Številka lO.	Izdaje in ureduje Srečko MagoliČ.	Leto II. 1887.
Vsak pevec poje, kar ga peti mika; Čemu jezite mladi se poeti, če sodi — res le v g 6 b o v e m — soneti U p 11' v n a vas beseda zlega Fika ?
Na nebesi smehljaje luna plava. Ne briga se za pasjih jat cviljenje Nosečim jej po svoje pozdravljenje, — Pa luno-li zato kdo zasmehava? . . .
Dovolj o tem! — A drugemu moževi, Da svet ne zabi žalne mu usode, Ta pesem spomenik naj vreden bode, Pomnik njegovi slavi in pa revi?
Bil strokovnjak je on, ne le v učenji, Temveč še bolj v izbranem zabavljanji, Aretovanji in naznanjevanji, V nečuvenem psovanji in sramenji.
S tem nemškim znanstvom, žal, da ga ne znamo 1 Imel do Adrije je most zidati; Že jel stebrovom jame je kopati, A zgrudil, siromak, se sam je v jamo.
Spodrsnolo mu je na poti gladki, Zamašena N e d v e d u zdaj so usta .... Naj dolgo dnevi mu teko dopusta Nervoznemu mučencu v nemški pratki!
Cerkve 11 ikova pripovedovanja.
Piše Veliček.
III.
/opet se mu je nekoč zljubilo pripovedovati. Ukresal si je ogenj, nažgal lulo, potem pa je nadaljeval. Kod sem se že klatil ? — Aha! V ljubljanskej Zvezdi sem pričakoval Koranovega Jaka. Pravijo, da je stal na tem mestu svoje dni kapucinsk samostan in zato še danes imenujejo pri nas ta kraj „kapucinski vrt". Pa je res lep vrt, ta Zvezda! In vender bi jo jaz primerjal najlaže ^hudičevemu gozdu" na Zaplati. Vi se smejete, a vender je res tako! Ce pa ne verjamete, pa pojdite pogledat; samo dobro poglejte! —. — —
Pa kakor sem rekel in še rečem, da je res lep ta vrt. Kako prijetno je biti v takem gozdiči, kjer
raste toliko lepo razvrščenih kostanjev z gosto senco, kjer se križajo tako lepe bele ceste, da si človek malo da ne upa stopiti nanje. Tisti pač še ni bil v ljubljanskej Zvezdi, ki je pel:
Na Gorenjskem je fletno, K' so v'soke gore,. Pa bistri studenci In bele cestž.
Tukaj ti ni treba leči na trebuh, da se nasr-kaš bistre studenčnice; kar k vodnjaku stopiš in zazijaš, pa se ti nateče voda v pusto grlo. Gora seveda ni tukaj in gora vender ni nič tako prijetnega, kar dobro vemo mi Gorjani. A vse to še ni nič, ako ne prideš v Zvezdo v takem času kakor
jaz. Take so igrali — gotovo jih je bilo petdeset, tistih »špičakov" —- da bi bil kmalu prijel kako gosposko trlico čez pas in se zasukal nekaterikrat po belej stezici, da bi se bil kar prah vzdigaval. Toliko je bilo ljudstva, da se je vse trlo. S prva sem mislil, da gre kaka procesija. A ker vender ni bilo te procesije ni konca ni kraja, začel sem dvojiti. Tudi se mi je silila misel v glavo, da hodijo ljudje najbrže iz cerkve in v cerkev, ker je precej zraven nunska cerkev. A vsega tega ni bilo nič. Mimo cerkve jih je šlo pač nekaj, po katerih sem sklepal, da morajo biti najbrže prav blizo cerkve doma, ker se ne odkrivajo pred njo. In za take ljudi je res težava vedno odkrivati se, kar jaz sam najbolje vem, ker sem cerkovnik Ko bi se jaz vselej odkril, kadar letim mimo cerkve — in to se zgodi pri meni vselej, kadar grem iz hiše ali v hišo, ker sem zraven cerkve — gotovo bi moral imeti še posebno biro za klobuke. No pa kaj bom zagovarjal Ljubljančane, saj so še sami preveč modri!
Veliko ljudi je res hodilo sem ter tja in tja ter sem po Zvezdi kakor tiste divje zveri po rne-nežarijah v svojih kletkah. Kako da se res ne naveličajo ljudje take jednakomerne hoje! No pa saj ima vsak svoj »prav"! Aja, tista muzika jim res ni dala miru kakor meni ne in zato sem moral tudi jaz stopati po časi sem ter tja in narobe, kakor je že naneslo. Hodilci so cikali vsi bolj na gosposko, le jaz sem bil med njimi kakor kak nepridiprav in marsikdo me je pogledal po strani, kakor bi mu bil že Bog ve koliko hudega storil v svojem življenji. Se več pa je bilo takih, ki so se smejali —- sami sebi ali meni, ne vem, še zdaj ne; poprašal sem sicer nekega človeka, ki se je režal kakor cigan belemu kruhu, zakaj se smeja, pa je dejal: »Ker imaš tak rdeč dežnik kakor Kinezi." Jaz pa ga prašam: »Zakaj pa imaš ti tako rdeč nos kakor opeka?" — To še vem, da nisem dobil odgovora in da tistemu zvedavemu človeku ni postal rdeč samo nos, ampak ves obraz, in da sta se njegova tovariša grozno smejala, da so ja kar ljudje občudovali.
Ko sem tako hodil, opazoval sem ljudi, kako se nosijo. Ko bi bil prišel na pustni torek v Ljubljano, pohvalil bi bil gotovo ljubljanske maškare. Posebno so mi bile všeč ženske. Nikar se ne sme-jajte pri tem — nobene nevarnosti ni bilo. Največ jih je bilo podobnih pajku, ki mu pravimo »suha južina", ali pa če hočete, mravlji, ki je ravno na
sredi tako tenka, kjer bi imela biti najbolj postavna. Ce so tudi pridne te ženske tako kakor mravlje, tega vam pa zdaj ne morem povedati. Slišal sem pa že večkrat, da tiste niso prav pridne — saj naše kmečke ne — ki rade po senci hodijo. In kako je že tista pesem:
Ljubljanske dekleta
So lehko lepe.
Ko solnce posije
Pa v senco beže.
No, pa jaz teh besedi ravno ne mislim tako hudo, ker sem že večkrat slišal, da se taki fantje, ki pesmi skladajo, časih radi malo — podelajo. — Nekatere so se mi zdele ravno take, te ženske stvarice, kakor vreča, ki je na obeh konceh zavezana in v jednem konci je moka, v drugem pa otrobje. In če bi jeden izmed vas uzel tako igra-čico na ramo, da bi ti visel jeden konec po hrbtu, drugi pa po prsih, rekel bi jaz, zagledavši te od daleč: »Ali neseš iz malina?" — In kaj vse so imele na sebi te male stvarice. Jedna je imela zadaj pod hrbtom tako bunko, kakor tvoja glava, in še večjo, na njej pa na vsakej strani po jedno pod-kov, tako veliko kakor je oslova. Pozneje sem prišel do tega, da so te podkve — gombi. Lehko bi sedel jeden na tej bunki ali na tem koši in držal se za tisti gombi. Čudne te ženske! Druge so imele namestu podkva tako velike gombe, kakor so »šarbe" na konjskih komatih. Spodnji del vsakega takega telesca je bil oblečen v nekako več ali manj oskej vreči podobno haljo, zgornji del pa je bil našit na čudne načine na tenko debelce. Nekaterej je tudi zmanjkalo blaga, ko je dala delati svojo haljino, kakor sem se prepričal. Blago samo pa je imelo toliko barev kolikor mavrica — samo malo drugačno so bile ubrane te barve. Na rokah pa so imele zlate ali srebrne obroče — saj videli so se taki — in s prva sem si mislil, da ima ta ali ona roko zlomljeno, dokler jih nisem več videl. Kovači devljo take obroče ali r p race" na ojnice, če se zlomijo.
Vroče je bilo tako, da sem moral jaz še brez-rokalnik odpeti, ti čudni ljudje pa so imeli malo-dane vsi rokavice in kdor jih ni imel nataknenih, imel jih je vsaj v roci. Aha! Skoraj bi bil pozabil glave in nog. Na nogah so imele take čevljičke kakor jih delajo pri nas ženskam na papir; pete so se mi zdele daljše nego čevlji sami. In vender sem videl zopet moške, ki so imeli take čevlje, ka-
kor jih imamo pri nas za v hlev. Peta skoro nič, urbasi pa so moleli naprej kakor rogovi Podles-kove dime. In kaj še le so imele na glavi te božje stvarice! Ce rečem klobuke ali slamnike, to ni nič posebnega; saj tudi Korošiee žanjejo pod klobuki ali pod slamniki. Najlažje se vpišejo ta pokrivala s primero, so namreč kakor sračja gnezda. Ker je bilo po letu, so imele seveda vse slamnike ali bolj prav nekaj iz slame spletenega. Ta „gnezda" pa so bila prav različna. Nekatera globoka kakor lonec, pruga plitva kakor skleda; nekatera s širokimi okraji, da so bila videti kakor reta, druga zopet brez okrajev. — Na vseh teh loncih, skledah, retah pa je bilo še našemljenega toliko raznega drugega blaga, da so bila popolna „gnezda" ... No pa dovolj o tem. Dobro da govorim vam. Ko bi me čula kaka gosposka igračiea, pač bi vihala nos in me pitala z zarobljencem in drugimi takimi priimki, kakeršnib smo vajeni. Pa me ne sliši in to je dovolj. In ko bi kdo izmed vas tudi vse to na papir znosil, kar sem zdaj-le povedal, ljubljanske gospodične bi še vender tega ne izvedele, ker ne bero naših časnikov, ampak jim bolj diši tista nemščina ljubljanska, ki menda obstoji iz samih „aber" in „ahvibš" (ach wie hiibsch), kakor mi je pravil Vra-
gometov študent.--Videl sem pa tudi hudiča!
Pravega črnega hudiča! Sedel je na kozlu ter peljal s parom konj zadaj v kočiji, ali bolje v koši sedečo žensko, katera je imela obraz pobarvan, kakor sveti Florijan nad farovškimi vrati. Muditi se mu je moralo jako in mnogo je moral imeti še posla z meščani, kajti drvil je konje, da so iskre letele izpod kopit. Sram pa nič ni bilo te ženske, da-si jo je peljal gotovo naravnost v pekel; ozirala se je po ljudeh, kakor naš birič pred cerkvijo ob nedeljah, ko oznanja, kedaj bodo gospoda prodali po dražbi temu ali onemu kmetu zadnjo kravico iz hleva. Tudi ljudje se niso čudili hudiču in njegovej žrtvi, čemu tudi, saj bodo šli vsi za njo! Hudič pa je bil dobre volje in smejal se je, kažoč ljudem svoje ostre bele zobe. Bil pa ni, kakor jih slikajo pri nas, brez oblačila. Imel je na glavi bel slamnik in ves je bil belkasto oblečen, kremplje je imel v rokavicah, na repu pa je menda sedel, ker ga nisem nič videl. Kakor pošten kristjan, prekrižal sem se pred njim ter" mu šel s poti, da me ni povozil.
Samo to še, kako sem pobiral rokavico. Nekej takej goski je pala rokavica na tla. Jaz pa ročen, kakor mora biti cerkovnik, skočim hitro za njo in
jo poberem, ker gospodična sama ni opazila, da jej je pala na tla; še manj pa tisti dolgin, ki je stopal ob njenej strani in jej vezal Bog ve kake otrobe na ušesa. „Ej, ti, punca, poglej, poglej, kaj si izgubila, ker si tako zaverovana." In jaz jej podam rokavico, tako nežno, da sem se sam sebi čudil. In kako zahvalo sem dobil? Le počakajte, da vam povem. Tista goska, namestu da bi mi rekla: Bog ti povrni! namrdnila se je tako čudno kakor konj, kedar se smeja, in vsa se je zardela kakor mak. Ni jej bilo prav, da sem jej pobral rokavico. Dolgin pa me je celo sunil. E, pusti po-kveke nemčurske, sem si mislil, saj se bode zopet pripeljal tisti hudič mimo, pa jih bo pobral. Toda treba bo zvoniti.
Sonet.
(Drašlarjevemu Fiku.)
Čemu si se zakadil, Fikec, v lase Nadejepolnim pesnikom slovenskim; čemu primerjaš gobam jih jesenskim ? S tem velik si nakopal greh si na-se.
Pomisli, Fikec, le pomisli čase, Ko Griin nas smešil s smehom je peklenskim, Z jezikom nam očital je strupenskim, Da v culi naša književnost odnesti da se.
Kaduj se torej pesnikov množine, V korist pojo in v slavo domovine; Ne v jezo, kakor ti prepevaš, Fikec.
A ve pa, gobe, naglo se množite, Kar vam mogoče je, za dom storite, Če tudi vmes vam tuli bore bikec.
Kolopsov.
Neresnični pregovor.
„Pregovor: kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima! je neresničen," pravi nekdo svojemu prijatelju. „ Sinoči sta se prepirala dva, a meni pride takoj ta pregovor na um. Tu bo kaj dobička, mislim si, ter grem mirit. Toda misliš, da je bilo kaj dobička ? Kaj še! Od vsakega sem dobil po jedno zaušnico!"
Zvezda.
Učitelj: „ Včeraj sem vam govoril o zvezdah. No, Andrej, povej mi katero!" — Andrej: „Zvezda svetih treh kraljev nad jaslicami."
Galerija zloglasnih uemčurjev: Dr. pl. Schrey in dr. Schaffer.
(Glej stran 78.)
Kdor visoko leta, nizko pade!
Priobčil Vinko Lapajne.
Jedna! Dve!
Tu se bliža moja Amalija. Naglo toraj in elegantno na bicycles.
Dva nemškutarska politična invalida dr. Dolfi Schaffer in dr. pl. Schrey.
Danes predstavljamo našim bralcem dva nemškutarska politična invalida, hromega dr. pl. Schreya alias der „schlime Mensch" in dr. Dolfeta Schafferja, »vortanzerja" iz kazine, kakor so ga pokojni oče Bleivveis v svojih »Novicah" nazivljali. Te dve osebi ste sedaj popolnoma neškodljivi. Dr. pl. Schrey, da-si dosti starejši od Dolfeta Schafferja, kar že naglasa njegova pleša na glavi, bil je pozno najden nemčurski »talent". Stoprav ko se je dr. Suppan deželnega poslanstva mesta ljubljanskega naveličal, tedaj so uradniki »par ordre de bataille" povzdignili z glasnim vsklikom: »Ich wahle den dr. Schrey," tega možakarja na stol deželnega poslanca. V istem časi, ko se je osleparilo za tisoče volilnih listov za kranjsko kupčijsko in obrtno zbornico in se slovenski večini tako odvzela kupčijska zbornica vsa in pa večina v deželnem zboru, imel je naš hudomušni dr. pl. Schrey čast biti izvoljen v deželni odbor, kjer se ga gotovo uradniki — male izjeme morda — prijazno ne spominjajo. V deželnem zboru in odboru je bila njegova glavna skrb Slovencem škodovati, isto tako, kakor od deželnega odbora izvoljen član deželnega šolskega sveta. Tudi v mestnem zboru je strašil plemeniti ta
doktor ter mislil da bode z vedno zaničljivim svojim obrazom uničil ves slovenski narod. Ko je potekel čas nemčurskega vladanja, kateri je trajal celo pod Taaffejevim ministerstvom dolgih šest let, seveda za dr. Schreya ni ostalo prostora v nobenem volilnem okraji za deželni zbor kranjski in 110 velikih posestnikov je pobralo gospoda pl. Schreya in ga z večino jednega ali dveh glasov poslalo v deželni zbor kranjski, med tem ko je Dolfe odletel, kajti vitez Gutmans-thal je dejal, da treba dr. Mauerja in tako je bilo. A ko so v deželnem zboru prenaredili deželni volilni red za Kranjsko, dejal je dr. pl. Schrey, da so nem-škutarji, kateri so glasovali zanj, napravili svoj lastni »Harakiri" in da zdaj ne bo več mogoče dobiti večine v kranjskem deželnem zboru nemčurjem, ko bi se tudi natihotapilo 20 000 volilnih listov za kranjsko kupčijsko zbornico in odložil je svoj mandat. Jako važno politično delo pl. Schreya pa je bilo to, da se je vdeležil prvega nemškega »Partheitaga" na Dunaji in da je potemtakem sodeležnik prve nemško-židovske blamaže v Avstriji, kajti da-si ni govoril ničesar, sprejeto je vender njegovo ime v »Prasenz-liste des ersten deutschen Partheitages in Wien"
tedaj mu pristuje in optima forma in tudi ves „Grun-dergewinn" na blamaži. Sedaj je Schrey zginil s po-zorisča, samo vsako leto v konstitucijonalnem društvu nekoliko zakroka, kako se Nemcem na Kranjskem, posebno v Ljubljani slabo godi, letos pa je slavo zapel Schmerlingu, da je Pražakov jezikovni ukaz pre-rešetaval. No, ko se je brzojavilo na Dunaj, kaj dr. Schrey misli, tedaj pa je baje grof Taaffe takoj sklical ministerski sovet ter prašal svoje tovarše, bi li ne bilo pametno poklicati dr. pl. Schreya v ministerstvo, posebno za volitve v kupčijske zbornice odrejene po znanem načinu in poklicati za prvega sekcijskega načelnika dr. Julij Franzl vitez Vestenecka, katerega je pl. Schrey-Redelwerth nekolikokrat par nobile fratrum pri raznih sodiščih zagovarjal, seveda „nur nobel Jannr', brezplačno, ker ni bilo penezev. Tako je tedaj velika reva naš prvi politični invalid pl. Schrey, kateri sedi v vozi, nič manjša reva pa ni naš Dolfek, ki ga vozi. Ta možicelj je bil mnogo let jjVortanzer" v ljubljanskej kazini, potem je deklamoval v ljubljanskem konstitucijonalnem društvu, nedostajalo je tedaj baš diletantov, ki bi preuzeli proste naloge. Nekega dne se naš Dolfi zbudi in bil je „der erste gewahlte Vertretter in den direckt gewahlten Reichsrath" na Du-naji. Ljudje pa so se čudili volilcem, da so se mogli naudušiti za predplesalca ljubljanske kazine ter ga poslati za svojega zastopnika v državni zbor. No, v državnem zboru ni naš Dolfe preveč razgrajal, pač pa kje drugje, da se je bilo treba iti „flikati" v Egipt. Samo jedenkrat je govoril in tedaj na čast in slavo penzijonistom, ki so ga volili, da bi se istim povišale penzije, seveda je mislil samo tistim, ki so njega volili. Beseda njegova je ostala glas upijočega v puščavi ter šla ad acta. Druge posebnosti, razven, da se je pričel na stara leta ženiti in da je dober tovariš barona Depretisa v Trstu, naš Dolfe nima. V državni zbor pa ni hotel več kandidovati, ko je zvedel, da je grozdje kislo, temveč je porinil Dežmana naprej, da bi ne bil Dolfe tudi „der zweitgewahlte direckte Vertretter der Landeshauptstadt im Reichsrathe". A takrat je sjajno zmagal pokojni vitez Schneid, da-si se je Dolfe norčeval „na der ist uns gerade recht! Den sollen die Slovenen nur candidiren". Dolgo časa je še strašil naš Dolfe v deželnem zboru in odboru, pa ne z modrim frakom in nspucanimiu zlatimi gombi, kakor je bilo svoje dni čitati v graški pošti, nego s tem, da je kolikor moči hitro predlagal v deželnem zboru konec debate, v deželnem odboru pa prepustil svoje mesto svaku pl. Gariboldi-Goldtonerlu, s kate-
rim se bomo tudi še bavili. Sedaj je našemu Dolfiju ostala le še jedna čast in kaj mislite katera? Predsednik ali „Obmann" je nemškega konstitucijonalnega društva v Ljubljani, katero šteje za vso Kranjsko celih trideset članov, in h katerim shodom — saj je vsako leto samo jeden — prihaja zopet celih šestnajst članov, med temi petnajst penzijonistov. Geslo tega zbora pa je zabavljati na slovenski narod, na deželnega predsednika in na mestni zbor. Bog jim grehe odpusti! Skoro bo konec njih grehov, kajti );Wochen-blatt" vidno hira na jetiki in ni več daleč, ko bode grozno stokajoč s svojimi 200 naročniki zaspal ne-vzdramno. Tedaj bomo pokopali plemenitega dohtarja Schreya in drobnega Dolfka ter vskliknili requiescat in pace, narod slovenski pa bode z globokim zaničevanjem izgovoril amen. Tako bode z vama politična naša invalida dr. pl. Schrey in Schaffer.
Mladega pesnika tožba. I.
Kako bi rad nesrečen bil, Da mogel bi zapeti, Kako je svet zloban, nemil, Da ni mi več živeti.
Tako pa mlad sem in krepak, Ne manjka mi ničesa, Denarja čas imam pa vsak,
Še kurjega očesa *
Na nogah mojih zreti ni, Čeravno obuvalo Sem jako tesno kupil si, Da bilo bi nastalo,
Da bi bolelo nekaj vsaj, Da čutil bol bi eno! To bil bi zame pravi raj, Ko pesem neizrečeno
Zalobna pricvetela bi Iz kurjega očesa! Oh, da nesreče zame ni, To mi srce pretresa!
Drašlarjev Fik.
Nova moda.
V neko prodajalno oblačil pride gospa s precejšnjim »cul de Pariš", spremljana po svojej sedemletnej hčerki. Ker je bilo v prodajalni mnogo ljudi, sede da bi počakala, da pride vrsta nanjo. Toda jedva sede, že se razlega močen pok po prodajalni.
Ljudje se spogledajo, in videči, da je gospa po-bledela, jo prašajo, kaj se jej je pripetilo.
»Nič, nič," odvrne gospa. »Saj ni pri meni počilo!"
„Je, je, mama!" pravi hčerka. »Gotovo si sela na svinjski meh, ki ga rabiš za turniro, in ta ti je počil."
Na to nastane silen smeh. Gospa pa osramočena naglo zapusti prodajalno. Kakošen je bil potem »cul de Ppris", nočem povedati.
Kje se dobivajo dovtipi.
A.:	»Ali veš kje bi dobil kaj dobrih dovtipov za Rogača?"
B.:	»Po to robo pojdi na Dunaj v državni zbor, trm jih je baje čuda veliko, a če so dobri, ne vem." —t—
Skrivnostni napis.
Lahov Josip.
COELLI SCI MAGNA T. S. CINEM C. URI ISO PRAE V. EX V. 0. 1.1. EG. ALISSIA ČASA BOT. NIM. HUI S. CANI I. EM. S. IT ILLI DAM Ml EPO. G. I. N. 0. L.
(Rešitev in ime prvega rešilca prihodnjič.)
Petelinček: Vaša pesem se mora mnogo popraviti, predno bo za natis. — Juretov: Hvala in pozdrav! — Alček: Hvala! Prosimo Vas za pravo ime, ker smo ga v množini zgrešili. — Vc. g. R. C—n: Hvala! Priobčimo. — Pikec: Srčna hvala in priporočilo. — Vc. g. M. C—č v P.: Hvala! Priobčimo. Prosimo za dotično humoresko, a prosimo tudi, ako bi nam blagovolili poslati večkrat kaj satirskega na vaše zagrizene nasprotnike; to bi nam najbolje došlo! Srčni pozdrav! — Starogorski: Hvala! — Gustelj: Pismo prejeli. Priobčimo kmalu. Hvala in srčni pozdrav! — Vc. g. V. Lapajnc: Hvala! O priliki priobčimo. Z risbinami ste nam jako ustregli. Ako Vam mogoče ilustrujte večkrat svoje spise.
Letošnji listi so še vsi na razpolaganje.
„Rogaž« izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca na celi pdli velike četvorke ter stoji po pošti prejeman celo leto 8 gld. 20 kr., pol leta 1 gld. 60 kr., četrt leta 85 kr. ; za Ljubljano celo leto S gld., pol leta 1 gld. 50 kr., četrt leta 80 kr.; izven Avstrije celo leto 4 gld. Posamične številke so po 15 kr. — Naročnino in dopise sprejema lastništvo in uredništvo: Gradaške ulice štev. 16. v Ljubljani. — Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.