V apomln «v. Clrlla ln Uetoda. Kdo sta častita moža ? — je podoba ko Grecije mnihov; Ino pa vajno blago? — bukve helenske so skor. »Klicali naju« — povesta — »so knezi slovenski; neseva Vero pa knjige svete, kakor umevne so jim.« Draga sta brata, Ciril pa Metodi! kako zaželeli Vaju Sloveni so že, slišati božji poduk. 0 pač kmalo prišla sta tje do meje Slovenje, Jela cveteti lepo vera je Kristusova. Zaliga sadeža rast pa vihar polnočni zatare; Kjer zgol ptujci dero, ptuj je še daljni Sloven. Zdaj med ljudstvo novo zasejati besedo nebeško, Pride sem Italijan, bliža se tudi Bavar. Ali po rodu leteh ni jezik, umeti ne more Lahko Sloven besedi; vnet za resnico pa je. Vama neznana pa ni govorica preblaga Slovena, Glas mu je vajnih ust kot materinski sladak. / ( Zbrati za vama hiti pod znaminje križa se narod, Srečno nebeški si mir v vajnimu vodstvu dobi. Z glasi domačmi Bogii čast daje ko Grek pa Latinic; Kar razodel je Gospod, bere po svoje celo. Če za viši edinost tu Sloven se k latinšini druži, On ne pozabi nikdar, kar se po vama je učil. Sveta moža! še prosita za rod, ki sta kdaj ga vodila, V njem duh vere de bo vedno nezmagan ostal.