Meta Gradišar1, Jasmina Markovič Božič2, Alenka Spindler Vesel3
Nove strategije obvladovanja pooperativne
slabosti in bruhanja
New Strategies for the Management of Postoperative Nausea
and Vomiting
IZvLEČEK
KLJUČNE BESEDE: pooperativna slabost in bruhanje, antiemetiki, zapleti anestezije, pooperativni
zapleti, perioperativno obdobje
Pooperativna slabost z bruhanjem je eden najpogostejših zapletov v pooperativnem obdob-
ju. Vodi lahko v številne druge zaplete, podaljša okrevanje in povzroča nezadovoljstvo bol-
nikov s posegom, v nekaterih primerih lahko ogrozi tudi bolnikovo življenje. Poznamo
več dejavnikov tveganja za njegov nastanek, ki so lahko povezani z anestezijo, operaci-
jo ali bolnikom. Na nekatere izmed njih lahko vplivamo s predoperativno pripravo bol-
nika, na druge z izbiro ustreznega načina anestezije in s farmakološko profilakso pri
določenih skupinah bolnikov. Pomembno je, da znamo prepoznati bolnike z večjim tve-
ganjem za pojav pooperativne slabosti in bruhanja, saj obstaja veliko načinov za zmanj-
šanje osnovnega tveganja in profilakso. Nove smernice poudarjajo preprečevalni pristop
pri vseh bolnikih s predoperativno oceno tveganja, znižanjem osnovnega tveganja, kjer
je to mogoče, in večstopenjsko farmakološko profilakso. Prav tako je pomembno zgodnje
prepoznavanje pojava pooperativne slabosti in bruhanja ter ustrezno ukrepanje za preprečitev
dodatnih zapletov. Z zmanjševanjem incidence in učinkovitim zdravljenjem pooperativne
slabosti in bruhanja pomembno vplivamo na okrevanje bolnika po operaciji.
aBSTRaCT
KEY WORDS: postoperative nausea and vomiting, antiemetics, anaesthesia-related complications,
postoperative complications, perioperative period
Postoperative nausea and vomiting is one of the most common complications in the post-
operative period. It can lead to numerous other complications; it prolongs recovery and
causes patient dissatisfaction. Sometimes it can even be life threatening. There are many
risk factors for its occurrence that are anaesthesia-related, surgery-related or patient-relat-
ed. Some of them can be lessened with a preoperative assessment and patient prepara-
tion, others with the correct choice of an anaesthesia technique and pharmacological
1 Meta Gradišar, dr. med., Klinični oddelek za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok, Univerzitetni
klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 7, 1000 Ljubljana; meta.gradisar19@gmail.com
2 Doc. dr. Jasmina Markovič Božič, dr. med, Klinični oddelek za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok,
Univerzitetni klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 7, 1000 Ljubljana
3 Doc. dr. Alenka Spindler Vesel, dr. med, Klinični oddelek za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok,
Univerzitetni klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 7, 1000 Ljubljana
377Med Razgl. 2022; 61 (3): 377–84 • Pregledni članek
podkožni emfizem in pnevmotoraks ter
odstop mrežnice (1, 6, 11). Poleg tega podalj-
šuje pooperativno okrevanje, povečuje obo-
levnost po operacijah, je glavni vzrok za
nepričakovane hospitalizacije po ambu-
lantnih operacijah in zvišuje stroške zdrav -
ljenja (6, 12). Nekateri bolniki prenašajo
POSB težje kot pooperativno bolečino −
nasploh POSB predstavlja enega najpogo-
stejših vzrokov nezadovoljstva bolnikov
po operacijah (6, 12, 13). Zaradi vseh našte-
tih vzrokov sta preprečevanje in zdravlje-
nje POSB zelo pomemben del perioperativ -
ne obravnave (1).
ETIOPaTOGENEZa
Patofiziologija slabosti
in bruhanja
Dražljaj za bruhanje nastane v osrednjem
generatorju vzorcev (angl. central pattern
generator, CPG), v preteklosti imenovanem
center za bruhanje, ki se nahaja v dorzo -
lateralnem delu podaljšane hrbtenjače. CPG
predstavlja splet živčnih celic in njihovih
sinaps, ki je sposoben tvoriti ritmične
motorične vzorce, potrebne za nastanek
bruhanja (2). Aktivirajo ga nekatera jedra
retikularne formacije, med njimi jedro soli-
tarnega trakta (lat. nucleus tractus solitarius,
NTS) in respiratorna jedra (2, 14). NTS je
s svojimi povezavami udeležen tudi pri
nastanku slabosti, ki se običajno pojavi
pred bruhanjem in večinoma nastane zara-
di istih sprožilnih dejavnikov. Pri njenem
nastanku so lahko udeležene tudi nekatere
druge živčne poti, predvsem ascendentna
pot iz možganskega debla prek parabrahial-
378 Meta Gradišar, Jasmina Markovič Božič, Alenka Spindler Vesel Nove strategije obvladovanja …
prophylaxis. It is important to recognize high risk patients to reduce its occurrence. The
new guidelines emphasize a preventive approach with all patients that includes pre operative
risk assessment, lowering the baseline risk when possible, and multimodal pharmaco-
logic prophylaxis. It is also important to quickly recognize the onset of postoperative
nausea and vomiting and take measures to prevent additional complications. Reducing
the incidence and effective treatment of postoperative nausea and vomiting greatly affects
patient recovery after the surgical procedure.
UvOD
Pooperativna slabost z bruhanjem (POSB)
sodi med najpogostejše perioperativne
zaplete, saj se pojavi pri tretjini vseh kirur-
ških bolnikov in lahko vodi v številne
nadaljnje zaplete (1, 2). Slabost (navzea) je
po Slovenskem medicinskem slovarju opre-
deljena kot občutek siljenja na bruhanje,
bruhanje pa kot refleksno vračanje želod-
čne vsebine skozi usta navzven (3, 4). Skupaj
predstavljata obrambni mehanizem, s kate-
rim se človeško telo brani pred zaužitjem
in prebavo morebitno strupenih snovi, ven-
dar ju lahko sprožijo tudi številni drugi draž -
ljaji, kot so npr. nekatera emetogena zdravila,
ki so v uporabi med splošno anestezijo,
poškodba tkiva zaradi same operacije,
radioterapija, nekateri kemoterapevtiki in
nosečnost (5–7). Ker je POSB lahko vzrok
nelagodja in nezadovoljstva bolnikov,
podaljšanega okrevanja, višjih stroškov
zdravljenja, obolevnosti po operacijah in
ponovnega sprejema v bolnišnico, je zelo
pomembno, da ga znamo preprečevati in
učinkovito zdraviti (1, 2, 6, 8).
EPIDEMIOLOGIJa
POSB spada med pogoste zaplete v poope-
rativnem obdobju, saj se pojavi pri 30 %
kirurških bolnikov in pri kar 80 % bolnikov
z vnaprej ocenjenim visokim tveganjem za
nastanek POSB (1, 9). Večinoma se pojavi
v prvih 24 urah po operaciji, največkrat
v prvih nekaj urah po njej (10). Zaradi
POSB lahko nastanejo številni zapleti, kot
so dehiscenca operativne rane, aspiracija
želodčne vsebine, raztrganje požiralnika,
nega jedra v hipotalamus, limbični sistem
in nekatere dele možganske skorje (7, 8).
Refleks bruhanja se preko NTS sproži po
aferentnih živčnih vlaknih, ki izvirajo na šti-
rih različnih mestih, in sicer v prebavilih,
vestibularnem sistemu, arei postremi (AP)
in nekaterih delih prozencefalona (možgan-
ska skorja, talamus in hipotalamus). V zad-
njih letih vedno več dokazov kaže, da ima
največjo vlogo pri bruhanju, sproženem
z zdravili, AP, v kateri se nahaja pomem bna
struktura, ki vsebuje veliko število kemo-
receptorjev, imenovana kemoreceptorsko
prožilno območje (angl. chemoreceptor trig-
ger zone, CTZ). Nahaja se na dnu četrtega
ventrikla, ki nima vzpostavljene krvno-
-možganske pregrade, zaradi česar so njeni
kemoreceptorji zelo občutljivi na emetogene
snovi v krvi in možgansko-hrbtenjačni teko-
čini, ki jih oblivata (14, 15). Do AP vodijo afe-
rentne poti iz visceralnih živčnih vlaken po
živcu vagusu in descendentne aferentne
poti iz hipotalamusa. Vestibularna jedra
prejemajo aferentni priliv iz receptorjev
v notranjem ušesu in jeder malih možganov.
Vagalna aferentna vlakna, ki izvirajo iz pre-
bavil, imajo na svoji površini različne recep-
torje, kot so serotoninski, histaminski, dopa-
minski, nevrokininski in drugi, na katere se
vežejo določeni živčni prenašalci in urav-
navalci živčnih signalov, npr. serotonin. Ti
se izločajo iz enteroendokrinih celic kot
odgovor na strupe, zdravila in druge more-
bitno škodljive snovi v svetlini prebavnega
trakta. Bruhanje prek NTS se lahko sproži
tudi z aktivacijo descendentnih živčnih poti
iz možganske skorje in drugih delov proz -
encefalona, npr. amigdale. Takšen mehani-
zem aktivacije CPG naj bi bil odgovoren za
pojav bruhanja po epileptičnem napadu
(postiktično bruhanje) in psihogeno spro-
ženega bruhanja (2).
Dejavniki tveganja za nastanek
pooperativne slabosti in bruhanja
Znanih je mnogo dejavnikov tveganja za
nastanek POSB, ki jih delimo na več sku-
pin. Prva skupina so dejavniki tveganja,
povezani z bolnikom, druga dejavniki tve-
ganja, povezani z operacijo, in tretja dejav-
niki tveganja, povezani z anestezijo. Med
dejavnike tveganja, povezane z bolnikom,
spadajo ženski spol, nižja starost (otroci
in odrasli, mlajši od 50 let), nekadilstvo,
anamneza POSB in potovalna slabost (1).
V skupino dejavnikov tveganja, povezanih
z operacijo, sodijo naraščajoča dolžina
posega in s tem same anestezije ter neka-
teri tipi operacij, kot so laparoskopske,
bariatrične in ginekološke operacije ter
holecistektomija (1). Zadnja skupina dejav-
nikov tveganja je povezana z anestezijo.
Mednje spadajo uporaba splošne anestezije
namesto področne, uporaba hlapnih ane-
stetikov (sorazmerno z odmerkom), duši-
kovega oksidula (sorazmerno z odmerkom
pri trajanju, daljšem od ene ure) ter peri -
operativna uporaba opioidnih analgetikov
(10, 16, 17).
vEČSTOPENJSKI PRISTOP
K OBvLaDOvaNJU
POOPERaTIvNE
SLaBOSTI IN BRUHaNJa
Ocena tveganja in znižanje
osnovnega tveganja
Po najnovejših smernicah iz leta 2020 je
prvi pristop pri obvladovanju POSB pred -
operativna ocena tveganja pri posamezni-
ku s pomočjo točkovnikov (1). Najpogosteje
se uporablja Poenostavljen Apflov točkov-
nik tveganja iz leta 1999, ki na podlagi pri-
sotnosti ali odsotnosti štirih dejavnikov
tveganja poda oceno tveganja za POSB
v odstotkih (9). Ti dejavniki tveganja so žen-
ski spol, nekadilstvo, anamneza POSB in/ali
potovalne slabosti ter pooperativna uporaba
opioidov. Točkovnik za vsak prisoten dejav-
nik tveganja dodeli eno točko, skupnemu
seštevku točk od nič do štiri pa priredi
ustrez no oceno tveganja, podano v tabeli 1.
Seštevek 0−1 pomeni majhno tveganje, 2
srednje tveganje in 3–4 visoko tveganje za
pojav POSB.
379Med Razgl. 2022; 61 (3):
ventrikularne tahikardije, v francoščini
imenovane torsades de pointes). Pri njihovi
uporabi je potrebna previdnost tudi zaradi
morebitnega medsebojnega vplivanja s šte-
vilnimi drugimi zdravili (1, 11, 22, 23).
Deksametazon
Spada med glukokortikoide in ga uporab -
ljamo ob začetku operacije v odmerku
0,15 mg/kg, kar v običajno pomeni 4–8 mg
iv. Ima podobno učinkovitost kot antago-
nisti 5-hidroksitriptaminskih receptorjev
tipa 3, poleg tega pa so v nekaterih razi-
skavah opisovali, da njegova uporaba zmanj-
ša potrebo po analgetikih. Uporabljamo ga
zelo pogosto, po novih smernicah naj bi ga
združevali s standardnim odmerkom ondan-
setrona. Poleg antiemetičnega učinka šte-
vilne raziskave kažejo tudi na druge ugod-
ne učinke deksametazona, saj izboljšuje
vrednosti dihalnih parametrov med pose-
gom, zmanjša utrujenost in pospeši okre-
vanje po operaciji ter skrajša dolžino hospi-
talizacije (1). Hujši neželeni sistemski učinki
ob enkratni intravenozni uporabi v zgoraj
opisanih odmerkih niso pogosti. Nedavna
metaanaliza je pokazala, da deksametazon
ne povečuje tveganja za nastanek poope-
rativnih okužb, v drugi večji raziskavi so
ugotovili, da poleg tega njegova uporaba ne
predstavlja tveganja za pojav dehiscence
anastomoze, okužbe kirurške rane in krva-
vitve iz slednje ter klinično pomembne
hiperglikemije (1).
Antagonisti nevrokininskih receptorjev
Za profilakso POSB sta registrirana aprepi-
tant in fosaprepitant. Imata dolg razpolovni
čas in sta primerna za preprečevanje pozne
POSB. Fosaprepitant je predzdravilo apre-
pitanta, oba pa sta bolj učinkovita za pre-
prečevanje pooperativnega bruhanja kot
ondansetron. Sta tudi učinkovitejša od neka-
terih zmesi antiemetikov, zato se njuna upo-
raba priporoča pri operacijah, pri katerih je
nujno preprečiti POSB − take so npr. ope-
racije v posteriorni možganski kotanji (1, 23).
380 Meta Gradišar, Jasmina Markovič Božič, Alenka Spindler Vesel Nove strategije obvladovanja …
Znižanje osnovnega tveganja za POSB
lahko dosežemo na več načinov (1). Tveganje
močno zmanjšamo z uporabo področne
namesto splošne anestezije (18). Pri uporabi
splošne anestezije se priporoča uporaba
popolne intravenske anestezije (19). Tveganje
zmanjšamo tudi, če zmanjšamo periopera-
tivno uporabo opioidov, bolniku dovajamo
dovolj tekočine in za dekurarizacijo ne
uporabljamo neostigmina (1, 20, 21).
Farmakološki ukrepi
Po smernicah je pri bolnikih z enim ali več
dejavniki tveganja naslednji ukrep prepre-
čevanje bruhanja z zdravili, tj. antiemetiki.
Poznamo več skupin antiemetikov, njihova
skupna lastnost pa je, da pogosto povzro-
čijo medsebojno vplivanje z drugimi zdra-
vili, zato je pri njihovi uporabi nujna pre-
vidnost (1). V nadaljevanju so navedene
skupine antiemetikov z njihovimi pred-
stavniki in osnovnimi značilnostmi.
Antagonisti 5-hidroksitriptaminskih
receptorjev tipa 3
Zdravila iz te skupine se pri nas uporabljajo
najpogosteje (11). Mednje spadajo ondan-
setron, granisetron, tropisetron, dolasetron,
ramosetron in palonosetron. Najpogosteje
se za preprečevanje POSB uporablja ondan-
setron v odmerku 4 mg iv. 30 minut pred
koncem operacije. Pomembnejši neželeni
učinki te skupine antiemetikov so alergij-
ske reakcije in spremembe v EKG (podalj-
ševanje dobe QT in pojav vrste polimorfne
Tabela 1. Ocena tveganja za pojav pooperativne sla-
bosti in bruhanja (POSB) glede na skupni seštevek
točk po Poenostavljenem Apflovem točkovniku (9).
Skupni seštevek točk Tveganje (%)
0 10
1 20
2 40
3 60
4 80
Antagonisti dopaminskih receptorjev
Proti POSB se pri nas uporabljata drope-
ridol in metoklopramid. Droperidol se
uporablja v odmerku 0,625−1,250mg iv. ob
koncu operacije. Je učinkovitejši od ondan-
setrona, a lahko povzroči podaljšanje dobe
QT in v višjih odmerkih (> 25 mg) nenad-
no srčno smrt. Metoklopramid dajemo
v odmerku 10mg iv. pred koncem operacije,
vendar v tem odmerku ni zelo učinkovit.
V višjih odmerkih dobro preprečuje POSB,
a se hkrati z višanjem odmerkov povečuje
verjetnost pojava neželenih učinkov, kot so
ekstrapiramidni simptomi (1, 23).
Antihistaminiki
V to skupino spadajo tietilperazin, difen-
hidramin in prometazin. Pri nas se upo-
rablja tietilperazin v odmerku 6,5 mg
peroralno ali parenteralno pred koncem
operacije. Podaljša lahko dobo QT, ob intra-
venski uporabi pa je potrebna previdnost,
saj lahko povzroči hipotenzijo (11).
Druga zdravila z antiemetičnim delovanjem
Transdermalni obliž s skopolaminom, gaba-
pentin, pregabalin, midazolam in efedrin se
redkeje uporabljajo v preprečevanju POSB
(1, 11).
V najnovejših smernicah za obvlado-
vanje POSB American Society of Enhanced
Recovery ter Society for Ambulatory
Anesthesia iz leta 2020 po novem pripo-
ročata večstopenjski pristop z dvema anti -
emetikoma iz različnih skupin. Pogosto se
uporablja deksametazon skupaj z enim od
antagonistov serotoninskih receptorjev,
najpogostejši je skupek ondansetrona in
deksametazona (1). Uporabo dveh anti -
emetikov hkrati se priporoča iz več razlogov.
S točkovniki sicer pridobimo oceno tvega-
nja za pojav POSB, vendar ti v svoji oceni
ne upoštevajo vrste operacije, ki lahko vpli-
va na pojav POSB, poleg tega imajo anti -
emetiki pri različnih bolnikih različno izražen
učinek. Raziskuje se že uporaba trotirne
antiemetične terapije pri bolnikih z velikim
tveganjem za POSB (1, 20). Če se pri bolniku
pojavi POSB, se ne glede na prejeto anti -
emetično profilakso priporoča uporaba
antiemetika iz druge skupine, kot je bila
uporabljena za profilakso, razen če je od zad-
njega odmerka antiemetika minilo več kot
šest ur. V tem primeru se priporoča uporaba
zdravila iz skupine antagonistov sero -
toninskih receptorjev ali butirofenonov (1).
Nefarmakološki ukrepi
Poleg standardne farmakološke profilakse
in terapije POSB poznamo tudi nefarma-
kološke ukrepe. Za nekatere izmed njih
zaenkrat še ni zbranih dovolj trdnih doka-
zov o njihovi učinkovitosti, da bi lahko upra-
vičili njihovo vsakdanjo rabo, a kljub temu
obstaja vedno več dokazov, da bi bili ne -
farmakološki ukrepi lahko učinkoviti v pro-
filaksi in terapiji POSB samostojno in še
posebej skupaj z antiemetiki (1).
Tekočinsko zdravljenje
Zadostno dovajanje tekočine je učinkovita
metoda preprečevanja POSB tako v prvih
urah po operaciji kot kasneje. Dosežemo jo
lahko s skrajšanjem trajanja teščosti pred
operacijo in/ali z zadostnim nadomeščanjem
tekočin med samo operacijo (1, 21).
Akupunktura
Tradicionalna kitajska medicina je celosten
medicinski sistem, od katerega se je aku-
punktura kot medicinska panoga najbolj
uveljavila v sodobni medicini. Akupunktura
je proces zdravljenja, ki vključuje vbadanje
tankih igel v akupunkturne točke. Slednje
so mesta na površini telesa, ki imajo ob dra-
ženju zdravilen učinek. Ta mesta so stalna,
večinoma se nahajajo na akupunkturnih
kanalih, nekaj pa jih je tudi izven kanalov.
Vsaka akupunkturna točka ima svojo natan-
čno opredeljeno anatomsko lego, ki jo
moramo natančno določiti, če hočemo dose-
či zdravilne učinke. Lego določimo glede na
anatomske značilnosti, s sorazmernim mer-
jenjem ali s prstnim merjenjem. Delovanje
381Med Razgl. 2022; 61 (3):
akupunkturnih točk predstavlja značilne
fiziološke učinke, ki nastanejo kot posledi-
ca draženja posamezne točke na kanalu. To
vodi do večvrstnih učinkov, ki so področni,
distalni, organski in posebni. Veliko točk ima
svoje posebno pozitivno uravnalno delova-
nje, ki ga ne moremo neposredno razložiti
z ostalimi učinki, izkušnje pa so pokazale, da
uspešno odpravljajo najrazličnejše simpto-
me in znake. Ena od takšnih točk je točka
Neiguan oz. osrčnik 6 (angl. pericardium 6,
PC6), ki poleg uravnavanja ritma srca vpli-
va tudi na zmanjšanje občutka slabosti. Leži
na kanalu osrčnika, in sicer dve širini palca
od upogiba zapestja med kitama mišice pal-
maris longus in mišice fleksor karpi radialis
(24, 25). Nedavna metaanaliza je pokazala, da
se ob draženju PC6 statistično značilno
zmanjša tveganje za pojav POSB in upora-
bo antiemetikov, prav tako je tveganje za
POSB enako, kot če uporabimo običajne
antiemetike (26). Prednost metode je, da
njena učinkovitost ni odvisna od časa vnosa,
saj jo lahko uporabimo tako pred kot po
uvodu v anestezijo (26, 27). Rezultati meta -
analize iz leta 2013 so pokazali, da je isto-
časno akupunkturno spodbujanje več točk
bolj učinkovito kot samo draženje PC6 (27).
Medicinska hipnoza
Medicinska hipnoza je opredeljena kot sta-
nje zavesti z osredotočeno pozornostjo,
zmanjšanim zavedanjem okolja in poveča-
no sugestibilnostjo (28). Več raziskav je
pokazalo, da uporaba te metode v periope-
rativnem obdobju zmanjša stres za bolni-
ka, bolečino in porabo zdravil, skrajša čas
okrevanja in dolžino operacije, izboljša
celjenje kirurške rane in pospeši povrnitev
delovanja črevesja (29, 30). Glede vpliva
medicinske hipnoze in drugih oblik suge-
stije na pojav POSB si izsledki raziskav
zaenkrat nasprotujejo (30, 31).
Aromaterapija
Eden od nefarmakoloških ukrepov, s kate-
rimi so v preteklosti poskušali preprečiti ali
vsaj ublažiti POSB, je tudi aromaterapija,
vendar je bila njena učinkovitost enaka
placebu. Rezultati zadnje metaanalize učin-
kovitosti aromaterapije iz leta 2018 po
besedah avtorjev temeljijo na raziskavah
z rezultati slabe kakovosti, zato je pri nji-
hovi razlagi potrebna previdnost (32).
Drugi ukrepi
Nizki odmerki naloksona intravensko učin-
kovito preprečijo POSB in potrebo po upo-
rabi rešilnih antiemetikov. Učinkovitost
ingverja in višje koncentracije kisika med
operacijo z raziskavami še ni zadostno
potrjena (1).
ZaKLJUČEK
POSB je eden najpogostejših perioperativ-
nih zapletov, ki ga je mogoče z ustreznimi
ukrepi predvideti in v veliko primerih tudi
učinkovito preprečiti. Močno lahko poslab-
ša kakovost pooperativne oskrbe bolnika,
zato ga je pomembno čim bolje preprečevati
in zdraviti. Z leti je vedno več raziskav na
tem področju privedlo do bolj poglobljene-
ga razumevanja mehanizmov nastanka
POSB, odkritja mnogih dejavnikov tveganja
za njegov nastanek in možnosti prepreče-
vanja ter zdravljenja. Zadnje smernice za
zdravljenje za razliko od prejšnjih še bolj
poudarjajo ukrepe za preprečevanje POSB,
torej določitev tveganja in predoperativno
zmanjševanje osnovnega tveganja, in na
novo priporočajo uporabo večstopenjske
farmakološke profilakse pri bolnikih s tve-
ganjem za pojav POSB. Ob tem težave pri
uvedbi novih smernic predstavlja slabo
upoštevanje novih profilaktičnih strategij,
predvsem uporabe dvotirne antiemetične
profilakse, pa tudi pomanjkanje raziskav pri-
merjave učinkovitosti različnih zmesi anti -
emetikov. Novejše in obetavno, a zaenkrat
še slabo raziskano, je tudi področje nefar-
makološkega zdravljenja POSB, kjer bodo
v prihodnosti potrebne dodatne raziskave za
dokaz njegove učinkovitosti in morebitno
uvedbo v vsakdanjo klinično prakso.
382 Meta Gradišar, Jasmina Markovič Božič, Alenka Spindler Vesel Nove strategije obvladovanja …
LITERaTURa
1. Gan TJ, Belani KG, Bergese S, et al. Fourth consensus guidelines for the management of postoperative nausea
and vomiting. Anesth Analg. 2020; 131 (2): 411–48.
2. Horn CC, Wallisch WJ, Homanics GE, et al. Pathophysiological and neurochemical mechanisms of postoperative
nausea and vomiting. Eur J Pharmacol. 2014; 722: 55–66.
3. Slabóst [internet]. Termania: Slovenski medicinski slovar [citirano 2022 Mar 4]. Dosegljivo na: https://www.ter-
mania.net/iskanje?ld=95&query=slabost&SearchIn=All
4. Brúhanje [internet]. Termania: Slovenski medicinski slovar [citirano 2022 Mar 4]. Dosegljivo na: https://www.ter-
mania.net/iskanje?ld=95&query=bruhanje&SearchIn=All
5. Koivuranta M, Läärä E, Snåre L, et al. A survey of postoperative nausea and vomiting. Anaesthesia. 1997; 52
(5): 443–9.
6. Apfel CC, Philip BK, Cakmakkaya OS, et al. Who is at risk for postdischarge nausea and vomiting after ambu-
latory surgery? Anesthesiology. 2012; 117 (3): 475–86.
7. Yates BJ, Catanzaro MF, Miller DJ, et al. Integration of vestibular and emetic gastrointestinal signals that pro-
duce nausea and vomiting: Potential contributions to motion sickness. Exp Brain Res. 2014; 232 (8): 2455–69.
8. Zhong W, Shahbaz O, Teskey G, et al. Mechanisms of nausea and vomiting: Current knowledge and recent
advances in intracellular emetic signaling systems. Int J Mol Sci. 2021; 22 (11): 5797.
9. Apfel CC, Läärä E, Koivuranta M, et al. A simplified risk score for predicting postoperative nausea and vomiting:
Conclusions from cross-validations between two centers. Anesthesiology. 1999; 91 (3): 693–700.
10. Apfel CC, Kranke P, Katz MH, et al. Volatile anaesthetics may be the main cause of early but not delayed
postoperative vomiting: A randomized controlled trial of factorial design. Br J Anaesth. 2002; 88 (5): 659–68.
11. Novak-Jankovič V, Stecher A, Majerić-Kogler V, et al. Standardni operativni postopki kliničnega oddelka za
anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok, Kirurška klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana.
Ljubljana: Klinični oddelek za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok, Kirurška klinika,
Univerzitetni klinični center; 2019.
12. Weibel S, Rücker G, Eberhart LH, et al. Drugs for preventing postoperative nausea and vomiting in adults after
general anaesthesia: A network meta-analysis. Cochrane Database Syst Rev. 2020; 10 (10): CD012859.
13. Macario A, Weinger M, Truong P, et al. Which clinical anesthesia outcomes are both common and important
to avoid? The perspective of a panel of expert anesthesiologists. Anesth Analg. 1999; 88 (5): 1085–91.
14. Veiga-Gil L, Pueyo J, López-Olaondo L. Postoperative nausea and vomiting: Physiopathology, risk factors,
prophylaxis and treatment. Rev Esp Anestesiol Reanim. 2017; 64 (4): 223–32.
15. Shaikh SI, Nagarekha D, Hegade G, et al. Postoperative nausea and vomiting: A simple yet complex problem.
Anesth Essays Res. 2016; 10 (3): 388–96.
16. Myles PS, Leslie K, Chan MTV, et al. Avoidance of nitrous oxide for patients undergoing major surgery:
A randomized controlled trial. Anesthesiology. 2007; 107 (2): 221–31.
17. Roberts GW, Bekker TB, Carlsen HH, et al. Postoperative nausea and vomiting are strongly influenced by
postoperative opioid use in a dose-related manner. Anesth Analg. 2005; 101 (5): 1343–8.
18. Sinclair DR, Chung F, Mezei G. Can postoperative nausea and vomiting be predicted? Anesthesiology. 1999;
91 (1): 109–18.
19. Schraag S, Pradelli L, Alsaleh AJO, et al. Propofol vs. inhalational agents to maintain general anaesthesia in
ambulatory and in-patient surgery: A systematic review and meta-analysis. BMC Anesthesiol. 2018; 18 (1): 162.
20. Jin Z, Gan TJ, Bergese SD. Prevention and treatment of postoperative nausea and vomiting (PONV): A review
of current recommendations and emerging therapies. Ther Clin Risk Manag. 2020; 16: 1305–17.
21. Jewer JK, Wong MJ, Bird SJ, et al. Supplemental perioperative intravenous crystalloids for postoperative nausea
and vomiting. Cochrane Database Syst Rev. 2019; 3 (3): CD012212.
22. Tricco AC, Soobiah C, Blondal E, et al. Comparative efficacy of serotonin (5-HT3) receptor antagonists in patients
undergoing surgery: A systematic review and network meta-analysis. BMC Med. 2015; 13: 136.
23. Ritter J, Flower R, Henderson G, et al. Rang & Dale’s Pharmacology. 9th ed: Elsevier; 2019.
24. Rožman P, Osojnik, J. Tradicionalna kitajska medicina in akupunktura. Ljubljana: Slovensko društvo za
orientalno medicino; 1993.
25. Lu Z, Dong H, Wang Q, et al. Perioperative acupuncture modulation: More than anaesthesia. Br J Anaesth.
2015; 115 (2): 183–93.
383Med Razgl. 2022; 61 (3):
26. Arnberger M, Stadelmann K, Alischer P, et al. Monitoring of meeting abstracts at the P6 acupuncture point
reduces the incidence of postoperative nausea and vomiting. Anesthesiology. 2007; 107 (6): 903–8.
27. Cheong KB, Zhang JP, Huang Y, et al. The effectiveness of acupuncture in prevention and treatment of
postoperative nausea and vomiting – A systematic review and meta-analysis. PLoS One. 2013; 8 (12): e82474.
28. Elkins GR, Barabasz AF, Council JR, et al. Advancing research and practice: The revised apa division 30 definition
of hypnosis. Int J Clin Exp Hypn. 2015; 63 (1): 1–9.
29. Markovič-Božič J, Spindler-Vesel A. Perioperative use of medical hypnosis. Zdrav Vest. 2021; 90 (3–4): 202–7.
30. Schnur JB, Kafer I, Marcus C, et al. Hypnosis to manage distress related to medical procedures: A meta-analysis.
Contemp Hypnosis. 2008; 25 (3–4): 114–28.
31. Kekecs Z, Nagy T, Varga K. The effectiveness of suggestive techniques in reducing postoperative side effects:
A meta-analysis of randomized controlled trials. Anesth Analg. 2014; 119 (6): 1407–19.
32. Hines S, Steels E, Chang A, et al. Aromatherapy for treatment of postoperative nausea and vomiting. Cochrane
Database Syst Rev. 2012; 18 (3): CD007598.
Prispelo 7. 3. 2022
384 Meta Gradišar, Jasmina Markovič Božič, Alenka Spindler Vesel Nove strategije obvladovanja …