SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE Uto XX, 5 » ji Kristusov epohalni govor na gori izzveni v naš več kot vesolj-stven klic vsem ljudem: dajte ^'etu pravice! Obenem pa je ta kKc usmerjen v vsakogar iz-ried nas: Bodite pravični v svo-t/kolju, kot je pravičen vaš rice v nebesih! In bodite klicar- Pravičnosti, vest svojega o- . I V J I V/O t. K j T V ^ L »3 V VK»4 ”°lja, bodite kristjani! Dosti je takih, ki mislijo, da •ahko ljubijo tudi, če niso ravno •)ravični. Ljubezen pa je zadnja stopnja k popolnosti, ljubezen Posežemo šele, ko smo se vzgo-hh k velikodušnosti, k dobroti, "odpuščanju, k resnici. Ni Iju-oo^ni brez pravice. ^'sekakor je pravični človek ti-'> ki ne pozna ekstremizmov, es>ne zagnanosti, pristranosti, ozkosti, ki zna razsojati iz do-oene daljave, neprizadeto in 'ato objektivno. v° ie človek, ki se nikoli ne poni-a na nizke prepire, na očitke, i a zamere, ki je do nasprotni-°v ravno tako plemenit kot do 'lat|h, ki jih ljubi Pravični kri-Jan ve, da je Bog vsem tistim, a katere sam kuha jezo, že j ,)Ustil. Ve, da sta zgražanje zamerljivost pred Bogom Pesna in neučinkovita. . dor raste v Bogu, si ne priso-«a 116 napaK ne vrlin. Prisoja si m<> nepopolnost v vsem, od-t ',va napake povsod, a najde lan povs°d upanje in vero v s ttl° spreobrnjenje. O sebi ne presojati kot kakšni sodniki, se karati ali hva-ki* . ' sm° samo kipeča njiva, od l ^ v^an za dnem pusti orati božjega pluga. Bogu prepu-mo sodbo in hvaio, sami pa ' ramo živeti v popolni pri-^'avijenosti, da se vsak dan JV Va sl'ečavamo s Kristusom. Vjv (la je med nami malo prahi uf1' prav zato’ Ker že leta ttiisi- delamo nekaj, o čemer doin,!r°’ da ^ popolno> in ne itl a;Stl,P° Bogu, da bi boleče tušii eS-lno zarezal v nas, por hi naso trdnjavo samoljubja z i,if'S pusril ob poti življenja 8ače aZ°m’ 11 ‘ri začnemo dru- Za0IP?°.za nekaj potresa v nas, hu • kai ruševin, za nekaj stra-potem za nekaj vstajenja! a 1 e n k a i k ’ ;\°dbrano ’z razmišljat ■ _ 'stjan _ nosilec pravično; vatohški glas, 23. 3. 197 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA Maj 1973 po skupščini -p. EDNA dveletna skupščina ustvarjalcev Slovenske kulturne akcije, v soboto, 19. Iv maja 1973, v Buenos Airesu, je uvod v jubilejno leto ustanove, ki se bo začelo februarja 1974, ko bo naša vsezdomska in zamejska povezava kulturnih ustvarjalcev - umetnikov in znanstvenikov — izpolnila dvajset let. Letošnja majska skupščina, ki so se je udeležili zvečine redni člani iz Buenos Airesa, po pismenih pooblastilih pa skoraj v polno vsi zunaj Argentine živeči in delujoči zdomski in zamejski ustvarjalci, je izpričala živost, plodnost, rast, uspehe Slovenske kulturne akcije, ki jo mnogi Slovenci in mnoge slovenske publikacije v zdomstvu in zamejstvu — ne mi! -nazivljejo najvišjo slovensko kulturno ustanovo zunaj matične Slovenije. Zbor je v polno izkazal - v resnično zadoščenje odboru, predvsem pa vodjem delovnih odsekov, članom in podpornim članom, mecenom in nemajhnemu številu naših prijateljev in zagovornikov — da vloga in naloga Slovenske kulturne akcije v slovenskem kulturnem prostoru, ki danes obseže z matično domovino vred vseh pet kontinentov, še zdaleč ni končana: čakajo jo marveč nove, vredne, pomembne naloge, vsevišja zahteva po kakovosti, vedno sihiejši vzgon po še plodnejši tvornosti. Zbor 19. maja je dokazal, da je prisotnost Slovenske kulturne akcije v svobodnem slovenstvu sredi svobodnega sveta živa nujnost: da je zdrava rast naše ustanove, ki se neošabno, a vredno in po pravici lahko ponaša z bogatimi plodovi in sadovi vrednega ustvarjalnega dela, dokaz in spričevalo zavestne slovenske prisotnosti slovenskega kulturnega ustvarjalca v svetu; da je Slovenska kulturna akcije ena sama, brez zaporednih številk, ista in enaka, kot se je rodila februarja 1954 v Buenos Airesu: Slovenska kulturna akcija brez vprašajev, brez tropičja in podobnih naveskov - zares delavna, ustvarjalna, zavestno tvorno merjena in usmerjena v slovensko kulturno stvarnost v svobodi, kjer je kulturni ustvarjalec vreden in sposoben in priznan član slovenske čezmejske, čez-kontinentaine skupnosti; tej služi z zavestjo svoje slovenske in krščanske prepričanosti, z nezmakljivo vero v krščanska etična izročila in vodila vseh vekov slovenske zgodovine in zapadne kulturne tvornosti. Zbor je tudi izkazal, da je Slovenska kulturna akcija v teh mescih, ko se bliža dopolnjenju svojih dvajsetih let — v zavidljivo težavnih razmerah zdomstva, razbitosti, zdvomov, neprijaznosti, nerazumevanj, natolcevanj, neosnovanih očitkov, klevet in podlih laži ni ravno malenkosten datum! — ista ustanova, ki so jo v življenje priklicali slovenski kulturni delavci v zdomstvu v dneh, ko je vse kazalo, da slovensko kulturno hotenost in ustvarjalnost, kot se je v svobodo prebila maja 1945 iz Ljubljane čez Ljubelj in iz Trsta čez Sočo, čaka samo še milostni udar — smrti. Da vsa ta zatrdila drže, je v nemajhni meri izkazala skupščina 19. maja letos. Razen docela neosnovanega izstopa deseterice rednih člčanov pred štirimi leti, Kulturna akcija ni doživela nobenega izstopa več. Pač pa je v zadnjih dveh letih pomnožila vrsto svojih rednih članov s prisotnostjo novih ustvarjalnih moči v gledališkem, glasbenem, likovnem, literarnem odseku in - z zadoščenjem to zapišemo - z ustanovitvijo in po skupščini potrjenim novim prirodoslovno-tehničnhn odsekom, ki bo prvenstveno družil in vezal v novo delovno enoto predvsem mlade slovenske znanstvenike in tehnologe v Argentini, pa v zamejstvu in po drugih kontinentih. ,Z ustanovitvijo novega odseka se je število rednih članov Slovenske kulturne akcije približalo 100 imenom! SKUPŠČINA, ki jo je vodil predsednik dr. Tine Debeljak in kjer sta bila zapisnikarja dr. Alojzij Kukoviča DJ in dramatik Joža Vombergar, skrutinatorja pa pisatelj Jože Krivec in igralec Lojze Rezelj, je obravnavala poročila vodij posameznih delovnih odsekov. Iz poročil je potrjeno, da so odseki delovali v polno, plodno, v resnični prizadevnosti k čim višji kakovosti, v polni svobodnosti ustvarjalnih zamisli, s polno oporo odbora in članstva. Delo posameznih delovnih odsekov se je v zadnjih dveh letih znovno izkazalo: v dolgi vrsti 21. kulturnih večerov samo v Buenos Airesu, ki so obravnavali najrazličnejša področja — od gledališča do filozofije, od literature do teologije, od glasbe do likovne umetnosti, od zgodovine do naravoslovnih ved; tej zunanji vidni prizadevnosti našega ustvarjalnega dela je prišteti čez vse drugo izredno kvalitetno likovno razstavo najnovejših stvaritev akad. slikarke Bare Remec — po dolgih letih prvenstven kulturni dogodek v slovenski kulturni skupnosti na ameriškem jugu — pa še 7 gledaliških predstav in 3 komorne gledališke večere. Naša publicistična prizadevnost je poskrbela za 5 novih zvezkov revije Meddobje, ki je resnično zrcalo dejavnosti Kulturne akcije: v reviji, ki se je v uredništvu Franceta Papeža dvignila na zavidljivo višino - tako so zapisali o njeni kakovosti zamejski slovenski listi v svojih kritičnih poročilih — sodelujejo stari in novi pisci iz Argentine, — obrni — po skupščini. .. iz ZDA, iz Azije, iz Avstralije, iz Evrope, iz zamejstva, nekateri celo iz matične Slovenije. Glas Slovenske kulturne akcije, mesečni periodik, obvešča v svojem rednem mesečnem izhajanju o dejavnosti naše ustanove, o prisotnosti slovenskega kulturnika v velikem svetu, seznanja slovenski zamejski in zdomski svet s kulturno pojavnostjo doma, v zamejstvu in predvsem v velikem svetu. Po notranji ureditvi in svojih esejih z vseh kulturnih področij se je razvil v svojski kulturni mesečnik, kot ga doslej v zdomski publicistiki ni bilo. Knjižna produkcija se je v dveletnem obdobju omejila na vredno izdajo monumentalnih spominov pok. ravnatelja prof. Ivana Dolenca »Moja rast“, ki je prav gotovo ena najvrednejših knjig, kar jih je Kulturna akcija tiskala v svojih dvajsetih letih življenja: to odkrito priznavajo v svetu, pa tudi v matični, nerežimski Sloveniji. V tisku je pisatelja Franka Biikviča izvirna knjiga novel »Ljdje iz Olšnice". Število naročnikov naših publikacij se ni zmanjšalo — dokaz, da vse laži o našem ne-delu in naši »nesrečni usmerjenosti" ne zmorejo zmakniti pravilnega gledanja in vrednotenja pametnih slovenskih zdomcev, ki prav dobro, zanesljivo dobro vedo, zakaj smo šli kulturni delavci 1945 z doma in zakaj ne mislimo domov: preprosto — dokler bo v domovini uzakonjeno sovraštvo, brezrazrednost, nestrpnost, nesvoboda, fizični in moralni pritisk na kulturnega ustvarjalca - z eno besedo: dokler v matični Sloveniji ne bo ustoličena resnična demokracija Pravice, Resnice in Ljubezni v vsej pojavnosti slovenskega življenja, demokracija, kot jo demokratično pojmi krščanski, ne pa marksistično leninistični manjšinski svet. Skupščina je tudi izkazala — vredno je pribiti - da Slovenska kulturna akcija še vedno, danes bolj kot kdaj, živi zgolj od beraške palice, kot je bila zanjo prijela ob svojem rojstvu 1954. Živi od darov uboge vdove: ti so večinski; mecenov velikega zamaha je malo, pregrešno malo: se sicer najdejo, hvala Bogu, a so več kot redki. Eden od njih je dr. Frank Kem, starosta slovenskih izobražencev v ZDA, ki je ob izidu knjige svojega sorodnika Ivana Dolenca nakazal Slovenski kulturni akciji izreden dolarski mecenski dar; prav zato mu je zbrana skupščina enodušno volila javno zahvalo. Drug neimenovan mecen je slovenski duhovnik zdomec, ki skoraj vsako leto poskrbi za precejšnjo dolarsko vsoto v pomoč naši kulturni rasti in delu. V splošnem pa živi Kulturna akcija od manjših darov in redke podpore podpornih članov. Z golo naročnino za svoje publikacije bi ne učakala niti treh mescev življenja. Priznanja vreden dobrotnik je tudi slovenska tiskarna Založba Barag« v Buenos Airesu, ki tiska vse naše publikacije — na dolg'; Počaka s plačilom neenkrat tudi čez leto dni. Računi it računske knjige so bili skupščini predloženi. Nadzorstvi' jih je pregledalo, potrdilo pravilnost in poštenost poslova; nja ter predlagalo skupščini razrešnico starega odbora. K1 odveč, če kot zgolj poročevalci s te skupščine Slovenske kul turne akcije ugotovimo, da ustanova ne živi od podpo« jugoslovanskih Veleposlaništev, poslaništev in konzulatov! pa tudi ne od podpore od trenutnega, majavega političneg« ■ totalitarnega režima v Sloveniji vodenih in dirigiranih kul' turnih ustanov. Nasprotno: vsa dejavnost Slovenske kultuH ne akcije je v matični Sloveniji zamolčevana, njene publi'j , kacije prepovedane, utajene in plenjene, kot se tudi o ime'i j nih slovenskih zdomskih ustvarjalcev doma uradno niti m , govori, še manj pa piše — ne tako pri večinski množit1 kulturnih rojakov v domovini, ki naše delo dobr-o poznajoi ga cenijo, vrednotijo, saj jim je v poroštvo in upanje, d« 1 vsem ujmam navkljub: slovenstvo ne umre, naj je tud> razmetano čez morja in kontinente! j ZA posamezne odseke so na skupščini poročali: dr. Alojzi! Kukoviča DJ (filozofski odsek); Nikolaj Jeločnik (glasbeno-gledališki in uredništvo Glasa kot njegov urednik); Franc1’ Papež (literarni in za revijo Meddobje kot njen urednik)! arh. Jure Vombergar (likovni); dr. Mirko. Gogala (teološki); dr. Srečko Baraga (zgodovinski). Skupščina je izvolila tud>! nov upravni odbor za prihodnji dve leti, ki ga sestavljajo1 predsednik dr. Tine Debeljak; podpredsednik arh. Marja11 Eiletz; tajnik dr. Alojzij Kukoviča D J; blagajnik Ladisla' Lenček CM. V nadzorni odbor sta bila poleg dosedanjegj nadzorstva, ki ga vodi Joža Vombergar, izvoljena tuj1 dr:, Jože Krivec in Lojze Rezelj. Potrjen je bil za vodj0 novega prirodoslovno-tehničnega odseka ing. Martin PovSc' Vodje drugih odsekov so isti kot prej. Posebej se je skupščina spomnila pokojnega soustanovitelj3 Slovenske kulturne akcije in svojega dolgoletnega tajnik3 umetnostnega zgodovinarja in pisatelja Marijana Marolt3' ki je odšel januarja lani. \ 1 1 n I P LETOŠNJI občni zbor je vsem članom Slovenske kul' turne akcije, njenim podpornikom, naročnikom in prijat®' Ijem dal velik pogum, nov zagon, čez vse pa vero, da p'e Slovenska kulturna akcija z vedrim nasmehom, z zadošc®' njem nad dobro opravljenim delom v jubilejno leto, ki bo počastila posebej jn z bogatim izrazom svojega prizad®' vanja, dejavnosti in moči. m t, kronist s skupščin 0 editorial r a z 6 n y f s “EL CAMINO de la investigacion ha sido preparado para volver sobre las estructuras actuales de la clencia, para considerar espo-cio, tiempo y masa como ilusiones, en la mišma forma que la temperatura es una ilusion sensorial”/ afirma el fisico David Fin-kelstein. Senala, ademas, que la ciencia esta al borde de un nuevo paradigma, lo que puede observarse en la actual tendencia a no excluir de la investigacion aun aquello que no responderia, en principio, a las leyes fisicas conpcidas. “Ninguna ley logica —decia Einstein— permite descubrir las leyes elementales; solo puede lograrlo la intuicion.” Desde que el hombre obtuvo el uso de la razon, fueron muchas las grandes decisiones en todos los campos —cientifico, cultural, filosofico— en las que no privo el raciocinip. Por el contrario, las elecciones en las cuales recaian los intereses, gustos e interpretaciones consti-tuyentes de nuevos reinos, flamantes imperios o gabinetes, estaban enviciadas por dogmatismos y caprichos de la epoca correspondiente. La razon cuando no esta auroleada por elevados conceptos que la encaucen, se mimetiza en la voz del instinto, y mientras se supone defender intereses comunes al genero humano se enfatizan en realidad salidas estrictamente personales. Es asi como las corrientes filosoficas, que no son mas que compar-timientos estancos de razonamientos agrupados segun el poder de conviccion de sus formalizadores, tratan de algun modo de armo- nizar las razones particulares con las colectivas. Pero la filosO' “per se”, no dura mas que el entusiasmo practico de aquellos fueron sus activos militantes. tercer milenio, observafli0 A medida que nos acercamos al la caida de los mas grandes simbolos, incluso los monetarios, y filosofias. En las investigaciones el pasado parece fi/ndirse con presente, y este con el futuro. El nuevo paradigma que vislumb' los cientificos podria compararse con un nuevo mar. Ese nue^ mar ha merecido a lo iargo de milenios el nombre de trcscenden ^ lismo. Hay una puerta abierta a los investigadores, filologos y filosof0 • para descubrir, cual es verdadero sentido de esta palabra. |i) sobre todo debemos tener en cuenta que la palabra trascendert ^ no pasa inadvertida y que tiene mayor sentido, si consideramos 4 encierra conceptos, adjetiviza, dinamiza situaciones, define hecn lo superior, al paradig^ e investigaciones y siempre tiende uniendo lo comun con lo insolito, lo cotidiano con lo supremO/ K estable con lo que esta en permanente trasformacion y que, adem se halla en la mente de aquellos cientificos, cuyas busquedas p°n fin a los conflictos entre la religičn y la ciencia. “Despues de haber criticado tantp la fe”, dice Mendelson, de ' Universidad de Harvard, "nos damos cuenta que los cientificos * bien tenemos juzgamienfos metafisicos y dogmaticos”. ROJAKIf VAŠA GMOTNA OPORA SLOVENSKI KULTURNI AKCIJI BO DOKAZ VAŠE LJUBEZNI DO SLOVENSKE KULTURE V SVOBODI1 šf 3 as o-fp x Paj karel mauser, le eno je potrebno iz vrednih knjig odlomek iz 42. poglavja I. knjige romana o Frideriku Baragi „Le eno je potrebno”, ki je 1972 izšel pri Slovenskih misijonarjih sv. Vincencija Pavelskega v Torontu Generalni vikar cincinnatske škofije Friderik Rese je 2a spoznanje obupnih cerkvenih razmer v Severni Ameriki Napisal posebno knjižico Očrt zgodovine cincinnatske škofije v Severni Ameriki. Kaplan Baraga jo je želel prebrati zvečer v svoji sobi. Z brevirjem je že končal, nažgal je luč in po postavil ha rob mize. Stisnjen v naslanjač je pričel brati. Zdelo se mu je, da mu duša dobiva peruti, da vse bridko iz preteklosti drsi v pozabljenje. Kaj so njegove težave ^ Primeri s težavami duhovnikov v Ameriki? Moj Bog, kakšne daljave! Tisoče in tisoče rok se stega proti škofu in Prosi za duhovnika,, toda škof nima niti enega, da bi ga 111 ogel pogrešiti in ga z enega mesta poslati drugam. „Manjka jim duhovnikov in en sam, da en sam misijonar bi bil morda dovolj, da bi se en cel rod dobrih Indijancev dobil za vero. Kolikokrat je škof Fenwick že klečal Pred Bogom in ga rotil, naj mu pošlje duhovnikov!" , Za šest tisoč duš v metliški fari smo štirje, jo pomislil. Blizu imamo do vseh podružnic. In tam za tisoče in tisoče huš nimajo enega duhovnika. Mar so duše tam manj vredne, 111 ar niso bile vse odkupljene za isto ceno? Položil je knjižico na mizo in privil luč. Nazaj naslonjen s sklenjenimi rokami si je še enkrat skušal predstaviti, ,ar je pravkar prebral. Zakaj na enem koncu sveta tolika uhovna lakota, ko se na drugem skoraj norčujejo zavoljo Presitosti duhovnih dobrin? Mar ni povsod isti Kristus in ^sta Cerkev? Tu sedi v trdnem župnišču, svojo sobo ima, s° oskrbo, če mora, kam dlje, ga pridejo iskat s kočijo. 11 nekje na drugem koncu sveta je duhovnik stisnjen v svsčino, sam, z daljavami, ki si jih človek komaj predstav-j dolgo hodi, da pride do duš, ki ga kličejo. Indijanski rodovi na severu so skoraj še vsi poganski, rvo seme krščanstva, so vrgli vanje francoski misijonarji, ,®da brez duhovnikov ga je pozneje le še malo pognalo. shkanska bi mogla biti žetev, na tisoče duš bi se odprlo ^ 08u, da bi se le našli duhovniki, ki bi bili pripravljeni rPeti mraz in vročino, revščino in zapuščenost. Kje so ? Sin človekov ni imel mesta, kamor bi glavo foložil.. Mar nimajo nekateri duhovniki preveč? Pričel je j oliti in svet nekdanjih tihih sanj se je pričel širiti. Mar f' Pater Klemen pritapkal v sobo kakor včasih iz zakristije Uršulinsko cerkev? Unum est necessarium. ha i ^ na posteljo. Porinil je noge na, pručico in se Že t °n^ *e k°lj nazaj. V dremavici, ki je prihajala, se je tohko zavedel, da je do kraja privil stenj. Soba je utihnila v temo. Tio - l Je Anico, dal je grad, ostalo mu je vendar še preveč, oci in tisoči nimajo ničesar, če jim hoče biti blizu, ra razdati, kar je še ostalo. Ne imejte dveh sukenj, ne dvojnega obuvala... Nekje iz teme prihajajo besede in glas, kot da prihaja preko velike vode, jih potrjuje: Unum est necessarium. Zbudilo ga je petelinje petje. Ni mogel verjeti, na oknu je bila svetloba zgodnjega jutra. In ko je pogledal skozenj, je videl mežnarja, ki prihaja odpirat cerkev. Sredi velikega srpana se mu je zdelo, da je misel na misijone v njem popolnoma dozorela. Nikomur je še ni razodel, hotel je, da prvi zve zanjo premilostni škof. Pisal je na škofijo. Pošta, kadar je prišla, ga je navadno čakala že v sobi na mizi. To pot, kakor hitro je stopil v vežo, je že stal na stopnicah župnik s pismom v roki. Župnik je prišel s pismom do dna stopnic, ga še enkrat pogledal in stegnil roko. „Pismo,“ je rekel suho. „To pot iz Amerike." „Iz Amerike?" je dihnil. „Saj ste ga že dolgo čakali, mar ne?" je krehnil dekan. „čakal, toda nisem več upal nanj." Skoraj planil je v svojo sobo. Znamenje, je vriskalo v srcu. Znamenje, moj Bog! Bilo je pismo generalnega vikarja Friderika Reseja, da ga premilostni škof Eduard Femvick z veliko ljubeznijo sprejme v cincinnatske škofijo in naj stori vse, da pride čim prej. Kar sama so mu omahnila kolena na klečalnik in v hipu so se mu osule solze po sklenjenih rokah. Jokal je kakor otrok in zdelo se mu je, da vsa zrelost, ki jo je zdaj po poti grede gledal po dolini, v velikanskem slapu dere v njegovo dušo. Znamenje, znamenje! K večerji je prišel z žarečim obrazom. Kaplana in dekan, vsi trije hkrati so zapičili oči vanj. ,,Prišla je sprejemnica, gospod dekan. Generalni vikar mi piše, naj pridem kar najbolj hitro mogoče. In pomislite, sprejemnica je prišla ravno danes, ko obhajam sedmo obletnico posvečenja." „škofiji ste v teh letih napravili marsikako težavo," je rekel dekan pikro, čeprav z nasmehom. „Ne bom trdil, da nalašč, toda lahko ste do zdaj spoznali, da ni vsaka gorečnost prava." „Vedno sem želel dobro dušam in ne sebi," je rekel tiho. „Nisem hotel biti najemnik in ne mutasti pes." Dekanu so zagorela lica, toda ni odgovoril. Prekrižal se je, odmolil molitev pred jedjo in trdo sedel. Slišati je bilo samo še udarjanje žlic ob cinaste krožnike. Nihče več ni rekel besede. Baraga ni počakal druge jedi. Odmolil je sam zase, voščil lahko noč in odšel. „Nihče ne bo jokal za njim," je slišal reči drugega kaplana. Toda tudi na te besede dekan ni odgovoril. ivan dolenec moja rast življenjepis uredil, uvod in opombe je napisal dr. tine debeljak; opremil je knjigo arh. jure vombergar izredna knjižna novost, ki jo je izdala in založila slovenska kulturna akcija V KARTON VEZAN IZVOD STANE 20, V PLATNO VEZAN PA 26 PESOV; ZUNAJ ARGENTINE PA 2.50 IN 3 AMERIŠKE DOLARJE obletnice zapis o kmečki vstaji na hrvaškem, kranjskem in štajerskem, ki je vzplamtela proti tiranu kot znamenje novega časa Snov in podlago za f.a zapis sem našel pred časom med orumenelimi in preperelimi listi stare nabožne pesmarice v neki vasi pod Gorjanci, blizu Metlike. Tu ga podajam v nekoliko predelani literarni transkripciji. Avtor je bil, kot se vidi iz neke omembe, odpeljan nekaj let po zapisanih doživetjih z dva tisoč metliških meščanov, žena in otrok v turško suženjstvo. I (jOSPODI smo obdelovali zemljo, gojili živino, sekali les - po stari pogodbi. Vendar čas, ki vse spreminja... V januarju smo, piše se leta 1573 - zima dozdaj ni bila ostra, snega je zapadlo nekaj pod koleno. Vse je belo. Sredi meseca sem se odpravil s sosedoma Vukšiničem in Kr. na pot v Karlovec - gnali smo nekaj volov v prodajo. Pot je vodila ob Kolpi; ljudje so prezimovali v nizkih, večinoma s slamo kritih kočah in hišah. Presenetljivo globoka tišina vlada vseokrog v teh obmejnih krajinah, samo tuljenje vetra v praznem drevju in šumenje reke jo skrivnostno motita. Dnevi so se zgostili v zimsko pričakoavnje. Pot je bila dolgočasna in obenem lepa. Prenočevali smo pri kmetih, a že ko smo stopili na odprto, smo začutili, da se tod, kljub tihoti in zimskemu miru, nekaj dogaja. V mraku smo srečavali jezdece, ki so hiteli proti Karlovcu, na sever ali proti Jastrebarskemu. Naleteli smo na oborožene skupine, ki so se zbirale po vaseh. Kmetje so bili razvneti, nek nenavaden ponos je žarel na njihovih obrazih, obenem pa je bilo mogoče brati zaskrbljenost, negotovost, celo strah. V očeh iskra upora. Bili smo tik pred usodnimi dogodki velikega kmečkega upora, ki je vzplamtel na območjih hrvaških in slovenskih pokrajin. Mislil sem: množična in krvavo zadušena vstaja iz leta petnajst, ki je zajela večino naših pokrajin, razgibala preko osemdeset tisoč ljudi, je ostala globoko zarezana v ljudskem spominu. Pod Gorjanci sicer ni bilo hudo — nemški vitezi, Tumi in Frankopani so znosni in zmerni pri odmerjanju dajatev — a od takrat so se na splošno poglobile človeške in stanovske razlike med fevdalci ter kmeti tlačani. V dveh dneh smo prignali živino v Karlovac in jo še isti dan prodali. Zavil sem po mestu. Če je dežela razburkana in če se kmet čuti brezpravnega, je mesto poniglavo in domišljavo. Meščani-obrtniki so stan, ki ima posebno vlogo med plemstvom in kmeti; meščan ve, da je prihodnost njegova. Ampak dežela je srce - in trpljenje. Lijepa si, zemljo. Med potjo nazaj sem spoznal, da je punt dejstvo. Zgrozil sem se ob njegovi globinski zajedenosti. Uporniki so ustvarili in vzdržujejo močno organizacijo, ustanovili so zveze in bratstva, združujejo se v uporniške vojaške enote. Prisegajo popolno uničenje tlačitelju.. Mraz je stiskal; cesta se vije tukaj po valovitem svetu, med brezovimi in smrekovimi gozdiči, ob njivah posejanih s kamenjem. Ljudje so tu bolj sproščeni in slikoviti kot pri nas. V jutranjem mraku nas je prehitelo nekaj konjenikov, ki so zdrveli v smeri proti Zagrebu. Na pol poti do Metlike, v bližini Trga, kjer se cesta vzpne na hrib, obraščen z visokimi topoli, smo nenadoma zagledali večji zbor kmetov. Kakih deset ognjev je bilo zakurjenih med drevjem. Nekoliko vstran so bili privezani konji. Tu je bilo eno od tistih teritorialnih združenj kmetov-borcev, ki so se pomikali proti žarišču upora. In tu se je tudi mojal pot usodno zaobrnila. Hrvatje so bili resni, v njih je bilo nekaj elementarnega: govorili so malo, z mučenim, a trdim poudarkom: gospoda določa in spreminja dajatve... žito nosimo v kašče plemenitaških teroristov.. . za „vbogo gmajno" nas imajo. Tedaj sem zagledal med ognji znan obraz - koščat in izrazit, črne oči, veliko postavo. Spoznal sem ga, čeprav se nisva videla že vrsto let. Ilija! Prisrčen pozdrav s stiskom hrapavih rok. Ilija me je gledal in vzklikal: „Joso, ti ovdje... Jože!“ Nato je pripovedoval: „Jučer sam stigao... ampat ti, Jože — odkod ti?“ Iz Karlovca, proti Metliki. Gledal sen' ga — močan, zagorel, resen. Ilija Gregorič, rojen v Ribnik^ pri Metliki, na posestvu Štefana Frankopana. V mladih letil sva pasla krave in ovce po brdih in travnikih od Treh far d< Kolpe. Ob nekem napadu so Turki Ilijo ujeli in odpeljat v Bosno, a jim je ušel in se naselil na območju graščine ki jo je v Dolnji Stubici kupil Franc Tahy. Pred kakim petimi leti so ga Turki vnovič ujeli in poslali v Carigrad zf sužnja, a Ilija se je tudi tokrat vrnil - bil je pravi prebeg zvit in gibčen, izurjen borec. Nekaj let je služil v Vojf krajini pod Benkovičem in Semeničem. Kmečki vojski Sf je pridružil, ko mu je Tahy uničil in zaplenil vse imetje Zdaj zbira uporniške kmete za svoj odred, pomikajoč Sf proti Jastrebarskemu, od tam pa naprej v Podsused i’ Stubico. Ilija nam je pripovedoval o Tahyjevih krutostih in nasilst vih. Franc Tahy, nekdanji poveljnik konjenice v Kaniži, j‘ kupil pred leti gosposke pravice na Susedgradu in Stubk ter se priselil kot vrinjenec, nepriljubljen med sosednjim plemiči, razglašen po svoji brezobzirnosti in nečloveški krU tosti. Ostri in krvavi boji so se bili med pristaši Tahyja' ban Peter Erdedi, rodbina Alapičev in rodbina Keglevičev ' in med domačimi plemiči ter kmeti, ki niso bili pripravljeni prenašali njegovo strahovlado. A Tahy je zmagal in vlad? nasilno, maščevalno. Dežela se je razgibala v upor prot hudiču. Puntarstvo se je spočelo. Nasilnež je izvajal gosp0! darski, fizični in moralni pritisk na kmete: če je ime konja, ki je zbolel — tako je pripovedoval Ilija, trpko rr sen - ga je vsilil v prodajo kmetu, in če se je ta upira*' ga je vrgel v temnico. Kmet pa se boji temnice kot živeg:' vraga. Tahy je zahteval višje dajatve, kot so bile zapisan' v knjigah. Sploh ima plemstvo zdaj navado vsako le*' višati in spreminjati dajatve. Tahyjevo gospodstvo pome'1! nedopovedljivo izžemanje podložnih. A kar je ljudi najb0*' prizadelo in česar niso mogli požreti, je bilo ti rano''1 skrunjenje njihovage družinskega življenja. Dekleta in ženf ki so mu bile všeč, je odvedel na grad, jih oskrunil in na' zadnje prenekatero zaprl v temnico. Tako je naredil hčerko kmeta Pavla Jurkoviča, ki je upravičeno pobesni Toda s tem si je nakopal drugo nesrečo - Tahyjev sin g,1! je napadel in mu z nožem razsekal obraz ter mu iztak'’1' oči. „čuj, Joso! Pridruži se nam,“ me je prijel Ilija za rokf „Ti moraš z nami!“ Preden sem se zavedel, sem stopil ’ njihov krog. Mladi kmečki fantje in zresnjeni možaki • sedeli ob ognjih. Potihoma se je začela oglašati pesei11 Bojna pesem. Ganili so me njihovi obrazi, njihove besed1 njih skupna usoda. Zavedel sem se - tudi jaz sem vrŽ°! v ta prelom. Ilija me je pogledal - v tem pogledu se'1 začutil silovitost revolucionarnih dejanj. Ogenj je prask0 tal med drevjem, vsa pokrajina okrog nas je kazala en sa' bel, miren obraz in vendar se je globoko ujemala s preFj janjem človekove volje po svobodi. Za hip sem pomislj, mati in sestra me bosta čakali, a zaradi dela ne bo ta*0 škode. Odločil sem se, ostanem z Gregoričem. Končno je naša skupna stvar v živem občestvu ljudstva in vere. S0 sedoma sem izročil večji del svojega denarja in ju odpra'’1 na pot. Ilija mi je zataknil za klobuk vejico bršljana, dvignil s svojo mojo desnico in me objel.. . „Jože, brat!" Še isti večer smo prekoračili Kupčino in krenili proti Jastd barskemu, kakih pet ur hoda. Med potjo so se nam pridi11 ževali novi uporniki, nekateri so prinesli meče, kije in gi lice, drugi samo kmečko orožje - vile, sekire. Imeli S^j nekaj pušk. Revolucionarji so bili trdi, stvarni, v njih je F nekaj spontanega in aktivnega. Okoli Jastrebarskega 1 Okiča so se nam pridružili celo nekateri plemiči, ki ~ čutili z nami in ki so bili v sporu z višjo gospodo. Ni mogoče misliti, da bi bila vsa ta vstaja ljudstva, ki:! nasproti gospodi čuti „vbogo gmajno", samo izraz gn°' in odpora proti posameznim svojevoljnim in zatiralnim F' dalnim velikašem. Nameni upornikov so bili dalekosežn^f čeprav ni med nami nihče — to se razume - skušal ^ gibanju globlji, recimo idejni in politični ton. Namesto r ca „dol s Tahyjem!“ se je uveljavil klic „za staro pravd0 vendar pa bi, kot sem spoznal na pohodu, stara pravda pomenila tudi uveljavljanje novega načina življenja, novega reda, novega časa. Osnovni in neposredni cilj je bil porušiti fevdalni sistem. Kar bi prišlo nato - če bi se nam posrečilo za trajno odstraniti gospodo — ne more nihče zagotovo vedeti, vendar pa se je med nekaterimi razgledanimi kmeti slišalo govoriti celo o ustanovitvi kmečke „republike“. Kmetje bi sami prevzeli obrambo meja pred Turki in sami pobirali nekatere dajatve — samo cesarja bi priznavali kot najvišjega gospoda. Kes je, da se je hotel vsakdo maščevati, vendar so se susedgradskim in stubiškim upornikom pridruževali kmetje iz ozemlja, ki morda ni bilo tako hudo tlačeno. Kaj je padlo v nas ? Ali je bila to iskra tiste svobode, ki smo jo imeli v davnih dneh, ali pa tiste, ki jo bo „vboga gmajna^' nekoč dosegla? „Skrbijo me Uskoki..." je govoril llija med potjo in se oziral proti bližnjemu Žumberaku. Oba sva jih dobro poznala — tujci so bili na tej zemlji in ne naši zavezniki. Za svojo službo so dobivali plačo od države in uživali posebne privilegije. „če se nam ne pridružijo, ali če se celo pridružijo gospodi, ne bo dobro..." Ko smo se približali Sveti Nedelji, je gosto snežilo. Počasi in s težavo smo se bližali Savi, ki smo jo prestopili pri Podsusedu v noči med 27. in 28. januarjem. Prav tisto noč je tudi izbruhnil splošen upor. FRANCE PAPEŽ Zaradi izredne dolžine spisa bomo II. del z avtorjevim privoljenjem nalisnili v junijskem Glasu. utrinki Vladimir kos, sedemdesetletniku Gospodu doktorju TINETU DEBELJAKU za rojstni dan sredi njegovih pesmi, prevodov, presoj in prijaznosti. Saj veste, kaj ste pravi Domovini, zarezani v območje svobodnjakov, raztreseni v besede melodiji, odeti v čast z gomilami vojakov. Saj veste! A moram 'Vam napiti s kristalno čašo naših oceanov, in veter žolte pampe naprositi, da zaigra nesmrtno sinji tango. Sefior: ne nehajte z zemljo živeti! Da boste vse povedali po naše, kako je z njo pod srcem južnih zvezd. Sefior: vsak narod v cvet spoznanja raste, z združitvijo cvetov začne zoreti čez plot vzdolž bronastih svetovnih cest. TOKIO, na robu pomladno šumečega oceana, ki z drugimi morji tvori 71 odstotkov naše zemlje. france papež, nase ^ako bi ti povedal. . . 11 e zgodovina, ampak nekaj od včeraj in danes - a zelo staro -Oo solza, ampak 'otimna povezanost in skupnost '"od tovariši; potrditev tega, kar živi v nas in kar nas druži v nočeh, mestih, pri delu v ameriških samotah. Zavestno notranje opravilo — tisto zadnje, za kar smo se borili, ali — če hočeš — besede, v katerih je še vonj po zemlji, in katere očiščujemo na teh odsotnih poteh. Naše je, kot sem dejal, stara vera, nekaj križu podobnega ali meču. Rezka bolečina — o, moje živali vedo za to, ko odhajamo v vročem soncu na pot. V srečanjih po mestu se vračamo v naše, v zaznamovano, kajti naše je ogenj, v katerem zgorevamo na poljih in avenijah Sn v njem, kot v navdihu, zakrvavimo in ko umremo na poti, izpričamo o tistem, kar nas gloje in oživlja v teh vročih nočeh, neznanih samotah. Ti verzi so slovenska prepesnitev FRANCETA PAPEŽA uvodne španske pesmi LO NUESTRO, ki je natisnjena v 1. zvezku letošnjega Meddobja. Slovenil jih je avtor. IZŠEL JE 1. ZVEZEK XI ! 1 . LETNIKA revije meddobje uredil in nanovo opremil FRANCE PAPEŽ s e b i n a pesmi: FRANCE PAPEŽ, Lo nuestro; BERT PRIBAC, Ris na oceanu drama: IVAN MRAK, Spoved lučnim bratom esej: FRANCE PAPEŽ, Petsto let Kopernika sporočila: FRANK BUKVIČ, Ptiči pevci v kletki (analiza ruskega protisovjetskega pesništva) gradivo: dr. SREČKO BARAGA, Moje pesmi govore zapisi: VEKOSLAV BUČAR, Samoizpoved dr. Leonarda Lenarda likovniki: Stara Amerika v doživetju slovenske umetnice kronika: kulturnih večerov, prireditev, gledaliških predstav, in likovnih razstav Slovenske kulturne akcije umetnostna priloga: reprodukcije najnovejših olj akad. slikarke BARE REMEC podobe requiem za filozofa T MRL JE FILOZOF. Navadno filozofova smrt ne po-budi ne velike pozornosti, ne posebej slišnega odmeva v razkošju drugih vsakdanjih novic. Filozof je pač človek tihega, odmaknjenega razmišljanja, mož molka. Zato tudi njegova smrt ne seže čez golo obvestilo, ki prav zares ne zastavlja in ne zastavi teka dogajanjem in zgodam, četudi slednjič vsa dogajanja in vse zgode v več kot precejšnji meri zavise - naj se paradoksno čuje še tako! - prav od tistega brezšumnega, neopaznega opravila, čigar mojster je — filozof. JACQUES MAR1TAIN JE UMRL. Ob njegovi smrti so moderna družbena občila nekako prelomila svoje dozdanje ponašanje: z neverjetno pozornostjo so razglasila vsemu svetu smrt tega verjetno največjega misleca našega vesoljskega atomskega veka. Novica o Maritainovi smrti je daleč presegla običajni krog prijateljev, sodelavcev in stanovskih tovarišev: segla je prav v najširši svet, med ljudi, ki so morda podzavedno čutili, da z Maritainom odhaja mož, ki ima več kot veliko opraviti z mišljenjem, čutenjem in delovanjem navadnih smrtnikov zadnjega polveka v zgodovini našega Zapada. MARITAIN JE ODŠEL. Velika praznina se je zasekala v svet modrovanja. Njegovo ime spominja na dolgo, dolgo pot, na težavni pretek vekov, ki so se zgnetli na rob našega sodobja. Njegov glas — tihoten glas filozofa - je nenehno govoril raztreseni, mlahavi vesti svojih sodobnikov; a neenkrat je ta glas zazvenel tudi dokaj slišno po cestah tega sveta, kajti ves svet je bil filozofu dolga in široka cesarska cesta, svobodno odprta svobodju njegove misli. MARITA1NA je dala protestantska družina. V zakon pa se je bil povezal z Judinjo, z Raisso, ki ga je bila prvič ugledala slokega, bledičnega mladeniča nekje na hodnikih starodavne Sorbone. Štiriindvajset let mu je bilo, ko ga je zadel božanski udar Sina Davidovega; ko je družno z zvesto Baisso pod visokimi slopi pariške bazilike Jezusovega Srca na Montmatru voljno uklonil glavo krstni vodi katoliškega Odrešenja. . . H krstnemu kamnu sta mu pot pokazala velika učenika sodobne Francije: Bergson, žlahtni judovski modrec, ki mu je bil odkril, kot njega dni Platon Avguštinu, da se resničnost ne skonča, marveč šele začenja v neomejenem okrožju našega razgledja; pa Leon Bloy, trpinčeni, genialni, svetniški duh, čigar glas še danes, pol veka po pablo picasso LET je imel. Tako se je zdelo, kot da zanj ni smrti. Če si ga srečal, ti je bilo, kot da stojiš pred nekom, ki pripada brezkončni večnosti; tako podobno kot reke, gore, starodavne katedrale. Menda je prav zato tako čudno udarilo v svet, da je PABLO PICASSO umrl, se pravi — v Elizij je šel. Podzavedno je svet čutil, kot da slika že od pradavnosti sem; da bo sukal svoj čopič tja v brezkončje, kot narava, ki stvarja in razstvarja, drobi in znova brsti naš svet. Morda noben umetnik nikoli in nikjer ni globlje zarezal v svoj čas, kot ta Španec, vseh peterih kontinentov našega planeta enakšna last. Najmanj sedemdeset let je brenkal na struno najglobljega občutja modernega človeka. To, kar je ustvaril, izumil, odkril ves sam in prepričan hkrati o pravšnosti svojega posla in svoje poti — od tistih dni, ko je mlad umetnik berač pil grenkosti pariškega Montmartru, pa spet potem v tistem svojskem bohemskem „Bateu Lavoir“, kjer mu je bilo dodeljeno takšno naravnost neverjetno za-znatje v odkritje novega umetnostnega občutja — vse je bilo kot že naprej določeno, da se s slastjo in nezadržno polasti vseh pojavnosti sodobnega življenja. Zato je Picasso danes nesporno pričujoč in živ v vsem, kar zremo, ustvarjamo, živimo lepega v barvi, v obliki, v ritmu te naše nevsakdanje vsakdanjosti. Njegovega genija sled je zatis-njena v vso vidno predmetnost naših dni, v navaden vsakdanji okrasni papir, v zavese po naših prebivalnicah, v barvitost in fantastiko naše nošnje, v naše spontano sprejetje razbitja vseh na videz za zmeraj že ustaljenih, pa vendar tako trdo okostenelih, površnih oblik. S čarovito močjo resničnega ustvarjalca je bil umetnik njegovi domoljubni smrti v strelskem jarku ob Mami, zveni kot odjek in zatrdilo veselega upanja. MARITAIN je stal poslej tam — tam in tod — vzravnan in resen v velikem, divjem, težkem, zagrizenem, odločilnem boju za zmago prave in zdrave misli. Na premnogih frontah J p sukal svojega uma meč: od logike do zgodovine filozofije, od estetike do metafizike, od poetike do politične zgodovine; teologija mu je bila ljuba znanka in z mistiko se je srečaval ven in ven. Vedno v brambi za človeka, za njegovo nadzemsko vrednost, žlahtnost božjega otroštva. Brez postanka v zagrizenem boju proti vsakršnim mitom, proti vsem „nadljudem“, proti vsem oblikam totalitarizma in inkvizicije, proti vsakršni tiraniji takšne ali drugačne barve, naj že najbolj desne ali najbolj leve, proti vsemu temu peklenskemu zlu razkroja, zablod, zdvajanja, dvoma, vere v Nič, ki se je zneslo nad sodobni svet. Vsekdar pa v brambi resnične Kristusove Cerkve, nasprotujoč takisto nevzdržni inkvizicijski reakciji, kot modernim zmotnjavam, ki skušajo ustvariti vero — brez Boga, Plod tega vzdržnega, silovitega boja so njegova dela: njegovi govori, njegovi spisi, dolgi rožni venec njegovih knjig - med njimi najlepša, najbolj človeška, najbolj topla od vseh: o Kmetiču iz Garone. Iz vseh veje jasnost misli, zgovorna odločnost, živa vera v nezmotnost hrambe resnice; vse so napisane z bleščečo besedo globokega misleca in vernega kristjana, zapečatene z iskreno ponižnostjo in vročo ljubeznijo — v neovržno pričevanje svojemu času. JACQUES MARITAIN je v žlahtni senci Tomaževe filozofske misli pretekel vse zavite in zamotane steze filozofije. Na večerna leta pa si je nadel ponižno haljo malih bratov Karla de Foucaulda: pomenljiv in voljan večer moža, ki je za življenja doživel slavo in časti tega sveta, pa hkrati določno prepoznal njuno puhlo minljivost. UMRL JE JACQUES MARITAIN. Umrl je filozof. Umrl je — prav verjetno — svetnik. Francois Mauriac, njegov zvesti prijatelj, je pač vedel, zakaj je pred leti tako zatrdno zapisal: „Kdor hoče vedeti, kaj je svetništvo, naj se zazre v Maritainove oči.“ Have, anima pia! n j je šel v elizij vseh umetnosti: slikar, kipar, risar, keramik, rezbar, grafik, tudi pesnik, dramatik. . . Neskončni zajetek njegovih stvaritev, ki gredo v tisočev tisoče in ga bo šele zdaj prvič verjetno moč urediti, zapisati, zbrati, docela spoznati, oštevilčiti, je mnogo, mnoge večji, kot pa ga je bil kdajkoli kak likovnik ustvaril. Živel pa je edinole svojemu umetniškemu stvarjenju, ves svoj čas je trosil samo zanj. Podnevi, ponoči, ob čaši kave, v samoti svoje delavnice. . . Ven in ven se je učil, poskušah slikal. Prenekatera hiša in premnog starinski gradič sta danes neizmerna zakladnica njegovih docela nepoznanih umetnin. Spet drugo neznansko bogatje njegovih del polni umetniške galerije in zasebne pinakoteke. Če ga vrednotiš po cenah, ki jih njegova dela danes zmorejo in ki štejejo tisoče tisočev dolarjev, bi ga lahko imel za enega najbogatejših ljudi. In vendar je svoj živ dan živel preprosto, sam zase zbran, od deških nog umetnosti docela predan. Z bežno izjemo tam ob dvajsetih letih, ko ga je za minljiv trenutek pritegnil čad mondenosti, ko si ga nekako izgubljenega srečaval p° salonih, na sofističnih slavjih visoke buržoazije, je vsekdar živel le kot preprost, priden, dalaven, skromen — obrtnik. Rtedke prijatelje je imel. Z njimi je sedel za mizo, jim stregel s preprosto jedjo, pa s slastnim razgovorom. Malo, prav malo je pohajal v galerije, na razstave, k predavanjem in v gledišče nič. Bil pa je kot otrok zavzet za cirkus, za boks, za bikoborbo. Rad je imel preproste ljudi, ki so mn bili vsakdanja druščina v otroških dneh: družil se je 2 obrtniki, kramarji, brivci, sem in tja je ogovoril umetnika- Podzavedno je čutil, da mora to, kar mu je v življenju odmerjeno, opraviti - docela sam. Bil je večen otrok, prgast, zagnan, vraževeren. V politiko je zašel iz gole ihte nad krivico; ideolog pa ni bil nikoli, še v umetnosti ne. Zadnjih trideset let je živel svetu docela odmaknjen na francoski Modli obali, do poslednjega vlakna poln domotožnega hrepenenja po rodni Španski. UMETNOSTNI kritiki so napisali grmade knjig o njem: študirajo, skušajo pojasniti in razložiti vzmet, rast, razvoj njegove plastike, iznajdb, odkritij. Kot da gre za nekakšno razvojno rast zemskega planeta, dele njegova posamezna ustvarjalna obdobja v zaporedja: modro, rožno, kubistično, črno, novoklasično, surrealistično, pa slednjič tja v akro-matičnost, ki jo predstavlja genialna „Guernica“. Njemu pa prav zanesljivo vsa ta razdelba ni pomenila nič. Lepega dne je odkril in pokazal nekaj docela novega, plod spontanega notranjega nagnjenja v iskanje in odkritje; ali pa se je nenada povrnil k nezmakljivim dognanjem starovitih mojstrov in mojstrovin, se zaštudiral v stvaritejski postopek kakega srednjeveškega Griinewalda, čigar podobo je v poceni posnetku mimogrede uzrl v izložbenem oknu preproste, zakotne knjigarnice; ali pa ga je zgrabilo in se je vrgel v stvaritev dolge vrste variacij na Velazquezove Menine, pa drugič spet ustvaril genialno skulpturo iz ostankov polomljenega bicikla, ali pa v kot vrženih, pozabljenih igrač svojih otrok. fz tega svojega zatišja, odmaknjenosti svetu, se ni prestopil več. Svet mu je izkazoval in izkazal časti, ki jih svoj dan m bil deležen živ umetnik: v Londonu, v Parizu, v New Yorku. ,Za njegovih 9t) let mu je Louvre pripravil edinstveno razstavo njegovih umetnin, prvič v vsej svoji louvrski starodavnosti — živemu umetniku. Pa ga ni bilo ne v London, ne v Pariz, ne v Ne\v York. Ministri, kritiki, časnikarji, tisočglave množice - vsi so občudovali njegovo delo.... On pa je bil daleč od vseh, skrit in zasijan v plašč sredozemskega sonca, spet in spet ustvarjajoč nove oblike, nove barve, nove like, neizčrpno živ, pravšen otrok resnične božje narave. Skoraj vse svoje umetniške dni je živel v zdomstvu, ne v rodni Španiji: ni strpel tiranije, ne nasilja.. . V nekakšnem bolečem sporu z resničnostjo, ki je že od pradavnih dni sem, kot slovenski zdomci posebej zaznavamo, posebna začarana usodnost španstva sploh. Tako menda, kot krikne Cid el Campeador kraljici: ,,Gspana y yo somos asi, senora.“ Ves je bi zašpanjen, Španije poln, Španije kipeč do poslednjega vlakna: nikoli se svoji španski pripadnosti ni odpovedal; ustvarjal je kot Španec, za Španijo, s Španijo -sanjal o Španiji, za katero velja, po njegovo, dati vse, kar zmoreš in imaš. (V tem mu je blizu, skoraj enak le Pablo Casals.) Še otrok je bil čez vse drugo zagledan - v Pavliho, menda zaradi njegove barvite postavnosti, zaradi iskrive res pavli-hovske spreminjavosti. Pravijo, da se je v podzavesti nekako istovetil s to ljubko postavo Pavlihovo. Verjetno drži: v življenju je bil zaresen Pavliha, spremenjiv iz trenutka v trenutek, iz trenutja v trenutje drugačen, nam smrtnikom v osuplost, hkrati pa v poseben blagoslov žlahtnega duha genialnega mojstra, ki te s pavlihovsko navihanostjo preprosto dvigne v lepši, plodnejši, boljši svet. Umrl je Pablo Picasso. - Naj živi Pablo Picasso! n j razmišljanja umska pravičnost v učenju in delu jacquesa maritaina misel ob filozofovi smrti 4. aprila 1973 MAKITAINOVIM filozofiranjem sem se zares seznanil šele v zdomstvu, v Argentini. V Vebrovi šoli ga nis-omenjali, tudi sam doma še nisem bral njegovih del. kaj nisem slutil, da bom v svojem življenju več razmišljanja in pisanja posvetil filozofiji kot svoji prvi študijski stroki - pedagogiki. Izselitev me je odtrgala od domače VzSojne stvarnosti, obenem pa je sprožila meni in nam vsem pbilico težkih vprašanj, na katera sem tudi jaz moral iti !skat odgovora v filozofijo. Oddaljeni od domovine, oropani svojih knjižnic, s težavami P.1'1 vživi jan ju v kulturno življenje nove domovine smo iska-J. Pornočkov, da se tudi kulturno ohranimo in izživimo. Nekaj se nas je zbiralo po barih in kjerkoli je bilo mogoče; ei' smo razpravljali o vprašanjih, ki so z vso silo pritiskala nas. Moji tedanji tovariši so se kazali pristaše tomistič-e filozofije in so omenjali tudi Maritaina; končno je nekdo sh ) i! N nesel v razpravo njegovo knjigo o umetnosti in nolastiU; (v španščini: Arte y escolastica. Buenos Aires strani). Da sem mogel držati korak, sem začel in brati tudi Maritainove spise (poleg Sertillan-Seovih, Garigou-Lagrangeovih, Gilsonovih.. .). Tako se je moji novi knjižnici sčasoma nabralo nad 20 Maritainovih ^el; ki sem vsa prebral, nekatera vsaj delno celo po več- 1945. 234 kupovati ko an^aiuovem filozofiranju mi je marsikaj ugajalo, ta-p ■npi" njegova skrb za jasnost in skrbno opredeljevanje disk °^; ^ Jev Piu" Balmesovega mnenja, da je marsikdaj (jj , l!KMa odveč, če smo pravilno opredelili. To je, da ima nen U?1-,a ali polemika najčešče svoj vir v premalo skrb-, ’ lzi'ažanju, zaradi česar tuje misli ne umemo ali jo umemo napak. Č •