i" im ■■ mi
mm i Av.
loPo pošli : zaQi
VffiTJSi f	--^SK^- —
\letalgl.30kr./
^^kp^dT0 Časopis s podobami za slovensko mladost.
Štev. 6.	V Ljubljani 1. junija 1871.	Leto I.
Miloščina donaša obresti.
(Zgodovinska čertiea.)
eta 1816 je bila zemlja ua Kranjskem takó nerodovita, da je drugo leto potem, zavoljo silno slabe letine, grozovita lakota ljudi stiskala, kterej niso mogle tudi najveće milostinje, ki so se od vseli strani pošiljale, popolnoma zadostiti. Po več krajih so ljudje travo in otrobe jédli, in mnogo jili je lakote umerlo. — V tem, zelò budem letu živela sta v nekem kraji blizo Kranja na Gorenjskem oče in mati v velikej revščini iu nadlogi. Imela sta sinčka, ki je hodil že dve leti v šolo, lcjer se je prav dobro in pohvalno obnašal. - Nekega (lue gre Janezek nekako žalostno in klaverno iz šole. Na cesti doide dečka, ki je jako slabo oblečen ter vso pot zdihuje in joka.
„Kaj ti je, bratec, da se jokaš in tako milo zdihuješ", nagovori ga Janezek.
„Lačen, ob lačen sem, in že skoraj dva dni nisem prav nič jedel. Kamorkoli pridem in prosim za skorjieo kruha, povsod mi pravijo ljudje, da nimajo živeža, pa da tudi vbogajmo ne morejo dajati. Lačen, oh zelò sem lačen," reče beraček in še huje joka.
„Tudi jaz sem hudo lačen, vsaki dan moram brez zajterka v šolo, in ko iz šole domu pridem ne dobim ničesar za kosilce, kajti moji dobri starši so zelò revni in je ravno tako, kakor tebe in mene huda lakota tare. Vendar pa nisem bil še nikoli tako hudo lačen, kakor sem ravno danes, po vsem životu čutim se slabega," reče Janezek in debele solze se mu vsipljejo iz globoko vdertih oči.
„Oh, jaz ne morem več dalje", reče beràcek ter se naslone na drevo, ki je stalo poleg ceste.
„Bratec, pojdi z mano, do mojih staršev ni več daleč. Dasiravno nimamo ničesar, s čimur bi ti mogli postreči, dobili pa bomo opoldne tako imenovano „rumfortorsko juho," ki jo blagi dobrotniki med najubožnejše v našej soseski <lelé, da bi uas v tem hudem času preživeli. Majhna je sicer skledica, v kterej dobim omenjene juhe, pa to malo, kar dobim, hočem deliti s tabo,
ker se mi v sercé smiliš." To rekši prime Janezek onemoglega beraškega dečka pod pazduho in ga pelje s seboj k svojim staršem. — Ne dolgo in bila sta domi
„Čigav in odkodi je deček, ki pride s teboj," vprašajo mati Janezka, ko zagledajo tujega, neznanega dečka.
„Na potu sem ga dobil, zelò je lačen in vzel sem ga sabo, da zajme z nami vred nekoliko juhe, ki jo bomo opoldne dobili," reče Janezek ter milo pogleda svojo mater, kakor bi jo hotel prositi, naj se tudi ona usmili ubogega dečka.
„I revež moj, kako boš neki delil juho, ki je že nam tako pičlo odmerjena, da komaj nekoliko poživimo in okrepimo onemoglo truplo," rečejo mati.
„To vse vém," reče Janezek, „in tudi jaz sem posebno danes neizrekljivo lačen; al vendar hočem deliti majhno skledico juhe, ki jo dobim, s tem le ubogim dečkom, ki se mi v sercé smili. ,Miloščina reši smerti in ona je, ki nam doseže večno življenje,' djali so gospod župnik neko nedeljo iz lece."
Pri teh besedah se materi solzé vderò po bledem obrazu; objamejo svojega ljubega sineka in rekò: „Preljubo moje dete! dobro in usmiljeno sercé imaš, in resnične so besede, ki si je ravno izustil, toda v takej sili in revščini, v kakoršnej smo sedanji čas--
„Vse eno lehko pomagamo revežem", povzamejo oče besedo, ki so sedeli v globoke misli zatopljeni na hišnem pragu, „ako to malo, kar imamo, ž njimi delimo. Stari Bog še živi, in on bode že pomagal, ako je njegova sveta volja."
„Njegova sveta volja naj se izide," rečejo mati, „jaz si že rada nekoliko žlic juhe pritergam in je prepustim ubogemu, zapuščenemu dečku."
„In jaz bom delilca rumfortorske juhe prosil, da bo danes nekoliko več juhe dal; usmiljen človek je, gotovo me bode uslišal," reče Janezek.
V takih žalostnih okoliščinah je pričakovala lačna družinica zaželjenega časa, o kterem se je navadno omenjena juha delila. — Komaj pride za delitev omenjeni čas, vzamejo mati pisker in gredó z Janezkom po gorko juho, ktera se je petdesetim najpotrebnejšim prebivalcem z velikim kositarskim korcem delila. S povzdignjenima ročicama prosi Janezek delilca, da bi danes nekoliko več juhe dal, ker ima domä ubozega gosta, ki je tudi zelò lačen, pa tudi on sam danes veliko bolj lakoto čuti, nego druge dneve. — Janezkova prošnja se spolni in delilec mesto enkrat zajme dvakrat s korcem in nalije poln pisker juhe. Z velikim veseljem skače Janezek pred svojo materjo na dom in oznani, da sta dobila toliko juhe, da je bodo imeli vsi zadosti. „Le vesel bodi in ne obupaj, kmalu se boš nekoliko okreval," reče Janezek ubogemu beraškemu dečku derzé ga za rokò. Kmalu potem pridejo tudi mati, denejo juho v skledo, pogernejo pert čez mizo in razpolože žlice. Janezek odkaže tujemu dečku prostor za mizo in oče naredé križ in molijo tako milo in ginljivo, kakor še nikoli poprej. Posebno prosijo dobrega nebeškega očeta, da bi jim blagoslovil te dari, in da bi kmalu odvzel hudo Šibo, s ktero je tepe. Po končanej molitvi rečejo oče: „No, zdaj pa le zav-žimo dari, ki nam jih je dal oče nebeski in upajmo, da nas tudi v prihodnje
ne bode zapustil." — Z veliko slastjo je povžila revna, lačna družinica rum-fortorsko juho, ktera se jim je, kakor se je videlo, prav dobro prilegla. Mali beraček se ne more zadostno zahvaliti blagim ljudem, ki so to malo mer-vico, ktero so sami izprosili, ž njim vred delili. Posebno se oklene Janezka, ter se mu prav živo zahvaljuje za njegovo bratovsko skerb in pravo ker-ščansko ljubezen.
Ali dobra družinica ne pusti beraškega dečka od sebe, temveč zahteva, da naj ostane pri njih, dokler Bog boljih časov ne pošlje. Tudi Janezek obljubi, da bo vsaki dan prosil delilca rumfortorske juhe, da bo juhe nekoliko več dal, dokler bodo štiri glave v hiši. Beraški deček rad uboga in ostane v hiši dobrih, miloserčnih ljudi tako dolgo, da se Bog usmili revnega, slabotnega ljudstva in odvzame ostro šibo, s ktero ga je zarad njegovih pregreh bičal in k pokornemu življenju nagibal. — Berž drugo leto potem je bila zemlja na Kranjskem tako rodovita, da je bilo vsega v obilnej, polnej meri, in nehala je lakota in revščina med ljudstvom.
Eevni beraški deček je stopil kmalu potem k nekemu kmetu v bliž-njej vasi v službo, kjer je dalj časa pridno in pošteno služil ter si marsi-kteri novčič prihranil. Bil je zelò varčen in ves zaslužek, kar ga je dobival v denarjih, pokladal je marljivo na obresti. Ko je bil dvajset let star, moral je v vojake. Težko se je ločil od svojega gospodarja, še teže pa od ljubega Janezka, ki je med tem časom velik in veri mladeneč postal in s kterim sta si bila vedno največa prijatelja. Vsako nedeljo in praznik sta se obiskovala in pridno prebirala knjige in druge podučne spise v svojem milem domačem jeziku. — V vojaškej službi se je revni nekdanji beraški deček veliko let tako vrlo in častno obnašal, da si je mnogo slave in časti pridobil. Ko se je na Laškem zelò viharen punt začel, bil je on še vedno v ce-sarskej službi in se je hrabro bojeval za dom in vladarja. Laškim puntarjem je stopal krepko na peté in se tako slavno obnašal, da so ga presvitli naš cesar ovenčali z mnogimi častnimi znamenji. Toda iz te hude bitke s sovražnimi Lahi ni ga bilo več nazaj. Padel je v kervavem boji 23. marca leta 1849 v 42. letu svoje starosti. Vse svoje obilno imetje je volil, preden se je podal v nevarni kervavi boj, svojemu nekdanjemu prijatelju Janezu, kteri ga je še kot otroka hude lakote rešil. Njegovo precej zdatno premoženje v denarjih je dobro došlo poštenemu in bogoljubuemu posestniku Janezu, ki je dostikrat pripovedoval to zgodbo svojim otrokom ter je opominjal, da naj molijo za blagega dobrotnika, kteri že davno počiva v hladnem grobu, kterega mu je skopala slava in nad kterem še vedno zeleni lep venec hrabrega njegovega junaštva.
Naj dar Ido še tak' majhen
Ki revežem ga daš, Obilne so obresti, Ki je po njem imaš.
Ivan Tomšič.
Zaklad za zaklad.
V nekem mestu je živela vdova Marta z dvema otrokoma: Francetom in Marico. Bila sta oba dobra, bogaboječa in pokorna. Revna Marta bi bila že gotovo pod černo gomilo trohnela, da jej nista dobra otroka delala veselja in jo tolažila v tugi in nesreči. France je vsaki dan stregel pri sv. maši in vsaki dan kak krajcarček domu prinesel ; Marica je pa čeravno še majhna, vendar takó urno in marljivo plesti in šivati znala, da si je tudi lehko vsakdanji kruhek zaslužila in svojej dobrej mamici k življenju pomagala.
Dobri Bog tudi reveže večkrat skuša, ter je še z večo nesrečo obišče. Otroci ! nikarte misliti, da ste nesrečni, ako nimate okusnih jedil in lepega oblačila. Prava sreča počiva v vašem serci, prava sreča je zadovoljnost, veseli občutki in zdravje.
France in Marica sta bila srečna, dokler ju ni Bog z novo, se veliko večo nesrečo obiskal. Še vedela nista, kaj je tožnost, kaj je žalostna osoda tega sveti, dokler sta še staro, ali vendar le zdravo mamico med sabo imela.
Ali kaj se zgodi? Neko nedeljo, ko so Ijudjé ravno k večernicam šli, se dobra mamica slaba in bolehna vleže v posteljo. „Otroka", jima pravi, „ostanita dobra in pobožna, kakor doslej, vidim, da je po meni in da dolgo ne bodem več z vama." Čez malo časa bila je dobra mamica v uevarnej vročini.
Dobra otroka jokata pri maminej postelji in tožuo vzdihujeta. „Raj hočeva zdaj?" vpraša France sestrico. „Zdravnik je daleč od tukaj, pa tudi brez denarjev ga ne moreva klicati, — krajcarja ravno danes nobenega nimamo, a kruha le še zadnji kos leži v omari. Pa če bi tudi kaj za kuhati imeli, nimamo derv prav nič pri hiši, ker opoldne, ko smo si zadnji krompir kuhali, smo tudi zadnje terske po dervarnici pobrali."
„Pojdiva vsaj po derva v gozd," poreče žalostno Marica in si briše solze. „Morebiti, da pozneje vendar kaj za bolno mamico dobiva."
„Bolne mamice ne sineva same pustiti," odgovori bratec.
„Grem po Šimčevko," zaverne hitro Marica, „ona bo rada pri našej mamici, dokler prideva iz gozda."
Marica skoči naglo ko serna, in se hitro s sosedo ŠimČevko poverne.
Šimčevka se vsede k bolnej vdovi, a dobra otroka odideta v gozd. # * *
Urna otroka kmalu prideta do gozda. Po vsej poti ni bilo drugega razgovora med njima, kakor o bolnej materi. Dobra otroka še pomisliti nista smela na materino smert. Groza in strah ju je pri tej misli obdajala.
„Predno derva nabirati začneva," povzame jokajoči France, „pomoliva se Bogu za zdravje našej mamici." Oba poklekneta in molita: „Predobri Bog in stvarnik vseh reči! Ti si povsod in vidiš najskrivnejše naše misli in vés vse naše tožnosti in osode. Ne želiva si bogastva, ne želiva si druge sreče, — samo to te prosiva, da poverneš zdravje preljubej našej mamici!"
Dobroserčna otroka se ginjeno objameta in jokata. Njune vzdihljeje, molitve in jok je le Bog slišal!
Butara je bila kmalu gotova, tudi Maričin koš je bil hitro s terskami napolnjen. Le France ni še najdel, s čim bi butarico zvezal.
Odide h germu, da si gibko šibo izvleče. Dolgo jo vleče, bila je globoko v zemlji zaraščena. Izvleče jo in ž njo se velik kos zemlje odvali in obä^nekaj železnega pod zemljo zagledata.
zaboli v serce, ko zagledata gospoda župnika zraven postelje, ki so mamico tolažili.
Stara Šimčevka ihti pri peči.
France skoro pozabi povedati dogodbo o verču. Marica vsa prestrašena pade materi okoli vratu in se joka.
Župnik jo tolažijo, da bo že Bog pomagal.

Bolna mati hvaležno iz postelje pogleda vspehanega Franceta. „Saj mi je že boljše!" rece počasi in tiho. „Nikarta žalovati."
Materine besede Franceta hipoma razveselijo. Hitro se spomni čudne dogodbe v gozdu in pripoveduje vse, kakor je bilo. Župnik pazljivo poslušajo brihtnega dečka. „Kje pa je vere?" vprašajo, ko je deček nehal pripovedovati. France in Marica skočita v vežo, ter ga privlečeta v sobo. Župnik pregledujejo verč, ki je ves po zemlji dišal in mu odbijejo s kladivom pokrivalo.
In glej! — — Samo zlató! Sami zlati denarji! Na železnem po-krovci stale so čudne besede, kterih otroka nista uméla. Bile so latinske. Prebravši je gospod župnik porekó: „Ljuba otroka! Srečna sta na tem svetu postala! Zaklad, ki sta ga našla, je vama uamenjen."
Na pokrovu bilo je namreč zapisano: „Pred veliko francozko vojsko sem ta zaklad tukaj zakopal; — Bog vé, — če ga bom kedaj sam izkopati
mogel! Kdor ga najde, — njegov je. Naj mu bo blagoslovljen! Neki grol."
# * *
France in Marica sta postala sicer bogata človeka —• ali čez nekaj dni sta najveći svoj zaklad, preljubo in dobro svojo mamico — v zemljo spremila. Tedaj — zaklad za zaklad!
Lj. T.
Najdena prijateljica.
Majhna priljudna deklica je prišla vsaki dan v prijetno hladno dolino, skoz ktero se je vil bister, šumeč potoček. Njena obleka je bila priprosta, kakoršno imajo navadno kmečke deklice, toda njen mili, nežni obrazek, cvetoča lica, njeno priljudno in lepo obnašanje, to vse je kazalo, da je v boljšem stanu rojena, in da so jo le neugodne okoliščine primorale si v ptujem kraji vsakdanji kruh služiti. Pasla je namreč čredo ovac nekega premožnega posestnika v N. — Uboga deklica pa je bila takó nežna in slabotna, da so se njene bele ročice, ki so bile le tenkih in lehkih del navajene, večkrat kervavo ranile, kedar je kermo za svoje ljube ovčke napravljala. Pa čeravno takó šibka, vendar si je na vso moč prizadevala, da bi dolžnosti svojega stand natanko spolnovala, zató pa je tudi z božjo pomočjo vsako delo prav dobro izveršila. Serčnosti jej tedaj ni manjkalo, ampak le njene telesne moči so bile slabe.
Kmalu po tem, ko je službo nastopila, zbolela je nenadoma prav nevarno. Različna dela, kterih ni bila vajena, mraz, vročina, žalost in druge neugodnosti imele so na njene preslabe telesne moči tak upliv, da ni mogla dalj časa iz postelje vstati. Lepi rumeni lasje, vedno v dolgej kiti spleteni, so se jej razvozlali in razpleli ter se jej okrog vratu oklepali, obraz je postal bled in upaden, modre oči so se jej globoko vderle, — zares je bil njen
pogled žalosten. — Ljudem v hiši se je pač smilila, ko so videli, koliko terpi majhna nedolžna deklica, toda vsak je imel svoj posel in premalo dobrega sercä, da bi bil ubogej deklici kaj pomagal in jej postregel, razuu Nežike, ki je krave oskerbljevala in mesto bolnice tudi skerb za ovce, prevzela. Nežika je bila edina, ki je bolno révico večkrat obiskala, jo tolažila in jej tudi postregla, kolikor je mogla. To se vé, da se je bolna deklica Nežiki prav milo zahvaljevala in na océh se jej je lehko bralo, kako težko jej dé, da usmiljenej Nežiki za njen trud in postrežbo prav nič poverniti ne more. — Toda ljubi Bog, ki je oče vseh sirot, tudi uboge deklice ni zapustil. Njene telesne moči so se jej zopet povernile in kmalu je toliko okrevala, da je svoje poprejšno delo zopet opravljati mogla. — Nekega dné, ko je bila s svojimi ovčicami na paši, vsede se pod košato lipo, vzame mo-litvino knjižico v roke in z navdušenim sercem moli v krasoti narave k Bogu, svojemu stvarniku, svojemu največemu dobrotniku, ter se mu zahvaljuje za življenje, ktero je zdaj tako rekoč drugikrat iz njegovih milostivih rok prejela. Komaj je svojo molitvico končala, kar zagleda po bližnjej stezi priti zalo oblečeno gospó, ktero je spremljevala majhna nežna góspica, lepa kakor angeljc. Prišli ste berž ko ne iz gradu, da bi se po zelenej trati enmalo sprehajale. Počasi se bližate k našej pastarici. Gospà je lepe tenke rasti v svilnatej obleki, mlada góspica pa bolj prosto napravljena s slamnikom na glavi, kar se je njenej milini prav lepo podalo. Tergala je cvetlice in je vezala v šopek. Kakor mlada serna je skakljala nedolžna deklica sèm ter tje po trati in vsako novo cvetlico pokazala svojej materi. Mati so z veseljem gledali to nedolžno in brezskerbno gibanje svoje hčerke, opo-minjevaje jo, da si naj izbere najlepše cvetlice, ktere ima zelena trata. „Dà, dà, draga moja mamica", odgovori Leonora, „najlepših cvetlic hočem natergati in je domu ljubemu očetu prinesti." — Uboga pastarica se ni mogla zadosti nagledati zale gospé in mlade, priljudne góspice.
Ko pride gospà s svojo hčerko prav blizo lipe, zapazi še le ubogo, bledo deklico, ktero prijazno pogleda in reče: „Prav lepo čredo imaš! Čigava je?" — Deklica ponižno odgovori: „Posestnika iz N." — „Tvoj gospodar ima res lepe ovce, za kar se pa ima le tebi zahvaliti, ker tako lepo in marljivo za-nje skerbiš." — „Častitljiva gospà, jaz že dolgo nisem pasla in oskerbovala ovčic, ker sem bila bolna in jih nisem mogla sama na pašo gnati; hvalo zasluži le Nežika, ki je mesto mene to delo prevzela," odgovori žalostno zdihovaje deklica. — Gospà zdaj deklico bolj natanko pogleda in reče: „Rés je, da slabo izgledaš, — pa si tudi še slabotna in bi ne smela še iz hiše, dokler popolnoma ne okrevaš. Ali je gospodar, čigar ovce paseš, tvoj oče?" „O ne, žlahna gospà! Jaz nimam niti očeta niti matere; zapuščena sirota sem." — „Kako ti je imé, preljuba moja?" — „Ljudmila, žlahna gospà!" — „Ljudmila! — Draga moja, to je imé, ktero v tej dolini ni navadno pri kmečkih deklicah, pa tudi tvoja šibka in tenka rast kaže, da nisi tukaj vzrejena. Kako so se tvoj oče imenovali?" — „Moj oče so se imenovali Ravni." — „In kje si bila odgojena ?" — „V Ljubljani v zävodu gospodičine L." — Medtem ko so se mati z Ljudmilo pomenkovali, je Le-
onora še zmerom svoj šopek s cvetlicami polnila. Mati stopijo k njej in jej reki) : „Leonora, ali mi nisi večkrat pripovedovala, da si imela v zavodu neko majhno priljudno součenko z imenom Ljudmila?" — „Res je tako, ljuba moja mama." — „Ali mi nisi tudi pripovedovala, da jo bila Ljudmila tvoja zvesta in najboljša prijateljica, dobra in pridna deklica, pa da si se milo jokala, ko si jo zapustiti morala?" — „Vse to je takó, draga mamica!"
—	„Ako je vse to rés, pojdi z menoj in poglej uno ubogo deklico, ki tam ovce pase." — Leonora gre z materjo, pogleda nekolikokrat ubogo deklico v obraz, potem pa na ves glas zavpije: „Ljudmila! Ljudmila! draga moja prijateljica in zvesta tovaršica!" Ko bi trenil oklene se je okrog vratu in jo poljubuje. „Oj ljubica moja, kako si se spremenila! Vse drugače si napravljena, pa vendar sem te spoznala. In če bi te tudi moje oči ne bile spoznale, sercé bi mi bilo razodelo, da si ti moja ljubljenka. Pa zakaj si takó žalostna, takó bléda? Ali ti znabiti ni ljnbu, da se zopet najdeve?"
—	Oj dà, dà, Leonorica moja! Nisem pričakovala tako nenadne sreče. Bila sem pa tudi bolna, in ne morem tako hitro okrevati." — „Bolna si bila, draga Ljudmila? In kaj je bil vzrok tvoje bolezni?" — „Očeta in mater sem zgubila; dobri moji starši počivajo v hladnej zemlji, sirota sem zdaj in nikogar nimam na svetu," odgovori jokaje Ljudmila. — „Pa da si borno življenje ohraniš, moraš ovcé pasti, razumim te, draga moja! Pojdi z menoj, odslej bodeš moja družica, moja prijateljica, kakor si bila nekdaj. Le peljive čredo domu, a ti pojcleš z menoj v grad. Ako ti tvoji starši niso zapustili dedšine, to je vse eno, moji starši so bogati in me zelò ljubijo; prosila je bom, da tudi tebe za ljubo vzamejo." — Ljudmila si ne upa verjeti besedam svoje prijateljice, ter boječe pogleduje Leonorino mater. — Gospà pa jej prijazno reče: „Le z nama pojdi Ljudmila! odslej hočem biti jàz tvoja mati. Najpred je treba za tvoje slabo zdravje skerbeti. Slabotna si še in zategadelj moraš svoj sedanji stan zapustiti, pa tudi rojena nisi zató, da bi za pastarico služila." Ljudmila blagej gospoj hvaležno rok<5 poljubi, govoriti takó ni mogla, ker je bila preveč ganjena. Gnala je čredo domu in se je poslovila od gospodinje in svoje dobre Nežike.
Ko pridejo v grajščino, Leonorin oče z radostjo sprejmejo šopek nežnih poljskih cvetlic, in tudi Ljudmilo prav prijazno nagovore. To se ve, da so odobrili tudi sklep preljubljene hčerke in svoje blage sopruge, ter so obder-žali ubogo deklico pri sebi v gradu in so za njeno odgojo prav po očetovsko skerbeli. Nihče pa ni bil tega dogodka takó vesel, kakor zala góspica Leonora, ki od veselja ni vedela, kako bi svojej prijateljici primerno postregla.
Ljudmila je z božjo pomočjo zopet ozdravela, se je pridno učila, marljivo delala ter si na vso moč prizadjala, da bi želje svojih dobrotnikov natanko in zvesto spolnila, ter jim z lepim vedenjem vsaj nekoliko njih velike dobrote povernila. Ko je odrasla, kupili so jej Leonorin oče posestvo, na kterem je nekdaj za pastarico služila.
Ljudmila je vzela svojo nekdanjo dobrotnico Nežiko k sebi in vsi so prav srečno in zadovoljno živeli.
Klotilda Ž.
Otroške igre na prostem zraku.
Otroci! dobro vém, da imate zdaj po letu mnogo veselja zunaj na prostem zraku v zelenej naravi. Vsaj vas vsaki dan lehko vidim, kako veselo se gibljete in skačete, pa vam tega veselja tudi ne kratim. S primernim kretanjem, posebno pa s kretanjem na prostem zraku se kri hitreje in bolje po žilah pretaka, zvikšuje se naravna gorkota, pa tudi želodec bolje prebavlja. S primernim gibanjem se ves život oživlja, krepča in uterjuje. Gibanje telesu toliko tekne, da se ravno z gibanjem večkrat odpravi mnogo telesnih in dušnih bolezni. Torej le radi se kretajte in gibljite na zdravem zraku pod milim nebom, ker to je najboljša podlaga k terdnemu zdravju. Samo toliko glejte, da se kdo kam ne udari in ne pobije, kakor tudi na to, da se pri vseh igrah, ki je vam bodem priobčil, lepó in spodobno obnašate, potem vam nihče ne bode branil, ako radi tekate, skačete in se igrate. Ce bote pridni in marljivi, vam bode „Vertec" večkrat prinesel enakih iger, kakor so naslednje :
1. Šivanka in nit.
Pri tej igri se deklice zberó in vstopijo dve in dve skupaj v verstó ena za drugo. Na čelu je ena sama, ki se načelnica imenuje. Kedar načelnica z rokama ploskne, berž zletf zadnji par na čelo, toda vsaka deklica od svoje strani. Obé si prizadevate, da bi se spredaj zopet združile t. j. z rokama sprejele. Ako se jima to posreči, potem se vstopite na čelo kot pervi par. Načelnica zopet ploskne z rokama in zadnji par stori ravno takó, kakor poprejšni. Načelnica ima nalogo, da brani letalkama, da bi se na čelo prišedši ne mogle sprejeti. Kakor hitro se ktere dotakne, preden si v roki sežete, postane zadeta deklica za načelnico in poprejšna načelnica stopi v pervo versto z nezadeto deklico v pervi par. Na ta način se igra ponavlja. To se ve, da si načelnica mnogo prizadeva, da bi se ktere letalke dotaknila, ter se takó svoje težavne naloge znebila, kajti še to jej ni dovoljeno, da bi se smela nazaj Szreti.
(Tudi dečki to igro lehko igrajo, toda vselej dečki posebej, deklice posebej.)
2. Gosja pot.
Igralci te igre se vstopijo v eno versto, brez da bi se prijeli. Pervi je najurnejši in zelò gibčen. Kar ta stori, to morajo storiti vsi drugi. Kolikor bolj je vodnik prebrisan in kolikor bolj težavne in umetne naloge daje za izpeljevati, toliko bolj je igra mična. Vodnik pelje celo versto zdaj preko kakega hriba, zdaj zopet čez kak germ ali jarek, preskakuje zavóre, kmalu se zopet zažene v ték i. t. d. Vsa versta mora delati to, kar dela on, kdor zaostane, ali prav ne naredi, zadene ga sramota.
3. Ptica zdaj prosta si.
Eden izmed družbe prodaja ptice, drugi je kupuje. Vsi drugi so ptice. Prodajalec zversti vse igralce enega zraven druzega, ter dä vsakemu posebno ime n. pr. : ščinkovec, škerjanec, slavec, repnik, senica, kanarček, tašica, penica itd. Vsaka ptica po svoje póje. Kupéc pride- in se pozdravlja s prodajalcem. Nató poprašuje po raznih ptičih, ako je ima in po čem je prodä. Ako imenuje ptico, ktere ni v versti, prodajalec nikavno odgovori; ako pa imenuje ktero ptico iz verste, potem se kupčija prične, ki se s tem konča, da kupec prodajalcu tolikokrat na rok<5 vdari, za kolikor tolarjev sta se pogodila. Med plačevanjem govori prodajalec:
Slavec, oprošten si zdaj,	Slavec oprošten zdaj si,
Verni kmalu se nazaj.	Hiti sicer vjet boš ti.
Slavec oprošten zdaj si	Ptica, zdaj le prosta si,
Kupec za teboj hiti.	Hiti sicer vjeta si.
Imenovana ptica leti do določenega kraja in odtod zopet nazaj. Medtem moti prodajalec kupca ter ga skuša zaderžati. Vzletela ptica pa je prosta, ako je zopet nazaj na svoj prejšni prostor dospela. Kupčija se potem začne zopet od konca. Ako se pa kupec ptice le dotakne, potem je njegova. To se ponavlja toliko časa, da so vse ptice razprodane.
4. Platno beliti.
En deček je platnär ali posestnik belnice, drugi je stražni pés, tretji tat, četerti žaudarm, ostali so pa „platno." Ti se vstopijo z raztegnjenimi rokami blizo kake stene, plota ali kakega droga. Platnär premeri s paličico, koliko vatlov je platno dolgo, po tém izroči platno v varstvo stražnega psa. Ta pa zaspi. Tat pride ter pokrade nekaj platna, včasih pa tudi vse. Zdaj začne pés razsajati. Gospodar pride ter omlati lehkomišljenega stražnika, pokliče žandarma na pomoč in vsi trije hité za ubežniki, ki so se daleč in dobro poskrili. Zgubljeno platno spravijo zopet vkup, tatu zgrabijo, zvežejo, na sodišče pripeljejo, sprašujejo, obsodijo in naposled ob glavo denejo, kar se zgodi, ako mu kapo iz glave zbijejo.
F. Stegnar.
- 91 — Nekoliko o zgodovini papirja.
V	starodavnih časih ljudjé še niso poznali papirja. Namesto papirja so rabili najpred kamenene, pozneje pa iz kake kovine narejene plošče, na ktere so pisali s špičastimi kamenčki ali pa z železnimi dletci. Ker pa take plošče niso bile priročne in se niso dale lehko seboj nositi, jeli so se kmalu bolj pripravnih lesenih platnic posluževati. A tudi te jim niso dolgo za vse njihove potrebe ugajale. Marsikaj je bilo namreč treba zapisati, kar se ni dolgo potrebovalo, in ako bi bili morali vedno nove plošče jemati, bili bi jih preveč potratili; zatorej so pozneje take plošče prevlekli z voskom in so risali na njé s koščenimi klinci, kteri so bili na enem koncu poostreni, na drugem pa ploščnati. Z ostrim koncem so dolbli čerke v vosek, s plos-čnatirn so je pa zopet zagladili, ako zaznamovanega niso več potrebovali.
Kmalu jim je bila tudi ta naprava neugodna. Začeli so torej rabiti drevesno lubje in ličje, v ktero so zbadali z iglicami pismenke. Najraje so rabili lipovo, bukovo, brezovo in javorovo ličje. Od bukovega ličja izhaja tudi naša slovenska beseda „bukve"; pa tudi latinska beseda „liber", kar se po našem pravi „knjiga", izhaja od ličja, ktero so Riinci imenovali „liber" ali „charta corticea."
Pozneje so začeli rabiti ličje tako imenovanega papir je ve ga drevesa (Cyperus papirus), ki raste v Egiptu ob potokih in rekah v tako obilnej meri, da se včasih celi gozdi vidijo ob bregovih ondotnih rek. Stari Egipčani so delali papir iz notranjega še socnatega ličja te rastline, in sicer na sledeči način: Najpred so ločili s tankimi iglicami ličje od debla in ga tako dolgo močili z vodó iz reke Nil, da se je spoprijelo; potem so ga na solncu osušili, in ko je bilo popolnoma suho, likali so ga z gladkimi zobmi. Takó izgotovljeni papir so imenovali Egipčani „biblos," od koder pride tudi imé „biblia", kar se pravi po našem sveto pismo.
Ta znajdba se je kmalu razširila po bližnjih in daljnih deželah ter je donašala Egipčanom obilno dobička za razprodano blagó.	,
Kmalu pa je egiptovski kralj Ptolomej II. prepovedal, da se papir v tuje dežele ne sme več izvaževati. Vzrok tej prepóvedi je bil Pergamski kralj Eumen. Ta se je namreč hotel s Ptolomejem poskusiti, kteri bo imel poprej večjo bukvarnico. Da bi ga tedaj Eumen ne prekosil v napravi velikanskega bukvišča, začel mu je staviti ovire s tém, da mu ni več dopuščal papirja kupovati v svojej deželi.
V	tej zadregi so iznajdli Pergamci neko drugo pisno pripravo ; oslovske in druge živalske kože so namreč takó ustrojili, da so jim služile mesto egiptovskega papirja. Ta papir še dandanašnji imenujemo po deželi, v kterej je bil iznajden, pergamen *). Pisali so na njega še v srednjem veku.
Ne dolgo po tej znajdbi začeli so Arabci iz bombaža (pavole) delati nov papir, kteri je v kratkem času egiptovskega popolnoma prekosil, pa je bil tudi pervi, ki je našemu današnjemu papirju zelò podoben. Imenovali so ga „gerški pergamen." A tudi ta papir ni bil veliko pripraven za pi-*) Pergam je bilo mesto v malej Aziji.
sanje. Bil je premehek in na njega se ni dalo z drugim pisati, nego s čopičem.
Še le v trinajstem stoletji okoli leta 1270 so iznajdli na Nemškem papir iz konopelj in prediva. Perva papirnica je bila osnovana v Norim-bergu leta 1390. Od tod se je raznesla ta iznajdba po vseh sosednjih pokrajinah.
Ko je pa leta 1440 Janez Gutenberg iznajdel knjigotiskarstvo in papir iz konopelj za tiskanje knjig ni bil pripraven, treba je bilo zopet nove iznajdbe. In rés, ta se jim je kmalu posrečila; začeli so namreč raztergane in umazane cunje, ki niso bile za nobeno drugo rabo več, v papir predelovati. — Ta iznajdba se je ohranila Še do današnjega dné in se bode berž ko ne tudi obderžala.
Iz teh čerfcic tedaj vidimo, da je preteklo marsiktero stoletje, preden so ljudjé prišli do takó pripravnega papirja, kakoršnega imamo dandanašnji.
Bukovski Tone.
Plačilo za resnico.
Bil je nekdaj neki slepàr, ki je hodil po svetu od kraja do kraja ter je povsod uganjal svoje šale. Nekega večera se vsede pred hišo nekega kmeta na klop, da bi se enmalo oddahnil. Ko pride kmet iz polja domd in ga vidi pred hišo sedeti, ga vpraša: „Kaj pa sediš tukaj? Zakaj ne greš raje v kako hiše, vsaj vidiš, da se že noč dela?" — Šaljivec odgovori: „Dragi prijatelj! imam neko navado, ktera ni nikomur všeč. Po celej vasi sem že popraševal, al nobeden me noče imeti čez noč. Zató hočem raje tukaj le prenočiti, jutri bo znabiti bolje." Kmet radoveden kakošno navado imà slepàr, vpraša ga dalje: „Povej mi vendar, kaj pa je to za ena nà-vada, ktero imaš?" Uni odgovori: „Jaz povem vsacemu resnico, zató me pa npče nobeden čez noč." — O saj je to vendar prav lepa nàvada! Pojdi le z menoj v hišo, prav prijeten gost si mi ; resnica se mora spoštovati !"
Ideta v hišo. Kmet veli ženi: „Jera, pripravi prav dobro večerjo, gosta imamo v hiši!"
Ko se vsedejo k jedi, opazuje gost vse natanko in vidi, da imà gospodar eno oko zavezano, njegova žena in hišni maček pa sta na eno okó slepa. — Čez nekoliko časa pravi gospodar: „Prijatelj, vi ste ravno poprej djali, da povsod govorite resnico, povejte tudi meni kako resnico." — Gost mu odgovori: „Gotovo bi vam jo rad povedal, al dobro vem, da bote hudi na mé." — „O ne, gotovo ne," odgovori kmet. — „Tedaj vam bom povedal resnico, ker jo zvedeti želite" začne prekanjenec in pravi : „Glejte, tako dobri ljudjé ste v tej hiši in vendar imate vsi skupaj, namreč vi, vaša žena in maček le tri oči!"
Ko kmet to sliši, se razjezi, zagrabi burklje in požene zviteža iz hiše. — To je bilo prekanjencu plačilo za resnico.
Ivan G.
Najveća čveteronožna žival, kar jih hodi po suhej zemlji, je slon (Elephas in-dieus). Truplo ima okorno in neukretno, ki počiva na debelih, stebrastih nogah. Na prednjih nogah ima po pet, na zadnjih pa samo po štiri perste, kterih vsaki tiči v posebnem parklji. Koža je siva, debela, v starosti raz-pokana, le sini ter tje ima kako ščetino. Glava je debela, vrat kratek, ušesi dolgi in mahadravi. Najbolj se pa izjemajo zobje in njegov čudoviti nos. Slon ima zgorej in spodej na vsakej strani en ali dva sestavljena ploščnata kočnika in dva velika čekana, ki mu molita iz gornje čeljusti; takó imenovana slonova kost se dobiva iz teh dveh zób. Gornja ustnica je zraš-čena z nosom, ter je podaljšana v rilec ali trobec, ki je na vse strani zelò gibčen. Trobec je slonu najimenitniši ud, nos in roka ob enem, ker ž njim diha, voha, tiplje in grabi. S trobcem si naterga kerme in jo nosi v usta, s trobcem pije in tudi brani se ž njim, ker ima v njem toliko moč, da drevesa iz zemlje ruje in da konja ali vola z enim udarcem lehko na tla pobije. Konec trobca ima gibčen mesnat rogljiček, s kterim, kakor človek s perstom, pobere vsako majhno stvarco iz tal, zaveže in razveže ozel, izvleče zamašek iz sklenice, sproži pištolo i. t. d. — Slon je do 12 čevljev visok in dostikrat 100 centov težek,- koža sama tehta 20 centov, čekani pa navadno 60—70 funtov, dobé se pa tudi taki, ki so po 100—180 funtov težki.
Ta velikän živi v južnej Aziji in na sosednjih velikih otokih, posebno na otoku Cejlonu. Najrajše prebiva po gostih in hladnih gozdih, kjer ima dosti vode. Na solncu ni rad, po dnevi leži ali stoji v senčnatih in hladnih goščavah, po noči pa pride tudi na polje se past in naredi veliko škode, ker dostikrat mnogo več poteptà s svojimi težkimi nogami nego pojé. Pri nevihti slóni bezé izpod drevja na piano boječi se strele. Vsak slon popije na dan do 30 veder vode, pa se tudi rad koplje in z vodó poliva. Plavati zna izverstno. — Slon živi rad v družbi, včasih jih je po 50 in še več v enej družbi.
Slon.
Slon živi o vsakoršnej zelenjadi, v gozdu lomi in smuče veje z dreves, muli z rilcem travo in si jo zalaga v usta; udomačen jé tudi senó in riž, posebno je pa zaljubljen v vino in žganje. Ako mu človek pokaže sklenico z žganjem ter mu potem odkaže kako delo, berž se ga bo lotil, naj bode delo še tako težavno; ko je gotov, pride po plačilo, ktero mu mora človek brez obotavljanja dati, ker bi se sicer razjezil in bi začel strašno divjati.
Dasiravno je slon velikanska in močna žival, vendar je dobročuden in miren. Nobene živali ne vznemiruje in tudi človeku ne stori nič zalega, dokler ga človek pusti pri miru. Slona je lehko ukrotiti, in kedar se je udomačil je potem gotovo najkrotkejša, najpametnejša in najpokorniša žival. Kmalu se privadi svojega gospodarja, pozna ga po glasu, razume njegove besede in že na obrazu bere njegove zapovedi, še predilo jib je izrekel. Na gospodarjevo besedo poklekne, da mu more sesti na vrat, s trobcem si naklada sam tovore na herbet. — V starodavnih časih so potrebovali slone posebno v vojski, privezali so jim namreč na herbet lesene liiše, iz kterih so skriti vojaki streljali s puščicami na sovražnika. Še dandanes potrebujejo Indijanci slona v vojskah za prenašanje živeža, streljiva in težkih topov, zlasti po brezpotnih hribih. Kazun tega opravlja slon tudi različna težka dela, nosi in vozi tovore, pomaga loviti svoje divje brate in pri prazničnih obhodih nosi kralje in cesarje in drugo imenitno gospođo. —■ Pri delu je slon jako spreten, vidi se mu, da vsako delo poprej premisli, predno se ga poprime. Ako vleče na vervi težek hlod po tleh, pa mu se ob kaj zadene, koj spusti verv in gre nazaj pogledat, kaj ga je ustavilo. Ako se mu kaj naloži, prepriča se sam, ako je vse dobro privezano. Pod sod, ki mu se hoče valiti po stermej cesti, sam podtakne kamen. — Dražiti ga ni varno, kajti jeza hitro v njem vzkipi in takrat ne pozna nobene šale. Najkrotkejši slon včasih lehko izdivja, rjove, razsaja, meče ob tla in teptä z nogami vse, kar more doseči, takrat celò gospodarja ne pozna. Podivjanega slona je težko ukrotiti in pomiriti, nàvadno ga morajo ustreliti. Posamezne divje slone lové s pomočjo krotkih slonov, ki se divjaku na paši počasi bližajo in ga naposled med sé vzamejo. Od vseh strani ga pritisnejo, da se siromak ne more ganiti. Ko lovci to vidijo, zlezejo pod svoje krotke slone in zve-žejo divjaku noge. Krotki sloni se potem umaknejo, divjak pa čuti v si spone na nogah začne strašno razsajati, toda naposled se vendar mora udati. Pa tudi v zanjke, ograje in jame lovijo slone, a vendar je lov na slone zmiraj zelò nevarna stvar, ktero je že marsikteri lovec plačal s svojim lastnim življenjem. — Slona povzdigujejo posebno njegove umne zmožnosti nad vse druge živali, zato pa Hindostanci v njem èasté neko više bitje, spoštujejo ga kakor podobo modrosti in stari, tako imenovani sanskritski jezik, ima sto imén za to čudovito žival. Že v starodavnih časih je bil slon človeku pokoren in koristen služabnik, kakor pes ali konj; a vendar ga ne moremo prav za prav prištevati domačim živalim, kajti tudi v najbližem sosestvu ukročenih slonov živi divji slon vendar v popolnej svobodi in prostosti.
Razne stvari.
Drobtine.
(Štirje letni časi na en dan.) Leta 1845 je 19., 20., 21., in 22. dné meseca m a j a skorej po vsej kranjskej deželi zelò deževalo, po več krajih je tudi snežilo. Na sv. reš-njega Telesa dan pa je bil v Ljubljani dopoldne dćž, sneg, toča, blisk in gromenje; popoldne pa je zopet solne e prav prijetno sijalo. Tedaj v enem dnevu: spomlad, poletje, jesen in zima. Zarés prečudno vreme!
(Pervi škof ljubljanski)je bil plemeniti Žiga Lamberg. Bil je najpred župnik v šmarskej fari poleg Kranja, od koder se je podal v Beč, kjer je bil pri cesarji Frideriku I. dvorni kapelan in delitelj milodarov. Koje potem cesar Friderik ljubljansko škofijo osnoval, izvolil je Lamberga za pervega škofa leta 1463.
Srečna vožnja.
(Po Goethe-ju.)
Meglé razpraše se, Nebó se zvedri, Aeól odvezuje Derhčeče vezi; Pihljajo vetrovi, Odjadra mornar. — Le urno, le urno! Že val se deli, Se bliža daljava, Že kopno blišči!
J. Faniger.
Kratkočasnica.
* Neki kmet si je prihranil nekaj denarjev. Da mu jih nobeden ne vkrade, zakoplje je v gozdu. Ker se je pa bal, da bode naglo umeri, razodene to skrivnost svojemu botru.
Čez nekaj dni gre, da vidi denarje, ali — joj — denarjev ni več v jami. Kmet je bil dobro prepričan, da jih nihče drugi ni mogel odnesti, kakor njegov boter. Odide zopet k njemu ter mu reče : „Zopet sem si prihranil sto goldinarjev, pa hočem tudi te k poprejšnemu denarju zakopati, — ali prosim vas, da nikomur ne poveste." Boter je mislil, da bo tudi te denarje pozneje odnesel, hitro vzame ukradeni denar, teče v gozd, ter ga zopet nazaj zakoplje. Ali kmet, prišedši pozneje tjé in vidši svoj denar, vzame, ga ter ga veselo domu odnese, a boter se je pod nosom obrisal.
Številna naloga.
Anica in Nežika prinesete v mesto mleko na prodaj, in sicer Anica v posodi, ki derži 3 bokale, in Nežika v posodi, ki derži 4 bokale; obé posodi ste polni. Neka dekla pa pride iz mesta mleko kupovat z veliko posodo, ki derži mnogo več, nego obé uni posodi skupaj, pa bi ga rada samo dva bokala kupila. Kako jej bote Anica in Nežika v to veliko posodo ravno dva bokala nalile, dasiravno nimate nobene druge posode za mero?
Skakalnica.
(PriobCll Ivan Drenovski.)
nje-	na	Slo-	ve-	4	ti.
ven-	Slo-	ce-	ma-	hit-	sti
no-	na	ro	no-	ni-	se
ge	ci	ge,	nam	hu-	zdaj
Da	ga	dra-	nad-	ši	ja
pre-	lo-	re-	dra-	gi!	de
(Rešitev štev. naloge in skakalnice, kakor tudi imena reševalcev v prihodnjem listu.)
«
\
Rešitev številnih nalog in uganjke zastavic v 5. listu „Verteca."
Rešitev štev. nalog: 1) Dijak je bil star 16 let, in 4 leta mu še manjkajo do 20 let. 2) Delitev bi rés ne bila pravična; kajti četerti pastir, ki je dal 40 orehov, dobil je od pervih treh skupaj le 10 orehov, torej je dal za vsako marelico 4 orehe. Dobil je pa od pervega, kije imel 16 marelic 6, od drugega, ki jih je imel 13, dobil je 3, in od tretjega, ki jih je imel le 11, dobil je 1 marelico. Orehi se morajo tedaj takó razdeliti, da jih pervi dobi 24, drugi 12, in tretji 4 orehe. — Da se stvar bolj umeje, naj sledi še sledeča izštevilba: A = 10 marelic Vsak je snedel 4% — 10 B 13 „ marelic. Za teh 10 ma-C = 11 „ relic je dal D 40 orehov, 1) _ o „ ktere si naj pervi trije
med seboj razdele, kakor je pošteno in pravično. Vpraš.: Koliko orehov naj se tedaj da za sleherno marelico? Odg.: "/,, = 4 orehi, torej kolikor marelic je kteri dal, 4krat toliko orehov naj se mu dà. A je dal 6 marelic, tedaj dobi 4^6=24 oreh. B„ „ 3 marelice „ „ 4)(3 -12 „ C „ „1 marelico „ „ 4><1 = 4 „ Skupaj 40 orehov.
Uganjke zastavic: 1. Gosli; 2. čebula ; 3. Luč ; 4. Ogel ; 5. Korun (krompir).
Številni nalogi v 5. listu „Verteca" so prav rešili:
Ant. Bezenšek, dijak v Celji ; J. König, bogosl. v Ljablj.; Ivan Drenovski v Ljubi j. — Pervo nalogo je prav rešil : Anton Leban, izpit, ufiit. pripravnik v Gorici.
Vabilo na naročbo. "'Wf
S prihodnjim mesecem se začne drugo polletje; zató uljudno prosimo vse naše dosedanje čast. gg. naročnike, Merim je s tem listom polletno naročilo poteklo, da nam naročnino za II. polletje prej ko mogoče pošljejo, da bo mogel „Vertec" tudi v prihodnje lepo rèdno izhajati. Želimo pa tudi, da bi se še mnogo novih naročnikov nabralo, kterim lehko še z vsemi dosedanjimi listi postrežemo. Kolikor več naročnikov se nabere, toliko lepši bode tudi „Vertec."
Polletna naročnina s poštnino vred znaša 1 gold. 3» kr., brez pošte pa 1 gold. SO hr.
Prijatelji slovenske mladosti! podpirajte edini list, kterega ima naša dobra, nade-polna slovenska mladina.
Yred.ni.itvo,
(Šentpetersko predmestje hiš. štev. 15.)
Senčna podoba, ki se naredi z rokami na steno.
Listnica. Gosp. a. b—k, v Celji: Prav hvaležni smo vam za nektere vaše lepe sestavke, sčasoma se vse ponatisne. O priložnosti pismeno. — Zivislavček v Gorici: Vertecova naloga sicer ni, da bi tildi cerkvene napeve prinašal. Vaš „Tantum ergo" bi se tedaj bolj podajal „Uč. Tov." Tudi bi treba napev nekoliko prestrojiti, preden se pošlje med slavno občinstvo. Ako naši čast. gg. naročniki nimajo nič zoper to, da bi „Vertec" včasih tudi kako cerkveno pesem prinesel, no potem radi sprejmemo tildi vaš „Tantum ergo." Vsakako nam pa poprej naznanite, ako smemo vaš napev nekoliko opiliti. — Gospod. D. T. v Vinici: Spomladanska pesmica je sicer dobro iz peresa potekla, toda prepozno je že, da bi jo mogli v denaš-njem listu priobčiti, Serčen pozdrav!
Izdatelj, založnik in vrednik Ivan Tomšič. — Tisk Egerjev v Ljubljani.