AVE MARIA
published monthly by The Slovene Franciscan Fathers,
LEMONT. ILLINOIS
in the interest of the Slovene Franciscan Commissariat of the Holy Cross.
Subscription Price: $2.50 per annum
Naročnina: $2.50 letno. Izven U: S. A. $3.00
□
Management — Upravništvo AVE MARIA P. O. Box 608, Lemont, 111.
Telephone: Lemont 494
□
Printed by SERVICE PRINTERS Lemont, 111.
Entered as second-class matter August 20, 1925, at the post office at Lemont, Illinois, under the act of March 3, 1879. Acceptance of mailing at special rate of postage provided for in Section 1103, Act of October 3, 1917, authorized on August 29, 1925.
Naročite se na
/I
ff
AVE MARIA
ki je glasnik katoliškega življenja slovenskim izseljencem v Ameriki in porok zvestobe katoliški Cerkvi.
Več svetih maš
se daruje za naročnike našega lista. Najbolj stalna je pa sv. maša, ki se daruje vsako prvo nedeljo v mesecu v naši samostanski cerkvi pri Mariji Pomagaj v Lemontu.
Vsak naročnik
NAŠEGA LISTA JE PODPORNIK VELIKE MISLI MIS.UONSTVA JEZUSOVEGA. ZAKAJ? DOLARJI KI SI JIH NAMENIL ZA NAROČNINO NAŠE-GO LISTA, NISO VRŽENI V KOT. KAMENČKI 30 ZA ZGRADBO KRISTUSOVEGA DUHOVNI-STVA. ZATO JE BILA AVE MARIJA USTANOVLJENA, DA BI V GMOTNEM OZIRU PODPIRALA DIJAKE, KANDIDATE ZA DUHOVNIŠKI STAN. TVOJA NAROČNINA JE SEME, KI NAJ NEKOČ OBRODI SAD V VINOGRADU GOSPODOVEM. KOLIKO JE DIJAKOV, KI BI RA1 ŠTUDIRALI, PA IMAJO SREDSTEV. SAMOSTAN V LEMONTU JE TUDI ŠOLA IN VZGOJE-VALIŠČE IDEJALNIM FANTOM, KI SO SI ZAŽELELI SLUŽBE ALTARJA. SEDAJ RAZUMEŠ. NAŠ LIST UTIRA POT TEM ŠTUDENTOM.
48132
KOLEDARČEK
prireditev na lemontski farmi v letu 1940.
23. JUNIJA dan Prekmurskih Slo-I vencev. Blagoslovitev križa, ki so ga ti rojaki iz Slovenske Krajine kupili.
7. JULIJA — Farni dan župnije sv. Štefana iz Chicago, 111. 14. JULIJA — Slovesna blagoslovitev samostana in semenišča.
28. JULIJA — Društveni dan K. S. K. J. pod pokroviteljstvom društva sv. Štefana, Chicago, 111.
PRVO NEDELJO AVGUSTA —
Romarska pobožnost, na katero so vabljene vse fare iz La Salle, Milwaukee, Sheboyganu, Joliet, Wau-kegan. Blagoslovitev Blejske kapele na otoku.
DRUGO NEDELJO AVGUSTA — Romarska pobožnost pod pokroviteljstvom župnije sv. Štefana, Chicago, 111. z rimsko procesijo zvečer. To nedeljo bodo blagoslovljeni Baragovi spominki ob Baragovi sledi na jezerskem prostoru.
TRETJO NEDELJO AVGUSTA — Romarska pobožnost pod pokroviteljstvom fare sv. Jurija v So. Chicago, 111. Rimska procesija zvečer.
ZADNJA NEDELJA V AVGUSTU
je rezervirana za društvo sv. Mohorja. V slučaju, da bi društvo te nedelje ne hotelo, lahko katerokoli drugo društvo prevzame ta dan kot svoj društveni dan.
PRVO NEDELJO OKTOBRA medeni niknik.
TRETJI RED
je red od sv. Frančiška ustanovljen za vse svet-ske ljudi obojega spola, v katerem se lahko na popolnejši način posvete za duhovno življenje. Po nekaterih naših naselbinah je že ustanovljen, po drugih bi bilo želeti, da se ustanovi.
Komisar za Tretji Red po naših naselbinah je Rev. Marcel Marinshek, Holy Family Church, Willard, Wis.
Pišite k njemu, kadar želite stopiti skupaj za tretjeredni krožek v svoji župniji, ne seveda brez privoljenja svoje župnika in poslal vam bo vse podatke o veljavnem sprejemu v ta red in kako se ustanovi tretjeredna skupščina.
Spadate pa lahko tudi direktno pod skupščino Tretjega Reda z sedežem v Lemontu pri Mariji Pomagal. Obrnite se na Upravo lista za podatke o sprejemu v to skupščino.
ŠOLSKE SESTRE
PROVINCIJE KRISTUSA KRALJA na Asiškem Gričku v Lemontu, 111.
vabijo slovenske in ameriške mladenke, da vstopijo v njihovo kongregacijo, če bi čutile v duši poklic za redovni stan.
Ta kongregacija sester se posveča naši mladini v šoli, najlepši poklic, kogar Bog poziva vanj.
Za podatke o sprejemu v kongregacijo pišite na Rev. Sister Provincial, Mount Assisi, Lemont, 111.
Poslala vam bo takoj pojasnilo, kaj storiti in katere pogoje moraš spolniti, če hočeš biti sprejeta v sesterski red.
POŠLJI GOSPOD DELAVCEV ZA VINOGRAD SVOJ...
V	novem letu smo pričeli v naši lemont-ski družini z novo pobožnost jo: H Gospodu bomo molili naj nam pošlje novih moči in sil za bodoče dni . . .
Kaj pomaga hišica, če ni koga, ki bi v njej stanoval, kaj pomaga slovensko semenišče, če bi v bodočih letih imeli pomanjkanje v naraščaju.
Gospod bo pomagal, pravimo. In trdno verujemo, da bo. Apeliramo pa tudi na vas, družinski očetje, družinske matere, da nam priskočite na pomoč za rekruta-cijo božjih moči, slovenskih svečenikov in redovnikov.
Samostan nam je narod postavil, sedaj nam naj še narod pomaga, da dobimo kaj novega naraščaja. Študentov imamo petnajst, v novih prostorih lahko naselimo najmanj 36, če ne več.
V	tej ali oni naselbini poznate tega ali onega dobrega študenta, ki bi si hotel izvoliti boljši del: Gospodovo službo. Nagovorite ga ob času, da vstor»> v vrsto slovenskih semeniščnikov. Pišite . °red-stojništvo v Lemont, St. Mary's Seminary, da poznate tega ali onega, ki goji skrito željo, da bi bil duhovnik ali redovnik.
Pogoji za sprejem so: Zdrav mora biti, s povoljnim uspehom mora končati High School, ki ima med svojimi predmeti tudi latinščino, katoliških staršev mora biti, na dobrem glasu in v starosti od 15 do dvajset let.
Stori kaj v ta blagi namen. Vsak tvoj korak v ta namen bo od Boga blagoslovljen.
BERI TUDI NASLEDNJO VAŽNO NOVICO IN RESNICO
V samostan sprejemamo tudi mlade fante in može, ki bi hoteli ostati pri nas kot bratje.
Koliko je tudi takih mož in fantov po naših naselbinah, ki niso imeli nobene višje šole, pa jih vseeno kliče notranji glas k popolnejšemu duhovnemu življenju.
Rade volje sprejmemo vsakega, ki bi se odločil za ta korak, da le izpolni vse pogoje, ki so stavljeni za sprejem v redov-niški stan.
Pogoji, kateri so . . . ?
Biti mora zdrav, to zato, da že ni prvo leto v breme redovniški družini. Ne sme imeti kake jetike ali druge skrite bolezni, zdrave pameti mora biti.
Dobrih katoliških staršev, neoženjen ali vdovec.
Ni mu treba imeti nobenega premoženja ali prinesti denarja, samo zavezati se bo moral takoj ob vstopu, da ne bo od samostana zahteval nobenih plačil za slučaj, če bi se po letih, pred izpovedjo svojih obljub ksesal in šel med svet nazaj. Opravljal bi tukaj v samostanu razna oskrbniška dela, rokodelsko obrt, far-marske opravke. Dela dovolj. Našel bo pa tudi tukaj na farmi dosti prostega časa za oddih in počitek. Če ga kuhinja veseli, bo lahko šel tudi na to ali ono našo župnijo za hišnega oskrbnika in poma-gača v župnišču.
Pomagajte, pišite na predstojništvo v Lemont.
mmmmmmmmmmmmwww-Mmmm

Januarska štev. 1940—
—Letnik XXXII.
gpmmmmzšmmiffiimmmifflmmmffi
NOVOLETNO VOŠČILO
Naj bo novoletni dan solzan po vremenu, naj bo krmižljav in skisan, lice je nam ljudem razsvetljeno, ker je to dan najlepšega upanja.
Roka nehote sili š zimo iz toplih žepov in gorkih rokavic, da seže bližnjemu v roko za novoletni pozdrav, pozdrav, ki je poln voščil in poln želja.
Bog Ti daj srečno novo leto, leto polno zdravja in uspehov, za dušo in telo.
Tako nazdravljajo dobri ljudje svojim sosedom, tovarišem in prijateljem, vsem sorodnikom po telesu, vsem sorodnikom po duši.
Samostanci v Lemontu želimo vsem svojim dobrim somišljenikom od Boga blagoslovljeno leto.
Naj bi jim bilo to leto v telesni in dušni blagor. Prihranjena naj jim bo skrbljivost črnih dni, ki se vale nad človeštvom. Mir, ki ga svet ne more dati, naj se naseli v vsako srce, da bomo lažje vsak in vsi skupaj živeli posvečenju svoje duše.
Novo leto v zarji svetega upanja spočeto bodi nam vsem z vsemi svojimi dnevi in z vsemi svojimi močmi, z vsemi radostmi in preizkušnjami, z vsemi skušnjavami, težavami v dušno zveličanje in za nebeško zasluženje šteto.
\ SVETI OČE GOVORE
j	P. Benigen	|
špA čelu onih, ki danes vodijo ljudi v dull' ševno in nravno propast, so mnogi zlob-
_1! neži, ki bi radi s prestola vrgli Kristusa
;er odvrnili ljudi od spolnjevanja njegove postave, ki je postava resnice in ljubezni.
V pripoznanju kraljevih pravic Kristusovih in v povrnitvi posameznika in družbe, da se bo spolnjevala Njegova zapoved resnice in ljubezni, je edina pot rešitve.
Častiti bratje, pišoč te vrstice, smo prejeli strašno novico, da že divja grozen vihar vojske, navzlic vsemu našemu prizadevanju, da bi jo odvrnili, če mislimo na trpljenje neštetih ljudi, ki so še včeraj vsaj malo blagostanja vživali v svojih domovih, bi najraje odložili pero. Naše očetovsko srce se zvija bolesti, gledajoč v prihodnost vse grozote, ki bodo prišle po sili in sovraštvu, za katere že danes reže meč krvave brazde. In ravno radi tega skrivnostnega pred-vida bližnje in daljne nesreče čutimo dolžnost, da še nujnejše povzdignemo oči in srca onih, ki imajo še dobro voljo k Njemu, od katerega edi-
no more priti rešenje sveta — k Njemu, čigar vsemogočna in usmiljena roka edino more pomiriti ta vihar — k Njemu, čigar resnica in ljubezen more razsvetliti um in vneti srce velikega dela ljudi, ki so zabredli v zmoto in sebičnost in so pahnjeni v boje in morije, da najdejo pravo smer v duha Kristusa Kralja.
NOVODOBNE ZMOTE.
Daj Bog, da bi ura največje sile in stiske, kakor se upa, spremenila mnenje tako mnogih, ki še zdaj slepo slede splošno znanim novodobnim zmotam, nezavedajoč se nevarnosti v kateri se nahajajo. Morda bodo le mnogi razumeli zdaj, kar jim je bilo poprej neumljivo, kako velika je naloga Cerkve, da uči in vodi vernike. Sedanja stiska bo izučila ljudi bolj kot vsaka bramba z besedo in učenjem. Tako mnoge so zmote in toliki napadi proti krščanstvu, da jih nikakor ne more uničiti samo teoretično zavračanje.
Ure mučnega razočaranja so pogosto ure milosti, mimohod Gospodov, ko se odpro vrata, ki bi sicer ostala zaprta, na besedo Zveličarje-vo: "Glej, stojim pri vratah in trkam." Bog nam je priča koliko sočutje in duševno radost čuti naše srce s tistimi, ki v teh bridkih poskušnjah tako resno hrenepe po resnici, pravici in miru s Kristusom. Pa tudi za one, katerih še ni razsvetlila luč od zgoraj, ima naše srce samo ljubezen in molimo k Očetu luči, da bi poslal v njih brezbrižna ali celo sovražna srca žarek tiste luči, ki je spremenila Savla v Pavla, tiste luči, ki je pokazala svojo skrivnostno moč v času najhujših bridkosti v Cerkvi. Ako bi bilo potrebno, bi podali popolne odgovore z znanstvenega stališča na današnje zmote, kar pa odložimo za prihodnji čas, če ne bo nemirov in zunanjih nesrečnih dogodkov, sedaj hočemo navesti samo nekatere poglavitne opazke.
ZANIKANJE NRAVNOSTI.
Sedanji čas, častiti bratje, je dodal nove zmote k prejšnjim do skrajne meje, da mora privesti ljudi v popolno zmešnjavo. Predvsem je to gotovo, da je poglaviten vzrok zla v moderni družbi v tem, ker se zanikuje in zametuje
splošna moralna postava tako v zasebnem kot v javnem življenju kakor tudi v mednarodnih odnošajih, menimo namreč neupoštevanje, ki je postalo dandanes tako splošno in pozaba na naravno postavo, ki ima svoj temelj v Bogu, v vsemogočnem Stvarniku in Očetu nas vseh, v najvišjem in neomejenem postavodajalcu, v neskončno modrem in pravičnem Sodniku človeških dejanj.
Ako človek sovraži Boga, si izpodkoplje vsako podlago nravnosti, glas vesti je zadušen ali je komaj čuten, ta glas, ki uči celo nevedne in neolikane divje rodove kaj je dobro in kaj je hudo, kaj je dovoljeno in kaj je prepovedano in stori, da se ljudje čutijo odgovorne za svoja dejanja najvišjemu Sodniku.
Tajitev moralne podlage ima svoj začetek v Evropi, ker je zavrgla nauk Kristusov, ki ga hrani in razlaga apostolska stoliea. Ta nauk je nekdaj duhovno povezal Evropo, ki je dobila vzgojo, oplemenitev in omiko po križu ter je dosegla toliko stopnjo napredka, da je postala učiteljica drugih narodov v raznih delih sveta. Ko se je pa ločila od neizmotljive svete Cerkve, je ne malo ločenih bratov zašlo tako daleč, da je zavrglo poglavitno resnico krščanstva, božanstvo Odrešenika in tako pohitelo v duhovno propast.
TEMA NA ZEMLJI.
Sveti evangelij pripoveduje, da je bila tema po vsej zemlji ko je bil Jezus križan, strašna prispodoba duševne slepote in teme vsled nevere, ki v svojem napuhu izloči Kristusa iz modernega, posebno iz javnega življenja ko izpodkoplje vero v Boga, vero v Kristusa. Posledica tega je propad moralne vrednote, ki je bila v prejšnjih časih merilo javnega in zasebnega življenja. Toliko hvalisana civilizacija je v svojem napredku ločila posameznika, družino in državo od blagodejnega in oživljajočega učinka vere v Boga in nauka svete Cerkve. Ta je povzročila, da se je v deželah, kjer je stoletja vladala krščanska omika, zopet prikazala še bolj jasno, še bolj razločno pogubna civilizacija imajoča na sebi znake pokvarjenega in uničujočega paganizma. "In bila je tema, ko se križali Jezusa. '
Mnogi morda, zapustivši nauk Kristusov, se niso popolnoma zavedali, da so jih speljale
od Njega bliščeče prazne besede proglašajoč tako ločitev za rešitev iz sužnosti, v kateri so se prej nahajali, tudi niso prevideli bridkih posledic, če se menja resnica z zmoto, kajti resnica osvobodi človeka, zmota ga pa zasužnji.
Niso spoznali kaj so hudo dosegli, ako zapu-ste neskončno modro očetovsko postavo božjo in ljubezen Kristusovo, ki vse druži in povišuje ter se prepuste trmi vboge in nestalne človeške modrosti. Govore o napredku, pa nazadujejo, govore, da so razsvetljeni, pa tavajo v temi, govore, da so svobodni, pa so sužnji. Ne razumejo, da postave Kristusove ne more nadomestiti nobeno človeško prizadevanje, o njih piše apostol Pavel, da so "postali v svojih mislih prazni in je otemnelo njih nespametno srce."
Ko jim je oslabela vera v Boga in Jezusa in so otemnela nravna načela v njih srcih, je izginil tudi neobhodni temelj stanovitnosti in miru, izginil red iz zasebnega in javnega življenja, ki edini vzdržuje in varuje blagostanje v državi.
Res je, da ni bila Evropa tudi tedaj ko so njene narode vezale iste krščanske resnice, brez razprtij, prepirov in vojsk, ki so jo pustošile, vendar ni bilo tolikega pesimizma kot je danes in nemožnosti se sporazumeti za skupen mir; kajti tedaj je bil nek moralen čut med ljudmi za pravico in krivico, za to, kar je po postavi dovoljeno in kar prepovedano, pa ob kakem razponi so sklenili medseboj časten mir. Danes nasprotno, pa nastajajo prepiri ne samo iz upornih strasti, temveč iz duševnega prevrata, ki je zavrgel zdrava načela zasebne in javne nrav-stveriosti.
POGUBNA ZMOTA: RASIZEM.
Med mnogimi zmotami današnjih dni bi vas, častiti bratje, opozorili zlasti na dve, radi katerih je skoraj nemogoče ali vsaj zelo težavno in negotovo mirno sožitje med narodi.
Prva teh pogubonosnih zmot in danes zelo razširjena, je v pozabi tiste postave človeške soglasnosti in ljubezni, ki je vsem ukazana po skupnem začetku in enakosti človeške narave vseh ljudi ter po odrešilni daritvi Jezusa Kristusa na oltarju križa svojemu nebeškemu Očetu za grešno človeštvo.
Takoj prva stran svetega pisma, nam pripoveduje čudovito priprosto kako je Bog, potem ko je ustvaril vse druge stvari, ustvaril člo-
veka po svoji podobi in sličnosti, kot krono svojega stvarstva. Isto sveto pismo govori kako je obogatel človeka z nadnaravnimi darovi in prednostmi in ga namenil za večno, neizrekljivo srečo. Nadalje popisuje začetek ljudi po prvih starših in živahno pripoveduje kako so se ljudje razdelili v rodove in se razšli v razne dele sveta. Da, ko so zapustili svojega Stvarnika, ni nehal Bog jih imeti za svoje otroke in jih po svojem usmiljenju nekoč zopet sprejeti v svoje prijateljstvo. Pozneje apostol narodov povdarja to resnico, da so vsi ljudje bratje med seboj v eni veliki družini proglašajoč Grkom, da je Bog "ustvaril iz enega vsa človeška plemena, da prebivajo po vsej zemlji, in je odmeril ter določil njih bivanju čase in meje, da bi iskali Boga."
vel: "En Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh;" ena narava v vsakem človeku,
Čudovit privid, ki nam kaže kako izhaja človeški rod iz Boga kakor piše sv. apostol Pa-sestavljena iz telesa in neumrljive duše; enoten namen in enotna naloga vsakega človeka na svetu, enotno bivanje na zemlji tako, da imajo vsi isto naravno pravico vživati njene dobrine, da si morejo ohranjati in razvijati svoje življenje; enoten nadnaraven namen je vsem Bog, h kateremu priti je vseh dolžnost in vsi imajo ista sredstva, po katerih si morejo zagotoviti ta vzvišeni namen.
Isti apostol nam slika človeštvo tudi v edinosti z ozirom na Sina božjega, ki je podoba nevidnega Boga; "kajti v njem je bilo ustvarjeno vse; ' v njem smo vsi eno, vsi smo bili odrešeni po njegovem bridkem trpljenju in upostavljeni v prijateljstvo z Bogom, "zakaj en Bog je, eden
tudi Srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus."
Da bi to prijateljstvo med Bogom in človeškim rodom naredil bolj zaupno, je isti božji Srednik v dvorani zadnje večerje, predno je dovršil svojo daritev na križu, izrekel besede, ki mogočno odmevajo že stoletja, vnemajoč junaško ljubezen svetu brez ljubezni pa polnemu sovraštva: "To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil."
Te nadnaravne resnice so trdna podlaga in najmočnejša vez edinstva, ki je pomnoženo še po ljubezni božji in našega božjega Odrešeni-ka; po njem smo prejeli zveličanje, "da se tako sveti usposobijo za delo službe in se zida telo Kristusovo, dokler vsi nedospemo do edinosti vere in spoznanja božjega Sina, do popolnega moža, do mere polne starosti Kristusove.
EDINOST VSEGA ČLOVEŠKEGA RODU.
V edinosti vsega človeškega rodu, ki je utemeljena v postavi in v dejanju, se posamezni ne čutijo osamljene kakor zrna peska, temveč združene po svoji naravi in notranji določbi v organično in harmonično medsebojno sorodstvo, ki se spreminja s časom. In narodi navzlic različnemu razvoju radi neenakih pogojev življenja in omike, ne razdirajo edinosti v človeškem rodu, ampak jo še pomnožujejo in lepšajo, deleč ji svoje zmožnosti in dobrine, po medsebojni izmenjavi blaga, ki je možna in izdatna le na podlagi ljubezni, združujoč otroke istega Očeta in odrešence po isti božji krvi.
OPRAVIČEN NARODNI PONOS.
Kristusova Cerkev, zvesta zakladničarka božjega nauka, ni nasprotna ali zaničujoča posebne značilnosti, katere ceni vsak narod in ohranja kot dragoceno dediščino. Njen namen je, da nadnaravno poveže vse v vse obsegajoči dejanski ljubezni in v zunanji in površni, ki je ravno zato slabotna in trhla.
Cerkev z veseljem pozdravlja in z materinim blagoslovom spremlja vsak način vodstva, čigar namen je razvijati posebne moči in lastnosti vsakega naroda, le da niso nasprotne dolžnostim, ki izvirajo iz enotnega začetka, niti nasprotne skupnemu namenu.
(Dalje prih.)
ZA PRAZNIK SV. DRUŽINE
Mrs. A. Gr.
NOGOKRAT nas osupne vprašanje, zakaj vprav tisti, ki imajo največ skušenj o vzgoji, to so očetje in matere, skoro ne pišejo in nič ne govore o vzgoji. Za-
Skrivnostno preprosto poteka nam očetom in materam praktična vzgoja, zunanjemu svetu skoro nevidna. Bilo bi prav in dobro, da bi zajeli tudi očetje in matere iz vsakdanjih skušenj in opisali svoje delo za vzgojo in sadove tega dela; osvetlili bi hkrati tudi notranje življenje družine in v njem tiste odločilne prilike in vzroke, ob katerih se družina druži in veže, ali pa trga in ruši. Saj tvori duhovna notranjost družine z vzgojo neločljivo, bistveno enoto, če se ta enotnost skali, razbije, ne boli to samo posameznika, temveč vse človeštvo. Enako pa tudi ne koristi le posamezniku, ako je trdna in urejena, ampak to koristi vsem. Vsi čutimo, kako resnobna so vprašanja o enotnosti, trdnosti in nedotekljivosti družine, ker nam le majhno zanemarjanje, le kratka stopinja mimo njih prinese že toliko zla in socialne bede, da je ne moremo ustaviti niti omejiti, če ne odpravimo napake pri korenini. Teža in resnobnost teh vprašanj pa nam ni znana samo iz sodobne socialne bede in bolečine, ki je izšla iz grehov zoper dostojanstvo in svetost družine; tudi zgodovina nam pripoveduje pretresljiva poglavja, kako so izginjali narodi, veliki, bogati, mogočni in slavni, ki niso več čuvali neoskrunjenosti in svetosti svojih družin.
Ob vsej nujnosti, da tudi očetje in matere prispevamo k zdravju duhovne notranjosti družine, naj pokažem najprej, kako razumljivo je, da se notanjost družine tako skrbno zapira tujim očem. Predstavnika družine, mož in žena, °če in mati pri stvarnem razglabljanju o obnovi in notranjosti družine res ne sodelujeta mnogo ali skoro sploh ne. — Zakaj? Njuno življenje, njuna notranjost ni last enega, ampak obeh. Toliko je tu bolečih malenkosti, za katere je najbolje, da jih vsak izmed njiju še zase takoj zbriše; zbrane v celoto bi dušile ljubezen in pogum. Sproti pozabljene in pregnane takoj ce-
lo iz lastnega spomina pa zginejo brez sledi, žrtve, izvršene za zakonskega druga, so skrite često celo drugovim očem, da bi ga ne osramotile, mu ne potrle svobodne in ponosne duše ali močne volje. Koliko teže je šele, razodeti to skrivnostno, skupno notranjost drugim!
Podobno je pri vzgoji. Sredi živega dela se trudiš s potezo za potezo. Moliš, ljubiš, delaš, trpiš in se veseliš zdaj v upanju, zdaj v trepetu. Svoje smeri si uravnal šele po zrelem spoznanju in trdem delu sam s seboj. Kakor so lepi ti smotri, tako so preprosti, dozdevno skoraj neznatni. Mladina, še vsa neizkušena in v življenju novinska, večkrat podcenjuje njih vrednost ali je morda niti ne prizna. Kako težak in hkrati siten se ji zdi n. pr. strogi red vsakdanjega izpolnjevanja dolžnosti! In vendar je tu prva šola volje in izhaja odtod toliko tihe, blagoslavljajoče lepote! Nezreli mladini pa še ne moreš odpreti pogleda v to notranjo vrednost zahtevanega dela. Molče jo navajaš na nepogrešljivi red, na dolžnost, šele takrat, kadar dozori v njej prvo razumevanje o lepoti in nujnosti reda in vsakdanjih dolžnosti, dozori iz lastne skušnje, šele takrat moreš širiti in poglabljati ono razumevanje, šele takrat vzdra-miš morda jasne slutnje o lepotah majhnega, vsakdanjega, enoličnega življenja. Kako molčeče mora biti tedaj pogosto tvoje delo! Kako tih si često celo sam sebi o vsem, kar gledaš v dragih, svetlih, vedno le po velikem in največjem hrepenečih očeh svojih otrok. Molčiš često celo ob varljivih, nedosegljivih smotrih, za katerimi hrepene časih te oči. Samo da zaznaš, da spregledavajo otroci sami, samo da veš, da oni smotri niso nevarni niti kreposti in dobroti, niti sreči otrok! Celo smehljaj, ki bi ga prav za prav imel včasih za kaj takega, ti ne oživi: nočeš da streš s prezgodnjo iztreznitvijo njihovo mlado energijo, nočeš, da se te oči v zadregi povesijo pred teboj. Nedotaknjene, ponosne jih ljubiš. Zato naj niti ne slutijo, kako globoko gledaš vanje.
Dobro veš, zakaj tako skrbno čuvaš svobodni pogled tistih dragih, jasnih oči, da jih ne skali, ne rani niti slutnja vsiljive druge volje, dolčler jim ne preti nesreča, da bi se obrnil njih pogled od dobrega k zlu. Mlade oči in mlada srca sama koprne naprej in kvišku; da le ne zgreše prave smeri! Značaji pa rastejo veliko
Kar nič kaj?
lepše, zore bolje ob samostojnejšem hotenju in delu. čim manj občutna, čim nevidnejša, čim bolj angelska sme in zna biti roka, ki vodi vzgojno delo, seveda vztrajno, skrbno in dosledno, tem popolnejša je vzgoja. Sredi takega vročega, strahoma, "po prstih" vršečega se dela pa ne gredo rade besede iz srca, in celo v javnost, najmanj o tem delu samem, ki še trepetaš za njegov uspeh.
In vendar je tako nujno potrebno, da tudi mi, in posebno mi starši sami, prispevamo svoje za ohranitev temeljnih družinskih dobrin. Tembolj smo to dolžni v sodobnem življenju, ki grabi res tudi s hudimi socialnimi razmerami po družinah.
Naše življenje, če bi bilo popolno, bi bilo neizčrpljiva, tvorna ljubezen. Mislim zopet na vzgojo. Kako vse drugače preudarjamo vzgojo, ko smo jo okusili ob lastnih otrocih, kakor pa smo si jo predstavljali le iz knjige. Knjiga je potrebna, to je res. Morda se nam je zdela vzgoja tedaj, ko smo brali vzgojne knjige, zelo enostavna. Danes pa vemo, kako veliko in težko delo nam je poverjeno z vzgojo.
In zato vemo, da je vzgoja umetnost, naj-
večjih ena, ki z njo po volji in moči Stvarnikovi oblikujemo otroške duše. Gnani od ljubezni vršimo delo zanje, slabo morda, pa le zaradi naše slabosti; zato pač, ker smo za nekatere strani vzgoje bolj nepripravni, bolj nerodni; po-primemo se je pa morda od druge strani bolj. Ljubezen pa nam strne vse v nezdrobljivo celoto. Vedno nam je vzgoja nepretrgana vrsta celotnega dela, tem lepša, čim lepša je duša, ki se zamišlja vanjo, in čim večja je sila njene ljubezni in samoodpovedi, ki vodi in obvlada oba: sebe in gojenca. Kadar se borimo najbolj vroče zoper otroške napake: zoper trmo, jezo, laž, oholost, bahavost itd., takrat nas najbolj živo bole naše lastne, tem sorodne rane. Tako oči-ščuje vzgoja navzdol in navzgor: otroke in starše. In ko zaznavamo pomanjkljivosti dela v svojem domu v preteklosti, razbiramo in odkrivamo boljša, bližja in varnejša pota za bodočnost. Velja pred vsem: iz telesno zdravih družin prihajajo telesno zdravi ljudje. Značaj-ni, idealni, z ljubeznijo in požrtvovalnostjo za skupnost delujoči ljudje prihajajo pravtako redno le iz duhovno zdravih družin, iz močnega ozračja resnične, ne mehkužne in slepe domače ljubezni. Pač mladino, rastočo v zapuščenem, duhovno in delavno mrtvem domu, često pritegne z izredno milostjo k sebi Bog, ki jo ljubi bolj kot očeta in matere, da zraste, daleč preko nizkotnosti in bednosti domačega ozračja, v svetle in izbrane posode Njegove ljubezni. Redno pa je Bog zaupal to delo roditeljem, družini, to najlepše, najbogatejše in najslajše delo, ki naj uči ljudi, da so si zares bratje, in jih navaja k Bogu. Vzgoja pretvarja življenje v ljubezen. Samo pravi svečenik pretvarja človeka z nadnaravnimi sredstvi še bolj neposredno kakor vzgojitelj. Toda prva, prirodno in po božjem pravu prva vzgojitelja sta oče in mati.
OBREKOVANJE
Obrekovanje obenem škoduje trem: tistemu, ki ga obrekuješ, onemu, proti kateremu ga obrekuješ, a največ — tebi, ki obrekuješ.
Bazilij Veliki.
MED VOLKOVI
F. K. KDO JE?
jgšgiiaiOPARNO je bilo tisti dan že od jutra. m^M Ob takih dnevih kaj rada prihrumi ne-vihta. Po mestu se je govorilo, da se pripravljajo delavci na zborovanje in demonstracije. Razneslo se je da bodo morale biti trgovine zaprte, sicer voditelji ne odgovarjajo za posledice. Tudi policija je bila ojačena in je imela povelje, da vzdrži red, toda orožja se ne sme poslužiti le v skrajnem slučaju.
Popoldne so se začele pojavljati grozeče postave, srepogledi ljudje iz vseh ulic. Napovedano je bilo zborovanje sredi glavnega trga. Zdaj se je utrgala gruča ljudi in se pomikala na trg, zdaj so po trije in po štirje prihajali, da je množica vidoma rasla.
Od zapada so se začeli valiti veliki oblaki; drug drugega so preplezavali in prehitevali. Zdaj in zdaj so zastrli sonce, potem je spet pri-peklo, dokler ga niso zagrnili črni oblaki, ki so se valili na nebo. Ljudje s pretečimi obrazi so se zgrinjali na trgu; čim dalje več jih je bilo. Zdajci je v daljavi zamolklo in zategnjeno za-grmelo. Temneje in temneje je postajalo. Grom je prihajal bliže in bliže in stresal umazane oblake, kakor bi bil težke gorske sklade na nebu premikal. Na trgu so hoteli pričeti viharno zborovanje proti krivičnim razmeram v tovarnah, ker so jim ure podaljševali, plače pa prikrajševali. Zdaj in zdaj se je množica ozrla v temneče se nebo in se bala, da jim nevihta shod razdere. In ga je. Zagrmelo je prav nad njimi, redke pa debele kaplje so tlesnile na tlak, potem so bile vedno gostejše, namah pa se je ulila ploha, da so ji zborovalci komaj ubežali. Shoda tisti dan ni bilo. Potaknili so se po gostilnah in tam v posameznih gručah nadaljevali živahen razgovor. Popivali so pozno v noč.
Že precej časa je minulo, kar so ure po stolpih odbile polnoč. Ulice so bile izprane in tlak se je bleščal v lučih svetilk, ki so zaspano gorele vzdolž ceste.
Ljudi ni bilo po ulicah. Tam od daleč je drsela pol sključena postava po mokrem ploč-
niku proti oglu ulice, kjer sta se pogovarjala dva redarja in oba hkrati obrnila pozorno oko proti prihajajočemu človeku, ki se je utrgal iz zakotne ulice in se poganjal proti stražarjema, kakor da je silno utrujen.
"Kdo je? ' je vprašal stražar rezko.
"Menih," je prišlec odvrnil, "domov grem."
Menih s kuto, pa v tako pozni uri . . . hm, saj me razumete . . ."
"Kaj pa skrivate pod kuto, pater, ' ga je vprašar drugi stražar, ki je opazil, da je mož nekaj pritiskal k sebi.
Pater Lin je odgrnil kuto; malo nerodno mu je bilo, kaj ne bi?
"Otročiček? Kaj pa to pomeni? Kam ga nesete?" Toliko vprašanj naenkrat sta mu zastavila stražarja, da pater ni utegnil na vse odgovoriti. Povedal je le, da je v oni ulici na številki 31. zvedel žalostno zgodbo, ki se je odigrala med dvema zakoncema. Mož je ženo zabodel, ko jo je našel drugje, zdaj pa ni vedel, kam bi z otrokom.
Pater Lin, zaščitnik in angel varuh temnih okrajev predmestja, je vzel nedolžno stvarco razjarjenemu očetu, ki je še divjal od besnosti in se še ni polegla v njem razburjenost po storjenem zločinu. Zdaj nese otročiča usmiljeni ženski, da ga vzredi, skrbel bo pa že on zanj.
"Poglejte, Marijana, kako lepo darilo vam Bog pošilja, nedolžnega otročička, ki je brez matere in brez očeta, odgnali so ga v ječo, mati pa je mrtva. Skrbite zanj! Ivanka ji je ime, ne bojte se, Bog ne zapusti nedolžnih otrok in tudi tistih ne, ki se zanje žrtvujejo."
Pater Lin ni čakal odgovora, dejal ji je dete v naročje, kakor da sta se z Marijano že pogodila.
Ko je pater Lin šel domov, je premišljeval in pritrjeval, da se je stražnik lahko po pravici čudil, da menih ob tako pozni uri hodi po okraju, ki je bil na žalostnem glasu.
EDINO HREPENENJE.
Kdo je bil pater Lin? Ljudje so spletli zanimivo legendo o njem, kaj ga je pripeljalo v samostan; morda je bilo kaj resnice na tem, morda pa tudi ne. Pustimo to!
Ko je pater Lin bil še v samostanu in se je pripravljal za delo, je imel le eno hrepenenje,
da bi šel med tiste, ki so jih vsi drugi zavrgli, tja, kamor si nihče ni upal.
Neki dan je v jedilnici na Lina prišla vrsta za branje. Bral je zgodbo o bratu Frančišku, kako je volka udomačil, ko je volk stopil iz gošče in se pripravljal, da plane po bratu Frančišku. Brat Frančišek mu je pridigal o ljubezni, o krotkosti.
"Pridi sem, brat volk," ga je Frančišek nagovoril, "v imenu Jezusa Kirstusa ti ukazujem, da ne storiš nič žalega ne meni ne nikomur drugemu! ' — Karal ga je, da je v okolici napravil veliko škode in mnogo ovac raztrgal. "Pa storil si to, ker si bil lačen. Zdaj ne boš več trgal ovac, dobil boš hrane od ljudi."
Patru Linu se je glas zalomil, nekaj mu je mašilo grlo, komaj je zadrževal jok, ki se mu je nabiral v srcu. Ali se je spomnil svojih nekdanjih dni? Ali ni bil tudi on volk? — Tako si je mislil, ko je bral, zato mu je postalo hudo.
Na koncu pa je bilo zapisano: "Glejte, jaz vas pošiljam kakor ovce med volkove."
Še isti dan je prosil gvardijana, da bi smel med volkove, samo tja ga vleče, da bi jih krotil kakor brat Frančišek volka iz Gubije.
Prošnja mu je bila uslišana, šel je na pot proti velikemu mestu, kjer je toliko svetlega bogastva in tolike bede.
NA CILJU.
Pater Lin je prišel do mesta. 2e iz daljave je opazil veliko poslopje z zamreženimi okni. Premišljeval je in se prepričeval, da so oni le zato tam notri, ker so bili prenagli, ker so hoteli svojim malim kaj dati pod zobe, pa hudobni niso, ne ... le nesrečni so, tako se je prepričeval in se bližal onemu koncu mesta, kjer so velike palače postajale redkejše. Prišel je do jarka, po katerem se je pretakala umazana, smrdeča gnojnica, ki je delila mesto od predmestja. Kakor da bi pomenilo, da se tu začenja beda, umazanija, tudi nravna, oh, pa kakšna! Tu je bilo drugačno življenje ko v bogatem mestu! Ozke ulice so se pretegavale med nizkimi hišami, med barakami, vse blatne, kakor je bilo blatno življenje v tem okraju. V majhnih stanovanjih so se gnetle družine. V eni sobici je bilo vse: kuhinja, ležišče in jedilnica. Umazani, razcapani otroci so vreščali iz takih tesnih stanovanj,
drugi pa so se podili po ulicah, lučali kamenje, in vsakega človeka, ki je bil le malo bolje oblečen, so oblajali, včasi je dobil tak nepridiprav celo kamen v hrbet. V ta okraj si je želel pater Lin, k najbolj zapuščenim, najbolj revnim v vsakem oziru.
Pater Lin je prišel neki dan na ogledi v svoj okraj. Šel je po ozkih in smrdečih ulicah, perilo je viselo nad njim in mu zdaj in zdaj kanilo od njega na vrat. Toda pater Lin je vsakega človeka prostodušno pogledal v obraz, ozirai se je po odprtih in zakajenih vežah, ki so zijale kot velika črna usta, pogledoval skozi okna, odkoder mu je skoraj vselej puhnil neznosen smrad v obraz. Njegov prijazni pogled je srečaval le srepe poglede, stisnjene zobe, skozi katere je siknila kletev. Tu in tam je priletel zeljnat koren v njegovo ponošeno kuto, on se pa ni zmenil za to, še celo veselil se je vsega tega, ker se je nadejal, da bo prav tu obilo hvaležnega dela.
Pater Lin je šel naprej in sproti ogledoval nikoli preorano, res pravo ledino. Pa ko jo bo svoje obširno polje, ki je bilo vse zapuščeno, še s trudom preoral in s svojim znojem pokropil, ko bo Bog blagoslovil, o, potem bo rodila, potem bo morala roditi!
Tako je premišljeval in prišel na majhen trg, kjer je stalo mrko poslopje, ono, ki ga je že od daleč videl in čigar stanovalci so se mu v dušo smilili. Nad širokimi vrati je kraljevski orel razpel drzne kreljuti, pod njimi pa je bil napis: Jetnišnica. Pred vrati je stal vojak s puško v roki, z nasajenim bajonetom. Patra Lina je v srce rezal ta mrzli nož. Pokleknil bi bil in poljubil hladno zidovje, ko bi se ne bal, da bi ga imeli za norca. Vhod je bil zaprt z veliko železno pregrajo. Pater Lin je obstal pred njo, najrajši bi bil šel tja noter k nesrečnikom, da bi jih potolažil. Toda že je pristopil vojak in ga osorno odgnal, češ, da ni dovoljeno tu se ustavljati. Pater Lin se je zvestemu vojaku vljudno priklonil in odšel . . . proti domu.
VELIKO SRCE.
Odslej je pater Lin hodil vsak dan po onih ozkih ulicah, vsak dan obiskoval tesna stanovanja, se pogovarjal z ljudmi, ki so še pred kratkim tako nezaupno gledali čudnega prišle-ca, zdaj so bili že kar domači z njim. Ko se je
Lin ob večerih vračal domov, je pripovedoval, da tam doli v onem zloglasnem okraju ni hudobnih ljudi.
"Ne, niso hudobni," je zatrjeval s popolnim prepričanjem, "le zapuščeni so. Kdo se je kdaj zmenil zanje? Kdo jim privoščil dobro besedo? Kdo jim pomagal v njih bedi? Kako jih potem mesto tako kruto obsoja? ' — Tega pater Lin ni mogel razumeti in je branil svoje ljudi, ki so se mu tako zelo prilubili. "Srce jim pokaži," je pravil, "pa boš videl, da boš našel odprto srce!"
Odslej vratar v samostanu ni imel več miru. Neprestano je pel zvonec: cin, cin, cin. Prihajali so ljudje vsake vrste. Iskali so patra Lina. Njegovi sobratje so se čudili in nezaup-no gledali umazane in raztrgane ljudi. Celo patru provincialu se je Linovo obnašanje začelo zdeti sumljivo, zato je odslej pazil nanj. In res! Neko jutro prideta dve ženski, precej drznega obnašanja, iščeta patra Lina. Pater Lin pride in se prijazno razgovarja z njima, kakor s starima znankama. Pater provincijal pa je prisluškoval in komaj čakal konca razgovora; toliko da ni planil k Linu in ga odgnal v samostan. Ženski sta odšli; ko se je pater Lin vračal skozi porto, mu je prestregel pot pater provincial. Kar puhal je od razburjenja in svete jeze.
"Pater Lin, pater Lin," se mu je tresel glas, "kaj vendar počnete! Vi boste spravili na slab Klas ves samostan, ko se razgovarjate z ženskami in še s takimi, pater Lin, kaj vendar mislite? Niti k večerji več redno ne prihajate, zunaj ostajate še po noči!''
Pater Lin je povesil glavo, pa se prav nič ni opravičeval, le hudo mu je bilo, da je predstojnika užalostil.
"Kaj pa imate tam zadaj?" je s skrbjo vprašal pater provincial Lina.
Lin pokaže patru provincialu zavoj cunj in nekaj denarja, ki sta mu ga oni dve prinesli.
"Za otročička sta prinesli, ki je brez obleke, brez matere, brez hrane, otrok bi izhiral in umrl, ko bi mu vsaj tega ljudje ne priskrbeli ', se je opravičeval pater Lin.
'Pa vi sprejemate darove, celo denar, vi menih, pa še od takihle, saj veste, kako so ga Prislužile!"
Pater Lin je za trenutek res podvomil, ali Je prav ali ne, ker je vedel, da je ta miloščina
sad greha, potem pa se je brž znašel in spoštljivo odgovoril: "Vem, pater provincial, toda kaj hočete, miloščina je za siroto . . . morda pa bo tudi onima omehčala vest, da si bosta bolj pošteno služili denar. Nista hudobni tudi te dve ne, toda revščina, revščina, ta ju tira v greh. Ta dar pa je znamenje, da v njunih dušah še tli nekaj ljubezni, zakaj naj bi utrnili še to? '
Predstojnika je zadelo preprosto, pa globoko modrovanje patra Lina, razburjenje se je polegalo v njem, uvidel je, da bo moral pred takimi dokazi odnehati, zato je odhajal, samo toliko je še rekel, da bi se popolnoma ne vdal, češ, da previdnost nikoli ne škoduje.
PO BIRI.
Patra Lina je kmalu vse poznalo v onem žalostnem okraju, ki je njemu postal druga domačija, saj je bil vedno tam, kadar ni hodil po mestu, po marmornatih stopnicah palač bogatih gospodov. Tudi ti so ga poznali, saj je vse mesto govorilo o skromnem menihu, ki misijo-nari po predmestju. Zgodilo se je, da so ga povabili v kako gosposko družino na kosilo. Njega, ki je dišal po zatohlih in umazanih sobah proletarskih koč! Odzval se je, zakaj bi se ne? Upal je, da bo dobil kaj za svoje revčke, ki ga gomaj čakajo, da se vrne s polno kuto božjih darov.
Strežnik ponudi patru Linu pri mizi pečenko, češ, naj si vzame na krožnik. Toda pater Lin je prostodušno dejal strežniku, naj mu kar sam dene na krožnik, bo bolj prav tako. Oni, ki patra Lina niso še poznali, so se spogledali in namuznili neolikanemu menihu. Strežnik mu je del na krožnik pošten kos, kar četrt piščanca. Pater Lin se živahno razgovarja, a pečenke se ne loti. Med pogovorom tebi nič meni nič privleče debel papir izza rokava in mirno spravlja kos v papir ter se opravičuje, da danes nič nima teka in da mu celo želodec nekaj ni v redu.
"Pa bi vsaj pili, pater, vam bo dobro delo," so mu prigovarjali. Pater je medtem že privlekel stekleničico izza drugega rokava in zlival vanjo prvovrstno vino.
Nekdo se je na glas zasmejal patru Linu in se šalil:
"Pater Lin, vi imate pa želodec v rokavih ali kaj?"
Patru Linu se je kar dobro zdelo in se je že vnaprej veselil, kako bo postregel bolni siroti, ki niti suhega kruha nima.
Nekega gospodiča pa je le zanimalo, kam pater Lin nosi te stvari, zato ga je oddaleč sledil, ko se je pater Lin vračal v svoje predmestje. Izpazil ga je, da je zavil v nizko barako, kjer je ležala bolna mati petero otrok, mož pa je bil brezposeln . . .
Odslej mu niso več zamerili te neolike, vedno pogosteje so ga vabili v bogate družine, potem pa ga obložili z vsemi božjimi darovi, da je pater Lin iz suhljatega meniha namah postal kaj obilen. Že oddaleč je bilo videti, da mora imeti mnogo pod svojo široko kuto. še celo na mitnici se je sicer neizprosni uradnik obrnil proč, kakor da ni videl patra Lina, ki je tihotapil v predmestje.
PTIČKA V KLETKI.
Pater Lin gre po zvinkani ulici, kar mu udari na uho vpitje in kričanje in cviljenje. Brž hiti tja, odkoder je prihajalo vreščanje, pa je prišel za trenutek prepozno. Domača hčerka se je z mačeho sprla, stepla in pobegnila. Patra Lina je zaskrbelo za mlado dekle, ki bo iskala zavetja v obupu kjerkoli, ko domov ne sme, zato je stopil za njo. Pa kam je neki šla? Kje naj jo išče? Za vsakim oglom jo je iskal, pretaknil je krčme, a nikjer je ni našel. Ves v skrbeh je prebredel vse ulice in jo končno zagledal jokajočo ob zidu v zakotju.
"O, Rožica, kaj pa ti tukaj? Kaj se ti je zgodilo, da jokaš?"
"Pustite me, pater Lin, zlasala sem ono co-prnico mačeho in sem ušla od doma."
"No, kam pa zdaj kaniš?"
"Kamor me bo vrag zanesel . . ." je jezno odgovorila.
"O, to pa že ne, Rožice vrag ne sme odnesti," je pater Lin skušal zlepa pridobiti razjarjeno dekle. "Veš, vsaj za nocoj bo treba sobice, kjer boš lepo prespala, jutri pa bomo že kako stvar uredili."
Dekletu se je jeza ohladila, zlasti, ko jo je pater Lin spomnil na denar, ki ga res ni imela. Vdala se je in šla za njim. Peljal jo je na prenočišče v gostilno v odkazano sobico; voščil ji je lahko noč: "Le dobro spi, Rožica!" Zaklenil je
vrata za sabo, ključ spravil v rokav in si dejal: "Za nocoj si dobra, ptička, zdaj več ne uideš."
Utrujen se je pater Lin vračal proti samostanu. Stopnic, ki so vodile k samostanu, tisti večer ni hotelo biti konca. Pa je bil le pater Lin utrujen, da kar ni mogel do vrha. Počasi, počasi je prilezel. Tam nad stopnicami je stal velik križ, pod njim pa preprost klečalnik. Pater Lin se je utrujen zgrudil pod križem.
Ko se je delal dan, gvardijan dobi patra Lina pod križem, kjer je bil zaspal. Predrami ga, naroči, naj po sv. maši pride k zajtrku, toda patru Linu ni bilo za zajtrk.
"Pater gvardijan, oprostite mi, danes res ne utegnem k zajtrku, veste, zdaj sem se spomnil, poglejte tu imam ključ. Sinoči sem ptičko zaprl v sobo, pa sem okno pustil odprto, lahko bi mi ušla, moram brž tja . . ."
In pater Lin je odhitel, da ga je kuta komaj dohajala; odšel je brez zajtrka.
ADVOKAT.
Pater Lin je imel edino željo, da bi te reveže, ki so brodili po močvirnih nižinah nepoštenja, privedel k lepšemu življenju. Vse je storil za nje, nobena vrata niso bila tako trdno zaprta, da bi ne odnehala pred navalom njegove ljubezni do nesrečnežev. Ko so se njegovi ljudje zapletli v neprijetne sodnijske zadeve, je hodil k advokatom moledovat in prosit, naj nikar ne govorijo proti tem revežem, saj ko bi znali za okoliščine, ki so te nesrečnike privedle do tako žalostnega koraka, bi jih mnogo mileje sodili. Predstavljal jim je revščino, v kateri so živeli, predstavil strašno stisko očeta, ki mu jokajo doma nebogljeni, sestradani otroci in prosijo očeta kruha. Kako naj jim ga da, če ga pa bogatini ne marajo odrezati. Toliko hlebov imajo, pa nobenega nočejo načeti za reveža, kakor da ga je škoda zanje.
Tudi k sodnikom je šel in jih prosil za usmiljenje, češ, saj je oni moral krasti, saj drugače živeti ni mogel — ne on, ne njegovi otroci. Celo tako daleč se je drznil pater Lin, da je gospode sodnike postavil v položaj, v kakršnem so bili obtoženci: "Gospodje sodniki, samo pomislite, do bi bili vi na njih mestu, ali bi drugače ravnali? Saj ne rečem, da je prav, da je kradel, toda, toda lakot, revščina je slaba svetovalka,
saj veste! Kako bi bili vi ravnali? Morda bi
bili še slabši."
Tako je pater Lin sam postal advokat svojim zapuščenim ljudem.
Nekoč ga pokličejo na policijo. Preiskovalni sodnik ga izprašuje o nekem človeku, ki ga pater Lin gotovo pozna. Šefa so klicali ven, prosil je patra Lina, naj trenutek potrpi, da se takoj vrne. Šefa dolgo ni bilo nazaj. Pater Lin se je dolgočasil, ogledoval podobe po stenah, pepelnik na mizi, v katerem je bilo polno cigar-nih ogorkov. "Kar pobral bi jih in jih nesel možakarjem, ki niti teh nimajo. "Kako bi jih bili veseli," je premišljeval. Kar mu pade v oči listina, ki je ležala na mizi. Znano ime! Kaj mu hočejo? Ukaz je bil, da ga primejo! Z gospodom šefom je prav hitro opravil in iz sobe tekel naravnost k onemu revežu: "Bežite, bežite, takoj bežite, po vas bodo prišli!" "Pater Lin, kaj bo pa z mojo družino? ' "To je moja skrb, samo bežite, pravim!"
Ni še ura minula, kar so potrkali na vrata onega človeka, pa ga niso več našli. Ušel jim je. šef policije je uganil, kako se je moglo to zgoditi . . . kajti pater Lin je bil tam med kopico otrok in ob preplašeni materi.
(Konec prih.)
NEZASLIŠANO
samo katoličani, temveč tudi protestanti in ju-dje, en teden molitve, to je v resnici nezaslišano, pa zato temveč je hvale vredno.
Ko so naši slovenski svobodnjaki brali ta županov uraden poziv, ne vem kakšne obraze so k temu naredili. Morda je bila nevarnost, da bi koga kap zadela. Nezaslišano. Kaj si neki
mislijo, s čim se tolažijo?
Da pa boste bravci Ave Marija vedeli kakšen je ta županov proglas, ga tu napišem dobesedno.
Po sklepu mestnega odbora, ki je določil dneve od 3. do 9. decembra za teden miru, je župan Edward J. Kelly proglasil teden molitve za mir kakor sledi:
"Ker je zdaj precejšen del narodov sveta v hudem spopadu, moreč ljudi in uničujoč milijonsko vredne lastnine, in
"Ker smo mi srečni, da živimo v deželi, ki je v miru z ostalim svetom in kjer državljani katerekoli vere, plemena in barve lahko žive v miru in slogi, veseleč se demokratičnih svoboščin, katere so drugi narodi naenkrat izgubili, in "Ker so voditelji ver v Chicagu priredili za vse meščane teden molitve za splošen mir v na-di, da bi se mnoge sedanje vojske med drugimi narodi čimpreje končale,
"Zato proglasim zdaj teden od 3. do 9. decembra 1939 za teden miru in opominjam naše meščane, da darujejo posebne molitve vsemogočnemu Bogu za dokončanje sovražnosti in upostavitev trajnega miru v bližnji bodočnosti.
EDWARD J. KELLY, župan."
P. B.
^SpDO je že zdaj slišal kaj takega, kar bom iK" takoj povedal? Jaz že ne. Kaj pa je j&fe; takega? Tole, da je župan s svojimi odborniki trimiljonskega chicaškega mesta določil teden — ne dan — molitve.
Papež da, silno in pri vsaki priliki naročajo vsem moliti, zaupno in veliko moliti, da bi se Bog usmilil sveta. Škofje in župniki isto tako naročajo in z ljudstvom molijo.
Da bi pa kak župan in to župan nekoč tako razupitega chicaškega mesta, ko človek še pri belem dnevu ni bil varen pred rokovnjači, ki so bili samovoljni diktatorji mesta Chicago, da bi on uradno naročil vsem meščanom, ki pa niso
KITAJSKI PREGOVORI.
Pametni zahteva vse samo od sebe, a neumni vse od drugih.
Resničnost je edini denar, ki velja povsod.
Samo s tujimi očmi lahko vidiš svoje lastne napake.
Kdor me za mojim hrbtom opravlja, ta se me boji; kdor me v obraz hvali, ta me zaničuje.
Dobri ljudje pomagajo eden drugemu, četudi tega ne slutijo; hudobni pa eden drugemu namenoma škodujejo.
KOČA STRICA TOMA POSLOVENIL FR. MALAVAŠlč.
VII. HUDI DNEVI.
hO sužnji, ki so bili na dan prodajanja izpostavljeni, je bila tudi neka Kvate-rona s svojo osemnajstletno hčerjo imelino. Obe ste bile last neke prav poštene, pobožne gospe v Novem Orlinu, katera ni le prav lepo ž njima ravnala, temveč dala jih učit ženskih del, pisanja, branja in krščanskega nauka. Pa njen edini sin in dedič je bil jako lahkomiseln človek ter je v kratkem zapravil materino imetje; prišel je na boben in prodali so njegovo posestvo s sužnji vred.
Emelina je bila v hiši tiste gospe rojena in od nje tako vzrejena, kakor če bi bila svobodna. Komaj je takrat vedela, kaj je suženj in tudi njena mati Suzana ni nikoli sužnosti okusila. Toliko strašneje je bilo za obe, ko so jih očitno pripeljali na trg in še strašneje, ker ste skoraj gotovo vedele, da bote vsaka drugam prodane in tako za vselej ločene.
To se je tudi zgodilo. Suzana je bila prva prodana. Kupil jo je prijazen že bolj postaren gospod, kateri bi bil tudi rad uslišal njeno milo prošnjo ter tudi prevzel njeno hčer, če bi ne bili neki kupci njene cene gnali tako visoko, da je bilo za njeni nakup njegovo imetje premajhno. Nazadnje je kupil neki gospod Emelino in dva druga zamorca. Samo nauki krščanske vere, katerih ste se zgodaj naučile, obvarovali so mater in hčer obupanja, če ravno je jima pri slovesu žalosti hotelo počiti srce.
Mož, kateri je kupil Emelino, bil je silno velik in po svojem obnašanju poosebljena surovost. Imenoval se je Legre in je imel svoje posestvo v Lujzijani blizo 'rdeče' reke. Bil je po rodu iz Nove Anglije in v njegovi mladosti je ga mati napeljevala k pobožnosti. Toda dobri nauki, katere je prejemal od nje, izgubili so kmalu svojo moč, odkar je začel nemarno živeti in je naposled v vojski španjcev z Amerikan-
ci še celo šel med morske roparje ter se navzel popolnoma njihove divjosti in surovosti. V tem je še pozabil svojo mater in ko so mu naznanili njeno smrt ter mu poslali nekoliko njenih las, zaničeval je spomin svoje porodnice in je ma-terne lase vrgel v ogenj!
S tolovajstvom si je pridobil mnogo denarja ter v Lujzijani kupil obširno posestvo, kjer je oddaljen od omikanih ljudi samo skrbel za to, da bi pridelal obilo pavole in živel po svojem poželenju.
V ravnanju s svojimi sužnji se je razodeval najokrutnejšega neusmiljenca v omenjenem kraju. Od prve zore do pozne noči so morali skoraj neprenehoma delati; da, trpinčil jih je še celo v nedeljo. Živeža jim je dajal silno pičlo. Kdor zvečer le količkaj ni dodelal, kar mu je za dan odmeril, dal ga je takoj do krvi šibati. Ravno tako se je moral vsak pokoriti še za tako nedolžno besedico, s katero bi se hotel opravičevati, in če je morda o katerem sužnju le sumil, da namerava pobegniti, ga je kaznoval še ostreje. Take je dal privezati k drevesu ter je okrog njih zakuril ogenj, da so se tako dolgo pražili, da so bili na pol pečeni. Da sužnja do smrti ni trpinčil, mu ni pripuščala njegova samogoltnost. Ugonobil ga je le, če je suženj s svojim delom odslužil kupno ceno, kapital in obresti; kupil je potem novega, od katerega je pričakoval več dohodkov.
Nikdar se ni bal kazni, katero določujejo tamošnje postave, ako bi kdo iz hudobnega namena ali dobičkarije umoril sužnja; kajti vedel je predobro, da se sodnije le takrat oglasijo, kadar se javijo priče. Prič pa nikoli ni bilo, kajti razven njega ni bilo nobenega belokožneža na naselbini, izjava zamorskih prič pa v onda-šnjih krajih nima verodostojne veljave.
Ni treba nam povdarjati, da je bilo pred takimi okoliščinami sužnjem življenje pri njem prava muka, in da so si vsako uro želeli, da bi od njega prišli ter mislili, kako bi najlažje ušli. Toda bilo je skoraj nemogoče, da bi pobegnili iz tega kraja trpljenja. Legre je pazil preveč
na nje, in če bi se tudi temu ali onemu posrečilo, da bi ga prevaril, bili so pa njegovi psi tako naučeni, da so lovili sužnje in da so kmalo izsledili begunca. In kaj strašnega ga je potem čakalo, si vsakdo lahko misli!
Če je Legre kam odpotoval, bila sta dva nadzornika sužnjev njegova namestnika; bila sta sicer tudi sužnja, pa kadar jima je bilo mogoče, sta bila še hujša, kakor njujin gospodar sam, pred katerim sta plazila po vseh štireh. Da bi se mu bila bolj prikupila, ravnala sta s sužnji kolikor mogoče neusmiljeno in dostikrat sta jih obtožila izmišljenih pregreškov, da sta jih le mogla trpinčiti.
Kadar je Legre kupil nove sužnje, je bila njegova prva skrb, da jim je pokazal moč svojih težkih pesti.
Toma je kupil posebno zavoljo njegove brhke postave in ker je menil, da bi bil posebno za nadzornika sposoben.
Bil je toliko prebrisan, da je posnel s Tomovega obličja, da je pošten in zvest človek. Svojima sedanjima nadzornikoma zavoljo nju-jine potuhnenosti ni nič zaupal. Nekaj ga je zadržavalo, da ga ni postavil na njujino mesto, namreč molitvena knjižica, katero je slučajno našel med Tomovini rečmi. O krščanstvu ni hotel nič vedeti, odkar se je, kakor pravijo, zapisal hudobi. Godilo se mu je pa tudi, kakor sploh vsem tistim, kateri zatajujejo Boga, kateri vse sovražijo, kar jih spominja, da še živi mnogo ljudi, kateri verujejo v Boga in si prizadevajo, da bi mu zvesto služili.
Imenovano knjigo je zapazil Legre na ladji, katera ga je s kupljenimi sužnji pripeljala po 'rdeči' reki. Videl je, da je imel Tom skrinjico napolnjeno z oblačili, katero mu je sčasoma podaril gospod Clare. To mu je bilo nedoum-no, ker je svojim sužnjem komaj najpotrebnejše reči privoščil.
čedno obleko in snažne škornje, katere je Tom nosil, je moral takoj sleči ter obleči okorno krilo in obuti lesene coklje. Te in druga Tomova oblačila, posebno pa njegove srajce, prodajal je Legre kar tistim, kateri so jih bolje plačevali ter je tako dolgo tržil, da je vse razprodal ladjarjem; molitveno knjižico pa je vrgel v vodo. Tom je na vse molčal ter tudi zaniče-valno krohotanje svojega novega gospodarja ponižno prenašal; bil je srčno vesel, da mu je
ostalo njegovo ljubo sveto pismo, katerega brezsrčni Legre na vso srečo ni opazil.
Tom ni potreboval dolgo časa, da se je privadil vseh del in opravil na plantaži. Bil je spreten in marljiv v vsem, kar je prejel, in je bil navajen, da je vse natanko in nemudoma opravil. Nadejal se je, da bo z vstrajno marljivostjo vsaj nekaj križev in težav svojega žalostnega stanu od sebe odvrnil. Videl je dosti revščine in nesreče okrog sebe, ki bi ga lahko globoko potlačila, toda podpirala in oživljala ga je vera v Onega, ki pravično sodi in njega dosedaj ni zapustil; sklenil je z vdanostjo vse pretrpeti, kar bi mu Bog naklonil.
Legre, ki je Toma na tihem opazoval, je kmalo videl, kako ga lahko za vsako delo porabi in da je eden njegovih najboljših delavcev, ki jih je kedaj imel. Pa vendar mu je bil zo-pern, naj prvo in posebno, ker je bil kristjan, potem pa, ker je svoje krščanske misli o vsaki priložnosti v dejanju pokazal. Kadar je Legre nad katerim svojih sužnjev zarenčal ali mu je celo s svojim bičem katero pripeljal na hrbet, je prav dobro videl, da se je dotičnik Tomu smilil. Usmiljenega nadzornika sužnjev pa ni mogel potrebovati. Nadzornik je moral pred vsemi drugimi rečmi biti neusmiljen in trdosrčen; in ker je bil Legre prepričan, da bi o priložnosti odpotovanja nobenega bolj zvestega in zanesljivega nadzornika ne mogel doma pustiti, kakor Toma, je sklenil, da bi ga po možnosti obdelal po svojem kopitu in zavoljo tega krščanstvo in usmiljenost izbil iz njegovega srca. Že o prvi ugodni priložnosti je hotel svojo nakano izvesti.
Malo dni potem, .ko.so. šli enega jutra zgodaj sužnji pavole nabirat, ugledal je Tom med njimi čedno oblečeno žensko, katera je kakor ostali nosila na hrbtu koš in gotovo ž njimi vred namenila delati.
Bila je velike, brhke rasti in zelo umnega obraza. Imela je kvečemu čez trideset let in po njenem obličju je bilo soditi, da je bila nekdaj zelo zala; na njenem visokem čelu se je bral ponos in izreden pogum, dasiravno se je po njenem nagubanem licu lahko sodilo, da je pretrpela že marsikaj grenkega v svojem življenju. Tom še je sicer do zdaj ni videl, pa ker je vedno živel med omikanimi ljudmi, je kmalo spoznal, da mora tudi ona biti olikana.
Kmalo bomo več zvedeli o njenem življenju, tukaj le povemo, da ji je bilo ime Kasija in da je že mnogo let ondi prebivala. Legreta je imela tako v oblasti, da se je nehote vsak čudil, kateri ga je poznal. Kaj takega se ne zgodi redko. Koliko je imenitnih mož, kateri so svojim podložnikom silni trinogi, pa se v vsej ponižnosti plazijo pred žensko, katera jim ume zapovedovati.
Dasiravno je bil Legre s svojimi sužnji neusmiljen, si vendar ni upal s Kasijo enako ravnati in vendar je bila tudi ona njegova sužnja in ga je dostikrat razsrdila. Samo zdaj se je toliko prenaglil, da jo je za kazen poslal pavole nabirat, pa gotovo bi bil to opustil, če bi bila le eno prijazno besedo izpregovorila, toda da bi storila kaj takega, je bila preveč ponosna.
Postavila se je poleg Toma in je tako spretno in urno delala, kakor če bi bila vse svoje življenje le pavolo nabirala. Tom se ji ni mogel dovolj načuditi. Koši za pavolo so bili silno veliki in vsak je moral do večera do v? ba biti napolnjen ter imeti postavljeno težo. Legre sam je tehtal koše in kateri suženj ni prinesel dovolj pavole, temu jih je dal namoriti, da je bilo joj!
To je Tom dobro vedel in ker je videl, da je stara, bolehava zamorka Lucija z imenom pavolo počasi nabirala in je bilo videti, da ne bo dovolj nabrala, se je starke usmilil ter ji pri delu pomagal, čudila se je nad to postrež-nostjo, katere ji dozdaj še nihče ni skazal, ter se je v začetku branila, misleča, da bi lahko prišel v kako zamero in nepriliko. Pa Tom ji je zagotovil, da bo svoje delo že opravil. Toda to bi se bilo težko zgodilo, če bi mu Kasija, katera je vse videla, kar je delal, ne bila dala svoje pavole. "Vi še ne veste, kako se tukaj ravna s sužnji," je pristavila, "sicer bi gotovo ne bili tega storili. Le en mesec bodite tukaj, in gotovo ne bodete nikomur več pomagali, ampak veseli bodete, če bodete sami ohranili zdravo kožo."'
To vse je videl in slišal nadzornik Sambo. Kakor zdivjan je pritekel k Tomu ter ga s vso silo udaril po obrazu, ker je ubogi Luciji pomagal, starko pa je sunil, ker ni dovolj urno delala. Nesrečna, že prej tako slabotna starka, da je komaj stala, je zdaj popolnoma omedlela. A Sambo jo je kmalo zbrihtal. Vzel je veliko
iglo ter ji jo do glavice zabodel v meso. Glasno je zavpila ter zoper svojo voljo vstala. "Vidiš stara vešča, to bolj pomaga, kakor olje!" za-rohnel je Sambo ter je hotel tudi kazniti Kasijo. Že je zavihtel grozen bič, da bi jo udaril, pa v tem trenutku je stopila ponosno predenj, pogledala ga s svitlimi očmi, iz katerih je odseval strašen srd ter mu rekla: "Pes, le dotakni se me! Imam dovolj moči, da te dam psom raztrgati, živega sežgati ali pa na drobne kosce razsekati: ene same besede mi je treba!" Pri teh besedah je strahopetni suženj skoro omahnil, zajecljal je nekoliko besed, da bi se izgovoril, potem pa se je s strahom umaknil.
Da bi se kolikor toliko odškodoval za to ponižanje, ni mogel opustiti, da ne bi svojemu gospodu naznanil, kako počasno je delala Lucija in da ji je Tom pomagal. Legre se je veselil, da se mu je tako ponudila priložnost, da bi brzeje začel Toma obdelavati. Ko so tedaj zvečer vpričo njega tehtali koše, opazil je res v svojo nevoljo, da je bil Lucijin koš dosti težek, toda rekel je naravnost, da je nabrala premalo; ukazal ji je ostati, da bi prejela zasluženo kazen. Potem se je obrnil k Tomu ter mu velel: "Veš Tom, da te nisem kupil za navadno delo, odločil sem te namreč za nadzornika sužnjev. Zategadelj kar precej nastopi svojo službo in pretepi babo do živega!"
"Oh, ljubi gospod, ponižno prosim, opustite to, ' je prosil Tom milo, "še nikoli nisem takega posla opravljal in s vso voljo ne morem tega storiti!"
"čakaj mrha zamorska, kmalo bom te naučil ubogati, kar ti ukazujem, in čeravno nikoli poprej takega opravila nisi imel!" razjezil se je Legre, pograbil volovsko žilo, ter s tako močjo Toma udaril po glavi, da se mu je kar kri pocedila.
"Tu imaš svoj delež!" pristavil je togotno. "Boš še tudi zdaj trdil, da moje zapovedi ne moreš spolniti?-'
"Da, gospod, res ne morem," odvrnil je Tom in si obrisal kri z obraza. "Z veseljem bom delal noč in dan, dokler bo iskrica življenja v meni, toda to je krivično, kar zdaj zahtevate od mene, vašega povelja ne morem spolniti, tega ne bom nikoli storil!"
Pričujoči sužnji so se vsled tega govora kar prestrašili, ker so predobro poznali svojega
okrutnega gospoda. Legre je bil tako srdit in osupel, da dolgo ni mogel besedice izpregovo-riti, da bi se maščeval.
"Kaj, ti črni pes se upaš mojo zapoved imenovati krivično?! Kako more kdo izmed vas živinčet tudi le oddalječ na pravico misliti! To bom odpravil enkrat za vselej. Kaj pa misliš, kdo da si, ti zgaga zamorska? Mar misliš, da si meni enak, ker si v predrznosti svoji upaš svojemu lastnemu gospodu dokazovati, kaj je prav ali ne prav? Ti tedaj misliš, da ni prav, če dam to babo pretepsti?"
"Da, gospod! ' je ponovil Tom s krepkim glasom, pa vendar krotko, "uboga starka je bolna in slaba in res bi bilo neusmiljeno, da bi jo zategadelj pretepali posebno, ker je popolnoma opravila svoje delo. če me pa hočete umoriti, umorite me, toda tovarišev svojih, sotrpinov svojih ne morem in ne bom nikoli pretepal, rajši kar precej umrjem!"
S tem pa je Legretova jeza dosegla najvišjo stopinjo; glasno krohotaje je zapovedal svojima rabeljnoma, Toma tako dolgo pretepati, da bi več tednov čutil kazen. S peklenskim veseljem sta izvršila nečloveka ukaz brezsrčnega trinoga.
Bilo je pozno po noči. Tom je ležal v groznih mukah in krvi na slabi svoji postelji; trpel je grozne bolečine, katere je še množilo pikanje velikih komarjev in neizrečena žeja. Nikogar ni bilo, ki bi mu pomagal, sam pa tudi le za eno stopinjo ni mogel prestopiti, da bi si vsaj ske-lečo žejo pogasil.
"Oh, usmiljeni gospod Bog! Ozri se mi-lostljivo na me uboščeka, pomagaj mi, da poslano nadlogo voljno pretrpim!" zdihoval je revež v svojem trpljenju.
V tem trenutku odprla so se na tihem vrata in v sobo je stopila ženska, noseča gorečo
svetilnico.
"Kdo pa si?" vprašal jo je trpinčeni siromak s slabim glasom. "Za božjo voljo te pro-sim' daj mi vode, da vgasim strašno svojo žejo! '
Bila je Kasija. Postavila je svojo svetilnico na tla, nalila kozarec vode, privzdignila nesrečnežu glavo ter mu dala piti.
, . "PiJ'te. kolikor se Vam poljubi," je rekla.
Saj sem vedela, kaj se bo zgodilo. Zdaj ni pr-vokrat, da sem po noči vstala in ljudem pijače
prinesla, ki so bili v istem stanu, v katerem ste Vi."
"Prav toplo se Vam zahvaljujem, ljuba gospodična," je šepnil Tom, ko se je okrepčal.
"Ne imenujte me gospodične; nisem nič druzega, kakor revna sužinja, in stojim nižje, kakor Vi kedar stati morete,' je odvrnila bridko ; šla je potem k vratom, prinesla z mokro rjuho pogrneno žimnico ter je Tomu pomagala, da se je vlegel.	.
Ko je siromak ležal na žimnici, čutil je kmalo po hladni mokroti veliko hladilo v skele-čih ranah svojih; še bolj pa mu je odlegla bol, ko mu je v takih rečeh skušena Kasija še drugih reči ponudila. Položila mu je potem namesto blazine pavole pod glavo in je poleg njega vsedla. Nekaj časa ga je sočutljivo pogledovala, potem pa je izpregovorila:
"Saj nič ne pomaga, ubogi mož, prav nič ne, če delate, kakor ste danes storili. Obnašali ste se kot dober mož in prav ste govorili; toda vse je zastonj, s tem ne bodete nikoli nič opravili. V vražjih krempljih ste in Vaš strahova-lec je močnejši in Vi boste opešali."
Opešati! ali mu ni v najhujših bolečinah in v trenutkih slabosti glas skušnjavca govoril enako? Tom se je silno ustrašil; kajti videlo se mu je, kakor če bi Kasijo bil taisti skušnja-vec poslal k njemu.
"O Gospod, Gospod!" zdihoval je mučenik v srcu svojem, "ne vpelji me v skušnjavo! In če me skušaš, ne odtegni mi svoje pomoči, ker moja moč gine."
"Nič ne koristi, če kličete Gospoda — ne usliši nobene molitve,-' je dejala Kasija hladno. "Vse je zoper nas, nebo in zemlja. Vse nas žene v peklensko žrelo. In kaj naj bi nas tudi pred tem rešilo?"
Tom je zamižal in se stresel pri teh brezbožnih besedah.
(Dalje prih.)
SAMO LJUDJE . . .
Narava nas uči ljubiti, ljubezen krotko potrpeti; samo ljudje, ljudje na sveti uče nas sovražiti, kleti.
Fr. Levstik.
NJIHOVA POTA K MATERI
p. Hugo KORDULA PEREGRINA.
ORDULA Woehler, s pesniškim imenom Peregrina, je bila hčerka nekega me-klenburškega protestantskega pastorja. Rojena je bila 17. jun. 1845. bvojo mia-dost, vso sončno jasno raai vzornega družinskega življenja, je preživela v raznih krajih svoje domovine, kjer je pač njen oče služboval. Neka verska negotovost se je prvič začela polaščati njenega srca ob branju povestic Krištofa Schmi-da in ob romanih konvertitinje grofice Hahn-Hahn. Ob njih so se ji ukresale prve iskre ljubezni do katoliške vere in cerkve. V plamen jih je razpihal katoliški duhovnik Alban Stolz s svojimi originalnimi deli. S korespondenco, ki se je na podlagi teh razvila med njima, jo je 10. jul. 1870 pripeljal v katoliško cerkev.
Toda med prvim zasnubenjem milosti, pa do njene zmage se je vila dolga, kakih deset let trajajoča pot, zastavljena z mnogimi ovirami in oškropljena z obilnimi solzami. Ko bi bili njeni starši le slutili, da ji omenjeno čtivo "meša" glavo, bi ne bilo prišlo v njene roke, ampak bi bilo romalo v ogenj. Kajti da bi pastorska hči in še tako kremenito vernega pastorja, kot je bil njen oče in cela njegova družina, začela škiliti proti katoliški cerkvi, to bi bilo nekaj nezaslišanega. Ker pa omenjeno čtivo ni bilo propa-gandistično katoliško, so jo deloma sami pri-skrbljevali ž njim. Alban Stolzev "Očenaš" n. pr. ji je poklonila žena nekega prijateljskega pastorja.
Zato je morala pa svojo korespondenco z Albanom Stolzem v strogem "kontrabantu" gojiti. Bogata je bila ta korespondenca, za celo knjigo jo je. Pa vendar se ji je posrečilo jo eno celo leto tajno voditi. Je že tako gledala, da je Stolzova pisma prestregla, preden so prišla v nepoklicane roke. Prav na cvetno nedeljo 1. 1869, ko je že zorela za prestop, jo je pa ogoljufalo. Odgovor je prišel en daj prej, kot ga je pričakovala. Starši so pismo odprli, ker se jim je zdelo sumljivo in pri njegovem branju so se jim oči odprle, da so marsikaj videli, kar prej
niso videli. Takoj so zahtevali od nje vsa ostala Stolzova pisma, ki jim jih je tudi izročila.
Kordula je Stolzu svoj mučni položaj takole opisala: "Moje srce je strto. Toda jaz hočem svojemu Zveličarju tudi s strtim srcem zvesta ostati. Pri njem je vse mogoče. On me lahko reši tudi iz te zagate in me mora, ker sama ne vidim nobenega izhoda. Ta cvetna nedelja je bila menda zadnja v mojem sedanjem življenju. Samim velikim petkom gledam naproti. Papa je po onem Vašem usodnem pismu zahteval od mene vso korespondenco. Vso je prebral in vse mami povedal. Njej je hotelo srce počiti od žalosti. Moja draga sestrica Klara je vsa objokana hodila okrog mene. Tri sledeče dni, ne tri večnosti, so vsi molčali. Naša prej tako vesela hiša je postala pravcata mrtvašnica . . . Govorile so le solze in pridušeni vzdihi, govorile tako očitajoče, da mi je bilo znoreti. šele četrti dan se je vsula nadme toča. Papa mi je rekel, da sem obsedena in da ste Vi satan, ki me je obsedel, s katerim bom ne samo sebi, ampak celi družini skopala prezgodnji grob. Povem Vam, da zavidam sv. Agnezo, sv. Cecilijo in druge device mučenice za njihovo kratkotrajno telesno mučeništvo. Moje je dušno in trajno, zato tisočkrat hujše."
Nevihta se je sicer zopet razvlekla in znova je posijalo sonce. Vsi so začeli z ljubeznijo hoditi okrog nje, kot prej. A zanjo je bilo to še bolj krvavo mučeništvo. čutila je, da je to pre-računjena ljubezen. Na lep način so jo hoteli odvrniti od nameravanega koraka. V živih barvah, a sočutno ljubeče so ji slikali vse njegove posledice zanjo, za družino, za sorodnike in znance. Ker je ostala jekleno neizprosna, ji je pa oče zagrozil, da potem ne bo več mesta zanjo v družini. Toliko časa ji bodo vrata domače hiše zaprta, dokler se kot zgubljena a spo-korjena hči ne vrne k materi cerkvi. Pa tudi ta grožnja je ni oplašila, kljub temu da ni vedela, kam naj se po prestopu obrne. Odšla je k svojemu očetovskemu voditelju v Freiburg in tam, kot rečeno 10. jul. 1870 izpovedala katoliško vero.
Poslej je bila v pravem pomenu besede Peregrina, Popotnica. En čas je mislila, da bi posnemala svojo ljubljenko sv. Notburgo in šla za kmečko deklo. Potem je mislila, da bi stopila v kak red. Nato se je odločila za nekako pu-
ščavniško življenje ob neki cerkvici pri Schwa-zu na Tirolskem, kjer je po cele dneve in nočne ure prisluškovala večni lučki, da potem drugim pove, kaj ji je pripovedovala. Ker pa ni imela od česar živeti, je poročila nekega priprostega mlinarja, ona, ki je prej odklanjala roke raz-
nih doktorjev. Dne 6. febr. 1916 jo je Gospod poklical po plačilo. Praga svoje domače hiše res ni več v svojem življenju prestopila. Z očetom sta se še enkrat pozneje sešla, matere pa na tem svetu ni več videla.
PISMO O DOBREM BOGU
F. L.
ED dogmami kat. Cerkve je ena, ki se je ljudstvu najbolj zasadila v srce. Kakor nobena druga verska resnica, dasi je globoka in težka. Verska resnica, ki je znana ze otrokom in jo vsak človek razume in ki razsoja zadnja vprašanja našega življenja. Pri kolikih ljudeh je ta dogma edina, ki jih obdrži na pravi poti, da veri zvesti ostanejo in če kedaj omahnejo, jih ta verska resnica in živa zavest ° nJej pripelje takoj spet nazaj v naročje Resnice.
Je to dogma o svetem Bogu, o Bogu, ki dobro plačuje in hudo kaznuje.
To je menda prvo, kar otroci o Bogu slišijo v življenju in če kedaj pozneje krenejo s poti pravičnosti, zaidejo v krivdo in zločin, ta zavest o svetosti božji, ki dobro plačuje in zlasti hudo kaznuje, jim nikdar prav iz srca ne gre. Kolikokrat policiji ravno ta vest vznemirjajoča resnica pripelje kriminalca k pravici.
Ta resnica obsega vse naše religijozno in moralno življenje, našo vero in nravstvenost.
Premišljevanje o svetosti in dobroti božji nam najbolj razodeva svetle stkani bogoljubne-ga življenja in grde sence grešnosti in dušnega zla.
Razlika, ki jo delamo med dobrim in hudim, je najznačilnejša prikazen v duhovnem in duševnem življenju človeka. To razliko moramo poznati in noben je ne more utajiti. Tudi grešni, hudobni človek tega ne zmore. Samo
človek, ki razvite pameti nima, ne pozna te razlike, čimbolj pa je človek razvit intelektualno, tembolj se mu tudi ta razlika med hudim in dobrim razodene in čut za dobro in hudo, je toliko bolj razvit.
Če gledamo kje najgršo nehvaležnost, če vidimo, da kdo tepta požrtvovalno ljubezen, če srečamo kje krivico, ki bližnjega do smrti gnjavi, če vidimo premočnega, kako davi svoje soljudi, vidimo izdajavca prijateljstva, hinavca v svoji grdobiji, brezsrčneža, ki ubogim jemlje ali pa človeka, ki blati boguposvečeno, sveta jeza vstane v nas, v nas se dviga čut odvratnosti. Če bi tega čuta ne imeli, bi se smatrali sami kot zločince. In narobe: če pa vidimo, da se kdo kje v veliki požrtvovalnosti, nesebičnosti in ljubezni žrtvuje, če gledamo značajnega človeka in najdemo globoko zvestobo in odkritosrčnost v tem ali onem, potem se nam zdi, kot da se nam je duša nanovo odprla, čutimo, kot da bi hoteli biti prijatelji ali sorodniki temu človeku, povzdigne nas duhovno, obenem nas pa tudi obda z opominom in resnobo, ker slutimo, ua je v njem nekaj velikega, nekaj božanskega, kar je treba spoštovati, kakor če bi bil Bog sam stopil med nas.
Ali ni tako? In zakaj je tako? Ker vse dobro od Boga pride in k Bogu nazaj teži in gre. Dobrota je najlepše udejstvenje Boga. Kakor hitro se na Boga spomnimo, ga drugačnega v mislih imeti ne moremo kakor kot bitje, ki je neskončno dobro. Ne bi ga mogli imeti za Boga, če bi ne imel v sebi dobrote do zadnjega odtenka, ali pa če bi si ga mogli predstaviti kot nekaj nižjega, z senco zla obdanega. Ravno zato, ker prihaja vsa popolnost in resničnost ustvarjenih stvari od Boga, mora tudi vse dobro od Njega prihajati. Od njega prihaja vse dobr.>, ker je dobrota sama, če bi Boga ne bilo, bi tudi dobrega ne bilo.
Tako smo prišli do te najglobje prikazni in razodetja božanskega: dobrote. Od vekomaj je bil Bog dober in bo ostal dober na vekomaj, radi tega, ker je kot Bog nespremenljiv, neskončno resničen, ker v njem ni goljufije ali pa prevare.
In če je potem tudi še kaka druga stvar ravno taka kot Bog, jo imenujemo dobro. Dobrota je torej podobnost in soglašanje z Bogom, stvar, ki je dobra se ujema z značajem in mi-
šljenjem božjim. Sedaj razumemo, zakaj nas dobrota človeška tako prevzame. Ko vidimo odkritosrčnega človeka, ljubeznivega, usmiljenega, velikodušnega, pblnega ljubez za so-člo-veštvo in polnega pripravljenosti, da pomaga trpečim, si pač mislimo, takšen mora biti Bog.
Marijina zaroka.
In kar strah nas prevzame od veselja in spoštovanja.
Takoj pa tudi že vidimo, v čem mora biti hudobija, zlo, greh.
Nasprotstvo je božjemu bistvu, zato je vsako duhovno zlo pomilovanja vredno, grdo, groze vzbujajočo, ker je ravno drugačno kot je Bog. Doumemo sedaj, zakaj ne moremo zanikati razlike med zlom in dobrim, in se čut za to razliko tembolj razvije v nas, kolikor bolj se nam duhovno življenje razvija, ker je ravno bistvo našega življenja in božjega življenja dobro, zlo in greh je pa zanikanje Boga in duše naše.
Ker je Bog dobrota sama, je nujno moralo biti vse, kar je on ustvaril, dobro. Sv. Pismo: In Bog je videl, da je bilo dobro. Stvari, ki so prišle iz roke božje, so vse dobre. Imamo pa tudi bitja, ki so prišla iz roke božje, bitja, ki si svojo zadnjo popolnost sama dajejo. Mi ljudje smo taka bitja, katerim je dano samim določevati, kako bo z njimi, ali hočejo ostati dobri, to se pravi Bogupodobni, ali ne.
Če hočemo biti taki, kot nas je Bog ustvaril in hotel, da smo, potem bomo dobri, če pa nočemo biti taki, potem smo nesrečne stvari, hudobni smo, grešni. . . Dobro in hudo je bilo torej v našo roko dano od Boga samega z darom proste volje. Ravno radi te proste volje, ki jo imamo od Boga, pa postane dobro in hudo, svetost in grešnost posebno pomenljiva za nas. Žival, rastlina, zvezda, so dobri, ker jih je Bog ustvaril, mi pa šele takrat dobri postanemo, kadar se sami za dobro odločimo in to dobro v sebi ohranimo.
Pojdimo naprej v tem razmišljanju o dobrem in zlobnim. Ker Bog hoče dobro, mora od nas tudi zahtevati, da smo dobri. Odvisno je pa od nas, ali smo dobri ali ne, zato stopi Bog sam do nas in nam pravi: Tak bodi, kot je tvoj Stvarnik in kakoršnega te hoče Bog. Ti moraš po moji postavi misliti, želeti, delati in živeti, torej to, da moram biti dober soglaša tudi z voljo božjo, ne samo z božjim bistvom. Dobro je za nas, kar Bog hoče od nas, grešno je pa to, kar noče od nas, kar on zameta in obsoja. Dobrota naša torej predvsem obstoji v tem, da se nasa volja uda volji božji in v vsem soglaša z normami, postavami, ki nam jih je dal v dosego dobrega življenja.
In ravno v tem soglašanju z njegovo voljo, ki jo naj naša dobrota razodeva, se pa kaže v vsej meri božje prijateljstvo, božja ljubezen.
Prijateljstvo, ljubezen, kaj je drugega, kakor zveza dveh bitij v popolno razumevanje, sogla-šanje, ni je skrivnosti pred njima, vse je odprto, misel, želja, srce, telo. Pravi prijatelj, ki ga ljubim, mi je človek, ki mu lahko vse zaupam, vse predam. Taka zveza nastane med Bogom in dobrim človekom. Dobrota je pot do ljubezni in najintimnejšega prijateljstva z Bogom, ko duša samo eno govori: dober hočem biti, ker Ti tako hočeš, dober hočem biti, ker sem tvoj.
Zato, vse dobro zavisi od Boga in njegovega bistva, je religija in vera tista, ki dobroto najbolj pospešuje. Saj v tem ima dobro svoj smisel, da je Bog, brez njega bi dobrega sploh ne bilo.
Zato človek ne sme biti dober radi kakega drugega ozira. Radi časti, denarja, volje predstojnikove, radi ljudi, radi napredka, dober moram biti, ker Bog tako hoče. Ker je on edino dobro, moram reči, dober hočem biti radi dobrega samega. In če bi radi tega moral zgubiti vse v življenju, toda smrt utrpeti, ostati moram dober. Ravno radi bistva dobrote, ki je Bog. Bog je neminljiv, tako je dobrota neminljiva, radi minljivih stvari pa ne morem neminljivega Boga na kocko postavit.
Brez te dobrote ni torej religije in religija, ki dobrote ne pozna, ne pospešuje, je napačna. Zato je sveti Jakob lahko dejal: Prava vera je v tem, da se človek od hudega ohrani in ostane v polnosti ljubezni.
Težko premišljevanje. Toda toliko smo pa že bolj razsvetljeni, da nam bood te misli poklicale v dušo živo zavest: dober moram biti, ker Bog tako hoče, držati se moram postave božje, ker moram biti dober, če dober nisem, sem slabši kot žival in kamen, ne izvršujem svojega poslanstva na zemlji kot bi moral. Ne ka-žem se hvaležnega Bogu za dar proste volje, ker ga v zlo in greh uporabljam. Dal mi je Bog to moč lastnega razsojevanja med dobrim in zlom zato, da bi mogel ljubezen božjo — zaslužiti.
Partner, so-stanovavec v hiši božjega stvarstva, to je človek. Takega naj se tudi izkaže, kot dobrega družnika.
..... ' j
i i
KAJ BI TI LE	|
POVEDAL?
Pogovor dveh opic. Oni dan sem videl izvrstno kartuno v enem naših dnevnih svetskih listov. Samec pa samica iz opičje familije se na veji v džungli pogovarjata: Pravijo znanstveniki, da je naš rod plemeniti početnik človeštva. — Tak rod človeški, poglej, kakšni so. Poklali se bodo do zadnjega. Naša pradeda nista dobro napravila, tak zarod človeški sta iz-kotila. Zgleda, da bo kmalu prišla na naju vrsta, dajva za spremembo zopet človeka spraviti na svet, mesto navadne opice, topot pa bo treba gledat, da kaj boljega rodiva in vzgojiva.
Pogodil stoprocentno, slikar.
Nova revolucija napovedana. Nikdar ne berem Prosvete, ker se mi prefrakarska zdi. Mimogrede sem pa le naletel na članek izpod peresa enega vnetih sotrudnikov. Revolucijo napoveduje: Ravnokar so spravili neki učenjaki zajca na svet brez podpore samca in nekje drugje so tudi še boljši poizkus napravili, v la-boratorski tubi so spravili v beli dan novo človeško življenje. Nisem sicer nikjer slišal o takih poizkusih, toda dopisnik trdi, da je to živa resnica in da se pripravlja v življenju stvarstva največja revolucija: človek bo človeka ustvarjal na nove načine. Živela nova revolucija.
Prosvetaš bi dobil zlato kolajno od Hitlerja, če mu to sporoči. Od sintetičnih surovin, ki jih sedaj Nemčija po svojih tehnikih ustvarja bi se spravila na ustvarjanje soldatov za svetovno vojno v letu 1960. Take revolucije bi se pa še Hitler ne zbal.
Nove krive vere. Po svetovni vojni — če bo še kaj ljudi v Evropi — bo baje sveti Oče sklical koncil, na katerem bo obsodil fašizem, nazijizem in komunizem kot krive vere. Ker so vse tri veje svetovnega izma naperjene proti božjemu principu človekoveke osebnosti, ker podrejajo človeka po telesu in duši službi države, nacijonalizmu in prenapeti narodni sebičnosti.
Potrebna bi bila taka odločitev. V koliko bi pomagala, je pa seveda vprašanje.
Nove prerokbe po vsaki narodni katastrofi vstajajo kot gobe po dežju. Berem o nekem novem dokumentu, ki se je našel v nekih zaprašenih in starih arhivih. Dokument govori o porazu slovanskega rodu v češki, Poljski in še drugod, toda vstali bodo dnevi, ko bo slovan-stvo zopet vstalo, germanstvo bo poteptano; in tako dalje . . .
Hodite se solit z svojimi prerokbami, pa tudi z svojimi časnikarskimi napovedmi o vstajenju slovanstva.
Stara pesem. Enkrat German tlačitelj, potem Anglež, potem pa slovanska rasa. Vse take sanjače bi bilo treba povezat v en skupen žakelj, pa jih potopit na dnu morja, potem bo morda kdaj prišel mir. Dokler bo pa vsak po svoje sanjaril in pridigal o poslanstvu svoje rase, pa ne bo pokoja. Verujem v eno narodnost in ta je narodnost, ki nam jo je Bog dal, da sem človek, vsa zemlja je moja domovina: ljubi Boga, ljubi bližnjega, pa največi aksiom božjega patrijotizma.
"Plemenita" mati. Izšla je nekje knjiga za deco, ki je imela poleg drugih slik tudi sliko o detetu, ki moli večerno molitev. Kritiki so jo zelo pohvalili, nekatei'i, drugi so jo hvalili s pridržkom. Med temi je žena, mati, Mrs. Blais-dell, soproga vseučiliščnega profesorja na Kolumbiji, ki pravi:
"Škoda, da je morala ta slika med druge v knjige. Jaz vsaj ne bi hotela, da bi mi otrok moj vedel o Očetu v nebesih. Navadil se bo na nesamostojnost v življenju, ker se bo hotel naslanjati na previdnost nekega Boga v nebesih, mesto, da bi se sam odločeval in sam pognal v delo za srečno življenje.''
Tužna mi majka.
Amerikanska prismodarija prve vrste SO nekatera društva in lože. V Toledo, Ohio imajo "Vojaško družbo kače", čigar glavni uradnik se poimenuje z imenom "Gu-gu-grandissimo". člani se vrste po treh klasah. Eni so "visoke palice", drugi so "višje palice ', tretji so "najvišje palice". Eden uradnikov se imenuje "Sloki in čedni varuh Ofidije".
Pred kratkim je bil znani Hugh Johnson, sodelavec Rooseveltov, sprejet v družbo "bolnih kur ' in je sprejel častni naslov "velikega gro-mečega petelina".
Živelo prosvitljeno dvajseto stoletje.
Strošek za vso Ameriko, ki jo je Evropa plačala za odkritje novega sveta Krištofu Kolumbu je bila svota 2.200 dolarjev v našem denarju. Iz te svote je Kolumb porabil zase 8 dolarjev na mesec, njegovo moštvo je prejelo po dolar na mesec, v ta strošek moraš uračunati izdatke ob graditvi njegovih ladjic "Santa Maria", "Pinta" in "Nina '. Poceni je Evropa dobila Ameriko, škoda, da še takrat štraikov ni bilo.
Sicer je pa dobila več od Amerike same in se je Kolumbova pot izplačala v svetovni vojni in se bo v tej novi.
ZAČETEK OSEMDNEVNICE ZA ZEDINJENJE MESECA JANUARJA OD 18. DO 25.
To je ravno med praznikoma sv. Petra stol v Rimu in spreobrnjenje Pavla, da se po vsem katoliškem svetu opravlja osemdnevnica za ze-dinjenje s Cerkvijo. Kdo jo je začel in kje, tega ne vedo vsi. čudno pri tem je, da te osem-dnevnice ni pričel katoličan, ampak metodistov-ski minister v Ameriki. Imenuje se Very Rev. Pavel Jakob Franc S. A., ki je ustanovitelj družbe v zadoščenje. V redovnem mesečniku The Lamp je objavil 1. 1908 to osemdnevnico, ko so bili njegovi redovniki še izven katoliške cerkve. Spoznal je potrebo skupne molitve za zedinje-nje ločenih bratov s katoliško Cerkvijo. V ta namen so skuno pričeli opravljati osemdnevnico. Njen prvi sad je bil, da se je vsa njegova redovna družba skupno podala v katoliško Cerkev in sicer po 18 mesecih od prve osemdnevnice. Tri leta pozneje je bila anglikanska družba Bene-diktinov na otoku Caldey sprejeta v Cerkev in Benediktinke v Milford Haven, South Wales. Tak je bil začetek te osemdnevnice, ki je zdaj razširjena po vsem svetu in obdarovana z odpustki. Ker je še toliko naših bratov ločenih od prave Kristusove Cerkve, nas bo vnomala lju-prave Kristusove Cerkve, nas bo vnemala lju-dnevnico.
PO VELIKIH OVINKIH
P. Bernard
•pfr*fv"~|ETEK, 15. decembra. Ravno sem dospel v Kirkland Lake iz Montreala. Pot je iMiily vodila preko Toronta. Da so vsi ti kraji v Canadi, ni treba posebej omenjati.
Tu me je čekala pošta iz Lemonta. Moral sem se nasmehniti. Bila so pisma iz Amerike, ki so me hotela najti okoli vseh svetnikov na Dobrovi pri Ljubljani. Pa me niso več našla.
o velikih ovinkih so me našla danes v mrazu in snegu tu gori, nekaj čez tisoč milj iz Chicage. Kako daleč od Dobrove . . .?
Iskrena hvala vsem, ki ste mi pisali v do-
movino! Tam me je našla samo ena karta. Drugo me morda še kdaj in kje najde . . .
Pot teh pisem in kart, ki rajžajo za menoj, se mi zdi simbolična za mojo "kariero" zadnjega pol leta. Vse gre nekam po velikih ovinkih. Le to, da se oglašam spet v listu Ave Marija, se mi je zgodilo brez — ovinkov.
Odkar sem srečno nazaj čez morje, me mnogi ustno in pismeno poživljajo, naj pišem kaj o svojem potovanju v domovino, o doživljajih tam in razne take reči. Kar kregajo me, da se nič ne oglasim.
/
Takim bi rad par vrstic napisal v odgovor.
Iz domovine sem poslal tri dopise ali članke za list. če bi bili natisnjeni, bi moji prijatelji precej vedeli, kako in kaj. Urednik je pa dobil v roke samo spis o kongresu Kristusa Kralja, ki je bil priobčen v listu. Dva druga sta se zgubila.
Da bi zdaj spet pisal tisto ali tako, kar sem že enkrat povedal, pa se je zgubilo?
Ko je pa med tem toliko novic in dogodkov in doživljajev, da so dva, tri meseca stare reči že kar — predzgodovinska roba! V mojem površnem spominu je toliko mrgolenja, da ni mogoče spraviti stvari v kakšno približno zaporednost.
In še druga reč. Komaj sem prišel s potovanja, sem odšel — na potovanje . . . Samo za par dni sem ostal v So. Chicagi, skočil pogledat v Lemont, napisal par pisem, odposlal par naročil — pa hajdi na pot! V Minnesoto, v Kanado.
Ali veste, kako je na potovanju s pisanjem za liste? če ne veste, je pa tudi dobro. Samo to zapišem, da je človek, ki potuje z nameni in nalogami, kot potujem jaz, kar naprej busy, busy ... Za pisanje ni zbranosti, ni volje, še prilike dostikrat ne. če se pa siliš, pa nič povedal ne boš. Dokaz — pričujoče moje pisanje--
Pa o Kanadi piši, boste rekli. Naj povem, da še tudi ne gre. Bi se dalo marsikaj reči, pa je vprašanje, kako reči, da bo prav in da bo držalo. To je svet, ki ga je treba šele prav odkriti — z vidika, ki nas zanima. Ko bo odkrit, ga bo treba šele preštudirati, potem se bo dalo menda tudi kaj reči in zapisati.
Samo še to: Polno ladjo pozdravov iz domovine za vso Ameriko in za celo Kanado. Od vseh strani — na vse plati. Posebej naj omenim prisrčne pozdrave obeh prevzvišenih škofov, ljubljanskega in mariborskega — ne samo pozdrave, tudi svoj škofovski blagoslov pošiljata vsem, — pa iskrene pozdrave ljubljanskega župana dr. Adlešiča ter njegove soproge, gospe Vere.
Skoraj milo mi je pri srcu, ko pomislim na list Ave Marija in na vse svoje in njene prijatelje, ki smo se ob njej seznanjali in si utrjevali prijateljstvo. Iskren Bog plačaj vsem, posebno vsem mojim zvestim sotrudnikom. Ostanite tudi nadalje lepemu listu prav tako vdani! List in Lemont in komisarijat — vse bo šlo lepo na-
prej, naj ima stvari v rokah ta ali oni, vsi pa moramo gledati na to, da z božjo pomočjo kar največ dobrega storimo, če pa kdo misli, da je moja malenkost zavoljo pomanjkanja "zicle-dra" danes tukaj, jutri tam — nobene škode zato! ---
Božič bo minil, preden bo to v javnosti — vsem ga voščim zelo veselega, dasi ne pošiljam voščil po pošti!! — Zato voščim vsem bralcem zelo srečno in blagoslovljeno novo leto!
Bog daj!
ROJAK ROJAKU
A. Tomec
LEDE dobrega je število velikega pomena, je toliko večje dobro, toliko več dobrega, čimvečje je število dobrega, tako na pr. en dobro vzgojen človek z lepimi čednostmi, dobrimi lastnostmi, pametnimi idejami in poštenim stremljenjem, je nekaj dobrega. In to dobro se stopnjuje in množi, čimveč je takih ljudi skupaj. Vrednost dobrega je torej tem-večja, kolikor več je dobrega, kakor je tudi vrednost denarja toliko večja, kolikor več denarja je skupaj. Vrednost in veljava se množi s številom.
Kaj pa glede slabega? Ravno isto v nasprotnem smislu. Slabo se tudi enako stopnjuje in množi s številom. Zato pa je na eni strani glede dobrega temboljše, kolikor več je dobrega, na drugi strani pa je glede slabega tem-slabše, čimveč je slabega. Zato se more kdo ponašati s številom dobrega, nikakor pa se ne more nihče ponašati s številom slabega. Kajti čimveč ima kdo na sebi slabega, čimveč ima napak, čimveč hudega naredi in povzroči, tem slabše izpričevalo, tem večja sramota zanj. čimveč vspehov in sadov svojega slabega, škodljivega in razdiralnega dela, hujskanja, laži, sleparije in goljufije ima kdo zaznamovati, tem večje graje, zaničevanja in obsodbe je vreden.
Kdo izmed nas ne ve, da se naši nasprotniki kaj radi bahajo, kako da so s svojim proti-verskim delom, bojem in hujskanjem uspešni in kako napredujejo, koliko naših prej vernih ro-
jakov so že "izpreobrnili ', jih prosvetlili in "izobrazili", da so zdaj "napredni" in kako veliko število da je istih, koliko število članov da šteje njihova jednota in kako še zmeraj napredujejo, da nas katoličane to silno vznemirja in navdaja s strahom, eš, da se bojimo, da bo število njihovih nesrečnih žrtev še veliko bolj na-rastlo, število nas katoličanov pa da se bo tako zmanjšalo, da nas bo sčasoma le še malo ostalo in da bodo vsled tega propadle naše župnije, naše katoliške šole, naši katoliški listi, naše katoliške organizacije in sploh vse, kar mi imamo in premoremo. Obenem se nam celo drznejo rogati se in nas pomilovati, češ, kako na slabem smo mi katoličani in kako slabo da se nam obeta, da se že tresemo strahu za obstoj naše vere, da se bojimo, da naši veri, katera je po njih trditvah le laž in sleparija, prihaja nasproti konec, da v sedanjih veri tako sovražnih in viharnih asih bije naši veri zadnja ura.
Pa, o siromački, kako s slabim se ponašajo in bahajo.
Res so s svojim protiverskim delom, bojem in hujskanjem, s svojimi lažmi in obrekovanjem in zavijanjem resnice veliko dosegli, veliko naših nevednih in neizkušenih pa lahkovernih rojakov zmotili, zmešali, zapeljali in pokvarili ter jih odvrnili od vere in resnice; res je število njihovih zapeljanih žrtev veliko, res imajo zaznamovati veliko vspehov in sadov njihovega dela in prizadevanja, toda ta njihov napredek, ti njihovi vspehi in sadovi, to veliko število onih, katere so pridobili za svoje brezverstvo in za boj proti veri, vse to jim ni v čast, s tem ne zaslužijo hvale in priznanja in občudovanja, pač pa le ogorčenje, grajo in obsodbo in vse to v tem večji meri, čimveč so s svojim delom, bojem in hujskanjem proti veri slabega in hudega naredili in povzročili, čimveč ljudi so zmotili, za-Peljali, jih od vere, viru vse sreče, časne in večne, odvrnili in jih časno in večno nesrečne naredili.
Veliko število vspehov in sadov njihovega dela in boja proti veri med nami ameriškimi Slovenci, veliko število od njih zapeljanih rojakov, pomeni za naše nasprotnike veliko grajo, veliko obsodbo, veliko zaničevanje, stud in sramoto.
Največja čast, najlepše izpričevalo bi bilo zanje, ko bi ne imeli nobenega vspeha in sadu v
slabem, ko bi ne imeli na svoji vesti nobenega zapeljanega rojaka in nobenega slabega dejanja, nobene protiverske gonje.
Prazno je tudi njihovo veselje nad strahom in bojaznijo nas katoličanov, da bi verski sovražniki vero zatrli, kajti če je vera le laž in sleparija, kot oni trdijo, se najmanj mi katoličani bojimo njenega uničenja, smo mi katoličani najbolj zainteresirani pri tem, da se odpravi in uniči laž, da se odkrije in pozna sleparijo. Če je pa vera od Boga razodeta resnica, kot mi katoličani trdno in neomajno verujemo da je in more samo norec ali pa največji ignorant o resničnosti vere dvomiti ali ne verovati, ne pa na-prednjak in prosvitljenec, se pa zopet nam katoličanom ni treba čisto nič bati za obstoj vere, da bi jo vse njene s peklom združene sovražne sile mogle uničiti, ker so jo tudi do zdaj vedno in vedno skušale jo uničiti, pa jo niso mogle, pač pa se ista čedalje bolj širi po svetu. Torej s strahom nas katoličanov za obstoj vere ne bo veselja.
Kar nas katoličane skrbi in nam strah dela ali bi nas moralo skrbeti in strah delati in temu dosledno tudi delati, je sreča našega bližnjega, katerega moramo ljubiti in skrbeti zanj kot za samega sebe in katerega vi s svojim brezver-stvom in krivimi nauki nesrečnega delati in ste zato njega največji sovražniki.
In zato so naši vspehi in sadovi pri delu za blagor bližnjega nekaj dobrega, pa naj bodo še tako majhni in maloštevilni ni so za nas častni. Vspehi in sadovi vašega dela v škodo in nesrečo bližnjega in naroda, so pa nekaj slabega in so za vas nekaj toliko bolj nečastnega, čimvečji in čimštevilnejši so.
Sicer pa tudi ni resnica, da je na strani naših nasprotnikov toliko število rojakov, ki so se jih popolnoma oklenili in od vere popolnoma odpadli, kot to oni trdijo ali vsaj ni v resnici tako, da bi jih ne bilo še vedno v veliki večini na naši katoliški strani. Kaj je na pr. tista njih toliko opevana in hvalisana, le po imenu svobodomiselna SNPJ, katero pa še tvorijo v velikem številu katoličani, katere zastonj štejejo za svoje, v primeri z našimi številnimi župnijami, katere katoličani zdržujemo?
če bi nas katoličanov med ameriškimi Slovenci bilo res tako malo število, kot bi človek po vpitju naših nasprotnikov sodil, da nas je,
kdo bi pa vendar potem zdrževal toliko naših župnij, toliko naših cerkva, toliko naših šol in še toliko marsikaj našega?
Ali je vas brezvercev z vašo jednoto toliko, da bi mogli vzdrževati toliko kot vzdržujemo mi katoličani?
O, le nikar nič ne kričite, nikar se ne hvalite z velikim številom, bolje in lepše za vas, da molčite in da po veste manjšo vaše število kot je v resnici, a ne da še več poveste, kakor je v resnici, če koga, je strah vas, ko vidite, da kljub vsemu vašemu delu in boju, kljub vsemu vašemu naporu je še vedno toliko ljudi, ki ne-čejo slediti vašim krivim naukom in še vedno hodijo v cerkev in spolnujejo verske dolžnosti, ali vsaj nečejo pretrgati zvezo s cerkvijo, vsaj ne popolnoma.
Vidite, da je tudi na vaši strani strah, bojazen in žalost, še v večji meri na vaši strani, kakor na naši.
Tistega je bolj strah, ki bolj kriči o strahu drugih . . .
POGLEJ SE!
(Moderna basen.)
Za največjo in najmočnejšo ograjo živalskega vrta je star severni medved, ki je bil že dolgo ves siten in nadložen,' vendar eden najmočnejših, kar jih je bilo kdaj na živalskem vrtu, hodil vsak dan od jutra do večera neumorno sem in tja po kletki.
"Kako nespametno izrablja svojo moč," se je začudil kit, ki so ga bili šele nedavno pripeljali na živalski vrt. "Ali misli tale stari ropar za rešetko, da bo nemara še odkril kje kako luknjo v ograji, da bi ušel in nato napadel živali v svoji okolici?"
Ves v skrbeh je kit vprašal o tem nekega svojega starejšega tovariša.
"Nikakor, kletka je dovolj močna, in ne smeš misliti, da bi bil medved tak bebec, ' mu je tovariš odgovoril. "Njegov nemir je le spomin na daljave oceana in na neskončnost sne-žišč, ki jim je nekoč vladal. Tako si more pri tem romanju po kletki domišljati, da je še prav tako prost, kot je bil nekoč. Saj bi bil moral sicer v ujetništvu že zdavnaj znoreti ali celo umreti! Le nikar ne reci, da bi ne bilo mogo-
če živeti od domišljije! Mnogi med nami morajo tako živeti, če nočejo, da bi jih bo konec. Saj si tudi ne morejo dosti izbirati med pripomočki, ki bi jim utegnili olajšati njih usodo! Tu je srečna iluzija nemara še najboljše."
Mladi kit je menil, da tovariša ni prav razumel. "Iluzija? Ali naj bi si nemara jaz domišljal, da je tale bazen, ki sva v njem, Severno morje?" je zaničljivo odvrnil.
če to zmoreš, zakaj pa ne?" se je glasil resnobni odgovor. "Mogoče bi ti to tudi pripomoglo, da bi tegale starega samotarja bolje razumel in se mu ne bi posmihal! Ali ne veš, da svoje bližnje najbolje razumeš tedaj, če spoznavaš sam sebe in se zamisliš v svojo lastno osebo? '	(Š.)
SRCE ČLOVEŠKO SVETA STVAR.
Srce človeško — sveta stvar, ne šali ž njim se mi nikar, v njem pekel naš je in naš raj, s srcem našim ne igraj !
En solnčni soj, en topel dan iz tal izvabi cvet krasan; en črn oblak, en nočni mraz — in strt je cvet na večni čas.
En gorek rek — srce odpre, en ljub pogled — srce se vžge; en hud pogled — srce mrje, en trd izrek — srce se stre . . .
Po cvetkah ti vesel frfraš in sreblješ med iz sladkih čaš; a ko s cvetu na cvet hitiš — li slutiš, kak spomin pustiš?
Za tabo solz potok lijoč, oči gasnoče, cvet venoč, zgubljen pokoj, kesanja strup, v potrti duši črn obup.
S človeškim srcem ne igraj, naš pekel v njem je in naš raj, s srcem eno žitje streš, s srcem eno bitje streš!
Simon Gregorčič.
POVEST O DOPISU
Ivan Baloh
A Kačjem vrhu se je zgodila strašna ne-j|l sreča. Bajtarju Tofu je pogorel svinjak in ž njim vred dve lepi svinji. Kar Je DiuTše edino dobro, je bilo to, da se ni unela slamnata streha bližnje koče. Seve, da je bil ves Kačji vrh pokoncu, ko se je razširil žalostni glas, da gori. Kačji vrh je štel komaj trideset številk, a nabralo se je precej ljudi na pogorišču še iz sosednjih vasi, ko so videli dim, ki se je dvigal iz goreče vasi. Fantje in dekleta so kar tekmovali med seboj, kdo bo hitrejši pri dona-šanju vode. In res se jim je posrečilo, da so v kratkem času ogenj pogasili ter odstranili nevarnost za Kačji vrh. Žal, da ni nobeden takoj zapazil ognja, da bi bil pri svinjaku vrata odprl ter tako žival rešil, ki se je v dimu zadušila ter zgorela. Zato je ubogega Tofa vse poslovalo.
Ves Kačji vrh se je zvečer zopet mirno vle-gel k počitku; ali na koncu vasi pa ni še spal čevljar Tine. On je sedel v kotu in bral časopise. To je vedel cel Kačji vrh, da bere Tine časopise, če je bilo treba zvedeti, kaj je novega po svetu, so vsi vprašali Tineta. Tudi oče župan s Kačjega vrha so se radi obrnili na Tineta ter ga vprašali za svet. Tine je pa dobival 12 bližnjega trga vsaki drugi dan sveže časopise, ker je bil vpisan v bralnem društvu. Pri vojakih se je pa še naučil nekaj več, kakor domačo govorico. In če je bilo kaj imenitnega za Kačji Vrh> je to ob nedeljah popoldne vselej povedal, ali celo tiskano pokazal mladim in starim možem s Kačjega vrha.
Bolelo je pa Tineta, da prav nikoli ni bilo nobenega dopisa v nobenem listu s Kačjega vrha. Kakšna lepa prilika se mu je sedaj ponudila ! Tine je sklenil, da se mora zvedeti po širnem svetu, da je na Kačjem vrhu gorelo. Na-rocil je par pol papirja iz bližnjega trga, k sosedu pa je šel prosit na posodo črnila. Ali pri sosedu ga niso imeli, ne pri tem, ne pri onem. Sel je k županu. Ta bo gotovo imel črnilo — Sl Je mislil Tine. župan je vzel s police doli črnilo in pero. Ali črnilo je bilo precej suho, ker •le bila polica blizu peči, in pero je moral župan
precej trdo pritisniti ob mizo, da je črnilo spustilo. Tine se je izgovarjal, da s tem črnilom ni mogoče pisati; župan pa je dejal, da naj kane par kapljic vode v steklenico, da on tudi tako dela, pa bo dobro. Tine je storil tako, malo pomešal in pisal za poskušnjo na rujav tabakov papir, črke so se prav dobro poznale, če tudi so bile nekoliko vodene.
Tine je vzel seboj domov črnilo in pero; doma pa je sestavil naprej s svinčnikom dopis o ognju na Kačjem vrhu. Nobeden ni smel biti v hiši, ko je pisal; še psa je ven zapodil. Ko je dokončal, je bral na glas sam sebi. Dopis se je glasil tako-le:
S Kačjega vrha. V soboto zvečer nas je zadela strašna nesreča. Rudeči petelin se je pokazal nad hlevom bajtarja Tofa in hitro je bilo vse v ognju. Plat zvona je bilo pri podružnici sv. Lenarta in ljudje so vreli skupaj. Fantje so gasili in dekleta so vodo nosila. Plamen se je strašno visoko dvigal, da bi kmalu prišel do koče Tofove, in strašno sta rjuli dve svinji, ki sta notri poginili. Usmiljenja je vreden bajtar Tof, ker ga je zadela ta strašna nesreča, ker ni bil nič zavarovan.
Tine je končal. Srce se mu je smejalo, ker je bil dopis tako dobro sestavljen. Vzel je pero in dopis lepo prepisal. Bolj se je trudil, kakor da bi bilo treba narediti najlepše čevlje. Parkrat se je sicer zmotil, pa je hitro popravil. Pismo je zapečatil, naredil naslov in drugo jutro oddal šolskemu otroku, naj odda pismo v trgu na pošto.
Dobro se je zdelo Tinetu. Doslej je bil samo čitatelj lista, odslej pa tudi sotrudnik! Ni mogel drugače, da je šel Tofu povedat, da bodo že časopisi o tem pisali in da morda še kako podporo dobi od cesarja ali kakega drugega. Tofu se je kar milo storilo in debelo solzo si je otrl iz oči.
Tine je čez dva dni dobil zopet časopise in z veliko večjo radovednostjo čital dnevne novice, kakor drugekrati. Nič ni bilo.
V soboto bo, v soboto, ko je priloga, — tako si je mislil Tone. Sobota je prišla, prišla nedelja in ponedeljek, ko je Tine navadno dobil časopise. Nestrpno je čakal. Kako bodo ljudje govorili, kaj vse zmoreta Tine, da vsi ljudje po svetu bero, kaj se na Kačjem vrhu godi! Listi so prišli, Tine je hipoma pregledal
le začetne črke vsake novice — nič ni bilo. Vsega potrebnega in nepotrebnega je bilo dovolj, le dopisa s Kačjega vrha ni bilo nikjer. To je kalilo Tinetu veselje. Morda pa prostora ni bilo — s tem se je vnovič potolažil Tine. Počakal je še ene sobote. Zdaj mora biti, ali pa nikoli ne — dejal je samemu sebi Tine in s tresočimi rokami odprl zopet v ponedeljek list. Spet ni bilo nič. To je pa Tineta razjezilo. Toda ni se jezil na uredništvo, ampak dobil je otroka, ki je gotovo pismo izgubil, in pa pošto, ki ga morda ni dostavila. Vsedel se je in napisal na dopisnico ponižne besede: Ali ste prejeli dopis s Kačjega vrha? — Tine je bil ves potolažen. čez dva dni je pa bral — ne tam med dnevnimi novicami, ampak tam zadaj nekje v kotu s prav drobnimi črkami zapisane tele besede: Listnica uredništva: "opisniku s Kačjega vrha. Vaš "strašni" dopis smo vrgli v koš, ker je bil brez podpisa, če hočete, še enkrat napišite". Niso posebno zbodle Tineta te besede, ker je vedel, da je sam kriv. Ni sicer vedel, kakšen koš da misli uredništvo, ali ker se ni podpisal, je dobro vedel, da ni prav storil. Kaj je bilo treba sedaj ukreniti? Cela vas je že govorila, da bo v časopise prišlo, da bo Tof podporo dobil itd., pa ni bilo nič. Tine se je odločil, da bo še enkrat pisal. To je tem lažje storil, ker je imel še shranjen prvi rokopis, ki ga je pisal s svinčnikom. Zopet je šel k županu po črnilo, zopet dopis prepisal in odposlal. No, zdaj bo vendar enkrat — je vzdihnil Tine. Ni bilo treba čakati sobote, že čez dva dni je bral med dnevnimi novicami tole: Ogenj. Na Kačjem vrhu je pogorel bajtarju Tofu svinjak in dve svinji. — Tine se je kar začudil, saj tega vendar ni 011 pisal. To je pisal ali kak drugi, ali pa so mu vse drugo prečrtali. To pa vendar ni mogoče, tako si je mislil Tine. Saj niso pohvaljeni ne fantje, ki so gasili, ne dekleta, ki so vodo nosila, zlasti pa ni povedano, da ni Tof zavarovan. če pa tega ni, ne bo dobil nobene podpore. Tine je sicer pokazal te tiskane besede Tofu in drugim, ali zatrjeval je, da mora priti še vse bolj natančno popisano. Tine je čakal zopet dva dni, čakal tudi sobote in ponedeljka — nič ni bilo notri. Zato se je Tine vsedel še tretjič in napisal že tretji dopis. Zakaj niste pohvalili ne fantov, ne deklet, zakaj zlasti niste povedali, da bajtar Tof ni bil zavarovan, da je
pomoči in podpore potreben, — to so zlasti bila vprašanja, katera je Tine poslal uredništvu. Nazadnje je pa še vendar pristavil: Ali pa morda niste prejeli dopisa? — Tak nekako dobro se je zdelo Tinetu, da jih je še precej trdo prijel, če imajo za druge neumnosti dovolj prostora, zakaj bi ga pa za dopis s Kačjega vrha ne imeli — dejal je samemu sebi dopisnik Tine. Sicer je preteklo že skoro mesec dni, odkar je Tofov svinjak pogorel, toda za Kačji vrh še ni bilo prepozno, da bi prišlo v časopise. Saj je bilo za Kačji vrh dovolj zgodaj, da so le vsi v dveh mesecih zvedeli, kaj se je po svetu zgodilo.
Zopet sta pretekla dva dneva, tretji dan pa je bral Tine zopet s prav malimi črkami v skritem kotu lista tiskane besede: Listnica uredništva. Dopisniku s Kačjega vrha: "Pustite nas že vendar enkrat pri miru s svojimi neslanimi dopisi. '
To je Tineta kar potrlo. Najraje bi vrgel vse časopise v peč, tako ga je jezilo. Toliko pisanja, potov, stroškov, govorjenja in vse skupaj za tistih par besed — tako se je Tine jezil sam nad seboj.
In Tine je ostal še čitatelj časopisov, nehal pa je biti njihov — dopisnik.
BALADA O RAZTRGANIH ČEVLJIH
Ivan Baloh
[■■gfglOTARSKI pisar Albin Bratek je dobil vabilo na plesno veselico. Bilo je rav-l§y2 110 ob predpustnem času, ko je njegov predstojnik kot predsednik "čitalnice" sklenil, da se mora tudi v M. kaj napraviti, da se ljudje malo razvedrijo in da se narodna zavest vzbudi. Kajpada je bil povabljen tudi njegov pisar Bratek. Ni se sicer ponašal z visokimi šolami, saj je videl le še zadnje leto nižje gimnazije, pa tudi te ni zapustil prostovoljno, toda on je znal dvoriti gospej notarjevi in ker je bil tudi pri predstavah "čitalnice" najboljši igralec, zato .,e samo ob sebi razume, da je tudi on dobil vabilo na predpustno veselico.
Bratek je imel mesečne plače osemdeset kron. Samo na sebi je to še precej velika svo-ta, in marsikdo bi prav lahko izhajal s temi kronami, ali pisar Bratek pa s to plačo ni bil nikoli zadovoljen. Vsak mesec je bil predolg. Ni bil sicer zapravljiv pisar Bratek, še manj, da bi popival, ali če je še tako hranil in varčeval, nikoli ni nič ostalo in komaj da se je približala druga polovica meseca, že je bila prazna njegova blagajna. Ker pa brez vsakega krajcarja le ni mogel biti, zato je moral vzeti od gospoda notarja predujem, da je imel svalčice in za kak kozarec piva. Bolelo ga je torej najbolj to, da s preteklim časom ni mogel nikoli poravnati. In ko se je približal "prvi", tedaj je že imel vse izračunano, koliko gre za hrano, koliko za stanovanje in perilo in koliko ostane. Pravzaprav bi nikoli nič ne ostalo, ko bi pisar Bratek Poplačal dolgove, ali ti so morali čakati lepših časov, ko ga več ne bo preganjala usoda, kakor Je dejal sam.
Toda ko se je bližala plesna veselica, pa pisarja Brateka ni toliko skrbelo financijelno vprašanje, kajti vstopnine je bil itak prost, zapravil bi k večjemu kako krono, in ta bi se že dobila, če drugodi ne, gotovo pri gospodu šefu. Ali Brateka je nekaj druzega silno skrbelo. Odkrijmo skrivnost, ki je kakor kamen težila nje-Soyo blago srce: pisar Bratek je imel raztrgane čevlje. —
Ker mu mesečna plača nikakor ni pripuščala, da bi si omislil dvoje parov čevljev, tedaj ga ne smemo obsoditi, ako je imel samo en par. Ker pa ti njegovi čevlji tudi niso bili za večnost narejeni, je bila naravna posledica ta, da so se obrabili in da so se morali dati večkrat popravi. S tem pa ni bil nič kaj zadovoljen pisar Bratek, ki še za bolj potrebne stvari ni imel denarja. Zato je dal čevlje popraviti še le tedaj, ko mu je gospodinja gotovo že petkrat povedala da takih čevljev ne bo več snažila.
Kar je bilo za pisarja Brateka najbolj kritično, je bilo pa to, da so bili čevlji ravno sedaj Raztrgani, ko se je bližala plesna veselica. Da bi on ne bil na veselici, ki je bil duša vse "čitalnice ' oziroma igralskega osobja, to se mu je zdelo nemogoče. Zato je slednjemu, ki ga je vprašal, ali pride v soDoto zvečer na plesni ven-cek, seveda odgovoril, da prav gotovo. V srcu ga je pa le skrbelo.
Prišla je sobota. Pisar Bratek je bil cel dan nekako nervozen. Malo je govoril v pisarni, če tudi gospoda notarja še ni bilo notri. Ko je prišel gospod notar ter mu narekoval, je Bratek naredil celo par napak, za kar od gospoda šefa ni bil nič posebno pohvaljen. A hud ni bil nanj gospod notar, saj je vedel, da je Bratek radi veselice raztresen tembolj, ker so hudobni ljudje raznesli po trgu, da se je njegov pisar zagledal v županovo Minko.
Cel dan je bil Bratek zelo zamišljen. Celo kosilo, ki je bilo dokaj skromno, mu ni kar nič dišalo. Vedno je imel pred seboj vprašanje, ali bi šel, ali ne, zvečer na veselico, ali vselej mu je pred oči stopila živa istina, da je s takimi čevlji iti nemogoče, kakor jih ima sedaj.
Ko je prišel po obedu domov, se je sezul, vzel v roke dvojico, ki mu je delala toliko skrbi in jo opazoval. Levi je imel veliko rano ravno nad mazincem, ali to se še ni toliko poznalo, desni pa je imel veliko luknjo na podplatih, ki niso bili nič kaj v tesni zvezi z ostalimi deli če-stitega čevlja. Ne vem, kdo je bil kriv, ali čevljar, ki je vedno na desni čevelj pridjal zelo slabo usnje, ali pa palec desne noge pisarja Brateka, ki je bil zelo svobodoljuben, da ni trpel ozkega okvira svoje ječe, ampak silno rad pokukal na prosto v veliko nevoljo svojega gospodarja. Resnica je bila, da je bil desni čevelj pisarja Brateka skoro vedno pri čevljarju. Ko je torej njihov lastnik ogledoval svoj edini par čevljev, ni še prišel do nobenega trdnega sklepa. Zopet se je obul in odšel v pisarno.
Uradne ure so bile popoldne v pisarni od treh do šestih zvečer. Predno je pa prišel gospod šef iz kavarne, se je vselej kazalec pisarniške ure nagibal že številki četrti. Pisar Bratek je pa moral biti vselej ob določeni uri v pisarni, ker je imel vedno dosti dela. Ali v drugih dnevih sta se z notarjevim strežajem Maksom vedno kaj pogovarjala, saj gospoda notarja ni bilo doma. Danes pa je bil Albin nenavadno molčeč. Rad bi razodel svoje srčne bolečine Maksu, s katerim sta si bila kolikor toliko dobra, ali vedel je, da bo gotovo povedal gospodu notarju, in tega ga je bilo sram. Hudo je bilo, bolečino v srcu nositi in sam trpeti. Pa Bratek je vse pretrpel, ker je bil prepričan, da ga usoda preganja.
Notar je prišel in ure so tekle kot po nava-
di. Ko je odbila ura šest, je Bratek gotovo mislil, da mu bo gospod šef stisnil kako krono za poboljšek na račun veselice. Nič ni bilo. Ko je odšel, ga še pogledal ni. To ga je še bolj bolelo, ker je imel toliko zaslug za "čitalnico", notar je pa užival čast kot njen predsednik in se bahal z njenim razvojem, za katerega se je najbolj trudil on, Bratek. — Nejevoljen je vzel Bratek klobuk in palico in odšel iz pisarne. Pot ga je seve vedla domov, doma ga je čakala večerja, kakor vsaki dan. Opoldan je jedel v gostilni, zvečer pa doma, ker je bilo tako bolj pripravno, oziroma, ker je mesečni račun tako zahteval, da je vsled previdnosti boljše doma večerjati, ker ni treba pijače.
Nocoj pa Brateku večerja ni dišala. Najraje bi oštel gospodinjo, ker ne pozna glede jedil nobene izpremembe, ali bal se je je, ker bi mu utegnila stanovanje odpovedati in ker ji je bil dolžan. Zato se je rajše premagal in je po-trpel.
Gospodinja ga je vprašala, zakaj da ne je, in Bratek je odgovoril, da ga nekoliko glava boli.
Mrak je bil zunaj, ura je že kazala na sedem. Ob brleči luči je sedel Bratek sam doma pri mizi in premišljeval žalostno svojo usodo. Tako je bil sam in zapuščen! Ni ga bolelo toliko, da zanj svet ni toliko maral, saj že od svojih mladih let ni bil navajen druzega uživati, kot preziranje, ali to ga je bolelo posebno, da kedarkoli se je približala kaka prilika, da bi nastopil pisar Bratek ter bil spoštovan od ljudi, tedaj je gotovo nastopila kaka nepričakovana zapreka, ki mu je preprečila njegove namene. Udarec bridke usode, ki ga je preganjala že mnogo let, je čutil že dolgo. Postal je že skoro top za vse stvari. Poleg vseh drugih skrbi je imel Bratek kot človek tudi srce, čuteče srce. Ne smemo ga obsoditi, če je imel notarski pisar skromno srčno željo, zaročiti se enkrat z županovo hčerjo. Ni bila sicer njemu jednaka po učenosti, ali jedina hči je bila premožnega župana, ki bi vse njej zapustil. Kako prijetno bi bilo, — to si je večkrat mislil pisar Bratek, — če bi on pisal v pisarni, ona pa doma gospodinjila v svoji lastni hiši. In poleg tega je bila ona ena najboljših pevk pri čitalniškem zboru. Pisar Bratek je hotel srečen biti, torej je imel le
dobre namene, ako je hotel tudi županovo Min-ko srečno storiti! —
ln danes bo na veselico prišla tudi Minka, in tudi drugi ji bodo dvorili in morda celo prevzeli. —
Take in enake misli so rojile Bratku po glavi. Sezul se je in v roke vzel vzrok svoje nesreče. "Levi bi še bil, ali desni--ne, tak
ne grem" — tako je odločno govoril sam s seboj Bratek. "Kaj, ko bi šel k čevljarju, pa bi ga prosil, naj mi katere posodi," je zopet nadaljeval. "Nič ne bo, še zadnje poprave nisem plačal, in če mi še te vzame, potem še v pisarno ne morem, še zadnjič sem se moral bolnega narediti in doma ostati, da mi jih je popravil. Kaj, ko bi šel k sodnijskemu slugi? Ta ima dva para čevljev in ene mi lahko posodi. Mu pa obljubim, da plesal ne bom. Dobra misel! če le že ni odšel na veselico, prav gotovo mi jih posodi. '
In Bratek se je zopet obul in šel s hitrimi koraki v sodnijsko hišo, kjer je imel sluga v podstrešju malo sobo. Potrkal je enkrat, dvakrat — nič odgovora.
"Ni ga doma!" — In Bratek je šel s potrtim srcem zopet domov. Iz bližnje gostilne so se že slišali veseli glasovi domače godbe. — Bratek je pa bil že doma. In doma je zopet v roke vzel sedaj levega, sedaj desnega, hodil po sobi gori in doli, gledal salonsko obleko, kravato, rokavice. Vse je bilo dobro in zopet je šel gledat svoje čevlje.
"Nesrečna usoda!" — je vzdihnil Bratek, vrgel levega pod posteljo, desnega pa tje do vrat, upihnil luč in šel k počitku. In Bratek na veselico — ni šel.
NOVEGA KAJ PRI MARIJI j POMAGAJ?	•
Povrnil se je med nas urednik Ave Marije, P. Bernard Ambrozich. Bolezen ga je zadržala v stari domovini, kamor je šel obiskat starše in že je mislil, da mu je zaenkrat Amerika odklen-kala, vrnil se je zopet čil in zdrav in pol načrtov za bodoče leto. Upa, da si bo lahko ustanovil nov delokrog med Slovenci-Kanadci. Ondi se tudi sedaj nahaja. V slučaju, da bi si ne mogel priskrbeti stalno stanovanje v Kanadi, se bo vrnil v Lemont, odkoder bo hodil potem v Kanado na misijonska potovanja. Dobrodošel zo-Pet v naši sredi, nadejamo se, da bo v bližnji bodočnosti kaj poročal tudi v našem mesečniku, kako se mu je godilo v dneh, ko so evropski sa-
mopašniki kuhali godlo nove svetovne vojne.
*
P. Bernard je nabral pri sv. Štefanu v Min-nesoti za fond za zidanje $162.00. Takoj po zelo dobro uspeli 40 urni pobožnosti je stopil od hiše do hiše in trkal ne samo na vrata ondotnih farmarjev, ampak tudi na njihova srca. Darovali so radi in svota za tako majhno župnijo gotovo ni majhna. Naj velja vsem darovalcem naš najprisrčnejši Bog plačaj. Posebno se že-llmo zahvaliti g. župniku Fathru Johnu Trobcu za povabilo, za prelepe besede v cerkvi, ki so gotovo največ pripomogle k uspehu, in za uporabe kare v ta namen. Dalje se zahvaljujemo Mr- Jakcu Trobcu in Andreju, ki sta bila za kažipota, pa še Mr. Buttermakerju tudi za
uporabo kare. Naj vsein Bog obilno povrne!
*
Dobili smo nekaj svojih prijateljev iz so-sescine, ki so rade volje prišli nasajat grmičevje krog jezera in na prostoru ob veliki cesti. Napravljene so tri nove velike grede z znamenji vere, upanja in ljubezni, križem, sidrom in sr-?em" Krog gred se vijejo lepe peščene stezice >n nasajenih je na novem prostorju krog petsto
grmičev, nasadili smo na tem prostoru tudi nad dvajset majhnih borovcev, ki bodo čez leta lep okras vsej groti. Že sedaj je vsak obiskovavec vesel spremembe krog grote, pa jih to veselje stane. Pisec teh vrstic, ki ima pravico beračenja, pridno obira vse obiskovavce, da prispevajo za stroške ob tem prenavljanju. Nabral je doslej že nad sto dolarjev. Ker beračenja še ni konec, obljubljam, da bom objavil imena da-
rovavcev tedaj, ko bo zadnji strošek poplačan.
»
Ko boš prihodnje leto prišel prvikrat k nam, dragi romar, boš še drugih novih stvari vesel. Takoj ob vhodu, ob starem Ave Marija ofisu, boš našel nov vhod, obzidek na obe strani. Od tega vhoda so nasajeni grmiči na obe strani ceste prav do pokopališča in od pokopališča naprej do jezera. Ob vhodu steze na pokopališče te bo pozdravil križ, ki so ga kupili naši Prekmurci iz Chicage, predvsem znano društvo sv. Križa pri fari sv. Trojice na Throop Street. Na tem mestu vsem rojakom, ki so darovali v ta namen, najlepša hvala, najlepši Bog plačaj tudi društvu. Ker je tudi ta zbirka še v teku, bomo objavili imena darovav-cev v eni prihodnjih številk. Križ bo postavljen med dvema hrastoma ob vhodu k stezici na pokopališče, bo visok 14 čevljev, Kristusovo truplo je pet čevljev visoko iz kamena. Nad križem bo strešca, pod križem pa klečavnik iz kamena z majhnim vrtičkom, prav tako, kot so postavljeni spominki kje v naši domovini. Ob stezici na pokopališče bo zopet majhen nazidek na obe strani, ki jih bo sezidal Andrew Jelen-čič, že znani zidarski mojster izza dni zidanja našega novega samostana. Poglej v koledarček, ki je natisnjen na prvi strani in številke Ave Marije, našel boš odmenjen dan za blagoslovitev tega križa v mesecu juniju. Že sedaj opozarjam vse prekmurske in medjimurske rojake na ta njihov dan, ki ga bomo imenovali dan Slovenske Krajine. Obenem bomo poskusili ohraniti ta dan kot romarski dan vseh naših rojakov iz Prekmurja in Medjimurja.
*
Brat Akurzij je zopet zadel malho popotno na svoja ramena in šel po svetu nabirat novih
naročnikov za Ave Marijo. Med potjo se je ustavil v Kansas City, kamor ga je povabil naš dobri prijatelj Rev. A. Gnidica, da malo poko-lekta za novi samostan. Nabral je lepo svoto prispevkov, za katere se prav lepo zahvaljujemo vsem faranom župnije sv. Družine, kakor tudi njenemu voditelju. Bog živi vse dobre
ljudi in naše dobre prijatelje.
*
Kje je pa stari potovalni zastopnik Ave Marije, brat Antonin? Začasno se je sam zaprl v bejzment naše delavske hiše. Pa ne, da bi delal pokoro, tudi ne za kako kazen. Kje pa tak delavni zastopnik zasluži kazen. Sam se je zaprl pod zemljo, kjer že zadnje tri tedne prebiva dan za dnem in oblikuje cerkvico, stolp, mežnarijo in hišice za novi blejski otok sredi našega jezera. Kdo bi bil kedaj mislil, da je naš Antonin tak umetnik? Blejski otok? Da, otoček smo postavili sredi jezera. Dva tedna so delali na njem naši delavci pod vodstvom Andreja Jelenčiča in Matije čagrana. Navozili smo sedem velikih truckov kamena prav iz našega domačega kamnoloma, nametali za tri čevlje zemlje nanj za zelenino, ki jo mislimo na spomlad nasaditi in otok blejski bo tudi nam kinč nebeški sredi majhnega jezera ob groti. Brat Antonin in mojster Frank Kobal pa sedaj krono temu otočku postavljata. Romarji, to bo pogled za vas prihodnjo spomlad, ko bote sredi vode zagledali prav pravcati Bled. Bel stolpiček je štiri čevlje visok in cerkvica tri, rdeča strešca z zlatim križem na stolpiču in cerkvici in hišicah ga že sedaj pihne, kako bo vse to šele spomladi v lepoto zraslo. Ob jezeru proti sesterski farmi pa je že pripravljen tudi velik hrib za kraljevi grad, ki ga bo tudi brat
Antonin izdelal.
* »
Pa so še druge reči nove tam pri groti. Zadnji mesec je bil od samega Boga za nas blagoslovljen. To je bilo delavcev krog grote na
*
Pa še to ni vse, kar imam poročati o pre-
navljanju ob groti. Ob stezici h groti, ki vodi od glavne ceste te bo pozdravil prekrasen drevored samih hojk, nad stezico te bo pa pozdravil Baragov gozd. Teh hojk smo nasadili v zadnjem mesecu krog 120, med hojkami so pa zopet sami grmiči. Naj ti to povem mimogrede, grmičevja smo nasadili vsega skupaj od glavnega vhoda do tega gozda blizu tisoč. To so številke. Nekaj so nam jih sestre darovale, večino smo si pa nabavili po zelo nizki ceni od sosednjih vrtnarjev. V gozdu se vije krog vseh hojk dolga in zelo vijugasta sled, ki jo bomo imenovali ali Baragovo sled ali pa čipavansko stezico (Chippeva trail). Ob tej sledi pa že sedaj lahko vidiš šest podstavkov, ki so pripravljeni za posebne Baragove spominke. Na prvem bo stala v miniaturi prva Baragova cerkvica na La Point, na drugem cerkvica v Beaver Island, na tretjem cerkvica v Eagle Harbor in tako naprej, vsi spominki bodo govorili o Baragovem delu in nehanju na njegovih misijonskih poteh, zadnja bo marketska škofijska cerkev, kjer je bil Baraga škof. Ob spominkih bodo drobne tablice, ki bodo govorile v angleškem in slovenskem jeziku o Baragovem življenju. Zmotil sem se. Na prvem podstavku bo stala Baragova rojstna hišica iz Male Vasi na Dolenjskem, tudi križ bo tamkaj ob podolju stal, ki ga je postavil Baraga ob reki La Cross. Prav na vrhu ob koncu sledi bo pa stal Baragov spomenik sam. Tudi za blagoslovitev teh spominkov imamo odločen poseben dan. Poglej v koledarček.
Mnogo novih stvari boš videl, slovenski romar, ko prideš prihodnjič k nam. Podvizaj se, pa že sedaj trdno skleni, letos, če še nikoli nisem, letos jo bom gotovo mahnil v Lemont, da si
vse te stvari ogledam.
*
Po božiču smo se preselili v nov samostan, zdaj se že počasi privajamo novim razmeram in novim prostorom. Zadnji delavci so odšli iz samostana sredo pred božičem. Tisti teden pred božičem so naši delavci, ki sem jih že večkrat omenil, hiteli z vso paro, da so zravnali
prostore pred samostanom. Navozili so najmanj 40 ali 50 velikih truckov dobre zemlje, tako da je vse za spomlad pripravljeno. Menda bo že letos pred novim samostanom nasajenih
nekaj zimzelenov.
*
Neka blaga oseba iz Chicago, ki pa noče, da bi omenili njeno ime, je kupila soho svetega Jožefa za stranski altar, ki bo posvečen vsem
našim dobrotnikom. Najlepša hvala ji.
*
Marija Pomagaj je v glavnem altarju, v stranskih pa Srce Jezusovo, sv. Jožef, sv. Frančišek in sveti Anton. Druge sohe smo pa dali na hodnike po samostanu, altarji bodo dobili novo obleko, menda bodo v naravni barvi lesa. Glavni altar bo pa v doglednem času nov, tudi tabernakelj bo kmalu nov, skoraj gotovo ga bo •zdelal naš znani slovenski umetnik Mertel v New Jersey.
Redovniki opravljamo sedaj svoj brevir na lepem novem koru, ne več v cerkvici. Cerkev je nad vse lepa, pridite si jo ogledat, rojaki iz soseščine, škoda, da ste prepozni, da bi si ogledali ostale prostore. Imeli smo sicer mnogo obiskovalcev ob nedeljah, vsi pa prostore le niste videli- Kakšna velika razlika je med tem samostanom in starimi barakami, res moramo biti narodu hvaležni za veliko pomoč. Ravnokar Je poteklo leto odkar so izšli prvi navduševalni članki v naših listih in časopisih, po dvanajstih mesecih so pa že sanje naše izpolnjene. Bog vam plačaj vso dobrohotnost.
in p. gvardijan bi bila nevoščljiva, pa imata drugih skrbi dovolj, ni časa za take nečednostne
misli. *
Same zahvale. Zopet ena. Dve osebi i A Vzhoda blizu New Yorka sta se oglasile, da hočeta podpirati bogoslovca do nove maše. V svoje okrilje ste sprejeli novinca našega Fr. Jakoba Medica iz Chicago. Velika dobrodušnost, velika žrtev. Naj jim Bog poplača z zemsko in večno srečo. Imeni ne morem objaviti, ker hočete biti neimenovani. *
Zadnji mesec smo tudi imeli v stari cerkvici zadnjo poroko. Poročil se je z Jennie Slabe naš veliki dobrotnik Ludvig Košnik iz Chicago. Poročil ju je Pater Andrej Svete, ki mu je bil ženin nekak duhovni oče. Obilo sreče, zdravja in zadovoljstva. *
Bog plačaj Fathru Trunku v Leadville, Colo, zbirko, ki nam jo je poslal kot prispevek svoje fare k našemu semeniščemu skladu. Hvala tudi vrlim faranom tam v hribih.
Ob koncu smo prejeli vest iz Johnstowna, Pa., da so na zabavi napravili 111.20 dolarjev. — Hvala! —
Priznanje gre pred vsemi Mrs. Uršula Krar jec, ki je sicer že mnogo let bolna, a še vedno deluje za dobre nameitte.
Zahvaliti se moramo na tem mestu vsem °sebam, ki so prispevale za vseh sto zaves na oknih, zlasti pa Mrs. Ferenčak, Mrs. Klaczinski ln Mrs. Zorko.
Zahvala gre tudi vsem medjimurskim rojakom v Chicagi, ki so opremili sobo svojemu sorojaku, kleriku Williamu Žlogarju. Zopet se
prviZP°7lla svetopisemska beseda: zadnji bodo noVvt ji je v samostanu, pa ima vse novo ^ nistyo, redovniško seveda ima sobo oprem-no, toda okusno, lepo in novo. še p. komisar
IZ UPRAVE
Br. Akurzij
WAUKEGAN, ILL. — Johana se krega. — Kregati se, to je moje veselje! Pa zakaj se Johana zopet krega, bote morda vprašali. Kdo bi se pa ne. Ko so prišli letos koledarji Ave Maria v mojo hišo, katerih ni bilo malo, sem hitela
na vse strani ž njimi, z željo, da dobim nekaj grošev in tako s tem malo pomagam v Lemont. Res moram reči, da so ga mnogi prav težko pričakovali a bilo jih je pa tudi takih, ki so mi pred nosom vrata zaprli. Pa vse to sem z veseljem prenesla z mislijo, da bom pri tem težavnem poslu vsaj kakih par desetakov naredila za Lemont. Pa kako sem se začudila, ko sem čitala v oktoberski številki Ave Marija, koliko imate stroškov s koledarjem. Prav huda sem bila na vas zakaj mi niste tega poprej povedali, kajti vsak bi bil gotovo rad dodal par centov za poštnino in tudi ti krajcerji bi Vam bili malo pomagali. Vidite, za to se Johana krega in se bo še kregala, ako bote imeli zopet drugo leto toliko stroškov. Pa vse to Vam povem na uho, da ne bo zopet celi svet zvedel, da je Gregorka zopet sitna. Vam in vsem naronikom želim veselo novo leto, pa Bog z vami.
PORT WASHINGTON — Piše Krescencija Krivitz. — Priloženo je svota za razprodane koledarje in še druge stvari kakor razvidite iz pisma. Nekaj bi Vas pa le rada vprašala. Ali ne veste, da sta bila tudi Adam in Eva na svetu in teh imen ne najdem v Vašem koledarju. Drugo leto morata biti noter, saj sta to naša prva starša. In tudi mojega imena ni noter, čudno se mi zdi, saj je vendar Crescencia najlepše ime na svetu. Ne pozabite tudi na njega drugo leto. Ako slučajno ne veste kdaj je moj god vam povem, da je 19. aprila in to vsako leto, tako dolgo, dokler bom živa. Pa brez zamere. Lep pozdrav vsem čitateljem tega lista.
CONEAUT, OHIO. — Piše Mrs. J. Berus. — Nič več nisem huda na Vas. Vsa jeza me je minula, ko sem zagledala tako lepe koledarje. Sedaj bom morala pa "fajn" podplate nabrusi-ti, da jih prva prodam. Seveda vem, da bom naletela tudi na take, ki bi radi imeli rudeči koledar, toda jaz sem že vsemu navajena, zatorej se na take ničle ne oziram. Mislim, da bom potrebovala še nekaj koledarjev, katere mi pošljite takoj. A eno sitnost ste mi pa le naredili sedaj s temi koledarji. Namreč, ste mi vzeli par noči spanja, kajti jaz bom ga brala tako dolgo, da bom ž njim gotova. Pa tudi to Vam oprostim. Lep pozdrav Vam in vsem. Ena, ki je zmiraj huda.
CLEVELAND, OHIO. — Piše Mrs. Hoge. — Tudi jaz želim malo pokramljati v prijub-ljenem listu Ave Marija. Kakor sem slišala iz zanesljive strani, bodo kmalu v Lemontu imeli velepomemben dan, to je d-vse bodo selili v novo poslopje, ki je tako nepri, kovano zrastlo do vrha. Gotovo se tega pomembnega dne veseli vsak zaveden Slovenec, kajti s tem dnevom bodo dobili oo. frančiškani ugodnejše stanovanje za dijake, kateri se pripravljajo za duhovski stan. Naša nebeška Kraljica pa lepšo in primernejšo cerkev. Vsa čast gre rojakom širom A-merike, ki so se tako hitro odzvali klicu za pomoč. Toda po mojem mnenju se pričenjajo šele sedaj skrbi, katerih ne bo malo. Zatorej dragi rojaki širom Amerike apeliram na vas, da kateri se še niste odzvali klicu, priskočite jim na pomoč, kajti gre se za slovensko stvar, gre se za naraščaj slovenskih duhovnikov, katerih tako primanjkuje v naši novi domovini. Vse to vam bo stoterno poplačala nebeška Kraljica in sveti Jožef, ki sta zavetnika tega semenišča.
Na tem mestu se prav lepo zahvaljujem so-trudnicam, ki so se trudile tako, da se je nabralo $100.00 za posteljno pregrinjalo, katerega je bila deležna Miss Angela Kness. Posebna zahvala gre: Mrs. M. Hochevar, Mrs. J. Avsec, Mrs. M. Zabukovec ter Miss A. Kness.
Pa tudi tukaj v Newburgu smo veseli, ko gledamo, kako se dviga krasna, že dolgo let zaželjena cerkev sv. Lovrenca, proti svojemu cilju. Vsa čast gre našim preč. gg. duhovnikom, zlasti Father Omanu, ki se toliko trudijo za dosego zaželjenega cilja pa tudi požrtvovalnim župljanom, ki ne štedijo z darovi. Veselje je opazovati te požrtvovalne ljudi, kako jim žari obraz ob pogledu na prekrasno stavbo. Mnogi se kar kosajo med seboj, kateri bo poprej in več daroval. Lepo bi bilo, ako bi se vsi v to faro spedajoči župljani zavedali svoje dolžnosti.
Naj ljubi Bog podpira vse pri teh požrtvovalnih delih ter blagoslavlja voditelje, da čim prej dosežejo svoje cilje.
TRAIL, KANADA. — Piše M. Balkovec. — Prosim pošljite mi nemudoma koledar Ave Maria, samo ako ga imate še v zalogi. Ne bi bila rada brez njega kajti bi se mi zdelo, da mi vedno nekaj manjka v hiši. čudim se, da ga
morate dati za tako nizko ceno. Ta koledar se mi posebej zato dopade, ker le edino v njem Je označena postna in cerkvena postava in tudi drugih zanimivosti je noter, kar drugi koledarji
nimajo.
Ker smo tukaj v Kanadi v vojnem stanju, zatorej je cena našega dolarja padla za 12c, kar bilo dobro, da upoštevajo pri pošiljanju denarja vsi.
Tukaj v Trail imamo od lanske jeseni dve novi cerkvi. Ena je v East Trail, posvečena Mariji Pomočnici, a naša je pa v Guchu, ki je posvečena sv. Antonu Padovanskemu. Ta cerkev je zelo lepa. Pravijo, da je ena najlepših v škofiji Nelson. Imato tudi lepo dvorano, kjer domači dramatiki vprizorjajo igre. Tudi Liga katoliških žen je vprizorila krasno dramo m šolski otroci so pa pod vodstvom častitih sester vprizorili krasno gro. Imamo tukaj več ženskih organizacij in tudi za mladino obojega spola. Možje pa sedaj ustanavljajo društvo katoliških vitezov. Tako bo pri nas v novi župniji dovolj prilike za zabavo in izobrazbo. Samo to je malo težko za našo mladino, ker imamo samo italijansko in angleško govoreče duhovnike, a mladina se prav zanima za materinski jezik. Pa kaj hočemo, hvala Bogu, da se morejo vsaj v tujih jezikih učiti naukov svete vere. Tukaj nas sicer ni mnogo Slovencev, a kateri smo, se zavedamo svoje narodnosti. Pozdrav vsem čitateljem Ave Marija.
KANSAS CITY, KANS. — Pišete B. Mal-nar in Mrs. Urh. — Pred kratkim se je mudil v naši fari upravnik Ave Marija z imenom brat Akurzij. Vsi smo bili veseli, da ga osebno poznamo, kajti v koledarju Ave Maria se tako silno resno drži, kakor da bi se bil s celim svetom skregal. No sedaj smo pa sprevideli, da je tudi za razvedrilo sposoben. Pri nas je nabiral darove za novo semenišče, ki ga zidajo v Lemontu.
Pam, da je odnesel lepe spomine iz Kansas Gity in tudi nekaj darov ter tako tudi naši fari svete Družine pripomogel, da pride malo na višjo stopnico v Lemontski lestvici.
Tudi nekaj novih naročnikov smo mu z s" Malnar pripomogle dobiti, in vem, da bodo zanimanjem čitali list Ave Marija. n Samo eno napako je imel ta g. upravnik,
rec, rad bi bil poprej doma kakor je pa pri-
šel v našo naselbino. Zatorej si zapomnite, da kadar bote imeli priliko nas še posetiti, morate biti tukaj dalje časa, da si bote tudi malo ogledali kansaske zanimivosti.
Bodite pozdravljeni vsi tam v lepem Lemontu, a drugo leto pa če Bog da, Vas pa poseti-mo ob priliki ko bo blagoslovljeno semenišče.
VSEM, KI SO DOBRE VOLJE
J. Oblak
Ko smo bili še mali otroci med petim in osmim letom, takoj ko se je razum začel razvijati, so nam dobre matere začele razlagati šest temeljnih resnic naše sv. vere na sledeči način.
Vprašanje: Koliko je bogov?
Odgovor: Eden.
Vprašanje: Koliko je oseb v Bogu?
Odgovor: Tri.
Vprašanje: Kako se imenujejo?
Odgovor: Bog Oče, Bog Sin, Bog Sv. Duh, skupno Sv. Trojica.
Vprašanje: Kdo te je vstVaril?
Odgovor: Bog Oče.
Vprašanje: Zakaj te je Bog Oče vstvaril?
Odgovor: Da bi ga spoznali, častili, ljubili, mu služili in enkrat v nebesa prišli.
Vprašanje: Kdo te je odrešil?
Odgovor: Bog Sin.
Vprašanje: Kje te je Bog Sin odrešil?
Odgovor: Na sv. križu.
Vprašanje: Kaj je zate dal?
Odgovor: Sv. kri je prelil.
Vprašanje: Kje te je Bog Sv. Duh posvetil?
Odgovor: Pri sv. Kristu.
Vprašanje: Kaj ti je dal?
Odgovor: Milost božjo.
Vprašanje: Ali je milost božja k zveličanju potrebna?
Odgovor: Da, ker človek brez milosti božje nič zaslužnega za nebesa storiti ne more.
Vprašanje: Ali je Bog pravičen Sodnik?
Odgovor: Da, Bog je pravičen Sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje.
Vprašanje: Ali je človeška duša neumrjoča?
Odgovor: Da, človeška duša je neumrjoča.
Da, tako so nas učile naše dobre mamice prvega osnovnega krščanskega nauka in to smo morali znati, preden smo začeli hoditi v ljudsko šolo.
Zakaj in čemu to razlaganje, bo kdo mislil, saj vemo, kaj so nas doma učili in potem v cerkvi in v šoli.
Čast vsem tistim, kateri vedo in se v praktičnem življenju po tem ravnajo; mnogi pa so to tudi pozabili. Zato
je dobro, da se včasih spomnimo na otroška leta, da se v nas poživi spomin na vse, kar smo prejeli najprej doma, potem v cerkvi in šoli. Posebno za nas izseljence, da lažje ostanemo stanovitni na pravi poti.
Zato bodimo hvaležni Bogu, da smo poklicani k pravi sv. veri in ne pozabimo tudi domovine, kjer smo jo dobili, sv. vero in župne cerkve kjer smo bili krščeni in da tudi tukaj v novi domovini ohranimo sv. vero in po njej živimo, da sev arujemo slabega in delamo dobro, in da tudi podpiramo dobre stvari v kolikor pač more kdo. Seveda, kot dolžnost je vsak dolžan podpirati svojo domačo cerkev in šolo. So pa tudi druge stvari, da jih po možnosti podpiramo. Kakor:
Katoliško časopisje;
katoliške verske ustanove;
katoliške jednote in društva;
domači in tuji misijoni.
Najprej besedo za dobro časopisje. Ali je katoličan dolžan podpirati katoliško časopisje? V sedanjih razmerah je dolžan podpirati dobro stvar, ker je toliko nasprotnega in sovražnega časopisja proti Bogu, veri in cerkvi in dobremu, poštenemu življenju. Slovenci imamo dobre lir,te kot Ave Marijo, Amerikanski Slovenec, Novi Svet, Glasilo KSKJ. Ravno sedaj je kampanja za Ave Marijo in Novi Svet. Amerikanski Slovenec in Novi Svet sta itak družinska lista in bi jih moral vsak pošten Slovenec imet. Ave Marija je pa še dvakrat več. Za to bi jo morala imeti prav vsaka slovenska družina, katera se šteje še katoliško. Naročnik Ave Marije ne podpira samo dobro berilo, da dobi 12 številk na leto, zato ker plača, podpira tudi misijonsko stran tega lista, pomaga mladim slovenskim študentom, kateri želijo doseči svoj ideal, da bodo postali duhovniki, redovniki, mašniki Gospodovi v redu sv. Frančiška. Poleg tega je vsak naročnik deležen mesečne sv. maše in drugih molitev, katere se opravljajo v samostanu v Lemontu. Tukaj je dana prilika, da si lahko vsak, kdor hoče, kaj pridobi v korist svoji duši in duši svojega bližnega. Zato besedo zahvale in priznanja vr,2m, kateri na ta način ali drug podpirajo list Ave Marija, posebno pa še zastopnikom in zastopnicam po naselbinah priznanje za ves trud, ki ga imajo z listom Ave Marijo. Zato naj pride list Ave Marija v vsako slovensko katoliško družino.
Druga beseda zahvale naj velja vsem tistim dosmrtnim naročnikom, ki so se odzvali na moje pismo pisano v Ave Mariji v mesecu februarju 1939, da bi na ta način kot dosmrtni naročniki na Ave Marijo še enkrat ponovili naročnino v korist novemu samostanu, kateri se ravno sedaj dokončuje in bo v čast in oliko še poznim rodovom. Bog in Marija naj bosta plačnik vsem za vse. Naj bo torej list Ave Marija in novi samostan še enkrat toplo priporočen še zanaprej vsem dobrim srcem.
Kakor je vsak lahko videl v listu Ave Marija v no-vemberski številki, so se tudi "naše častite Šolske sestre odločile za zidavo novega potrebnega samostana na Mt. Assisi v Lemontu. Pametna misel! čim prej bo novi samostan postavljen za sestre, tem prej bodo sestre preuredile stare prostore za stare onemogle naše ljudi, kjer bodo v miru preživljali svoje zadnje dneve življenja. Vendar to ni mogoče prej, dokler sestre ne dobijo novega samostana za sebe. V sedanjih prostorih še toliko ni prostora, kamor bi položile svoje glave, če bi enkrat vse
sestre prišle domov v Lemont. Jaz od moje strani želim vso srečo in božji blagoslov, da bi se kmalu nabral potrebni denar za začetek pri dobrih slovenskih in hrvatskih srcih. Cela zadeva naj bi bila toplo priporočena vsem našim voditeljem naroda tako slovenskim kakor hrvatskim duhovnikom in lajikom, zakaj, kar voditelj priporoči, to po navadi tudi narod stori. Duhovnik v cerkvi in v listu, uplivni lajik pa pri različnih zborovanjih ali pri društvenih sejah ali potom listov, tudi pri različnih sejah naših glavnih odbornikov naših Jednot naj bi zadevo upoštevali, da ne bo šlo mimo gluhih ušes. Take-le narodno kulturne ustanove bi morali prav vsi upoštevati in po močeh podpirati. Saj duhovnik in šolska sestra živita in se izživita za svoj narod, zato upravičeno upata na pomoč, ko je potreba. Zatorej ne pozabimo, pač pa pomagajmo, kakor se je narod odzval za novi samostan pri čč. očetih frančiškanih in se bo še, tako naj priskoči na pomoč čč. sestram, da bodo kmalu dobile novi samostan, stari ljudje pa tudi svoj dom za stare dni.
Bog pa naj celo zadevo blagoslovi.
ZAHVALE.
Prav iskreno se zahvaljujem Mariji Pomagaj za uslišano prošnjo in Vam v ta namen pošiljam $2.00 — Frances Zakošek.
Z zaupanjem sem se obrnila v moji bolezni do Marije Pomagaj s prošnjo, da ako zopet ozdravim se ji javno zahvalim, kar sedaj izpol-nujem. Priloženo je mali dar v ta namen — Anna Prebil.
Javno se zahvaljujem Mariji Pomagaj, sv. Antonu in škofu Friderik Baraga za uslišano prošnjo v težkih družinskih razmerah. V to svr-ho Vam prilagam mali dar. — Mrs. Anna Pucel.
Ko smo bili v hudi stiski, ki nam jo je pri-zadjala bolezen, smo se z zaupanjem obrnili k Mariji Pomagaj za pomoč. Naše zaupanje ni bilo osramočeno, kajti takoj ko smo se zatekli k nebeški Kraljici, se je pričelo zdravje povra-čati. Bodi večna zahvala Bogu in Mariji Pomagaj. Prloženo $5.00 iz hvaležnosti za uslišano prošnjo. — Lucy Vertin.
Javne se zahvaljujem Mariji Pomagaj za njeno pomoč v moji stiski. Nevarno sem si poškodovala nogo. V tej stiski sem se z zaupanjem obrnila k Mariji za pomoč in obljubila javno zahvalo. Moja prošnja je bila uslišana, zato prilagam dar $5.00 za Njen dom. — Terezija Luzar.
DAROVI
NOVE NAROČNIKE SO DOBILI:
dar za list ave marija in marija pomagaj; Po $5. Mrs Lucy Vertin. — Po $3: Mrs. Strubel,
Mrs. M. Dolinar. — Po $2.50: A. Champa. - Po $2: Mrs.
T- Strle, B. Murgel, Mrs. F. Zakosek, Mrs. J. Gregorka, J. Cimperman. — Po $1.50 Mr. A. Hegler. — Po $1: A. Pre-oil, Mrs. Fugina, A. Pucel, M. Bluth. — Po 50c: F. Grill,
M,-s. J. Pavlinac, Mrs. Zorko, Mr. S. Yenko. - Po 25c:
A. Urlas.
DAR ZA KRUH SV. ANTONA: Po $1: R. Lamsek, J- Kastelic.
ZA lučke PRI MARIJI POMAGAJ in sveti Tere-j"j': Po $3: J. Cimperman. — Po $1: Mrs. M. Kremesic, M«. A. Miklovich, M. Rosman, I. Resek, R. Korn, M. Osterman. — P« 65: Mrs. J. Radez. — Po 50c: Mrs. F. etach, K. Anzicek, Mrs. H. Slabič, Mrs. M. Spendal, M. markar, F. Kocjancic, Mrs. F. Sekne, Mrs. A. Roznick, Bost, A. Hribar, M. Selak, M. Pavlesic, F. Jaloves, Mrs. ■ Gregorka, Sisters of St. Francis, Mrs. A. Berus, M.
tlnikar--pQ 30c: Mrs. M. Balkovec. — Po 25c: M. Sty-
°uhar, G. Styduhar, Mrs. Motts, A. Urla • Butchar. — Po 5c: Mr. I. Carevich.
Ime naročnika (ce) :
Bivališče: Ime zastop. (ce)
las. — Po 18c: Mrs.
j	Vsak dan in na vsak način prihranite
•	denar, če kupujete pri «
j	trikryl's dept. store
j	2110-14 Cermak Road,	Chicago, 111.
•	Dobra trgovina v prijazni okolici.
:	Shranite naše "STAMPTS". Z njimi si prihranite denar pri vsakem nakupu.
Mrs. K. Roitz Mrs. G. Stephan
A. Pelko, Mrs. K. Kucic, Mrs. J. Lozar, J. Kastelic, Mrs.
F. Zadel. — Po $1.50: Mr. J. Carevich. - Po $1.25: Mrs.
N.M aronich. — Po $1: M. Prasnikar, Mrs. A. Stegovec, A. Francel, M. Zore, M. Kotze, B. Sedmak, Mr. Primožič, K. Kastelic, M. Nartnik, F. Sekne, F. Drobnic, J. Glivar, Mrs. Slavonich, M. Selak, J. Kokal, J. Udovich, M. Rosman, Mrs. T. Sulzer, M. Zore, F. Jalovec, I. Rezek, A. Hočevar, M. Schwab, R. Korn, Mrs. A. J. Sukle, N. N., Eveleth, Mrs. Žagar, Mrs. Pustovrh, Mrs. F. Sekne. Mary Zabukovec	Cleveland, O. Rev. Benedict Hoge
Frances Suhadolnik	"	Mr. Jos. Grdina
Ivana Grzetic	Jugoslavija	Miss Marie Draz
Mr. Luke Bergant Segundo, Colo. Mrs. K. Roitz	Washington, Pa.
Mrs. Jennie Kascek Bingham, Utah, Mrs. Anna Stepan Midvale, Utah	"
Mrs. John Cvar
Mrs. J. Dunaskovich	"	"
Mrs. Joe Brkljacich	"	"
Mrs. Mike Bullett Mr. & Mrs. J. Patrick
Mrs. Geo. Prijanovich Salt Lake City, Utah
Mrs. Peter Chufar Sandy, Utah
Mrs. Martha Damijan	"	"
Mr. Peter Bjolesh	"	"
Mrs. Lovr. Podlipic Paw Paw, Mich. Br. Accursius
NAZNANILO:
Brat Akurzij pride po praznikih v Cleveland pobirat naročnino. Priporočam ga rojakom!
M APOSTOLAT SV. FRANČIŠKA: Po $10: U. Zore,
_ p el°' A" Puce'- Mrs. J. Petkovsek, Mr. J. Petkovsek.
ben °i E' Lamsek' J- Justin. — Po $1: Mrs. A. Nasen-
50 ' J- Mlakar, S. Mlakar, L. Gregorčič, J. Papes. — Po
Ci J. Selak, A. Selak, Mrs. Slanovich, A. Papes, F. IJrajnar.
Ger fVETE MAŠE: Po $32: Mis. F. Russ. — Po $25: M.
FitZT~ P° $9: K" Dra»kovich- — p° $6= A. Bost, C.
M tITi • i.P° A" Jancar> Mrs- Petric, A. Vodopivec, Begush !!l p~ P° $4: M" Rebek> Mr'" Lipog'avaek, M. M Bi ik O $3: M" Kozjan- Mrs- Fioher, Mrs. A. Levar, Beru, p	Gnidica- K" Modercan, M. Dolinar, A.
Udovičh M V2' F' Strube1' M- Francel, M. Francelj, M. sic E ' M' f—ro, M. Hodnik, M. Bizjak, Mrs. A. Jak-bein N	F' F' Kurent> M" Trontel, Mrs. M. He-
• ■ Lansing, M. Hudak, Mrs. Strubel, M. Ula.ich,
Agnes Zupancich Frances Chandlick Mrs. Gertrude Pucel Mrs. Joe Shifrer Mary Petric Jennie Skubic Mrs. Mary Rojc Ana Zagar Mr. Martin Grichar Frances Rack! Anna Zagar Mrs. Anna Kramar Mrs. Anna Springer Mr. & Mrs. V. Macefc George Bayuk Pavlina Stimetz Mrs. Anna Bukovetz Peter Medved Mrs. Butcher
So. Chicago, 111. Mrs. Enchimer
Argo, 111. Willow Park, 111. Kansas City, Kans.
John Poljak Mrs. Lestan Frances Urh
Kansas City, Kans. Barb. Malnar
Cleveland, Ohio
Mrs. Papesh
v fond za zidanje darovali
MINNESOTA—
Sv. Štefan v Borštu-Po $30: Neimenovan. - Po
$10: Andrew Than, Joe Trobec, Johana Trol*c. Po $5: Mary Oman, Math Hudovernik, oman Kief-fer, Johana B. Trobec, Frank Triller, Alex Bernik. — Po $4: Frank Trobec. — Po $3: Valentin Legat, John Burgsthaler. - Po $2.75: Frank Oman
Family. — Po $2.50: Jacob Shumer. — Po $2: John Stadherr Fam., John Legat, John Petrich, Frank T.Peternel, Herman Slivnik, A. C. Schu-neman. — Po $1.50: Johana Jakopič. — Po $1: John Peternel, James Justin, Joe Oman, Jakob Hlebajn, Joe Peternel, Oliver Knettel, ose Gustan-zik, Frank Knettel, Joe Blenkush, Paul B. Blen-kush, Gregor Smoley, Bartel Zupan, John Zima, James Zima, John P. Shumer, Leonard Miller, Mary Kozel, Ursula Guck, Neimenovan, Math Kozel, Marjeta Rupar, John Hlebajn, Frank Schimnick, Anna Poglajn, Mrs. Justin Joe, Berta Slamnik, Anton Justin, August Legat, John G. Smoley, John Zupan, Peter L. Shumer, Neimenovan, Neimenovana, Bill Vouk, Victor Oman, Terezija Kar-
ger, Peter Shumer. - Po 75c: Carl Knettel. - Po
50c: Edward Herzina, William Traut, Andrew Zupan, Mary Fox, Lovro Slamnik, Peter Justin, Mary Laurich, Frank G. Peternel, Neimenovana, Mrs.
Robich. - Po 25c: Joseph Traut, Tom Peternel Jr.
Chisholm—Po 45: N. N., T. K.
Moutain Iron-Po $1: Mrs. A. Stefanich.
Aurora-Po $1.50: Mrs. A. Miklovich.
KANSAS CITY, KANSAS — Po $50: N. K. & Co.
- Po $12: Mrs. M. Drčar. - Po $5: Mr. & Mrs. Jo. Urh,
Mr. & Mrs. V. Machek, Mrs. K. Modrecin, J. Dragoš, Mr. & Mrs. J. Tomec, Fr. Anziček, Frank Lastolich, A. Lipovec, Mrs. J. Shwab, G. Sajnich, Mrs. J. Toplikar, M. Petek, Mrs. M. Sajnič, J. Anžiček, Marg. Adams. — Po $3: Mrs. B. Luiar, Mrs. B. Žagar, Fr. Vesel, Fr. Višček, P. Majerle, Jr. — Po $2.50 Mrs. Franko Frank. — Po $2: J. Zupancich, Mrs. J. Horvath, Mrs. P. Majerle Sr., Mrs. Chas. Bratkovich, M. Shwab, A. Žagar, L. Anžiček, M. Bandey, N. Spehard, Mrs. Sercar, K. Novak, J. Stimec, Chas. Smrekar, Mrs. J. Petrinja, J. Stimec, Fr. Mikolich, Ther. Derčar. — Po $1.50: J. Zupan, Ther. Cvitkovic. — Po $1: Rev. D. Gnidica, Kath. Medved, J. Kastelo, J. Snelder, A. Kastelc, Mrs. M. Lovrencich, Luc. Orešnik, Mrs. J. Slak, J. Mikolich, Mrs. J. Poje, Mrs. A. Simonich, Mrs. G. Stimetz, Anton Stimec, M. Kalich, A. Springer, A. Bukovec, H. Ošaben, Jos. Super, Fr. Petric, Lony Truden, Anton Kastelc, H. Stampfel, Fr. Tomec, M. Hotujec, J. Bratkovich, P. Gergick, Mike Majerle, Mrs. F. KragI, M. Jankovich, B. Stimec, Mrs. A. Klepec, Mrs. Thony Novak, A. Požek, A. Glad, M. Stimetz. — Po 50c: G. Snel-ler, Mr. & Mrs. Kosorog, J. Muhovich, J. Bukovitz, Edw. Roper, M. Požek, V. Stimec, J. Kastelic, Mr. P. Sneller.
Za prireditev, ki jo priredili v Bridgeville in okolici
za semenišče so darovali po $5 sledeči: Mary Ušeničnik, Morgan, Pa.; Mary Cadonič, Pittsburgh, Pa.; Apolonija Guzel, Cudahy, Pa.; Cathrin Žagar, Morgan, Pa.; Terezija Plut, Ciril, Pa.; Mary Berdick, Pittsburgh, Pa.; Dr. R. G. Fabran, Pittsburgh, Pa.; Joseph Cadonich, Pittsburgh, Pa. ILLINOIS—
South Chicago—Po $20: Mr. Mrs. L. Mergole. — Po $10: Mrs. M. Porenta. — Po $5: Mrs. A. Zalokar, Mr. Mrs. J. Piltaver, Mr. Mrs. J. Golob, Mr. Mrs. Novak, Mr. Mrs. F. Ivancich, Mr. Mrs. Toporis.— Po $3: Mrs. Karolina Oberman. — Po $2.50: Mrs.
J. Sasek. - Po $2: Mr. J. Knaus, Mrs. M. Seba-
her, Mrs. J. Sajovic. — Po $1: Mrs. L. Martino, Mrs. R. Skulj, Mrs. M. Benkovich, Mrs. A. Enchi-mer, Mrs. A. Marinoff, Mr. J. Brezar. — Po 50c: Mrs. A. Miklavcic, Mrs. F. Gorenc, Jr. — Po 25c: Mrs. A. Stepanovich. Chicago M Po $100: J. Petrovcich. — Po $20: Mr. G.
Lovric. - Po $5: Helen Vick, Mrs. A. Bogolin. -
Po $2: Mr. S. Klayderman. — Po $1: Anna Koren. Waukegan—Po $150: N. N.
Bradley-Po $15: Mr. Mrs. M. Smole.
Lemont—Po $25: Mr. Wm. Martin. — Po $2: F. Prah.
Staunton—Po $2.50: Mrs. C. Pristopec. Morris—Po $2: Mr. J. Cesarek. Addison—Po $5: Mrs. A. Lestan. Melrose Park—Po $5: Mrs. A. Brankovich.
Joliet-Po $25: N. N.
Aurora—Po $10: Mrs. G. Mlakar. La Salle—Po $50: J. Ovnick. — Po $25: A. Ovnick. OHIO—
Cleveland Y\ Po $100: Mrs. Mary Hoge (za prodane srečke za perilo). — Po $10: Mr. A. Grdina. — Po $8: Mr. M. Zakrajšek. — Po $5: Mr. F. Česnovar, Mary Sajovic, Mrs. A. Čebular. — Po $4: Mr. Mrs.
F. Gabrenya. - Po $1: Mr. Mrs. J. Gabrenya,
Miss M. Draz, Anna Jalovec, Mrs. M. Mestek. -
Po 50c: F. Sterle. PENNSYLVANIA—
Johnstown—Po $111.20: St. Theresa's Parish. Forest City—Po $5: Gašpar Ravnikar. — Po $1:
Stanley Tengowski. No. Braddock—Po $1: Mrs. M. Petelin. Steelton—Po $10: J. Benkovič. MICHIGAN—
Detroit—Po $5: Mr. J. Medved. Calumet—Po $5: Mrs. C. Mišica.
Highland Park—Po $25: Slovenska Ženska Zveza št. 9. — Po $1: Mr. G. Grijak. WISCONSIN—
Sheboygan—Po $7.50: Mrs. J. Bregar. — Po $5: John Prisland.
Milwaukee-Po $1: Mrs. A. Klobuchar.
NEW YORK—
Brooklyn-Po $10: Mary Rozman.
H"ni?tington, L. I.—Po $7.50: Mrs. Hren. INDIANA—
Indianapolis—Po $5: Martin Cesnik. COLORADO—
Pueblo-Po $25: Dr. Marije Čistega Spočetja.
♦ Z GRIČKA ASIZIJ ♦
CAST KOMUR CAST...
delu za tako potrebno ustanovo ameriških Slovencev !
Pred dobrim tednom smo razposlale prošnjo več društvom naše podporne organizacije Katoliške Slovenske Kranjske Jednote. Razložile smo v pismih, da je zidanje našega novega samostana zadeva vseh ameriških Slovencev. To pa zato, da pridejo naši rojaki že vendar enkrat do doma za starajoče se ljudi. Z vso silo sedaj delamo, da bi se naše nade uresničile, da bi ne ostale samo "pobožne želje" ali pa samo na papirju. Zdaj ko smo enkrat začele, ne smemo nazaj. Seveda zidamo še ne; naša sedanja glavna stvar je da zainteresiramo naše jjudi za to zadevo. Ko to dosežemo, bomo lah-začele z materijalno gradnjo novega doma. tteči moramo, da je že precej uspeha: Več dru-stev K.S.K.J. se je že odzvalo naši prošnji. To nam je vlilo novega poguma, češ, če so društva naše Jednote nam naklonjena, bodo še ostali rojaki radi priskočili na pomoč.
'Kdor hitro da, dvakrat da" pravi prego-vor. V našem slučaju je to posebno res, ker nam bo s tem mogoče napraviti načrt doma, ki 1 odgovarjal našim potrebam in obenem bi vi-ele, kako daleč si smemo v dolgove, v Zato smo res zelo hvaležne našim dru-SBVam' ki so se nam tako hitro odzvala. Naj jim g povrne. Smo se sicer že vsem pismeno zavalile, a ponovimo zahvalo javno: Vsa čast asim društvom! Naj bi jim še druga sledila v
Dr. »v. Štefana, Chicago, Illinois,	$100.00
Dr. sv. Cirila in Metoda, Sheboygan, Wis.	$50.00
Dr. sv. Petra in Pavla, Kansas City, Kans.	$25.00
Dr. sv. Jožefa, Waukegan, 111.	$25.00
Ženska Zveza, Chicago, 111.	$25.00
Dr. Marije Pomagaj, Willard, Wis.	$15.00
Dr. sv. Cirila in Metoda, Soudan, Minn.	$10.00
Dr. sv. Antona Padovan., Burgettstown, Pa.	$10.00
Dr. Krščanskih žen in mater, Waukegan, III.	$10.00
Dr. sv. Jožefa, Joliet, 111.	$10.00
Dr. sv. Veronike, Kansas City, Kans.	$10.00
Dr. sv. Štefana, it. 224, Cleveland, Ohio	$5.00
Dr. sv. Jurija, Joliet, 111.	$5.00
Dr. Presv. Imena, Waukegan, 111.	$5.00
Marijina Družba, Waukegan, 111.	$5.00
Dr. Kristusa Kralja, Cleveland, Ohio	$5.00
Dr. sv. Vida, Cleveland, Ohio	$5.00
Dr. sv. Srca Marije, Barberton, Ohio	$5.00
Dr. sv. Antona Padovanskega, Ely, Minn.	$3.00
Sotrudnice, ki so prodale knjige. Chicago, Illinois:
Mrs. Frank Boršnik, tri; Mrs. John Sever,	eno; Mr.
Ludvig Kočnik, eno; Mr«. Gregor Gregorich, eno;
Mrs. Župan, Eugenie Street, eno. Cleveland, Ohio:
Frances Marolt, eno. Sheboygan, Wisconsin:
Mrs. Horžen, eno.
Nekatere sedaj prodajajo knjižice in upamo, da se Vas še več pridruži.
POZOR, SLOVENCI!
Ali hočete biti tudi vi deležni dobrega dela pri zidanju našega samostana? Morda imate v kaki nogavici kaj spravljenega za stare čase . . . Kako lahko se zgodi, da kdo "najde ' nogavico in jo z vašim trdi prisluženim prihrankom vred odnese tja, kjer ga ne dobi noben policaj, če bi nam posodili, bi bili brez skrbi, in bi zraven storili dobro delo. Veliko ljudi pomaga svojim župnijam tako, da jim posodijo denar brez obresti. S takimi posojili bi nam bilo zelo po-magano. Banka vam navadno plača samo en procent kvečjemu dva, če imate denar tam naložen. Mi moramo pa za posojilo plačati 6 procentov, zraven pa še komišen, ki je tudi precej visok.
Da je pri nas varno, ste lahko gotovi; dokler imamo vlado po naših konštitucijah, ste lahko brez skrbi, cela naša kongregacija vam jamči za varnost.
Ako lahko ustrežete naši želji in nam priskočite na pomoč z brezobrestnim posojilom, pišite na naslov:
SISTERS OF ST. FRANCIS, Mount Assisi Convent, Lemont, Illinois.
DAROVI ZA ŠOLSKE SESTRE
Tudi milwauski Slovenci so priskočili našim Slovenskim Sestram na pomoč pri zidavi in sicer darovali sledeči pri fari Marije Pomočnice v West Allisu:
Po $20.00: Mrs. Anna Kegelj. — Po $10: Mrs. Teresa Bevc, Mrs. Jos. Kerznar, Mr. Frank Lipovšek Sr., Mr. Frank Lipovšek Jr., Mr. Joe & Julia Kosarog. — Po $5: Mr. Frank Kovačič, Mr. Frank S. Ermens, Mr. F. Marolt, Mrs. Mary Grahek, Mrs. Florence Lipoglavšek, Mrs. Fr. Krivitz, Mrs. Mary Versnik, Mr. Anton Kozlevčar Sr., Mrs. George Kotze, Mrs. Mary Zore, Mr. & Mrs. Julian
Popp. - Po $3: Mr. Joseph Janshitz, Dr. & Mrs. E. D.
Wilkinson. — Po $2: Mr. John Bohte, Mr. Anton Kozlevčar Jr., Mr. Joseph Pornath, Mrs. Mary Erman, Mr. Louis Potočar, Mrs. Mary Vodičnik, Mrs. Frank Sagadin, Mr. John Jelene, Mrs. Jennie Gnader, Mrs. Christine Mramar, Mrs. Steven Novak, Mr. Frank Planovšek, Mrs. Cecilija Breznik, Mrs. Margaret Razbornik, Mrs. Frances
Žagar. - Po $1.50: Mrs. Joseph Schlosar, Mrs. Joseph
Povše. — Po $1.25: Mrs. Rudy Janezič. — Po $1: Mrs. Mary Kopač, Mrs. Mary Versnik, Mrs. Emery Budzinski,
Mr. Joseph Budzinski, Mr. Joseph Janezič, Mr. Joseph Arch, Mr. John Zavodnik, Mr. Frank Ermenc, W. Kozmut Bebit, Mr. John Bewitz, Mr. John Završnik, I. P. Tuhar, Mrs. John Andronja, Mr. Martin Martinek, Mrs. M. Kovačič, Mrs. Mary Grosnik, Mr. John Schwigel, M. Svedish, Mr. Peter Evans, Mr. Michael Jakus, Mrs. Mary Skrjanc, Mr. Frank Streicher, Mrs. Angeline Kastelic, Mr. Frank Kerhin, Mr. Vincent Ranter, Mrs. Pauline Vidic, Mr. Matt. Potokar, Mrs. Bizjak, Mr. Nick Zurick, Mr. Nick Brkopec, Mr. & Mrs. Frank Jeruzich, Mrs. Rose Kozlev-ar, Mr. Frank Kerhin Jr., Mr. Frank Kuwitz, Mrs. Ser-šek, Mr. Anton Gazvoda, Mr. Emil Lipoglavšek, Mr. Emil Blaskovics, Mrs. Pauline Vidic, Mr. John Simonz, Mrs. Frank Lesica, Mrs. Sophie Turk, Mr. Max Igl, Mr. Frank Kralj, Mrs. Joseph Godec, Mr. F. Schneider, Hvala Family, Mr. Jacob Strizič, Mrs. Josephine Windishman, Mrs. Catherine Malenshek, Mrs. Mary Pakiž, Mr. Tony Pakiž, Mr. & Mrs. Frank Pakiž, Mrs. Frank Ash, Mr. Herman & Mary Swarheart, Mrs. Josephine Secula, Mrs. Mary Komar, Mr. John Janezič, Mrs. Magdalen Thompson, Mrs. John Petrich, Mr. Tony Pike, Mr. Oscar Hogen, Mrs. Frances Janeziž, Mr. Joseph Povše Jr., Mr. Louis Bewitz, Mr. Albert Floryance, Mr. Joseph Floryance, Mrs. Josephine Repous, Mr. John Kastelec, Mrs. Pauline Floryance, Mrs. Ivana Zalar, Mrs. Mary Kitak, Mrs. Mary Pav-letich, Mrs. Mary Zimmerman, Mrs. Elizabeth Banko, Mr. Cyril Cerar, Mr. Anton Gorichar, N. N., Mrs. Anna Rem-•ak, Mr. Joe Grivec. — Po 75c: Neimenovana, Mr. Alex Stachovich, Mrs. Jacob Jenko, Mr. Henry Boulon. — Po 70c: Mrs. Mary Božič. — Po 60c: Mr. Ferd. Ambrach. — Po 50c: Mr. Carl Asserett, Mrs. L. Sukowski, Mrs. Frances Mikbich, Mr. Henry Schmidt, Mrs. Anna Wesel, Mr. Joseph Kelnhoffer, Mr. John Stražišer, Mr. Leopold Godec, Mrs. George Heimed, Mr. Anton Fedran, Mr. Frank Moren, Mrs. Anna Žagar, Mrs. Anna Zepezaver, Mr. Anton Woo, Mrs. Angeline Kastelic, Mr. Steven Swedish, Mr. John Rodovičevič, Mr. Joseph Zupanic, Mr. Tony Žefran, Mr. John Ash, Mrs. Anna Majdak, Mr. Frank Beranič, Mrs. Zore, Mr. Matt Kastelic, Mrs. J. Bratami, Croation Bakery, Mrs. Frances Stropnik, Mr. Gertrude Harth, Mr. George Skrabalek, Mr. Frank Skok, Mr. Anton Recelj, Mr. & Mrs. Slak, Mr. A. Kostanjevic, Mrs. Lina Patorella, Mrs. Marija Belaraz, Mr. Joe Bojane, Mrs. Gertrude Bregar, Mrs. Mary Kovačič, Mr. John Bohte, Mr. Martin Kult, Mrs. John Kozlevčar Jr., Mrs. Rose Ermenc, Mrs. Cath Horvat, Mrs. Cath Macel, Farris Carolyn, Mr. C. Peselhar, Mrs. R. Komar, Mrs. Anna Bashel, Mrs. Lena Ursula Gole, Mrs. Josephine Dobernig, Mrs. Mary Moone, Mr. Steve Erceg, Mr. George Young, Mr. Frank Udovic, Mr. John Plesnik, Mr. Philip Eckel, Mrs. Andrew Juvan, M rs. J. Kastelec, Mr. Jacob Swedish, Mr. Tony Bewitz, Mrs. Sophie Može, Mrs. Agnes Matko, Mr. Victor Lesko-var, Mr. Anton Horvat, Steve Gmeiner, Mrs. Krapsha, Mrs. Mary Kastner, Mr. Frank Gasperic. — Po 45c: Mrs. Frances Mohar. — Po 25c: Mr. Louis Berce, Julius Gerald, Mr. August Urban, Mr. Frank Fierst, Mrs. Mablie Wright, Mrs. Helen Zalar, Mr. Mark Matjasich, Miss Rose Zubach, Mrs. Eugene Ruelle, Mr. George Marinkovič, M rs. Josephine Kresse, Mr. John Zore, Mrs. Elizabeth Tkavec, Mr. A. Grandlič, Mr. Frank Fužir, Mr. Will. Nez, Mr. John Secula, Mr. Joe Blekaž, Mrs. Bacco, Mrs. Julia Janežič, Mr. Slaydišer, Mrs. Frank Gerič.
Skupna svota darovana sestram v prid novega samo-s*-na in doma za stare od Slovencev v West j llisu znaša: «286.00.
Župnija sv. Janeza in sv. Trojice tudi ni zaostala in člani teh cerkev so darovali sledeče:
Po $5: Mrs. Anna Levar, Mrs. Josephine Certalič, Mrs. Louis Stuat, Mr. Florijan & Mary Rihter, Mrs. F. Preloznik, Mrs. Frances Kirn, Mrs. Frank Zainer, Mrs. John Widergar, Mr. Frank Sedmak, Mr. & Mrs. John
Tevž. - Po $3: Jože Koren & family, Mrs. Joseph Su-
nich. — Po $2.50: Miss Martina Koropec, Miss Emma Koropec. — Po $2: Mrs. Marijana Grubich, Mrs. Jose, phine Erchul, Mrs. Mary Jamnik, Mr. Andrew Magister, Mrs. Joe Babnik, Dr. Wm. Kristovič, Mrs. Blaž Zokan, Mrs. Martin Kirhin, Mr. John Schot, Mr. Steve Mohorko, Mrs. Mary Glojek, Mrs. Frances Bevek, Mrs. Barbara Kerrar, Dr. L. J. Stefanez, Mr. Matt Kovač, Mr. Martin Remic, Mrs. Josephine Brule, Mr. Anton Hren, Mrs. Joe Marolt, Mrs. Agnes Lipovšek, Mrs. Antonija Velkavrh.
—	Po $1.50: Mrs. Josephine Razbornik. — Po $1: Mr. John Drbnik, Mrs. Mary Vodnik, Mr. Anton Lenko, Mrs. Rose Žnidar, Mr. Frank Možina, Mr. Anton Muhich, Mrs. Josephine Herrmann, Mrs. Julia Bistan, Mrs. C. Konczal, Mr. Charles Bokal, Mr. Louis Gornik, Mrs. Mary Koropec, Mrs. Amalija Koropec, Mrs. Agnes Komar, Miss Cath. Sunich, Mrs. Margaret Možer, Mrs. Mary Veranich, Miss Josephine Kramer, Mrs. Anna Cernovšek, Mrs. Elizabeth Lah, Mrs. Mrs. Antonija Susnik, Mr. Frank Kovač, Mrs. Teresa Remšak, Mrs. Jelene, Mr. & Mrs. Jos. T. Grasch, Mr. Anton Bucher, Mrs. Mary Lavretič, Mrs. Anna Ma-tlc. Mrs. Sophie Krivec, Mrs. Mary Ernst, Mrs. Mary Evanish, Mrs. Cath. Stular, Mrs. Rose Sucura, Mr. Martin •ienich, Mr. Frank J. Lange, Neimenovana, Neimenovana, Mrs. Frances Gregorčič, Mr. George Raly, Mrs. Louise Je2a, Mrs. Agnes Kramer, Mrs. Molly Oblak, Mr. Frank Bregant, Mrs. Josephine Schiretz, Mrs. A. Mary Starič, Mr. A Novak, Mrs. Petonija, Mrs. Mary Muhič, Mr. Albin Glojek, Dr. Schuber, Mr. August Zlatinšek, Mrs. Marg. Mohorko, Mrs. Ros'e Sprager, Mrs. Elizabeth Sedmak, !*jr». Marg. Repenšek, Mr. Anton Spruk, Miss Frances Koren, Mrs. F. Koren, Mr. & Mrs. Frank Bizjak, Mrs. Mary Husaj, Mrs. Mary Žlindra, Mrs. Agnes Peterlin, Mrs. Mary Mlakar, Mrs. Mary Bohte, Mrs. Amalia Fritzel,
r». Helen Winkler, Mrs. Anna Majerle, Mrs. Johanna U ' Mr. Roman Blasora, Mrs. Angeline Pipan, Mr. An-Frangesh, Mrs. Teresa Zvotz, Mrs. Frank Dragan, rs- Michael Stibler, Mrs. Joseph Žunter, Neimenovana.
Po 75c: Mrs. Jennie Perko, Mrs. Frank Simonz. - Po
o5c: Mrs. Helen Medved. — Po 60: Julia Povšič. - Po
Rudy Prah, Mrs. Frances Plagota, Mrs. Anna Kletne, Mrs. Mary Jamnik, Mr. Frank Prutz, Mr. John Roj-Mr. Joe Zvonar, Anna Brule, Mrs. J. Avik'inski, r»- A. Dolenek, Fanny Kamnikar, Mrs. John Kovacich, «•». Mary Luksič, Mrs. Frances Gabriel, Mrs. Stella s "-enzel, Mrs. Anton Tratnik, Mrs. Rose Fon, Mrs. Frank
Ste'maT M"' Mary 21indra- Mrs" He,en Korošec, Mr. ^ eve Turk, Mr. Joseph Matoh, Mrs. Justina Froger, Mrs.
nik^M Medved' Mrs" Pavlina Klun, Mrs. Frank Potoch-Joh If J°sephine Zemljin, Mr. Martin Dolenšak, Mr. Wa" l/0be' Mr' Joe Polnik. Mr. L. Rozman, Mr. Anton
-	' Mr" Frank Stuat, Mr. John Kobnik, Mr. John
Mrs. Teresa Hren, Mrs. Mary
Vratanar, Mrs. Rose Repenšek, Mrs. Josephine Kramer, Mrs. B. Durand, Mrs. M. Kesich, Mrs. Theresa Zajer, Mrs. Mary Mavrin. — Po 45c: Mr. Leon Moniam. — Po 40c:
Mrs. Mary Tekavc. - Po 25c: Mr. Louis Ivančič, Mrs.
Mam, Mr. Latinovitz, Mr. Louis Baron, Mrs. Cath. Majer. — Po 20c: Mrs. Mary Pistotnik.
Fara sv. Janeza in sv. Trojice v Milwaukee darovalar v ta namen $307.45.
Za Oljsko Goro so darovali sledeči: Mrs. Jelencic $21; Mrs. Laich $3; Mrs. Hajdinak $5. Naj Bog povrne vsem tisočero.
Hvaležne Šolske Sestre na gričku "Assisi" v Lemontu.
BRAUN LUMBER & HARDWARE CO,
Se priporočamo vsem Slovencem za nakup prvovrstnega blaga.
336 So. Santa Fe Ave.
PUEBLO	COLORADO
DICK'S MARKET
POULTRY — EGGS
Pittsburgh, Pa.
if. . ............ aiuat,
Kratchnik, Mr. Martin Jug,
-SPOMINSKA PLOŠČA-
Po sledečem redu bodo zapisana imena ustanovnikov, patronov, častnih lastnikov in častnih zidarjev novega semenišča na ustanovni plošči samostana.
K. S. K. J., Joliet, 111. Very Rav. M. Savi, Shakopee, Minn. Družba sv. Mohorja, Chicago, III. Holy Name Societies, Cleveland, O.
Busy Bee Girls, Chicago, 111.
J. Petrovich, Chicago, 111.
Mr. in Mrs. A. Jelencich, Chicago, 111.
Mr. in Mrs. Andrew Hochevar, Joliet, 111.
Mr. in Mrs. Motz, So. Chicago, 111.
Louis in Anna Zlogar, Steelton, Pa.
Gregor Gregorich, Chicago, 111.
William Martin, Lemont, III.
Družina Andrew Ogrin, Waukegan, 111.
Mrs. Ivana Kirn, Waukegan, III.
K. Triller, Whiting, Indiana
Matt Ulasich Sr., Ironwood, Mich.
Neimenovan, Waukegan, 111.
Rev. S. Derengowski, Joliet, 111.
USTANOVNIK1:
Dr. st. Barbara št. 23 KSKJ. in dr. st. Am
(1000) (500) (400)
(400)
it. 123 KSKJ, Bridgeport, O. Slovanska 2entlc« Zveza, Chicago, 111. Rev. F. Turk, San Francisco, Calif.
Neimenovani, Waukegan, 111.
(260) (200) (200)
(200)
PATRONI:
(150)	Neimenovani, Bridgeport, Conn.	(100)
(150)	Ludwig Koinik, Chicago, 111.	(100)
(110)	Mr. in Mrs. H. Schier, Danbury, Conn.	(100)
(106)	Dobrotnica, Milwaukee, Wis.	(100)
(106)	Rev. J. Vrhunec, McKees Rock, Pa.	(100)
(105)	Dr. sv. Štefana, štev. 1, KSKJ. Chicago, 111. (100)
(103)	John Sever, Chicago 111.	(100)
(100)	Anna Lampe, Duluth, Minn.	(100)
(100)	Rose Znidar, Milwaukee, Wis.	(100)
(100)	Simon Setina, Joliet, III.	(100)
(100)	Mr. in Mrs. J. Potokar, Cleveland, O.	(100)
(100)	T. Bevc, West Allis, Wis.	(100)
(100)	Mr. in Mrs. John Kegel, West Allis, Wis. (100)
(100)	Neimenovani, Renton, Wash.	(100)
	ČASTNI	LASTNIKI:	
Družina Lavrich, Joliet, 111.	(80)	Rev. Frank Srebernak, Monroe, Mich.	(50)
Rt. Rev. John J. Oman, Cleveland, O.	(75)	Dr. sv. Petra in Pavla št. 62 KSKJ.,	
Dr. Marija Pomagaj, 78 KSKJ, Chicago, 111.	(75)	Bradley, HI.	(50)
Družina Stepanich, Cherryvale, Kans.	(74)	Dr. sv. Jožefa, št. 53, KSKJ., Waukegan, HI.	(50)
U. Kožarič, Ottawa, 111.	(70)	Dr. sv. Magdalene, 162, KSKJ. CUt., O.	(50)
Joseph Knafelc, Chicago, 111.	(65)	John Poljak, Argo, III. *	(50)
Katoliška društva v Strabane, Pa.	(61)	Veronica Ruppe in družina, Brooklyn, N. Y.	(50)
Dobrotnica iz Duluth, Minn.	(60)	Rev. M. J. Butala, Joliet, 111.	(50)
Leo Jurjovec, Chicago, III.	(55)	Dr. Vitezi sv. Florijana it. 44 KSKJ.	
Anton Bogolin, Sr., Chicago, 111.	(55)	So. Chicago, 111.	(50)
Družina Širčel, Sheboygan, Wis.	(54)	J. Atzenbeck, Omaha, Nebr.	(50)
Mr. Frank Vidmar, Sr., Chicago, 111.	(54)	John Dobrauc, Franklin, Kans.	(50)
A. J. Darovic, Chicago, 111.	(50)	Dr. sv. Cirila, Sheboygan, Wis.	(50)
Mr. Mrs. M. Smoley, Bradley, 111.	(50)	Dr. žena, Chicago, III.	(50)
Družina Jalovec, Argo, III.	(50)	Mrs. F. Marolt, Cleveland, O.	(50)
Mr. in Mrs. Frank Lipoglavšek,		Mrs. F. Prelog, Detroit, Mich.	(50)
West Allis, Wis.	(50)	Math. Kremesec, Chicago, 111.	(46)
Dr. Kršč. Mater fare sv. Družine,		A. Prijatel, Corning, Calif.	(45)
Eveleth, Minn.	(50)	Mrs. Mary Drčar, Kansas City, Kans.	(42)
Gabriel Puhek, Chicago, III.	(50)	Mr. in Mrs. R. Ziherle, So. Chicago, 111.	(40)
C. Jeglič, New York City, N. Y.	(50)	Mrs. F. Marolt, Milwaukee, Wis.	(40)
Pevsko dr. Zarja, So. Chicago, 111.	(50)	J. Benkovič, Steelton, Pa.	(38)
Neimenovani, Milwaukee, Wis.	(50)	Mr. in Mrs. M. Trinko, Chicago, 111.	(36)
Družina Gasper Drasler, Waukegan, 111.	(50)	Neimenovani, Milwaukee, Wis.	(35)
Družina John Zakovich, Argo, 111.	(50)	A. Grdina, Cleveland, Ohio	(35)
Dr. sv. Anne št. 127 KSKJ., Waukegan, 111.	(50)	Mr. in Mrs. J. Ponikvar, Cleveland, O.	(34)
N. K. & Co., Kansas City, Kansas	(50)	I. Račič, Chicago, 111.	(33)
J. Ovnick, La Salle, 111.	(50)	Mary Stirekar, Cleveland, O.	(30)
Mr. in Mrs. J. Kocin, Cleveland, O.	(30)
Josephine Anzlovar, Brooklyn, N. Y.	(30)
Rev. Michael Golob, Bridgeport, Conn.	(30) Altarno dr. sv. Janeza Vian., Highland
Park. Mich.	(30)
Marko Golovitch, Lemont, 111.	(30)
Mrs. Amelia Virant, Ely, Minn.	(30)
Neimenovani, Minnesota	(30)
Mr. in Mrs. F. Ribich, Sr., Chicago, HI.	(27)
Mr. in Mrs. Michael Hochevar, Joliet, 111.	(26)
John Pichman, Chicago, 111.	(25)
Mr. Mrs. L. Mergole, So. Chicago, 111.	(25)
Mrs. A. Bregar, Sheboygan, Wis.	(25)
Dr. Marije Čistega Spočetja, Pueblo, Colo.	(25)
Slov. Ženska Zveza, Highland Park, Mich.	(25)
Neimenovani, Joliet, 111.	(25)
A.	Ovnick, La Salle, 111.	(25) Frank Opeka, Waukegan, III.	(25) F. Dras.ler, Bradley, 111.	(25) Mrs. Barbara Verbanetz, Pittsburgh, Pa.	(25) M. Melavec, Cleveland, O.	(25) Dr. Krič. Mater, Collinwood, Cleveland, O.	(25) F. Savel, Cleveland, O.	(25) Rev. Albin Gnidovec, Rock Springs, Wyo.	(25) J. Krizman, Cleveland, Ohio	(25) F. Lubich, Joliet, 111.	(25) St. Anna Ct. 1034 WCOF, So. Chicago, 111.	(25) Rev. Kazimir Zakrajiek, Jugoslavija	(25) Joseph Dolar, Danbury Conn.	(25) Henry Mertel, North Bergen, N. J.	(25) Altarno dr. Cirila, New York City, N. Y.	(25) Rer. John F. Fuerst, Summit, 111.	(25) Družina John Petrovčič, Waukegan, III.	(25) Deceased Ursula Konda, Joliet, III.	(25)
ČASTNI
Družina Bambich, Fredonia, Kans.	(22)
Mrs. M. Wol.ich, Chicago, 111.	(21)
Mr. G. Lovric, Chicago, 111.	(20)
Mr. Mrs. F. Gabrenya, Cleveland, O.	(20)
John Mlakar, Chicago, III.	(20)
Mr. in Mrs. Andrew Koren, Chicago, 111. r	(20)
M. Lesiak, San Francisco, Calif.	(20)
Mrs. Cesar, San Francisco, Calif.	(20)
j- Ivanetich, San Francisco, Calif.	(20)
John in Josephine Pintar, Burgettstown, Pa.	(20)
Frank in Mary Pangre, Anaconda, Mont.	(20)
Gabriel in Albion Benedict, Whiting, Ind.	(20)
Agnes in Gizella Caspar, Bridgeport, Conn.	(20)
Družina John Gregorka, Waukegan, 111.	(20)
Mr. in Mrs. Jos. Strubel, Detroit, Mich.	(20)
Družina J. Marn, Ely, Minn.	(20)
John Prisel, Cleveland, Ohio	(20)
R«t. V. Voduiek	(20)
Frank Grill, Chicago, 111.	(20)
Veronika Rojko, Chicago, III.	(20)
Dobrotnik, West Alii., Wis.	(20)
B.	Malnar, Kan.,, City. Kans.	(20) Neimenovani, Bridgeville, Pa.	(20)
Dr. Marije Pomagaj št. 79 KSKJ., Waukegan (25)
Rose Usnik, Dunlo, Pa.	(25)
Frank Vidmar, Jr., Chicago, 111.	(25)
Frank Poppesh, Chicago, 111.	(25)
John Spilak. Chicago, III.	(25)
Dr. sv. Jurija, Chicago, 111.	(25)
France. Run, Cleveland, O.	(25)
Dr. .v. Alojzija, 47, KSKJ. Chicago, 111.	(25)
Dobrotnica, Chicago, III.	(25)
Mr. Mr.. M. Ursich, Joliet, 111.	(25)
Šola sv. Štefana, Chicago, 111.	(25) Slov. Ženska Zveza, Podr. št. 2, Chicago, 111. (25)
Dr. iv. Neže, Chicago, 111.	(25)
Carl Medosh, So. Chicago, 111.	(25)
Dr. st. Jožefa, it. 169, KSKJ., C1»t., O.	(25)
Mr. in Mr.. Piri, Cleveland, O.	(25) Dr. Marija Ci«t. Spoč., 85, KSKJ., Lorain, O. (25)
Joseph Oblak, Chicago, III.	(25)
Dr. Krič. žena in mater, So. Chicago, 111.	(25) Third Order of St. Franci., Highland Park,
Mich.	(25) Young Ladie. Sodality, Highland Park, Mich. (25)
St. Jo.eph Soc. No. 7 KSKJ, Pueblo, Colo.	(25)
Bogovich Family, Cleveland, O.	(25)
Mr. in Mr«. F. Pirc, Cleveland, O.	(25)
Mr. in Mrs. J. Roitz, Cleveland, O.	(25)
F. Perov.ek, Willard, Wi».	(25)
Mrs. A. Levar, Milwaukee, Wi«.	(25)
P. Marn, Lemont, 111.	(25)
Mr. in Mr.. J. Slapničar, Joliet, 111.	(25)
Rev. Geo. Kuzma, Joliet, 111.	(25)
Mi.. M. Simec, Highland Park. IK.	(25)
Mr. in Mrs. S. Jenko, Bulger, Pa.	(2.S)
ZIDARJI:
A. Korale, Lemont, 111.	(20)
Neimenovani, Joliet, III.	(20)
Mr. Alex. Omers, So. Chicago, 111.	(20)
J. Trontell, So. Chicago, 111.	(20)
Družina Math Leskovec, Cleveland, O.	(20)
Dobrotnica, Ely, Minn.	(20)
Družina Erjavec, Joliet, 111.	(20)
John Kochevar, Chicago, 111.	(20)
Mr. in Mr.. Frank Cullk, Joliet, 111.	(20)
Mr. in Mr.. Ponikvar, Cleveland, O.	(20)
Mr«. F. Modic, Cleveland, O.	(20)
M. Flainik, Cleveland, O.	(20)
J. Gerbetz, Lemont, 111.	(20)
Družina Ovca, Astoria. N. Y.	(20) Rev. F. in A. Scherinprer, Rapid River, Mich. (20)
Mrs. J. Troya, Berkeley, Calif.	(20)
Martin Blaj. Chicago, III	(20)
Romarji iz Waukegan, 11'.	(20)
Družina Kness, Cleveland O.	(20)
J. Budan, Stetsonville. Wis.	(19)
Mr. ir, Mrs. P. Prah, Sr.. Chicago, 111.	(18) Dr. Marije Pomočnice Kristjanov, št. 165
KSKJ., West Allis, Wi..	(18)
Anton K^aus, Sr. & Family, Sheboygan, Wis.	(17)
Mrs. M. Koshmeri, Monterey Park, Cah'f.	(17)
Mr. in Mrs. A. Jakše Sr., So. Chicago, 111.	(17)
Družina Mary Papesh, Joliet, 111.	(16)
Mr. in Mrs. F. Narobe, Cleveland, O.	(16)
Mrs. J. Smrekar, Harrieta, Mich.	(16)
Holy Name Society, Euclid, O.	(15)
Mr. in Mrs. M. Omerzel, Chicago, III.	(15)
Mr. J. Pelko, La Salle, 111.	(15)
J. Zorko, Chicago, 111.	(15)
A. Judnich, San Francisco, Calif.	(15)
Družina John Ivsek, Rock Springs, Wyo.	(15)
Mr. in Mrs. John Stangar, Doylestown, O.	(15)
A. Požun, Johnstown, Pa.	(15)
Dr. Marija Pomagaj št. 174, Willard, Wis.	(15)
Društvo Mater, Bridgeport, Conn.	(15)
Frank Jalovec, Argo, 111.	(15)
George Vukovich, Compton, Calif.	(15)
Slov. Ž. Zveza, Podr. št. 84, New York, N.Y.	(15)
Leo Zakrajšek, New York, N. Y.	(15)
Anton Zagorc, Wilkes Barre, Pa.	(15)
Dr. sv. Družine, št. 136 KSKJ., Willard, Wis.	(15)
Steve Zabcich, Chicago, III.	(15)
A. Marinshek, Cleveland, O.	(15)
Frank in Julia Skuble, Argo, III.	(15)
Mr. in Mrs. Frank Ferk, New York, N. Y.	(15)
Ursula Crnkovic, New York, N. Y.	(15)
F. Cvenk, Chicago, IU.	(15)
J. Kosmerl, Cleveland, O.	(15)
Geo Raly, Milwaukee, Wis.	(15)
Josephine Videc, Rockdale, 111.	(15)
Mr. in Mrs. Frank Papesh, Joliet, 111.	(15)
Mrs. Anna Novak, Cleveland, O.	(15)
Mr. in Mrs. F. Kvaternik, Eveleth, Minn.	(15)
Mr. in Mrs. J. Stariha, San Fancisco, Calif	(15)
Mr. in Mrs. J. Milavec, Sheboygan, Wis.	(15)
LEMONT SKA LESTVICA
Poročilo darov po svotah, kakor so bili nabrani po slovenskih farah in naselbinah do 10. decembra 1939.
Fara sv. Štefana, Chicago, 111.
Manjše naselbine v Illinois ........
Fara sv. Marije, Waukegan, III......
Fara sv. Cirila, New York, N. Y.
Fara sv. Jožefa, Joliet, III..........
Glavni odbor KSKJ, Joliet, III.......
Manjše naselbine v Minnesoti ......
Fara sv. Marije, Collinwood, Ohio. . . Manjše naselbine v Pennsylvaniji
Fara sv. Jurija, So. Chicago, 111.....
Fara sv. Vida, Cleveland, Ohio. . . Fara sv. Janeza in sv. Trojice,
Milwaukee, Wis..............
Fara sv. Cirila, Sheboygan, Wis.....
Fara sv. Križa, Bridgeport, Conn.. .
Fara v San Francisco, Calif........
Fara sv. Janeza, Detroit, Mich.....
Fara v Kansas City, Kans.......
Fara v Johnstownu, Penna. ......
Fara v West Allisu, Wis...........
Fara sv. Lovrenca, Cleveland, Ohio. .
Naselbina v Bridgeport, Ohio ......
Fara v La Salle, III.............
Fara v Eveleth, Minn. ....__,,.,
Fara v Forest City, Penna.........
Fara v Willardu, Wis.........
Naselbina v Argo, Illinois......... ■
GI. odbor Slov. Žen. Zveze, Chicago,
Fara v Duluthu, Minn ..........
Fara v Ely, Minnesota ............
Manjše naselbine v Colorado ......
Fara sv. Kristine, Cleveland, Ohio. . .
Fara v Steeltonu, Penna ..........
Manjše naselbine v Kansas......
$3,824.33 1,965.25 1,301.00 1,112.75 1,007.75 . 1,000.00 644.50 617.80 601.96 642.75 614.00
529.50 430.05 407.00 403.00 432.00 327.50 320.10 305.00 292.65 290.50 289.85 267.32 265.00 243.75 217.50 200.00 199.25 198.00 196.95 196.25 171.50 168.75
Fara sv. Štefana v Borštu (Minn.) . .
Fara v Pueblo, Colo. ......__....
Fara v Lorainu, Ohio ..............
Manjše naselbine v Indiana........
Fara v Indianapolis, Ind............
Naselbine v Washington ..........
Manjše naselbine v Ohio..........
Fara v Pittsburghu, Penna...........
Naselbine v Kaliforniji..............
Fara v Rock Springs, Wyo.......
Naselbine v Montani ......... ......
Naselbina v Omaha, Nebr...........
Fara v Barbertonu, Ohio..........
Manjše naselbine v Michigan .......
Manjše naselbine v Wisconsin ..__..,.
Fara v Chisholm, Minn..............
Fara v Soudan, Minn. ............
Fara v Hibbing, Minn. ........... .
Fara v Leadville, Colo...............
Fara v Calumet, Mich. . .__.........
Naselbine v Kanadi ..............
Fara v Denver, Colo.............
Manjše naselbine v Missouri ........
Fara v Gilbert, Minn.............
Naselbine v Oregonu ............
Fara v Tower, Minn................
Naselbine v Utah ................
Naselbine v Idaho................
Naselbine v Texasu ................
Na'e'bine v West Virginia........
Narelbina v Iowa ................
Na~o!bine v Arkansasu ..............
162.00 166.45 159.00 157.00 139.30 132.25 125.05 116.00 108.50 104.50 100.50 100.00 98.05 87.35 68.00 66.60 55.50 49.50 47.25 36.50 27.50 31.50 21.00 19.85 18.00 14.00 14.00 10.00 10.00 7.00 3.00 2.50
$22,016.16
EMMS
uramm™EK m jiajmjmmjm m
iM!
( m irx m m n
JUNIORS' CORNER
Dragi Naš Striček:—
Tudi jaz sem »e namenila Vam pisati, ko je Vikica povedala, da ste vpršali zakaj še druge deklice "Ave Marija Kluba" ne pišejo. Jaz bom Vam opisala dva Koncerta, lii smo jih priredila pevski zbor "Kanarčki" P°Q vodstvom Louis Semeta, in Zbor "Črički" pod vodstvom g. Ivana Zormana.
Kanarčki smo priredili spevoigro "Mavrica". Glavno vlogo je imela Milly Mirtel, ki je igrala vlogo "sirotice".
okarjev so nam posodili živega jagnječka, ki je P|"av dobro izvršil svojo vlogo. Tudi jaz in Vikica smo p* e v tei spevoigri. Velika udeležba je nas razveselila.
Onovili bomo to igro 7. januarja v Slovenskem Narod-"em Domu. Tudi Vi ste povabljeni, dragi Striček. _ Zbor Črički smo pa priredili koncert 12. novembra. jI 1 *m° hot še nikoli poprej. Meni se je najbolj dopa-a Pesem: "Na planince". Res, prav lepo smo zapeli in to „. J8® cast g- Ivan Zormanu in našemu Fathru Juliju '.p^Sa	koncertu so krstili vino. črički smo zpeli:
Gorenje" in "En Straček je bil." Vse je bilo veselo. Tako vidite, pojemo mladi Slovenci in Slovenke v ^ewburgu. Pridite tudi Vi nas enkrat poslušat! Na sejo ve Marija Kluba še vedno rada hodim! Zdaj pa ko kon-
Cam'	Vam, dragi Striček in vsem prijateljem "Sreč-
no Novo leto". Vaša,
Ančka Novak.
Drasi Naš Striček:—
Vaše
J	pismo me je zelo razveselilo. Sem že mislila,
niste prijeli moje pismo za kotiček ko nisem toliko 2a,a 8 ,sala od Vas. Zdaj pa vem, da ste tudi Vi še bolj ^poslen. kakor sem jaz. Saj so gotovo Father Alojzij ve£m -"'»žili. Vseeno pa mislim, da so me malo pre-
*e rad • iT*'1' Vam' S® '°b ' morala Vam Povedati, da ne bom J° am ! N°' *aj j'"1 odpustim. Radi moje lepote pa "najo'ir reltla- Ako ravno hočete vedeti kakšen okus dite °D a ' Vam pošljem svojo sliko in lahko sami »o-rugo poletje mislim vseeno priti v Lemont na obisk
in takrat upam, da bom Vas videla. Mogoče Vas vidim še prej, ko pridete obiskati Cleveland.
Članicam Ave Marija Kluba sem tudi naročila, da morajo Vam pisati in vse so mi obljubile, da Vam bodo pisale.. Upam, da bodo to obljubo tudi spolnile. Za Halloween smo naredile zopet mali "party" v šolskem razredu. Imele smo se prav dobro. Tri dolarje, ki jih smo dobile za vstopnino smo darovale za našo novo cerkev sv. Lovrenca, ki prav hitro gre gor. Vse deklice so mi naročile, da ko Vam pišem moram poslati v imenu njihovem prisrčne pozdrave in Vam povedati, da pridite nas obiskati! Ne pozabite, da bi Vas zelo rade videle.
Tukaj, pri naši fari imamo ravno te dni Bazaar. Dosti lepega je na razpolago in ves dobiček gre za novo cerkev. Na tem bazaarju sem tudi imela čast se seznaniti z Hogetovo Mamo,, to so mati lemontskega komisarja, Fathra Benedikta. Gotovo so tudi Vam znani. Že dolgo sem jih poznala, a končno sem bila njim predstavljena, ker so želeli me poznati.
Mogoče bi radi še kaj posebnih novic. Naj Vam omenim, da smo imeli kar štiri koncerte in sicer koncert pevskega dr. Zvona (ki ga bodo ponovili 3. decembra.) S tem koncertom je dr. Zvon proslavjalo 25 letnico svojega obstoja. Nov. 5. smo priredili Mladinski zbor "Kanarčki" spevoigro "Mavrica". Ponovili bomo to igro 7. januarja. Tudi Vas vabim, da se udeležite. 12. nov. smo pa prepevali Črički pod vodstvom spoštovanega g. Ivana Zormana. 19. nov. »mo pa šli na koncert Kraljičkov v Maple Heights. Tako vidite, smo celi mesec prepevali in poslušali lepo slovensko pesem.
Zdaj bom pa za enkrat končala in ako imate kaj več časa na razpolago, pišite mi. Še enkrat se lepo zahvaljujem za pismo in pozdrave in pošljem Vam prisrčne pozdrave.
Vaša Vikica iz Newburga.
Dragi Naš Striček:—
Vikica mi je naročila, da naj Vam pišem. Zato sem vzela svinčnik v roke in se pripravila Vam pisati. To je moje drugo pismo v Vašem kotičku.
Ali že veste, da smo miele deklice "Halloween party"? Pa kako smo se dobro imele! Vi bi morali videti! Škoda, da Vi niste mogli priti. Naša nova cerkev gre hitro do vrha. Da ne pozabite priti takrat, ko bomo blagoslovili novo cerkev. Tudi upamo, da bodo do takrat že Father Bernard prišli nazaj. Takrat ba zopet lepo! Saj menda veste, da so nas Fr. Bernard obiskali predno so šli v domovino. Imeli smo prav zabavno sejo. Te seje so se udeležili tudi Fr. Slapšak, Wm. Furlan in Fr. Marcel. To sejo ne bomo nikoli pozabile. Bilo bi pa lepo, če bi Vi enkrat prišli nas obiskati. Kaj pravite? Potem bi vsaj Vas poznale.
Zdaj bom pa zaključila, saj morajo tudi ostale deklice kaj pisati. Prejmite iskren pozdrav od Vaše prijateljice
Mimika Papesh. P. S. Želim vsem kotičkarjem srečno Novo leto!
Drage gospice:—
Vaša živahna pisemca so zopet zbudile starega Strica iz dolgega spanja. Vsled starosti malo zadremam in — glejte jih no! kar tri meseci so zdrsnili v večnost. Že vi-
DEAR JUNIORS,
I WISH YOU HEALTH, I WISH YOU WEALTH, 1 WISH YOU FRIENDS GALORE, I WISH YOU HEAVEN AFTER DEATH, WHAT CAN I WISH YOU MORE? HAPPY NEW YEAR!
AS EVER EFFECTIONATELY,
THE JUNIORS' FRIEND.
HAPPY DAYS CALL
While of course we know what legends are wroth, still the thought in itself is a beautiful one—that sometime between the ringing of the New Year bells and the sounding of the Old Year's knell, this privilege is granted—time not for resolutions but for a prayer that the new year will be different from the old, in whatever way we would like to ask it.
For what would we ask of the New Year? Something like this, I believe: First of all, that each and every hour of the year we shall be sincere and true: that we shall be thoughtful of others, generous with encouraging words, caring and sharing along the way that others may be just a bit happier because of us; that we may
dim pisanje na steni, ki se pa bere: Pomakni se v kot! Da sem celo povabljen na Vaš koncert? Peš bi šel, a bojim se policajev! Zaprli bi me kot zelo sumljivo osebo. Tri noge imam še, kmalo morda bom štiri rabil. Oprostite, odkloniti moram Vaše povabilo.
Le uspešno delujte tudi v novem letu. Bog blagoslovi Vas in Vaš Ave Marija Klub. Srečno novo leto! udani Vaš
Striček.
have a listening, understanding heart, making the journey something more than a road that leads we know not where; that ours be the faith to breast the storms, climb the hills, and count each dawn and sunset another blessing; that ours may be the hope that never dies, but glows more radiant every day—ours the trust that never falters, ours the charity that never fails.
We know not what the New Year holds for us in its calendared pages—nor if the future be good or ill. Let's not seek to know it, but so live each day that its record will be for and not against us in the end.
The gift of life that God has given us is a gift that comes from Him alone. So many were here last year who now have gone. They cannot hear the joyous bells of New Year, for they are asleep beneath the winter's snows. We who do hear them should hear also the golden promise of new days, new chances, new friends, in their chiming, and from our hearts promise to do our very best every day of the New Year.
As we listened to the death knell of the Old Year, every one remembered something he or she could have done and failed to do—the word of encouragement that might have been spoken, the kindly deed that would have helped so much, the lift that would have lightened our neighbor's load, the cheer we could so easily have given, the selfishness that controlled us so many times—and worse than all, the despair we let creep into our hearts. But no matter what we have done, or failed to do in that Yester Year, let it go with the year that has gone.
If we have learned from the Old Year how to do better in the New, then we have not wasted it. Let us try not to live in the past, all forgetful of the present. No matter how hard the road, let us not be discouraged. If we have sinned—and what mortal has not—remember sins repented are forgiven. Despair alone is deadly. It does not believe in the mercy of God, nor can it believe in the Babe in the Manger. It has no place in a Christian heart. No matter how far we have strayed, there is the i-oad back, if we choose to take it. We have again the chance. It rests with ourselves alone to make the choice.
Let us forget what might have been—for we do not know. And when tempted to look back upon the Yesterdays, let us say to ourselves the lines of a bit of verse, more than eighty years old this New Year: May He show us the road, that's our to go, And bid us the tasks, if we do not know; May He give us the courage the future to win, For God only knows what might have been.
—Selected.
breaches of etiquette we have
all seen in church
Carrying on unnecessary conversation during- services.
Going to Holy Communion with gloves on.
Bowing to an acquaintance in church.
Letting heavy door slam upon person behind then Koing in or out.
Polishing finger nails or examining them.
Refusing to leave the end seat in a pew.
Turning the head to look backward.
Breaking into a line at the confessional, regardless «f who was first.
Coming to church without prayer book or rosary
gazing aimlessly about.
Staring at people who are devoutly praying.
Coming late to mass.
Leaving immediately after the blessing.
Continually shifting position or moving about, to th« annoyance of others.
Examining contents of purse or compact during sermon.
Looking at watch, as if bored with the services.
Pushing ahead of others at the Communion Rail, '"stead of awaiting turn.
Rushing down the aisle in unseemly haste.
Genuflecting only halfway to the door.
Refusing to make room in pew when the church >s crowded.
Not folding hands properly after Holy Communion out of human respect.
Forgetting the presence of the living God in the abernacle, to Whom all these observances of etiquette are due.
—The Catholic Girl.
st. agnes
St. Agnes was only twelve years old when she was led to the altar of the goddess Minerva. They commanded her to offer incense but she only raised her hands to Christ, her Spouse, and made the sign of the Cross. She did not tremble when she was tied hand and foot though the ropes slipped off her young hands. The pagans that stood around were moved to tears at the sight of one so young about to be killed. But, they had no need for ropes, because Agnes hastened gladly to the place of her torture. Next, when the judge saw that pain had no terrors for her, he inflicted an insult worse than death: her clothes were stripped off, and she had to stand in the street before a pagan crowd; yet even this did not daunt her. "Christ," she said, "will guard His own." So it was. Christ showed, by a miracle, the value which He sets upon watchfulness of the eyes. While the crowd turned away their eves from Agnes, as she stood exposed to view in the street, there was one young man who dared to gaze at the innocent child with immodest eyes. A flash of light struck him blind, and his companions carried him away half dead with pain and terror.
Lastly, her faithfulness to Christ was proved by flattery and offers of marriage. But she answered, "Christ is my Spouse: He chose me first, and His I will be." At length the sentence of death was passed. For a moment she stood in prayer and then bowed her neck to the sword. At one stroke her head was severed from her body, and the angels bore her pure soul to Heaven.
Note: Her innocence endeared St. Agnes to Christ, as it has endeared her to His Church ever since. Even as penitents we may imitate this innocence of hers in our own life. Let us carefully guard our eyes, and Christ, when He sees that we keep our hearts pure for love of Him, will renew our youth and give us back the years which the canker-worm has wasted.
the modern mother
read about the mothers of the days of long ago, " their gentle, wrinkled faces and their hair as white as snow;
were "middle-aged" at 40 and at 50 donned lace caps,
And at 60 clung to shoulder shawls and loved their little naps.
Rut I love the modern mother who can share in all the joys,
n'l who understands the problems of her growing girls and boys;
M ° Ty b°ast that she is 60- but her heart is 23— Klorious, bright-eyed mother who is keeping young with me.
—Florence H. Wolcott.
conversion of st. paul
The great apostle Paul, named Saul at his circumcision, was born at Tarsus, the capital of Silica. In his zeal for the Jewish law, which he thought the cause of God, he became a persecutor of the Christians. He was one of those who murdered St. Stephen, the first martyr. By virtue of the power he had received from the high priest, he dragged the Christians out of their houses, loaded them with chains and put them in prisons. He received permission to go to Damascus and capture all the Jews who believed in Christ.
But, while on his way to Damascus, he was surrounded by a bright light and struck to the ground. A voice was heard saying: "Saul, Saul, why dost thou persecute Me?" And Saul answered: "Who are thou, Lord?" and the voice replied, "I am Jesus, Whom thou dost persecute." This mild scolding, accompanied with
a powerful interior grace, cured Saul's pride and changed him. Trembling he cried out: "Lord, what wilt Thou have me to do?" Our Lord ordered him to rise and to go on to Damascus, where he would be informed of what was expected of him.
Saul rose from the ground and though his eyes were open, he could see nothing. They led him by hand into the city. A holy man named Ananias visited Saul and laying his hands on him, said: "Brother Saul, the Lord Jesus, Who appeared to thee on thy journey, hath sent me that thou mayest receive thy sight and be filled with the Holy Ghost." Immediately Saul recovered his sight. He arose and was baptized. Thus a blasphemer and persecutor was made a Christian and an apostle.
THE APOSTLE OF THE CHIPPEWAS
In time Father Baraga baptized this entire village of nineteen natives with the exception of one stubborn old man. He praised the piety of these Indians and their strong faith. Though he visited them only a few times, they gathered in their rough-hewn church two or three times a day and said the Rosary and sang hymns.
In a frail boat Father crossed the lake on a missionary journey to Little Detroit Island, in the spring of 1833. As the skimpy craft was tossed about on the waves, it seemed as if any moment it would be dashed to pieces. The lake gushed over the sides; it threatened to swallow the small boat; but, Father Baraga calmly encouraged his men. When, after a miserable and dangerous journey, they arrived safely, they were more than repaid for the hardships they had suffered. The warm welcome they received and the many conversions they made among the islanders was their pay.
In the winter this missionary traveled upon heavy and clumsy snowshoes; in the summer he braved the dangers of the lake. Untiringly he labored on; nothing could make him change his course. During his two years and four months of fruitful labors at Arbre Croche and in its vicinity, this shepherd had brought four hundred and eighty-one souls to the fold of his Master. Yet, notwithstanding the fact that his fame as a missionary had already spread far and wide, had penetrated the wilderness and had spanned the shores of the lake, his success, far from making him proud, seemed but to increase his humility. As Father Haetscher has written: "He works miracles of salvation. He is very poor, lives like a Trappist, but with all that prizes himself over-happy." These are the qualities for which he was loved by the natives, who appreciated his modesty as well as his greatness.
(To be continued)
CONTEST FOR JANUARY
HAPPY NEW YEAR. Out of the new year's greeting form as many three letter words as you can. Yes,
you may change the letters to suit yourself. The winner will be the boy or girl with the most three letter words. Contest closes on January 15, at midnight. The judges will award duplicate prizes if necessary. Neatness counts also!
WINNER OF NOVEMBER LETTER CONTEST: ALVINA HORZEN, MT. ASSISI.
Dear Juniors' Friend,
Greetings from this side of the hill! I know you're wondering who shouts so loud in the Ave Marie every time you take a look at it. But, I just can't help feeling that we need some life in the letters that we write to the Juniors' Friend.
Now that winter is coming on, and with school well under way, how about telling our friends everywhere to pep up the Juniors' Corner by writing some interesting stories and poems for the next issue? We aren't falling asleep, are we. Juniors?
We had with us this year, a representative from So. Chicago. Her name is Phyllis Fattore. Phyllis attended St. Francis Academy in Joliet as a freshman. She is a good sport and we wish her loads of luck in the future. Back with us for another year is Rose Cimperman from good old Ohio. She is a Senior this year and hopes to be received as a Sister next August.
I am now in my last year in high school and still traveling to Joliet with the other girls every day. With God's help, I hope to attain postulancy in February so as to be received as a Sister next August. Pray for both Rose and me in order that we may become worthy of soon being called Brides of Christ.
With regards to all Juniors Your Juniors friend,
Alvina Horžen.
SNOWFLAKES
God made the snowflakes for us to see, How white our little souls should be. Lightly they fall upon the ground, The little snowflakes from above. Lightly they twinkle in the night, While I sleep under covers so tight. Tiny little snowflakes twinkling in the sun, Don't you think that Winter is the best for fun?
—Katherine Novak.
V UPRAVI "AVE MARIJA"
(P. O. Box 608, Lemont, 111.)
si lahko naročite marsikatere potrebne stvari.
NA PRILIKO:
SLOVENSKE MOLITVENIKE. Vse vrste molitvenikov imamo na razpolago. Samo pišite, katerega želite in takoj vam bo postreženo. Upravnik vam bo na željo poslal imenik in cenik teh molitvenikov.
ANGLEŠKE MOLITVENIKE. Mlajši člani vaše družine morda rabijo tega ali onega. Zakaj naročiti drugod, ko lahko podpirate svojo ustanovo? Na navadni poštni karti izrazite svoje želje in z obratno pošto bote prejeli zaželjeno.
RAZNE KIPE IN SVETNIŠKE SOHE. V razni velikosti jih ima naša Uprava. Kip Srca Jezusovega, Marijinega, Lurške Matere božje, sv. Ane, sv. Antona, sv. Jožefa in druge. Po najnižji ceni si jih lahko nabavite ravno pri nas.
ROŽNE VENCE VSEH VRST imamo in KRIŽE vsake velikosti. Noben kristjan naj ne bo krez tega svetega znamenja. Cena po T«likosli in kakovosti.
PRlPRAVO ZA PREVIDEVANJE BOLNIKOV, KROPILNIKE, ŠKAPULIRJE, karmelske ir> tvetjeredne. Tudi OBREDNIK in PRAVILNIK ZA TRETJI RED.
Cenik molitvenikov
p°t k Bogu..................od 75c do $1.50
Večna molitev ........................$1.50
Slava Gospodu ........................$1.50
Sveta Ura .................od $1.00 do $1.50
Nebeška tolažba ............od $1.00 do $1.50
Dnevi v Bogu .................od 35c do 70c
Večer življenja ............od $1.00 do $1.50
Družinski molitvenik ....................40c
Skrbi za dušo...............po $1.00 in $1.50
kvišku srca..................po 50c in $1.00
za Kristusom .....................75c
Ti molitveniki so vsi tiskani z velikimi črkami, kateri so prav priporočljive za starejše ljudi.
Naročite si lahko tudi sveto pismo,
hojo za Kristusom in vse druge no-
yejse molitvenike, ki so izšli v domovini. Pustite, da jih vam naročimo.
Angleški molitveniki
The Cath. Girl's Guide.........od $1.50 naprej
My Prayer Book..............od $1.50 naprej
The Young Men's Guide .......od $1.50 naprej
The New Missal ..............od $2.00 naprej
The Pocket Manual............po 50c in $1.25
Ave Maria...................po 75c in $1.75
Key of Heaven ...............po 75c in $1.50
Key of Heaven (vel. tisk) ......po 75c in $1.50
The Cath. Bible .............po $1.50 in $2.00
The Comm. Prayer Bock..........75c in $1.50
The Child's Prayer Book.........po 15c in 95c
Če hočete katere druge molitvenike v angleškem jeziku, samo naročite jih. Je še mnogo drugih, ki bi jih morda vaši mlajši želeli, takoj vam jih lahko dobimo.
Morda si želijo to ali ono knjigo za branje, tudi s temi vam lahko postrežemo. Vzelo bi seveda nekaj dni, predno vam jih lahko naročimo iz tuje knjigarne.
Najboljšo garancijo zavarovalnine
jamči vam in vašim otrokom
KRANJSKO- \ZT KATOLIŠKA SLOVENSKA J E D N 0 T A
NAJSTAREJŠA SLOVENSKA PODPORNA ORGANIZACIJA V AMERIKI
ki posluje že nad 45 let
PREMOŽENJE: $4,400,000.00	ČLANSTVO: 35,500
SOLVENTNOST KSKI ZNAŠA 119.80%
Če hočeš dobro sebi in svojim dragim, zavaruj se pri najboljši, pošteni in
nadsolventni podporni organizaciji Kranjsko-Slovenski Katoliški Jednoti, kjer
se lahko zavaruješ za smrtnine, razne poškodbe, operacije, proti bolezni in onemoglosti.
K. S. K. Jednota sprejema pod svoje okrilje moške in ženske od 16. do 60. leta; otroke pa takoj po rojstvu in do 16. leta.
K. S. K. Jednota izdaja najmodernejše vrste certifikate sedanje dobe od $250.00 do $5,000.00.
K. S. K. Jednota je prava mati vdov in sirot. Če še nisi član ali članica te mogočne in bogate katoliške podporne organizacije, potrudi se in PRISTOPI TAKOJ!
GLAVNI URAD: 351-353 NO. CHICAGO STREET, JOLIET, ILLINOIS