Književnost. 157 5. Jednaka prava za vse brez razločka spola ali narodnosti. 6. Ureditev vseh javnih stvarij po svobodnih pogodbah s samostojnimi občinami in zadrugami, temeljujočimi na federališki podlagi.1 1 What we would achieve is, plainlv and simplv: 1. Destruction of the existing class rule, by ali means i. e., by energetic, relentless, revolutionarv, and international action. 2. Establishment of a free society based upon cooperative organization of production. 3. Free exchange of equivalent products by and between the productive organization without com-merce and profit-mongery. Slovenska književnost. Moja doba in podoba. V spomin svoje sedemdesetletnice 1828.—1898. spisal Andrej Mar ušič, častni kanonik metropolitskega kapitelja v Gorici, kn.-nadškof. konsistorialni svetovavec in višji šolski nadzornik za veronauk, profesor veroznanstva na c. kr. gimnaziji goriškem v p , ud c. kr. dež. šol. sveta itd. V Gorici 1898. Iz goriškega časnika »Primorski list" ponatisnila „Hilarijanska tiskarna'. 8°. str. 80. — Dobro znani slov. pisatelj je opisoval 1. 1898. v »Primorskem listu" prav zanimivo svoje življenje. Žal, predno je dokončal spis, ga je prehitela smrt. Dne 16. vinotoka 1. 1898. je od kapi zadet umrl v Gorici. Le 12 str. je dodanih pokojnikovemu rokopisu, ki je tukaj v lepi knjižici s pokojnikovo podobo pred nami. Ta knjiga ima za našo zgodovino veliko vrednost ne samo zato, ker je pisatelj dobro poznal razmere, temveč tudi, ker je pisal odkritosrčno in preprosto. Zato je silno zanimivo citati to delo ne samo za goriške domačine, ampak tudi za druge Slovence. Dostaviti smemo, da je jezik pokojnega pisatelja jako lep, pisava čista, saj je znano, da je bil Marušič izmed boljših stilistov slovenskih. Zaradi tega želimo, da bi se ta knjiga razširila in pokazala mnogim mično podobo pisateljevo. Marsikomu bo v svarilo, drugim v bodrilo. L. Ljubite svoje sovražnike! Povest "*iz maorskih vojsk na Novi Zelandiji. Spisal J. Spillmann iz J. D. S štirimi podobami. V Ljubljani. Založila „Kato-liška Bukvama". Tisk Katoliške Tiskarne. 12°. str. 75. Cena 40 h. Ta povest je jako ganljiva, ker nam kaže veliko in junaško ljubezen otrok do starišev, junaško ljubezen do sovražnikov, pa tudi dobro za- Ta program je bistveno tak, kakor ga je zastopal Bakunin, ki je v Evropi prvi javno dvignil zastavo anarhizma po načelih, ki si jih je pridobil iz Proudhona in M. Stirnerja.2 ___________ (Dalje.) 4. Organization of education on a secular, scien-tific and equal basis for both sexes. 5. Equal rights for ali without distinction to sex or race. 6. Regulation of aH public affairs by free con-tracts between the autonomuns (indipendent) com-munes and associations, resting on a federalistic basis. 2 Der Einzige und sein Eigenthum, Leipzig 1895. pleten in lepo razvozlan dogodek. Seveda, kolikor bolj je stvar lepa, tem manj je verjetna, kar pa preprostega čitatelja ne bo motilo. Jezik je čist in pravilen, oprava lična. L. »Zbirka ljudskih iger." I. snopič. Izdaja „Slo-venska krščansko-socijalna zveza". Ljubljana 1900. Cena po pošti 90 h. Po pet snopičev skupaj vsak za 20 h ceneje. To je nova zbirka iger, ki seje pričela izdajati na Slovenskem. Smer je važna, samo gledati bo treba, da bo blago tudi v vsakem oziru izvrstno, sicer si nova zbirka ne bo pridobila tistega vpliva, katerega bi ji odkritosrčno želeli. Za igrami, kakršne so v prvem snopiču, naj pridejo še boljše. Pač vpoštevamo radi to, da so namenjene preprosti zabavi. Vsebina prve igre: „Pravica se je izkazala", je na kratko ta: Dva lačna in žejna dijaka prideta s praznimi žepi h krčmarju Ferjanu in ga opeharita za jed in pijačo s tem, da mu hočeta novo železnico, za katero sta pre prišla merit progo, napraviti črez njegov travnik in mu tako pomnožiti premoženje. Dva obrtniška pomočnika pa, ki sta vse vedela, se oblečeta ko inženirja in presenetita onadva, a jima „šalo" odpustita, ko jima krčmar obljubi dobro plačo. Vmes je vpleteno barantanje nekega j uda, pri katerem pa se ta osoli. Kar je na igri najboljše, so krepki dovtipi. Druga igra »Zamujeni vlak" je v tehničnem oziru dobra, da namreč vsaj vemo, kaj dela ta ali ona oseba v igri. Vsebina je ta: Peter, trgovec in občinski svetovavec v Leščevju, gre na sejem, dasi bi moral biti doma, ker baje pride španski kralj. Na sejmu se pri pivcih zamoti in vlak zamudi. Naroči si poseben vlak, in v Leščevju mislijo, da pride Književnost. 158 Književnost. s tem vlakom pričakovani španski kralj. Burka bi bila dobra, pa je preveč razpletena. Preveč besedij, a malo vsebine. Tudi je pač bilo nepotrebno za vsak posamezni prizor uvajati novo pozorišče, kar bo igro dolgočasilo in predstavo otežkočilo brez sile. Tretja igra „Lurška pastirica" je prevod iz nemščine. Predstavlja nam, kako neka Otilija, grofovska hči, ki je že slepa od rojstva, v Lurdu čudežno zopet dobi pogled, kar tudi njeno neverno mater izpreobrne. Zraven se predstavljajo tudi razni prizori iz lurških prikaznij Matere Božje. Igraje po predmetu ganljiva, a tudi premalo izbirčna v besedi. J. Sanda. Hrvaška književnost. Povjest Hrvata od najstarejih vremena do svršetka XIX. stoljeca. Napisao ju Vjekoslav Klaič, javni redov, profesor obče povjestnice na kr. sveučilištu Fran je Josipa I. Svezak II. Dio prvi. Treče doba: Vladanje kraljeva iz raznih porodica (1301-1526). Prva knjiga: Anžuvinci i Sigismund do gubitka Dalmacije (1301 — 1409). Sa 94 ilustracije. Tisak i naklada knjižare Lav. Hartmana (Kugli i Deutsch). Zagreb 1900. Cena 7 K. V drugem zvezku svoje zgodovine je opisal prof. Klaic vlado Anžuvincev in pa vladanje Sigis-munda Luksemburgoviča do 1. 1409. Moč Arpado-vičev je bila za Hrvaško pogubna, ker so se trudili, da zatr6 slovanski značaj zemlje ter jo počasi popolnoma zjedinijo z Ogrsko. Zatrli so zato na Hrvaškem plemensko vladanje ter uveli fevdalizem. Pa fevdalna aristokracija je postala proti volji kraljev iz arpadske rodovine tako jaka, da seje slednjič odločila za novega kralja iz rodovine Anžuvincev in ga pripeljala z Laškega na Hrvaško. Tako so zavladali Anžuvinci najprej na Hrvaškem in potem tudi na Ogrskem. Toda tudi Anžuvinci so kmalu pozabili zahvalnost proti temu fevdalnemu plemstvu, ki jim je pomoglo do gospodstva na Hrvaškem in Ogrskem, a kasneje za nekaj časa celo na Poljskem. Boj proti Hrvatom je začel že Karlo Robert (1301—1342), nadaljeval ga je njegov sin Ljudevit Veliki (1342 — 1382) z vso odločnostjo. Njegov gnev so občutili posebno Bribirski knezi (Šubiči) in pa Nelepiči, dočim so se Frankopani in Gorjanski povzdignili v tem času do velike moči. L. 1347. je bila zlomljena moč Bribirskih knezov, ko jih je Ljudevit Veliki razdelil na dve betvi in jedni podelil grad Zrinj v Pounju. Po tem gradu so se kasneje zvali Zrinjski in se iznova poslavili v bojih s Turki. Dalmatinska betev pa je od tega časa popolnoma zahirala. Padec te znamenite rodovine je prva velika nesreča za Hrvate v Dalmaciji. Ljudevit Veliki je sicer Dalmacijo osvobodil jarma beneškega, sprejel tudi mesto Dubrovnik pod svoje okrilje, a zato so Benečani vendar neprenehoma prežali na Dalmacijo in iskali prilike, da jo osvoje Tragična smrt Karla Dračkega Anžuvinca (138t>), katerega sta dali umoriti Marija, hči Ljudevita Velikega, in njena mati Elizabeta, je provzročila strašne zmešnjave na Hrvaškem ter pravi upor in odpad Hrvaške od Ogrske. Elizabeto in Marijo je zadela huda kazen. Bili sta ujeti in odpeljani v Novigrad, kjer so dali uporniki Elizabeto zadaviti, Marijo pa je rešil njen za-ročnik Sigismund Luksemburgovič. Tudi upornike ni spremljala dolgo sreča; Sigismund jih je premagal pri Doboru v Bosni in jih strašno kaznoval (1394). To je druga katastrofa. Dobro je bilo za upornike, dokler jih je branil umni in podjetni Štefan Tvrtko, bosanski kralj (1377—1391), ki je namenil z Bosno zjediniti vse hrvaške zemlje, pa je prerano umrl in zapustil preslabe naslednike, ki bi bili znali in mogli izvesti njegovo veliko idejo. Z njegovo smrtjo so bile žalibože pokopane tudi njegove osnove. Hrvaško so razdejale od tega časa hude domače razprtije. Tudi Bosna je oslabela in je njen vladar Štefan Dabiša sklenil s Sigismundom celo pogodbo, po kateri je bilo Sigismundu zagotovljeno nasledstvo v Bosni. Posledice zmage pri Doboru so bile za upornike strašne; najodličnejši plemiči hrvaški so izgubili svoje glave. Sigismund je ravnal neusmiljeno, zato gaje odslej še huje mrzilo hrvaško in bosansko plemstvo. Po silnem porazu njegove vojske v vojni s Turki pri Nikopolju (1396) je imelo priliko, da se je maščevalo. Na zboru v Kri-ževcih (1397) mu je očital njegovo okrutnost Štefan Lackovic, a zato ga je dal Sigismund ubiti ž njegovimi privrženci krvavi sabor, tretja katastrofa). Iznova se je vzdignilo hrvaško plemstvo v zvezi z bosanskim pod vodstvom bosanskega kralja Tvrtka II. proti Sigismundu. Toda tudi v tem boju je bila Sigismundu sreča mila; premagal je drugič upornike zopet pri Doboru (1408) in jih za vselej razpršil. Kmalu potem je zadel Hrvate še najhujši udarec. L. 1409. je namreč Sigismundov protikralj, izvoljen od Hrvatov, Ladislav Napuljski (Anžuvinec) prodal Dalmacijo Benečanom za 100.000 cekinov, ko je videl, da se ne bo mogel vzdržati na Hrvaškem. Benečani so tako postali vnovič gospodarji Dalmacije, katero so pridržali v svoji posesti do 1. 1797. Le Dubrovnik je ostal samostalen. To je četrta katastrofa za Hrvate Profesor Klaic pripoveduje vse zgodbe v lahkem in ugodnem slogu na temelju zgodovinskih virov, katere navaja pogostoma doslovno v tekstu na-mestu pod črto, kjer bi mogle bravca pri branju motiti. O tem drugem zvezku se moramo tudi pohvalno izraziti kakor o prvem; le preobširno se nam zdi osnovano gradivo na onih mestih, kjer se govori o dogodkih zunaj Hrvaške, posebno za kralja Ljudevita Velikega na Ogrskem, Poljskem in v Na-polju. Seveda so vsi ti dogodki v neki zvezi s kraljevo osebo, ne pa toliko z zgodovino hrvaškega naroda. Pač pa je vrlo dobro, da je omenil borb s