101 DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.28.1.03 ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 28|1 ∙ 2023, 101–125 Izvleček: Vprašanje umetnostnega naročništva pri treh dolnjeprekmurskih župnikih, ki so v poznem 17. stoletju študirali v Bologni 1.01 Izvirni znanstveni članek Prispevek odpira vprašanje o umetnostnem naročništvu pri treh duhovnikih, ki so v osemdesetih letih 17. stoletja študirali teologijo v Bologni, pozneje pa službovali v župnijah Dolnjega Prekmurja. Gre za duhovnike zagrebške škofije Nikolaja Kiša, Emerika Nyilasa in Petra Paulušiča, daljši ali krajši čas izpričane na čelu župnij Dobrovnik, Turnišče in Dolnja Lendava (danes Lendava). V biografskih orisih, ki so v članku navedeni za vsakega posebej, so večje pozornosti deležni njihovo bivanje v Ilirsko-ogrskem kolegiju v Bologni oziroma študij na tamkajšnji univerzi, njihove študijske, socialne in druge povezave ter sledi, ki so jih pustili ali bi jih utegnili pustiti na področju ume- tnosti. Eden pomembnejših ciljev prispevka je spodbuditi nadaljnje raziskave o vplivih in prenosih umetnostnih in kulturnih zgledov iz Bologne (in Italije) v dolnjeprekmurski prostor ter druga območja zagrebške in sosednjih škofij. Ključne besede: umetnostno naročništvo, duhovniki, Dolnje Prekmurje, škofija Zagreb, arhidiakonat Beksin, Do- brovnik, Turnišče, Lendava, Ilirsko-ogrski kolegij v Bologni, 17. stoletje, 18. stoletje Abstract: The Question of the Art Patronage of Three Priests from the Lower Prekmurje Region who Studied in Bologna in the late 17th Century 1. 01. Original scientific article The contribution presents the question of the art patronage of three priests who studied theology in Bologna in the 1680s and later served in various parishes in the lower Prekmurje region. Nikolaj Kiš, Emerik Nyilas and Peter Pau- lušič were all priests of the Zagreb diocese and recorded as leading the parishes of Dobrovnik, Turnišče, and Dolnja Lendava (today Lendava) for longer or shorter periods. In the biographical sketches that the article provides for each of them, significant attention is paid to their stay at the Illyrian-Hungarian College in Bologna or their studies at the university there, their academic, social, and other connections, and the traces they left or could have left in the field of art. One of the most important goals of the contribution is to stimulate further research on the influences and transmission of artistic and cultural examples from Bologna (and Italy) to the lower Prekmurje region and other parts of the Zagreb and neighbouring dioceses. Keywords: art patronage, priests, lower Prekmurje region, Zagreb diocese, archdeaconry of Beksin, Dobrovnik, Turni- šče, Lendava, Illyrian-Hungarian College in Bologna, 17th Century, 18th Century Vprašanje umetnostnega naročništva pri treh dolnjeprekmurskih župnikih, ki so v poznem 17. stoletju študirali v Bologni Lilijana Žnidaršič Golec Doc. dr. Lilijana Žnidaršič Golec, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska ulica 1, SI-1000, Ljubljana, lilijana.znidarsic@gov.si, ORCID ID: 0000-0002-0850-1884 102 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC Duhovnike Petra Paulušiča (Paulušić), Emerika Nyilasa (Nylas) in Nikolaja Kiša (Kiss), na katere se osredotoča ta prispevek, je v zvezi s študijem v Bologni prvi leta 1926 omenil Franc Kovačič.1 Podatke o njih je črpal iz vizitacijskih zapisnikov zagrebške škofije, ki jih je hranil oziroma jih še hrani Nadškofijski arhiv v Zagrebu (Nadbiskupijski arhiv Zagreb).2 V »Bononiji« naj bi Paulušič, Nyilas in Kiš končali teologijo,3 pri čemer Kovačič poudarja, da ga je na pomen »teološke šole« zagrebške škofije v Bologni opozoril Janko Barle. Barletu, ki je bil takrat nadškofijski kancler v Zagrebu, se Kovačič hkrati zahvaljuje, ker mu je omogočil vpogled v gradivo vizitacij za čas od leta 1668 naprej.4 Dobrega pol stoletja za Kovačičem je v članku o župniji Dobrovnik podatka o tem, da sta v Bologni študirala Nyilas in Kiš, objavil Ivan Zelko (1983).5 Bolonjski študij vseh treh – Nyilasa in Kiša, ki sta kot duhovnika delovala v Dobrovniku, ter Paulušiča, pozneje župnika v Turnišču – je leta 2013 v svoji doktorski disertaciji izpostavila Klaudija Sedar.6 Pri tem se je prav tako oprla na vizitacijsko gradivo zagrebške škofije, natančneje na zapisnika iz let 1688 in 1690.7 Oba zapisnika, pa tudi druge za jugovzhodni del Prekmurja ohranjene vizitacijske protokole iz 17. in 18. stoletja,8 je Sedarjeva sicer preučila z več vidikov, med drugim z vidika umetnostne podobe cerkva in posegov vanje. Pričujoča študija po eni strani prinaša dopolnitve in popravke do zdaj objavljenih navedb o Nyilasu, Kišu in Paulušiču, predvsem navedb o njihovem študiju v Bologni in duhovniškem delo- vanju v Dolnjem Prekmurju, po drugi strani pa se loteva vprašanja o njihovem umetnostnem na- ročništvu. To vprašanje skuša osvetliti z obravnavo študijskih, socialnih in drugih povezav omen- jenih duhovnikov. Glede na to, da je umetnostno naročništvo neposredno izpričano pri Nikolaju Kišu kot dobrovniškem župniku, je smiselno začeti z njim. 1 Kovačič, “Gradivo,” 15, 18–19. 2 Kanonske vizitacije (KV), Nadbiskupijski arhiv Zagreb (NAZg). Prim. Kovačič, “Gradivo,” 9; Sedar, “Vizitacije zagrebške škofije,” 109–13. 3 Kovačič, “Gradivo,” 15, 18–19. 4 Prim. Kovačič, “Gradivo,” 9, 15, op. 1. 5 Zelko, “Župnija Dobrovnik,” 250–51. Razprava je bila prvič objavljena v Stopinje, 122–31. Gl. tudi Škafar, “Izobra- ževanje,” 32. P. Vinku Škafarju se na tem mestu zahvaljujem za spodbudo in koristne informacije. 6 Sedar, “Kulturna podoba,” 245 (Paulušič), 276 (Nyilas in Kiš). Za Nyilasa avtorica disertacije uporablja osebno ime Mirko, ki je na Hrvaškem uveljavljena različica imena sv. Emerika Ogrskega, in priimek Nilaš, ki ga danes, denimo, nosijo Hrvati na območju Vinkovcev. Prim. “Prezime Nilaš,” Acta Croatica, dostop 31. 10. 2022, https:// actacroatica.com/hr/surname/Nila%C5%A1/. Priimkovna različica Nylat v Žnidaršič Golec, Kariere duhovnikov, 66, je posledica napake pri branju vira. 7 Oba zapisnika najdemo v NAZg, KV, Protokol 70/Ib. 8 Kaudija Sedar preučevani prostor označuje z geografskim pojmom »jugovzhodno Prekmurje«. V našem prispev- ku navajana oznaka »Dolnje Prekmurje« izhaja iz dejstva, da je ta prostor od sosednjega območja na severu oziroma severozahodu, tj. »Gornjega Prekmurja«, ločevala hkratna politično-upravna in cerkveno-upravna meja. Severozahodni del Prekmurja je spadal v Železno županijo in škofijo Győr, jugovzhodni del pa je bil vključen v Zalsko županijo in škofijo Zagreb. Gl. zemljevid v Golec, Nedokončana kroatizacija, 96. Kronološko zaporedje vseh ohranjenih vizitacij dolnjeprekmurskih župnij v 17. in 18. stoletju podaja Sedar, “Kulturna podoba,” 119, tabeli 1 in 2. 103 VPRAŠANJE UMETNOSTNEGA NAROČNIŠTVA PRI TREH DOLNJEPREKMURSKIH ŽUPNIKIH, KI SO V POZNEM 17. STOLETJU ŠTUDIRALI V BOLOGNI Nikolaj Kiš, župnik v Dobrovniku in naročnik oltarja sv. Nikolaja v dobrovniški župnijski cerkvi Kiš je bil po rodu Madžar iz kraja Szemenye, danes Muraszemenye v Zalski županiji.9 Kraj, ki je imel pred osmanskimi pustošenji v 16. oziroma 17. stoletju status župnijskega središča,10 leži pri izlivu Velike Krke v Muro ob meji s Hrvaško. V obravnavanem obdobju je spadal – tako kot vse takratne dolnjeprekmurske župnije, tj. Bogojina, Dobrovnik, Kobilje, Turnišče in Dolnja Lenda- va11 – v škofijo Zagreb, znotraj te pa v arhidiakonat Beksin (lat. Bexin, hrv. Bekšin).12 Župnijo v Dobrovniku, ki jo je od njegovega rojstnega Szemenya ločevalo okrog 30 kilometrov, je Kiš uradno prevzel s t. i. župniško prisego 4. junija 1690.13 Vendar pa je, kot kažeta navedbi v vizitacijskih zapisnikih z dne 19. februarja 1690 in 23. januarja 1698, za dušno pastirstvo v Dobrovniku skrbel že prej, najverjetneje od srede leta 1688.14 Ob vizitaciji februarja 1690 naj bi bili za njim dve leti pastirovanja v dobrovniški župniji, ob vizitaciji januarja 1698 pa deset let.15 Podatka gre jemati kot približna, kar dokazuje tudi vizitacijski zapis z dne 28. aprila 1716, po katerem je Kiš v Dobrovniku tedaj župnikoval 27 let,16 torej od (pomladi) 1689. Kot bomo videli v nadaljevanju, lahko njegov prihod v dobrovniško župnijo vseeno datiramo v sredo ali drugo polovico leta 1688, pri čemer pa vsaj na podlagi vizitacijskih protokolov ne moremo reči, da je do omenjene prisege v začetku junija 1690 »najverjetneje deloval kot administrator«.17 Latinski samostalnik administratio se v protoko- lih namreč ne nanaša na upravljanje župnije, temveč na podeljevanje zakramentov. Pri vizitacijah leta 1690 in 1698 je bil Kiš, denimo, pohvaljen kot marljiv »in sacramentorum administratione«.18 Poleg vprašanja o začetkih Kiševega delovanja v Dobrovniku ostaja brez natančnega odgovora tudi 9 Protokol 70/Ib (1690), 410 [341], KV, NAZg: »Parochus Ecclesiae S. Jacobi Ap(osto)li in oppido Dobronok est uener(abilis) Presbyter Nicolaus Kyss Hungarus Semenien(sis)«. Sedar, “Kulturna podoba,” 276, piše, da je bil Kiš »iz Semenja (Semeniensis)«, a pri tem Kiševega krajevnega izvora ne opredeli konkretneje. Prim. Zelko, “Župnija Dobrovnik,” 251. 10 Ob vizitaciji leta 1698 je bila cerkev v Szemenyu (hrv. Semenince) označena kot »olim parochialis«, leta 1720 kot »desolata«, od srede 18. stoletja naprej pa takšnih oznak ni več. Hrg in Kolanović, Kanonske vizitacije, 126, 128–32. Cerkev v Muraszemenyu je posvečena sv. Jerneju; gl. Muraszemenye község hivatalos honlapja, dostop 2. 7. 2022, https://www.muraszemenye.hu. Glede trga – tudi kot verskega središča s frančiškanskim samostanom – v okviru posesti dolnjelendavskih Banfijev (Bánffy, Banič, Banić) v srednjem veku prim. Škafar, “Dolnjelendavska rodbina,” 56, op. 220; Vándor, “A ferencesek középkori építészeti,” 50. O osmanskih osvajanjih na Ogrskem ozi- roma Madžarskem: Kontler, Madžarska zgodovina, 113–14, 115 (zemljevid), 116–20, 131–35; o turških vpadih v Prekmurje v širšem kontekstu: Simoniti, “Turški vpadi,” 95–110. 11 Zaradi turškega pustošenja je v prvi polovici 17. stoletja prenehal delovati župnijski sedež pri cerkvi sv. Martina na Kobilju. Höfler, O prvih cerkvah, 107–08. 12 Gl. zemljevid beksinskega arhidiakonata v 17. stoletju v Škafar, “Gradivo,” 118. Gl. tudi Zelko, “Statistika prebival- stva,” 71; Sedar, “Poselitvena struktura,” 90–91. O starejši zgodovini prekmurskega dela beksinskega arhidiakona- ta: Škafar, Prekmurski del. 13 Razum, Vjeroispovijedi, 80, št. 317: »Nicolaus Kys, pro parochia ecclesiae S. Iacobi in oppido Dobronok, iuramen- tum deposuit«. Prim. Sedar, “Kulturna podoba,” 276. 14 Prim. Sedar, “Kulturna podoba,” 276, op. 994. 15 Protokol 70/Ib (1690), 410 [341], KV, NAZg: »manet in prefata Parochia annis duobus«. Prim. Sedar, »Kulturna podoba,” 276; Protokol 71/II (1698), 104, KV, NAZg: »manet in hac Parochia annis 10«. 16 Protokol 73/IV (1716), 26, KV, NAZg: »Parochum agit hic V(enerabilis) Pres(byter) Nicolass Kiss /…/ Parochiae 27«. 17 Sedar, “Kulturna podoba,” 276, op. 994. 18 Protokol 70/Ib (1690), 410 [341], KV, NAZg: »in sacramen(torum) administratione commodam diligentiam ha- bere dignoscitur«; Protokol 71/II (1698), 104, KV, NAZg: »in administratione sacramentorum diligens«. 104 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC vprašanje o koncu njegovega vodenja te župnije.19 Na položaju dobrovniškega župnika je nedvou- mno izpričan še 15. aprila 1720: »Parochum agit V(enerabilis) Praesbyter Nicolaus Kyss.«20 Sodeč po navedbah o njegovi starosti v vizitacijskih protokolih iz let 1690 in 1698, je bil rojen leta 1660 ali 1661.21 Slabih šest desetletij pozneje, leta 1718, vizitator izpostavlja njegovo starost (senectus) na eni in njegovega mladostnega (mladeniškega) duha na drugi strani.22 Kar zadeva čas Kiševe posvetitve v mašnika, se zdi najverjetnejša letnica 1687.23 Vsekakor je po pridobitvi mašniškega posvečenja najprej služboval v župniji Legrad v Medžimurju, kjer je prevzel dušno pastirstvo za Mihaljem Šimunićem, ki je bil imenovan na mesto kanonika v Zagrebu (sl. 1).24 Preden se posvetimo Kiševi študijski poti, se ustavimo še pri vprašanju o sledeh, ki jih je pustil v dobrovniški župniji med svojim dobra tri desetletja trajajočim župnikovanjem. Od za zdaj zna- nih virov Kiša kot umetnostnega naročnika prvič izrecno omenja šele vizitacija iz srede maja 1778. Gre za omembo ob kanonični vizitaciji Jánosa Szilya (1735–1799), prvega škofa škofije Sombotel (Szombathely), v katero so ob ustanovitvi te škofije (1777) prešle tudi vse prekmurske župnije, tako tiste v Dolnjem kot tiste v Gornjem Prekmurju.25 Vizitacija škofa Szilya, ki se je v zgodovino zapisal kot zaščitnik in spodbujevalec umetnosti,26 glede oltarjev v dobrovniški župnijski cerkvi sv. Jakoba pravi, da je bil na stroške nekdanjega župnika Nikolaja Kiša postavljen »tretji oltar«, tj. oltar sv. Ni- kolaja.27 Kiševo naročništvo tega na južni strani cerkvene ladje stoječega oltarja posredno potrjuje- ta vizitacijska zapisa iz let 1688 in 1698. V prvem vizitator poudarja, da je bil oltar »brez nastavka, z nekaj izrezljanimi (reliefnimi) podobami«.28 Oltarna menza je bila prekrita samo z enim prtom – praviloma bi morali biti trije29 –, antependij na prednji strani menze pa je bil zelo star in raztrgan.30 19 Prim. Sedar, “Kulturna podoba,” 277. 20 Protokol 73/IV (1720), 85v, KV, NAZg. Naslednji ohranjeni vizitacijski zapisnik za župnijo Dobrovnik je šele iz leta 1747. Prim. Hrg in Kolanović, Kanonske vizitacije, 128 (Protokol 75/VI). 21 Protokol 70/Ib (1690), 410 [341], KV, NAZg: »Annorum aetatis 30«; Protokol 71/II (1698), 104, KV, NAZg: »An- norum Aetatis 38«. Horvat, Poviest Međimurja, 149, po vizitacijskem zapisniku za župnijo Legrad z dne 1. maja 1688 navaja, da je bil Kiš star 27 let. Ob vizitaciji Dobrovnika leta 1716 naj bi mu bilo 53 let. Protokol 73/IV (1716), 26, KV, NAZg. 22 Protokol 73/IV (1718), 62, KV, NAZg: »in senectute tamen uidetur nimirum iuvenilem habere spiritum«. Prim. Kovačič, “Gradivo,” 19. 23 Protokol 70/Ib (1690), 410 [341], KV, NAZg: »Annorum /…/ Sacerdotii tertio«; NAZg, KV, Protokol 71/II (1698), 104: »Annorum /…/ Presbyterii 11«. 24 To izvemo iz vizitacijskega zapisnika z dne 1. maja 1688. Horvat, Poviest Međimurja, 148–49. 25 Prim. Vugrinec, “Prvi sombotelski püšpek,” 89–92; Žnidaršič Golec, Cerkvene ustanove, 11. 26 Prim. “About us,” Diocesan Collection and Visitor Centre János Szily, dostop 6. 11. 2022, http://www.latogatoko- zpont.martinus.hu/angol.html. 27 »Tertium a latere sinistra in honorem S(ancti) Nicolai sumptibus Domini Nicolai Kis Parochi olim loci erectum et authentico portatili provisum«. Visitatio canonica Szilyana = Szily 6 (1778), 275 [15. in 16. 5.] 1778, Szombathely Egyházmegyei Levéltár. Za poslane posnetke vizitacijskega zapisnika se kar najlepše zahvaljujem tamkajšnjemu arhivistu, gospodu Richardu Inzsölu. Prim. Zelko, “Župnija Dobrovnik,” 248; Sedar, “Kulturna podoba,” 267, op. 951 (z napačnim navedkom strani); Sobočan, Moja župnija, 54–55. 28 Protokol 70/Ib (1688), 252, KV, NAZg: »absque omni tabula(,) cum aliquot conchauis imaginibus«. 29 Prim. Lavrič, Ljubljanska škofija, 59; Potočnik, “Sakralna umjetnička baština,” 173. 30 Oltar je tu naveden kot »drugi«, za glavnim oltarjem sv. Jakoba. »Secundum altare in corpore ecclesiae ad me- ridiem, absque omni tabula cum aliquot conchauis imaginibus, coopertum unica mappa & uno antiquissimo lacerato antipendio, pulueribus dictas haeret.« Protokol 70/Ib (1688), 252, KV, NAZg. Sedar, “Kulturna podoba,” 264, vsebino izvirnega zapisa povzema takole: »Drugi oltar je bil na južni strani v ladji, brez oltarne mize in le z nekaj starimi slikami. Tudi sicer je bil ta oltar zapuščen in zaprašen.« 105 Če je zapis nastal v okviru vizitacije 21. maja 1688,31 tj. malo prej, preden je Kiš prišel v Dobrovnik, sega naslednji zapis s podrobnejšim opisom oltarja v januar 1698, ko je imel Kiš za seboj že nekaj manj kot desetletje službovanja v tej župniji.32 Oltar Kiševega zavetnika sv. Nikolaja vizitator opi- suje takole: »Na vrhu ima kip nadangela Mihaela, ki z desnico vihti izdrti meč in drži tehtnico, na straneh pa sta angela, ki držita Zakrament; vsi ti kipi so pozlačeni. V spodnjem delu33 je kip sv. Ni- kolaja, lepo pozlačen in deloma posrebren, na straneh katerega so štirje stebri, na vsakem krilu po dva, črno marmorirana, s pozlačenimi kapiteli. Vsi ti podstavki daritvenega oltarja so spodaj po- zlačeni. Naposled – deli, ki obkrožajo ta oltar, so izrezljani in lepo pozlačeni.«34 Poleg novega oltarja 31 Protokol 70/Ib (1688), 251, KV, NAZg. 32 Celotna vizitacija dobrovniške župnije je datirana s 23. januarjem 1698. Prim. Prot. 71/II (1698), 100, KV, NAZg; Hrg in Kolanović, Kanonske vizitacije, 126 (Dobronok). 33 Mišljen je osrednji del oltarnega nastavka. 34 »Tertium demum altare è regione ejusdem suprascripti ad partem meridionalem est S(ancti) Nicolai Ep(isco)pi et Conf(essoris). In cujus sum(m)itate est statua S(ancti) Michaelis Archangeli, dextra gladium strictum vibrantis, sinistra vero balancam tenentis, ad cujus latera sunt duo Angeli sculpti sacramentum gestantes, omnes hae statue 1. Razdeljenost Prekmurja med Železno in Zalsko županijo ter med škofiji Győr in Zagreb (Golec, Nedokončana kroatizacija) VPRAŠANJE UMETNOSTNEGA NAROČNIŠTVA PRI TREH DOLNJEPREKMURSKIH ŽUPNIKIH, KI SO V POZNEM 17. STOLETJU ŠTUDIRALI V BOLOGNI 106 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC oziroma, natančneje, nastavka oltarja sv. Nikolaja sodi v Kišev čas tudi novo dobrovniško župnišče. V vizitaciji iz leta 1698 beremo, da je župnišče narejeno iz čvrstega lesa, delno iz hrastovine in delno iz smrekovine, in da so ga na novo postavili »pred sedmimi leti«,35 torej leta 1691. Ohranjeni vizita- cijski zapisniki iz poznejših let pričajo, da je bilo v Dobrovniku pod Kišem postorjeno še marsikaj, čeprav pri nekaterih vizitatorjih naletimo tudi na očitke o njegovi malomarnosti in posebej njego- vem zanemarjanju župnijske cerkve.36 Natančnejšo raziskavo o Kiševih gradbenih aktivnostih, na primer ureditvi pokopališča ali prenovi stropa v župnijski cerkvi, ter novih pridobitvah za cerkev,37 denimo prižnici in zvonu, prepuščamo umetnostnim zgodovinarjem (sl. 2). Študijske poti Nikolaja Kiša, Emerika Nyilasa in Petra Paulušiča, s poudarkom na študiju v Bologni Glede vprašanja o Kiševi študijski poti kot tudi o njegovih študijskih povezavah je treba najprej poudariti, da so od šestdesetih let 17. stoletja bogoslovci zagrebške škofije praviloma obiskovali kakovosten triletni filozofski kurz pri jezuitih na zagrebškem Griču (Gradec).38 Prvo leto so seme- deaurate. In infima contignatione est statua S(ancti) Nicolai honeste deaurata et in partibus deargentata, ad cujus utrumque latus sunt quatuor columnae, ad singulam alla(m) duae, nigro colore per modum marmoris mistae, cum suius capitellis deauratis. Omnes hae padeisse arae ab infra sunt inauratae. Demum circumferentiae porti- ones hujus altaris sunt sculptae et honeste deauratae.« Protokol 71/II (1698), 102, KV, NAZg. Za dopolnitve in popravke pri transkripciji izvirnika in prevodu izrekam iskreno zahvalo Ani Lavrič. Gl. tudi povzetek vira v Sedar, “Kulturna podoba,” 265. 35 Protokol 71/II (1698), 105, KV, NAZg: »Curia Parochialis ante septem annos ex solidis roboribus partim quercinis partim pineis tota est erecta.« 36 Prim. Kovačič, “Gradivo,” 19; Sedar, “Kulturna podoba,” 264 (vizitacija leta 1693), 265–66 (vizitacija leta 1720). 37 Sedar, “Kulturna podoba,” 265–66, 271–72 (pokopališče). Prim. Kovačič, “Gradivo,” 19 (zvonik). 38 Patafta, “Razvoj teoloških i filozofskih studija,” 56. 2. Župnijska cerkev sv. Jakoba v Dobrovniku (© ZRC SAZU, foto: Jure Donša) 107 niščniki, med njimi Kiš,39 poslušali logiko in matematiko, drugo leto fiziko, tretje leto pa metafizi- ko.40 Na Bologno, kjer je Kiš dokumentirano študiral,41 se po drugi strani nanaša dejstvo, da je tu od srede 16. stoletja deloval kolegij, imenovan Collegium Hungaricum-Illyricum. Stavba zavoda, ki ga je ustanovil zagrebški kanonik in veliki prošt Pavel Szondy (Szondi Pál),42 še danes stoji na Via Centotrecento 4 v središču Bologne.43 Čeprav je bilo uradno ime ustanove Ogrsko-ilirski kolegij, uporabljamo v prispevku ime Ilirsko-ogrski kolegij. Takšno poimenovanje, ki ga poleg uradnega imena in oznake Ilirski kolegij srečujemo tudi v virih,44 sloni na dejstvu, da je zavod, v katerem naj bi bili po statutu enako zastopani gojenci z Madžarske in iz »Slavonije«,45 v poznem 17. stoletju po- stajal vse bolj »ilirski« oziroma hrvaški.46 Ohranjeni zavodski anali Kiša v kolegij prvič postavljajo konec julija 1687,47 vendar register vpisanih na bolonjsko univerzo med letoma 1666 in 1703 razkri- va, da je v kolegiju bival že vsaj jeseni 1686, zagotovo pred 5. novembrom 1686, ko se je imatriku- liral kot študent teologije pri profesorju Hieronimu (Girolamu) Bassanu (Bassaniju).48 V seznamu, ki ga je leta 1931 objavil Vjekoslav Noršić in naj bi se – očitno napačno – nanašal na alumne zavoda Collegium Croaticum na Dunaju, se pri Kiševem imenu pojavlja datum 3. oktober 1685.49 Zapis v analih bolonjskega kolegija nam po drugi strani pove, da je bil Kiš eden od sedmih gojencev, ki jih je novi zavodski rektor Nikolaj (Nikola) Jurinić srečal v družbi dotedanjega rektorja Simona Jude Zidića, ko je 29. julija 1687 prispel v kolegij.50 Poleg Kiša, ki je naveden na drugem mestu, so med 39 Protokol 70/Ib (1690), 410, KV, NAZg: »uener(abilis) Presbyter Nicolaus Kÿss, Scientia Phil(oso)phus Zag(rabiensis) absolutus«. 40 Patafta, “Razvoj teoloških i filozofskih studija,” 56. 41 Brizzi in Accorsi, Annali, 179 (c. 253). Okrajšava »c.« se tu in v nadaljevanju nanaša na stran, »cc.« pa na strani v izvirniku kolegijskih analov. Prim. še Protokol 70/Ib (1690), 410, KV, NAZg; Zelko, “Župnija Dobrovnik,” 250–51; Sedar, “Kulturna podoba,” 276. 42 Prim. Barbarić, “Il Collegio,” XXVIII–XXXI; Sárkőzy, “Il ruolo,” LI–LV; Premerl, Bolonjske slike, 7–8; Patafta, “Razvoj teoloških i filozofskih studija,” 50. 43 Danes je v tej stavbi Collegio Venturoli. Prim. “Via Centotrecento 4 (N.2870, N.2871),” Origine di Bologna: Vie, strade, vicoli, piazze, luoghi di Bologna,” dostop 29. 9. 2022, https://www.originebologna.com/strade/cento- -trecento/n-2870-2871/. 44 Sárkőzy, “Il ruolo,” LV. Prim. Brizzi in Accorsi, Annali, 173 (c. 245). 45 »Slavonija« je bila v kolegijskem statutu iz srede 16. stoletja opredeljena kot ozemlje »inter Muram, Dravum, Za- vum, Colapim et Voldvnum, quantum Diocesis Zagrabiensis extenditur, adiuncta Posega, usque ad Dravi ostia, ubi in Danubium se immergit. Exclusis provinciis vicinis Carinthia et Carniola et Dalmatia, quae etiam in Italia Sclavonia vocantur.« Sárkőzy, “Il ruolo,” LV. 46 Prim. Sárkőzy, “Il ruolo,” LIX; Brizzi, “Il Collegio,” XXIII. 47 Brizzi in Accorsi, Annali, 179 (c. 253). 48 Črka N, reg. 376, Registri matricolari (Matricole), Universita degli Artisti, Studio, Archivio di Stato di Bolo- gna (ASB): »D(ominus) Nicolaus Chis ex Collegio Vngarico studet Sacrę Theologię sub Exmo et Ad(modum) Rev(erendo) Pre(sbytero) Magistro Hieronymo de Bassanis.« Prim. Dallari, I Rotuli, 24, 52, 62, 68, 114; 119, 123, 128, 133, 138, 151, 156, 160. 49 Noršić, “Hrvatski kolegij,” 155. Primerjava navedb v seznamu za osemdeseta leta 17. stoletja s podatki iz istega časa v Brizzi in Accorsi, Annali, priča, da se zadevne Noršićeve navedbe nanašajo na bolonjski Ilirsko-ogrski kolegij in ne na dunajski »Hrvatski kolegij«. O hrvaških kolegijih na evropskih tleh pregledno: Perić, “Hrvatski zavodi,” 215–25. 50 Jurinić je v Bologno prišel skupaj z bodočima bolonjskima alumnoma Francem Vojvodićem in Gregorjem Ver- banićem. Brizzi in Accorsi, Annali, 179 (c. 253): »Anno prefato 1687 /…/ veni Bononiam 29 eiusdem mensis Iulii cum iisdem [revv. Francisco Voivodich et Gregorio Verbanich alumnis], ubi adm(odum) rev(erendum) d(ominum) Simonem Iudam Sidich, archidiaconum eo tum chasmensem, preadecessorem meum, salvum et in- columem reperi, una cum rev(erendissimis) Ioanne Musanich, Nicolao Kis /…/.« VPRAŠANJE UMETNOSTNEGA NAROČNIŠTVA PRI TREH DOLNJEPREKMURSKIH ŽUPNIKIH, KI SO V POZNEM 17. STOLETJU ŠTUDIRALI V BOLOGNI 108 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC sedmimi bolonjskimi gojenci navedeni še Ivan Musanić (Musanich), Ivan Dojčić (Doichich), Niko- laj Despot (Deszpot), Ivan Očić (Ochich), Jakob Mavračić (Mavrachich) in Ivan Kos (Kosz).51 Med naštetimi sta se istega dne kot Kiš, 5. novembra 1686, študentom teologije v Bologni pridružila De- spot in Dojčić.52 Malo pozneje, decembra, je študent teologije uradno postal Musanić,53 13. novem- bra 1687 pa je v bolonjskem univerzitetnem registru evidentiran tudi Očić.54 Da je med prihodom v kolegij in vpisom na univerzo lahko minilo nekaj več časa, ponazarja primer Ivana Musanića. Po podatkih v letopisu je ta v zavod prišel že v drugi polovici junija 1685 kot spremljevalec novoizvo- ljenega rektorja Simona Jude Zidića.55 Ohranjena potrdila bolonjskih profesorjev o študiju njiho- vih študentov kažejo, da so neredki študirali, ne da bi se prej uradno imatrikulirali. Mladeniči so lahko poslušali predavanja zasebno, v profesorjevi hiši ali pa pri njem doma, kot tudi na univerzi. Tovrstna spričevala (fides matricolandarum) so študentom gladila pot do vpisa oziroma pridobitve študentskega statusa s pripadajočimi pravicami.56 Ker v registru imatrikuliranih zaman iščemo druga dva duhovnika, ki sta skupaj s Kišem v središču naše razprave, namreč Emerika Nyilasa in Petra Paulušiča, tako upravičeno domnevamo, da sta bili zanju napisani podobni fides. Da je Nyilas v Bologni študiral teologijo, sicer izvemo iz notice v letopisu kolegija za leto 1683,57 iz vizitacije leta 168858 in iz njegove avtobiografije, ki jo je sestavil ob izvolitvi za rektorja Ilirsko-ogrskega kolegija spomladi 1697.59 Najstarejši vir za Paulušiča je že omenjeni Noršićev seznam, po katerem naj bi Paulušič kot novi gojenec prisegel 30. septembra 1684.60 Sledi vizitacijski zapisnik župnije Turnišče iz leta 1688, ki v razdelku o župniku tega predstavlja kot »venerabilis Petrus Paulussich /…/ Philo- sophus Zag(rabiensis) absolutus, et Theologus Bononien(sis).«61 Dodamo naj, da je kot duhovnik, ki je absolviral filozofijo v Zagrebu in (študiral) teologijo v Bologni, v vizitacijskem protokolu župnije Dobrovnik iz leta 1690 označen tudi Kiš (sl. 3).62 Kakor koli, bolonjski mentor vsem trem, Kišu, Nyilasu in Paulušiču, je bil skoraj gotovo že omenjeni Hieronim Bassano, član reda dominikancev, katerega ustanovitelj sv. Dominik je leta 1221 umrl prav v Bologni.63 Bassano je na bolonjski univerzi predaval teologijo več kot dve desetletji, 51 Brizzi in Accorsi, Annali, 179 (c. 253) . 52 Reg. 376, Registri matricolari (Matricole), Universita degli Artisti, Studio, ASB: »D. Nicolaus Desput ex Collegio Vngarico« (črka N)«; Jo(ann)es Doickicka ex Coll(egi)o Vngarico« (črka I/J). 53 Reg. 376, Registri matricolari (Matricole), Universita degli Artisti, Studio, ASB: »D. Joannes Musanich Vngarus« (črka I/J). Dan imatrikulacije ni naveden. 54 Reg. 376, Registri matricolari (Matricole), Universita degli Artisti, Studio, ASB: »D. Jo(ann)es Bapt(ist)a Ochisk Vngarus ex Coll(egi)o Vngarico« (črka I/J). 55 Brizzi in Accorsi, Annali, 175 (c. 247). 56 Prim. m. 407, Fides matricolandarum, Universita degli Artisti, Studio, ASB. 57 Brizzi in Accorsi, Annali, 165 (c. 234); Noršić, “Hrvatski kolegij,” 155 (28. 6. 1683). 58 Prim. Sedar, “Kulturna podoba,” 276. 59 Nyilasov curriculum vitae je del njegovega orisa političnega dogajanja v (zahodno)evropskem prostoru in v sa- mem kolegiju v času njegovega rektorata. Celotno besedilo njegovega lastnoročno napisanega »poročila« v Brizzi in Accorsi, Annali, 208 (c. 288)–213 (c. 296). Oznake /…/ v objavljenem prepisu pričajo, da je Nyilasov rokopis na več mestih težko berljiv. 60 Noršić, “Hrvatski kolegij,” 155. Gl. tudi op. 49. 61 Protokol 70/Ib (1688), 240, KV, NAZg. Prim. Sedar, “Kulturna podoba,” 245. 62 Protokol 70/Ib (1690), 410, KV, NAZg. Prim. Sedar, “Kulturna podoba,” 276. 63 Prim. Staid, Sveti Dominik, 120–21, 125–26, 160. 109 od srede šestdesetih let 17. stoletja do leta 1693,64 vsaj od srede sedemdesetih let tudi v prostorih pri Sv. Dominiku, ki mu jih je za ta namen odstopila njegova redovna skupnost.65 Če so si prej pridobili dovoljenje vodstva hiše, so smeli imeti tu predavanja za študente, ki niso pripadali redu, tudi drugi 64 Prim. Dallari, I Rotuli, 24, 160. 65 D’Amato, I Domenicani, 410, 489, 495. 3. Beksinski in belmurski arhidiakonat v Prekmurju in Medžimurju v 17. stoletju (Škafar, Gradivo) VPRAŠANJE UMETNOSTNEGA NAROČNIŠTVA PRI TREH DOLNJEPREKMURSKIH ŽUPNIKIH, KI SO V POZNEM 17. STOLETJU ŠTUDIRALI V BOLOGNI 110 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC univerzitetni profesorji.66 V okviru redovnega študija (Studio) je Bassano poučeval filozofijo.67 Bo- lonjski skupnosti je proti koncu svojega življenja daroval številne knjige; ob prevzemu njegovih knjig so morali knjižnici priključiti dve sobi.68 Povsem mogoče je, da so Kiš, Nyilas in Paulušič poslušali Bassanova teološka predavanja na Piazza San Domenico, v prostorih, do katerih je vodilo stopnišče blizu vhoda v danes znova živahni Convento Patriarcale.69 O stikih Kiša in Paulušiča ter Nyilasa in Paulušiča pregledani viri molčijo, vseeno pa lahko iz podatkov o njunem študiju in službovanju za prva dva sklepamo, da sta se dobro poznala že v kleriških oziroma študentskih letih ter bila kot župnika sosednjih župnij v bolj ali manj pogostih stikih tudi pozneje. Ime Emerika Nyilasa, ki je bil tako kot Kiš madžarskega rodu,70 se v analih kolegija pojavi štiri leta pred Kiševim, poleti 1683.71 Nyilas je iz Zagreba v Bologno na potovanju, prekinjenem zaradi nevarnosti kuge – popotniki so se morali preko Ljubljane vrniti v Zagreb in nato 24. avgusta spet odriniti na pot – spremljal novoime- novanega rektorja Stanislava Pepelka.72 Drugi mladi spremljevalec novega rektorja je bil alumen Vid Božaković (Bozakovich), poznejši župnik župnije sv. Petra v Zagrebu in prebendar zagrebške stolne cerkve.73 Na podlagi časovno nedvoumno opredeljenih zapisov ne moremo trditi, da bi se Nyilas in Kiš v kolegiju sreč(ev)ala. Tak sklep pa nam vendarle dovoljuje interpretacija, po kateri naj bi tudi Kiš opravil celotni triletni teološki kurz v Bologni,74 kot ga je glede na njegovo avtobiografsko notico opravil Nyilas.75 Oba bi lahko v bolonjskih zavodskih in univerzitetnih krogih skupaj preživela kar nekaj časa, saj je Nyilasovo študijsko obdobje v Bologni mogoče zamejiti z letnicama 1683 in 1686, Kiševo pa, vsaj po omenjeni interpretaciji, z letnicama 1684 in 1687. Oprijemljivejši stični točki med Kišem in Nyilasom sicer predstavljata župniji, na katerih sta službovala po vrnitvi v domačo ško- fijo, tj. župniji Legrad in Dobrovnik. Medtem ko je namreč v tedaj medžimurskem Legradu Nyilas zamenjal Kiša,76 je v dolnjeprekmurskem Dobrovniku Kiš nasledil Nyilasa. Menjava se je zgodila najpozneje v drugi polovici junija 1688.77 Kot svojega naslednika na župniji Dobrovnik, veščega ma- džarščine in hrvaščine,78 bi Kiša utegnil priporočiti prav Nyilas. 66 Prim. D’Amato, I Domenicani, 489. 67 To predavateljsko mesto mu je bilo obljubljeno že leta 1655. D’Amato, I Domenicani, 464. 68 D’Amato, I Domenicani, 411, 496. 69 Prim. D’Amato, I Domenicani, 489; Convento Patriarcale San Domenico, dostop 23. 5. 2022, https://sandomeni- cobologna.it 70 Prim. Brizzi in Accorsi, Annali, 126 (c. 175). 71 Brizzi in Accorsi, Annali, 165 (c. 234). 72 Brizzi in Accorsi, Annali, 165 (c. 234). Sumarni opis potovanja, ki se je s prihodom v kolegij končalo 7. septembra, se pojavlja na dveh mestih. Zapisa se po vsebini nekoliko razlikujeta. 73 Prim. “Kronotaksa župnika,” Župa Sv. Petra Apostola, Zagreb, dostop 23. 5. 2022, http://www.sveti-petar.hr/kro- notaksa-zupnika/. 74 Protokol 70/Ib (1690), 410, KV, NAZg: »Nicolaus Kÿss, Scientia Phil(oso)phus Zag(rabiensis) absolutus & Theo- logus Bononiensis«. 75 Brizzi in Accorsi, Annali, 209 (c. 290): »promotus ad studia bononiensia /…/ ubi absoluto trium annorum cursu /…/«. 76 Hrvoje Petrić, “Protureformacija – Legrad,” Hrvatski povijesni portal, dostop 29. 9. 2022, https://povijest.net/ protureformacija-legrad/. 77 Prim. Sedar, “Kulturna podoba,” 276; Razum, Vjeroispovijedi, 77. 78 Glede vizitacijskih omemb rabe oziroma znanja jezikov pri duhovnikih v 17. in 18. stoletju v Dolnjem Prekmurju: Golec, Nedokončana kroatizacija, 102–03. 111 Življenjska pot Emerika Nyilasa in njegovo umetnostno naročništvo Nyilasa je čakala lepa duhovniška kariera, vsekakor lepša kot Kiša, med drugim vodenje bolonj- skega Ilirsko-ogrskega kolegija.79 Preden si ogledamo, kje se je šolal pred odhodom v Bologno in kje vse je deloval ter morda pustil sledi na področju umetnosti, omenimo, da naj bi na Hrvaško iz rod nega Sombotela80 prišel prek svoje sorodnice, poročene z gospodom Kengjelićem (Kengyel) z območja Koprivnice.81 O Nyilasovem študijskem obdobju lahko v njegovi avtobiografiji82 naj- prej preberemo, da je bil med študijem retorike oziroma po njem v Convictus Nobilium – najbrž je mišljen jezuitski plemiški konvikt v Sopronu 83 – sprejet v zavod Pazmanianum (Pázmáneum) na Dunaju.84 Tja ga je poslal njegov domači škof v Győru Jurij Szécsényi (1658–1685),85 vendar se tamkajšnjim gojencem zaradi kuge, ki je razsajala v mnogih delih Ogrske, ni mogel pridružiti. Tudi zato, da bi se (bolje) (na)učil hrvaško, je odšel h gospodu Kengjeliću ,86 da ne bi v tem vmesnem času zanemaril študija, pa se je kmalu zatem napotil v Zagreb, da bi tu ponavljal retoriko.87 V želji ab- solvirati kurz iz filozofije, je s prekinitvami, ki jim je znova botrovala kuga, poslušal metafiziko pri frančiškanih na Kaptolu.88 Odhod v Pazmanianum mu je nazadnje preprečila grozeča osmanska nevarnost, ki je pozneje, sredi julija 1683, prerasla v obleganje Dunaja.89 V takšnih okoliščinah je Nyilas raje zaprosil za sprejem v semenišče v Zagrebu. Vanj je vstopil marca 1683, že čez nekaj me- secev pa ga je zagrebški kapitelj napotil na študij v Bologno.90 Pri tem je bil Nyilas določen za enega od dveh sprem ljevalcev novega rektorja Stanislava Pepelka,91 o čemer je že tekla beseda. V Bologni 79 Accorsi, Annali, 126 (c. 175), 208–10 (c. 288–291). V Annalih se na mestih, kjer je govor o Nyilasu, pojavljajo priimkovne oblike Nyllas, Nillas in Nilas. 80 Da je bil »ungarus sabariensis«, torej Madžar iz Sombotela (Szombothely), izvemo iz kratke predstavitve rektorjev Ilirsko-ogrskega kolegija. Brizzi in Accorsi, Annali, 126 (c. 175). 81 Brizzi in Accorsi, Annali, 209 (c. 289): »/…/ consortem utpote generosi d(omini) Kengyel natali terra caprocen- sis«. O priimku Kengyel v Koprivnici v 18. stoletju prim. Petrić, Koprivnica na razmeđi epoha, 13; Hrvoje Petrić, “Stara prezimena u Koprivnici,” ePodravina.hr, dostop 8. 10. 2022, https://epodravina.hr/stara-prezimena-ko- privnici/. Glede omembe kapetana Adama Kengyela v trdnjavi Drnje v Slavonski vojni krajini leta 1707: Petrić, Općina i župa Drnje, 80. 82 Brizzi in Accorsi, Annali, 209–10 (cc. 289–290). Pri avtobiografiji zlasti v segmentu o zgodnejših študijskih letih pogrešamo natančnejše krajevne in predvsem časovne navedbe. 83 Sopron (nem. Ödenburg) je spadal v škofijo Győr, ki ji je do leta 1777 pripadal tudi Sombotel, od koder je prihajal Nyilas. O začetkih jezuitskega kolegija in plemiškem konviktu v Šopronu: Kádár, “Jesuitische Kolleggründungen,” 163. 84 Na kratko o tem zavodu: Czeike, “Pazmaneum,” 510. 85 Jurij (György) Szécsényi je bil nato med letoma 1686 in 1695 nadškof v Esztergomu. Prim. Žnidaršič Golec, Cer- kvene ustanove, 18. 86 Brizzi in Accorsi, Annali, 209 (c. 289): »ad praedictum d(ominum) Kengyel affinem ad adiscendam linguam croaticam«. 87 Kje v Zagrebu se je to dogajalo, Nyilas ne pove; retoriko bi sicer lahko ponavljal pri jezuitih. 88 Brizzi in Accorsi, Annali, 209 (c. 289): »licet cum interruptione metaphisices ob pestem apud Franciscanos in Capitulo exortam«. 89 O političnih napetostih na Ogrskem v desetletju pred osmanskim obleganjem Dunaja prim. Kontler, Madžarska zgodovina, 144–45. 90 Brizzi in Accorsi, Annali, 209 (c. 290): »ideo denuo suscipi non potui ad Pazmanium. Quare, ne intentione cum damno studiorum frustrarer, supplicui ven. Capitulo 1683, quo Vienna obsessa, pro seminario, mense Martii uti et suspectus, eodem et promotus ad studia bononiensia«. Prim. Noršić, “Hrvatski kolegij,” 155. 91 Brizzi in Accorsi, Annali, 165 (c. 234). VPRAŠANJE UMETNOSTNEGA NAROČNIŠTVA PRI TREH DOLNJEPREKMURSKIH ŽUPNIKIH, KI SO V POZNEM 17. STOLETJU ŠTUDIRALI V BOLOGNI 112 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC je Nyilas, kot je bilo tudi že povedano, opravil triletni (teološki) kurz, ob vrnitvi v Zagreb, spomla- di 1686,92 pa je zaprosil za službo pri kakem župniku, pri katerem bi se lahko »vadil v jeziku«, tj. hrvaščini.93 Tako je dva meseca kaplanoval v župniji Sveti Brikcij v Brckovljanih (Božjakovina)94 in nato še tri mesece v Začretju (Sveti Križ Začretje) v Hrvaškem Zagorju. Sledilo je nekajletno župnikovanje v župnijah Dobrovnik (od septembra 1686 do junija 1688) in Legrad (od junija 1688 do aprila 1693),95 kjer sta mesti, kot omenjeno, zamenjala s Kišem. Zgovornejše podatke iz časa, ko je bil Nyilas župnik v medžimurskem, danes podravskem Legradu, najdemo sicer v vizitacijskem protokolu beksinskega arhidiakonata iz leta 1690. V njem vizitator, zagrebški kanonik Ivan Zubić, Nyilasa označi za vzornega v cerkveni službi in izpostavi njegovo vlogo pri spreobračanju legraj- skih nekatoličanov, ki naj bi v trgu predstavljali okoli 75-odstotni delež prebivalstva.96 O (katoli- škem) krščanstvu je Nyilas takrat poučeval celo muslimansko dekle, ki je živelo v župnišču. Nyila- sovi uspehi pri spreobračanju protestantov, h katerim je pripomoglo njegovo znanje madžarščine, so pohvaljeni tudi v dve leti mlajšem vizitacijskem zapisniku.97 Mimogrede, ob vizitaciji legrajske župnije 1. maja 1688 je isti vizitator podobno hvalil že Nikolaja Kiša. Tako pri katoliških kot neka- toliških vernikih priljubljeni Kiš naj bi dosegel, da so mnogi protestanti stopili »na pot resnice«.98 Pred vnovičnim odhodom v Dolnje Prekmurje, natančneje v Dolnjo Lendavo, sredi aprila 1693 – po smrti Ivana Némethyja (Nemeti) so tu župljani ostali brez župnika99 – je Nyilas deloval pri povelj- niku obmejnih čet na območju Kaniže, grofu Adamu II. Batthyányu.100 Novembra 1693 je dobil kanonikat v zagrebškem kapitlju;101 v Zagrebu naj bi začel rezidirati na praznik Marijinega vnebo- vzetja leta 1694,102 pri čemer pa naj bi dolnjelendavsko župnijo obdržal do prihoda novega župnika Petra Kaconiča (Kaczonich) v letu 1695.103 Kot dolnjelendavski župnik je Nyilas nekaj časa opravljal tudi službo vicearhidiakona za prekmursko ozemlje beksinskega arhidiakonata.104 Vrhunec njegove 92 Takšno datiranje se opira na Nyilasove navedbe o kaplanovanju in na podatek o njegovi prisegi na župnijo Do- brovnik 19. septembra 1686. Gl. op. 95. 93 Brizzi in Accorsi, Annali, 209 (c. 290): »pro exertitio lingue«. 94 Brckovljani ležijo okrog 30 km vzhodno od Zagreba. 95 Prim. datuma dveh Nyilasovih priseg: 19. september 1686 za prevzem župniške službe v Dobrovniku in 28. junij 1688 za župnikovanje v Legradu. Razum, Vjeroispovijedi, 75, 77; Sedar, “Kulturna podoba,” 276, op. 992 in 994. Prim. navedbo v letopisu kolegija: »adivi eiusdem parochiam in Dobronak in Ungaria, quam administrans quasi 2 annis«; Brizzi in Accorsi, Annali, 209 (c. 290). 96 Tako Horvat, Poviest Međimurja, 149. Župnija Legrad naj bi štela 200 katoliških ter okrog 700 luteranskih in kalvinskih hiš. Po navedbi v Horvat, Poviest Međimurja, 164, naj bi bilo tri leta pozneje (1693) »nad 500 prote- stantskih hiš«. 97 Horvat, Poviest Međimurja, 163–64; Petrić, “Protureformacija,” dostop 29. 9. 2022, https://povijest.net/proture- formacija-legrad/. 98 Horvat, Poviest Međimurja, 148–49. 99 Prim. Brizzi in Accorsi, Annali, 210 (c. 290); Razum, Vjeroispovijedi, 84; Sedar, “Kulturna podoba,” 202–03. 100 Brizzi in Accorsi, Annali, 210 (c. 290). Kanonikat je do tedaj zasedal Ignacij Aleksander Mikulič. 101 Brizzi in Accorsi, Annali, 201 (c. 278), 4. 11. 1693: »/…/ cuius canonicatum contulit d(ominus) episcopus adm(odum) rev(erendo) d(omino) Emerico Nyllas parrocho in Lentiba«. Glede Mikulića prim. reg. 376, 13. 11. 1668, Studio, ASB: »D(ominus) Alexander Mikulich Vngarus ex Collegio Vngarorum studet sub ex(imi)o d(omino) Fulvio Magnano«. 102 Brizzi in Accorsi, Annali, 210 (c. 290). 103 Sedar, “Kulturna podoba,” 203, posebej op. 672. 104 Brizzi in Accorsi, Annali, 203 (c. 282), »adm(odum) rev(erendus) d(ominus) Emericus Nyilas parochus Also Lindvae et vice archidiaconus Bexin«. Prim. Sedar, “Kulturna podoba,” 206. 113 kariere pomenita izvolitev za rektorja bolonjskega Ilirsko-ogrskega kolegija spomladi 1697105 in imenovanje za arhidiakona arhidiakonata Vaška, najbrž konec leta 1699.106 Ta arhidiakonat je bil najvzhodnejši med arhidiakonati zagrebške škofije, imenovan po Vaški ob Dravi, v srednjem veku cvetočem trgu na meji z Madžarsko.107 Kanonikat v Zagrebu in mesto vaškega arhidiakona je Nyi- las zadržal do smrti 12. septembra 1712.108 Pri vprašanju o Nyilasovem umetnostnem angažmaju je treba najprej upoštevati dejstvo, da je bilo njegovo delovanje v Dolnjem Prekmurju kratko. Medtem ko je v Dobrovniku pastiroval nekaj manj kot dve leti, je v Dolnji Lendavi župnikoval še krajši čas, okrog poldrugo leto, de facto pa neko- liko dlje, do Kaconičevega prevzema župnije.109 Na podlagi znanih virov tudi sicer ne moremo reči, ali so v dobrovniški in dolnjelendavski župniji v Nyilasovem času potekala kakšna gradbena dela ali so bile izdelane umetnine po njegovem naročilu. Pač pa lahko o njegovih umetnostnih pobudah določneje govorimo v povezavi z bolonjskim kolegijem. V poročilu o svojem rektorovanju Nyilas navaja nekaj gradbenih »izboljšav«, med njimi (nov) tlak v vhodu v zavod.110 Očitno je šlo za dela v sklopu pozidave nove, večje stavbe kolegija, ki se je začela leta 1690.111 Nyilas navaja tudi nabožne slike in dva portreta, ki jih je dal narediti. Nabožne slike so prikazovale blaženo Devico Marijo kot zavetnico Ogrske, sv. Ladislava, sv. Emerika, sv. Martina in sv. Elizabeto (Ogrsko), torej izra- zito madžarske svetnike.112 Portretni naročili pa sta zadevali upodobitev dveh nekdanjih rektorjev zavoda: Stjepana Seliščevića (Želiščević), zagrebškega škofa v letu, ko je Nyilas vodil kolegij,113 in Stjepana Ignaca Dojčića,114 ki ga je Nyilas za portretiranca najbrž izbral tudi zato, ker je bil tako kot on doma iz Sombotela.115 V nadaljevanju poročila je omenjen še portret nadškofa v Esztergomu 105 Prim. Brizzi in Accorsi, Annali, 126, št. 68; 208–13 (cc. 288–296). 106 Do tega imenovanja je verjetno prišlo kmalu po smrti prošta v Pécsu, zagrebškega kanonika in vaškega arhidi- akona Nikolaja Škrleca (Skerlecz) oktobra 1699. Brizzi in Accorsi, Annali, 216 (c. 300). 107 Brizzi in Accorsi, Annali, 126, št. 68: »Emericus Nyllas ungarus sabariensis can(onicus) zagrabiensis