Gospodarslg in političen list za Koro&K? Slovence. Izhaja vsako prvo in tretjo soboto ▼ Krau ju (tiska Iv. Pr. Larapret izdaja konsorcij „Gorenjca“; odgovorni urednik Lavoulav Mtkuš). Velja za celo leto 4 K in se plačujejo naročnina in in-serati naprej. Vsi rokopisi, pisma in druge pošiljatve naj se pošiljajo na uredništvo in upravništvo „Korošca“ v Kranju. Rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plačuje za enostopno petit-vrsto za enkrat 12 v, za dvakrat 18 v, za trikrat 24 v, za večkrat po dogovoru. Posamezne številke stanejo 10 vin. Štev. 1. V Celovcu, v soboto, dne 7. januarja 1911, Leto IV. Pozor! Prosimo, agitirajte za „Korošca“, da bo izhajal bot tednih! Še enkrat Steinwenderjev predlog o reformi naših šol. Iz učiteljskih krogov. Čudno, da se naši domači nemški naseljenci tako lahko vsedejo na limanice. Predspar leti jih je znani Walcher speljal na led s predlogom, da dobi nemščina uradni jezik pri deželnem kulturnem svetu in še danes je Mihelne sram, da so glasovali za ta predlog. Par dni po tistem predlogu so jo šele pogruntali, da jih je Walcher farbal, in pošteno farbal. — In zdaj jih farba Steinwender s svojim predlogom o reformi naših šol. Tudi sedaj se je zgodilo to, kakor pred par leti. Izvzemši dveh (menda dr. Angerer in Eich) so glasovali vsi za ta predlog — tudi naš France Grafenauer.l) Kaj zahteva Steinwender ? V šolah na kmetih naj se skrajša šolska obveznost na šest let, poleg tega bi morali otroci še pohajati 4 leta nadaljevalno Šolo. Šolska doba bi torej obsegala 10 let Enorazrednice naj se cepijo; predpoldnem se poučuje prvi oddelek in popoldne drugi. Na ta način naj se cepijo tudi dvorazrednice. Učitelji imajo potemtakem več dela, torej tudi več plače. Učiteljišča naj se preustrojijo v tem oziru, da se goji v najširšem obsegu tudi kmetijstvo. To je kratka vsebina Steinwenderjevega predloga! — Zdaj si pa nataknimo tiste špegle, s katerimi se vse bolj na drobno vidi in poglejmo si ta predlog natančneje. ‘) In spet so jo naii Mihelni par dni potem šele pogruntali, da jih je St. farbal. In naročili so si hitro par re-zolucij iz dežele proli temu predlogu. Steinwender zatrjuje na javnih shodih, (kakor v Celovcu, Dunaju1) i. dr.) da je njegov predlog »fortschrittlich" pa pravi, da je ta reforma namenjena samo šolam na kmetih. Besedica „samo" nam povč marsikaj. Je njegov predlog res „fortschrittlich", zakaj pa noče take dobrote tudi za šole v mestih, kjer imajo vsekakor otroci več časa pohajati šolo. Ali pa; da hoče St učiteljstvo cepiti v dva tabora. To je eno I — Nadalje zatrjuje St, da bi se s tem predlogom mnogo iHjristilo našim kmetom, da bi mladina ne silila več tako v mesta, ko doslej. Kaj je na tem resnice? Šolska obveznost bi trajala na kmetih po postavi šest let in bi moral dobiti učenec po šestih letih odpustnico. Z odpustnico, magari tudi brez odpustnice, bi šel fant v mesto, kjer ni 6 letne šolske obveznosti in tudi ne nadaljevalne šole, da tam služi denar. Če pa ostane doma, mora pohajati nadaljevalno šolo. Iz tega sledi, da bi mladina še bolj kakor doslej drla v mesta in pomanjkanje poslov bi bilo še večje. St. bi žel od kmetov za svoj predlog samo kletev. Kaj pa z nadaljevalno šolo? Sicer lepa misel, samo da se dä teško uresničiti, 2 krat 2 uri na teden dä Steinwender nadaljevalni šoli. Poučevati bi se moral na zahtevo duhovščine vsekakor tudi krščanski nauk, recimo 1 uro na teden. Ostanejo za redni nadaljevalni pouk še tri urel Da bi «e v tem času bogve kaj doseglo, nihče ne bo trdil, posebno če se vzame v poštev nereden šolski obisk. Naravno, in nobena postava, noben žendarm ne bi mogel siliti v to ubogega kmeta. V današnjih razmerah pomeni ‘) Tudi tam je izkušal loviti modrase, pa je imet drug .materijal* pred seboj, ki je hitro spoznal jezuitsko taktiko St. In le ta ni branil svojega predloga, samo ponorčeval se je malo z učiteljstvom in potem, ko so se odzvali proti-govorniki, zginil kakor kafra. pri kmetu vsaka zamujena ura velikansko izgubo. V vigredi, poleti in v jeseni, kadar čaka kmeta v vsakem kotu veliko dela — poslov pa nič — pa bi pošiljal še svojega fanta ali dekle v šolo? Hudič naj vzame nadaljevalno šolo! Taka kletev bi se slišala pogostoma. Sedaj lahko gredo fantje po 14. letu se učit rokodelstva. Kaj bi bilo potem? Bi smeli iti že po 12. letu ali šele po 16. letu se učit kaj? Mojster čevljar ali kovač bi debelo gledal, če bi -moral vajenec dvakrat na teden v šolo — in pouk v nadaljevaljni šoli, ker je strokoven, bi le malo koristil vajencem. Koliko da jih je, ki imajo poleg rokodelstva tudi kmetijo? Pa to je malenkosti Vsekakor rokodelec lažje pošilja fanta-vajenca v šolo, kakor kmet. — Ampak nekaj drugega? Steiwendc se rad sklicuje na šolskega reformatorja Kerschensteinerja v Monakovem. Tam imajo že na ta način urejene šole in znane so le te že po vsem svetu. Pa te šole so drage! Zadnji izkaz mesta Monakovo (München) nam pove, dasta-ne ustroj teh šol na leto okroglih 6 mijijonov mark.1) Koroški učitelji bi bili tepeni, če bi stavili tak predlog in se sklicevali na Kerschensteinerja in na Monakovo. In tudi po pravici I —Steiwender ima pa že zdavna licenco staviti take predloge — „aus taktischen Gründen". Prav kakor da se le svet farba. Steinwender tudi rad citira druge šolske reformatorje (Gurlitta, Kleinpetra, Melineeja i. dr.) Francoski minister Melinčc je spisal knjigo „Retour ä la terrel“) ki je že znana po vsem svetu. (Slovenci je žal še nimamo). Je nekaj lepega, vzbujati v srcih nežne mladine ljubezen in čut do domače grude! Pa, da se to zamore, je treba, da ima sleherni tudi svojo grudo, ne pa, ‘) Zakaj je ustroj teh šol tako drag, o tem menda prihodnjič. 3) .Nazaj k domači grudi!* PODLISTEK. 1 B* Slovenska povest, komc. Mati, v vašo radost in tolažbo: Nisem lump, ničvreden človek, nisem capin in berač. Dosegel sem svoj cilj. Trdo voljo sem imel in zaupanje v sebe, v svojo moč. Takrat, ko sem rasel doma in gledal žalostno življenje sem spoznal: zaupaj v «ebe! la s tem zaupanjem sem tel. Dom in domovina, oba sta rekla samo «Z Bogom», a dragega nič. Danes mati je končano, ni zasluga očetova, je to rezultat in mogočen resumä zaupanja v voljo in moč samega sebe. Prižel sem, da vas pozdravim v starosti in povem, da nisem lump, kakor se je glasila večna pesem ...» Mati ga je razumela in ga je bila vesela. Rad bi jo vprašal sin po novicah, rad bi izvedel, kako je bilo življenje, ko je bil on daleč od doma. Toda bal se je, ker dobro in gotovo je vedel: Ido kakor pred dvajsetimi leti, isto kakor vedno: pijančevanje, jokanje, stradanje in vpitje otrok. Vedel je, da je to ukleta usoda, ki visi nad hišo že dolgo let... Močni in trdi koraki so se začuli. V hiio je vstopil očt. Sin je vstal, stopil k njemu in mu podal roko hladno in mirno. Kakor bi ae bal, da ne bi pozabil na nekdanje besede: To ni noben oče, je zopet hitro sedel k mizi, podprl glavo z roko in se zamislil. Morda je videl slike is davne minn- losti, morda je mislil na svoje žalostno življenje v velikem mesta, morebiti je mislil na svoje boljše prihodnje življenje. Na obrazu mu ni bila žalost, □e veselje. Mirno in zatopljeno je zrl v temen kot pod Marijino podobo. cSi bolao, France P» vpraia oče. čudno. Odkar je živ, še nikoli ga ni oče vprašal, kaj mu manjka, kaj si želi. In danes ni vpraial iz sočutja, iz radosti, da zopet vidi sina, ki je prižel nazaj, ne lump, ne capin, ampak po-žten človek, ki ae jo mogočno, z zmago pretil skozi življenje. Vpražal je, ker je bil v zadregi, ker ga je bilo sram ... Mati je hodila nervožno in nestrpno iz sobe v kuhinjo in nazaj. Bala se je: sedaj, v kratkem se zopet začne stari prepir, stara pesem. Bala se je, ker je vedela, da je jrin trde volje in poln energije, da bo takoj vstal, pozdravil brata in mater ter odžel... morda za večno ... Kakor je odiel pred žestimi leti s solzami v očeh v tuje mesto, s trdo voljo in globoko prisego, da porabi vse sile . in moči, da ne omaga, da pokaže svetu in očUu, da ni rojen za lumpa, da je njegov poklic velik in vzvižen ... «Je seno suho P» začne mati. «Nel» odgovori oče trdo in nevoljno. «Popoldan ga moramo naložiti.» «Ne verni» Hotela je govorit: o senu, o delu na polju, hotela je, da bi govorili o Vremenu, samo, da bi ne bilo prepira. A oče je bil tih in je kratko odgovoril Ttbo, nestrpno je bilo v sobi. Kakor bi ležalo pod stropom nekaj težkega, nerazumljivega, tako je bilo mučno. Sin je zrl v kot, oče je sedel pri peči, basal pipo in bil čudno razpoložen, mati je hodila v kuhinjo. Kadar se je kaj ganilo v sobi, se je prestražila: «Sedaj 1» Toda sin ni mislil govoriti, oče pa ni vedel, kako bi začel. Hotel je sina vpražati, kako je živel, a vedel je, da mu poreče: «Tako, dobro I In drugega nič. Kratek, a dober odgovor .. . «So žole že končane... France... če si sploh hodil v šolo, saj rečež lahko, kar hočež, ko te nismo videli.» Lepo je začel. Začel je zopet sumiti o sinovem delu, o njegovem Studiranju, kakor navadno ... Sarkazem je ljubil kakor učen satirik. Zbodlo je sina. Pretreslo mu je srce, čuduo in hudo. Videlo se je na obrazu, kako se je izpre-menil. Grizel je ustnici z zobmi, zdelo se je, da je težko požrl hude besede ... «Za ...!» je rekel počasi iu mirno. Zopet tiho. Sin je čutil, da se bliža nekaj, na kar je vajen, na kar ga je naučio Življenje: na odločnost. Mir, resnoba la energija, to je deviza. «In kaj misliž sedaj P Enkrat bi vendar rad vedel, kaj bož, kaj misliž biti. .. toliko časa sem te že izpraževal, a ti mi že nikdar nisi povedal odločno in resnično. Svojemu očetu, ki je toliko skrbel zate, dal vse tebi, da ga sedaj drugi otroci kolnejo in pravijo: Vsi smo reveži radi enega . . . Ako Se niste, pošljite naročnino! da morajo naši ljudje s trebuhom za kruhom v industrialne kraje, v mesta, zato ker nimajo domače grude, ali pa ker so v industrialnih krajih in mestih boljše socialne razmere. Kako .Nazaj k domači grudi!“ recimo v gorah, kjer te sekira grof ali baron s pašnimi, lovskimi in drugimi pravicami, da moraš prodati in iti s trebuhom za kruhom?! Še drugih takih slučajev je dosti! Kakšen bi bil jezikovni ustroj teh reform, šol? Mislimo si enorazrednico, cepljeno v dva dela, torej mesto 6 let, samo 3 leta direktnega pouka in še 4 leta nadaljevaljne šole 3 ure na teden. Bi bil pouk nemški ? Domače koze bi se smejale; pa mogoče je, da bi zahtevalo „ljudstvo* kakor vedno pravijo, tako neumnost. Mi Slovenci pa bi jo spet marširali 20 let .bolj zadi*. — Dosti naj bo za danes! Še več razlogov bi lahko naštel, ki govorijo proti St. reformi, a našteti naj zadostujejo. Meni je bilo le na tem, dokazati, kako je St. farbal s svojim predlogom javnost. A kaže se, da je navzlic temu, vzbudil predlog zanimanje za šolska vprašanja in močno razburil duhove. To vprašanje bo še delj časa na dnevnem redu in slov. učitelji storijo le svojo dolžnost, posvetiti temu vprašanju vso svojo pozornost. Prihodnost naj nas ne najde nepripravljenih ! Nekaj štatistike. V desetletju 1890 — 1900 smo izgubili na Koroškem po uradni Statistiki 95 km2. Ni se pa nam treba nasmehniti ob besedi „uradna Statistika*, kajti v sebi skriva ona veliko resnice. „Občevalni jezik* je merodajen pri popisovanju ljudstva, ki se vrši od 1. 1880. vsakih deset let. Mi smo seveda radi raznih izkušenj mnenja, da „občevalni jezik* ne odgovarja vprašanju po etnografični razdelitvi tjudstva; saj je tudi peter-burški kongres 1. 1872. mislil s svojimi resoluci-vse kaj drugega. V prvotnem besedilu namreč stoji „la langue maternelle ou la langue pariće* (materinski jezik ali jezik, ki se govori), kar je seveda vse kaj drugega, kakor „la langue d’ha-bitude* (občevalni jezik). „Občevalni jezik* torej ne naznači narodnosti prebivalstva in včasih si hočemo s tem faktom potolažiti nazadovanje slovenščine. Vendar to ni prava pot. Vidimo, da uradno padamo tam, kjer je Nemcem najbolj ležeče na naši smrti. Tam delajo na to tudi z vsemi močmi. Iz uradne štatistike se nam odkriva nemški bojni načrt. Kdor bi kljub temu ne veroval v „Drang nach Süden“ in njega uspehe, je potrebno, da se ozre za daljša desetletja v preteklost. Nimamo tam sicer štatistike vsakega kraja posebej, imamo pa natančno začrtane meje obeh narodnosti. Vzemimo si na ogled Koroško. Kindermann je prvi označil narodnostno mejo, ki je narisana na kartah Notranje Avstrije (Gradec, F. X Miller), ki so izšle 1790 in 1809. Ni posebno natančna. meni bi vendar lahko povedal.» Da, otroci so kleli, a ob ni razumel, kdo je ta «eni...» Sin je začutil, da je v očetovih besedah laž in hinavščina in ponosno je odgovoril: «Lump ne ...! To je bila morda skrita želja, a postala je pena in se je razblinila.» «No, kaj pa če ne lump. To boš, kar je Boštkov Janez. Lump, tat, kravji pastir največ. Bog te bo kaznoval, ker nimaš ljubezni do mene, do doma, ker si šel in te ni bilo šest let. Brezšte-vila noči je mati sedela na postelji in jokala radi tebe. Grešnik, brezverec, niti materine solze te ne omehčajo, ti ne ganejo srca. Morda še veš, kaj uči naša cerkev ...» Čudodelna pesem. Tedaj nima ljubezni do doma. Radi njega je mati jokala... o ironija, o velika laž... «Hinavska morala! Zakaj mi niste dali ljubezni in jaz bi vrnil ljubezen, zakaj mi niste pokazali boga in jaz bi veroval vanj.» Vstal je in šel iz sobe. Cez dva dni je zapustil dom in šel v mesto. Materi je pisal: «V mestu sem, imam stalno službo. Na vas, mati, ki ste mi dsli ljubezen, ne pozabim ...» Nekateri — to so bili ljudje brez misli, — so rekli: «Grešnik je, izgubljen je...» drugi —• in to so bili njegovi bratje in prijatelji so vedeli: «Človek je, v boju z ljudmi se je izučil...» » is— issv iiisrni «m * «BT W*. Am, . jPk ^samBr .wv Ap. Jflh Mejo v celovški okoiici je 1. 1812. označil Anton Werzer, 1.1826. pa vso Urban Jarnik v časopisu Carinthia. Omenimo kratko še druge raziskovalce. Leta 1835. so opisali Kuzel - Launsky - Salzmann celovško okolico, 1. 1844. Petz vso mejo, 1. 1847. Hermanitz ravno tako, 1. 1856. Czoernig, 1. 1864. Kozler, 1. 1888. Hauser. V glavnem se Petz, Hermanitz, Czoernig in Kozler vjemajo in po njih je šla meja veliko severneje, kakor sedaj, posebno v celovški okolici. V trgih in mestih se govori v tisti dobi večinoma nemški; pa tudi priprosti ljudje so južno od meje nemščine zmožni. Vendar ima Celovec 1. 1857. še 6000 Slovencev in 3419 Nemcev. To nam jasno pripoveduje tudi o sestavini ostalih mest. Smatrali so se meščani in tržani večinoma za Slovence, akoravno so mogoče nemško občevali. Vzemimo narodnostno mejo po Czoernigu iz 1. 1856. in primerjajmo z ono 1. 1900. Izgubili smo na nemško celino sledečo neverjetno množino krajev: Mičice: Modrinja Ves; Podklošter: Zg. in Sp. Vrata, Megvarje, Rut, Žilica, Podklošter; Sv. Martin pri Beljaku (občina): Zg. in Sp. Zabuče, na Med-gorjah, Pod Vetiovam; Vernberg: Stakorče, Tra-venče, Vernberg; Kostanje: Kostanje; Sv. Martin nad Vrbo: Vrpnja Ver, Sv. Jernej; Blatograd: Gorje Zg., Pod L5po, Borovčce, Gumno, Zovasja Ves, Doženče, Zg. in Sp. Goričica, Otčelaz, Terma Ves, Marola, Sv. Jurij, Gorinčica, Drasja Ves, Na Ri-sovče; Cilovtc: Celovec; St. Peter pri Celovcu: Bi lcenek, Na Vrezah, St. Jakob, St Peter, Kazize, Ladine, Roženci; St. Rupert: St. Rupert; St. Martin pri C lovcu: Sv. Primož, Sv. Marta, Koselca, Št, Martin, Vogle, Otoče; Hodiča: Otok, Sv. Ana, Rib-nies, Ravne, Sekira, Na Gorici; Vetr nj: Na Planini, Goričica, Krclna Ver, Jezerek, Vinče, Nograd, Vetrinje, Zakamen, Nova Ves, Podstražica, Loka, Potok, Na Gore; Kotmara Ves: Ivolje, Humberg, Pri Mostu; Zihpelje: Zg. in Sp. Dole, Angarje, Gra-horica, Csdran, Vrsta Ves, 2 hpolje; Medborovnica: Resenca, Medborovnica, Trata, Otrovca, Glinje, Zihpolje, Raznica, Tudišce, Budanja, Prekop, Pra-žinčice, Hojovče; Poreče: Slovenja Gora, Gorne, Poreče, Gval če, Gorinče, Zadele, Pričica; Kriva Vrba: Kriva Vrba, Zale, Kotnort, Frajenturn, Kur-lice, Dražnica, Nuiperk; Dborše: Z mislav, Goričice, Zalem, Cajnče, Gorice, Voronica, Tratine, Vo-gliče, Vabča Ves, Dhorše; Dole: Mala gorica, Dole, Račiče, Vaničs, Na Mičah, Sv. Martin, Nežkole, Vo-lovca, Pičev, Smeravčice; Sv. Peter na Gori: Kot, Stenice, Beli Potok, Zvirče, Malo in Veliko Bihbvje, Stegna Ves, Lniten, Sv. Peter na Gori, Eberdoif, Karnberg; Gospa Sveta: Podpole,Breza Ver, Raga Ves, Krnski grad, Bučinja Vas, Gospa Sveta, V Seli, Vogliče, Zeduška Ves, Poreče, Modrinja ves, Kadina, Polje gosposvetsko, Verpnja Ves, Telče, Rožendorf, Na Pjžve, Posov, Tehmansdoif, Tra-vaska Ves, Na Pučah, Willersdorf, Soühel, Fflugern; Anabibl: Terna Ves, Anatibl, Erentaf, Zardole; Borovlje: Borovlje, Dole, Kobar; Zrele:'Zrele; Trdnja Ves: Pokerska, Dobje, Hutna Ves, L’.merja Ves, Trdnja Ve«, Barolje, Blažja Ves, Hrastovce, Gorice, Na Guzah; Sv. Tomaž: Rigarja Ves, Portovca, Gunderska Ves, Na Gorčece, C laberg, Sv. Tomaž, Domačna Ves, Schöpfendorf, Eibelhof, Škofji D vor, Bela, Sv. Martin, Na Smole, Frajdenberg; Otmanje: Mizla Ves, Nica Ves, Otmanje, Rotmana Ves, Breza, Loče, Groblja Ves, Gorje Zg.; Sv. Janez na Mostiču: Krobace, Tišine, Sv. Krištof, Sv. Filip, Zg. in Sp. Hreblje, V Gradu, Utaa Ves, Zadnja Ver, Sent-janška gora, Smthelska gora; Važenberg: Ričja Ves, St. Vid Mati, Gosinje, Zg. in Srednje Trušnje j Labud: Farska Ves; Sp. Dravograd: Sv. Lovrenc, Rabenštajn, Viča, Stari grad, Sp. Dravograd; Tolsti Vrh: Na Brodu. Samo na nemško celino je torej izgubljenih od 1.1856 221 krajev. Narasli so pa še jezikovni otoki z 22 kraji: Cojna noč, Borče, Rikarja ves, Domačale, Kleče, Vrba (Vrba, Vogliče Sp., Na Žagi, Skrile)’, Sv. Mihel, Sv. Kandolf, Predlje, Oorce, (Gofce, Črni Orag), Železna kaplja, Velikovec, Klošter pri Grebinju, Ruda, Lipa, Pliberk (Pliberk, Derbeša Ves), Guštanj. Germanstvo je zavladalo torej v komaj dobrih štiridesetih letih na 243 slovenskih krajih. Ti grozoviti upadki se ne poznajo samo na padanja slovenskega prebivalstva, temveč tudi na teritoriju. In teoritorijalno smo izgubili s postankom nemških jezikovnih otokov 30 kra8, na nemško celino pa ogromno število 350 km2. Skupaj eno sedemdvajsetino vse Koroške, ali pa eno devetino onega ozemlja, ki smo ga imeli 1.1857. Opozarjamo končno na Begovo knjigo Slov.-nemška meja na Koroškem. Kdo je opisane katastrofe kriv, kdo je odgovoren? — Ker vidimo, da proces napreduje nevzdržema, se vprašamo, kdo naj bode odgovoren vprihodnje. Gotovo nekdo, ki ima nalogo čuvati na naši meji. — Zato pa je zadnji čas, da se oklenimo svojega obrambnega društva, ki naj ustavi vzpenjajoče se germanske valove. Popisi. Borovlje. Naši Nemci in posili Nemci imajo sedaj posebno jezo na konsum, na Slovence in na socialoe demokrate. Po raznih nemških lintih in med seboj zmirjajo kar se da, čeravno nič ne pomaga. Stari konsum se vedno bolj in lepše razvija, nemški konsum pa že poka. V starem kou-sumu je vedno polno ljudi, dobro in poceni blago — v novem pa praznota. Vsi, ki imajo še malo pameti, so že prišli do spoznanja, da je slabo, če se pri gospodarskih stvareh klubuje. Taki fmatični norci so se že večkrat urezali. Naše visoke glave, pa tudi zato tako vpijejo, da bi nikdo ne gledal, kaj delajo sami in kako gospodarijo sami. M* smo vedno trdili, da «Rosentaler Sparkasse» Ogrisu vulgo Mä kiju preveč poiojuje. Zdaj se je resnica izkazala v zemljiški knjigi, kjer so intabulirali velike šume. Tist:, ki hodijo včasih v te bukve gledat, pa pravijo, da so drugi bili še bolj hitri in da ta šparkasa še vedno ni vse zavarovala. To je bito jako nespametno in marsikateri pravi, da bo rajši denar iz te špsrkase ven vzel. Pravijo, da se zemlja na kobli hudo trese in da bo menda kmalu vse zropotalo. Ce se bo to zgodilo, bo pa ropotala tudi pri — *C.havu»l Zato nosijo ljudje svoj den&r zopet mečno v slovenska posoj Inico v Borovljah in v Glinjah. Celovec. Klerikalni slivenski listi vedno hvalijo svoje ljudi posebno, dr. Šušteršič», Brejca i. t. d., da so rešitelji Slovencev. Druge pa zmirjajo, da so nemškutarji in liberalci. Naše stare rodoljube, ki so že mnogo časa, denarja in truda žrtvovali vsa napadajo, — Ca niso istega mnauja, kakor Brejc, so že nemškutarji, izdajo narod in so krivi če ne napredujemo. Zdaj pa je vendar enkrat pokazal Brejc svojo pravo stran. Ko se je šlo v pravdi zoper slovenskega župn