Žalost zlatousta
V ODJUGI     Vroč jug nanaša vonj čezmorskih lakov na rože v blatu, ki so čist spomin, neutrudno me sledi kot jata brakov, jaz pa vihram prek kopastih oblakov, pijan od težkih sanj in južnih vin.
Oplazil me je omledni duh kurkume. Kakor metulj po vonju cvet spozna, poznam po puhu vse nizkotne glume, kjer le še norec nori svet razume, ki nad plamenom s čustvi se igra.
Zvoni nebo in ploskajo zastave. Je praznik upa, v boljši svet zazrt? Zvonovi lažejo, saj kot neprave koralde potemnele so veljave in prost je, kdor zaprt je v lastno smrt.
Dušan Ludvik
Ne čudim se, da skrb mi je lupino preglodala in kot peščen vihar skoz upanje preniknila v globino: veselje je okvir za bolečino in čas po nožih hodi skoz požar.
POLNOČ    Polnoč je zapornice odprla:
zvezde so se usule kot čebele
in prebodle naša žejna grla,
da so vse besede v praznem obvisele.
Strast, zažrta v nas in v laž med nami, žge razum z razbeljenimi obroči, nič ne tvega, ko z obljubo mami, kar je trdno, stre, in kar se uda, usloči.
Vse se je pomešalo in zmedlo, kar me z divjo silo je navdalo, nekdaj ostra luč brli zdaj medlo, spačen lik mi kaže počeno zrcalo.
Kjer udor spodsul je jalovino, zlatonosne  žile peščenijo, treba je viharjev, da sipino razrahljajo in vsebino prevetrijo.
JESEN    Jesen je rdeča vejica česmina,
nad grozdjem se razlila je medica,
ko utrgam, sikne mimo oči praznina,
v goltancu poči žalost, hladna kot lednica.
Od srca do možgan zarežem razo, da dolgčas, po meandrih žil razlezen, iztisnem in ga odvržem kakor gazo, nato pa razprostrem pozabljeno ljubezen.
Sreča se punta, z bliski žge in para, slepi me, da še bistva ne dojamem, zaznavam njeno mavrico, ki vara, lovim jo kot otrok, nikoli je ne ujamem.
226
Dušan Ludvik
227
Žalost zlatousta
Burja loputa z dnevi, tavam z njimi, še hip — in zadnji list se bo spodvihal in smrt bo zarožljala v vsaki rimi, odgrizovala solze s črk in s trpkih stihov.
NA JEZU     Ob  vodi  so  grive borovja  še  žive kot moje  oči, a  nanje  brezlika megla že  natika osamljenost volčjih noči.
Moj prostor pod jezom črni kot z železom stopljeno   srebro, spomini so v zarje zagrizene  škarje, ki luknjajo prazno nebo.
Tok  strugo  prestavlja, čas  čase  zapravlja, jih tira v prevrat, v zgrešeno  ravnanje pa  sili iskanje, čakanje, bezanje in pad.
Moj svet se seseda, zgovorna  beseda bo  omahnila vznak, še vztraja, a dvomi, ko hoče, jo zlomi na srce oprti smrtnjak.
ZAPRTI RAJ    Čemu mi je podarjen čut,  sluh in vid, če  divje  razmesarjen in skoz oči prebit
Dušan Ludvik
sem talec v mračnem loku sovražnih  let, z brezumno grozo v zvoku, sam v svojo smrt ujet.
Vse umre.- na črnem luči
kot močerad
in gostosevci v gruči,
vsak brst, vsak cvet, vsak sad.
Kaj strun se bo nagnetlo, kaj  violin, tišina  zvočno   petljo obesi  na  spomin.
Ni vse, kar vre iz strupa, brezsnovna   smrt, živi, kdor mre, a upa, čeprav je  raj  zaprt.
SEM     Sem  kot  tolmun spomina,
ko se razpre gladina, vidim v drobovje ugaslih lun.
Ves  sem v očeh,
ves  v  duhu,
pa kot sredica v kruhu
drobljiv med prsti in v dlaneh.
Neponovljiv
v  obliki,
od vekomaj med liki,
sem v neminljivosti minljiv.
Dan  zadnjih  sanj
je  blizu:
zareza v dolgem nizu,
v solzah pa ena solza manj.
228