Koze
Ko bi bili videli Brežnikove otroke! Satno življenje jih je bilo! Zdravi so bili kakor riba, lepi kakor rožnati popki. živi pa kakor živo srebro. In še nekaj: tudi pridni so bili — kar niso vsi otroci. To je že res, da je Cvelko časih po noei razsajal. kadar je po dnevi pre-dolgo na blazink-o pritiskal svojo glavico. Pa saj je bil še majhen — trikrat je še le pokušal božični poprlnjak v svojem življenji — in s kako ulolažilno besedo se je takoj zopet utešil in poljubaval nadalje svojo mehko odejico. Tudi Ivanka je časih navlekla celn reč orodja in obleke po sobi, ali ponagajala nmlemu Cvetku, daje v solzah pritekel k materi in potožil svojo nevoljo. A Ivanki je bilo precej žal svoje porednosti in ko se vme Cvetko v sobo, obriše mu z zastorčkom objokane oči, in orodje in obleko znosi   hitro nazaj  na  svoja  mesta.
12
Niti toliko ni holela, da bi jo mati pokarali. Zdravko pa je imel v sebi že nekaj možatosti. Modro se je držal in modro govoril. Hodil je že v šolo in učil seje prav pridno. Le trmoglavost se ga je časih poprijemala, dokler ga oče niso pokarali z ostro besedo. Ubogal pa je že še, da-si nekaterikrat malo nerad. Sicer pa je bil jako priden in pameten, dobrosrčen in pobožen.
Taki so bili torej Brežnikovi!
A zdaj je drugač-e. Tislega šuma in hruma v sobi ni več, tisto smejanje in blebetanje je pošlo, nič se ne giblje, nič se ne ziblje, sama tihota, sama samota! Kaj je neki?
Kdo bi pač razgrajal in razsajal po sobi, koder ležo trije bolniki? Kdo bi pač govoril in zboril na kraji, koder se gre za življenje in smrt! In kdo so tibolniki? komu gre za življenje in smrt?
Tq si že ti uganil, bistroumni čitafeljček! kaj ne? Brežnikovi trije leže na postelji, vsi trije za smrt bokii. Ce je eden bolnik v bisi, že še gre; če stadva, greže teže; če so pa trije, lakral gre pa že celo težko. In pri Brežnikovih je š\o tako. Oh, kako so stregli mati svojim ljubljeneem, kako so skrbeli oče za svojo deco! Te ljubezni, te skrbi si še ti misliti ne inoreš, tako velika je, predragi čitatelj! Premajhen si Se,   da bi lo pojmil!
In nmlim bolnikom ni hotelo biti boljže. Zdaj po-moli eden glavico izpod odeje in ldiče: vode! zdaj obme drugi glavico in zastoče: boli mama; zdaj zopet trctji stegne ročiee proti očefu: ata, gori! A vodo piti je zdravnik prepovedal, bolečine se ne morejo odvzeti in vstajati bolniki ne smejo iz postelje.
In oče tolažijo, mati pa strežejo.
Tako se je godilo pri Brežnikovih! Zdravko je dobil koze in bratec in sestrica sta jih nalezla od njega. Tako so pasli vsi trije ob enem te nadležne in huie koze. Zdravku se je obračalo že nekoliko na bolje in upali je bilo, da ga popuste. A Cvetku in Ivanki se je godilo najhujše. Cvetku so že pojemale mof'i mladega življenja in kmalu se je imel zazibati v večno spanje večnega veselja. Ivanka pa je jokala in stokala:
— Oh, mama! umrčkala bom.
13
—  Nič se ne boj, Ivanka! Glej, angeljci že čakajo, da te poneso tja gori v sveta nebesa, tolažijo mati.
—  Kaj ne, da me bodo, mama! Ali pridejo kmalu?
—  Kmalu! Le potrpi pa priporočaj se jim!
In Ivanka moli molitvico na časf. svojemu angelju varuhu. Kar pa že ne more povedati, to pristavijo mati.
—  Ali pojdete vi tudi z menoj, maraa?
—  Tudi pridem za teboj, Ivanka! Le prosi ljubega Ješčka, da pridem za teboj v nebesa.
—  Kar takoj pojdite, mama!
In dekletce umolkue. Zavest se ji umika.
Poleg Zdravkove postelje pa sede oče. »Vrtec« držč v rokah in z Zdravkom vkup čitata pesenco »Nad zvezdami«. Kar Zdravko ne ume, razlože mu oče.
Pri zvezdi zvezda vžiga se, Gor srce moje dviga se. Ko vpiram v zvezdice oči, Da rajska okna zrem, se zdi.
Pri teh besedah umolkne bolnik. Večer je trosil temo na zemljo in posamlčne zvezdice so migljale na nebeškem stropu.
—  Ata, odgrnite zagrinjalo pri oknu.
In oče odgrnejo zagrinjalo in se sinom gledata z\'ezde.
—  Poglejte, ata, kako se je ena utrnila. In še ena!
—  Aha! pritrdijo oče.
—  Ali niste dejali časih, da ima vsak svojo zvezdo in kadar se utrne, takrat umrje človek?
—   0, Zdravko! to le pravijo tako, res pa ni! ... A Zdravka premaga zaspanec Bolečine in govorica
so ga utrudile. Najbrže je sanjal o svoji zvezdi. Bilaje-li
tista njegova, ki   se je  sinoči   utrnila?  saj  sle  se  dve
utrnili.
Zdravko je spal vso noC, drugi pa niso spali. Pa6
dva sta zaspala proti jutru:  Cvetko narareč  in Tvanka.
Zaspala   sta   tako   trdno ,    da   ji   niso   mogli   vzbuditi 1  nikdar več.
j .       Preselila sta se. Tako nekako oba kmalu sla skle-I  nila. V velikem sprevodu nebeSkih  duhov  in  s  častno
___14_
stražo krilastih angeljev sta otišli njiju dušiei fja gori v domovino samih nebeščakov. Kaj ne, dve zvezdi je videl utrniti se zvečer bolni Zdravko? Tretje on ni videl, da bi se bila utrnila.
Zdravko je okreval polagoma. Pač se je še zavlekla njegova bolezen, ker je moral prebiti dva tako huda udarca. Kar pozabiti ju ni mogel bratca in sestrice! Kako bi ju pozabil, ker je ostal zdaj sam! Le oee in mati sta ga mogla utešiti in potolažiti.
Najrajše bi videl, da bi se bila tudi njegova zvez-dica že utrnila! Kako dobro se imata zdaj Cvetko in Ivanka v nebesih! Zdravka pa je Cakalo Se toliko težav!
A Zdravko se teh težav ni ustrašil. Saj je vedel, zakaj dela; da se uči, da bi enkrat kaj znal; da se trudi, da bi enkrat povračeval in podpiral svoje dobre stariše; da si prizadeva, da bi imel na zadnje veliko zaslug za nebesa.
Zdaj je Zdravko že velik. Dobro službo ima Sta-riši so onemogli. A dobro se jim godi. Zdravko skrbi za-llje.                                                              P. Bohinjec