ZBDS Zveza bibliotekarskih društev Slovenije Komisija za Copove nagrade in priznanja OBVESTILO Komisija za Copove nagrade in priznanja je na svoji seji dne 19.6.2006 sklenila, da razpisa za podelitev Copovih diplom in priznanj v letu 2006 ne bo. Obrazložitev Copove nagrade se podeljujejo za izjemne strokovne dosežke in imajo ugled v strokovni javnosti. Po pravilniku o podeljevanju Copovih diplom in priznanj se ta praviloma podeljujejo na zasedanjih skupšcine ZBDS, izjemoma pa tudi ob drugih priložnostih. Doslej so se dolocila pravilnika upoštevala in nagrade so se podeljevale na skupnih posvetovanjih ZBDS. Komisija meni, da je zaradi ohranitve ugleda in podpore v širši strokovni javnosti velikega pomena, da ostane podelitev nagrad vezana na skupno posvetovanje ZBDS. Zato razpisa za Copove diplome in priznanja ne bo v letu 2006, ampak v 2007, ko je predvideno skupno posvetovanje ZBDS. Lep pozdrav Predsednica komisije Mag. Anamarija Rožic, dr. med. BIBLIOBUSI ZA PRIHODNOST 14. srecanje potujocih knjižnicarjev 30.6. - 1.7.2006, Ljubljana Potujoce knjižnicarstvo ima vsaki dve leti svoj praznik - srecanje vseh slovenskih biblobusov. Minula leta smo se srecali v Ljubljani, Bledu, Postojni, Murski Soboti, Mariboru, Kopru, Kranju, Ptuju, Idriji, Crnomlju, Metliki, Sežani, Slovenski Bistrici. Letošnje 14. srecanje je bilo v Ljubljani, predvsem zato, da bi opozorili na slabo stanje in dotrajanost ljubljanskega bibliobusa in nujnost zamenjave z novim. V petek, 30.6. je bilo na parkirišcu Mercator Centra Ljubljana v Šiški obiskovalcem ves dan na ogled vseh 12 knjižnic na kolesih - 10 biblobusov in 2 kombija. Za informiranje obiskovalcev so na bibliobusih poskrbeli študentje bibliotekarstva. V dopoldanskem casu smo organizirali predstavitvene stojnice KOŽ-evih servisov in oglede potujocih knjižnic za otroke iz okoliških vrtcev in šolarje, ki so bili v pocitniškem varstvu Zveze prijateljev mladine. Imeli so možnost glasovanja za najlepši bibliobus in ker je vsak zase pisan in svojevrsten, so se otroci odlocili, da so vsi bibliobusi najlepši. Istocasno je v Plesnem Mestu potekalo strokovno posvetovanje potujocih knjižnicarjev. Zbranih je bilo približno 60 udeležencev iz Slovenije in Hrvaške. Osrednja tema je bila bibliobusi za prihodnost, svoje referate in razmišljanje so nam predstavili: dr. Silva Novljan (NUK), dr. Marija Šegota Novak (Gradska knjižnica Rijeka), Boris Jukic (Knjižnica Franceta Bevka, Nova Gorica), Boris Zgonc (Knjižnica Otona Župancica- Potujoca knjižnica), Viljem Leban (Osrednja knjižnica Kranj). Na osnovi tega, kar je bilo mogoce slišati na strokovnem posvetovanju, bi težko rekli, da obstaja enotna pot razvoja za slovenske potujoce knjižnice. Vizije za potujoce knjižnicarstvo so zelo razlicne in pogledi se na nekaterih tockah razhajajo. Izpostaviti velja komentar mag. Jelke Gazvoda z Ministrstva za kulturo, ki je poudarila, da za potujoce knjižnice ne bi smela veljati ista merila kot za stacionarne knjižnice. Bistvo potujocih knjižnic je prav v tem, da s knjižnim in neknjižnim gradivom oskrbujejo bralce v primestnih okoljih, posebnih sredinah in oddaljenih vaseh. Obicajno so to zelo majhne, izpraznjene vasi, kjer skupaj ni vec kot 10 prebivalcev, zato se statisticno težko merijo z ostalimi knjižnicami, ko gre na primer za: število rednih uporabnikov, novo vpisanih clanov, itd. Potujoce knjižnice imajo kljub temu veliko vlogo pri širjenju bralne kulture, opismenjevanju, izobraževanju uporabnikov in ne nazadnje - dolgorocno priskrbijo maticni knjižnici kakšen odstotek novih, rednih bralcev. Slika 1: Tudi otroci so si z veseljem ogledali bibliobuse Pokazalo se je tudi, da pri nakupu novih vozil potrebujemo njihove tehnicne specifikacije in zato moramo vzpostaviti sodelovanje vseh, ki delajo na potujocih knjižnicah. Priprava tehnicnih standardov je naslednji korak, ki ga bo pripravil Center za razvoj knjižnic s pomocjo Sekcije za potujoce knjižnice ZBDS. Strokovno srecanje smo zakljucili s skupnim druženjem in glasovanjem za najlepši slovenski bibliobus v letu 2006. Po mnenju obiskovalcev in udeležencev srecanja je ta naziv pripadel potujoci knjižnici iz Maribora. Za nagrado so dobili priznanje in brezplacen dostop do Knjižnicarskih novic. Mercator je vsakemu bibliobusu izrocil tudi kompletno M - knjižno zbirko in tako vse obogatil z izvodom obveznega ctiva za osnovnošolce. Slika 2: Notranjost knjižnice na kolesih V soboto, 1.7.2006 smo se s po dvema potujocima knjižnicama podali v pet vecjih krajev, ki jih obiskuje ljubljanski bibliobus. Bralce smo seznanili z delovanjem potujocih knjižnic drugod po Sloveniji in jim pokazali kakšni so dobri in sodobni bibliobusi. Odzivi na srecanje so bili s strani udeležencev zelo pozitivni, zato lahko zapišem, da je Knjižnica Otona Župancica v sodelovanju z ZBDS Sekcijo za potujoce knjižnice in s pomocjo Mercatorja organizirala dobro in korektno srecanje in s tem ohranila tradicijo "potujocih srecanj". Srecanjem smo letos dodali še prvo številko Potujocih novic, ki bodo predvidoma izhajale dvakrat letno in jo bodo brezplacno prejele vse splošne knjižnice. Barbara Cesar predsednica Sekcije za Potujoce knjižnice ZBDS SPLOŠNE KNJIŽNICE RASTEMO SKUPAJ skupna delavnica tima OOK in osrednjih knjižnic Zrece, 21. - 22.junij 2006 Tece tretje leto odkar v Sloveniji živi nova organiziranost knjižnicne mreže. Z imenovanjem osrednjih obmocnih knjižnic so se pokazale nove priložnosti, obenem pa se odpira kar nekaj vprašanj in dilem Tim OOK, ki ga sestavljajo direktorji in regijski koordinatorji iz osrednjih obmocnih knjižnic, je lani oblikoval dokument Poslanstvo in vizija OOK, za katerega pa ne želi, da predstavlja le vizijo obmocnih knjižnic, ampak ga želi pregledati in dopolniti skupaj z vsemi knjižnicami, saj le regijske mreže kot celote lahko dosežejo pricakovane in nacrtovane cilje. Ob vsakodnevnem sodelovanju se marsikdaj srecamo z razlicnimi pricakovanji in željami. Te razlike lahko prinesejo novo vrednost, lahko pa medsebojno sodelovanje otežijo ali celo onemogocajo. Prav zato se je tim OOK odlocil, da pripravi srecanje in delavnico skupaj z vsemi splošnimi knjižnicami, na kateri bomo odkrito in naravnost spregovorili o sodelovanju. Pri delu v skupinah je vsak udeleženec imel priložnost izraziti svoj pogled na skupno delo. Cilji delavnice so bili: • spoznati prednosti in priložnosti nove organiziranosti mreže splošnih knjižnic, • graditi partnerski odnos med OOK in osrednjimi knjižnicami, • razjasniti medsebojna pricakovanja in možnosti, • doseci skupno razumevanje dokumenta Poslanstvo in vizija OOK in ga nadgraditi, • dogovoriti se, kako novo organiziranost živeti v praksi. Vsebino delavnice in njene cilje je pripravila delovna skupina regijskih koordinatorjev: Irena Škvarc, Klementina Kolarek, Vitjan Petrinja, Aleš Klemen in Breda Karun. Delavnico je moderirala Jelka Lavrih iz podjetja Team Training. Delavnica je bila razdeljena na vsebinske sklope, ki so se povezovali in nadgrajevali. 1. Naša organiziranost pod drobnogledom / Povzetek SWOT analize Kvalitete in priložnosti Naloge in odgovornosti OOK so formalno opredeljene in taka organiziranost daje osnovo za enakomeren razvoj knjižnicarstva med regijami in znotraj regij. Z jasnimi in skupnimi cilji se presega razdrobljenost. Nacin organiziranosti spodbuja skupne projekte in izmenjavo dobre prakse. S slogo in povezovanjem se krepi moc, ugled in pomen vseh knjižnic. Daje možnost za standardizacijo IKT razvoja in poslovanja. Slabosti in nevarnosti Zaradi nacina financiranja OOK je dolgorocno planiranje vprašljivo. Delitev knjižnic na dve skupini je lahko nevarna, saj lahko pomeni vrednostno delitev. Situacije v posameznih regijah so zelo razlicne, nekatere OOK še ne izpolnjujejo svoje funkcije. Lahko pride do fomalizma – OOKji izvajajo naloge samo zaradi formalnih razlogov, ne zaradi potreb v regiji. Število knjižnic v posameznih regijah je zelo razlicno, od 2 do 13. 2. Medsebojna pricakovanja Osrednje knjižnice od osrednjih obmocnih - obojesmerni pretok informacij, - skupno nacrtovanje dejavnosti, - vzajemno sodelovanje, posebej pri skupnih projektih, ki odražajo potrebe cele regije, - strokovno sodelovanje in redno obvešcanje o novostih na knjižnicarskem podrocju, - organizacija rednih sestankov, izobraževanj, usposabljanj, - oblikovanje še boljših konzorcijskih nakupov elektronskih virov, - brezplacna medknjižnicana izposoja v vseh regijah, - oblikovanje zbirk za posebne skupine uporabnikov na nivoju regij, - koordinacija domoznanstva, - skupno oblikovanje dolocenih strokovnih segmentov na nivoju obdelave gradiva. Osrednje obmocne knjižnice od osrednjih - spoštovanje pravil dobre komunikacije, (odzivanje, povratne informacije), - poznavanje potreb v svojih lastnih lokalnih okoljih, - sodelovanje v regijskih delovnih skupinah, pripravljenost za sodelovanje v projektih, - posredovanje pobud, seznanjanje s problemi, - sodelovanje pri izgradnji poenotenega informacijskega sistema in poslovanja, - sodelovanje pri pripravi analiz stanja in iz tega izhajajoce strategije dela v regijah. 3. Komuniciranje in informiranje med OK in OOK - redni sestanki v regiji / obvešcanje o razpisih, novostih, obravnava letnega plana dela in porocil, - pošiljanje zapisnikov sestankov tima OOK vsem knjižnicam v regiji, - tematska srecanja, izmenjava dobre prakse, - povabila v knjižnice, - spletna stran, forum, objava informacij, - strokovne ekskurzije. 4. Obravnava dokumenta Poslanstvo in vizija OOK Dokument je sprejemljiv, dovolj široko zasnovan in uresnicljiv. Predlaganih je nekaj konkretnih popravkov in dopolnitev, ki jih bo obravnavala posebej za to imenovana delovna skupina v sestavi: Lado Planko, Aleš Klemen, Milena Garantini, Vesna Horžen, Metka Kovacic, Breda Podbrežnik, Branka Golob, Breda Karun. Skupina se bo sestala septembra v Kopru. Sklice jo Breda Karun. 5. Ocena delavnice Po zakljucku delavnice so udeleženci v kratki anketi povedali kakšna so bila spoznanja in rezultati delavnice, kaj je bilo dobro in kaj slabo. Kljucne besede, ki se ponavljajo v vseh mnenjih so: partnerstvo, sodelovanje, komunikacija. Najpomembnejša spoznanja in rezultate delavnice lahko povzamemo z enim od odgovorov: Veliko smo govorili o pomembnih stvareh kot so partnerstvo, sodelovanje, komunikacija. Zdaj moramo vse to resnicno zaceti ŽIVETI. Pa še tole – OOK živi in deluje samo v sodelovanju z OK. Kot ena vecjih pomanjkljivosti pa je bilo veckrat omenjeno nesodelovanje vseh knjižnic. 6. Zakljucki Ce na koncu ocenimo v kakšni meri so bili doseženi cilji, lahko zakljucimo, da: - smo definirali prednosti in slabosti organiziranosti mreže splošnih knjižnic, - zaceli graditi mostove med knjižnicami znotraj regij in med regijami ter vzpostavljati partnerske odnose, - smo dovolj natancno definirali medsebojna pricakovanja, - dosegli skupno razumevanje dokumenta Vizija in poslanstvo OOK in se dogovorili kako ga dopolniti, - smo ugotovili, da je vse kar smo se dogovorili, treba zaceti uresnicevati v praksi, nacin in metode pa bo potrebno dolociti v vsaki regiji posebej. Skupna srecanja, kot je bilo to v Zrecah, organiziramo vsakih nekaj let. V letu 2007 zato vsaka regija organizira delavnico/srecanje, na kateri doloci strategijo razvoja obmocnosti v regiji. Breda Karun Narodna in univerzitetna knjižnica SPODBUJEVANJE BRANJA ODRASLIH V KNJIŽNICI IVANA POTRCA PTUJ Veliko je slišati o nezavidljivi bralni kondiciji in posledicni, domala sramotni funkcionalni malopismenosti odraslih v Podalpju. Predšolcem in šolskim otrokom je ponujenih veliko utecenih bralnih spodbud, a te žal nimajo daljnosežnih ucinkov, saj že po drugem triletju osnovnošolci ne segajo po ctivu kot bi si želeli, da ne govorim o "srednji generaciji", ki venomer toži o pomanjkanju casa za branje. Pravzaprav je obcutiti neko neskladje med bralno jamrarijo, ucinki branja in izposojo knjig v knjižnicah. Le-tem, ce sodim po pocitniško izpraznjenih policah prostega pristopa v mladinskem in študijskem oddelku osrednje obmocne knjižnice na Ptuju, bralcev ne manjka. Tudi založnikom in knjigarjem ne gre povsem verjeti, ko se pridušajo cez klavrne knjižne nakupe Slovencev, saj založbe ne zmanjšujejo nove knjižne naslove in se ne trudijo s kvalitetnim marketingom, ki bi moral biti zastavljen v sodobni mreži osnovnih celic knjižne prodaje. Pri tem mislim na prostorsko in kadrovsko vrednost slovenskih knjigarn, ki je - roko na srce - dalec za enakimi parametri knjižnicarske stroke. (Ceprav se zdi, da tudi zagon sodobnih trendov v knjižnicah polagoma izgublja nalet, saj sami knjižnicarji nihajo med novimi tehnologijami in klasicnimi nosilci informacij in se nekako ne morejo odlociti, ali je temelj knjižnic še knjiga, ali je glavna "virtualnost".) Kakor koli že, v knjižnici na Ptuju so se domislili dveh bralnih spodbujanj odraslih: bralne znacke za odrasle in poletnih bralnih teras. Bralna znacka za odrasle 2006 Bralna znacka za odrasle je bila sprva namenjena osnovnošolskim uciteljem (22 osnovnih šol je na Ptujskem), ki jim je bil ponujen seznam izbranega branja. Zajemal je predvsem kvalitetno novo leposlovje za najstnike, da bi ucitelji skozi zgodbe spoznavali današnjo mladež, hkrati pa bi obudili spomin na lastne šolske bralne poti in bili vzor knjigoljubja svojim ucencem. Akcija je tekla s pomocjo šolskih knjižnicarjev; ti so še desetletje pozneje odlocilni sodelavci BZ za odrasle, ki je prešla na vse zaposlene na šolah, zadnji leti je seznam sestavljen po meri odraslih uporabnikov splošne knjižnice in ga tvorijo kvalitetna leposlovna dela domacih in tujih avtorjev, nove in stare (pozabljene) knjige s poudarkom na domacih literarnih nagrajencih, odlicni poeziji in slikanicah. Bralna znacka zacenja ob aprilskih knjižnih praznikih in zakljucuje 20. novembra, na dan splošnih knjižnic, s pravljicami in literarnim vecerom. Minulo leto je 74 odraslih prejelo knjižne nagrade, ki jih bodo tudi letos pripravili v založbi Mladinska knjiga in založništvu Piano iz Ljubljane (info: liljana.klemencic@ptu.sik.si, jozica.sajko@ptu.sik.si) Poletne bralne terase 2006 Akcija je oblika sodelovanja med knjižnicarji in knjigarji na Ptuju ter je bila zastavljena pred šestimi leti, poteka pred Knjigarno Mladinska knjiga Ptuj in vabi k drugacnemu preživljanju sobotnih dopoldnevov. Obiskovalcem letošnjih teras, ki so potekale od 17. junija do vkljucno 15. julija, je bilo ponujeno druženje z letošnjo dobitnico desetnice Janjo Vidmar, skrivnosti numerologije je razkrival Dan Sovina, predstavljena je bila Ptujska knjiga (Ljubljana: Slovenska matica, 2006), Vse ljubezni so nenavadne (Maribor: Litera, 2006), dopoldanska branja, knjižne predstavitve, literarne klepete, pravljicarjenje, je zakljucila pesnica Barbara Gregoric Gorenc. Slika 1: Motiv z vabila na poletno bralno teraso Vsaka terasa je bila pospremljena s pravljicami, izbrane knjige je bilo moc kupiti s popustom, jutranje napitke so stregli iz bližnje gostilnice Perutnina. Na PBT 2006 je bilo kljub komaj znosni vrocini in skromnem prostoru okoli 200 obiskovalcev (redni in mimoidoci), ki so prisluhnili tudi kitaristu Davidu Hojsaku. Obe obliki dejavnosti dosegata zastavljene cilje: spodbujanje branja, dvig knjižnicnega clanstva, seznanjanje s knjižnimi novostmi in knjižnicarsko dejavnostjo, prisotnost knjižnicarske stroke izven meja maticnih ustanov, spoznavanje domacih avtorjev, dvig priljubljenosti poezije in ozavešcanje pomena kvalitetnih slikanic med bralstvom, združujeta ponudnike branja... Liljana Klemencic Knjižnica Ivana Potrca Ptuj VISOKOŠOLSKE IN SPECIALNE KNJIŽNICE ZGODOVINSKI ZAKLADI IN SODOBNO DELOVANJE RIMSKIH KNJIŽNIC Strokovna ekskurzija slovenskih specialnih in visokošolskih knjižnicark in knjižnicarjev 25. – 28. maj 2006 Pravijo, da vse poti vodijo v Rim. No, nas je pot v udobnem avtobusu mimo Benetk in Bologne vodila skozi gricevnato toskansko pokrajino, posuto z rdecim makom. Neopazno smo prešli v prav tako gricevnato in razgibano, z vinogradi posajeno Umbrijo, ki jo pogosto imenujejo tudi dežela svetnikov. Pripisujejo ji nekakšno misticnost, saj tu prevladuje predvsem duhovni mir. Morda ravno zaradi tega, ali pa le slucajno, od tod izvirajo mnogi svetniki, med njimi sv. Francišek in sv. Valentin. Vozili smo se skozi množico manjših mest in raztresenih vasic in prispeli do vznožja Orvieta, nekdanje strateške obrambne tocke pred Rimom. Tu se nam je pridružil naš simpaticni vodic Uroš Urbanija. Skozi celotno ekskurzijo nas je s svojimi zanimivimi pripovedmi vodil skozi razlicna obdobja v zgodovini, ki jih je spretno popestril z mnogimi zgodbami in anekdotami. Na vrh vulkanske pecine, na kateri stoji Orvieto, smo se povzpeli z zobato železnico in nehote se je sprožil niz komentarjev na ljubljanske nacrte za vzpenjaco na Grad. Pogled v globino nas je ob spremljavi vodicevega glasu hitro preusmeril v preteklost, v cas spopadov med cesarjem in papežem. Ogledali smo si impozantni vodnjak sv. Petra, ki ga je med leti 1527 in 1533 med obleganjem Rima dal zgraditi papež Klement VII, da bi mestu Orvieto zagotovil oskrbo s pitno vodo. V njegove globine smo se spustili po 248 spiralno zavitih stopnicah, po katerih so vodo nekdaj tovorili konji. Bolj ali manj zadovoljni s svojo kondicijo smo se še sprehodili po starem mestnem jedru. V domišljiji smo sledili romanju ceškega duhovnika Petra v Rim. Na pot se je podal, da bi si utrdil vero. Med vracanjem iz Rima je v Bolseni daroval mašo, med katero je iz hostije pricela na mašni prt kapljati kri. Duhovnik je bil tako pretresen, da je umrl. V spomin na ta dogodek je v Orvietu zrasla velicastna katedrala, ki jo mnogi uvršcajo med najlepše primere gotske arhitekture v Italiji. Že podatek, da je pri gradnji sodelovalo 33 arhitektov in 152 kiparjev (med njimi Arnolfo di Cambio), ter da so procelje gradili 300 let, nas navdaja s spoštovanjem. Nekaj casa smo posvetili še cisto tuzemskim potrebam, nekaj malega prigriznili, si privošcili odlicni italijanski sladoled… in nadaljevali pot do Rima. Naslednje jutro nas je vodic popeljal skozi avtenticni vrvež rimskega vsakdana. Doživeli in preživeli smo vožnjo v prenatrpanem metroju. Komaj smo dihali, v službo hiteci Rimljani pa so mirno brali casopis. Na sreco smo si lahko kmalu oddahnili na Španskih stopnicah, ki žal tisto jutro niso bile okrašene s cvetjem. V zameno pa nam je jasno in soncno vreme omogocilo cudovit razgled na mesto. Sledil je strokovni ogled Senatne knjižnice. Prijetno okolje Senatne knjižnice, kjer se tradicionalno prepleta z modernim Po rutinski varnostni kontroli smo se udobno namestili v svetli in prostorni dvorani senatne knjižnice (La Biblioteca del Senato della Repubblica »Giovanni Spadolini«, www.senato.it . Biblioteca). Vodja knjižnice Sandro Bulgarelli nam je namenil uvodni pozdrav in besedo predal mlajši kolegici. Ta je v tekoci anglešcini na kratko predstavila zgodovino knjižnice in uspešno izpeljani projekt digitalizacije. Slika 1: Sprejemna dvorana Senatne knjižnice Knjižnica je bila ustanovljena leta 1848, ko je bil sedež Senata v Torinu. Skozi daljše obdobje si je pod razlicnimi politicnimi in kulturnimi vplivi izoblikovala današnjo identiteto in se fizicno preselila v prestolnico Italije. Leta 1900 se je locila od arhiva Senata. Od takrat Arhiv hrani arhivsko dedišcino in aktualne dokumente Senata, knjižnica pa se je usmerila na podrocje politicne in zakonodajne zgodovine. V njenih fondih najdemo specialne zbirke, kot so zbirka lokalne zgodovine, zbirka statutov, zakoniki starih italijanskih državic. Ko je knjižnica poleti 2003 dokoncno uredila nove prostore v palaci nekdanjega samostana Minerva v Rimu (sv. Maria sopra Minerva), je odprla svoja vrata javnosti. Po zamisli politika Giovannija Spadolinija iz leta 1991 zdaj skupaj s knjižnico Casanatense (Biblioteca Casanatense, www.casanatense.it) in Knjižnico poslanske zbornice (Biblioteca della Camera dei Deputati, www.camera.it . Biblioteca) tvori center kulturnega dogajanja v srcu glavnega mesta. Tako sta v letošnjem aprilu Senatna in Knjižnica poslanske zbornice na Svetovni dan knjige in avtorskih pravic in v pocastitev Torina kot svetovne prestolnice knjige prevzeli pobudo za promocijo "odprtih vrat". Organizirali sta dopoldanske in popoldanske vodene oglede obeh knjižnic. Posebna znacilnost Senatne knjižnice je njena prostorska postavitev. Razdeljena je na vec manjših tematskih sob. Knjižne police ali omare za revije so razporejene ob stenah, po sredini prostorov pa so namešcene citalniške mize z možnostjo dostopa do svetovnega spleta za prenosne racunalnike, oziroma racunalniška delovna mesta. Uporabnik se v tem rustikalnem okolju s premišljeno vkomponirano moderno tehnologijo pocuti kot v domaci knjižnici. Slika 2: Senatna knjižnica V želji, da bi se cim bolj približala javnosti, Senatna knjižnica vzporedno z izgradnjo zbirk posveca veliko pozornosti razvoju novih orodij. Z uspešnim projektom digitalizacije je omogocila vpogled v zgodovinsko in politicno dedišcino Italije in marsikomu olajšala delo pri pripravi seminarskih ali projektnih nalog, pri zgodovinskih raziskavah mest in podobno. Omogoca brezplacni dostop ne glede na to, iz katere lokacije poteka vpogled v podatke. O svojih bogatih fondih izdaja tudi knjige, kot sta na primer La storia dei comuni Italiani nella Biblioteca del Senato : statuti e libri antichi di storia locale dal XIII al XIX secolo, 2004, in L'Italia del Risorgimento : giornali e riviste nelle raccolte della Biblioteca del Senato (1700–1918), 1998. Senatna knjižnica je za zunanje obiskovalce odprta od ponedeljka do petka med 9h in 19.30 ter v soboto od 9h do 12.30. Študentom in raziskovalcem je omogoceno delo v citalnicah, kjer imajo dostop do lokalnih katalogov in nadzorovan dostop do zunanjih specializiranih podatkovnih zbirk. Slika 3: Senatna knjižnica Bogat fond 600.000 enot monografij ter 3.000 naslovov periodike in 500 naslovov casopisov je dostopen preko dveh racunalniških katalogov: • tekoci katalog (1994–): vkljucuje vse monografije pridobljene po letu 1994, celotno zbirko periodike in casopisov ter omogoca razlicne nacine iskanja in ažurno obdelavo dospelega gradiva. Tekoci katalog deluje na platformi Aleph podjetja Ex Libris Ltd. (www.exlibrisgroup.com). • zgodovinski katalog (1848-1999): retrospektivni katalog digitaliziranih dokumentov, ki so digitalizirani po posameznih listih ali volumnih in urejeni po obliki. Iskanje je omogoceno z brezplacnim spletnim iskalnikom. Digitalizacija je bila izvedena s programom ActaNet podjetja AdActa Srl. (www.adactanet.it). Rimske znamenitosti Senatna knjižnica se nahaja v neposredni bližini Panteona, enega najslavnejših spomenikov rimske umetnosti, zato smo si vzeli nekaj casa za ogled. Nekdaj je bil tu tempelj, posvecen vsem (glavnim) bogovom, nato je dal cesar Hadrijan zgraditi Rimski Panteon (118–125 n.š.), arhitekt in prvotno ime zgradbe pa sta do danes nepoznana. Dejstvo, da so ga v kršcanski dobi spremenili v cerkev, ga je prav gotovo pomagalo ohraniti vse do današnjih dni. Po predahu med umetninami Berninija in Borrominija ter med živimi umetniki, ki danes ustvarjajo na trgu Piazza Navona, smo si privošcili še nekaj italijanske kulinarike in se nato odpravili na sprejem k slovenskemu veleposlaniku v Vatikanu, prof. dr. Ludviku Toplaku. Sprošceno vzdušje in odlicni piškoti so pripomogli, da smo si nabrali moci za obisk Vatikana. Pri utiranju poti skozi gneco na Trgu svetega Petra, kjer je prostora za 300.000 ljudi (ceprav jih je pogosto še vec), so se jutranje izkušnje z metroja izkazale za zelo koristne. Ko smo se v strnjeni koloni pocasi pomikali vzdolž stebrišc iz 284 dorskih stebrov, od katerih je vsak visok 18,3 metra, smo se uspešno postavili po robu celo takticnemu prehitevanju japonskih turistov. V pravi poletni vrocini smo se pocasi pomikali do bazilike, nad nami je bdelo 140 kipov svetnikov, po slušalkah pa je vodicev glas vztrajno opozarjal na smer gibanja ter nas zasipal z zgodovinskimi podatki in zgodbami. Na vatikanskem gricu je prvotno stala paleokršcanska cerkev iz 4. stoletja, ki jo je na mestu smrti sv. Petra dal zgraditi Konstantin Veliki, prvi kršcanski rimski cesar. Sedanjo baziliko so po Bramantejevem nacrtu zaceli graditi leta 1500, a so delo kmalu prekinili in leta 1547 nacrt delno dopolnili. Kasneje je bil za glavnega arhitekta izbran Michelangelo, ki je zasnoval kupolo ter nekoliko spremenil prvotne nacrte. Nastala je cerkev neverjetnih dimenzij, z ladjo dolgo 218 metrov, kupolo široko 42 metrov in visoko 135 metrov (merjeno s trga). Danes se med najvecjimi cerkvami na svetu uvršca na drugo mesto in nedvomno navdušuje obiskovalce s svojimi izjemnimi dimenzijami in neprecenljivimi umetniškimi zakladi. Misticnost posvecenega prostora pa se porazgubi zaradi množice turistov, ki neusmiljeno raziskujejo najslavnejše dele cerkve in s fotografskimi posnetki skušajo ovekoveciti svoj obisk. Baziliko smo si z zanimanjem ogledali in se nato napotili proti Vatikanski knjižnici. Tišina in razkošje knjižnice v osrcju papeške države Na ozemlje Svetega sedeža smo ponovno vstopili skozi mestna vrata sv. Ane, od koder smo se napotili mimo bivalne cetrti Švicarske garde ter mimo srednjeveških in renesancnih stavb prišli do masivnega zidu, ki ga je dal zgraditi papež Julius II. Skozi obokan prehod smo vstopili na notranje dvorišce Belvedere, ki danes služi kot parkirišce, in prišli do Vatikanske knjižnice (Biblioteca Apostolica Vaticana, bav.vatican.va). Povzpeli smo se po marmornatih stopnicah in pod budnim ocesom Hippolytovega kipa vstopili v knjižnico. Zajela nas je tišina in prevzelo velicastje prostora. Oci so se pocasi privadile blesku in skozi pripoved smo odkrivali zgodovino knjižnice. Od poznega starega veka so bile knjižne zbirke v Rimu in Vatikanu namenjene zgolj papežu. O njih obstajajo le fragmentarni popisi, znan je na primer katalog knjižnice Bonifaca VIII iz leta 1295. Papež Nicholas V (1447–1455) se je odlocil knjižnico odpreti javnosti. Prvotna zbirka je štela 350 rokopisov v latišcini in je služila predvsem za potrebe kurije. Fond je postopno rasel z donacijami in dodatnimi nakupi in je v casu Nicolasove smrti obsegal 1500 kodeksov. Nicolasovo pobudo so podpirali tudi njegovi nasledniki, predvsem Sixtus IV. Knjige si je bilo možno izposoditi, o cemer pricajo še ohranjeni podatki izposoje iz obdobja med leti 1475 in 1547. Knjižnici so bile namenjene štiri notranje, z bogatimi freskami poslikane sobe, kjer so hranili grške in latinske rokopise ter najbolj dragocene kodekse in papežev arhiv. Posebna zunanja soba je bila namenjena za knjižnicno osebje. Prvi zaposleni knjižnicar je bil humanist Bartolomeo Platina, ki je imel še tri asistente in knjigoveza. V tem casu se je tudi fond zelo povecal in potrebna je bila prostorska širitev knjižnice, ki jo je omogocil Julius II. Slika 4: Vatikanska knjižnica – knjižna citalnica V casu obleganja Rima je bila vatikanska knjižnicna zbirka izropana, a je kljub temu v 16. stoletju štela za najvecjo knjižnico zahodnega sveta. Njen fond je z mnogimi donacijami in nakupi vztrajno narašcal in prostor je ponovno postajal premajhen. Proti koncu stoletja je Sixtus V arhitektu Dominicu Fontani zaupal izgradnjo vecje knjižnice nad stopnišcem, ki deli dvorišce Belvedere in Pigna. V zgornjem nadstropju te nove zgradbe je danes Sistinska kapela. V novih prostorih so našle prostor znane zbirke Palatinska knjižnica iz Heidelberga (1623), rokopisi vojvod iz Urbina (1657), rokopisi kraljice Kristine Švedske (1690), bogata orientalska zbirka in druge. Ko je bil v zacetku 17. stoletja v casu Pavla V sprejet sklep, da se arhivski dokumenti hranijo loceno, so nastali skriti Vatikanski arhivi. V 18. stoletju se je Vatikanska knjižnica obogatila še z numizmaticno zbirko in zbirko posvetne umetnosti, ki sta danes shranjeni v Vatikanskem muzeju. V casu Francoske republike in Napoleonovih osvajanj so bili številni rokopisi in umetnine preneseni v Pariz, a so kasneje vecino odnešenega vrnili. Po letu 1891 je knjižnica pridobila še mnoge nove zbirke, kot so rokopisi Borgezov, zbirke Barberini, Chigi in Ferrajoli ter Perzijska in Etiopska zbirka. Z leti je nastala izjemno heterogena zbirka, ki jo sestavlja 1.600.000 enot anticnih in sodobnih virov, 8.300 inkunabul, vec kot 150.000 rokopisnih kodeksov, vec kot 100.000 nevezanih tiskov in jedkanic, 300.000 medalj in kovancev in veliko umetniških del. Slika 5: Vatikanska knjižnica – rokopisna citalnica Ko se je v casu Lea XIII (1878–1903) pricel proces modernizacije, je knjižnico vodil bibliotekar Franz Ehrle. Odprl je citalnico za aktualne tiskane knjige (Sala Leonina) in odigral pomembno vlogo pri sprejemu pravil za katalogizacijo rokopisov. Ta so še danes aktualna, katalogizacijska pravila za tiskane knjige so bila izdana kmalu po 2. svetovni vojni in so doživela vec ponatisov in prevodov. Od leta 1985 je katalog tiskanih knjig javno dostopen v racunalniški obliki. Vatikanska knjižnica s svojim lokalnim katalogom sodeluje v rimskem vzajemnem katalogu URBS (opisan v nadaljevanju). Knjižnica je izvedla tudi retrospektivno konverzijo listkovnih katalogov v elektronsko obliko. V zadnjih nekaj letih je knjižnica pridobila dodatne prostore za hrambo rokopisov in novo revijsko citalnico. Citalniška uporaba gradiva je omogocena le univerzitetnim profesorjem in raziskovalcem, ki jim je dovoljen vstop v prostore knjižnice. Gradiva si v nobenem primeru ni možno izposoditi. Slika 6: Vatikanska knjižnica – katalogi Izzivi sprememb – knjižnica Salezijanske univerze Tretji dan smo se z avtobusom preko celega Rima pripeljali v univerzitetni kompleks Salezijanske univerze (Universitá Pontificia Salesiana, www.unisal.it), ki ima šest fakultet (za teologijo, pedagogiko, filozofijo, kanonsko pravo, kršcansko in klasicno književnost ter komunikologijo) in skupno 1.700 študentov. Knjižnica (Biblioteca Don Bosco) je v sredini kampusa in predstavlja srce univerze. Svoje ime je knjižnica dobila po svetniku, zašcitniku mladih in ustanovitelju salezijanskega rodu, Don Boscu. Razvila se je iz knjižnice Salezijanskega mednarodnega teološkega inštituta v Piemontu (1904) in je bila namenjena samo clanom kongregacije iz raznih držav. Skupaj z inštitutom je po selitvi v Torino (1923) doživela velik razmah v razvoju. K temu sta nedvomno pripomogli beatifikacija (1929) in kanonizacija (1934) Don Bosca. Scasoma je inštitut prerasel v akademsko središce, ki mu je leta 1940 Sveti sedež priznal visokošolski status. Po drugi svetovni vojni so se posamezne fakultete (Filozofska, Pedagoška in Fakulteta za kanonsko pravo) skupaj s svojimi knjižnicami preselile v Rim. Ko jim je sledila še Teološka fakulteta (1965), so se knjižnice ponovno združile. Pojavile so se potrebe po novih prostorih in sodobnejši tehnologiji. Ob stoti obletnici Don Boscove smrti (1888–1988) je bila sprejeta odlocitev o izgradnji popolnoma nove in sodobne knjižnice. Kljub mnogim administrativnim in tehnicnim zapletom je koncno odprla svoja vrata v študijskem letu 2002/2003. Slika 7: Knjižnica Salezijanske univerze Nedvomno je to dokaz izjemnih vizionarskih in organizacijskih sposobnosti duhovnika in bivšega dekana teološke fakulete, Fr. Juana Picca, ki pri vodenju knjižnice upošteva vse sodobne pristope. Pri nacrtovanju in izgradnji nove knjižnice je bil tako pri gradbenih nacrtih kot tudi pri oblikovanju notranjega organizacijskega modela knjižnice upoštevan prevladujoci trend sodobnega bibliotekarstva – prilagajanje nenehnim spremembam. Vse je zasnovano tako, da se lahko v najkrajšem casu preoblikuje in prilagodi novim potrebam. Centralna knjižnica Salezijanske univerze vkljucuje 17 manjših specializiranih knjižnic za podrocja teorije in zgodovine izobraževanja, sociologije izobraževanja, metodologije pedagogike, didaktike in psihologije, katekizma/svetega pisma, osnovne teologije, dogmatike/morale, liturgije/pastorale, duhovnosti, splošne in cerkvene zgodovine, filozofije (s poudarkom na religiji, sociologiji in politiki), komunikologije in multimedije, epigrafike, lingvistike, latinske in grške literature/umetnosti, arheologije in umetnosti. Del knjižnega gradiva in tekoce narocenih revij je postavljen v prostem pristopu, preostanek v regalnem skladišcu. Knjižnica sodeluje v vzajemnem katalogu URBE, opisanem v nadaljevanju. V prostorni in modularno zasnovani petnadstropni knjižnici je uporabnikom na voljo 600 (!) citalniških mest, ki so vsa opremljena z dostopom do svetovnega spleta. Uporabniki lahko uporabljajo tudi prostore z referencnim gradivom za skupinsko delo in celice za individualno delo. Slika 8: Knjižnica Salezijanske univerze – prostor za skupinsko delo V knjižnico se vstopa mimo namenskega prostora za razstave, ki se ga po potrebi prilagaja tematiki razstave. V najvišjem nadstropju stavbe so prostori za hranjenje podarjenih posebnih zbirk ter sodobna vecnamenska ovalna dvorana za srecanja in videokonference, v katero pada svetloba skozi impozantno kupolo. Vrata v prostor je možno zastreti z mehkimi usnjenimi zavesami, katerih vzorec se popolnoma ujema s stenskim vzorcem, tako da se ustvari obcutek popolnoma zaprtega prostora. Poleg presenetljive diskretne estetike zgradbe je najvec obcudovanja zbudilo avtomatizirano regalno skladišce za knjižno gradivo, ki se uporablja izza izposojevalnega pulta. Skladišce se razteza skozi del prvega in drugega nadstropja zgradbe in hrani vecji del od skupno 670.000 enot knjig in 5.235 naslovov revij, od katerih je tekoce narocenih 1.615 naslovov (aktualnejše knjižno gradivo in tekoce narocene revije so postavljeni v prostem pristopu). Celotno izposojo lahko opravlja le ena oseba. Knjigomat uporabljajo za izposojanje gradiva uporabnikom, ki imajo razlicne privilegije glede na svoj status (profesorji, študenti, zunanji uporabniki). Knjižnica je odprta od ponedeljka do petka od 8.30 do 19h. Uporabnikom dobavljajo zahtevane clanke izkljucno v skenirani obliki in jih hkrati shranjujejo v zbirko, da ni potrebno ponovno skeniranje ob novem zahtevku za isto gradivo. Slika 9: Knjižnica Salezijanske univerze – vecnamenska dvorana Rimska vzajemna kataloga URBS in URBE Glede na enovit slovenski knjižnicni vzajemni katalog je zanimivo, da rimske cerkvene knjižnice uporabljajo dva med seboj locena sistema vzajemnih katalogov: URBS in URBE. Iz predhodnega besedila je razvidno, da Vatikanska knjižnica sodeluje v sistemu URBS in knjižnica Salezijanske univerze v sistemu URBE. V Italiji deluje tudi vzajemni katalog italijanskih knjižnic Servizio Bibliotecario Nazionale. Vzajemni katalog URBS V vzajemnem katalogu URBS (Unione Romana Biblioteche Scientifiche, www-urbs.vatlib.it) sodeluje 16 akademskih in inštitutskih knjižnic. Poleg italijanskih so to knjižnice britanskih, danskih, francoskih, nemških, španskih, ameriških in ustanov drugih držav, ki imajo svoj sedež v Rimu. Omogoceno je iskanje po vzajemnem katalogu in po lokalnih katalogih sodelujocih knjižnic. Zasnova sistema je zelo osnovna (ima le funkcijo kataloga) in ne nudi dodatnih storitev. S spletne strani tudi ni razvidno, kako je potekal razvoj sistema in na kateri platformi deluje. Vzajemni katalog URBE Vzajemni katalog URBE (Unione Romana Biblioteche Ecclesiastiche, www.urbe.it) je plod vecletnega sodelovanja rimskih cerkvenih akademskih knjižnic. Prva prizadevanja za izgradnjo mreže in digitalizacijo segajo v leto 1974. Cas sicer še ni bil zrel za takšna dejanja, vendar sta se Salezijanska univerza in kasnejša Univerza Svetega križa leta 1988 lotili projekta, kar je vzpodbudilo tudi ostale, da so se pocasi pridružili in ustanovili skupino cerkvenih knjižnic ter se posvetili avtomatizaciji. Glede na takratno ponudbo se je združenje z izjemo dveh knjižnic zaradi enostavnosti in fleksibilnosti programa odlocilo za izraelski Aleph in pricelo z izgradnjo vzajemnega kataloga. Leta 1991 je bilo formalno pravno ustanovljeno združenje URBE. Sledila so leta iskanja tehnicnih in ekonomskih rešitev, ki so pripeljale do slovesne vzpostavitve mreže 15 cerkvenih akademskih institucij v Rimu. Glavni namen URBE je bil promovirati sodelovanje med vclanjenimi knjižnicami, koordinirati in upravljati mrežo njihovih digitaliziranih podatkovnih zbirk ter sodelovati z ostalimi institucijami s podobnimi cilji. Leta 2002 je število zapisov v vzajemnem katalogu doseglo številko 900.000 in pet knjižnic je že uspelo zakljuciti digitalizacijo svojih katalogov. Skupni fond sodelujocih knjižnic danes šteje vec kot 4 miljone knjig in 24.000 naslovov revij, blizu 5.000 volumnov iz 16. stoletja in nekaj sto inkunabul. Fond poleg teoloških disciplin vkljucuje tudi širok izbor s podrocij humanistike, zgodovine, filozofije, psihologije, klasicne literature, komunikologije in sociologije. Ker se znanstveno obzorje nenehno širi, so vedno vecje zahteve po interdisciplinarnosti ter povezovanju med znanostjo in vero. Vzpostavljajo se nova sodelovanja tudi s civilnimi organizacijami. Zaradi vedno vecjih potreb po enostavnem in ucinkovitem vzajemnem katalogu so se pojavile tudi nove zahteve glede programske opreme. Aleph 300 (MultiWeb OPAC), ki ga je uporabljala polovica vseh italijanskih znanstvenih in akademskih knjižnic, je izpodrinila cenovno ugodnejša programska oprema Amicus italijanskega podjetja PrimeSource S.r.l. (www.primesource.it, omogoca dostop do OPAC-a z imenom LibriVision). Rimske bazilike, obala, hribi in katakombe Poleg obiskov knjižnic smo nekaj casa namenili tudi za oglede kulturno zgodovinskih znamenitosti. Obiskali smo najpomembnejše rimske bazilike – sv. Petra, sv. Janeza v Lateranu in sv. Marije Velike. Prvo smo si ogledali pred obiskom Vatikanske knjižnice. Polni vtisov in navdušenja nad zasnovo in delovanjem knjižnice Salezijanske univerze smo si ogledali še baziliki sv. Janeza v Lateranu in sv. Marije Velike. Bazilika sv. Petra od nekdaj velja za papeško cerkev, bazilika sv. Janeza v Lateranu pa je kljub svoji mogocnosti bolj intimna in papežem služi kot škofovska cerkev (rimska katedrala) in hrani številne umetniške zaklade. Zgradili so jo poleg lateranskih palac, kjer so od Konstantinovega casa do 14. stoletja prebivali papeži, sedaj pa so v njih Lateranski muzeji. Sprehodili smo se še do bazilike sv. Marije Velike (imenovane tudi sv. Marija Snežna). V noci med 4. in 5. avgustom 358 naj bi se Marija v sanjah prikazala papežu Liberiju in Giovanniju Patriciu ter ju prosila, da na mestu, kjer bo v Rimu tisto noc snežilo, zgradijo njej posveceno baziliko. Ogledali smo si še cerkev sv. Klemena, ki je od Koloseja oddaljena približno 400 metrov. Ime je dobila po papežu sv. Klemenu, tretjem nasledniku sv. Petra. Ko so se leta 1857 pricela izkopavanja pod obstojeco baziliko, so arheologi v razlicnih zemeljskih plasteh našli ostanke zgradb iz razlicnih obdobij. Na prvem nivoju pod baziliko so odkrili ostanke bazilike iz 4. stoletja n.š. in pod njo svetišce iz 1. stoletja n.š., ki so ga uporabljali za cašcenje boga Mitre. Nadaljnja odkopavanja so razkrila še najnižji nivo z ostanki zgradb, unicenimi v Neronovem požaru leta 64 n.š. Presenetljivo je, da so bile vse zgradbe grajene ena nad drugo in tudi v približno enakih dimenzijah. Kot zanimivost je potrebno omeniti, da je v tej cerkvi tudi verjetni grob blagovestnika Slovanov, sv. Cirila. Zadnji vecer v Rimu smo se zapeljali do obale v pocitniško mesto Ostia, od tu pa v rimske "hribe" – Albansko gricevje, do papeževe poletne rezidence Castelgandolfo, od koder je lep razgled na vulkansko Albansko jezero. Vecerjo smo si privošcili v Frascatiju, ki je znan po dobrem vinu. Knjižnicarji, zaposleni v raziskovalnih ustanovah, pa bodo ime kraja pravilno povezali s Frascatijevo klasifikacijo znanosti, ki so jo strokovnjaki OECD in skupine NESTI prvic sestavili v tem kraju, leta 1963. Pred povratkom domov smo si zadnji dan ogledali še cerkev sv. Pavla pri treh fontanah in katakombe sv. Kalista. Cerkev sv. Pavla pri treh fontanah naj bi stala na mestu, kjer so po sedemletnem ujetništvu obglavili sv. Pavla. Staro izrocilo pravi, da so na mestih, kjer se je njegova glava odbila od tal, vzniknili trije studenci. Katakombe (podzemna grobišca) sv. Kalista so v zacetku 3. stoletja postale glavno pokopališce kršcanske skupnosti v Rimu. Papež Zeferin je skrbništvo zanje zaupal diakonu Kalistu, ki je kasneje postal papež in mucenec. Od 5. do 9. stoletja so bile katakombe romarski kraji. V zacetku 9. stoletja v njih niso vec mogli zagotavljati reda, zato so jih polagoma opustili. Danes so kljub svoji mrakobnosti prava turisticna atrakcija. Sklepne misli Štiridnevno strokovno ekskurzijo ocenjujemo kot zelo dobro organizirano in vodeno, za kar gre zahvala organizatorjem ekskurzije v Sloveniji, slovenskemu veleposlaniku pri Svetem sedežu, ki nam je s svojimi zvezami omogocil vstop v Vatikansko knjižnico, ter našemu vodicu Urošu Urbaniji, ki je znal poskrbeti za disciplino skupine in nam z odlicnim poznavanjem Italije in Rima odkrival znamenitosti in skrivnosti rimske zgodovine in kulture, ter poskrbel tudi za kulinaricne užitke. Udeleženci smo obogatili svoje strokovno znanje in razširili svoja kulturno zgodovinska obzorja. Med prijetnim druženjem smo spletli nove in mocnejše vezi, ki nam bodo olajšale vsakodnevno delo. Tudi v prihodnje si želimo podobno zasnovanih strokovnih ekskurzij. Kristina Hacin-Ludvik Knjižnica Banke Slovenije Mojca Kotar UL, NTF, Knjižnica Oddelka za tekstilstvo Mozaik vtisov udeleženk ekskurzije Barbara Bohar Bobnar, UL, NTF, Knjižnica Oddelka za geologijo Najvecji vtis name je naredil vodja knjižnice Salezijanske univerze z razmišljanjem, kakšna naj bi bila knjižnica v prihodnosti: knjižnicar je oseba, ki posreduje informacije in znanje in ne (le) izposoja gradivo. Imeli smo možnost ogledati si Vatikansko knjižnico, kar ni dano vsakomur. Žal nismo videli starih knjig in inkunabul. Senatna knjižnica ima dobro spletno stran. Branka Kerec, Univerzitetna knjižnica Maribor Senatna knjižnica že ob vstopu deluje prijetno na oko, z izredno lepo dodelanim stilskim pohištvom, kombiniranim z umirjeno zelenimi usnjenimi površinami na citalniških mestih, ki ublažijo zvok. Tudi zeleni dvosedi za pocitek vabijo in delujejo pomirjujoce in sprošcujoce, obcutek domacnosti pa so dajale tudi svetle zavese z všito cipko. Presentljivo je bilo videti katalogizatorki, ki sta svoje delo opravljali kar na citalniškem mestu, z racunalnikom pred seboj in brez velikih kupov knjig, ki bi cakale na obdelavo, zraven izposojevalnega pulta pa delno locen prostor z listkovnim katalogom, katerega predalcki segajo skoraj do stropa, pa kljub temu deluje bolj prijazno kot kje v Sloveniji. Vatikanska knjižnica je ob vsem znanem pustila vtis dobro varovane knjižnice, saj smo v garderobi morali oddati še tako majhne torbice. Omenila bi vozicek za prevoz gradiva, saj je narejen izredno preprosto in hkrati zelo ucinkovito. Sestavljen je iz treh ožjih podolgovatih polic, na dnu spodnje pa so paroma namešcena štiri kolesa. Dve vecji kolesi sta pritrjeni na sredini in služita vožnji, dve manjši, ki sta med seboj bolj oddaljeni kot veliki in pritrjeni na zacetku in koncu vozicka, pa služita za ravnovesje. Tako se vozicek po potrebi malenkostno nagne na eno ali drugo stran, naprej ali nazaj, s cimer knjige z lastno težo preprecujejo drsenje in padanje. Vozicki s takšnim nacinom izdelave so prav gotovo zanimivi za knjižnice, ki ogromno casa porabijo za urejanje gradiva, še posebej ce imajo prosti pristop, ki zahteva nenehno urejanje. Seveda je najvecji vtis pustila knjižnica Salezijanske univerze, ki je najbolj primerljiva z našo knjižnico, tako po zgradbi kot namenu in fondu. Presenetljivo je, da imajo izredno malo zaposlenih glede na število knjižnih enot (8 redno zaposlenih in štirje prostovoljci na 670.000 enot knjig in 5.235 naslovov revij obvladuje pet nadstropij). Zelo uporabno za naše potrebe pa bi bilo vsekakor popolnoma avtomatizirano skladišce, ki »dostavi« želeno publikacijo do pulta v nekaj sekundah. In še prednost: ne samo hitrost, tudi tišina robota ali dvigala v osrednjem delu knjižnice je nekaj vredna. Pa lamele na procelju stavbe, ki se samodejno obracajo glede na položaj sonca in šcitijo stavbo pred vrocino. In ce zakljucim z besedami sodelavke Renate Mocnik, je presenetila skorajda osupljiva prilagodljivost in svobodomiselnost direktorja te knjižnice. Kljub temu, da je že v letih, je pokazal ogromno energije za izpeljavo zastavljenih ciljev, posluha za novosti, življenjske vedrine in inovativnosti, da si ga lahko samo vzamemo za zgled. Darja Mohar – Pestotnik, Knjižnica Šiška Senatna knjižnica me je pritegnila z zanimivo opremo iz naravnih materialov in umirjenih barv ter zelo udobnimi stoli in naslanjaci, v katerih se uporabnik prav prijetno pocuti. Vatikan: Papeževo zasebno kapelo Redemtoris Mater krasi mozaik slovenskega umetnika, jezuitskega patra dr. Marka Ivana Rupnika (tokrat kapele seveda nismo mogli videti). V Vatikanski knjižnici pa je dolga leta služboval naš rojak, teolog in bibliotekar dr. Ivan Rebernik. Obiskati to znamenito knjižnico, je velika želja mnogih. Zavedajoc se dejstva, da je to dano le redkim, smo zato s še posebno pozornostjo, skoraj neke vrste posvecenostjo, vstopali v ta bogat tempelj ucenosti in vpijali njegovo duhovno izrocilo stoletij. Knjižnica Salezijanske univerze me je v vseh pogledih prijetno presenetila in izredno navdušila. Obiskovalca pritegne že samo okolje z veliko zelenja, pticjim petjem, mirom… Stavba je zgrajena in opremljena namensko, neverjetno premišljeno, iznajdljivo, s pogledom, uprtim v prihodnost. Pri obisku v tej knjižnici sem tudi na poseben nacin zacutila, da smo knjižnica predvsem – ljudje. Vodja knjižnice, sicer že starejši gospod, je s svojo neverjetno energijo, odlocnostjo in mladostno zagnanostjo, name naredil izjemen vtis. Govoril je tako prepricljivo in zavzeto, da sem ga, ceprav sicer ne govorim italijansko, skoraj v celoti razumela. Podobo knjižnice nam je prikazal tudi v vsej realnosti, iz katere se je dalo razbrati, da imamo knjižnicarji v mnogocem podobne težave. Arrivederci, Roma! In ceprav nam je zaradi zelo natrpanega programa zmanjkalo casa, da bi vrgli kovanec v znamenito Fontano di Trevi, se v vecno mesto gotovo še vrnemo, saj nas je (zopet) ocaralo, kot zna ocarati le Rim! Strokovna ekskurzija je bila odlicno pripravljena, izpeljana in vodena. Hvala vsem, ki so k temu pripomogli! In hvala vsem udeležencem za prijetno in veselo druženje! MEDNARODNA SRECANJA 9. MEDNARODNO POSVETOVANJE ISKO Knowledge Organization for a Global Learning Society Dunaj, Avstrija, 5. - 7. julij 2006 Od 5. do 7. julija 2006 je na Dunaju potekala deveta mednarodna konferenca ISKO na temo Organizacija znanja za globalno uceco se družbo (Knowledge Organization for a Global Learning Society), ki jo je priredilo Mednarodno združenje za organizacijo znanja ISKO (International Society for Knowledge Organization). Gostitelja konference sta bila Center za prevajalske študije in Inštitut za pedagoške znanosti dunajske univerze (Centre for Translation Studies and the Institute for Educational Sciences at the University of Vienna). Na konferenci je bilo predstavljenih vec kot šestdeset referatov (gl. program konference http://isko.univie.ac.at/cms2/index.php). Vsebinski sklopi, po katerih so vzporedno potekala predavanja: • Informacijski sistemi in ucenje v globalni družbi: koncepti, oblikovanje in implementacija; • Globalna družba in ucenje v teorijah znanja in teorijah organizacije znanja; • Multilingvisticni problemi pri poizvedovanju po informacijah; • Reprezentacija izobraževalnega in didakticnega znanja; • Uporabniki in uporaba organizacije znanja; • Teoreticne osnove organizacije znanja: univerzalne rešitve v odnosu do lokalnih rešitev; • Organizacija znanja in multimedija; • Ontologije in osnove za razvršcanje znanja; • Lingvisticni in kulturni pristopi. Udeleženci smo pri registraciji prejeli zgledno urejen zbornik konference z naslovom Knowledge organization for a Global Learning Society: proceedings of the Ninth International ISKO Conference, 4-7 July 2006, Viena, Austria. Na konferenci, z razliko od prejšnje pred dvema letoma, v odmorih med predavanji tokrat niso bili predstavljeni plakati. Naj bo omenjenih le nekaj prispevkov, kar pa ne pomeni, da ostali niso bili izjemno zanimivi. Vsi prispevki na konferenci so predstavljeni v že omenjenem zborniku, ki je dosegljiv v Informacijskem centru za bibliotekarstvo v Narodni in univerzitetni knjižnici. Uvodno predavanje z naslovom Ontologije za ucenje je imel Norbert Meder z Univerze Duisburg. Za slovenske udeležence konference je bil med najzanimivejšimi prispevek obeh urednic v svetu vodilnih knjižnicnih klasifikacij – nekdanje urednice UDK (Univerzalna decimalna klasifikacija) Ia C. McIlwaine, University College London in urednice DDC (Deweyeva decimalna klasifikacija) Joan S. Mitchell, OCLC, ZDA, ki sta naslovili svoj prispevek: Novi ekumenizem: raziskovanje DDC/UDC z vidika klasifikacije verstev. Pri obeh klasifikacijah so bili objavljeni spremenjeni vrstilci na podrocju religije. Kako urediti podrocje religije, da ne bi bili prevec pristranska do ostalih religij, saj je bilo do sedaj v ospredju kršcanstvo?! Kanadcanka Nancy J. Williamson je razmišljala o napredku in poteh razvoja struktur znanja na internetu. Poudarila je, da se je predmetni dostop na internetu po letu 1997 izpopolnil. V zadnjih letih se izboljšuje dostop do gradiva na internetu, ki se vrši na štirih nivojih: na nivoju portalov, posameznih podatkovnih zbirk, spletne strani in na nivojih samega vira. Ker se Diane Vizine-Goetz iz OCLC žal ni mogla udeležiti dunajskega srecanja, je skupni prispevek o obdelavi in iskanju leposlovnih del predstavila Julianne Beall iz Library of Congress. Predstavila nam je njihovo podatkovno zbirko za leposlovje Fictionfinder na internetu (http://fictionfinder.oclc.org). Italijanka Maria Teresa Biagetti je govorila o indeksiranju in znanstvenih ter raziskovalnih potrebah. Athena Salaba je v imenu treh avtoric (Athena Salaba, Marcia L. Zeng, Maja Žumer) predstavila prispevek z naslovom Funkcionalne zahteve za predmetne normativne zapise (Functional Requirements for Subject Authority Records). V okviru konference so potekale tudi delavnice in panelna srecanja. Prvo delavnico je vodil Alexander Sigel, predstavnik mlajše generacije znanstvenikov Univerze iz Kölna, ki nas je popeljal od tradicionalnih sistemov organizacije znanja (normativne datoteke, klasifikacije, tezavri) do ontologij na spletu. Markus F. Peschel iz Univerze na Dunaju je vodil delavnico o temeljnih spremembah v individualnem znanju in skupni, kolektivni organizaciji znanja. Lois Mai Chan, ZDA; Athena Salaba, Kent State University, ZDA; Jian Qin, Syracuse University, ZDA so na panelni razpravi govorile o perspektivah globalne delitve sistemov organizacije znanja. Predstavile so metodologije, ki se uporabljajo pri raziskovalnih projektih in implementacijah s ciljem, da omogoci interoperabilnost sistemov organizacije znanja, dotaknile so se normativne kontrole predmetnih oznak, analize razlicnih tipov normativnih zapisov, ki so vkljuceni v normativne baze. Predstavile so razlicne tipe kodirnih sistemov, kot so MARC, Z39.19 (Guidelines for Thesaurus Structure, Construction, and Use), SKOS (Simple Knowledge Organisation System) in jezik OWL (Ontology Web Language). Na panelni razpravi je Chain Zing iz Izraela v prispevku z naslovom Zemljevid clovekovega znanja je predstavil nov pristop do organizacije znanja. Naslednja mednarodna konferenca ISKO bo leta 2008 v Kanadi. Vsem, ki vas zanima podrocje organizacije znanja, konferenco zelo priporocava. Seznanili se boste s projekti in aplikacijami ter primeri dobre prakse, ki potekajo na tem podrocju v svetu. Konferenca je zanimiva, poucna, saj med udeleženci lahko najdete veliko strokovnjakov, ki bodo z veseljem pokramljali z vami, vam poskušali odgovoriti na morebitna vprašanja in mogoce dali novo, zanimivo idejo za vaše nadaljnje delo in raziskovanje. VIRI [1] Knowledge organization for a Global Learning Society: proceedings of the Ninth International ISKO Conference, 4-7 July 2006, Vienna, Austria. Würzburg: Ergon, 2006. [2] International Society for Knowledge Organization. Pridobljeno 4.7.2006 s spletne strani: http://isko.univie.ac.at/cms2/index.php Darija Rozman, Špela Razpotnik Narodna in univerzitetna knjižnica IZ RAZSTAVNIH DVORAN ANTON SOVRČ PTUJSKA LETA (1919-1926) Razstava v Knjižnici Ivana Potrca Decembra lani je minilo 120 let od rojstva najvecjega slovenskega klasicnega filologa in prevajalca, humanista in akademika Antona Sovrčta. Ob tej obletnici so v njegovem rojstnem kraju potekale številne spominske slovesnosti in prireditve, o njem pa je bil posnet tudi dokumentarni film. Tudi v ptujski knjižnici smo se odlocili, da z razstavo obudimo spomin nanj, predvsem pa na njegovo sedemletno bivanje na Ptuju. Anton Sovrč (1885-1963) se je rodil 4. decembra 1885 v Šavni Peci, v hribovski vasici med Hrastnikom in Zidanim mostom. Na dunajski in graški univerzi je študiral klasicno filologijo, vendar je moral študij prekiniti zaradi izbruha prve svetovne vojne in vpoklica v vojaško službo. Po koncu vojne se je zaposlil kot namestni profesor na Ptuju in tukaj ostal dobrih sedem let, do leta 1926. V naslednjih letih je opravljal razlicne službe, zadnjih deset let svoje službene poti pa je deloval kot profesor grškega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na razstavi, ki smo jo o Sovrčtu pripravili v naši knjižnici, smo najvec pozornosti namenili letom, ki jih je kot gimnazijski profesor preživel na Ptuju. Prav v tem casu so namrec nastali njegovi prvi pomembnejši prevodi, s katerimi se je strmo vzpel od popolne brezimnosti v sam vrh slovenske besedne umetnosti. V dobrih sedmih letih, ki jih je preživel na Ptuju, je objavil kar šest prevodov v knjižni izdaji, poleg tega pa še vec clankov, razprav in ocen v takratnih pomembnejših slovenskih casopisih (Ljubljanski zvon, Mladika in Kritika). Slika 1: Odborniki Muzejskega društva na Ptuju leta 1926. Sovrč stoji drugi z leve. Vir: Ilustrirani Slovenec, 1926 Poleg pedagoškega dela, prevajanja in študija anticnih piscev je bil Sovrč aktiven tudi v ptujskih društvih in organizacijah. V letih 1919-1920 je bil prvi odgovorni urednik Ptujskega lista in avtor marsikaterega - sicer nepodpisanega - uvodnika. Na gimnaziji je upravljal profesorsko in dijaško knjižnico, bil blagajnik Podpornega društva za revne dijake, predsednik organizacije vojnih invalidov, udejstvoval se je v citalnici, pri Sokolu in v Muzejskem društvu. Ob raznih priložnostih je imel govore in predavanja za širšo ptujsko javnost, leta 1924 pa je z dvema kolegoma iz profesorskega zbora priredil posebno dijaško akademijo iz antike. Živo se je zanimal tudi za zgodovino anticnega mesta in na to temo objavil nekaj zanimivih prispevkov. Ob koncu svojega bivanja na Ptuju je v slovenšcino prevedel še Abramicev Vodnik po muzeju in stavbnih ostankih rimskega mesta (1925), ki je še danes najizcrpnejši vodnik po anticni Poetovioni. Sovrč se je tudi še po odhodu rad vracal na Ptuj med svoje nekdanje ucence, sodelavce in prijatelje. Kot je na odprtju razstave povedal akademik dr. Kajetan Gantar, Sovrčtov ucenec in naslednik, je imel Sovrč Ptuj za svoj drugi rojstni kraj – kraj, kjer se je duhovno rodil. Mesto s svojimi številnimi zgodovinskimi spomeniki mu je pomenilo vir navdiha, saj je v njem zacutil pravi "anticni humus". Žal nam o njegovem bivanju in delovanju na Ptuju danes pricajo redki arhivski in drugi pisni viri. Najdragocenejši med ohranjeni dokumenti na Ptuju pa je zagotovo izvirni rokopis prevoda Kralja Oidípusa, ki ga je Sovrč dokoncal julija 1921 v svojem pritlicnem stanovanju v vili Karel ob Grajeni in ga danes hranimo med rokopisnimi dragocenostmi Domoznanskega oddelka Knjižnice Ivana Potrca. V knjižni obliki je bil prevod prvic izdan leta 1922 v Ljubljani in je povzrocil pravi pretres v sivini dotedanjih prevodov iz antike. Res je kasneje objavljal vec ter pisal obsežnejša dela (poslovenil je vec kot trideset najpomembnejših del anticne književnosti), vendar nobeno njegovih poznejših del ni naredilo tako globoke prelomnice v slovenski prevodni književnosti, kakor prav njegov prvenec. V uvodu k temu prevodu je Sovrč zapisal svoje programske smernice ter izpovedal vero v vzgojno in kulturno poslanstvo antike, cemur je ostal zvest vse življenje. Na odprtju razstave smo ptujskemu obcinstvu prvic prikazali tudi dokumentarni film o Sovrčtu z naslovom Sofra iz Šavne peci, ki je bil posnet v produkciji TV Krpan Laško v pocastitev 120-letnice njegovega rojstva. Vse tiste, ki si filma še niste imeli možnosti ogledati, obvešcamo, da si ga je možno v naši knjižnici izposoditi tudi na dom. Razstava o Antonu Sovrčtu je med Ptujcani naletela na lep odmev in mnogo pohvalnih besed, saj profesorja Sovrčta na Ptuju nismo nikoli dokoncno pozabili. O tem pricajo razni spominski veceri, ki so se odvijali v preteklih desetletjih, posebej pa Sovrčtovo srecanje, ki ga je Društvo slovenskih književnih prevajalcev organiziralo leta 1987 prav na Ptuju. Razstava je bila v sodelovanju s Knjižnico Franca Ksavra Meška do konca julija na ogled tudi v Ormožu, v jeseni pa nacrtujemo njeno selitev še v Gimnazijo Ptuj. Mira Jerenec Knjižnica Ivana Potrca Ptuj BORZA DELA DELO IŠCE Sem univerzitetna diplomirana bibliotekarka. Študij sem zakljucila letos, tako da je moj cilj najprej poiskati pripravništvo. Vendar kljub temu, da sem komaj zakljucila študij, so moje izkušnje že kar precejšnje. V casu študija sem delala v specialni knjižnici in šolski knjižnici. Po koncanem 4. letniku pa sem sprejela delo v splošni knjižici v okolici Ljubljane. Tako sem v dobrem letu dodobra spoznala delo bibliotekarja-informatorja, delo na informativnem oddelku in na sami izposoji. Sem zelo komunikativna oseba in pripravljena na vsako delo v knjižnici. Delo z ljudmi me veseli, aktivno govorim angleško, prav tako mi tudi znanje nemškega jezika ni tuje. Seveda pa se bom za svoje delo še dodatno izobraževala. Vesela bi bila vsakega dela, ki zajema podrocje bibliotekarstva. Dosegljiva sem na telefonu 031 270 854 ali na e-naslovu barbadur@volja.net (Barbara) DELO IŠCE Diplomirana univerzitetna bibliotekarka z aktivno licenco za vzajemno katalogizacijo nudim knjižnicam pomoc pri katalogizaciji v sistemu Cobiss, v popoldanskem casu. Imam 8 letne izkušnje v katalogizaciji monografskih publikacij, clankov in bibliografij raziskovalcev, delne izkušnje imam pri katalogizaciji serijskih publikacij ter neknjižnega gradiva. Informacije in kontakt: libasistenca@gmail.com . DELO IŠCE Sem univerzitetna diplomirana bibliotekarka in italijanistka. Že v casu študija sem delala na oddelku za Posebno knjižnicno gradivo v NUK-u, kjer sem opravila tecaj za bodoce aktivne udeležence COBISS. Moje delovne izkušnje so: obvladam italijanšcino in nemšcino, ki je moj materni jezik, in pasivno anglešcino. Dosegljiva sem na tel.št. 031 581 366. PRILOGE 1. V prvi prilogi objavljamo program in prijavnico za drugo skupno posvetovanje specialnih in visokošolskih knjižnic "Informacijska pismenost med teorijo in prakso: vloga visokošolskih in specialnih knjižnic", ki bo potekalo 19. oktobra 2006 v Ljubljani. 2. V drugi prilogi objavljamo narocilnico za nakup prirocnika Univerzalna decimalna klasifikacija, ki ga je izdala Narodna in univerzitetna knjižnica.