Anketa o celibatu Odsek učiteljic pri sekciji JUU je v preteklem mesecu razposlal svojim poverjenicam okrožnico z vabilom, naj zbero med tovarišicami podatke in podrobneje opišejo, kakšen je bil med učiteljicami odmev uredbe o uvedbi delnega celibata, da ponovno pokažemo na vso njeno brezsmiselnost in krivičnost. Odziv na vabilo je bil nepričakovano velik, odgovori pa so pokazali, da so učiteljice v svojih mnenjih in zapažanjih precej soglasnc. Odgovarjale so nam neporočene in poročene, kakor tudi brezposelne tovarišice in vse so se izrekle proti celibatu. Kako tudi ne? Uredba o celibatu pomenja povratek v one čase, ko so starši izbirali svojim doraslim otrokom moža, danes pa ga učiteljicam določa zakon. V primeru, da si učiteljica ne izbere moža po določbah zakona, mora zapustiti službo ali ostati neporočena. Za učiteljice pomenja ta uredba omejevanje osebne svobode in kratenje državljanskih pravic, ki nam jih daje ustava, ko govori o enakopravnosti vseh državljanov. In vendar si sme vsak drug državljan, razen učiteljice, izbirati življenjskega druga po svojih čustvih, kar daje zakonu edino moralno in etično podlago. Zakon, sklenjen na preračunanosti, je nemoralen in ponižuje moža in ženo. Uredba sama bo imela težke posledice. Učiteljica bo raje ostala neporočena, kakor da bi ustanovila družino, ki bi bila že vnaprej obsojena na pomanjkanje in težko življenje. Sama bo morala neprostovoljno živeti nenaravno življenje, če noče, da bi ji kdo očital nenravnost. Torej manj družin, manj potomstva, več nez,adovoljnih ljudi, ki se čutijo ogoljufane za svoje naravnc in državljanske pravice. Uredba o celibatu tudi ni rešila vprašanja brezposelnosti v naših vrstah, kakor ga ni rešila uredba o izgubi draginjskih doklad poročenih učiteljic, čeprav se je to takrat naglašalo in bi bil to omogočal tudi finančni efekt teh odtegljajev. Ker amandma o celibatu ponižuje učiteljico v manjvredno državljanko ter ji krši njene naravne pravice, je krivičen in zato bomo trdno vztrajale pri svoji zahtevi, da se ukine. Ne moremo pa se strinjati s stališčem tovarišice, ki zahteva, naj se ta uredba v primeru, da ostane za nas v veljavi, razširi tudi na ostale državne uradnice. Borimo se raje za to, da se nam vrnejo naše pravice, a boljši položaj žena v drugih poklicih naj nas vzpodbuja, da v tej borbi vztrajamo! Tudi v odgovorih na 2. točko, kako bi bilo treba rcšiti vprašanje učiteljic pravično in najbolje, se tovarišice precej strinjajo. Nekatere zahtevajo za učiteljico pravico, da sama izbira, ali naj po poroki še izvršuje poklic ali naj ostane doma. Druge predlagajo, naj bi one učiteljice, katerih možje lahko sami vzdržujejo družino, opustile po poroki svojo službo in naj bi se jih upokojilo po njihovih službenih letih. Vzrok, da ostane večina poročenih učiteljic še nadalje v službi, nam je vsem dobro znan. Moževi dohodki ne zadostujejo za dostojno preživljanje obeh zakoncev, a če pridejo še otroci, je lepe zakonske sreče knnalu konec. Četudi ima mož akademsko izobrazbo in izvršuje poklic inženirja, sodnika ali kakega drugega uradnika v državni službi, je njegova plača šele v poznejših letih tolika, da družina lahko pogreša ženin zaslužek. Ali bi bilo pravično zahtevati od žene, ki je delala 20 ali šc več let v poklicu, da bi po tolikih letih službe podala ostavko brez vsake odškodninc za svoje službovanje? Pravico do upokojitve ji daje zakon le v pTimeru, če je bolna več kot 1 leto. — Po statistiki, ki jo je sestavila naša organizacija, je procent onih poročenih učiteljic, ki žive vsaj navidezno v dobrih gmotnih razmerah, zclo majhen. V veliki večini so one, katerih zaslužek je za vzdrževanje družine nujno potreben. Mogoče bi mnoge izmed njih raje ostale doma, zlasti še, odkar se njihovo delo plača skoraj polovico manj kakor delo ostalih tovarišic in tovarišev, če se ne bi zavedale, da bi s tem pahnile svojo družino v bedo. Sicer se pa tudi druge žene, n. pr. zdravnice, advokatkc, obrtnice po poroki ne odrečejo poklicnemu delu. In ali je že kdaj kdo zahteval, naj se kmečka žena posveti samo gospodinjstv^i v najožjem smislu besede? Poglejmo na poklicno udejstvovanje žen še iz drugih vidikov! Kakor je sodelovanje žene v javnem življenju potrebno za skupnost, tako je važno tudi za njo samo. A. Vode piše v knjigi »Zena v današnji družbi« takole: »Žena v poklicu pojmuje življenje vse drugače nego žena, ki se ukvarja samo z gospodinjstvom. Poklic ji širi obzorje, omogoča ji razumevanje družabnih pojavov ter njihovo medsebojno povezanost. Skupno delo z drugimi razvija njen socialni čut, ki se je prej omejeval samo na oboževanje lastnih otrok. Spoznavati začne, da pomenja njen dobrobit tudi dobrobit njene okolice in obratno. Skupne težnje privedejo tudi njo v krog njenih stanovskih tovarišev in tovarišic — polagoma pričenja spoznavati pomen solidarnosti. — Obenem pa postaja žena enakovreden državljan tudi v tistih državah, kjer še ni pisanega paragrafa o ženski enakopravnosti... Zato se pa žena tudi kot mati ne sme odreči pravici do poklicnega dela, ki jo more z otroki in z možem samo zbližati. Zena ni nikdar samo rodila in vzgajala otroke, vedno je tudi s svojim delom prispevala k vzdrževanju družine. Če se je danes način pridobitnega dela izpremenil, s tem nikakor ni postalo to delo samo na sebi za ženo nekaj nemogočega, nenaravnega...« — Večkrat je bilo tudi že povedano in podprto z dokazi, da brezposelnosti v našcm poklicu niso krive poročene učiteljice. Če bi se hotelo zadostiti najnujnej šim potrebam organizacije našcga šolstva, bi bili lahko nameščeni vsi brezposelni učitelji. Naše načelno stališče je, da imej vsaka učiteljica, neporočena kakor poročena, pravico do izvrševanja poklica. Ponovno pa naj se uveljavi zakon, da se lahko upokoje na lastno prošnjo učiteljice-materc, ki imajo več ko troje otrok. V odgovorih na 3. vprašanje okrožnice izjavljajo tovarišice, da se njihovo delo ravno tako uvažuje kakor delo tovarišev, odnosi napram prebivalcem so prav dobri zlasti tam, kjer je učiteljica z visem svojim bitjem stopila v družino svojega službenega kraja in postala v njem doma. Ko je prišla med ljudi, ki jih ni videla nikdar prej v življenju, jim ni ostala dolgo tuja. Spoznala je najprej njihove otroke, potem pa je stopila še k staršem. Nezaupanje je kmalu minilo, ko so spoznali, da razurhe njihove težave in da bi jim rada pomagala. Sama pa je uvidela, da se mora še vedno učiti, ako hoče odgovarjati na mnoga vprašanja, ki jih ji zastavlja življenjt vseh teh Ijudi. Res ji vzamejo priprave za šolo in delo med ljudstvom skoro ves prosti čas, vendar je tudi za to odškodovana: dolgočasje ji je tuje, občutka osamljenosti ne pozna. V borbi za enakopravnost pa bo tudi ona lahko pokazala na delo, ki ga vrši iz ljubezni do dela samega in v zavesti, da izpolnjujc dolžnosti, ki jih ji nalaga poklic. — V krajih pa, kjer »damc« ocenjujejo učiteljico samo po njeni obleki ali tam, kjer »boljša družba« smatra, da ne more sprejeti neporočcnc učiteljice v svojo sredo, se učiteljica gotovo ne bo preveč žalostila. Svoj prosti čas bo znala izkoristiti bolje, kakor da bi poslušala prazno govorjenje gostilniških družb. — K. L.