Oopisi. Iz mariborske okolice. (Seidlnova skrb za uboge). Ako bi drugi ljudje večega usmiljenja do ubogih ne imeli, kakor g. Seidl, bi se jim pač slabo godilo. Prisiliti je hotel nekdaj t Maiiboru srenjske predstojnike, ko so bili iz celega okraja pred nja mogočnostjo zbraiii, da mora vsaka srenja imeti svojega beriča, ki bi tuje berače alj _petlarje" izganjal. *) Rekel je tudi, da, ako si kteia srenja noče najeti beriča, bode ou sam 300 gld. doklade srenjski kasi naložil, in 8 tem srenje prisilil, da si postavijo beričev. V Kamci je že vsem stirim srenjam beriča posilil, tako pa ima vsaka srenja pri sedanjih slabih letinah po 70-80—90—100 gld. več plačila. (Tukaj opomnimo vse druge srenje, naj se ne zjedinijo po Seidlnovih mubah, ker bi se jim boljše ue zgodilo.) Srenje v Kamci sicer še niso .zedinjene, vendar imajo vse štiri zdaj enega beriča. Svojo veliko skrb do ubogih je g. Seidl kot oskrbnik nbozih alj _Armenvater" zopet kaj lepo dokazal. Kamška faia ima premoženja ubogih blizo 10.000 gld. Od kod toliko piemoženja? Od pokojnih župnikov in cerkve; rajni župnik Otiš je sam za uboge 6000 gld. sporočil. Od liberalcev ni v ubožui kasi ne krajcarja. Ker se od nekterih stotin le 3 prooeuti plačujejo, se razdeli vsak mesec 30—35 gld. med nboge. Oskrbniki ubogih imajo po drugod ključe od ubožne kase, v Kamci je pa -strah" sam ključ in vse. G. Seidl je potegnil pred 1. okt. v Gradec, odnesel ključe, ubožne kase pa nikomur ni izročil, tako da bi dne 1. oktb. ubogi, ki na svoje krajcarje željno čakajo, ničesar ne bili dobili, ko bi se g. župnik in drugi ljudje ubogib ne bili usruilili. Takošni neredi se le v strabovem pašaliku goditi zamorejo. Kako bi se le godilo, ko bi sirotiuski zavod cel6 v njegovih rokah bil! Gotovo bi morali ubogi večkrat prste lizati, preden bi se Seidlnovi milosti poljubilo, njim razdeliti, kar so jim cerkev in župniki sporočili. Kolikor slišimo, se v njegovi srenji največ pokrade. Grozdje zginja, ker še cel6 za _cterjaL' (stražnika pri vinogradih), ni skrbel, dasi je malo v vinogradib iu bo se to zginolo. Krade se vino, krompir, špeh, kakor 7. oktobra pri Kogaru. Kakor se pripoveduje, je nekdo v kamški srenji cel6 slivo podrl, da je ložej slive pobral. Od kod toliko tatvine ravno v Kamci, kder županuje mož, ki vedno predigova, da že zamorejo srenje same za varnost skrbeti iu policijo zvrševati? Veste kaj, g. Seidl, če se morda le vas tatovi in potepubi boje, ker imate korajžo, bi bilo najboljše, da odložite vse poslaaske poslove iu lepo doma v kanceliji ostanete in beriča komandirate. Tako bi vsaj vzgled dali, kako da se policija na kmetib zvrsiuje. — *) Tako res nova postava od 12. marc. 1873 veleva. Vredn. Iz Artič 11. okt. (Maček namesto človeka zavdan.) Čudna dogodba se je tukaj zgodila 1. t. m. J. Z., ki se je letos pred postom oženil, ter je z svojo ženo prar zadovoljno živel, je imel vendar vranjo družico na svoji strani. Omenjeni dan, ko je nekaj težakov imel, je namreč žena za večerjo štrukljev skuhala, dva je pa peči djala, kar se jim je nenavadno zdelo. Po večerji ponudi možu enega, sebi pa odloči druzega. Mož nekoliko použije, ker mu pa ni bilo prav po godu, dene štrukelj nekoliko na pec in gre spat. Ko drugo jutro vstane, ga hudo vije in začne strašno bljuvati; na izmečkih vidi, da je obilno arzenika vmes, kterega pobere in pokaže nekaterim sosedom, vso stvar pa misli zatajiti. Ko se pa vendar razglasi, pride tudi preiskavni šodniji do znanja. Ono polovico štruklja, ki ga je na peč dejal, zvoha maček, ga požie, pa tudi precej pogine. Ko pride preiskavna sodnija stvar preiskavat, je mačka vzela in v Gradec poslala. Žena je že pri preiskavni sodniji v Brežcah v zaporu. Iz kakega namena da je to hudobijo storila, ne vemo; prav čudno se nam pa zdi, da se njeni starši hudujejo nad svojim zetom, zakaj da ni to reč zamolčal, mesto da bi njo posvarili. To je lepa izreja otrok, da se hudobnežem še potuba daje. Posebno pa obžalujemo, da se je ravno v naši vasi v dolenji Pohanci, zdaj dvakrat zaporedoma kaj tacega zgodilo. Pred tremi leti je ženska M. R. tudi arzenika v juho vrgla neki 6tari žeaici, ktero bi bila zaradi njenega užitka rada iz sveta spravila, pa k sreči se ji tudi ni posrečilo; žeaica še živi. M. R. je pa obsojena na pet let težke ječe. Opomniti pa moram, da te dve lmdobni ženski niste domači rojakinji. M. R. je roiena iz reihenberške fare, a Z.—kova žena iz dobovske fare. Gabrje pri Celju. (Napredek tu, nazadek tam). Pod celjsko okolico spadajoča vas Gabrje se je v zadnjih tlveh letih zdatno povekšala v stavbinem oziru. Zidajo in zdelujejo se ravnokar štiri biše štirih naseljencev, kteri so si zemljišee od ondotnega kmetovalca kupili in za zidanje svojih stanovaaj ga obrnili. Za leto, kakor se sliši, jih še bo vee iz stal se vzdignilo. V obližji imeaovaaih poslopij, kakor tudi v vasi Gabrje, se stavi in vrši c. k. cia-tovarna, ki bode po dokončani stavbi s svojirai visokimi dimniki in nmogoterimi poslopji, kterih je dozdaj osem, okolico ino mesto lepšala in povekševala, trgovinstvo pa podpirala. Zares dobro delo za vsakdanje ljudstvo, kajti po I tovarnah se jib tisoč in tisoč z vsakdanjim delom preživi; da bi le tudi tovorniki prehitro ne pozabili na Njega, čigar roka nam vse potrebno deli; ali žalibog smo prepričani, da tovorniki za pobožno, kršansko življenje malo raarajo. Bridko čutijo žalostao osodo, ktera je zadela to leto tovavne in tudi ruduike, v kterih se le malo dela, ali pa celo nič. Bog daj, da bi se skoro na bolje obrnilo! Dokler pa Boga ne spoznamo Gospoda nebes ino zemlje, nam boljšega pričakovati ni.