MARA GREGORIČEVA: Lažniva Danica. Igra v dveh dejanjih. OSEBE: D u š a n, trgovcc v Trstu. J a r m i 1 a, njegova soproga. Danica, njuna hLi. Jožlca, služkinja. K m e t i c a, njena mati. K m e t, njen stric. Prvo dejanje. lzba s preprostlm pohištvom, kjer pa ne sme manjkati omarice in ure na stenl. Omari na- sproti je v kotu nizek stolčck in ob tem velika košara z različnim perilom. Na stolčku je likalnik s podlogo. Pred pogrnjcno mizico stoji Jožica, ki lika. Zlikano perilo polaga na klop poleg mize. Danica sedi s prekrižanimi rokami na stollcl in jo glcda. 1. prlzor. Danica, jožica. Danica: Kako me veseli, Jožica, da te je mamica vzela v službo. Jožica: A jaz vam ne morem opisati zadovoljnosti, da sem pri tako dobri družini. Danica: Toda tvoji materi je bilo gotovo težko ločiti se od tebe! Jožica: Nikakor ne, Danica! Ko je vaš oče pisal k nam, so moji starši jokali od veselja. Danica: Kako to? Moji starši pa bi me ne pustili od sebe! Jožica: Ljuba moja Danica! Jaz pač nisem bogata ko vi in nisem niti nikaka gospodična. Že v mladosti se moram učiti, kako se služi denar. Danica: Ubožica! Ali boš to znala sama od sebe? -*. 10 «— i V- ". 3ožica: Moji starži so me poslali z dotna z najboljšimi navodili, in ako se ravnam po njih, mi ne bo žal; prepričana sem, ako zadovoljim vaše mile roditelje, da bom tudi svoje. Danica: O, moj oče in tudi moja mama sta dosedaj jako zadovoljna s teboj! Pa kako bi ne bila tudi zanaprej, saj si ti, Jožica, tako prijazna in pridna. Jožica: Preveč me hvalite, Danica! — Danica: Govorim, kar je resl Ti naprimer si preprosta kmetica, a bolje šivaš in krpaš ko jaz. Jožica: Kar znam, sem se naučila v šoli. Danica: Tudi jaz zahajam v šolo in imam — kakor veš — celo domače učitelje in vendar tako malo znam. Jožica: Seveda, ljuba moja Danica! Samo pač ne gre v glavo, in vsi domači učitelji malo pomorejo, ako se učenke tudi same ne potrudijo. Danica: Ampak mene učenje ne veseli; igrače so vendarle bolj zabavne. Jožica: O, da bi bila jaz lako imovita ko vi, bi se učila neprene-homa. In ne le, da zadovoljim staiše, marveč ker je učenje dandanes pTe-potrebno in koristno tudi za poznejša leta. Danica: Pametno govoriš kakor stara ženica, zato trdiš najbrže prav. Veš kaj, Jožica, posnemati te hočem odslej! Jožica: Oh, likalnik se je že ves ohladil. (Položi ga v kot k omari.) Danica: Tetn bolje! Boš pa sedla k meni in mi povedala kako lepo pravljico. Jožica: Pravljice pripovedujejo zvečer, ko je vsako nujno delo opravljeno. Sedaj moram iti pospravljat v gospejno spalnico. (Spravi skupaj odejo z mize in jo položi vrhu košare.) Danica: Pospraviš lahko kasneje! Jožica: Ne, ne! Dolžnost me kliče ravuo sedaj. (Vzame zlikano pe-rilo in odide.) 2. prlzor. Dsnica sama, kasneje DuSan. Danica (vstane): Vedno je po opravilih, nikoli se ne navelifa dela. Kaj naj pa jaz počnem? (Ozira se.) Pisati? Nimatn voljel Plesti? Uh, še manjl Kako mi je dolgočasno. (Približa se stolici, na kateri sedi punčka.) O, moja punčka je vendarle mična zabava. (lzprehaja se z njo.) Dušan (se prikaže ob vratih in obstoji z resnim obrazora): Že zopet lzgubljaž čas z igračami! No, čudno pač ni, če se učiteljica vedno pri-tožujel Danica (spočetka obstoji osramočena): Saj si mi ti, oče, sam kupil punčko. Dušan: Ustregel sem tvoji želji, ker si mi obljubila, da se boš mar-Ijiveje uiila. Toda ti mi ne piizadevaš nič dmgega, nego da trosim denai po nepotrebnem. (Stopi par korakov naprej.) Danica: Pa se bom učila, očkal Ne jezi se! Dušan: Tisti »bpm" imaš vedno pripravljen. Kako pa je z glasbo, si se li naučila? Danica: Sem, oče! Dušan: Kdo ve, ako je res? I Danica: Dosedaj sem se učila! [ Dušan: Pa računstva si se navadila? I Danica: Vse poštevanke znam na pamet prav gladko. i Dušan: Prepričati se hočem! Povej mi poštevanko od 7! I Danica (jako polagoma računa): 1 X7 = 7, 2X7= 14, 3X7 = I = 21, 4 X 7 = 28, 5 X 7 = (Obtiči.) I Dušan: A tako znaš? [ Danica: Samo to sem pozabila, očka! I Dušan: Poznamo se, da! Pokaži mi slovniško nalogo! [ Danica: Spisala sem jo, oče, ali črnilo se mi je razlilo po nji, pa jo I spišem vnovič. I Dušan: Vse svoje zvezke mi prinesil I Danica: Oh, oče! Ne raorem! Mame še ni doma in ona ima ključ I pri sebi. f Dušan: Kaj? Ni dovolj, da se vedno igraš, še lagati se upaš? Več j dni Ieže pisanke v omari, a molčal sem, ker sem se hotel prepričati, do I kam sega tvoja lenoba. t Danica (kloni glavo in obstoji osramočena). I Duša n: Idi mi izpred oči! Z vsakim dnem si nevednejša in hudobnejša. t Danica (odhaja jokajoča). K • ¦ 3. prlzor. F DuSan sam, kasneje Jarraila. Dušan: Kaj naj vendar naredim z njo, da se mi poboljša? Vse moje prizadevanje je brezuspešno, a to le zato, ker ji mati daje potuho. (Stopa po sobi in maje z glavo.) Jarmila (vstopi vsa preplašena): Kaj pa je naredila Danica, da se zopet joka? Dušan: Popolnoma nič ni naredila, zato se nemarnica tudi joka. Jarmila (sklene roke): O, ubogi moj otrok! Edino njo imamo, in vendat jo opominjaš nepvestano. Dušan: Sedaj pa se še ti kremži! Brezpotrebno je nikoli ne grajara. Z njo ravnam, kakor zasluži, ampak ti jo neprenehoma božaš, naj je mar-Ijiva ali nemarna. In v vsem ji ugodiš, kar poželi. Jarmilar Ali naj pustim, da se joče, da dobi še kako bolezen? Dušan: Pazi, da ji danes ne obljubiš ničesar, da vsaj spozna svojo krivdo. Jarmila: Misliš, da imam trdo srce kot ti? Obljubila sem ji, da jo povedem v zverinjak, samo da sem jo potolažila. Dobra kupčija Kar sadja smo prcveč dobili, Učeni smo, deliti znamo, Pa bi ne žvizgali, ne peli, prodamo ga za zlat denar, in hitro je napravljen sklep: ko vsakdo je tako bogat pa bomo novce razdelili za očka pul in pol za mamo, in ve, da bodo cveti beli in jih po pameti trošili potem pa vse, kar njima damo, spet v sladko sadje dozoreli, za to in 0110 lepo stvar. lepo zrožlja v naš lastni žep! nam v roke padli kot zaklad! E Oangl. ______^__ -~. 14 .^- Dušan: O, ubogi jaz! Tukaj ne opravim ničesar, ako ne izvršim svo-jega sklepa. Javmila: Za sveta nebesa! Kaj si pa sklenil? Dušan: Danica mora proč z doma, v kak zavod, raed tuje ljudi, ki jo bodo znali vzgajati in bodo umeli za dobro plačilo narediti iz nje to, česar raidva ne moreva! Jarmila: Kako sem jaz nesrečna! Edinega otroka imam, in še tega mi odtrgaš. Kako si ti brezsrčen. Ali se ti ne smili? Čemu naj se zmeraj uči, saj je dovolj imovita, da bo živela vseeno, čeprav si sedaj ne rauči glave z učenjem. Dušan: Govoriš brez pomisleka! Ali misliš, da zadostuje bogastvo? S čim pa naj se ukvarja, ko doraste v mladenko? Ali naj drži vedno roke križem? Jarmila: Saj naredi, kar ji naročimo. Dušan: Ali si se prepričala, da naredi? Ti torej ne poznaš njenih napak. J a r m i 1 a: Napake ? Ka j bi se pri otrokih govoiilo o napakah! Otvočja je! Ko postane pametneja, ne bo imela nikakih pogreškov. Dušan: Draga tnoja Jarmila! Ti v svoji preveliki ljubezni do Danice ne opaziš ničesar. Jaz pa jo gledam s treznimi očmi. Ti meniš, da se pri otroku ni treba ozirati na napake? Jaz pa ti rečem: ako je kdo v poznejših letih razuzdan, nemaren in hudoben, so mu krivi starši, ki so mu v otroških letih vse dovolili. Jarmila: Kaj pa si zapazil na Danici slabega? Dušan: Danica je lena, lahkomiselna, nespametna in lažniva. Jarmila: Otrok je še! Dušan: V enajstem letu je, lahko bi že nekaj razuraela. Le pomisli na Jožico. Štirinajst let ima, a po razumu jih kaže dvajset. Jarmila: Nikar je preveč ne hvali, Dušan! Vsaka nova raetla lepo pometa. Kadar bo Danica v njenih letih, bo že boljša. Dušan: Če ostane doma, nikakor ne! Jarmila: Pa tudi od hiše ne sme. (Joka.) Siromašno moje dete! Dušan: No, bomo videli! Pustimo to, ker imamo drugo opravilo;saj pridejo danes gostje k obedu, ne? Jarmila: Seveda pridejo. Idiva, idiva, da kaj ne pozabiva. (Odhajata.) 4. prizor. Danica, kasneje Jožlca. Danica (priskaklja vesela pri drugem vhodu): Končno so se pomirili. Poslušala sem pri vratih, kako so se pričkali moji starši zaradi mene. Moja mamica je res ljubezniva, še celo jokala je po meni. Oh, kako jo imam rada! Pa tudi očeta ljubim jako; skoro rajši ga imam, četudi se čestokrat jezi natne. Tako dober je, in kadar ga slušam in me učitelj pohvali, takoj me iznenadi s kakitn darilcetn. Mati pa, ha-ha-ha! —. 15 «— "¦¦•¦_ Jožica: Kako je to, Danica, da se sedaj tako razposajeno smejete, ko ste maloprej jokali. Danica: Kako bi se ne smejala, Jožica. Le pomisli! Mati me povede popoldne v zverinjak, samo ker sem se jokala. Jokala pa sem se zato, ker me je oče karal. Jožica: Gospod je storil morda prav! — Danica: Seveda je storil oče prav. Zato mi je bilo tudi žal, da sem ga razžalila zopet, ko je vendat tako jako, jako dober. Jožica: Oba, oba, vaš oče in maraa sta jako dobra. Zato pa ubo-gajte ju, Danica! (Ozira se okolo, kakor da nekaj išče.) Danica: Kaj pa iščeš? Jožica: Svojo ruto iščem, ker me kuharica pošilja v prodajalnico. Saj veste, da pridejo danes gostje k obedu! (Dobi ruto in odide.) Danica: A — gostje pridejo? Tembolje. Sedaj imajo torej vsi dosti opravila. Brez skrbi sem, da ne pride kdo v to izbo. In mati niti ne opazi, da sem ji vzela ključek iz torbice. (Izvleče ga iz žepa.) Najlepšo priložnost imatn, da pregledam lahko vso omaro. (Gre k omari in jo odklene.) Joj, koliko sladkih reči! Pa kam bi skrila? Moj žep je pretesen. Tam v košari dobim gotovo kak robec. (Gre h košu, pobrska in izvleče rdeč robec.) Tukaj noter vtaknera vse, kar vzamem. (Vrne se k oraari in napolni robec z raz-nimi slaščicami.) Ako vzamem to pomarančo, se niti poznalo ne bo. In iz te sladkornice izmaknem nekoliko čokolade. Tako! Robec je že navrhan. (Zveže ga.) Ali katn naj ga sedaj ponesem? Ako grem v svojo sobo, me lahko kdo zapazi. Kar tukaj na dno koša skrijem. A da ne pove Jožica ni-komur, ji dam par bonbončkov, pa bo! (Gre zopet k omari.) Kar še vzamem, snem sproti! Oho! Tudi smetana je na polici. Ej, takoj jo pokusim! (Vzarae kozarec, ki ji pade in se razbije.) Ojoj, nerodnica! Kaj naj pa narcdim sedaj? Matere se sicer ne bojim, ali očeta me je sram. Oh! E, kaj bi togovala. Črepinje kar skupaj spravim in jih za sedaj skrijem za steklenico, da ne bo nihče kaj spoznal. In tudi jaz se zmuznetn proč od tukaj! (Zaklene omaro, gre proti košu in vtakne ključ.) Pa naj bo še ključek tukaj med perilom, da ga ne izgubim. 5. prizor. Prejšnja, Dušan, kmetica, kmet Dušan: Ali ni Jožice? Kje pa je? Danica: Ni dolgo, kar je bila tukaj, ali odšla je z doma, ker je ku-harici nekaj manjkalo. Dušan (oberaa): No, pa sedita (Ponudi jiraa stol), da se nekoliko od-počijeta. Jolica se bržkone kmalu povrne. Kmetica (sede): Zahvalim, gospodar! Kmet: Ali ste zadovoljni z našim dekletom? Kmetica: Jaz sem jo prav poučila, preden je odšla z doma, ali kdo ve, če se ravna po mojih naukih. Dušan: Jožica je prav marljivo in pokomo dekle. -^. 16 «— Kmel: Veseii me, gospod! Danica: Nekaj čujem! Zdi se mi, da se je Joiica že povrnila. Ali naj pogledam, oče? Dušan: Le pozvedi, in ako je doma, naj pride urno sem. Danica (odhaja. Ko je pri vratih, trči v Jožico): Glej, kdo te pri-čakuje! Jožica (smejoče): O, mati moja! (Objame jo.) Zdravi, striček! (Z obema rokama niu stisne desnico.) Kmetica (si nagloma obriše solze): Dobro izgledaš, odkar te nisem videla. Kmet: Pozna se ti, da ti v tej hiši ničesar ne manjka. Jožica: O, prav nič! Gospod in gospa in tudi ta (pokaže na Danico) mlada gospodična — vsi so tako prijazni z menoj. Dušan: Dokler si pridna in dobra, ostanemo vedno prijazni s teboj. Sedaj pa ostani s svojimi sorodniki, da se z njitni pomeniš. Še bolje je, ako jiti povedeš v svojo izbico. Jožica (se mu pokloni in odide z obema skozi srednja vrata, dočim ideta oče in hči skozi druga). (Zavesa pade.) Drugo dejanje. Soba iz prvega dcjanja. 1. prizor. Jožica. Jožica (skozi stranska vrata): No, hvala Bogu! Z obedom smo kmalu pri kraju. Mnogo opravila imatn danes, ali kaj zato, ko sem tako zadovoljna. Svojo mamico imam tukaj; oh, kako dolgo se nisva videli! Pa kako je trudna, ubožica. Nadejam pa se, da se skoro odpočije v moji izbici. In tudi striček je prišel. Dobri striček. On se pa ne čuti prav nič spehanega in si je šel ogledovat mesto in morje. Tudi mamica si ga mora ogledati, ali zvečer, ko bo ves Trst razsvetljen in ko bo vse polno ladij plavalo po raorju. Drevi mi gospa gotovo dovoli \z hiše. Prav zato hočem sedaj pregledati perilo, da li ni kaj raztrganega in da me ne zaloti gospodinja praznih rok. (Vzame stolček, sede nanj blizu košare in potegne za kos tkanine ter zapazi ključ.) Odkod je pa ta ključ? Moj ni, dasiravno je bil v mojem predalu. Aha! Gotovo je od oneomare! Prepričati se hočem takoj. Ako je od oraare, ga shranim, da se ne izgubi! — (Stopi k otnari in jo odklepa.) 2. prlzor. Prejšnja, Jarmila, kasneje Dušan. Jarmila (srdito vstopivša): Kaj pa ti tam delaš? Jožica: Oprostite, gospa, ta ključ . .. Jarmila: Nič ne oprostim! Rada bi vedela, s kako pravico brskaš po naši omari. -^. 17 *- Jožica: V košu sem dobila ta ključ in da se ne izgubi, sem se hotela prepričati, kam spada. Jarmila: Tisti ključ je moj, ali rada bi vendar vedela, kdaj si mi ga ukradla iz torbice. Jožica: Ukradla? Oh, gospa! Ne mislite kaj takega o meni! Jarmila: Molči! Dobro, da sem prišla o pravem času. Sicer, hm, kdove? (Gre k omari, jo odpre in zapazi razbito kupico.) A tako sladko-snedna si ko mačka?! Sramuj se! Smetane si se hotela nalizati in si pri tetn razbila kozarec. Joj, in toliko slaščic si mi snedla! Ti zlobna tatica! Jožica: Jaz, gospa, niti ene ... Jarmila: Tiho bodi! Če nisi pojedla, si pa kam skrila. Gotovo si v nagiici utaknila v koš. Jožica: Oh! Jarmila: Le vzdihaj le, ampak če kaj najdem, te osramotim pred vsemi gosti. (Gre h košari, pobrska in izvleče robec.) Aha! Tukaj je plen! Za kazen pridi takoj z menoj v jedilnico! (Prinie jo za roko.) Jožica (zajoka in se brani): Ne grem! Krivo me sodite, gospa! Dušan (ob vratih): Kaj pomeni ta krik? Jarmila: Prav, da si prišel, Dušan! Od danes naprej ne boš imel več prilike hvaliti tega dekleta. Dušan: Kako to, da ne? Jarmila: Zato, ker mora še danes odtod. Dušan: Kako pa, da mi njeni sorodniki niso davi ničesar omenili? Jarmila: Saj sorodniki še ničesar ne vedo o vsem, kar mi je nare-dila. Domov jo pošljem jaz, jaz! Dušan: In zakaj, Jarmila? Jarmila: Zato, ker je nesratnna tatica. Le poglej, koliko slaščic {dvigne navrhani robec) mi je ukradla tam iz omare! Iti vse to je skrila tamkaj v košari. Dušan: Tega ne verjamera! Jarmila (užaljeno): Torej sem lažnivka jaz? Dušan: Ne, tega ne mislim ravno. Kdo ve, kako je bilo, Jarmila. Jaz sumim nekaj, ljuba soproga! Ti, Jožica, pojdi za sedaj v svojo izbicol Jarmila: In spravi s svojo materjo vse svoje cape, da mi prej izgineš izpred oči! Jožica: Grem, gospod! Ali prositn vas, ne mislite kaj takega o meni. Nedolžna sem! (Zajoka.) Dušan: Ne jokaj, Jožica! Ako si kriva ali nedolžna, zvem še danes. Sedaj idi! Jožica (odhaia otožno skozi srednja vrata). (Konec.)