na povezavi estetike in anestetike. 1. Metafizika Metafizična drža človeku narekuje, naj se od čutnega usmerja k nadčutnemu in se po svojih močeh k njemu dviga. Človekova pot vodi od estetike k anestetiki. V tem so si platoniki in aristoteliki, vsem siceršnjim razlikam navkljub, edini; platonska utemeljitev filozofije kot učenja umiranja (Sterbenlemen) in aristotelska koncepcija teorije sta programa takega anestetiziranja, pojem metafizika pa najbolj zgovoren projektni naslov zanj. Metafiziki gre torej za dvig oziroma za prehod od čutne bitnosti, ousia aisthete, k nadčutni, anestetski bitnosti. Razliko med čutnim in nadčutnim skuša metafizika napraviti kar se le da veliko. Sferi naj bi si bili nasprotujoči. Zato so predikati nadčutne sfere vsepovsod negativni predikati čutne sfere. Metafizika razpravlja o ne-gibnem, ne-spremenljivem, ne-čut-nem, o ne-prostorskem in ne-časovnem. Seveda pa se pri podrobnejšem opazovanju kmalu razkrije, daje odstavitev oziroma opustitev čutnosti le neka vrsta kukavičjega jajca v gnezdu metafizike. Meta- Platon izrecno govori o anaistheta eide in pravi o njih, da so dostopne zgolj noetsko (Timaos 5 ld). Danes sicer obstaja težnja, da bi to imanentno duhovno dojemanje bistev spet prilagodili zaznavnemu modelu (to počnejo vse vrste "intuicionizmov"), in sicer s tem, da bi tudi v anestetski sferi razlikovali neko posebno, samo njej lastno vrsto aisthesisa. Zdi pa se mi, da leži največji Platonov doprinos prav v tem, da je podobne poizkuse sam zelo konsekventno presegel v smeri dialektike in s tem diskur/.ivnosti (npr. v Sofistu). Miselna dejanja je mogoče obravnavati zgolj kot zaznavnim analogna, na vsak način pa njim predhajajoča. Konsekventna metafizika je torej ta, ki ne paktira z omenjenimi intuicionizmi, ampak (p)ostaja striktno anestetska. fizika (če je seveda do kraja konsekventna, op. prev.) namreč celo pri definiciji svojih lastnih kategorij ne more shajati brez sklicevanja na estetsko - o katerem pa pravzaprav noče nič slišati. Ta problem vsem metafizikom nikakor ni ostal prikrit. Tako je Aristotel o platonističnih idejah na primer trdil, da niso nič drugega kot čutne stvari - znova, le da tokrat opremljene z dodatkoma "na sebi" in "večne".13 V tem pogledu je v Aristotelovih očeh Platonov nauk o idejah nedodelan in nezadosten. Njegova nadčutnost je zgolj v nečutnosti odtisnjena čutnost. - Seveda pa se tudi sam temu problemu ni mogel izogniti. Tudi njegova metafizika je konec koncev v osnovi le fizika, saj so vsi njeni ključni pojmi pridobljeni z analizo čutnega sveta. Projekt metafizičnega anestetiziranja ostaja torej vseskozi v neki konstantni estetski zbeganosti. Pametni metafiziki (kakršen je bil Aristotel) zato računajo na nekakšno načelo dvojnosti (Teilungsregel): ker je prehod od čutnega k nadčutnemu načelno obvezen, je v metafizičnih stvareh treba neobhodno biti anestetik; ker pa slovo od čutnega v celoti ni možno (in to sodi k condito humana), je v neogibno (unaufhebbar) čutnih stvareh mirno treba biti tudi estetik. V temelju napačna bi bila popolna opustitev zaleta k anestetskemu, enako zgrešen pa bi po drugi strani bil tudi metafizični izbris vsega čutnega, se pravi neko totalno anestetiziranje. Ki pa seje kasneje vendarle poizkušalo. Stoiki so se na primer zavzemali tudi za metafizično strukturiranje vse čutnosti. Vzpodbujali so k Apathii (neprizadetosti, otopelosti) in Ataraxii (ravnodušnosti) - in to poudarjeno prav na čutnem področju. Pravi stoik si tudi v najhujših bolečinah (enako kot v največjem užitku) ni dovolil nikakršne strasti oziroma vznemirjenosti. Zato je Nietzsche - ki je o strasteh veliko premišljal - ta tip stoika opisal kot "popolnega vola".15 To je bilo mišljeno v prispodobi: Stoik se obda z oklepom, da bi se popolnoma zaščitil pred vsemi notranjimi in zunanjimi afektacijami. Je popoln anestetik. V času veljavnosti metafizičnega modela, se pravi v času od antike do zgodnje-meščanske antropologije, pa ni prihajalo le do rigidnih (togih) prakticiranj osnovne sheme, pač pa - nekako komplementarno - tudi do njenega pretanjevanja, na primer v mistiki. Mistiki vzpona k anestetskemu ne prakticirajo skozi odlaganje estetskega, ampak, nasprotno, na prav poudarjeno estetski način. To pomeni, da sicer spreminjajo strategijo - ta postaja estetska - ne odstopajo pa od osnovne sheme, ki ostaja vseskozi trdno anestetsko zaključena. Mistiki so metodični estetiki v okvirih metafizičnega anestetiziranja. Ko bom v nadaljevanju pokazal, kako seje v 18. stoletju posrečil prodor neke druge temeljne sheme oziroma modela - namreč estetskega -, to seveda ne bo pomenilo, da je s tem metafizični projekt enostavno izginil. Nasprotno. Obdržal je neko določeno permanenco in njegove posledice oziroma sledi se lahko skrivajo celo za čutnosti naklonjenimi naslovi (ki so z obratom k estetiki seveda postali obvezni). Navajam dva primera. Oba kažeta, kako lahko standardni metafizični model še na prehodu v moderno zavrne celo svoji lastni neortodoksni manifestaciji, stoično in mistično. Ko je Kant leta 1798 pisal svojo "Apologie fur die Sinnlichkeit", je v njej poudaril, da naj razum "čutnosti (četudi je sama na sebi prostaška, ker ne misli)" ne 13 Prim. Aristoteles, Melaphysik, III 2, 997b 5-12. Dokaze za to glej v: Wolfgang Welsch, Aisthesis. Grundziige und Perspektiven der Aristotelischen Sinneslehre, Stuttgart 1987, str. 134 f. '5 Friedrich Nietzsche, "Nachgclasscne Fragmente 1887 - 1889", v: F. N., Siimtliche Werke. Kritische Studicnausgabe in 15 Biinden, izd. Giorgio Colli in Mazzino Montinari, Miinchen 1980, 13. zvezek, s. 125. slabi - vendar le zato ne, "ker bi brez nje ne bilo nikakršnega materiala, ki bi ga razum-zakonodajalec lahko obdeloval". 6 Čuti bi naj torej - čisto metafizično - v vsakem primeru bili le priskrbovalci materiala (Stoff-lieferanten); odločati nimajo kaj. Ta kantovska opredelitev vloge čutov je sicer še vedno zmerno metafizična, vendar pa že nosi izrazito in izrecno anti-stoični kroj. Drugi primer: Jakob Burckhardt v eni svojih knjig leta 1855 implicitno predlaga, da naj bo "navodilo za uživanje italijanskih umetniških del" (tako se namreč glasi podnaslov njegovega znamenitega dela Cicerone) naravnost klasično metafizično, saj Beminijevo Zamaknjenje svete Terezije - s skrajno čutno rafiniranostjo izvedeno upodobitev neke izvorno mistične izkušnje - zavrne kot "upirajočo se degradacijo nadnaravnega". To prav tako ni le anti-moderna in izrecno metafizična, ampak obenem še enkrat tudi zelo striktno anti-mistična dikcija. 2. Moderna Nasprotno oznanja moderna povsem drug model in drug človeški ideal -estetskega. V skladu z njo je človeško popolnost mogoče doseči le s popolnim este-tiziranjem. Estetika pa pri tem ni le neka nova znanstvena disciplina, ki jo je porodilo razsvetljenstvo, pač pa predvsem ena njegovih največjih nad. Z estetskim vedenjem oziroma vedenjem naj bi - nekako od leta 1750 dalje - okrevala človek in svet. "Felix aestheticus" je postal novi idealni tip človeka; "estetska država" je bila povzdignjena na raven pravih držav; in celo o filozofiji duha se je govorilo, da bi morala postati "estetska filozofija", saj naj bi "najvišji akt duha" bil prav "estetski akt". Tako so trdili Baumgarten 1750, Schiller 1794/95 in Hegel 1797. Nekdaj striktno metafizično-anestetični Olimp idej je postal sedaj ves in povsem prepojen z estetiko. Pod to novo zvezdo naj bi si v neki novi z(a)vezi "večne enotnosti" podala roki "prosvetljeno in neprosvetljeno" in njuna povezava - Schiller v tej zvezi govori o nekem "tretjem, blaženem kraljestvu igre in svetlobe" - naj bi -tako Hegel - bila "zadnje in največje delo človeštva". Vse dobro in zveličavno, kar se je poprej iskalo v anestetizaciji, naj bi sedaj ležalo v estetiziranju. Anestetika postane le še ime nekega deficita in signatura neke nepristne družbe prisile. V nasprotju z njo se estetika kiti z zastavo svobode. Na tej estetski fantazmi pa danes celo moderna sama trdno vztraja le še tam, kjer je - spričo industrijske modernizacije - družbeni napredek po poti estetiziranja že davno postal neverjeten. Estetska fantazma moderne se obotavlja, obnavlja ali trans-formira - le izginiti nikakor noče. Obotavlja se na primer z wagnerjansko idejo "Gesamtkunstwerka", ki naj bi zaobsegel in v sebi združil ne sicer več vseh družbenih '6 Immanuel Kant, Anthropologic in pragmatischer Hinsicht (1798), zv. 31. Če pomislimo na to, da je Kant v drugih (kontekstih naravnost zagovornik velike nobilitacijc čutov (v "transcendentalni estetiki" svoje Kritik der reinen Vernunft je čutnost pritegnil celo v dimenzijo transcendentalnih temeljev), potem postane prav na njegovem primeru še posebej jasna trdovratna per-mantnost metafizičnega rastriranja celo na prehodu v moderno. Jakob Burckhardt, Der Cicerone. Eine Einlcitung zum Genuss der Kunstwerke Italians, ponatis izvirne izdaje iz leta 1855, Stuttgart 1987, str. 670 f. Fricdrich Schiller, "Uber die asthctische Erzichung des Mcnschen in einer Khcic von Bricfen", v: F. Sch., Sdmtliche Werke, izd. Gerhard Fricke in Herbert G. Giipfert, zv. 5, Munchcn 61980, str. 570-669, tu 27. pismo, str. 667. Mythologie der Venunft. Iiegels "iiltestes Systemprogramm des deutichen Idealismus", izd. Christoph Jamme in Ilclmuth Schncider, Frankfurt a. M. 1984, str. 11-14, tu str. 13 f. plasti, zato pa - takorekoč predstavniško - vsaj vse umetniške panoge; obnavlja se v prizadevanjih Werkbunda in Bauhausa, ki - kot odgovor na industrijsko barbarizacijo - še enkrat spretno poizkušata z umetniškim preoblikovanjem celotne družbene resničnosti (pri čemer s svoje strani žal mnogokrat dajeta potuho estetskim enostra-nostim, ki bodo kmalu tudi same prekoračile meje, tokrat estetskega barbarstva); in končno se transformira s programi senzibilizacije v šestdesetih in sedemdesetih letih, od katerih se mnogi še vedno zdijo aktualni, čeprav so udarjeni s slepoto, na katero bo treba prav kmalu opozoriti. Toda medtem ko se je metafizično-anesteski projekt še ubadal s svojim proti-polom, se pravi s tem, da bi se anestetsko od estetskega niti povsem ne ločilo niti mu bilo v celoti podvrženo, je estetski projekt moderne reagiral tako, da je zaukazal vse predstave o napredku prirediti izključno estetskemu idiomu. To pa je bila seveda le neka druga, čeprav obrnjena enostranskost. Zato ni prav nič čudno, da je bil ta moderni estetski absolutizem, prav kot pred njim že anestetsko-metafizična totalizacija, vedno znova ogrožan s protigibanji, fragmentacijami in ohlapnostmi in da ni nikoli zares dosegel svoje izpolnitve. Pa bi se taki enostranskosti - in takim predvidljivim neuspehom - dalo izogniti? 3. Postmoderna Tretji, sedanjost zadevajoči model sem imenoval "postmoderna". Po vsem rečenem - tako po tem, kar je bilo povedanega v razdelku o fenomenologiji sedanjosti, ki se je ukvarjal z aktualnimi momenti dialektike med estetiko in anestetiko, kot po tem, kar izhaja iz historičnega dela, ki je poizkušal predstaviti razumne motive za anestetsko oziroma estetsko enostranskost pa tudi njeno bedo - je seveda jasno, da si ta tretji model ne more prizadevati niti za estetiko niti za anestetiko, pač pa mu preostane le, da svojo pozornost usmeri na njuno medsebojno povezovanje, izmenjavo in prepletanje. - V zaključnem, tretjem delu bom poskušal nakazati nekatere sistematične razloge oziroma temelje za konstantno dialektiko te povezanosti, tj. za dialektiko odnosa med estetskim in anestetskim. m. Sistematični del Par estetika - anestetika Nasplošno sem mnenja, da se mora mišljenje, ki ga terja naš čas - da bi o njem zares bilo mogoče ustrezno govoriti -, obrniti k fenomenom nepreglednosti in ambivalence in operirati z miselnimi figurami menjav, zapletov in divergenc. Zlasti pomembno se mi to zdi za pričujočo temo. Moja teza je namreč, da ni mogoče shajati samo z enim samim pojmom estetskega, enako kot škodljivosti anestetskih momentov Deutscher Werkbund jc bilo leta 1907 v Miinchnu ustanovljeno združenje (likovnih) umetnikov, predstavnikov umetne obrti in industrije. Združenje jc nastalo kot reakcija na historizem. Zasledovalo je funk-cionalistične ideje in poizkušalo uveljaviti smotrno oblikovanje industrijskih izdelkov, notranje opreme in uporabnih predmetov. Pomembne vzpodbude je dalo modernemu industrijskemu oblikovanju in arhitekturi. Nacisti so združenje leta 1933 razpustili. Znova jc bilo osnovano leta 1946. ni mogoče lokalizirati le na enem samem mestu.21 Elemente anestetskega je veliko prej mogoče srečati na različnih sistemskih točkah in še to vsakokrat različno, tako da se njihove številne verzije nikakor ne pustijo spraviti v nek konsistenten red oziroma zvesti na en sam pojem. Jasno pa je, da prav tovrstno razumevanje stvari še posebej sili k natančnosti, selektivnosti in precizaciji detajlov. Le s tem je namreč mogoče prikazati resnično mnogovrstnost in ambivalentnost, ki je - nasprotno - dozdevna jasnost, dejansko pa groba (in površna) konfuznost "enega samega" pavšalnega pojma ne more zajeti in izraziti. Moja glavna teza je, da anestetika estetike ne zadeva le kot nekaj zunanjega, ampak da izvira iz same njene notranjosti, iz njenega jedra takorekoč. Vse estetsko je zategadej že kot tako hočeš nočeš povezano z anestetskim. Za to bom navedel vrsto razlogov. 1. Zaznavnopsihološke in zaznavnofenomenološke ugotovitve - anestetika in objektivizem Gestaltpsihologija nas je poučila, da k vsakemu zaznavanju ne spada le neko istočasno ne-zaznavanje, pač pa tudi, da sta ta percepcijski izpad in z njim povezana selekcija dražljajev za zaznavanje naravnost konstitutivna. Nevropsihološke raziskave so to povezavo napravile še razumljivejšo: kognitivni sistemi lahko v splošnem delujejo kot navzven odprti sistemi zgolj zato, ker so sami v sebi avtoreferencialno zaprti. Ne vidimo zato, ker nismo slepi, ampak prav zaradi tega, ker smo za večino stvari sposobni biti slepi; v skladu s tem torej pomeni, da napraviti nekaj vidno obenem pomeni nekaj drugega napraviti (za) nevidno. - Nobenega aisthesisa brez anaisthesisa • celo v najbolj preprostem zaznavanju ne. Kar velja znotraj posameznega čutnega področja, pa zadeva tudi razmerja med čuti. Področje vidnega zaznavanja je na primer čisto drugače strukturirano kot področje slušnega zaznavanja. Medtem ko je vidno polje pogleda oziroma razgleda v bistvu gospodovanje in kaže neko načelno homogeno, izotropno, z ene točke obvladljivo strukturo, je polje slušnega zaznavanja bipolarno in s tem vektorsko ter dogod-kovno strukturirano. Zaradi takšne raznolikosti zaznavnih področij je dajanje prednosti enemu čutu pred drugimi ne le estetska, ampak istočasno tudi anestetska odločitev: neogibno je namreč povezana s tem, da neizbrane zaznavne strukture in oblike potiska vstran, v latenco in celo v pozabo. Favoriziranje gledanja v zahodni kulturi je klasični primer za to, posebej važen, ker se je podaljšal tudi v ideal teorije; teorija je v zahodni kulturi vendar tisto "opazovanje" oziroma "zrenje", ki skuša - za razliko od neposredne prizadetosti in involviranosti, ki sta lastni na primer sluhu - vse in povsem držati na dis-tanci in v preglednosti. Prav zavoljo tega distančnega patosa in z njim povezanega patosa premoči je tudi mogoče, da se teorija tako imuno obnaša do vsega, kar je realnosti prizadela. In tega ni malo. Foucault je v Surveiller et punir (1975) pokazal, kako nujna bi bila kritika primata vizualnosti in panoptizma v zahodni kulturi. Kajti kjer prevladuje optični odnos do sveta, tam svet rad postane gigantska nadzorovalna V tem sc moje mnenje razlikuje od na primer mnenja Jcana Fran^oisa Lyotarda, za katerega sc anestezija kaže kot odvod enega samega "prafenomena", ki ga jc mogoče le opisati z različnimi imeni, kot so na primer otroštvo, materija, prisotnost ipd. Nem. prev. Uberwachen und Strafen. Die Geburt des Gefiingnisses, prev. Walter Seitter, Frankfurt a. M. 1977. ustanova pod velikimi očmi duha (oziroma, idealistično rečeno, pod očmi Uranije); in ta zakonitost velja na vsem področju od čisto navadnih zaporov do globalnih znanstvenih scenarijev. - Spričo tako realnih in daljnosežnih posledic, ki jih imajo izbori in preference na čutnem področju, bi bilo torej še kako prav, da bi do povezave estetike in anestetike postali izjemno pozorni in kritični. Navsezadnje se je še vsaka estetika, zlasti vodilna, ob svojih uspehih pozabila sama od sebe posloviti - to bi namreč bilo mogoče le, ko bi se zavedela svojih pomanjkljivosti oziroma neuspehov. Nadalje je treba upoštevati še neko vertikalno estetsko-anestetsko relacijo znotraj vsake posamične vrste oziroma načina zaznavanja. Vsak tip zaznavanja je namreč dvonivojski. Najprej je tu njegova načelna senzorna dojemljivost oziroma sposobnost sprejemanja dražljajev (Erschlieflungsleistung) z njeno specifično tipiko - pri gledanju na primer registriranje vidnega skozi razlikovanje oblikovnih in barvnih vzorcev -, nato pa je tu še posamični zaznavni akt - gledanje tega konkretnega obraza tukaj, one barvne kombinacije tam. Prvo bom imenoval horizontni (horizonthaft), drugo pa aktualni smisel zaznavanja. Na horizontne momente zaznavanja je bila filozofija že od nekdaj zelo pozorna. Tako je - na primer pri Kantu - celo razlikovala transcendentalne oziroma čiste zorne forme (Anschauungs/orwe/t) od empiričnih zaznav (Anschauungen), in je sploh zelo pazila na stopnjo primarnosti in nezamenljivosti posameznih čutov. Ta primamost ji-je postala celo povod za to, da je vpeljala in uveljavila nek splošni, trans-senzualni pojem zaznavanja, katerega uporaba je prišla v poštev vsakokrat, ko je filozofija imela opraviti s primarnimi, neizpeljivimi, bazičnimi načini dostopa do stvari. V tem oziru Aristotel ni govoril le o čutnem, ampak tudi o etičnem in političnem zaznavanju. Na račun reflektiranja te horizontne ravni pa se je v filozofiji premalo upošteval drug moment zaznavanja, namreč ta, ki je bistven za njegov konkretni potek. V aktualnem zaznavanju se horizontna tipika tako rekoč sploh ne pojavlja, tvori le njegovo diskretno konstitutivno podlago. Gledamo vidne predmete, ne pa gledanja ali vidnosti. Aktualno zaznavanje je navezano na predmete, usmerjeno je navzven in prav zaradi tega učinkovito. To pa seveda obenem pomeni, da sta aktualnemu zaznavanju že imanentno vpisani določena vrsta in stopnja anestetike. Prikrita mu je namreč njegova lastna spe-cifika - se pravi njegove bazične sheme funkcioniranja in načini dojemanja, vključno z njihovimi omejitvami. In prav ta interna anestetika je tudi nujni pogoj eksterne učinkovitosti zaznavanja. Posledice te inteme anestetike pa so zahrbtne. Zvedli bi jih lahko na skupni imenovalec objektivizma. Ker ostaja specifičnost nereflektirana, si je prav lahko misliti, da so stvari enostavno take, kot jih zaznavamo. Interna anestetika vsakega Čuta je sama po sebi konstitutivna za objektivistično verjetje v zaznave. Vrh tega pride nato še do povezave med interno in eksterno anestetiko. Vtem ko se namreč vsakokratno zaznavanje dozdeva objektivno in pravilno, se drugim in drugačnim oblikam zaznavanja tak status z mirno vestjo odreka. Ne moremo si zamisliti, da bi na njegovo mesto lahko stopilo kaj drugega, celo boljšega, in da bi njegove perspektive morda bilo dobro preseči. Anestetika in absolutizem tako postaneta par. 2. Kulturni vzorci oziroma praslikc (Grundbilder) Kar sem doslej povedal o navadnem zaznavanju, velja tudi za njegove višje, vsebinsko nabite oblike. Predstave, ki uravnavajo naš odnos do sveta - se pravi naše 23 Prim. Aristoteles, Nikomahova etika VI 12, 1143b 5, kot tudi: Politika I 2, 1253a 15-18. "arhetipične" reakcijske sheme (ki so seveda kulturno in socialno pogojene) -, so naravnost drastično izpostavljene imanentni anestetizaciji. Celo več. Odnos med estetiko in anestetiko je pri njih naravnost boleče relevanten. Kdor namreč vzorcev in predstav, ki obvladujejo našo individualno in družbeno realnost, še ni imel priložnosti spoznati v vsej njihovi specifiki in v dejanski vlogi, ki jo v našem življenju igrajo, ta je dobesedno obsojen na to, da bo - mirno predajajoč se njihovemu netransparentnemu sijaju - vse življenje plesal tako, kot mu bodo one piskale. Mislim na primer na to, kako zelo predstave o vlogi moškega in ženske, o spolnosti in idealnem medsebojnem sožitju, ki so nam bile vsajene v našem družinskem in socialnem detinstvu, oblikujejo in določajo naše zaznavanje in obnašanje. Nenehno delujemo po nareku teh (akcijsko-aksioloških, op. prev.) praslik. In to docela nezavedno, saj so šele kot nezavedne zares učinkovite. Značilno za te - po svoji konstituciji sicer estetske - praslike je namreč, da postanejo "obvezujoče" in regulativne prav s tem, da si nadenejo anestetsko masko in se potopijo v anestetsko latenco. Take praslike so dejansko pasti. Zaprle so se, če smo se nanje preveč navezali. In potem je bilo, z Wittgensteinom, mogoče samo še reči: "Slika nas je imela ujete. Iz nje nismo mogli, ker ^je ležala v našem jeziku, in se nam jo je zdelo dovolj le neizprosno ponavljati." - Toda kako v ta "potem", ven iz teh nezavednih reakcijskih šablon? Najprej pač s pomočjo izkustva in dela s temi praslikami samimi, kije v tem, da te socialno instalirane vzorce obnašanja pojasni, osvetli njihovo dejansko vlogo in prebije njihovo anestetiko. Tega opravila pa si seveda ne smemo predstavljati preveč lahko. Vedenjski vzorci se namreč medsebojno prepletajo in podpirajo. Računati je treba z njihovo množičnostjo in z dejstvom, da so nagnjeni k medsebojni lateralni krepitvi, brž ko se pokaže, da je ogrožen potencial katerega izmed njih. Takojšnja sprememba celote bo podarjena v izjemno redkih primerih, alternativa, tj. sukcesivno spreminjanje in preoblikovanje, pa bo težavna in dolgotrajna. Tudi estetska psihoanaliza nima konca. 3. Moderna umetnost: anestetika kot fokus Umetnost tega stoletja se očitno precej ukvarja s tem, da bi prebila in odpečatila te latentne praslike. Ker gre za slike, se pravi za v temelju estetske načine dojemanja stvari, umetniškemu delovanju v tej zvezi ne gre odrekati posebne kompetentnosti; ko ob tem pomislimo še na to, kako zelo je tradicionalna umetnost po drugi strani take praslike tudi krepila in celo propagirala, pa postane (s)poznavanje umetnosti sploh obvezno. Če na primer Francis Bacon na novo predela Velasquezov portret Inocenca X. tako, da naslika upodobljenca kričečega, to obenem pomeni, da s tem do neke mere demontira tudi določen tip inscenacije moči, ki je obstajal v naši psiho-socialni predstavni zasebnosti (Bilderhaushalt). Podobno velja za umetnost žensk s feministično usmeritvijo. Te umetnice družbene stereotipe in vedenjske vzorce pogosto načenjajo s strani in jih s tem delajo dovzetnejše za spremembe. V našo psiho-socialno predstavnost - prav zavoljo njene zapletenosti - posegajo zelo zavestno. Posebej subverzivna pa je njihova (s)likovna Ludwig Wittgenstein, Philosophische Vnlersuchungen (1953), št. 115. Platonov svet symplokai velja tudi tukaj. produkcija, s katero skušajo največkrat aktivirati patetično valenco omenjenih praslik in jih s tem izvleči iz njihovih anestetskih okopov. V tej zvezi prav tako lahko omenim dela t.i. arte povera. Ta odkrivajo, da tudi v nas, čeprav sami zase s tolikim ponosom domnevamo, da smo že povsem brez predsodkov, vsaj prikrito še kako delujejo standardi poprejšnjih družbenih percepcij - na primer v odnosu do vrednosti materialov. Da bi pokazali nekaj podobnega, so z alternativnimi zaznavnimi formami - primitivcev, otrok in psihično bolnih - operirali tudi Jean Dubuffet in predstavniki t.i. art brut. Toda četudi smo do stališča, ki se, kot tukaj, odziva in sklicuje na neko predhodno zaznavanje, skeptični (saj gre pri tovrstnem sklicevanju največkrat le za neko vzvratno projekcijo), se iz soočenja z zaznavno in oblikotvorno tako različnimi formami vendarle lahko naučimo, kako zelo so naša zaznavna pričakovanja po eni strani pretanjena (reagirajo že na najmanjši odmik od privajenega oziroma "normalnega", op. prev.), po drugi strani pa v svoji samoumevnosti tudi nič manj udarjena z neko sebi lastno anestetiko (izključujejo vse, kar ni v skladu s to "normalnostjo", op. prev.). Natančno ta anestetika pa iz specifičnosti dela objektivnost ("pravilnost", normo, op. prev.) in samoumevnost. In lahko rečem, da v prvi vrsti prav porušenje tega dvojega - ne pa neka opredmetena (hypostasierte) primitivnost - povzroča "divjost" in "brutalnost" te umetnosti. In končno je neka temeljna anestetska drža - v odnosu do vseh lepih in eta-bliranih ponudb estetskega - lastna tudi sami metodi izbora v odkrivanju anestetike vsega estetskega. Nič čudnega torej, da je umetnost tega stoletja, ki ji je estetsko postalo sumljivo, in ki estetskim navadam - tako tistim iz vsakdanjega življenja kot onim iz umetnostne tradicije - ni več zaupala, delala tako radikalne reze. Eksemp-larično je to prikazano v znamenitem prizoru v Bunuelovem Andaluzijskem psu iz leta 1928, v katerem zareže britev preko očesa. Kot prototip za anestetski fokus moderne umetnosti pa je tu še Marcel Duchamp, ki je v zvezi s svojimi "ready-mades" dejal, "da njihov izbor nikoli ni bil diktiran s kakršnim koli estetskim užitkom", ampak je veliko prej slonel na "reakciji neke vizualne indiferentnosti", "pri hkratni popolni odsotnosti tako dobrega kot slabega okusa ... prav zares neka popolna anestezija".27 Na tej točki je moja tema dobila izraz in potrditev v izjavi ene vodilnih osebnosti umetnosti tega stoletja. Umetnost sama pa oprijemališče za prekoračitev čutnega, za prehod h kompleksnim vzajemnim povezavam med estetiko in anestetiko. To, se mi zdi, tvori v tem stoletju njen temeljni utrip in relevanco. Vprašanja o odnosu med estetiko in anestetiko torej na to umetnost nikakor ni treba šele aplicirati - že dolgo je namreč preprosto njeno jedro. 4. V zagovor neki kulturi slepe pege Morda pa bi kdo že dalj časa rad takole ugovarjal: ali ne gre v tem tretjem delu navsezadnje spet le za zagovarjanje nekega vsesplošnega estetiziranja, zdaj celo že estetskega osvajanja same anestetike, in s tem za propagiranje neke nove vseobsežne estetske odrešitve? - ali ne zapadam morda tu ponovno v nek zelo moderen estetski projekt? S svojimi deli v tej smeri je napravila velik vtis Valie Export, pa tudi Katharina Sykora z velikim poudarkom poziva tako na "rušenje patriarhalno kodirane predstavnosti o vlogi ženske" kot k nekemu "feminističnemu ikonoklazmu" (Katharina Sykora, "Verletzung - Schnitt - Verschonerung. Filmische Freilegungen", v: Blick - Wcchsel. Konstruktioncn van Mannlichkeit und Weiblichkeit in Kunsl und Kunslgeschichie, izd. Ines Lindner (et ali.), Berlin 1989, str. 358-367, tu str. 365 in 366). Marcel Duchamp, "Hinsichtlich der 'Readymades'". v: M.D., Die Schriflen, zv. 1, izd. Serge Stauffer, Zurich 1981, s. 242. K temu neko zaključno pojasnilo: seveda gre tudi v perspektivi, ki jo predlagam, za mnogovrstnost estetskih možnosti, paradigem in verzij - vendar ne zato, ker bi se morda zavzemal za njihovo sumarično bogastvo in popolno integracijo, ampak zato, ker mi je veliko do tega, da bi v jasni luči zavesti predstavil njihovo temeljno di-vergenco in nepomirljivost ter se soočil z brezkončno vzajemno povezanostjo med vključitvijo in izključitvijo, med dobitkom in izgubo, med prisotnostjo in odsotnostjo -se pravi s tem ratiom essendi vsega estetskega. V nasprotju s tipično moderno perspektivo vsestranskega razvoja človeških zmožnosti, oblikovanja posameznika v novega uomo universale in družbe v estetsko državo, to je v nasprotju s programom estetske akumulacije gre tu za nek povsem drug proces, za proces razvijanja občutljivosti za pluralnost in diferenco, za diskontinuitete in izključitve, za neizogibnost in brezkončnost kompleksnih razmerij med estetiko in anestetiko. Namesto moderne utopije neke totalne estetske kulture, bi bilo po mojem mnenju danes dobro razviti neko kulturo slepe pege. Kritična javnost bi, si predstavljam, v tem morala videti eno svojih najvažnejših nalog. Kritično filozofiranje - in katero drugo bi si tako ime sploh zaslužilo? - bi moralo pri tem sodelovati, a biti hkrati pripravljeno tudi na prevpraševanje izvorov in oblik svoje lastne predstavnosti (Bildlichkeit). Filozofska estetika pa bi morala anestetiko napraviti za enega svojih tematskih polov. Kot taka, se pravi tako anestetsko akcentuirana, bi estetika lahko postala šola drugačnosti. Njene kategorije bi bili pojmi kot so zaslepljenost, motnja, razpršitev, nezaupanje. Namesto na kontinuum sporočljivega in konzumpcijo lepega, pa bi stavila na divergenco in heterogenost. Bunuelov rez prek oči bi ostajal vseskozi aktualen. Četudi je že klasik moderne, kakršen je bil Paul Valery, podpiral preseganje estetskega v smeri - kot je dejal - "estezičnega" zaznavanja, ki bi premišljeno in celovito vključevalo vse čute, se mi to prizadevanje dandanes še vedno ne zdi dovolj. Ostaja namreč zavezano perspektivi izključne bogatosti in čiste pozitivitete estetskega. Kasnejši umetniki so postali bolj občutljivi za senčne plati vedno bolj le v polaščanje in prisvajanje usmerjenega estetiziranja. Ustvarili so dela, ki so bila odbijajoča in katerih polaščanje je udarilo mimo. Podobno: ko je Paul Klee dejal, da umetnost vidnega ne poustvarja, marveč ga ustvarja, je s tem - natanko tako kot Valeryjeva opcija - še vedno ostal pod pragom nove anestetike. Klee še vedno stavi na tisto potezo tradicionalne umetnosti, ki se je nadejala predstavitve nepredstavljivega - Svetega Duha enako kot apokalipse - in s tem ostala zavezana imperialni gesti naše kulture. Tradicionalna (likovna, op. prev.) umetnost nam je - v mediju videza - navadno zagotavljala moč: "Vse lahko pokažemo, vse predočimo" - se je glasilo njeno implicitno sporočilo. Ta fantazma moči pa se spričo realne moči industrijske družbe danes povsem izgubi. Umetniki si je z njo že dolgo več ne delijo. Zato raje ustvarjajo "nevidne objekte", hermetična dela, ki se jih ne da zlahka polastiti. Mislim pri tem na primer na delo Walterja de Marie Vertikalna Podobno velja za Roityjevo idejo "estetizirane kulture": "Estetizirana kultura bi bila kultura, ki bi nc vztrajala na tem, da bi pod poslikanimi zidovi ugledali resnično steno, resnične mejnike realnosti za tistimi, ki so le njihovi artefaktni kulturni reprezentanti. Bila bi kultura, ki bi si prav s tem, da bi znala ceniti spoznanje, da so vsi mejniki artefakti, za cilj lahko postavila ustvarjanje vedno bolj mnogovrstnih in raznolikih form" (Richard Rorty, Kontingenz, Ironie und Solidarilat, Frankfurt a. M. 1989, str. 99). - Ta predstava ostaja vsa in povsem zavezana akumulativnosti. milja, eksemplarično delo odtegnitve, na minimalistična dela - na to težnjo po estetskem maksimumu ob najmanjšem možnem estetskem trošku, in na nekatera dela današnje dekonstruktivistične arhitekture. - V njih stopa umetnost kot instanca anestetike smelo naproti zatohli senzibilnosti potrošniške družbe. V tej razpravi - v tem poizkusu, ki nakazuje smer raziskavam, ki bi se jih lahko lotil v prihodnje - sem se zadržal bolj pri likovni kot pri besedni umetnosti. Nameravam pa moja dognanja verificirati tudi na tem področju, zato zaključujem z besedami letošnjega (1989, op. prev.) Biichnerjevega nagrajenca Botha StrauBa. O pesniku je povedal naslednje: "Znotraj komunikacije ostaja ... pristojen za nesporočeno, za šok, za prekinjeni kontakt, za temno fazo, za premor. Za tujost." (Prevedel Jožef Muhovič) 29 Botho StrauB, "Die Erde ira Kopf. Rede zura Biichner-Preis 1989", v. DIE ZEH\ št. 44, 27. 10. 1989, str. 65 f., tu str. 65. RECENZIJE ANTHROPOS 1994/ 1-3 Dr. Ludvik Bartelj: Ontofilozofija, Ljubljana 1994 MATJAŽ POTRČ V naši in tudi mednarodni filozofski srenji pripada Dr. Ludviku Bartelju, kot lahko presodim, kar nekaj skrajnih oziroma maksimalnih lastnosti: je zagotovo edini neposredni nadaljevalec Vebrovega dela, po vsej verjetnosti pa tudi Meinongove filozofske šole, je eden najplodnejših slovenskih filozofskih piscev, katerega dela pa so zopet kar najmanj brana. Ludvik Bartelj je bistveno vplival na sprejem in razumevanje Vebrove pozne filozofije pri prof. Wolfgangu Gomboczu iz Gradca in pri finskem profesorju Seppu Sajami, ki sta oba podala kritiko Vebrovega pojma zadevanje, prvi na področju filozofije teologije, drugi v okviru vprašanja stvarnosti. Najnovejša knjiga Dr. Ludvika Bartlja je po obsegu najkrajša in predstavlja prolegomeno, nekakšen povzetek glavnih tez njegovih doslejšnjih zajetnih del. Zato jo je moč priporočiti v branje kot uvod v Bartljeva obširnejša dela, denimo Ontologiko (1987), oziroma kot uvod v zajetno filozofijo religije (1993). Sedanjo knjigo Bartelj posveča Alešu Ušeničniku, Francetu Vebru in Almi Sodnikovi, na začetku pa jo krasita podobi prvih dveh med tremi omenjenimi. Knjigo sestavljajo tri poglavja: Globinski razum v zgodovini filozofije, Vebrova ontofilozofija in Definicija filozofije kot samostojne znanosti poleg drugih znanosti. Katere so Bartljeve glavne teze? Kot že rečeno, Bartelj samega sebe razume kot Vebrovega učenca. Veber pa je po njegovem mnenju predstavnik drugega obdobja ontofilozofije. Ontofilozofija je filozofska smer, usmerjena proti subjektivizmu in idealizmu, ki priznava temeljni pomen od duševnosti neodvisne realnosti oziroma stvarnosti. V prvo obdobje ontofilozofije sodijo Aristotel, sv. Tomaž Akvinski, sholastika in neosho-lastika, v drugega pa Bolzano, Brentano, Meinong in Veber. Ontofilozofija preučuje in analizira tako človekovo duševnost oziroma njegov jaz, kot tudi predmete doživljajev, ki so od duševnosti docela neodvisni. V prvem obdobju je njeno izhodišče zaznavanje objektivnih stvarnosti, v drugem pa človekova doživljanja (str. 7). Sama na sebi dana nepsihološka realnost se končno izkaže za Prastvarnost, Prarealnost. Izkušnja stvarnosti je vsakdanja, neteoretska. "Kdor bi trdil, da nima globinskega razuma in da z njim ne spoznava, bi bil podoben človeku, ki bi trdil, da nima oči in da z njimi ne gleda in bi vendar z njimi neprestano gledal stvari okoli sebe." (str. 24) Tako je izkušnja stvarnosti lastna živim bitjem, kakršne so rastline in živali, ki se usmerjajo na realno zunanje okolje ter na predmete v njem. Takšno usmerjanje je porok temu, da rastline in živali v svojem okolju preživijo, prepoznajo "predmete, ki so jim nevarni". Brez usmerjenosti na zunanji predteoretski svet ne bi mogle biti zadovoljene temeljne "potrebe organizma" (str. 15). Prav tako je zrenje globinskega razuma, ki zadeva apsihološko realnost, lastno tudi človeku, katerega predmetno področje doživljajev je dopolnjeno še s stvarnostmi, kot so kultura, civilizacija, etika in religija. Živali in ljudje najprej čutno zaznavajo. Vzporedno s čutnimi zaznavami pa globinski razum zre tudi bistvo stvarnosti. Ko gledam drevo, vidim barvo in obliko listja ter vej. Vzporedno pa čutim, da je drevo realno, da obstaja njegovo realno bistvo. Stvarnost in dej njenega zrenja postaneta en sam doživljaj (str. 16). Pojmi so le načini, kako v obrobnem oziroma perifernem razumu nastane zastopništvo stvarnosti. Realnost je različna od zgolj čutnega doživljanja, kar nam pove naslednji argument: Vsako čutilo spoznava njemu ustrezajoče stvarnosti: oko svetlobo, uho zvok. Nobeno čutilo ne spoznava bistva, podobnosti. Zato obstaja poleg čutil, s katerimi zaznavamo čutne doživljaje, globinski razum, s katerim zaznavamo realnost okolnih stvari (str. 17) in nasploh čutno ne neposredno zaznavnih predmetov. Obenem je globinski razum temelj pojmovni zastopniški stvarnosti. Vendar ni zastopniških stvarnosti, ki ne bi bile usidrane v realnosti in v njeni izkušnji. Kot je, podobno kot ljudje v svojem vsakdanjem izkustvu, vzhodna filozofija z neposrednim zrenjem zavezana globinskemu razumu, pa večina filozofov v zgodovini zahodne filozofije skuša ta razum zanikati ali ga vsaj postaviti na podrejeno mesto. Zrenja globinskega razuma pa ni mogoče zvesti zgolj na zaznavanje, kot je to storil sofist Protagora, in tudi ne na vrojenost, kot je predlagal Platon. Aristotelu se ni posrečil prehod od realnega izkustva k splošnim pojmom, ki bi zopet ustrezali stvarnosti. Descartesu je bila nedvoumna stvarnost zgolj jaz, ne pa tudi globinski razum, katerega zrenje se pridruži našim čutnim zaznavam, (str. 21) Locke loči med prvotnimi in drugotnimi kvalitetami, vendar pa ni rešil vprašanja substance. Berkeley je zopet pristajal zgolj na zaznavanje, ki gaje enačil z bivanjem. Šele ontofilozofi drugega obdobja so se odpravili k zrenju apsiholoških stvarnosti. Bolzano je vsebino duševnih predstav razumel kot neodvisno od mislečega, Brentano se je boril proti idealizmu. Husserlova apercepcija je bila že bliže globinskemu razumu (podobno kot prej Lockova intuicija ali kantovska stvar na sebi). Meinong se je postavil nasproti psihologizmu in idealizmu ter je predpostavil od doživljajev neodvisne in tem vzporedne predmete. Vendar sestavljata enoto doživljaja šele dej globinskega razuma in apsihološki predmet (str. 30). Meinongov učenec Veber je poleg tega upošteval tudi razmerje doživljaja in subjekta tega doživljaja (str. 31). Na ta način je Veber pred-metnostno teorijo razširil v predmetnostno filozofijo, katere dve področji sta subjekt -doživljaj in doživljaj - predmet. Doživljaji imajo predočevalno in zadevalno stran. Zadevalna stran doživljaja zadeva realnost ali istinitost predmetov. Globinski razum stvarnost intuitivno spozna, poleg tega pa jo tudi razčlenjuje. Izkustvena vsebina predmetov dobiva svojo vsebino od Praistinitosti. (str. 33) Veber ni bil fenomenolog, četudi ga mnogi uvrščajo v to smer. Bartelj trdi, da moramo na njegovo delo gledati, kot daje iz enega kosa, in sicer s stališča pozne filozofije zadevanja (Vprašanje stvarnosti, 1939). Tako se mu ne zdi upravičena delitev Vebrovega opusa na različna obdobja, kot je to sicer v navadi. Vebrovo razliko do idealizma in fenomenalizma kaže pregled temeljnih zakonov, ki so povezani z doživljaji. Tako zakon četverih doživljajev dopušča predstave, misli, čustva in stremljenja; ker so ti doživljaji elementarni in jih zatorej ni mogoče nadalje zvajati, je če s tem preprečen denimo intelektualizem in voluntarizem. Zakon psiholoških podlag terja izkustveno utemeljenost doživljajev, ki pa, kot je mogoče sklepati, sloni na realnosti. Zakon dvojnosti vsega doživljanja trdi, da so vsi doživljaji bodisi pristni ali pa zopet nepristni. Zakon vsebinsko in dejno višjerednih, oziroma nižjerednih in najnižjih doživljajev zatrjuje utemeljenost vseh višjih doživljajev, denimo misli, na najnižje-rednih doživljajih, to je na občutkih. Tematika občutkov je bila za najpoznejšega Vebra temeljna. Tako je napisal okoli leta 1970 večje še ne izdano delo "Občutki in filozofski pogled na svet", v Gradcu pa je imel v petdesetih letih predavanje "Empf- indungsgrundlagen der Gegenstandstheorie". Kako se naj sedaj Bartljeva trditev, daje vselej treba upoštevati zadnje Vebrovo stališče za razumevanje njegovega celotnega opusa, ujema z Bartljevim zavračanjem občutkov kot zadnje stvarnosti? Bartelj namreč Vebra dopolnjuje še z globinskim razumom, ki dopušča obstoj subjekta brez čutnih zaznav. Tako je po Bartlju klinično mrtvi še vedno deležen spoznavanja globinskega razuma. Ker pa nima doživljajev in občutkov, je seveda vprašanje, kako je sedaj z ujemanjem med Bartljevim globinskim razumom in ontofilozofijo drugega obdobja, kije v celoti predpostavljala nujnost izkustvenih izhodišč pri doživljajih. Ko komentira zakon odgovarjajočih predmetov, namreč osnov, dejstev, vrednot in najs-tev, Bartelj ugotovi, da Veber ni bil nikoli fenomenolog, ampak vedno ontofilozof (str. 42). Kako je to združljivo s trditvami, da Veber na začetku svoje poti še ni docela prevzel stvarnosti kot svojega izhodišča, ampak zgolj doživljaje, kar je težko zanikati? "Veber dobro opiše mišljenje, a vendar predpostavlja več intuitivnih uvidov, ki pa jih ne razloči, on še ne pozna globinskega razuma..." (str. 44)' To se zdi enostavno protislovje. Seveda pa je res, daje Vebrovo pot mogoče pozneje interpretirati z novih zadevalnih izhodišč. Zakon brezčasne harmonije med duševnim in neduševnim svetom vzporedno podaja predmete zastopniške in realne globinske stvarnosti. Takšno naziranje se ujema z ontološkim dualizmom. (str. 28) Najbolj jasno postane Bartljevo lastno stališče ob kritikah. Tako kritizira Ak-vinca, ker pripisuje bogu zgolj psihološki značaj, in tako nekako pozabi na realnega, (str. 47) Veber je bil preveč navdušen nad objektivnostjo (in torej nad zanikanjem zgolj subjektivnosti) predmetov doživljanja (str. 49) ter je zato pozabil na globinski razum. Jaz-Boga je zanikal iz skritega strahu, da bi zašel nazaj v idealizem. Pozneje je našel zadevalni dej na doživljajih in se je na ta način soočil s pogojenostjo sveta, s Prabitjo, Praistinitostjo. Tako je ontofilozofija pridobila svoj zadnji predmet (str. 50). Bartelj samega sebe razume kot nadaljevalca prav tega Vebrovega razvoja. Ostane še odgovor na vprašanje, ali je bil Veber fenomenolog. Če je bil ontofilozof in je zagovarjal zrenje stvarnosti ter zadevanje, ni mogel biti fenomenolog. Poleg tega pa je tudi njegovo dojemanje filozofije vneslo objektivnost. Filozofija je znanost s svojim lastnim predmetom, je samostojna in ima zavoljo specifičnosti svojega predmeta svoje mesto poleg drugih znanosti. Veber je bil vseskozi ontofilozof, čeprav tega imena ni nikoli uporabil. Ves čas seje boril proti fenomenologiji. Kot razumem, Bartelj pozdravlja moj predlog, da bi fenomenologiji rekli kar "pojavoslovje" (str. 56), saj bi tako postalo očitno, da fenomenologija nima opravka z realnostjo. Vendar pa je na drugi strani res, da so tudi fenomenologi morali izhajati od globinskega razuma in od izkustva zadevanja stvarnosti. Prišli so do apsihološke, torej predmetnostne stvarnosti. Vsekakor bi se zdelo upravičeno trditi, da Veber skupaj z Brentanom, Meinongom in Husserlom sodi v fenomenološko šolo v najširšem pomenu besede. Toda, ali je bil že začetnik celotne šole Brentano sploh fenomenolog? Kot reist je pristajal zgolj na obstoječe, ne pa tudi na idealne bistnosti. Bartelj tod navaja Ceneta Logarja, ki meni, da po Brentanu "obstoji edino realno, da torej idealnih predmetov ni" (str. 27). Vendar se zdi, da lahko rečemo, kako so pojavi vendarle realni. Vsaj takšno je bilo Brentanovo dojemanje: edino realne so denimo misleče-stvari, torej konkretni misleci, ne obstajajo pa misli kot take, saj so te idealne. Bartljeva knjiga je filozofska v najžlahtnejšem smislu in upam si trditi, da je objektivno gledano bržčas strokovno najpomembnejša od tistih, ki bodo izšle v Sloveniji v letu 1994. Vabi nas, da preučimo preostali Bartljev opus, katerega del je, poleg tega pa še zlasti Vebrovo delo in ne na koncu delo Ceneta Logarja. Predlagam tudi, da Slovensko filozofsko društvo podeli tako Bartlju kot Logarju priznanje za njuno življenjsko delo. RECENZIJE ANTHROPOS 1994 /1-3 Pediček Franc: Pedagogika danes. Poglavja za antropološko snovanje slovenske pedagogike. Maribor, Založba Obzorja 1992 (interpretacija) BOGOMIR NOVAK Veliki duh zadolžuje (kaznuje) sodobnike z nalogo, da ga interpretirajo. Na takšnega duha kaže "Pedagogika danes" po svoji avantgardnosti. O namenu knjige in sklopih poglavij govori že avtor v Predgovoru. Na koncu vsakega poglavja so opombe, pri nekaterih pa najdemo tudi sklep in na koncu knjige besedo namesto sklepa. Tudi v tem je razlog, da stopimo na pot interpretacije. Avtorjev status upornika s "pokončno hojo" (Bloch) kaže, da se je sporočilo knjige prebilo iz inkvizicije družboslovja in bednih razmer, ki so to inkvizicijo pogojevale. Na svojem dolgem pohodu skozi institucije zastopa avtor ideji deinstitucionalizacije in deskolarizacije. Vsak nov pedagoški problem (da omenimo le domsko vzgojo, akcijsko raziskovanje, narkomanijo, človeka v involucijskem obdobju) omogoča avtorju nov zavoj v spirali logosa samorefleksije. Tudi znanstveni tekst lahko deluje na bralca očiščevalno in prerojevalno, če vsebuje dramatični preobrat. V knjigi gre za preobrat od navidezne sreče pedagoškega služenja (ancilstva) k svobodi avtonomne pedagoške misli. Ta preobrat, ki je zastavljen za ceno spremembe mehanicistične paradigme (pedagoške) znanosti, je bil dolga leta jabolko spora. Nadaljni razvoj pedagoške misli pri nas ni možen brez dialektike (kot dia-logo-sa!), antropologije in holistične paradigme. Avtor kliče ptolomejskim dialektikom "eppur si muove" in opozarja pragmatike na potrebo po tematiziranju logosa. Vprašanje je, ali se bo pedagoški logos v prihodnosti tematiziral kot logos sprave in sinteze ali kot logos antinomij znotraj identitete in pluralnosti razlik. Pedagoški logos vidi avtor v antropološkem snovanju. Holistična antropološka dialektika je epistemološko -metodološka osnova za razumevanje vodljivosti človeka v vseh življenjskih obdobjih. V dialogu z razmerami v pedagoški teoriji in praksi ostaja avtor dosledno na svoji strani. Tudi za holistično pedagoško misel velja, dajo uvaja v svet vpitje njenih sovražnikov, ker ne občuduje imaginarnega cvetja na okovih s(l)užnosti, ampak želi intencionirati živ, edukacijski cvet v celoti od pragme do logosa. Ime rože (Umberto Ecco) je pomembno zaradi osnovnega problema v knjigi, kako je mogoče osvobajanje odtujenega sveta na vzgojno-izobraževalni način. Zaradi instrumentalizacije razuma (in drugih fenomenov industrijskega človeka) gre tudi za vprašanje legitimnosti imena 'homo sapiens' za človeško vrsto, ki se nahaja v planetarni igri med vsem in ničem s pozitivnim ali negativnim izidom za vse. Iz te diagnoze sledi vprašanje, kaj pomeni vzgoja v odnosih med pogubo in preživetjem, vodljivostjo in zapeljanostjo, pedagoški erosom in tanatosom, depro-gramiranjem iluzij in megalomanskih ideologij ter reprogramiranjem lepše prihodnosti za posameznika in človeško vrsto. Na to vprašanje avtor implicitno odgovarja s konceptom vzgoje v smislu paideje kot občečloveške, družbene in individualne funkcije. Ta koncept bi pri človeku kot primarno duhovnem bitju kazalo dopolniti z zakonom karme in krščansko karizmo. Erinije parcializacije ne prizanašajo edukaciji, ki bi morala zadevati človeka na bistveni in eksistenčni ravni, a ga zadeva le na eksistenčni kot npr. vzgoja iz dela in za delo. Brez esencialne ravni ni možna sprostitev ustvarjalne, duhovne energije kot podlage ustvarjalnega dela in vzgoje. Pediček zastopa idejo integracije dela in vzgoje in s tem vzpostavlja odnos med sekundarnim nivojem človeka - delavca, ki se socializira za življenje države in družbe, in primarnim nivojem duhovnega bitja, ki to raven presega. Pedičkova misel je po eni strani odsev časa, po drugi pa je vsaj v zasnovi futurološka "transdisciplinarna metateorija". Avtorjeva orientacija k imanentni kritiki je ponekod le donkihotski boj z discipliniranimi šolskimi mlini na veter, sicer pa pomeni veliko več - pomeni umeščanje človeka v polikulturni kozmos z njegovo (^evolucijsko kontinuiteto v diskontinuiteti. V prihodnosti bo potrebna vzdržnost (askesis) do megalomanskih napak v polpreteklem obdobju in kot združitev vseh (subjektivnih) sil za pridobivanje znanja. Pedičkovo delo zveni kot rekvijem za pošasti iz psev-dopedagoškega zoonpolitikonstva in obenem preludij programskega manifesta za novi milenij. Pedičkova knjiga je nastala na osnovi šestih motivov: II.posveta slovenskih pedagogov na Bledu 1971. kot referenčne točke, antropološke utemeljenosti pedagogike, spremembe znanstvene paradigme, razreševanja vprašanja obstoja predmeta pedagogike, širjenja edukacije in s tem predmeta pedagogike na vsa človekova življenjska obdobja in časovne trodimenzionalne vpetosti razvoja pedagogike med preteklost, sedanjost in prihodnost. Ne potrebujemo samo interdisciplinarno zasnovane pedagoške metodologije, ampak tudi interdisciplinarno zasnovan curriculum, ki omogoča identiteto učenca in učitelja, ker učitelj za svoje pedagoško poslanstvo ne potrebuje samo znanja svoje stroke. Še ni jasno, katero bo integrativno področje znanja v vlogi metadiscipline-pedagoške filozofije, filozofije vzgoje in izobraževanja, edukologije, antropogogike itd. To vlogo Pediček odreka obči pedagogiki, ki je sistematizacijsko in pragmatično-teoretsko, ne pa tudi znanstvenoraziskovalno področje. Na tej ravni se nahajajo tudi obča fizika, kemija, sociologija. Vzgoja je celostni, zgodovinski pojav, ker gre za oblikovanje,vplivanjsko uresničevanje in osvobajanje človekove eksistence.Vzgojnih smotrov ni mogoče volun-taristično predpisovati vnaprej. Za vzgojo v širšem, antropološko - socialnem in druž-benozgodovinskem smislu uporablja Pediček izraz 'paideja', za vzgojo v ožjem smislu pa edukacija. Pedagogika vključuje na antropološko-individualni ravni tudi samo-vzgojo (autopajdejo), samoizobraževanje (autoinstrukcijo) in samooblikovanje (auto-edukacijo). Poleg antropologije sta za intencionalnost vzgoje pomembni tudi aksio-logija in etika, sicer ni jasno, kako se je možno v situaciji odločati za človeka (ens humanum) in zoper državo-družbo (ens sociale) ter razlikovati med svobodo in odtujitvijo. Človek je na esencialni ravni duhovno, razumsko, družbeno, komunikacijsko, svobodno bitje, na eksistencialni pa je enkraten in neponovljiv. Obe ravni je treba razlikovati tudi v različnih kulturnih sredinah in v različnih življenjskih obdobjih posameznika. Pri tem ostaneta še vprašanji izhodišča otrokove osebnosti, kije bodisi ljubljena ali manipulirana že v družini, ki se je avtorju tudi pokazala kot bistveno drugotno stanje, in kako se kažejo bistvene ravni v posameznih obdobjih življenja individualne osebnosti. Tudi tega drugega vprašanja avtor ni obšel, saj obravnava probleme pedagogike v ožjem smislu, hebegogike in andragogike. Knjiga je v zasnovi zgodovinslco-sistemska enciklopedija razvoja slovenske pedagogike s preseganjem marksističnih dogem v smeri mišljenjskega pluralizma. Bogastvo pedagoških problemov kaže na njeno uporabnost za širok krog bralcev, ki jih tematika kakorkoli zadeva. Avtor reflektira pedagoško-znanstveno metodologijo (eksperiment, akcijsko raziskovanje) ter družinsko in domsko vzgojo. O današnji pedagogiki govori avtor s stališča njene preteklosti in prihodnosti. Znanost obravnava na štirih ravneh, ki jih poimenuje z grškimi izrazi 'episteme', 'logos', 'pragma' in 'techne'. Še vedno je premalo pedagoške prakse, ki bi izhajala iz logosa. Družbenopolitična in ideološka pragmatika in tehnologija polpretekle pedagogike ni bila znanstvena. Za Pedička je pedagogika znanost, ker njen predmet ne izginja, ampak se celo širi na vsa življenjska obdobja, vključno z involucijskim, in ker je utemeljena v znanstveni epistemologiji. Pediček zastopa idejo o odprtosti in ireduktibilnosti pedagogike, ki je šele na začetku svojega razvoja. Kot antropološko-humanistična veda potrebuje notranjo antropologizacijo in ne zunanjo, ki jo dobi iz druge roke drugih znanosti, npr. psihologije, sociologije itd. Pedagogika se mora v svoji novi, pluralni identiteti znebiti vseh spornih vsebin mehanicistično-empiristične paradigme in sprejeti značilnosti holistične, kot so vsestranska povezanost, celota je več kot vsota njenih delov, primat procesa, odvisnost posameznih delov od celotnega konteksta. Teleološkost pedagogike je intencionirana z novimi vrednotami sožitja. Kadar se pedagogika zoži le na posamezne vrednote, ki so idejno-ideološke, družbenopolitične, kulturne ali ekonomsko-pragmatične, postane antiznanost vrednostnega monizma v vseh fazah individualnega razvoja. Kriza današnje pedagogike ni samo posledica njenega posebnega (začetnega) razvojnega položaja, ampak je tudi znak paradigmatskega preloma znanosti. Akcijsko raziskovanje je sinteza teoretičnega in empiričnega raziskovanja s primatom teorije. Epistemologija (pedagoških) znanosti je v njihovi antropolog(izac)iji. Prometejski mit slovenske alternativne pedagogike (alternativnih pedagogik, didaktik, metodologij) še nastaja. Prihodnost pedagogike vidi Pediček v osvobajanju njenega družbenega mehanicizma in v dezideologizaciji, humanizaciji, ekologizaciji, razodtujevanju, deskolarizaciji, demokratizaciji, antropologizaciji. V prihodnosti bosta možni vzgoja in izobraževanje brez indoktrinacije, dogmatizacije, voluntarizacije, ideologizacije institucionalizacije in ne nazadnje mehanicizma v smislu funkcionalnosti permanentnega učenja. Prihodnost pedagogike je v novi holistični paradigmi. Kot vemo, so derivati mehanicizma tehnologizem, birokratizem in pragmatizem. Vzgoja in izobraževanje sta zaradi mehanicizma postala protidejavnika življenja in dela. Teorija vzgoje in izobraževanja se omejuje v svetu in pri nas na didaktično -metodični tehnologizem in državno - družbeni pragmatizem. Šele v prihodnosti bo mogoče izoblikovati transdisciplinarno metateorijo vzgoje in izobraževanja. Ni jasno, kaj pomeni razlikovanje različnih eidetskih ravni osebnosti od otroka, mladostnika, odraslega človeka in starca. Operativnost antropološke dialektike je potrebna zaradi učinkovitega delovanja različnih organizacij, ki pomagajo posamezniku pri njegovem osebnostnem razvoju in premagovanju težav. Zakaj ni govora o otrokovi osebnosti, ki je ljubljena ali manipulirana že v družini? Tudi Marx je izbral poklic, ki ima občečloveško korist na osnovi tega vprašanja. Pedičkovo opozorilo, da mora biti vsaka pedagoška metodologija - vključno z akcijsko, utemeljena v logosu in episteme, kaže na stališče, po katerem je neupravičena delitev raziskav na bazične in aplikativne. Na nek način šele preseganje em-piristične znanstvene paradigme omogoča prehod k logosu. Tudi pedagoška inten-cionalnost (hotenjskost, namenskost, mediacija) postane tako celovitejša kot enotnost v pluralni mnogoterosti. Pri tem nastane problem, kaj pomeni pluralizem v vzgoji in izobraževanju in kaj antropološki pluralizem. Vemo, da se je ta problem odprl na Bledu 1. 1971. Nasproti stigmatizacijam idejno-ideološkega nevtralizma,stankarskega pluralizma, rousseaujevstva, abstraktnega humanizma, buržoaznega mladinoslovja itd. Na vzgojnoizobraževalnem področju pomeni različne smeri šol kot tudi različne vsebine in metode vzgojnoizoizobraževalnega dela na eni ali na različih šolah ali v izvenšolskih ustanovah, na antropološkem pa pomeni različna bistva človeka v različnih zgodovinskih in individualnih obdobjih življenja ali različna bistva v različnih kulturah v istem obdobju. Mišljenjski monizem -enoumje ne more razumeti mišljenjskega pluralizma - večumja. Pluralizem mišljenja, praks, kultur ni mogoč brez demokratičnega in pozitivnega odnosa do drugačnosti. Stigmatizacije izhajajo iz negativnega odnosa do drugačnosti in alternativnosti. Prav zato pomeni ideološko indoktrinirana in manipulirana vzgoja škodo v pedagoški teoriji in praksi. Ni smiseln negativni odnos, ampak ozaveščanje z imanentno kritiko negativnih pojavov v vzgoji in izobraževanju. Orientacija k smotrom, ciljem in nalogam je značilna za teleologijo vzgoje in izobraževanja. Znano je, da je na tem področju šlo za spor med konceptoma celovitega človeka (Pediček) in vsestranske osebnosti (Mrmak, Autor). Vprašanje teleološke orientiranosti še danes ni teoretično pluralno razčiščeno. Od Bleda 1971 dalje je bila Pedičkova naloga v zrelem življenjskem obdobju v tem, da stigmo sprejme in jo ustvarjalno preraste v antropološkem snovanju. Bralec bo presodil, koliko mu je to uspelo. To je bila izredno težka naloga, če vemo, da se je socialistična pedagogika nahajala med Scilo služenja iz ponižnosti in Caribdo "usodne domišljavosti" (Hayek) pri postavljanju vzgojnoizobraževalnih smotrov in izbiri sredstev zanje. Moč negativitete uma je bila nezavedna. Tako seje bohotil pedagoški platonizem ohranitve pozitivitete v obči idealiteti. Problem je v tem, kako se je mogoče izogniti produkciji negativnih resnic o vzgoji in izobraževanju kot pervertiranem rezultatu dogmatično marksistične in mehanicistične paradigme po eni strani in neplodnosti idealitet na drugi strani. Ta problem terja nič manj kot nov razmislek o "pedagoški deontologiji" (Pediček, 1992:239-244). Ni vseeno, v kakšni luči se prikazuje odnos med staro in novo paradigmo: 1) črno-belo slikanje pravilnega in napačnega ravnanja, 2) epistemoloških rezov in vezi, 3) racionalne rekonstrukci- je manjkajočih pogojev komunikacije. Vemo, da ima oblast vedno takšne ali drugačne učinke na učitelja. Vemo tudi, da je šele Platon razrešil Sokratov spor s sofisti v idealni državi in s tem omogočil Sokratovo vstajenje od mrtvih - tj. ohranitve v zgodovinskem spominu. Šele z racionalno rekonstrukcijo komunikacije postanejo epistemološki rezi tudi vezi. Ni slučajno, da se avtor ukvarja z vprašanji človekovih padcev in porazov. Medtem ko klasična pedagogika iz slavnega zgodovinskega obdobja zapusti človeka na vrhuncu sposobnosti, ga Pedičkova spremlja do groba. Logos vsebuje po Heraklitu pot navzgor in navzdol ali po Marxu metodo vzpona in sestopanja. V narkogogiki in tanatogogiki je avtorjev prispevek k razumevanju življenjske poti sestopanja (tudi iz ideoloških družbeno-državnih nebes na zemljo). Gre za deskolarizacijo in deziluzijo ideje o permanentni vzgoji, ki zaob-sega vse razvojne faze. Narkogogika se mora ukvarjati z antilogosom človekove pretirane odprtosti za različne škodljive vplive, skratka: z vprašanjem zasvojljivosti, zapeljivosti oz. ugrabljenosti človeka (Prešernova ali že biblijska goljufiva kača trpkega spoznanja). Narkomanija ima več vzrokov: ni le kazen za človeka kot najvišje razvito in odzivno bitje, ampak je tudi posledica njegovega brezdomstva oz. izkoreninjenosti in iskanje nadomestkov, razkoraka med tehničnostjo in duhovnostjo, vrednotnega vacuuma itd. To sicer nima neposredne zveze s svetom dela, posredno pa jo vendarle ima v bipolarnih strukturnih nesorazmerjih. Problem narkomanije ne pomeni manj kot problem avtonomnosti subjekta (zaupanja) in s tem avtonomnosti pedagoških znanosti. Tanatogogika pomeni vodenje človeka v in skozi bivanjsko ugašanje, kakor tudi od neuspehov, porazov, zastojev, smrti, suicidarnosti. Za Heideggerja je človek bitje za smrt (Sein zum Tode). Na osnovi te predpostavke bi lahko sklepali, da je znanost, ki izhaja iz avtentičnosti bivanja, tudi sama avtentična in avtonomna. Tanatogogika proučuje bivanjsko ugašanje v vsakem obdobju človekovega življenja, in ne samo v starostnem. V tem primeru bi bila samo sestavni del gerontologije/gerontogogike. Tanatogogika osvetljuje vlogo pedagogike v celoti, ker se človek spoznava v luči svoje končnosti. Starogrška paideia, ki ima agonalni značaj, poraze sicer predpostavlja, vendar jih ne vključuje, ker nima mehanizmov humanizacije. Ovira za to, da ni prišlo do sinteze evolucijske in involucijske pedagogike, je v današnjem tehno-logizmu in pozitivizmu, ki sta usmerjala človeka k porabništvu - k navidezni sreči. Očitno je, da šele obe pedagogiki utemeljujeta skupni logos, episteme in pragmo človekove eksistence, kakor tudi njene celostne vrednote na osnovi delovanja leve in desne polovice možganov. S tem pa dajeta pravi smisel delu in odpravljata zasvojenosti (zavedenosti, zaslepljenosti, posesivnosti) mehanskega človeka. Skupni logos je smisel nove sinergične skupnosti in njene etične vzgoje za sožitje nasproti vzgoji za gospostvo. Prva inačica vodi v preživetje, druga pa v propad človeštva. Tudi samo proizvodno delo se bo spremenilo, ker ima danes nesorazmerno strukturo. Prehajamo v postindustrijsko, postzaposlitveno družbo. Ne moremo mimo pomena razvoja dela za edukacijo. Temelj prihodnega dela ne bo več manualizacija in industrializacija, ampak bo po avtorju vsesplošna intelektualizacija. Pri tem ostaja osnovni problem, kako je mogoče preseči nesorazmerja, ki se pojavljajo med njegovo telesno ali fizično ter duševno ali intelektualno energijsko zvrstjo, civilizacijo in kulturo itd. V krizo gaje privedlo to, da seje posvečal pretežno eni strani in zanemarjal drugo. Za preseganje krize je potrebna sprememba celotne paradigme. Pričujoči zapis je le ena od možnih interpretacij knjige podobno kot je avtorjeva življenjska pot zlasti po Bledu 1971. leta le en izsek boja za razkritost antropološko-pedagoškega logosa. Pot do logosa ni bila nikoli lahka in tudi v prihodnosti ne bo. Logos se rad skriva zaradi individualnih in občih idolov (Bacon), ideologij in iluzij. Logos naj ne bi nastopal samo kot Minervina sova, kot pedagoška beseda "post festum", ampak kot zdravilna, osvobajajoča zakonita moč, kot tisti humus/humanus, iz katerega naj bi rastel živ, edukacijski cvet. Tako bo tudi logika dela dobila svoje mesto v (pedagoški) etiki dopustnosti biti kot etiki življenja. Povzetek Pedičkova 'Pedagogika danes' s pomočjo enotne misli - logosa širi prostor resnice in svobode v svetu vzgoje in izobraževanja. Njena vrednost je v tem, da se od Bleda 1971. leta zoperstavlja (pre)ozkim pragmatističnim, funkcionalističnim in instrumentalističnim posegom v področja edukacije, ki se vedno znova po-javljajo pred in po usmerjenim izobraževanjem kot tudi v imenu 'koncepta osnovne šole'. Tudi nova pedagoška področja narkogogike, gerontogogike in tanatogogike je potrebno varovati pred tem. Enotna osnova (logos) vseh področij je odprtost in ireduktibilnost človeka v svetu kakor tudi antropološke teorije. RECENZIJE ANTHROPOS 1994/1-3 Človekova identiteta Poročilo o knjigi Identiteta dr. Staneta Južniča FRANC PEDIČEK UVOD Vse kaže, da imajo družbenopolitične spremembe močne pobude tudi na znanost svetovnih in področnih ter nacionalnih razsežnosti. Toda ne v tisti znani "teo-retičnosti", da je vsa znanost le dekla družbene ekonomije in njene politične nadgradnje, temveč da sta družbena "ekonomska baza" in politika družbe le dva temeljna spodbujevalna ali zavirajoča dejavnika, okvira za razvoj znanosti na obči (svetovni) in posebni (makrokultumi ali območni) ter posamezni (mikrokulturalni ali nacionalni) ravni. Bit znanosti je namreč samostojna, avtonomna postavka položaja in razvoja sveta ter posebnih in posameznih družb, skupnosti, držav in narodov. Zgodovina človeške znanosti nam vse to lepo potrjuje. V vsakem "velikem" prelomnem veku (antika, srednji vek, novi vek) ekonomskega razvoja in družbene političnosti se je dodobra prelomil tudi razvoj znanosti v okviru njenih znanih para-digmatskih lomov. Toda ti niso bili le post družbenoekonomskih in političnih premikov, temveč njihov napovedujoči ante. Tega pa gotovo ni mogoče trditi za vse delavce v znanosti. Nekateri med njimi so namreč večni porabniki družbenopolitičnih danosti in vamih pristanov ter položajev v posameznih znanostih. V miru in zasluž-nosti uživajo svoje "dosežke" in nagrade za lojalnost do družbenih ideologij in njihovih politik(ov). Redki pa so znanstveniki, ki se nikoli ne pridružujejo mišljenjsko izključujočim revolucijam in politikam, ideologijam in "demokracijam", temveč v nenehni razvoj znanosti pogumno stopajo po poti svojih zmot, upanj, obupa in z muko pridobljenih novih teoretskih ter razvojnih spoznanj. Eden takšnih naših mišljenjsko poštenih znanstvenikov, ki so se zapisali znanosti, je prav gotovo profesor doktor Stane Južnič, antropolog, politolog, metodolog, univerzitetni učitelj in pisec mnogih dobrih knjig s področja socialne, politične, jezikovne antropologije in politične kulture. Čeprav magister studiorum na šoli, kije še nedavno veljala za "rdeči lemenat", pa prof. Južnič nikoli ni bil "klerik" te šole, prej svobodnomisleči "laik", celo "ateist", ki je v naši socialistično-samoupravljalski sociologiji in politologiji odpiral antropološko smer in njene teme že v sedemdesetih letih, ko je to bilo zelo tvegano in idejno-ideološko nevarno. Spričo današnjih ideološko ter politično demokratičnih sprememb pa se je prof. Južniču ponudila ugodna priložnost, da je lahko javno razgrnil svoj pogled na problematiko človeka, ki ga je utegnil doslej sporočiti le v določeni, a vedno v moralnoodgovorni "mimikriji". To je socialnoantropološki pogled. To pa je tudi temeljna vsebina njegove zadnje obsežne knjige s pomenljivim sporočilom v naslovu: IDENTITETIA. Prikazu tega novega znanstvenega besedila je posvečen moj zapis! PRIZNANJE IN OPRAVIČILO Vselej, kadar stoji človek pred takšno nalogo, se mu ponujajo naslednji reflek-sijski odzivi: 1. Interpretacija ali razlaga besedila, za katero gre. To pa vsekakor zahteva temeljito znanje in dobro poznavanje teme. 2. Recenzija ali ocena dela, knjige, ki torej ni le njegov kritičen, temveč tudi ana-litično-sintetično pozitiven evalvacijski, to je odobravajoč ali zavračajoč prikaz. Recenzija zahteva enako ali še večje "sopoznavanje" teme kakor razlaga. Poleg tega še skrajno pošten odnos do zastavljenega avtorjevega namena in doseženega delovnega cilja. Pri recenziji namreč ni prostora za izjavljanje lastnih prestižnih spoznanj o obravnavani temi in za šopirjenje z njimi nad avtorjevo tematizacijo. 3. Polemika ali "peresna vojna" med dvema avtorjema ali več avtorji, ki je navadno bolj izraz strokovne agresivnosti in osebnega uveljavljanja "polemika", kakor pa resnično prizadevanje za razvoj določenega znanstvenega področja in njegovega potrjevanja v okviru določenega območja Znanosti. Polemika skoraj vselej vsebuje oster in bojevit dialog o javno izrečeni misli ali zapisani besedi. Žal ne zahteva vselej enake izobraženske širine in strokovne poglobljenosti, kakršno premore v polemiki naslovljeni pisec. Včasih je polemika zgolj izraz intelektualnega "peteli-njenja", ki malokdaj prispeva kaj resnično vsebinskega k razvoju obravnavane snovi. 4. Referenca ali obvestilo, poročilo, splošna ocena intelektualnega dela, pri čemer niso dovoljene samopotrjevalne aklamacije, pa tudi ne "bojne igre" na področju tematizacije, ki je njen predmet. Referenca zahteva strokovno objektivno poročanje in intelektualno poštenost. Subjektivni pogled na obravnavano snov mora biti vsaki strokovno veljavni referenci tuj. 5. Kritika ali "ocenjevalno tehtanje" določenega dela nujno vsebuje "minuse in pluse", ki jih je mogoče izreči na rovaš obravnavanega dela. Za njeno plodno "izvedbo" je vselej potrebno enako obsežno in globoko poznavanje "kritizirane" snovi, pa tudi pošten odnos do postavk in sestavin avtorjevega mišljenja, besedila, dela, zapisov, knjige itd. Našteti refleksijski odzivi pa niso določeni samo s strokovno poznavalnostjo in poštenostjo oblikovalcev interpretacij, recenzij, polemik, referenc in kritik, temveč tudi s strokovno kakovostjo del. Kakor namreč ni vsak strokovnjak dober razlagalec kakovostnega znanstvenega besedila, tako tudi vsako ocenjevano besedilo ne nudi možnosti za to. Posebna težava se še pojavi ob pomanjkanju strokovne "sospo-sobnosti" z avtorjem, za čigar delo gre. Zavedam se vsega tega, zato se odločam za zgolj "referenčni odziv" ob najnovejši dr. Južničevi knjigi IDENTITETA. Samokritično namreč ugotavljam, da recenzije, za katero sem bil zavezan, zaradi strokovne "zamejenosti" ne zmorem. OBRAVNAVANA TEMA Sam naslov dela IDENTITETA ne pomeni, da gre za snov človekove identitete. K njej nas jasneje vodi obravnava sama. To pa je mogoče jasneje ugledati s treh zornih kotov: a) z vsebinskega, b) znanstvenosistemskega, in c) funkcionalnega. K a) Vsebinska določenost knjige je le posredno zajeta v vprašanje, kaj in kakšna je bit človeka, določena z njegovo pojavnostno identiteto. Ne gre torej za ukvarjanje s filozofičnostjo vprašanja: kaj je človek, temveč izključno za ukvarjanje s snovjo njegove bivanjske ali socialno-eksistenčne pojavnosti. S tem je avtor ostal zvest svojemu avtentičnemu znanstvenodisciplinskemu pogledu: socialnoantropološkemu, ki je značilno empirično-eksistencialno nasproti filo-zofsko-esencialnemu. Z eksistencionalno-fenomenološko obravnavo je avtor dosegel aktualnost naše današnje družbene evolucije iz totalitarizma v demokratizem, iz kolektivistične mani-pulativnosti s človekom v osebno osvobajanje in humanizem za človeka (ne "humanizem" za ideologijo, družbo, državo, politiko!). S tako določeno obravnavano snovjo identitete človeka prihaja pisec nasproti našemu novemu družbenemu in političnemu razvoju na široki črti njunega snovanja, razvijanja in uresničevanja. To pa več kot opravičuje in pozitivno vrednoti takšno snovano in vsebinsko začrtanost avtorjevega dela. K b) Drugi Južničev inovativni pogled na obravnavo človekove idenitete je v tem, da ne ostaja pri socialnem oz. političnem, torej zgolj pri kakšni družboslovni monodisci-plinamosti, temveč se obravnavno vzpenja v široko interdisciplinarnost ter trans-disciplinarnost, čeprav vselej ostaja zvest vodilnemu socialnoantropološkemu, teoretskemu in epistemološkemu vodilu. S tem je Južnič pri nas prvi obravnaval socialne in politične snovi v luči današnje antropološke podstatnosti. To pa je pri nas novost, vpričo znane nujne idejno-ideološke enomišljenjskosti in enonazorskosti ter še bolj znane (marksistične) mišljenjske hermetičnosti in zaukazane socialistično-samoupravljalske dogmatičnosti. Tako sta po zaslugi Južniča sociologija in politologija med prvimi družboslovnimi znanostmi pri nas, ki sta poleg psihologije (A. Trstenjak, M. Musek) in pedagogike (S. Gogala, F. Pediček) dopolnili sistem naše znanosti. In to tako, da je med naravoslovje in družboslovje postavljeno človekoslovje oz. sistem antropoloških znanosti. Do danes hudo kondemnirani antropološka psihologija in antropološka pedagogika z antropologizacijo socialnega in političnega dobivata s tem v našem prostoru znanstvene misli in njenega duha družbenopolitično domovinsko pravico do obstoja in razvijanja. Te doslej nista imeli v imenu socialističnega "osvobajanja in humanizira-nja" človeka ter njegovega enoumnega pojmovanja in socialnega bivanja ter delovanja. Kc) Celotnemu slovenskemu družboslovju je Južnič s takšno antropologizacijo (sledeč teoremu, da sta družba in politika funkciji človeka, ne pa da je človek fiinkcija družbe in politike!) prižgal "zeleno luč" za sprožitev paradigmatskega preloma iz družbeno- političnega mehanicizma in manipulativnega pragmatizma v dialektično-funkcionalni holizem in človeka osvobojevalni, "individualno" (ne kolektivno!) zasnovani demokratizem. Ta intencionalnost je gotovo vredna vsega priznanja v imenu demokratičnega družboslovja, kakor tudi v imenu družbeno-političnega razodtuje-vanja našega današnjega človeka. NAMEN IN CILJ Pri presoji človekovih dejanj je nekaj narobe, saj pri negativnih vselej vemo, da je intencionalnost ali namenskost sestavni, avtentični ter "avtohtoni" neločljivi del vsakega človekovega delovanja. Pri pozitivnih pa to povezanost z intencionalnostjo nemalokrat čisto zanemarjamo. Pa vendarle imajo tudi vsa človekova pozitivna, uspešna dejanja svojo namenskost. Gotovo še bolj zavestno in bolj tesno vgrajeno v dejanje, kot pa določeno sporna, nemoralna in delinkventna dejanja. Torej kaže tudi v besedi o določenem intelektualnem delu poročati o namenu in cilju, ki si gaje zastavil avtor na začetku svojega dela. Če vzamemo v pretres razsežnost namenskosti v knjigi IDENTITETA, lahko rečemo, da nam avtor v svojem besedilu sam razkriva določeno občo, posebno in posamezno namenskost svojega dela. Predvsem pa ni mogoče spregledati, da pisec s svojim obravnavanjem človekove identitete kaže na pravi "izbruh" sproščenosti vpričo možnosti, da lahko govori o svojih, še nedavno idejno- ideološko zelo "nekurantnih" antropoloških spoznanjih, danes jih pa sme izpovedovati z vso navdušenostjo misleca, raziskovalca in pedagoga. Vse to več kot razvidno razkriva avtorjev notranji namen, da svojo znanost -socialno antropologijo - osvobodi idejno- ideološkega enoumja in pokaže na njen prvi znanstveni izvor v socialno-antropološki tematizaciji človekove identitete. To je tembolj pomembno spričo ugotavljanja, daje današnji človek ves zmeden in zbegan, ker so se mu podrle mnoge ustaljene in zagotovljene identitete, od osebne, skupnostne, etnične, religiozne, kulturne, do narodne in nacionalne ter socialne. Na ruševinah teh pa so se pojavili mnogi nevarni in usodni partikularizmi in komunikacijski zidovi, kar uničuje doslejšnje prekrivanje ljudskih interesov in motivov, pa sodelovanje in povezanost človeštva. Take okoliščine rojevajo napetosti med skupnostmi in kulturami, izključevanja in nestrpnosti, spopade in boje, različna etnična "čiščenja" in nova zavezništva ter povezovanja, (s.5) Poseben piščev namen je mogoče odkriti v želenem doprinosu socialno-antropološkega raziskovalnega gradiva k oblikovanju nove in višje politične kulture v današnjem svetu osvobajanja in humaniziranja človeka ter demokratiziranja njegovega skupnostnega življenja in dela. Za posamezen avtorjev namen in cilj pa je mogoče spoznati oblikovanje teoretskih temeljev za program antropologije kot študijske discipline. SESTAVA OBRAVNAVE Gre za vprašanje, kako seje avtor prebijal skozi tako številne teme in vprašanja, ki si jih je v tem delu zastavil. Vsakdo, ki se je že spoprijel z vprašanjem strukturiranja svojega problemsko zelo obsežnega dela, ve, da je prav oblikovanje obravnave eno temeljnih intelektualnih in strokovnih opravil, ki je conditio sine qua non nadaljnjemu obravnavanju. Izdelava obravnavane sestave (strukture) je namreč temeljni kamen vsakega opusa. Prof. Južnič je to nalogo opravil zgledno, strokovno, korektno, logično pregledno in razčlenjevalno čisto. Obsežno snov svojega dela je razdelil na štiri temeljna poglavja: Identificiranje s telesom, Osebna in skupinska identiteta, Kulturna identiteta, Etnična in nacionalna identiteta. Daje vsako teh poglavij še razdelil na dve podpoglavji, ki pa jih je razpravno še določil z napovednim tridelnim modelom posameznih "mikroproblemov" o v podpoglavju napovedani obravnavni snovi, je še posebej metodološko pohvalno. Ko govori o napovedanem tematizacijskem toku, izhaja iz ugotovitve, da sodobnemu človeku manjka "dom duha", ki pa ima svoje sidrišče v človekovi identiteti. Če tega sidrišča človekovega duha ni, človek zaide v vrtinec od nenavadnih in nenormalnih okoliščin, vojn, taborišč do zločina. V vsem tem je temeljni vzgib, da se avtor odpravi na dolgo, zahtevno, a nujno pot iskanja človekove identitete. METODOLOGIJA Pot, ki jo je ubiral Južnič v tem delu, je mogoče določiti po: a) argumentaciji, b) terminologiji, c) jeziku, in č) bibliografiji. K a) Tematizacijski potek v tem besedilu ne počiva toliko na primarni argumentaciji, to je na dosežkih lastnega empiričnega raziskovanja procesov in pojavov človekovega različnega identificiranja, temveč bolj na sekundarni argumentaciji, to je na bogati strokovno-referenčni, v okviru katere dokazuje in ilustrira svoja razpravljanja o problemih socialno-antropološke narave in vloge, ki se pojavljajo v žarišču njegovega zanimanja in obravnavnega razčlenjevanja. Argumentiranje pa je po drugi strani primarno referenčno, reči je treba, neverjetno bogato strokovno referenčno iz neposredne vsebine navedenih virov. Vsaka podmena je namreč v tekstu vselej ustrezno podprta s sklicevanjem na znanstvene vire največjih današnjih avtoritet v antropološkem slovstvu. Dr. Južnič je z vsemi temi viri v "duhovni intimi", kar naredi njegovo argumentacijo znanstveno verodostojno in vselej dokazno ustrezno, zanimivo in prepričljivo. Vprašanje je le, kdaj more en sam človek zbrati toliko referenčnega blaga! Že samo to delo je "opus v opusu". Za našo antropološko znanost pa neizčrpen vir strokovnega informiranja in strokovnega znanja ter izobraževanja po antropološkem znanstvenem področju. K b) Sestavni del te argumentacije je tudi uporabljena terminologija, ki jo prof. Južnič vselej etimološko evocira in analizira. O tem sam pravi: "Nikoli ni odveč vnesti vsaj nekaj vpogleda v zgodovino pojmov, ker s tem spoznamo, kako je prišlo do njihovih pomenskih brušenj. Etimologija je pogosto opora natančni rabi izrazov". Tudi te mnoge in bogate, strokovno korektne in natančne etimologije uporabljenih pojmov so nadvse pomembna "tema v temi". Vse to pa omogoča, da je dr. Južničevo obravnavanje vselej enoznačno in razumljivo. Kc) Na navedenih dveh podstavah sloneče Južničevo razpravljanje o socialno-antropoloških vprašanjih je zaradi tega v svoji znanstveni komunikaciji koncizno in vselej spoznavalno razpoznavno. Več, jezik je v tem delu tako pomensko in sporočilno izbrušen, da mu je mogoče dodeliti "vzorčno vrednost" za znanstveno eksakt-nost, kulturno lepoto in komunikacijsko toplino ter prepričljivost, ki "funkcionirajo" v tem strokovnem besedilu kot posebne kvalitete jezikovno-referenčnega (ne nume-rično-statističnega!) znanstvenega dela. Kč) Treba je priznati, da je tudi navedena bibliografija vselej bistvena sestavina metodologije določenega znanstvenega dela. In tudi za to metodološko "komponento" je treba ugotoviti, da je v tem Južničevem opusu bogato in vzorno izbrana. Tako bogato, da pomeni pravi "vademecum" za vsakogar, ki se želi izobraževalno (študenti) ali raziskovalno ukvarjati z antropološko snovjo v današnji svetovni in domači znanosti. POSKUS SINTETSKE OCENE V teh besedah gre torej le za "podmeno", ne za "pozicijo" ocene tega velikega, lahko rečemo, življenjskega dela dr. Južniča. V to "ocenitveno podmeno" pa je mogoče postaviti naslednje ugotovitve: - Delo je enciklopedično in fbndamentalno socialno-antropološko besedilo naše (nacionalne), nemara tudi svetovne tovrstne znanosti. Po obravnavanem zarisu je tekst nesporno izčrpen in problemsko vsezasegajoč iz zornega kota socialne antropologije in z njenega sociološko in politološko disciplinskega vidika. - Glede izčlenjenih metodoloških sestavin je delo znanstveno nesporno in strokovno vzorno izoblikovano. - Z vidika razvoja domače znanosti pomeni besedilo temelj, na katerem bo mogoče doseči paradigmatski lom v njeni predmetnosti, intencionalnosti in metodološkosti od parcializma k holizmu, od empirizma k refleksiji, od mehanicizma k antro-pologizmu. - Aktualnost in uporabnost besedila je podprta z mnogimi prikazi današnjih procesov, dogajanj, spoznanj in vrednotenj v socialno- sociološki antropološki sferi. - Neobjava tega teksta bi pomenila veliko znanstveno in kulturno oškodovanost slovenskega spoznavalno-identifikacijskega znanja in duha, saj je to besedilo nadvse koristen napotek in pomagalo za "človekoslovni samoposnetek" našega človeka. S tem pa tudi dober in koristen pripomoček za njegovo večjo samozavest, samospoznavanje in samovrednotenje vseh nas, osvobojencev od različnih minulih manipulacij ter zagnancev v novem in razvojno nujnem ter obetavnem demokratičnem samopotrjevanju. In k tej naši zgodovinski nuji ter nalogi prinaša dr. Južnič svoj bogati delež s svojo novo knjigo IDENTITETA! JUBILEJ ANTHROPOS 1994 /1-3 Ob 75-letnici Borisa Majerja MARIJA ŠVAJNCER Letos je praznoval 75-letnieo rojstva slovenski filozof Boris Majer. O njegovem življenju bi lahko pisali različni ljudje in vsakdo bi imel svojo resnico. Vsem podobam in spoznanjem pa bi bilo skupno spoštovanje, ki bi ga izkazali jubilantu. Soborci in aktivisti iz NOB bi se najbrž spominjali tovarištva, skupnega boja za svobodo in upanja v drugačni svet (Majer je med vojno izgubil brata Miloša, borca II. grupe partizanskih odredov, ki mu je posvetil knjigo Med znanostjo in metafiziko). Politiki bi spregovorili o poštenem in odgovornem sodelavcu, političnem analitiku, filozofu iz Platonove Države in sintetičnem duhu. Družinske članice (žena in tri hčere) ga imajo rade, kot je to le v redkih družinah. Tudi z materjo, ki se je lani pri 103 letih poslovila od družine in odšla tja, od koder ni vrnitve, je imel pristen odnos. Le vnuk reče kdaj kakšno kritično besedo, toda vsi pubertetniki tega sveta so nadvse pametni in strogi kritiki sveta odraslih (velikokrat imajo celo prav in bi lahko bili še glasnejši). Polemiki pa bi morebiti priznali, daje bil pošten in korekten miselni nasprotnik, mož načel in argumentov. Če pa se svojega profesorja spominja študentka, potem je zapis prijazen in dobronameren, saj poleg Mirka Hribarja, Franeta Jermana, Janka Kosa, Dušana Pirjevca in Vojana Rusa sodi med tiste profesorje, ki so nam v obdobju slovenskega liberalizma odkrivali nove miselne horizonte in nam razstirali filozofske skrivnosti. Boris Majer je bil rojen 15. februarja 1919 v Colu pri Vipavi. Leta 1941 je na Filozofski fakulteti diplomiral na slavistiki, leta 1968 pa je opravil doktorat iz filozofije. Po vojni je bil urednik in direktor Cankarjeve založbe, kasneje pa je poučeval na klasični in poljanski gimnaziji ter na učiteljišču. Vrsto let je predaval na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani; mnogi se ga še danes spominjajo kot premišljenega in sistematičnega načrtovalca tega oddelka, ki ga je bilo treba po raznih peripatijah ponovno postaviti na noge. Sčasoma se je povsem posvetil politiki; v političnih krogih si je pridobil ugled največje filozofske avtoritete. Odzival se je na sodobne filozofske tokove in sodeloval v idejno-teoretičnih polemikah, v katerih je uporabljal argumente in uveljavljal strpnost do drugače mislečih. Ko se bo evforija našega časa nekoliko polegla, se bo postopoma pokazalo, da tedanjega obdobja ni mogoče vrednotiti samo črno-belo. Majer se je angažiral v imenu humanizma in svobode. Bil je prvi, ki je Slovenkam in Slovencem predstavil celovito podobo sodobne meščanske filozofije. Razgrnil je razvoj koncepcij predmeta in funkcije filozofije v postheglovski meščanski filozofiji - s posebnim ozirom na eksistencializem in logični pozitivizem. V knjigi Med znanostjo in metafiziko (Ljubljana, Cankarjeva založba, 1968) je z vsebinskega in metodološkega vidika primerjal filozofijo in znanost ter ugotovil, da je filozofska problematika vedno v določenem smislu univerzalna, posegajoča v vse sfere in dimenzije človekove eksistence, njegovega razmerja do sebe in sveta. Filozofija obsega totaliteto človekovih odnosov - velikokrat v sprevrnjeni, ideološko pervertirani obliki - izraža človekovo družbeno situacijo, njegovo razredno razklanost, odtujenost in sočasno težnjo po celovitosti, totaliteti in družbenem človeku. Spoznanje je razpeto med dva pola: na eni strani je želja po dokončnem, popolnem spoznanju, absolutnem vedenju, na drugi pa neuresničljivost tega hotenja. Oboje je izraz protislovnosti človekove situacije v svetu, enkratnosti, neponovljivosti individualne človeške eksistence, generacije, zgodovinske epohe ter neskončnosti, neizčrpnosti, časovne in prostorske neomejenosti, sveta, ki človeka obdaja. Majer je informativno-problemsko razčlenil pozitivizem 19. stoletja, novokan-tovstvo, filozofijo življenja, fenomenologijo, eksistencializem, logični pozitivizem in konceptualni pragmatizem. Zamislil se je nad razsežnostjo, odmevnostjo, vplivnostjo in morebitnim notranjim zlomom teh smeri. Prodiral je v globino ter filozofom sledil v zapletenih in včasih odmaknjenih miselnih iskanjih; ob vrednotenju je razvijal lastno marksistično filozofijo. Ugotovil je, da se v sodobni meščanski filozofiji zrcalijo nasprotja tedanjega časa, enostranosti, ki jih je treba reševati praktično, vendar pa to ne pomeni zanikanja teoretičnega reševanja teh dilem. Boris Majer je napisal knjigo Strukturalizem (Ljubljana, Komunist, 1971, 1978), delo, v katerem seje lotil poglobljene analize in kritike te zanimive filozofske smeri. V zvezi z njo je menil, da njen pojav pomeni diskontinuiteto v dotedanjem razvoju meščanske filozofije, zlasti tistega njenega dela, ki je izhajal iz analize subjekta in subjektivitete. Prodor strukturalizma na področje filozofije dokazuje, da seje fenome-nološko-eksistencialistična smer v razvoju sodobne meščanske filozofije v svojih zmožnostih izčrpala in da sodobnemu človeku ne more več povedati kaj bistveno novega. Struktura kot poglavitni teoretični pojem strukturalizma je pojmovana lingvistično in semiotično kot znakovni sistem. Majer je zapisal, naj razpadajočo transcendentalno filozofijo nadomesti strogo znanstveni sistem, ki iz zgodovine odstranjuje filozofski pojem človeka in pojasni zgodovino kot proces transformacije struktur brez subjekta. Avtorje analiziral potek, prelomnice in notranjo logiko v razvoju strukturalizma ter opredelil razmerje med strukturalizmom in marksizmom. Ugotovil je, da v prvi predfilozofski fazi skoraj ni bilo stičnih točk, v drugi pa se je kazalo križišče pri Althusserju in njegovi šoli. Prikazal in razčlenil je najpomembnejše strukturalistične semantično-semiološke pojme, vsebinsko in formalno opredelil literarno teorijo in estetiko, se poglobil v antropologijo in se problemsko zamislil nad relacijo človek -struktura - zgodovina. Svoj premislek je sklenil z ugotovitvijo, da ostaja vprašanje človeka in zgodovine še nadalje odprto, kajti bistvenih vprašanj svojega časa človek ne rešuje in ne more reševati zgolj na področju refleksije, ampak jih resnično rešuje takrat, ko učinkuje na stvarnost in jo spreminja. Prehod od človeka k strukturi v bistvu ni nič drugega kot zlom humanistične ideologije v delu sodobne meščanske filozofije, neuspeh filozofske misli - samo misliti prehod, razrešiti naraščajoča protislovja sodobnega človeka in sveta zgolj v mediju mišljenja. Strukturalizem je bil po njegovem mnenju diskurzivna praksa tega zloma in tega neuspeha. V razpravi Razmišljanje o drugačnem socializmu (Ljubljana, Komunist, 1988) je Boris Majer posegal v ozadje pojavnih oblik zgodnjih socializmov, dvomil o utemeljenosti nekaterih razvojnih ekstremov in poudarjal, da je povsem neprimerno zgodovinsko ponavljanje tistega, kar je bilo razumljivo, nikakor pa ne sprejemljivo v drugačnih zgodovinskih okoliščinah. Reflektiral je historično relevantnost fUndamenta-lizma zgodnjih socializmov in ga uvrstil v zgodovinsko ropotarnico. Zgodnjim socializmom je očital, da niso upoštevali, dopuščali in ustvarjali legalnega prostora opozicije, torej mehanizmov samonadzora in preverjanja lastne politike. Svoje devi-antno ravnanje so opravičevali z domnevnimi notranjimi sovražniki take ali drugačne vrste. V zgodovini so bili najbolj nestabilni tisti sistemi, ki so se zavzemali za vsiljeno nazorsko enotnost za vsako ceno. Premišljeval je o pomenu in vlogi cerkve v naši družbi, o njeni modernizaciji, in se zaustavil pri problemu transendence kot težnje po izstopu iz človekove vsakokratne individualne situacije. Sodil je, da se v sodobnem stehniziranem, ekonomiziranem in razčlovečenem svetu izgubljajo dimenzije človekovega pristnega odnosa do narave, sveta, kozmosa in do samega sebe. Prevladujoči iracionalizem spodbuja klic po razumu. S kritiko socializma in enopartijskega sistema je Majer tedaj anticipiral nadaljnji razvoj procesov demokratizacije. Morda bi bili Majerjevi dnevi drugačni, bolj filozofsko obarvani in zazrti v sodobne filozofeme, če ne bi imel zadnja leta hudih težav z očmi. Toda Exuperyjev Mali princ ve, potem ko gaje o tem poučila lisica, daje mogoče gledati tudi drugače. Le zakaj ne bi verjeli poetični modrosti? UDK 159.955:159.922.6 MAJA ZUPANČIČ RAZVOJ MIŠLJENJA V ODRASLOSTI V prispevku obravnavamo nekatere kvalitativne spremembe v razvoju mišljenja v obdobju odraslosti. Razvojno psihološke raziskave so namreč v zadnjih desetih letih ovrgle splošno prepričanje, da kvalitativnega napredovanja v mišljenju po obdobju pozne adolescence ni več. Razlage narave razvoja mišljenja, ki sledi formalno logičnim operacijam, so temeljito spremenile pojmovanja zrelih oblik mišljenja med razvojnimi psihologi. Zato v tekstu prikazujemo štiri izmed najodmevnejših teorij razvoja mišljenja v odraslosti in nekatere rezultate empiričnih študij po svetu in v Sloveniji. UDK 159.942 ASJA NINA KOVAČEV NOTRANJA STRUKTURIRANOST EMOCIJ IN NJIHOVA VLOGA PRI SUBJEKTIVNEM URAVNAVANJU LASTNEGA VEDENJA Proučevanje afektivnih procesov je eno najšibkejših področij psihološkega proučevanja. Zanj je bila do nedavnega značilna precejšnja konceptualna neprečiščenost Novejši avtorji razlikujejo tri temeljne kategorije afektivnih procesov (razpoloženja, občutja, emocije). Emocije so jasno opredeljeni psihični procesi, ki izstopajo iz svojega doživljajskega konteksta kot lik. Vključujejo doživljajske, vedenjske in fiziološke vidike ter izražajo subjektov odnos do zunanjega sveta in do samega sebe. Umestiti jih je mogoče na različna mesta dveh temeljnih dimenzij: dimenzije hedonskega tona in dimenzije aktivacije. Temeljna funkcija emocij je njihova regulacija subjektovega vedenja. Kot motivi determinirajo intenzivnost njegove dejavnosti. Pri tem jih je potrebno ločevati od drugih vedenjskih regulativov, npr. potreb in nagonov, kajti emocije se funkcionalno vpenjajo med motivacijske in spoznavne procese. UDK 331.101.3-056.24 DARJA KOBAL, ALFRED BOGOMIL KOBAL OBRAMBNO-VAROVALNO REAGIRANJE PACIENTOV Z DELOVNIMI METODAMI Bolniki s somatskimi motnjami, a brez objektivno zaznane okvare prizadetega organa, pogosto obolevajo, zaradi česar je njihova delovna zmožnost večkrat začasno zmanjšana. Prek lečečega zdravnika se mnogi obrnejo na invalidsko komisijo, da bi jim priznala trajno delovno nezmožnost Namen študije je ugotoviti, ali se skupina ljudi, ki je v postopku za oceno invalidnosti (N=53), razlikuje v načinu obrambnega reagiranja od skupine ljudi, ki ni v tem postopku (N=53). Preizkušance smo testirali z vprašalnikom Življenjski stil, z lestvico Splitting in z lestvico Projektivna identifikacija. Prikazani in interpretirani so samo rezultati izraženosti posameznih obrambnih mehanizmov glede na diagnoze preizkušancev po mednarodni klasifikaciji bolezni (MKB). UDK 616.89:159.97 POLONA SELIČ, PETER UMEK NEKATERI PSIHIČNI DEJAVNIKI PRI PSIHOSOMATSKIH BOLEZNIH V članku predstavljamo pregled trinajstih raziskav, ki so bile v osemdesetih letih opravljene na Katedri za klinično psihologijo Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Gre za študije različnih psihosomatskih bolezni in motenj ter za aplikacijo večjega števila (šestindvajsetih) psihodiagnostičnih instrumentov. Analizirali smo obravnavano problematiko, uporabnost instrumentov in osnovne zakonitosti bolezni ter izdelali predlog modela nadaljnjega proučevanja psihičnih dejavnikov pri psihosomatskih boleznih. Po našem mnenju zaslužijo posebno pozornost temeljne dimenzije osebnosti, agresivnost in načini spoprijemanja s stresom, vse to pa v okviru življenjskega stila ter podprto s podatki o življenski zgodovini. V ta namen bi bilo smiselno sestaviti baterijo osnovnih psihodiagnostičnih instrumentov in s problematiko psihičnih dejavnikov pri psihosomatskih motnjah seznaniti zlasti splošne (osebne) zdravnike, ki se s tovrstnimi težavami najpogosteje srečujejo. Prepričani smo namreč, daje somatska terapija pri psihosomatskih boleznih sicer neizogibna, žal pa ne zadostna, saj bolnika ne obravnava celovito, ravno celovit pristop pa je v psihosomatiki nujen. Gre za področje, na katerem se bosta medicina in psihologija vse bolj redno srečevali. UDC 331.101.3-056.24 DARJA KOBAL, ALFRED BOGOMIL KOBAL SELF-DEFENCE REACTION OF PATIENTS WITH WORKING DISTURBANCES Patients suffering from somatic disturbances which cannot be objectively detected in the affected organs, frequently fall sick with their working ability temporarily reduced as a consequence. Through their doctor many of them turn to the Commission for the Disabled in order to obtain recognition of their lasting working disability. The purpose of this study is to establish, whether the self-defence reaction of the group of people subject to the disability assessment process (N=53) is different from that of the group not subject to the process. The subjects were tested by means of the questionnare "Lifestle", the Splitting Scale and the Projective Identificatin. Shown and interpreted are only the results featuring the intensity of individual self-defence mechanisms, which were obtained from the diagnosis of the subjects tested in accordance with the international classification of diseases (MKB). UDC 616.89:159.97 POLONA SELIČ, PETER UMEK SOME PSYCHIC FACTOURS IN PSYCHOMATIC DISEASES A RESEARCH REVIEW The article reviews thirteen researches carried out under the Chair of Clinical Psychology of the Facullty of Arts in Ljubljana. These are studies of different psychomatic diseases and disorders and the application of a considerable number (twenty-six) of psycho-diagnostic instruments. The considered subject, the usability of the instruments and the basic characteristics of the diseases were analysed and a draft model for further research of psychic factors in psyhosomatic diseases was produced. In our opinion, special attention should be dedicated to the basic dimensions of personality, aggressiveness and ways of coping with stress, within the framework of lifestyle and supported by life history data. For this purpose it would be reasonable to compose a set of basic psycho-diagnostic instruments and inform General Practioners in particular, who most frequently meet with them, of the problems concerning psychic factors in psychosomatics diseases. We are convinced that somatic therapy in psyhosomatics diseases, although inevitable, is unfortunately inadequate as it fails to treat a patient holisticaly, which is an essential approach in psychosomatics. This is a field where medicine and psychology are going to met ever more frequently. UDC 159.955:159.922.6 MAJA ZUPANČIČ MENTAL DEVELOPMENT IN ADULTHOOD The paper deals with some changes of quality in mental development in adulthood. Psychology development researches in the last ten years have disposed of the general conviction that there is no mental development in terms of quality after the late adolescence period. Explanations on the nature of mind which follow formal logical opretions have throughly changed the understanding of the forms of adult thinking among developmental psychologists. In view of this, we present four of the most relevant theories regarding the development of the mind in adulthood, as well as some results of the empirical studies carried out throughout the world and in Slovenia. UDC 159.942 ASJA NINA KOVAČEV THE INNER STRUCTURALIZATION OF EMOTIONS AND THEIR ROLE IN THE SUBJECT'S REGULATION OF HIS OWN BEHAVIOUR The research of the affective processes is considered to be one of the weakest areas of psychological research. It has been characterised by a lack of conceptual clarity for quite some time. More recendy, different authors have differentiated betwen three categories of basic effective processes (moods, feelings and emotions). Emotions are clearly defined psychic processes which are distinguished as a feature from their experiental context They include experiental, behavioural and physiologic aspects and express the subject's relationship with the external world and with his/hereself. These can be placed onto different points of two basic dimensions: hedonic tone and activation. The fundamental function of emotions is regulation of the subject's behaviour. As motives, they determine his/her activity. In this they have to be distinguished from other behaviour regulators, i.e. needs and drives, as emotions are functionally interlaced between motivational and cognitive processes. UDK 37.015.3:373.3.06 ZLATKA CUGMAS POVEZAVE MED VEDENJEM STARŠEV, POVEZANIM S PRIDOBIVANJEM ZNANJA, IN OTROKOVO ZAZNAVO LASTNE ŠOLSKE USPEŠNOSTI V članku predstavljam raziskavo, ki sem jo izvedla s 113 prvošolci, ki so na preizkusu inteligentnosti dosegli visok rezultat, in njihovimi starši. Starši so morali izbrati odgovor, ki kaže, kako bi reagirali v situaciji, ko učiteljica otrokovo znanje napačno oceni, oz. v situaciji izbire otrokove interesne dejavnosti. Odgovori, med katerimi so lahko izbirali, so izražali različno stopnjo navajanja otroka na samostojno reševanje problemov oz. različno stopnjo dopuščanja, da otrok sam odloča o sebi. Ugotovila sera, da imajo najbolj optimistična pričakovanja v zvezi s šolskimi dosežki tisti prvošolci, katerih starši resno obravnavajo otrokove probleme v zvezi z učenjem, aktivno sami rešujejo otrokov problem ali spodbujajo otroka k temu, da ga rešuje sam, pri izbiri interesne dejavnosti pa ravnajo demokratično, kar pomeni, da se z otrokom pogovorijo o pozitivnih in negativnih straneh odločitve. UDK 159.922.01 ZORA RUTARILC GENEALOGIJA PSIHOLOGIJE POSAMEZNIKA IN PSIHOSOCIALNIH PRAKS - MODEL DRUGAČNEGA BRANJA PSIHOLOGIJE Rekonstruirati nameravamo okoliščine, tako diskurzivne, kot socialno praktične, v katerih se je porajala psihologija posameznika. Le-to zaznamuje konceptualiziranje posameznika, umeščenega v distribucijo vseh predstavnikov njegovega razreda in zatorej merljivega z ozirom na normo. Vzporedno bomo pretresli tudi nastajanje drugega pomembnega sklopa psiholoških konceptov in praks - socialno psihološkega. Ob obeh primerih bomo skušali nakazati metodološki model za drugačno branje psihologije, ki prekinja z obravnavanjem psiholoških konceptov in konstruktov kot realno obstoječih, psiholoških praks pa kot samoumevnih in zato nevprašljivih. UDK 159.942:159.937.5 ASJA NINA KO VAČEV, JANEK MUSEK OSEBNOSTNI KORELATI GRAFIČNEGA IZRAŽANJA V pričujoči raziskavi smo ugotavljali osebnostne korelate grafičnega izražanja štirih primarnih emocij (veselja, žalosti, jeze in strahu). Abstraktne risbe emocij smo analizirali po vnaprej pripravljenem seznamu likovnih elementov in nekaterih značilnosti likovne strukture ter ugotavljali njihovo prisotnost na risbah subjektov. Temeljne osebnostne dimenzije smo merili z Eysenckovim osebnostnim vprašalnikom (EPQ). Korelacije med elementi grafičnega izražanja in temeljnimi osebnostnimi dimenzijami smo izračunali najprej za vse risbe skupaj, nato pa za risbe vsake posamezne primarne emocije posebej. Ugotovili smo, da je ekstravertnost v pozitivni korelaciji z uporabo rdeče barve, medtem ko nevroticizem ne korelira z uporabo nobenega likovnega elementa. Pri psihoticizmu se ni pojavila nobena značilna korelacija s katerim koli elementom grafičnega izražanja, vendar je večina korelacij med njim in likovnimi elementi neobičajnih. Psihoticizem namreč korelira z uporabo tistih, ki so atipični za predmet upodobitve. Lažnivost se povezuje z različnimi indikatorji --------------------------------------j želje po zbujanju pozornosti in s previdnostjo v izražanju. Starost je v negativni korelaciji s pogostnostjo uporabe modre barve in v pozitivni s pogostnostjo uporabe prekinjenih črt Značilnosti grafičnega izražanja emocij korelirajo tudi s spolom. Dekleta uporabljajo tople in žive barve (zlasti oranžno in zeleno) pogosteje kot fantje. UDC 159.942:159.937.5 ASJA NINA KOVAČEV, JANEKMUSEK PERSONALITY CORRELATES OF THE GRAPHIC SELF-EXPRESSION The present research was carried out to determine the personality correlates of the graphic expression of four primary emotions (joy, sorrow, anger, and fear). The abstract drawings of emotions were analyzed according to a list of plastic elements and some characteristics of the plastic structure. The basic personality dimensions were measured with Eysenck Personality Questionnaire (EPQ). Correlations between the elements of the graphic self- expression and the basic personality traits were calculated first for all drawings together and then for the drawings of each primary emotion separately. It was found out that extroversion correlates with the use of red colour, while neuroticism does not correlate with the use of any plastic element Psychoticism did not have a typical correlation with the use of any element of the graphic self-expression. Still, most of the correlations between it and the plastic elements are very unusual. Psychoticism namely correlates with the use of those, which are atypical for the subject. Lying disposition correlates with some indi- ------------------------------------------| cators of the whish to cause a great sensation and with carefullcness in expressing. Age is in negative correlation with the use of blue colour and in positive with the use of hatched lines. The characteristics of the graphic symbolization of emotions also correlate with sex. Girls use warm and vivid colours (particularly orange and green) more often than boys. UDC 37.015.3:373.3.06 ZALTKA CUGMAS CONNECTION BETWEEN PARENT'S ATTITUDE WITH REGARDS TO LEARNING AND THEIR CHILDRENS AWARENESS OF THEIR SCHOOL SUCCESS In the article, I present a research which I have carried out with 113 firstgrades, who achieved high results in IQ tests, and their parents. The parents were asked to choose an answer of how they would reach in a situation where the teacher has wronlgy evahited their child's knowledge and in the event of their cild choosing an activity of interest They could choose among the answers which expressed different degrees of accustoming their child to independent problem solving and different degrees of the child's freedom for independent decising making. I found that the firstgrades having the most optimistic expectations about their study achievements were those whose parents treated their study problems seriously, actively participating in their solving or encouraging their children to solve them by themselves. With regards to choosing an interest activity the parents acted in a democratic way, speaking with their child about the positive and negative sides of a decision. UDC 159.922.01 ZORA RUTAR ILC THE GENEALOGY OF THE INDIVIDUAL PSYCHOLOGY AND PSYCHOSOCIAL PRACTICES - A MODEL FOR DIFFERENT READING OF PSYCHOLOGY We intend to reconstruct the discursive and social practical circumstances in that individual psychology was bom. This one is marked by conceptualising individuum as placed in the distribution of all representatives of his group. Thatfore he can be measured with respect on the norm. We will also discuss about bringing up another important corpus of psychological concepts and practices, that is social psichological one. By this examples we'll try to show a metodological model for different reading of psychology that replace treating of psychological concepts and constructs as real existing and psychological practices as selfiinderstanding, thatfore unquestionable. UDK 159.964.2:159.9.01 DUŠANRUTAR PSIHOLOGIJA SKOZI PSIHOANALIZO PODOBE TELESA V našem prispevku smo se lotili področja raziskovanja, ki predstavlja vogelni kamen vsakega razmišljanja o subjektu, saj je telo tekstualna podlaga človekovemu duhovnemu življenju. Tekst telo razreže, zato ne obstaja telo izven tekstualnih mrež. Podobe telesa nas zanimajo tudi zato, ker predstavljajo mejo našega razumevanja sveta in samih sebe. Podobe telesa oblikujejo teater, v katerem verjamemo, da je naša identiteta vsota telesnih funkcij m podob, s katerimi se identificiramo. Naša osnovna teza je seveda psihoanalitična: razumevanje naše identitete je odvisno od tega, koliko smo se sposobni distancirati od podob telesa. UDK 1 Adorno Th. W.: 930.1 CVETKA TOTH NUJNOST ALI KONTINGENTNOST ZGODOVINA ALI DISKONTINUITETA Študija z naslovom Nujnost ali kontingentnost s podnaslovom Zgodovina kot diskontinuiteta obravnava Adornovo pojmovanje zgodovine. Po njegovem se univerzalna zgodovina ohranja samo z diskontinuiteto. V tem kontekstu vidno izstopa kritika Heglovega pojmovanja zgodovine, tj. pojma napredka, ki temelji na sovpadanju med umom in stvarnostjo. Študija tudi govori o Adornovi kritiki Marxovega pojmovanja zgodovine, ki po Adornovi ugotovitvi vse preveč vztraja pri pojmu nujnosti. Po Adomu tako Marxov kot Heglov pojem zgodovine premalo upošteva pojem kontingentnosti. Z njegovo pomočjo Adomo izdela svoje pojmovanje zgodovine v pomenu altemativnosti, saj je zgodovina glede na tragično izkustvo Auschwitza in Hirošime realno soočena s padcem v barbarstvo. Drugi del študije razmišlja na podlagi dialoga med Emstom Blochom in Adomom o naravi utopične zavesti. V preteklosti se je vsebina utopije vse preveč reducirala samo na pojem svobode, in še to pretežno kot notranje svobode. Adomo je zvest svoji materialistični zarezi skozi svet in opozarja še na pojem sreče, ki se mu mišljenje, da bi bilo zares mišljenje, nc sme odreči. Zato je zgodovinsko razvojen optimizem možen samo toliko, kolikor srečo absorbira vase in zgodovine ne misli po Heglovem vzoru kot nekaj, kar je sreči sovražno. UDK 164.21:161.26 DANILO ŠUSTER UVOD V SEMANTIKO MOŽNIH SVETOV Predstavljene so osnovne ideje semantike možnih svetov. Nujno in možno sta intenzionalna stavčna operatorja, semantika možnih svetov pa je eks-tenzionalna redukcija intenzionalnih operatorjev. Motiva za redukcijo izjav oblike 'Možno je, da P" na izjave tipa "Obstaja možni svet, v katerem P" sta dva: pojasni zapleteno (intenzionalno) z bolj enostavnim in že znanim. Drugi motiv se sklicuje na tradicijo razmišljanj o modalnosti. Oba motiva nas vodita k uporabi semantičnih metod standardne predikatne logike prvega reda. V članku je analizirana metoda prevajanja modalnih operatorjev v predikatno logiko prvega reda in uvedba relacije alternative dostopnosti med možnimi svetovi. UDK 1 Brentano F.: 1 Veber F. MA TJAŽ POTRČ BRENTANO IN VEBER Opozorjeno je na podobnost med Brentanovim reizmom in med eko-logizmom. To omogoči pogled na to, kako Vebrova pozna filozofija stvarnosti oziroma realnosti deli isto temeljno zgradbo z Brentanovimi pojavi oziroma fenomeni. UDC 164.21:161.26 DANKO ŠUSTER possibile worlds semantics - introduction Basic concepts of the possible worlds semantics are analysed. "It is possible that..." and "It is necessary that.." are intensional sentence operators. Possible worlds semantics reduces them to extensional language of first-order predicate logic. There are two main motives for reduction of sentences of the form "It is possible that P" to "In some possible world, P". They simplify the complicated intensional idioms by means of extensional machinery and the old philosophical tradition of explaining necessity as universality. Translation of modal notions is explained and the relation of relative accessibility between worlds is introduced. UDC 1 Brentano F.: 1 Veber F. MATJAŽ POTRČ BRENTANO AND VEBER Similarities are pointed out between Brentano's reisra and ecologism. This makes it possible to see Veber's late philosophy of reality sharing the same basic structure with Brentano's phenomena. udc 159.964.2:159.9.01 DUŠANRUTAR psychology through psyhoanalysis part vni. the imagines of the body The main topic of our article arc the imagines of the body, since they represent the cornerstone of every concept concerned with the subject Our thesis is that the body is nothing but the textual basis of subject's mental life, because the body is always carved up by the texts. There's no body outside of the textual networks. Furthermore, the body is of special interest for us, because it represents a horizon of our understanding of the world and our position within it The imagines of the body constitute the theater of our beliefs, where we believe that our identity is a sum of body functions and imagines with which we identify ourselves. Our basic thesis is, of course, a psychoanalytic one: the understanding of our identity depends on our ability to take a distance from the imagines of the body. UDC 1 Adomo Th. W.: 930.1 ~ CVETKA TOTH necessity or contingency history as a discontinuity The study entitled Necessity or Contingency and subtitled History as a Discontinuity deals with Adomo's concept of history. According to him, universal history is only preserved by means of discontinuity. Prominent in this context is Adomo's criticism of Hegel's concept of history, i.e. the idea of progress based on the merging of mind and reality. The study also presents his criticism of Marx's concept of history as being over insistent on the idea of necessity. According to Adomo, both Marx and Hegel's concepts of history take insufficient account of the idea of contingency. By means of this, Adomo forms his own concept of history in the sense of altemativity, as the tragic experiences of Auschwitz and Hiroshima have reverted history to the level of barbarity. The second part of the study is based on the dialogue between Ernst Bloch and Adomo concerning the nature of the Utopian consciousness. In the past, the contents of Utopia had become all too much reduced to the mere idea of freedom and even that primarily in the inner sense. Adomo remains faithful to his materialistic cut through the world, pointing out the idea of happiness to which the mind, if it is to be the mind, must not renounce. In view of this, historically developed optimism is only possible inasmuch as it absorbs happiness, refuting Hegel's view of history as hostile to happiness. UDK 162.6:294.321 LENART ŠKOF FILOZOFSKA DISKUSIJA V TIBETANSKI AKADEMIJI Prispevek obravnava dialektično diskusijo, kakršno gojijo v tibetanskih samostanskih šolah. Podani so osnovni podatki o zgodovini filozofske logike s področja severnega budizma, osnove logičnega instrumentarija ter pravila diskusij in primer diskusije. V nadaljevanju sledi razmislek o in-formalni logiki ter o pojmu diskusije kot filozofske kulture. UDK 329.15(47)"192" MARJAN BRITOVŠEK BOJ TRIUMVIRATA (ZINOVJEV, STALIN, KAMENEV) Z LEVO OPOZICIJO S TROCKIM NA ČELU V Anthroposu bo objavljena serija dokumentov z uvodnimi študijami, ki obravnavajo eno najbolj dramatičnih obdobij v zgodovini mlade sovjetske republike v času, ko je Lenin zapuščal politično prizorišče, njegovi najožji sobojevniki pa so se zapletli v ostre frakcijske boje in je vsak hotel po svoje tolmačiti Leninov nauk. Prvotno je avtor nameraval izdati dokumente v posebnem zborniku pri Cankarjevi založbi, kar pa zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni bilo mogoče. Iz tega zbornika je avtor napravil izbor dokumentov z uvodnimi študijami, ki bralca uvajajo v tematiko. Mnogo kritičnih pripomb leve opozicije je zgodovina potrdila in zato njihove analize niso izgubile aktualnosti. UDK 303.62 FRIDERIK KLAMPFER O NEKATERIH METODAH ZA UGOTAVLJANJE ANKETARJEVIH ŽELJA IN PREPRIČANJ NA PODLAGI DANE REFERENČNE LESTVICE Ena od temeljnih nalog sleherne prepričljive teorije odločanja, ki izhaja iz podmene, da so opazljive akteijeve odločitve bolj ali manj zvest odsev njegovih želja in prepričanj in kot take najprimernejši dostop do njih, je, da nam omogoči določiti na eni strani vlogo, ki jo pri odločanju igrajo njegove želje/vrednotenja, na drugi pa vpliv, ki ga imajo nanj njegova prepričanja o stanju svetu in učinkih njegovega delovanja v njem. Namen članka je podati strnjen pregled nekaterih rešitev omenjenega problema (von Neumann-Morgenstemove, Ramseyeve in Jefreyeve) in izpostaviti njihove prednosti in pomankljivosti. Kljub ugotovitvi, da nobena od rešitev ni optimalna, kar bi lahko vzbudilo dvom v celoten projekt praktične racionalnosti, navaja avtor v sklepu nekatere razloge teoretične in praktične narave, zaradi katerih je takšno prizadevanje vendarle lahko smiselno. UDK 329.15(497.1)" 1945/1952" AVGUST LEŠNIK KRIVOVERCI V KOMUNIZMU -JUGOSLOVANSKA ALTERNATIVA STALINIZMA Avtor v razpravi obravnava v šestih točkah (Bistvo koncepcije KPJ do socialističnega razvoja v Jugoslaviji /1945-48/; Zgodovinske dimenzije ustanovitve Informbiroja; Jugoslovanski "ne" Stalinu leta 1948; Šesti partijski kongres - vsebinski preobrat?; Normalizacija odnosov in novi dvomi; Teoretični vidiki) vzroke, genezo in posledice jugoslovanskega spora s stalinizmom v času IB. Pri tem ugotavlja, da je bil jugoslovanski koncept graditve socializma - do spora z IB - istoveten sovjetskemu. Do spora je prišlo šele potem, ko se jugoslovansko državno in partijsko vodstvo ni strinjalo s sovjetskim vsiljevanjem podrejene vloge v medsebojnih ekonomskih in političnih odnosih, kajti ne gre prezreti, da je bila Jugoslavija - v primerjavi z državami socialističnega bloka -vojaško, politično in kadrovsko neodvisna. Vsiljeni spor je potemtakem povzročil iskanje lastne družbene poti (samoupravljanje). Pri tem avtor opozarja, da se partija - navkljub novemu programu (1952) ne odreka oblasti oziroma vodilni idejni vlogi v tako proklamirani samoupravni družbi. To pa predstavlja tisto točko, da se novonastajajoči družbeni sistem ni mogel iztrgati iz okvirov stalinizma; pot k jugoslovanskemu "neostalinizmu" je bila odprta. UDC 303.62 FRIDERIK KLAMPFER SOME METHODS FOR ESTABLISHING THE AGENT'S DESIRES AND CONVICTIONS AS BASED ON A GIVEN PREFERENCE SCALE For a decision theory bayesian type the agent's decisions (to act rather in this than in that way) result from his beliefs about the state of the world (i.e. about the possibility, that this or that statement, describing certain relevant state of the world would turn out to be true) as well as from his assessments of the outcomes, that his actions would probably yield in this kind of world. Therefore one of its main tasks is to provide a satisfying criterion for distinguishing the contributions of agent's beliefs (i.e. his assessment of the probability that the action will have the outcome he expects) from the contributions of desires (i.e from the assessments of desirability or utility of the expected outcome). The article offers a short survey over some proposed solutions (von Neumann-Morgenstem's, Ramsey's and Jeffrey's), arguing that none of them is entirely satisfactory, but concluding that despite this fact there are enough good reasons (theoretical as well as practical ones) for everyone to insist on attaining more clarity and consistency in her system of beliefs and desires and that for this purpose each of the proposed solutions can be a useful device. UDC 329.15(497.1)"1945/1952" AVGUST LESNIK "THE COMMUNIST HERETICS" - THE YUGOSLAV ALTERNATIVE TO STALINISM In the paper, the author deals in six oints with the causes, the evolution and the consequences of the Yugoslav conflict with the stalinism in the time of Inform Bureau. These points are: the essence of the Yugoslav Communist Party concept on socialist development in Yugoslavia (1945-48); Historical dimensions of the establishment of Inform Bureau; The Yugoslav "No" to Stalin in 1948; The sixth congress of the Party - a substantial change?; The normalisation of relationship and new doubts; Theoretical aspect. He concludes that the Yugoslav concept of the socialist construction and the Soviet were identical until the conflict with the IB. The conflict only arose after the Yugoslav state and party leadership had refused to play an inferior role in the political and economic relationship with the Soviets which the letter were imposing. Saying this, one must not overlook the fact that unlike other socials states, Yugoslavia was military, politically and otherwise independent from the Soviet Union. The imposed conflict, therefore, compelled Yugoslavia to search for its own way, which eventually found expression in self-management Here the autor points out that Party, despite a new programme (1952) did not give up power and a leading ideological role in the newly proclaimed self-management society. This provers that the newly formed social system could not break away from the Stalinist framework. On the contrary, it paved the way to the Yugoslav "neo-stalinism". UDC 162.6:294321 LENART ŠKOF PHILOSOPHICAL DEBATE IN THE TIBETAN ACADEMY The article deals with dialectical debate cultivated in the Tibetan monastic schools. Basic data on history of philosophic logic from the region of northern Buddhism, the elements of logic instrumentality and the rules of debate as well as an example of debate, are presented. In addition, there is a reflection on in-formal logic and on idea of debate as a philosophic culture. UDC 329.15(47)"192" MARJAN BRITOVŠEK STRUGGLE OF THE TRIUMVIRATE (ZINOVJEV, STALIN, KAMENJEV) AGAINST THE TROTSKYS LEFT-WTNG OPPOSITION Anthropos is about to publish a scries of documents preceded by introductory studies, dealing with one of the most dramatic periods in the history of the young Soviet republic. When Lenin was withdrawing from the political stage, his closest fellow-combatants became involved in an intense struggle between the different fractions in which everyone was interpreting Lenin's doctrine in their own way. Originally, the author intended to publish the documents in a collection by Cankarjeva Založba Publications, however, due to lack of finance, this has not been realised. He has therefore made a selection of the documents together with introductory studies to introduce the reader to the topic. In the course of history, several left-wing criticisms have been confirmed which makes them interesting even today. UDK 330.342.11(5) LUDVIKČARNI O AZIJSKEM PRODUKCIJSKEM NAČINU Avtor razpravlja o azijskem produkcijskem načinu. Povod za razpravo je razpravljanje Perry Andersona o tem načinu proizvodnje v knjig "Rodovniki absolutistične države", kije izšla v slovenskem prevodu. Avtor meni, daje Marx z azijskim produkcijskim načinom označeval najstarejše razdobje v razvoju človeštva. V korist take razlage pričajo tudi Andersonove navedbe Marxovih besedil. Preseneča, da Anderson tega ni opazil in Marxov pojem azijskega produkcijskega načina razlaga kot azijsko dokapitalistično razredno strukturo. UDK 573.01 IGOR JERMAN RAZVOJ BIOLOŠKIH PARADIGEM Z izjemo tega stoletja sta v zgodovini biologije biološko misel obvladovali dve osnovni paradigmi. Prva, vitalistična, korenini v Aristotelovem delu in prepoznava v življenju določeno esenco, "navdahnjeno" z namenom oziroma ciljem. Druga, mehanicistična, korenini v Demokritovi misli in trdi, da življenje vodijo deterministični zakoni, značilni za vso naravo; ni nobenih teoloških vzrokov. Medtem ko se v prvi zasnovi organizmi ne morejo reducirati na svoje dele, je to osnovna postavka druge paradigme. Skozi vso zgodovino raziskovanja življenja je prevladovala bodisi ena bodisi druga paradigma, medtem ko je bila druga v opoziciji. V dvajsetem stoletju je bil zaradi epohalnih odkritij na področju molekularne biologije vitalizem zavrnjen, medtem ko je mehanicizem doživel svojo močno uveljavitev. Toda namesto vitalizma je vzniknil modemi orga-nicizem, ki ne zagovarja niti višjih sil niti redukcionizma. UDK 165.431 BOGOMIR NOVAK ZA PLURALNI POJEM EVIDENCE Pojem jasnosti ni enopomenska kategorija, ampak je večpomenska glede na predpostavke določene civilizacije in kulture. Jasnost je plod 'evidence' -uvida v stanje stvari in odnose med ljudmi. Evidenca je vsakdanje-zdra-vorazumska in znanstveno-kritična. Evidenca je sporen spoznavnoteoretski jjroblem. Lahko je absolutna le v določeni (spoznavni) teoriji, sicer je relativna. Če danes govorimo o nepojasnjenosti določenih afer, umorov, kriminalnih dejanj itd., je to zaradi 'skritosti resnice', netransparentnosti sveta, medijske manipulacije in indoktrinacije, nove začaranosti ali "nove nepreglednosti" (Haber-mas), ki je nastala z umikom univerzalnih ideologij. Ni nenavadno, da ostanemo na poti od subjektivnih k objektivnim evidencam na pol poti. UDC 165.431 BOGOMIR NOVAK THE PLURALITY CONCEPT OF EVIDENCE The idea of clarity is not a single but a multi-meaning category with regards to the assumptions in an individual civilisation and culture. Clarity is a fruit of "evidence", i.e. the insight into the state of affairs and into human relationship. Evidence is both everyday-commonsensical and scientic-critical. It is an arguable problem of cognitive theory. It can only be absolute in a certain (cognitive) theory, otherwise it is relative. When today we talk about unexplained affairs, homicides, criminal acts etc., it is due to the "concealment of truth", the lack of transparency in the world, the media manipulation and indoctrination, and the new enchantment or "lack of clarity" (Habcrmans) which ocurred with the withdrawal of universal ideologies. It is not unusual, therefore, to remain halfway on the road from the subjective to the objective evidences. UDC 330.342.11(5) LUDVZK ČARNI THE ASIAN PRODUCTION SYSTEM The author discusses the Asian production system. The motive for it comes from Perry Anderson's discussion on this system in the book 'The Pedigree of an Absolutist State", which has been published in Slovene translation. The author belives that Marx denoted the Asian production system as the oldest period in human development In support of his interpretation Anderson quotes Marx's writings. It is suprising that Anderson has not noticed it and he interprets Marx's concept of the Asian production system as an Asian type precapitalist class structure. UDC 573.01 IGOR JERMAN THE DEVELOPMENT OF BIOLOGICAL PARADIGMS In the history of biology, with the except for this century, we had two basic paradigms concerning life. The first, vitalistic, has its roots in Aristotle and sees in life a certain essence imbued with a purpose or goal. The second, mechanistic, has its roots in Democritos and argues that life is governed by deterministic laws characteristic for all nature: there are no teleological causes. While in the first concept organisms arc not reducible to their parts, they definitely are in the second. Throughout the history of scientific investigation of life either first or the second paradigm was in force while the other was in opposition. In this century, owing to the great and fundamental discoveries of molecular biology, vitalism was refuted, while mechanicism triumphed. In place of vitalism however, there emerged modem organicism which neither advocates higher powers nor reductionism.