POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 1 102 v modelarskih trgovinah. (J U fgg&j* , a 2>i * ;tw>" £ 00® n ?5>?I> . ^ 'SS&S&S3* Podrobnejši opis najdete v katalogu Novosti N'99. GRAUPNER GmbH & Co. KG Postfach 1242 ' D-73220 Kirchheim/Teck http://www.graupner.de * www.graupner.com Vaš avto za zmago že v modelarskih trgovinah! šport 4WD RV-OFF-ROAD BUGGY v merilu 1: 8, s pogonom na vsa štiri kolesa in motorjem FORCE 21 R P RO Komplet IMPULS ŠPORT vsebuje: - sestavljen model IMPULS ŠPORT 4WD z motorjem FORCE 21 R PRO, - RV-napravo GRAUPNER XR-3 RACE, - stojalo za servisiranje, - žarilno svečko OS A3, - ključ za svečko, - akumulator za žarjenje svečke, - plastenko za gorivo. Cena kompleta je 112.900,00 SIT. Za podrobnejše informacije povprašajte svojega prodajalca. Emupner racina Sestavljena šasija, motor z ročnim zaganjačem, odlične vozne lastnosti. Stalno na zalogi vsi rezervni deli. KAZALO Revija za tehniško ustvarjalnost mladih APRIL 1999, LETNIK XXXVII, CENA 280 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 1102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Naslov uredništva: Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541, telefon: 061/17 902 20, faks: 061/17 902 30 E-pošta: joze.cuden@tehniska-zalozba.si Naročniški oddelek: telefon: 061/17 902 24, faks: 061/17 902 30 E-pošta: tzs-lj@siol.net Revija izide desetkrat v šolskem letu. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 280 SIT, naročnina za prvo polletje pa 1400 SIT. Žiro račun pri Agenciji za plačilni promet Ljubljana: 50101-601-280532 Celoletna naročnina za tujino znaša 5600 SIT (62 DEM oziroma 33 USD). Devizni račun pri Novi Ljubljanski banki, Ljubljana d. d., Trg Republike 1, 1000 Ljubljana: 900-27620-3250/6 Urednik revije: Jože Čuden Odgovorna urednica: Mihela Mikuž Lektoriranje: Ludvik Kaluža Oblikovanje ovitka: Stanislav Oražem Računalniški prelom in izdelava filmov: Lucija Martinčič, Anton Zupančič Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Čuden, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik, Miha Zorec, Roman Zupančič. Tisk: Tiskarna Ljubljana, d. d. Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Revija spada med publikacije, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo RS, št. 415-01-001/98 z dne 23. 1. 1998. Prispevkov, objavljenih v reviji TIM, ni dovoljeno ponatisniti brez pisnega dovoljenja uredništva. Fotografija na naslovnici: Pomladni veter že napenja jadra modelov. Sezona tekmovanj je pred durmi. Foto: J. Čuden KAZALO 2 NOVOSTI IZ SVETA MALIH ŽELEZNIC NA NURNBERŠKEM SEJMU . 4 DRŽAVNO PRVENSTVO RV-AVTOMOBILOV 1998 6 "AIRCOMBAT" 7 MAKETA RAKETE NOSILKE KOSMOS-3M S SATELITOM INTERKOSMOS-11. 10 MOTORJI MWS. 12 TERENI ZA JADRANJE Z RV-MODELI V SLOVENIJI 14 PAPIRNATA KRILA 16 MOTORNI ČOLN ORION 23 ZABAVNA FIZIKA 26 POGON LETEČEGA MODELA 29 NOVOSTI NA TRGU 30 MAKETARSKI FOTOSTRIP (3. DEL) - ME 262 32 TIMOVO IZLOŽBENO OKNO 33 UTVA-75. 35 PRIKOLICA ZA KOLO. 37 HITRO VEZJE 38 RAČKA . 39 ŠKATLICA 40 UGANKARSKI KOTIČEK TTK_ 8 april 1999 1 REPORTAŽA Novosti iz sveta malih železnic na nurnberškem sejmu VLADO ZUPAN 5TO Letošnji sejem igrač v Niirnbergu, največji to¬ vrstni sejem na svetu, je tako kot vsakokrat predstavil številne novosti in zanimivosti. Na pokriti površini 101.850 m 2 je razstavljalo 2759 razstavljalcev iz 53 držav - lahko si predstavlja¬ te, kako obsežen je prikaz vsega, kar je pove¬ zano s pojmoma igranje in hobi. V tem sestavku bomo poskušali prikazati nekaj novosti model¬ ne železnice, omejili pa se bomo le na velikosti HO in N, ki sta najbolj pogosti med ljubitelji te¬ ga konjička. Omenili bomo le nekaj najpo¬ membnejših proizvajalcev, saj nam prostor ne dopušča širše predstavitve. Slike naj vam priča¬ rajo nekatere zanimivosti iz sveta modelov "že¬ lezne ceste". Med najpomembnejše proizvajalce sodi vsekakor nemški Marklin, ki že 140 let s svojimi izdelki raz¬ veseljuje prijatelje vlakcev. Najnovejši katalog Mdrklinov model električne lokomotive serije E 18, ki je zapeljala na tire le¬ ta 1935. Zelo dobro seje izkazala pri vleki težkih hitrih vlakov. Nemška dizelska lokomotiva BR V16 je bila izdelana leta 1935. Na svetov¬ ni razstavi leta 1937 v Parizu je bila deležna velikega zanimanja in pri¬ znanj. Takrat je veljala za "tehnološki čudež" (Marklin). Na nemških železnicah je bila zelo cenjena električna lokomotiva BR 143, ki še danes vleče vagone po vsej Nemčiji (Marklin). Zanimivi dvonadstropni vagoni hitrih primestnih vlakov lahko močno poži¬ vijo videz makete (Fleischmann). Premikalna parna lokomotiva serije 99 iz prvih let železnice je bolj podobna igrački kot pa pravi lokomotivi (Fleischmann). Fleischmann je prikazal zelo lep model bavarske parne lokomotive 70.091 iz leta 1909. Dosegla je hitrost 65 km/h, iz prometa pa so jo vzeli šele le¬ ta 1963. Leta 1924 so avstrijske železnice dobile nove lo¬ komotive E 880 za nove elektrificirane proge. Dosegle so le 50 km/h, nekatere so vozile celo do leta 1993 (Klein Modellbahn). Belgijske državne železnice so leta 1953 dale v promet električno lokomotivo serije 122. Imela je moč 1740 kw in dosegla hitrost 130 km/h. Nekatere vozijo še danes (Marklin). Za 70-letnico Disneyeve miške Mikija je Marklin izdelal model električne lo¬ komotive 120.1, kije bila poslikana s prizori iz Disneyevih filmov. Lokomotiva DB 50 s petimi pogonskimi osmi je služila za težki tovorni promet. Zaradi velike moči je tudi s težkimi tovori dosegala velike hitrosti (Fleischmann). 2 april 1999 -,- 18 6 6 71 REPORTAŽA Dolgi potniški vagon iz obdobja po pivi svetovni vojni, pri katerem ima vsak oddelek svoja vrata (Fleischmann) Model tovarne Kočo je verna ponazoritev najnovejšega superbitrega vlaka ICE3- V začetku sedemdesetih let so v Nemčiji izdelali novo električno lokomotivo BR 111, kije dosegala hitrost do 160 km/h (Roco). Električna lokomotiva E 636.041 italijanskih železnic je ena redkih v okra¬ sti barvi (Roco). Lokomotiva BR 01 iz leta 1925je vozila hitre vlake. Leta 1963 so jo obnovi¬ li ter nekoliko dopolnili in je še dolgo uspešno vlekla vagone (Trix). Francoska lokomotiva 1 Eh3 izleta 1919 je kot model izdelana zelo skrbno s števil¬ nimi najmanjšimi podrobnostmi (Tri.x). Rdeča električna lokomotiva E 60 za premikanje in kratke razdalje je bila izdelana že leta 1927, izkazala pa se je za tako uspešno, da je vozila še do leta 1962 (Roco). Leta 1973je državna železnica NDR nabavila ruske lokomotive "Ludmilla", ki so dobile oznako BR 132. Vlekle so najtežje tovorne vlake na neelektrifici- ranih progah (Brauta). Nemška lokomotiva BR 312 cargo je bila izdela¬ na v NDR leta 1959, uporabljajo pa jo še danes za premike na postajah (Brniva). Okoli leta 1939je dizelska lokomotiva GM-EMD E 6 zamenjala parne lokomotive na hitrih pro¬ gah ZDA in Kanade (Brawa). Druga avstrijska tovarna, Klein Modellbahn, ima zeleno parno lokomotivo nenavadnega videza iz leta 1935. Pare ni dajal premog, pač pa nafta. Dobila je čudno ime "Dorftrottel" ali po naše vaški tepček. Dizelska lokomotiva BR V36 iz leta 1947je bila namenjena premikanju na postajah, a tudi za vleko na kratkih progah (Trix). Zanimiv je model vagona za odstranjevanje sne¬ ga s proge s centrifugalnim rotoijem. Ker vozilo ni imelo lastnega pogona- para je obračata le ro¬ tor- so ga priključili pred lokomotivo. V Nemčiji, Švici in Avstriji so ta "odstranjevalec snega" upo¬ rabljali do osemdesetih let (Klein Modellbahn). Dolg tovorni vagon cisterna služi za prevoz ce¬ menta (Klein Modellbahn). TTEf 8 april 1999 3 REPORTAŽA ima kar 80 strani, kar obeta številne novo¬ sti, ki si jih velja po¬ drobneje ogledati. Med ljubitelji so zelo cenje¬ ni izdelki tovarne Fleischmann, ki sodijo med najkakovostnejše in so v tujini zelo pri¬ ljubljeni. V katalogu je novosti za 40 strani, nekaj jih predstavljamo tudi na slikah. Tudi tovarna Trix, od lani združena z Marklinom, ne zaostaja za prej omenjenima, nji¬ hovi modelčki pa so še nekoliko dražji. Novosti prikazujejo na 64 straneh. Iz leta v leto boljša je avstrijska tovarna Roco, ki ima bogat izbor zani¬ mivih modelov, med njimi tudi nekaj z naših železnic. Njihov katalog novosti obsega 64 stra¬ ni. Dunajska tovarna Klein Modellbahn sega v nekoliko nižji cenovni razred, kljub temu so nji¬ hovi modeli dovolj lepi, da si zaslužijo predsta¬ vitev v naši reviji. Nemška tovarna Brawa, ki v svojem programu še nima prav dolgo lokomotiv in vagonov, prikazuje novosti na 24 straneh. Kibri je poskrbel za makete v "starodobnem slogu", kamor sodi tudi starin¬ ska tovarna z opečnim dimnikom. Omenim naj, da ponuja veliko ameriških loko¬ motiv. Poleg lokomotiv in vagonov sodijo na urejeno maketo še hišice, drevesa, avtomobilčki, figurice in še marsikaj. To je proizvodno področje tovarn, kot so Faller, Vollmer, Kibri, Pola in še nekatere. Nekaj sličic pa je le skromen delček njihove pestre ponudbe. Če se vam bodo na koncu ob vseh teh slikah "cedile sline", se pač potolažite, da človek niko¬ li ne more imeti vsega, kar si zaželi; tisti ki bi ho¬ teli izvedeti vse do zadnje podrobnosti, si bodo pri omenjenih proizvajalcih pač morali naročiti kataloge novosti. Vollmer je izdelal skromno postajališče za manj¬ ši kraj, kjer potniki čakajo na prihod vlaka. Faller poleg hišic nudi zidarske odre, tako da se na maketi kaka hiša lahko tudi obnavlja in barva. Državno prvenstvo RV-avtomobilov 1998 TOMAŽ DOBNIKAR V prvih mesecih lanskega leta so se mode¬ larski klubi, ki gojijo avtomobilsko mode¬ larstvo, dogovorili o urniku tekmovanj za državno prvenstvo, ki je bil objavljen tudi v marčni številki Tima skupaj s termini dru¬ gih modelarskih prireditev. Pripravljen je bil tudi pravilnik, ki je opredeljeval pet tek¬ movalnih kategorij: - cestne dirke z modeli v merilu 1 : 10 z dvokolesnim električnim pogonom (elektro 2 WD), - cestne dirke z modeli v merilu 1 : 10 s štirikolesnim električnim pogonom (elektro 4 WD), - off-road dirke z modeli v merilu 1 : 8 z bencinskim pogonom (off-road), - cestne dirke z modeli v merilu 1 : 8 z bencinskim pogonom (rally), - cestne dirke z modeli v merilu 1 : 8 z bencinskim pogonom (C 1). Doseženi rezultati so bili točkovanj po na¬ slednjem ključu: 1. mesto 22 točk, 2. mesto 18 točk, 3- me¬ sto 15 točk, 4. mesto 13 točk, 5. mesto 11 točk in nato za vsako mesto do 15. po 1 toč¬ ko manj. Za državno prvenstvo cestnih modelov je bilo načrtovanih 10 tekem. Za končno uvr¬ stitev posameznikov se je upoštevalo sedem najboljših rezultatov, doseženih v vsaki kategoriji. Na dirkah so tekmovalci vsake kategorije vozili po tri kvalifikacijske in finalno dirko. V kvalifikacijskih dirkah so vsi modeli štartali s štartne črte, v final¬ ni pa so bili štartni položaji razporejeni z dvometrskimi zamiki. Pred vsakim tekmo¬ vanjem so organizatorji poskrbeli za preiz¬ kus delovanja komand, da med dirko ne bi prihajalo do medsebojnih motenj. Če sta imela dva tekmovalca svoje ocldajniške in sprejemniške naprave na enakih frekven¬ cah, je bilo pač treba uporabiti rezervne kristale z drugimi frekvencami. Tekmovanje je bilo najbolj množično v kate¬ gorijah elektro 2 WD in rally, kjer so kvalifi¬ kacijske dirke včasih zaradi velikega števila tekmovalcev potekale po skupinah. Mode¬ li kategorije elektro 2 WD so praviloma naj¬ preprostejši in zaradi tega tudi cenovno najbolj dostopni širokemu krogu mladih modelarjev, tisti iz kategorije rally pa ponu¬ jajo najresnejši tekmovalni izziv takim, ki jih bolj privlači vonj "pravega" avtomobil- Test RV-napravpred začetkom dirke v kate¬ goriji rally skega goriva, zato se tudi število udeležen¬ cev v posamezni kategoriji precej razlikuje. Z modeli elektro 2 WD je bilo izvedenih 9 tekem. Tu so se med seboj merili večinoma mlajši tekmovalci oziroma začetniki, kar pa ne pomeni, da so bile dirke zaradi tega manj zanimive. Zaradi omejene kapacitete baterij je vsaka dirka trajala le pet minut, vendar se je kljub temu komu zgodilo, da mu je avto zaradi izpraznjenih baterij obti¬ čal na stezi še pred iztekom časa. Za dober rezultat je bilo treba porabnike električne energije v modelu uskladiti tako, da je bil zanesljiv ves čas dirke. Treba je bilo izbra¬ ti zmogljiv, a ne premočan motor, ne pre¬ več požrešen regulator hitrosti in seveda namazati gibljive mehanske dele, da je bi¬ lo čim manj trenja. Vsak tekmovalec se je po najboljših močeh trudil, da bi iz svojega avtomobila iztisnil kar največ, pri čemer so mt 1 4 april 1999 REPORTAŽA Model kategorije elektro 4 WD čaka na dirko. Model kategorije elektro 2 WD na štartnem položaju Tekmovalci so upravljali svoje modele z odra, od koder so imeli dober pregled nad celotno progo. bili seveda nekateri bolj, drugi manj uspe¬ šni. Nekaterim so precej težav povzročale mehanske poškodbe, ki so nastale zaradi medsebojnih trkov ali udarcev v robnike proge in podobno. Tudi ti avtomobilčki so vse prej kot igrača, saj po stezi drvijo s hi¬ trostmi od 30 do 50 km/h. Tudi v kategoriji elektro 4 WD je bilo 9 dirk. Tekmovalcev je bilo sicer manj, zato pa niso bili nič manj zavzeti. Tovrstni avto¬ mobili se od preprostejših modelov na tem, da lahko zaradi vzmetenega podvozja, posamično vpetih koles, vgrajenih diferen¬ cialov in predvsem štirikolesnega pogona, veliko hitreje vozijo skozi zavoje. Njihova lega na cesti je zato dosti bolj stabilna. Do¬ segajo hitrosti od 50 do 60 km/h, a tudi tu ne gre pretiravati, saj večja hitrost običajno terja tudi večjo porabo energije. Ob prehu¬ dem "navijanju" modela se lahko tudi tu baterije prehitro izpraznijo in tekmovalec z modelom obtiči pred iztekom predpisanih petih minut. V kategoriji off-road je bilo organiziranih manj dirk, kot so jih načrtovali; od šestih le dve. Razlog za to gre iskati predvsem v tem, da so morale biti dirke izpeljane loče¬ no od cestnih tekmovanj, pa tudi zanima¬ nje za to kategorijo je pri modelarjih očitno dosti manjše. Tekmovalna proga mora biti speljana po primernem travnatem, oziroma peščenem terenu. Pri modelih rally ni odpadla nobena od 10 dirk. V tej kategoriji je sodelovalo kar 28 tek¬ movalcev, kar kaže na veliko priljubljenost teh modelov. Njihova hitrost včasih prese¬ ga 80 km/h in nekaj kilogramov težkega modela pri taki hitrosti ni preprosto obvla¬ dovati. Kvalifikacijske dirke so trajale ena¬ ko kot pri prejšnjih kategorijah po pet minut, zato pa so bile finalne dirke dolge kar 30 minut. Med tekmovanjem so morali aktivno sodelovati tudi pomočniki mehani¬ ki. Njihova naloga je bila, da so čim spret¬ neje in hitreje dotaka- li gorivo ter skrbeli za odpravljanje manjših napak, ki so nastale zaradi trkov in drugih nezgod. V kategoriji C 1 nasto¬ pajo najhitrejši mode¬ li, ki zmorejo čez 100 km/h, njihovi pospeš¬ ki pa so primerljivimi s pravo formulo 1. Vgrajene imajo avto¬ matske prestave, po¬ ganjajo pa jih izredno zmogljivi bencinski motorji. Materiali, iz katerih so izdelani ti modeli, so plod naj¬ modernejših tehnoloških dosežkov. V kate¬ goriji C 1 so se tekmovalci pomerili na še¬ stih dirkah. Ob zaključku državnega prvenstva so naj¬ boljši "vozniki" prejeli pokale in praktične nagrade. Premor do novih dirk za državno prvenstvo so modelarji gotovo dobro izko¬ ristili in kar se da dobro "sfrizirali" svoje male dirkalnike. Zato vabimo bralce, da se udeležijo kakšne od napovedanih tekem, katerih razpored je objavljen v tej številki. Na dirkah je vselej zabavno in napeto. Zaključni rezultati državnega prvenstva RV- modelov avtomobilov za leto 1998: ELEKTRO 2 TO dvokolesni pogon razlikujejo predvsem v Zaključna podelitev pokalov in praktičnih nagrad najboljšim posa¬ meznikom in klubom. Zadnja vrsta (od leve proti desni): AlešNadu, Janez Nebec, Dejan Mesec, Bojan Weiss, Tomaž Čebašek, Luka Po- zvek, Gregor Prodan; sprednja vrsta (od leve proti desni): Anže Hri¬ bar, Matej Dobnikar, Aleš Dobnikar L TKl 8 april 1999 5 "Aircombat" REPORTAŽA SAŠO BABIČ Zračni boj z modeli lovcev iz druge svetovne vojne Mnogo modelarjev je preprosto zaljubljenih v lovce iz druge svetovne vojne. Marsikdo je prebral kar nekaj knjig o zračnih bojih in si kdaj zamisli samega sebe v pilotski kabini lovskega letala. Tak zračni boj pa se da na nenevaren in human način prenesti v svet modelarstva, seveda nekajkrat pomanjšano. Treba bo le nekaj truda, ki ga boste imeli z iz¬ delavo modela, in že boste pod svojimi prsti občutili spitfireja, messerschmitta, zera ali mustanga ter z njim leteli in se bojevali. Ven¬ dar to ne bo boj s topovi in mitraljezi, temveč s propelerji, s katerimi tekmovalci drug dru¬ gemu poskušajo pristriči trak, ki je pripet na vsak sodelujoči model. Slovenski -Asi-: Andrej Pervinšek in Sašo Babič s svojima spitfirejema in Miloš Požar z airacobro Model za zračni boj Saša Babiča spitfire v namišljenih kamuflažnih barvah: razpetina 930 mm, motor Magnum 15 GP, propeler master air- screw 8x4 GF2, 3 servomehanizmi Futaba S3001, petkanalni spreje¬ mnik Futaba FM, masa 950 g Andrejev spitfire v nizkem preletu Model za zračni boj Za tekmovanje potrebujete model lovca iz ob¬ dobja 1935-1945 v merilu 1 : 12. Modeli so preprosti, hitro narejeni (za izdelavo takega modela "iz trsk" potrebujete okoli 20 delovnih ur do prekrivanja) in jih lahko brez težav po¬ pravite, če pride do kakšne poškodbe. Nare¬ jeni so iz različnih materialov, prevladujejo pa modeli, ki so v celoti iz balze ali stiropora. Uporabite lahko motor z delovno prostornino 2.5 ali 3,5 cm 3 , glede na to, kako veliko je bi¬ lo originalno letalo. Če je imel lovec razpeti- no, večjo od 12 m, lahko na modelu, ki mo¬ ra imeti razpetino nad 1 m, uporabite motor 3.5 cm 3 , sicer pride v poštev motor 2,5 cm 3 . Tekmovanje Tekmovanje poteka na terenu, omejenem z varnostno črto, za katero je prepovedano le¬ teti ves dan. Boj poteka med dvema stranski¬ ma črtama, ki sta 140 metrov narazen. V eni bitki se med seboj pomeri največ sedem tek¬ movalcev. Tekmovalci imajo na voljo sedem minut časa za pripravo, temu pa sledi še se¬ dem minut neposrednega boja v zraku. Med tema sedemminutnima dobama je čas pri¬ pravljenosti, v katerem morajo biti piloti pov¬ sem nared za polet. Ko glavni sodnik s klicem najavi boj, tekmovalci tečejo k svojim mode¬ lom in poskusijo čim prej vzleteti. Cilj tekmovanja je povsem preprost: trak, pri¬ vezan na modelu, obvarovati vseh sedem mi¬ nut, kolikor traja boj, obenem pa nasprotni¬ kom čim večkrat prirezati njihov trak. Slišati je povsem preprosto, a verjemite, da vas to pol¬ no zaposli vseh sedem minut, ne da bi imeli vmes čas misliti na kaj drugega. Če je tekmovalcev več kot sedem, kolikor se jih lahko pomeri naenkrat, se izpelje tolikšno število bitk in s takim razporedom pilotov, da se, če je le mogoče, vsi pomerijo med seboj. Temu sledi finale, v katerem se pomeri sedem najboljših pilotov. Točkovanje je naslednje: Letos so na sporedu štiri tekme. Sezono borno odprli 18. aprila v Novi Gorici. Tam bo 16. ma¬ ja tudi naslednje tekmovanje. 20. junija se bo¬ mo preselili v Crnogrob pri Škofji Loki ter 19- septembra končali v Zalogu pri Ljubljani. Tek¬ me se bodo začenjale ob 10.00 uri dopoldne. Celotna pravila o načinu tekmovanja, merah in tolerancah modelov itd. dobite na internet¬ nem naslovu: http://fly.to/aces-slovenija. Na domači strani, ki je posvečena izključno tej disciplini, boste našli še veliko drugih zanimi¬ vih stvari, vključno s tem, kako do načrtov za take modele. Lahko pa tudi pišete neposred¬ no na naslov avtorja prispevka: saso.ba- bic@fmf.uni-lj.si. Na koncu naj poudarim, da ti modeli sploh niso "igrače", saj med letom dosegajo velike hitrosti in lahko ob udarcu naredijo precej škode. Varnost in rek "bolje preprečiti kot zdraviti" sta pri letenju s takimi modeli izje¬ mno pomembna, zato morajo tekmovalci in sodelujoči obvezno nositi čelade! Glede na to, da bo prva tekma že ta mesec, čimprej zgradite svoj model, z njim malce po- trenirajte in se nam pridružite. Seveda ste to¬ plo vabljeni na vse naše tekme, pa čeprav sa¬ mo kot gledalec. 6 april 1999 PRILOGA Maketa rakete nosilke kosmos-3M s satelitom lnterkosmos-11 VLADIMIR MINAKOV V začetku šestdesetili let so v tedanji Sovjet¬ ski zvezi nastale potrebe po lansiranju raz¬ meroma majhnih umetnih satelitov z maso od 500 do 1500 kg v orbito okoli Zemlje. Uporabiti v ta namen nosilne rakete, razvite na osnovi prve sovjetske vesoljske rakete R-7, ekonomsko ni bilo neupravičeno, zato so re¬ šitev naloge zaupali konstrukcijskemu biroju "Južnoje" v Dnjepropetrovsku, ki ga je vodil akademik M. K. Jangel. Ta biro je imel glav¬ no vlogo pri razvoju medcelinskih balističnih raket, ki so takrat pomenile temelj sovjetske obrambne sposobnosti. Za osnovo projekta so izbrali vojaško raketo srednjega dosega R-I4, ki so jo uvedli v obo¬ rožitev leta 1961. Raketa je bila zelo zaneslji¬ va in uporabna, zato je ostala v oborožitvi vse do leta 1990, ko so jo v skladu z medna¬ rodnim dogovorom o zmanjšanju števila ra¬ ket malega in srednjega dometa uničili. Za novo nosilko so skonstruirali drugo stop¬ njo, aerodinamični okrov (glavo), prehodni odsek med stopnjama in nekoliko spremeni¬ li konstrukcijo rezervoarja za oksidant. Prve polete nove rakete z imenom kosmos-1 (po dopolnitvah so jo poimenovali kosmos-3) so začeli izvajati na kozmodromu Bajkonur leta 1965. Med testnimi izstrelitvami so se pojavile napake, kar je na raketi terjalo števil¬ ne izboljšave. Leta 1967 so uspešno izvedli preizkuse posodobljene verzije kosmos-3M, kar je 1971 omogočilo začetek redne upora¬ be nosilke na kozmodromih Pleseck in Ka- pustin Jar. Zaradi prednostnih nalog z obrambno tema¬ tiko in preobremenjenosti biroja Južnoje so izvedbo izboljšav, vključno z delovno doku¬ mentacijo za izdelavo nove rakete, ki je dobi¬ la oznako 11K65M, prenesli na konstrukcijski biro podjetja Polet v Omsku, kjer je stekla se¬ rijska proizvodnjoa in kjer raketo izdelujejo še danes. Kosmos-3M omogoča lansiranje vesoljskih la¬ dij z maso do 1500 kg v orbito okoli Zemlje z višino od 250 do 1700 km, z eno raketo pa je mogoče lansirati do osem satelitov hkrati. Po oceni tujih strokovnjakov velja za eno naj- zanesljiveših nosilnih raket v svojem razredu. V celotnem obdobju uporabe so z njeno po¬ močjo na krožnico okoli Zemlje v okviru med¬ narodnih in tujih programov uspešno utirili množico umetnih satelitov, kot so Inter- kosmos, ameriško-sovjetski Kospas-Sarsat, indijska Ariabhata in Bhaskara, francoski Sneg, švedski Astrid, ameriški Faisat-1 in mno¬ gi drugi. Razen tega so za potrebe domačih in tujih organizacij z njeno pomočjo opravili številne astrofizikalne, tehnološke in druge M' april 1999 7 PRILOGA eksperimente s poleti na krožnico kot tudi s suborbitalnimi leti, ki lahko trajajo do 48 minut. Raketa nosilka je sestavljena iz prve in druge stopnje ter glave. Na obeh stopnjah so vgra¬ jeni motorji na tekoče gorivo, ki uporabljajo samovžigni komponenti goriva - oksidant AK27I (raztopina dušikovega tetraoksida v dušikovi kislini) in nesimetrični dimetilhidra- zin (UDMH). Vodenje in stabilizacija prve stopnje rakete poteka s pomočjo plinskih kr¬ mil, postavljenih v curku iztekajočih plinov, druge stopnje pa s pomočjo krmilnih motor¬ jev in motorjev z majhno potisno silo. Vesoljske ladje se utirijo v cielovno orbito po shemi z dvakratnim vžigom (vklopom) glavnega mo¬ torja druge stopnje. Prva stopnja nosi prehodni odsek (adapter) med stopnjama, rezervoar za oksidant, odsek z napravami, rezervoar za gorivo in repni del konusne oblike, na čigar obroču znotraj trupa so razporejene štiri štartne opore, v ka¬ terih so nameščeni prenosi in nosilci osi plin¬ skih krmil. Na zunanji površini repnega odse¬ ka se nahajajo konzole (nosilci) aerodinamič¬ nih stabilizatorjev, znotraj pa pogonski motor na tekoče gorivo RD-216 s potisno silo (na Zemlji) 1469 kN, ki so ga pod vodstvom aka¬ demika V. P. Gluška izdelali v podjetju Ener- gomaš. Motor deluje 131 sekund. Prehodni del med stopnjama, odsek z napra¬ vami in repni del so iz aluminijaste zlitine in kovičene konstrukcije. Rezervoarji so zvarjeni iz sferičnega dna na obeh straneh in valjastih obodov, ki so oblikovani iz osmih prešanih panelov zapored. Na zunanji strani odseka z napravami so nameščeni zaviralni raketni motorji na trdo gorivo sistema za razdvajanje stopenj, V prehodnem odseku sta v stabiliza¬ cijskih ravninah razvrščena dva pasova pra¬ vokotnih izrezov, predvidenih za izhajanje plinov, ki iztekajo iz krmilnih šob motorja druge stopnje. Zgornja vrsta je zaprta s po¬ krovi, spodnja pa prelepljena s tkanino. Druga stopnja je sestavljena iz odseka z na¬ pravami, gorivnega odseka in repnega dela. Poleg teh sta na bokih stopnje med površina¬ mi za stabilizacijo 1 in 4 ter 2 in 3 pritrjena dva bloka za obešanje rezervoarjev osnovnih komponent goriva za zagotavljanje delovanja motorjev z majhnim potiskom in ponovnega vklopa glavnega pogonskega motorja. Na odsek z napravami, kjer so nameščene aparature za upravljanje, se opira okvir za pritrditev koristnega tovora, nanj pa je pritr¬ Tehnični podatki o raketi nosilki kosmos-3M: dolžina: 32,4 m, premer trupa: 2,4 m, maks. premer motornega odseka: 2,8 m, štartna masa: do 109 t, masa koristnega tovora: 500-1500 kg. jen aerodinamični okrov glave. Gorivni od¬ sek je razdeljen s pregrado, postavljeno med rezervoarjema za oksidant in gorivo. Repni del je namenjen za pritrditev stopnje na pre¬ hodni odsek. Konstrukcija glave ter odseka z napravami in repnega dela je kovičena, go¬ rivni odsek pa je varjen. Pogonski agregat druge stopnje so razvili v konstrukcijskem biroju kemične industrije pod vodstvom glav¬ nega konstruktorja A. M. Isajeva in je sestav¬ ljen iz glavnega enokomornega motorja, ki je pritrjen neposredno na spodnje dno gorivne¬ ga odseka, iz krmilnega motorja s štirimi šo¬ bami in šob motorja z majhnim potiskom, združenih v premične enote. Pogonski agregat ima tri režime potiska - osnovni, vmesni in mali. V osnovnem režimu delujejo glavni motor in krmilne šobe, ki razvijajo potisno silo 157,5 kN, v vmesnem režimu samo krmilne šobe s potiskom 5,5 kN, ki je potreben za zagon in izklop osnovnega motorja na tekoče gorivo, ter v režimu malega potiska velikosti 100 N, ki ga proizvajajo šobe motorja malega potis¬ ka. Motor deluje pri prvem vklopu 380-490 s in pri ponovnem do 15 s. V režimu malega potiska lahko motor deluje do 3800 s. Aerodinamični okrov glave ščiti vesoljsko ladjo pred aerodinamičnimi preobremeni¬ tvami in se odvrže na višini 75 km, po pre¬ hodu gostejših slojev atmosfere. V sedanjem času konstrukcijski biro podjetja Polet pod vodstvom glavnega konstruktorja A. I. Iljina opravlja naslednje naloge pri po¬ sodabljanju rakete kosmos-3M: - zamenjava zastarelega analognega sistema upravljanja s sodobnejšim digitalnim, ki ima bistveno manjšo maso in večje funkci¬ onalne zmožnosti; - izboljševanje energetskih lastnosti rakete s povečevanjem rezerve goriva v drugi stopnji; - sprememba sedanje proizvodne strukture oziroma prenos proizvodnje vseh elemen¬ tov rakete v Rusijo. Za novo nosilko so predlagali naziv "vzlet". Njena dolžina je 33,1 m, štartna masa pa 111,5 t. Raketa naj bi bila sposobna večje na¬ tančnosti pri utirjanju satelitov na orbito. Raketa kosmos-3M kot prototip za izdelavo makete kategorije S7 je postala zanimiva za modelarje sredi osemdesetih let, ko so se v tisku začele pojavljati njene barvne fotografi¬ je. Zanimiva je bila predvsem zaradi razme¬ roma preproste zunanje oblike in privlačne barvne sheme, ki se bistveno razlikuje od preostalih sovjetskih raket. Poleg tega je pro¬ totip omogočal dokaj preprosto izvedbo dvo¬ stopenjskega poleta, vezave večjega števila motorjev, razdvajanja stopenj, odmetavanja aerodinamičnega okrova glave in ločevanja vesoljske ladje, kar prinaša lepo število točk za polet. Vse skupaj je bilo zelo primerno zlasti za mlade raketne modelarje. Ko so kasneje postali dostopni tudi podatki o dimenzijah rakete in kakovostne fotografije, je bilo mogoče izdelati tudi načrte prototipa z umetnim satelitom lnterkosmos-11, ki so ga s kozmodroma Kapustin Jar izstrelili 17. ma¬ ja 1974, in začeti z gradnjo makete. Konstrukcijo in tehnologijo izdelave sta raz¬ vila modelarja O. Považnjuk in avtor prispevka V. Minakov v raketnomodelarskem laborato¬ riju moskovskega Dvorca ustvarjalnosti otrok in mladine. Izdelovali naj bi jo tečajniki, ki že tretje leto obiskujejo pouk modelarstva. Pri načrtovanju sta si zadala cilj, čimbolj poeno¬ staviti izdelavo makete in pripravo za polet. Medtem sta konstrukcijo večkrat posodobila in poenostavila. Njeno zadnjo verzijo tokrat predstavljamo bralcem Tima. Merilo 1 : 40 glede na prototip omogoča iz¬ delavo dokaj velike makete (810 mm) in vgradnjo minimotorjev 5 Ns (MRD 5-3) s pre¬ merom 13 mm v šobe makete, od tega štiri v prvo stopnjo in enega v drugo stopnjo. Taka kombinacija motorjev pri štartni masi 350-400 g zagotavlja zanesljiv štart, ločitev druge stopnje, odmetavanje dveh polovic ae¬ rodinamičnega okrova glave pri razdvajanju stopenj, ločevanje prehodnega odseka in ma¬ kete satelita. Vsi deli varno pristajajo s pada¬ li. Da bi bila štartna priprava modela čimbolj preprosta, je motorni odsek v repnem delu izdelan tako, da se lahko hitro sname in omogoča enostavno in hitro montažo motor¬ jev. Za hkratni vžig motorjev se uporablja t. i. pirokriž. Precejšnja dolžina trupa zmanjšuje zanesljivost tradicionalnega pirotehničnega prenosa plamena po cevki, zato so se pri tej 8 april 1999 mr PRILOGA maketi prvič odločili za električni vžig motor¬ ja druge stopnje. Vžigalnik dobi ukaz za vžig s premikom kontaktov, povezanih z najlon¬ sko nitjo, ki jo prežge plamen motorja prve stopnje. Ukaz za odmetavanje aerodinamič¬ nega okrova glave pa se pojavi pri premiku kontaktov ob razdvajanju stopenj. Tako za¬ mišljen način bistveno povečuje zanesljivost modela, saj se tudi v primeru, ko vžig motor¬ ja odpove, vsi deli makete varno spustijo na zemljo. Za stabilizacijo poleta druge stopnje skrbijo zložljivi stabilizatorji, ki se nahajajo znotraj prehodnega odseka. Prvi Starti maket rakete kosmos-3M so potrdi¬ li pravilnost izbranih rešitev. Považnjuk je s to maketo leta 1987 nastopil na prvenstvu Sovjetske zveze in osvojil 3. mesto ter obe¬ nem zmagal v pokalu SZ. Seveda je maketa kosmos-3M takoj pridobila na popularnosti med ruskimi raketnimi modelarji. Leta 1993 je s to maketo njen avtor nastopil tudi na EP v članski konkurenci in med dosti zahtevnejši¬ mi maketami osvojil visoko 8. mesto, ruska ekipa pa naslov prvaka. Ko so se začela tudi mladinska EP in SP, so s to maketo večkrat uspešno nastopili tudi mladi ruski reprezen¬ tanti. Konstrukcija modela Maketo sestavljajo prva stopnja (1), motorni odsek prve stopnje (2), repni del (3), prehod¬ ni odsek ali adapter (4), druga stopnja (5), maketa satelita (6) in aerodinamični okrov glave (7). Telo prve stopnje je valj (1.1) s spodaj vlep- ljenim trupom motornega odseka (1.4), ki ima na zunanji strani nalepljeni dve zavorni držali v obliki U-profila (1.7), ki odrejata po¬ ložaj motornega odseka. Na zunanji strani trupa je skrit pod okrovom (1.2) pritrjen električni vtič (1.8), povezan prek vodnika (1. 5) z vtičnico (1. 6), ki je pri¬ ključena na vtič motornega odseka. Pod njim je priljepljen tudi amortizer padala (1.7) prve stopnje, ki je skozi odprtino speljan v notra¬ njost trupa. Motorni odsek sestavljajo vrhnji, srednji in spodnji obroč (3.1, 3.3 in 3-5) z odprtinami, v katere so soosno vlepljene štiri cevke (3.2) - nosilci motorjev. Nanje so zaradi ojačitve prilepljeni valji (3.8). Ti se spodaj razširijo v lijakaste šobe, ki ponazarjajo šobe motorjev na raketi. Na eni od cevk, ki so na vrhu za¬ prte s čepi (3.7), je prilepljen kontaktni par (3.4), povezan prek vodnika z vtičem električ¬ nega spoja na zgornjem obroču. Modelarske motorje pritrdimo v nosilne cevke s kovinski¬ mi ali lesenimi zatiči. Motorni odsek se pri vstavljanju naravna s pomočjo zgornjega in srednjega obroča. Ko ga potisnemo v trup do opornika, srednji obroč potisne vstran zavor¬ ni držali, ki se zaskočita in ga utrdita v pred¬ videnem položaju. Repni odsek sestavljajo konus (2.1) z naležno površino (vsadilom) na zgornji strani, ki jo odlijemo pri navijanju, nosilne konzole stabi¬ lizatorjev (2.2), katerih osi so vstavljene v od¬ prtine na trupu (na teh mestih so na notranji strani konusa odlite ojačitve), zunanji ob¬ roč (2.4) z opornim valjem (2.8), štartne opore (2.7) in detajli. Krma je nataknjena in centrirana na valjasti sedež, oblikovan na izhodu trupa motor¬ nega odseka iz valja trupa stopnje, in spo¬ dnji obroč motornega odseka. Spoj je zanesljiv, če se dela sestavita z lahko¬ to in stik ni ne pretrd niti preohlapen. Prehodni odsek sestavljajo trup (4.1), zgornji in spodnji obroč (4.3 in 4.4), pri čemer spod¬ nji služi za centriranje prehodnega odseka glede na trup prve stopnje in valja (4.5), v ka¬ terem se nahaja akumulatorska baterija (4. 10). Skozi zgornji obroč poteka vodnik od vtiča (1.8) in se konča z vtičnico (4.7), v katero priključimo baterijo (4.10), prek električnega spoja (4.8) pa električni vžigalnik (4.9) za vžig motorja druge stopnje. S čepom (pregra¬ do; 4.6) je valj razdeljen na dva prostora in zaprt s pokrovom (4.12), ki je pritrjen z zati- čem. Na notranji steni prehodnega odseka sta prilepljena valj (4.2), ki služi za toplotno zaščito, in konzola (4.11) za izoliranje kon¬ taktov izklopa tokokroga za odmetavanje aerodinamičnega okrova glave. Na spodnjo stran valja je prilepljen amortizer padala pre¬ hodnega odseka (4.14), ki je speljan skozi odprtino na spodnjem obroču. Zunanja elek¬ trična napeljava je zakrita pod okrovom (4.13). Drugo stopnjo sestavljajo zunanji (5.1) in no¬ tranji trup (5.7), ki sta centrirana s pomočjo zgornjega in srednjega obroča (5.8 in 5.12). Spodnji obroč v obliki križa (5.13) služi kot osnova za pritrditev nosilca stabilizatorjev druge stopnje (5.18). Ti so pritrjeni na oseh (5.19) skupaj s torzijskimi vzmetmi (5.20), ki odpirajo stabilizatorje in se opirajo na obroč. Motor (5.14) pritrdimo z zatičem. Na sred¬ njem obroču je pritrjen razporni kontakt (5.9) tokokroga odmetavanja aerodinamičnega okrova. Na zunanji strani zgornjega dela no¬ tranjega trupa so na nosilcih (5.10) prileplje¬ ni sponke (5.11) električnega stika makete satelita in druge stopnje ter amortizer padala (5.17) druge stopnje. Za centrično postavitev druge stopnje v prehodni odsek skrbita vsadilo trupa 2. stopnje in motor, ki se vsta¬ vita v valj prehodnega odseka. Na zunanjosti stopnje so prilepljeni posamezni detajli. Sestavni deli makete satelita so trup (6.1) in repni del (6.2), ki sta spojena z notranjim tru¬ pom (6.3), v katerega je vlepljen čep (6.6) iz¬ pušnega valja (6.11) z električnim vžigalni¬ kom, akumulator (6.9), povezan v tokokrog s sponkami (6.7), adapter (6.4) in obroč (6.10), na katerem so pritrjene sponke električnega kontakta. Premikanje akumulatorja omejuje pokrovček (6.8), adapter pa je spodaj zaprt s čepom (6.5) z odprtino. Skoznjo je speljan amortizer satelitovega padala (6.11), ki je pri¬ lepljen na notranjo steno adapterja. Pokrovi in čepi so pritrjeni z zatiči. Natančno vstavlja¬ nje satelita v drugo stopnjo zagotavljajo nalež- ne površine (vsadilo) adapterja. Aerodinamični okrov glave je izdelan iz dveh polovic (7.1 in 7.2), ki imata na zgornjem de¬ lu vlepljeni polovici nosa (7.9), na spodnji pa vsaka pol obroča (7.8) z naležno površino (vsadilom). Za zanesljivo zapiranje obeh po¬ lovic glave sta znotraj na mestu razreza prile¬ pljena na eni polovici pero (7.3), na drugi pa (7.4) utor, ki sta od zunaj zakrita z imitacijo stika (7.7). Znotraj je na mestu prehoda ko¬ nusa v valj prilepljen razrezani obroč (7.5), ki zagotavlja ustrezno vzvojno trdnost. Nanj so na žične zanke, potegnjene skozi odprtine za zmanjšanje teže, pritrjene vrvice padal. Centriranje aerodinamičnega okrova doseže¬ mo z vstavljanjem vrha v votli valj makete sa¬ telita in spodnjega obroča v drugo stopnjo. (Nadaljevanje prihodnjič) TTA.r 8 april 1999 9 MODELARSTVO Motorji MWS MLADEN MIOČINOVIČ Ob obisku trgovine TOP-modeltehnik v Novi Gorici, kjer sem bil prijetno presenečen nad pestro ponudbo modelov, opreme, pribora in drugega modelarskega materia¬ la, sem takoj opazil znane, živorumene škatle motorjev MWS. Na potovanjih po Slovaškem in Češkem sem jih včasih red¬ no videval v tamkajšnjih modelarskih trgo¬ vinah, danes pa so prisotni že po vsej Evropi, prodaja v Združenih državah Ame¬ rike pa komaj zadosti potrebam modelar¬ jev. Zakaj se razcvet dogaja ravno pri MWS? Za lažje razumevanje se povrnimo malce v preteklost. Pred skoraj petdesetimi leti, natančneje 15. oktobra 1952, je češka vlada ustanovila "Modelarske vyrobni a vyvojove stredisko" (MWS) oziroma Modelarski proizvodni in razvojni center, namenjen razvoju motor¬ jev majhne prostornine z visokimi vrtljaji, in hkrati proizvodnjo ležajev in goriv za preskrbo češkoslovaških modelarjev tek¬ movalcev. Strokovnjaki v MWS so s svojimi izbolj¬ šavami dvignili tudi kakovost izdelkov praškega državnega podjetja Modela. Po¬ sebno so se potrudili pri kakovosti uplin- jačev in izpušnih cevi. Slavni bratje Malina so se leta 1985 udeležili svetovnega pr¬ venstva v kategoriji F3D v ZDA. Svoje letal¬ ske modele so opremili s posebej razvitimi motorji prostornine 6,5 cm 3 , ki so bili pra¬ vi ponos MVVS-a. Bratje Malina so osvojili prvo mesto in osupnili ameriške tekmo¬ valce, ki so se tedaj prvič srečali z motor¬ ji MWS. Veliko zaslug za to zmago je imel Miloš Obrovsky, ki konstruira modelarske mo¬ torje že več kot dvajset let. S svojimi bo¬ gatimi izkušnjami je imel glavno vlogo pri načrtovanju in testiranju omenjenega mo¬ torja, ki ga še danes izdelujejo v verziji GRRT. Ta prevladuje na evropskih tekmo¬ vanjih v kategoriji pylon, bratje Malina pa sodelujejo pri testiranju prototipov in na tekmah seveda nastopajo z motorji MWS. Po žametni revoluciji je Obrovsky s svojim bratom prevzel firmo MWS, ki se je po privatizaciji začela vzpenjati tudi na med¬ narodnem trgu. Glede na namen in delovno prostornino so motorji MWS izdelani v različnih izved¬ bah. V programu je več kot 20 različnih tipov motorjev od najmanjšega 2,0 cm 3 do 25 cm 3 s štirimi konjskimi močmi. Iz¬ delujejo tudi ladijske motorje (3,5, 6,5 in 7,5 cm 3 ), pylon (6,5-8 cm 3 ) ter dvovaljne (bokser) letalske motorje. Vsi motorji brez izjeme so za prodajo opremljeni enako. Na škatli je oznaka motorja, ki nas sezna¬ nja s prostornino v cm 3 , možnostmi usme¬ ritve izpuha, vrsto goriva in tipom uplinjača. Priložena so podrobna navodila za zagon, vzdrževanje in uporabo, napisana v sloven¬ ščini, sestavna risba s kodami rezervnih in sestavnih delov ter potrdilo o enoletnem jamstvu. Motor je varno spravljen v PVC- vrečki in penasti gumi, igla za uplinjač pa je priložena v posebni vrečki. Ko vzamemo motor iz embalaže, takoj opazimo natan¬ čno izdelavo, uporabo imbusnih vijakov, kakovostno ohišje in že serijsko vgrajeno žarilno svečko. Na voljo so vsi rezervni deli od najmanjšega tesnila ali vijaka do ohišja motorja. Tudi na uplinjač niso po¬ zabili. Vsak posamezni del lahko kupimo kot rezervni del. V TOP-modeitehniku so zagotovili servis in odpravo morebitnih okvar v najkrajšem možnem času. Motor lahko pošljemo po pošti ali pa ga osebno prinesemo v trgovino. Za lažjo odločitev o nakupu glede na naše potrebe so nam v TOP-modeltehniku pripravili kratke opise nekaterih motorjev. MVVS 2,5 GFS/R-ABC-RC Prostornina: Moč: Vrtljaji/min: Masa: Cena: 2,49 cm 3 0,70 KM HP@ 26000 26.500 180 g 8.500 SIT Motor je namenjen za vse manjše motorne modele, kot pomožni motor jadralnih letal ter za "dog-fight" combat, saj zmore 0,70 KS pri 26.000 vrt./min. Majhna masa, delo¬ vanje brez vibracij ter zanesljiv vžig in de¬ lovanje so lastnosti, ki ta motor odlikujejo kot brezkonkurenčni izdelek v svoji kate¬ goriji. MVVS 6,5 GFS/R-ABC-RC To je najbolj priljubljen motor med letal¬ skimi modelarji. Zanesljiv vžig, miren tek in hiter odziv so odlike, ki jih modelarji cenimo pri motorjih. Uporablja se za po¬ gon začetniških šolskih letal in za akrobat¬ ske modele, saj zmore celih 1,25 KM. Motor lahko opremite s standardnim dušilcem, lahko pa dokupite resonančni izpuh s ko¬ lenom. Marsikdo bo takoj pomislil na ce¬ no, vendar je ta le 3-990 SIT. Prostornina: Moč: Vrtljaji/min: Masa: Cena: 6,49 cm 3 1,25 KM HP@17500 17.500 372 g 12.890 SIT MVVS 10 GFS/R-ABC-RC Motor je namenjen za večje akrobatske modele. Testirali smo različne elise in bili z rezultati zelo zadovoljni. Prostornina: Moč: Vrtljaji/min: Masa: Cena: 9,97 cm 3 2,2 KM HP@ 16500 16.500 477 g 19-980 SIT Uporabljali smo standardni dušilec in go¬ rivo s 5 % dodanega nitrometana. Motor ima veliko moč, ki jo lahko prav vsak mo¬ delar dobro izkoristi pri večjih modelih. 10 april 1999 - 8 MODELARSTVO Kot vsi motorji MWS tudi priljubljena "de- setka" ne povzroča težav pri vžigu in mir¬ nem teku. MVVS 20/23,5 TVVIN-ABC-RC Prostornina: Moč: Vrtljaji/min: Masa: Cena: 19,94 / 23,56 cm 3 2,5 KM HP@8500 / 3 , 2 @ 10000 8.500 / 10.000 1.225 / 1.225 g 56.200 / 59.000 SIT Popularni dvovaljni motor v izvedbi bok- ser povečuje svojo slavo tudi v ZDA. Odli¬ kujejo ga tek brez najmanjših vibracij, lahek in zanesljiv vžig ter zmerna cena. Že ob nakupu je vsak opremljen z uplinjačem walbro. S svojim videzom in kakovostjo bo ravno ta motor na katerem koli večjem modelu pritegnil pozornost navzočih. Na testiranju vseh motorjev MVVS smo uporabljali gorivo z 18 % sintetičnega olja in 20-odstotno zmesjo ricinusovega olja z dodatkom 5 % nitrometana in 2 % olja za vzdrževanje motorjev. Pri nobenem mo¬ torju nismo opazili pregrevanja, vžigali so brez težav, miren tek pa je že tako odlika motorjev te znamke. Motorje MVVS zaradi naštetih dobrih last¬ nostih priporočamo vsem modelarjem. Na odločitev o nakupu bo gotovo vplivala predvsem cena, ki je njim v prid, saj so re¬ snično dostopni za vsak modelarski žep. Vse informacije dobite pri zastopniku in prodajalcu TOP-modeltehnik na telefonski številki (065) 24-478, ali pa jim vprašanja pošljite kar po e-pošti: topmodel@siol.net TIMOVI OGLASI ZA MAKETO malih železnic vam raču¬ nalniško izdelam načrt proge za različ¬ ne sisteme različnih proizvajalcev: HO Fleischmann modeli, HO Fleischmann profi, HO Roco, HO Marklin K, HO Marklin M, HO Trix, N Fleischmann pic- colo, N Roco, Z Marklin mini club. Če želite načrt, mi pošljite svoj naslov, dimenzije osnovne plošče makete, sis¬ tem, v katerem želite načrt proge, in morda tudi vaš osnutek proge in možne postavitve pokrajine (potek cest, razpo¬ reditev hiš in hribov ...). Poleg načrta dobite tudi spisek vseh pripadajočih tirov. Primož Habjan Selca 63 4227 Selca PRODAM nerabljen elektromotor Graup- ner speed 400 za 1.400 SIT. Priložim izdelano vodno hlajenje. Nujno prodam malo rabljen elektronski regulator hitrosti s termično zaščito Robbe 819 BEC z dodatnimi funkcijami (za tokove do 18 A) za ugodno ceno 7.500 SIT. Dodam vodno hlajenje. Prodam tudi nov (še v embalaži) paket Ni-Cd Sanyo 600 mAh, 8,4 V (minjon), za 3.500 SIT. Brezplačno dodam še kar- dan za ladijski model, vreden 1.050 SIT. Primož Rebec Palčje 25 a 6257 Pivka Tel.: (067) 578-009 (popoldne, zvečer) KUPON ZA OBJAVO BREZPLAČNEGA OGLASA V_ _ J PRODAM večjo količino različnih nalepk za letala RAF, USAF, Luftwaffe .... 2. svet. vojna in sodobne. Za seznam pošljite znamko oziroma navedite tip letala, ki vas zanima. Informacije po telefonu (06l) 741-435 po 16.00 uri. Samo Štempihar Krpanova 5 1370 Logatec KUPIM dobro ohranjen RV-model čolna, dolžine približno 70 cm, z motorjem in servomehanizmi ali brez njih. Robert Stane Stržovo 71 2392 Mežica Tel.: (0602) 37-564 (po 19.00 uri) PRODAM dvokanalno RV-napravo Futa- ba attack SR s servomehanizmom C 512, sprejemnikom, stikalom in nosilcem ba¬ terije. Cena je 8.000 SIT. Tel.: (065) 57-664 (popoldne Alen Andrlič) KUPIM barvne fotografije notranjosti le¬ tala F/A-18 ter drugih detajlov. Kupim tu¬ di nalepke v merilu 1 : 48. Tel.: (063) 731-646 _ PRODAM model jadralnega letala z raz- petino kril 1.565 mm. Model je vodljiv po višini in nagibu. Prodam tudi dva čolna: HD 12 (modificiran) pripravljen za vgradnjo RV-naprave ter model off- shore cruiserja (980 mm) kovinsko mo¬ dre barve. Prodam še dvostopenjsko raketo iz epoksija in karbona ter štartno rampo (piston). Robert Cekuta Tel.: (068) 325-844 PRODAM vodno hlajene motorje Rossi 10 cm 3 , CMB 15 cm 3 , čoln FSR 15, čoln hidro Robbe-colt, RV-jadrnico s koman¬ dami Simprop, RV elektro formulo, RV snežno vozilo, letalske motorje Enya 3,25, OS max 4,08, model letala cessna (2,5 m) z motorjem Webra 15 cm 3 , ko¬ mande Robbe starion in oddajnik F 14, vse po ugodni ceni. Tel.: (061) 312-686 (Marjan) PRODAM čisto nov motorni RV-model accipiter z razpetino 1.600 mm za 28.000 SIT in malo rabljen motor MDS 6l 10 cm 3 za 12.000 SIT. Tel.: (0602) 61-693 (Teo) PRODAM RV-na¬ pravo Robbe-Futa- ba F 14 s spreje¬ mnikom (40 MHz) ali zamenjam za RV-napravo Rob- be-Futaba FC 16 in razliko doplačam. Vse skupaj je še v garanciji in rablje¬ no 8 minut. Infor¬ macije od pone¬ deljka do četrtka po 14.30 uri. Tomo Podgoršek Tel.: (063) 821-485 TER! 8 april 1999 11 MODELARSTVO Tereni za jadranje z RV-modeli po Sloveniji VITAL PRETNAR Slovenija ima precej razgiban relief, poleg tega pa še dokaj ugodne vremenske razmere, kar daje dobre možnosti za letenje z jadralnimi modeli. Skoraj v vseh delih države se nahaja¬ jo tereni, ki omogočajo pobočno in termično jadranje. Kljub temu pa v pogovorih z mode¬ larji ugotavljam, da jih veliko ne ve, kam bi lahko šli preizkusit svoj jadralni model. Odloči¬ li smo se, da v sodelovanju z modelarji iz raz¬ ličnih koncev Slovenije zberemo podatke o najzanimivejših in najbolj priljubljenih terenih za jadranje ter jih posredujemo še drugim, željnim letenja. Tako je nastala zbirka pris¬ pevkov o terenih za jadranje z vseh koncev Slovenije. Ob tej priložnosti prosim vse bodo¬ če uporabnike, naj se tam vedejo nemoteče - kot spoštljivi gostje, da ne bo prihajalo do sporov med lastniki zemljišč in modelarji. Tereni za jadranje v okolici ljubljane Ljubljana je obdana s številnimi griči, ki so primerni za jadralno letenje. Za zelo primeren kraj za jadralne aktivnosti se je nekaj kilome¬ trov severozahodno od Ljubljane izkazalo Polhograjsko hribovje. To je v nasprotju z drugim gričevjem v bližini večinoma nepora- slo, poleg tega pa so posamezni vrhovi dovolj visoki, da so ponavadi nad temperaturno in¬ verzijo, ki zavira termično aktivnost. Topol pri Medvodah V okolici te zelo priljubljene izletniške točke, od Ljubljane oddaljene dobrih 10 km in lahko dostopne z avtomobilom, se nahaja pravi raj za ljubitelje pobočnega in termičnega jadranja. Na precej razgibanem reliefu so v krogu s pol¬ merom slab kilometer tereni, ki omogočajo pobočno letenje pri vseh smereh vetra. Obsta¬ jajo štiri glavne točke, kjer se odvija modelar¬ ska aktivnost, in smo jih glede na glavne zna¬ čilnosti poimenovali takole: "Jakob", "Greben pod Jakobom", "Katarina" in "Greben za ju- govzhodnik". Topol pri Medvodah je od Ljubljane oddaljen dobrih 10 km. Jakob Lokacija Nahaja se na vrhu hriba, na katerem stoji cer¬ kvica svetega Jakoba, približno 1 km severo¬ zahodno od vasi Topol pri Medvodah. Po precej zdelani cestici je možen dostop z avto¬ mobilom okoli 50 m pod vrh hriba, vendar domačini nad tem niso preveč navdušeni, zato je bolje, da avto pustite nižje ob cesti. Ju¬ žni in jugozahodni del hriba, ki ima kopast vrh, je neporaščen, pobočja so precej strma in porasla s travo. Kakih 50 m južno pod hribom se nahaja velik travnik, primeren za zasilne pristanke. Način jadranja Na jugozahod obrnjeno pobočje omogoča ob jugozahodnem in zahodnem vetrn pobočno in termično jadranje. Pobočno jadranje je kljub kopasti obliki hriba mogoče že ob dokaj šib¬ kem vetru, območje najmočnejšega dviganja pa se nahaja na jugozahodnem in zahodnem pobočju. Ob močnem vetru se malo pod vr¬ hom hriba ob pobočju radi pojavljajo rotorji, ki lahko povzročijo naglo izgubo višine. V ta¬ kih primerih je najbolje, da jadramo nekaj 10 m oddaljeni od pobočja. Ob južnem vetru so razmere za jadranje slabe. Termični baloni, ki jih ponavadi veter prinese iz doline, se odle- pljajo na vrhu hriba. Ob vremenu, primernem za nastanek termičnih vzgornikov, je zelo po¬ gost tudi termični steber nad dolino, to je okoli 250-300 m jugozahodno od pobočja. Pristanek Pristaja se ponavadi s hrbtnim ali bočnim ve¬ trom v hrib, le ob zelo močnem vetru pristaja¬ mo na travnik pod vrhom, kamor se zatečemo tudi ob nenadni izgubi višine. Še en teren za zasilne pristanke se nahaja na zahodni strani pobočja, vendar se ga zaradi številnih ovir skušamo izogibati. Zahtevnost terena, najprimernejši modeli Teren ne spada med ze¬ lo zahtevne, kljub temu pa ni primeren za prvo jadranje v hribih, saj se včasih zgodi, da se mo¬ ramo hitro odločiti za pristanek. Nekoliko bolj izkušenim modelarjem bo verjetno všeč izjem¬ no pester in dinamičen način jadranja, ki se ga zlepa ne naveličamo, poleg tega pa je okolica zelo lepa. To je moj naj¬ ljubši teren za jadranje z modelom v hribih. Na tem terenu so se iz¬ kazale že vse vrste mo¬ delov: od lahkih začetniških brez krilc za na¬ gib, pa do velikih maket z razpetino 4,5 m. S tako velikimi modeli se ob predhodnem pilo¬ tovem sestopu ponavadi pristaja na travnik pod vrhom. Greben pod Jakobom Položaj, opis terena Nahaja se okrog 150 m jugovzhodno od cer¬ kvice sv. Jakoba. To je na severovzhod obrnje¬ no travnato pobočje s posameznimi drevesi, ki se na severozahodnem koncu dvigne v hrib, na katerem stoji cerkvica sv. Jakoba. 1 - Jakob, 2- Greben za severovzhodnik, 3~ Katarina, 4 - Greben za jugovzhodnik Način jadranja Tu gre ob severovzhodnih vetrovih ponavadi za pobočno jadranje. Zaradi precej strmega pobočja je jadranje mogoče ob dokaj šibkem vetru. Večje višine se lahko nabere na seve¬ rovzhodnem pobočju sv. Jakoba. Ob ne pre¬ več močnem vetru je zrak dokaj miren (ni tur¬ bulenc) in je zato primeren za manj izkušene. Zaradi osojne lege je termično jadranje na tem delu dokaj redko; le včasih prinese veter iz doline kak termični balon. Ob večji izgubi višine se čimprej odločimo za pristanek, saj nižje na pobočju jakost dviganja hitro pojema. Pristanek Ta teren je za pristajanje zelo ugoden. Pona¬ vadi pristajamo s čelnim vetrom na travnik na vrhu pobočja. Pri pristajanju ob močnejšem vetrn pazimo, da modela ne odnese predaleč v zavetrno lego, v končnem doletu pa nekoli¬ ko povečamo hitrost zaradi morebitnih turbu- 12 april 1999 - TK.Z 8 MODELARSTVO lene. Pristajanje v pobočje s hrbtnim vetrom na tem mestu uporabljamo le v sili. Za take primere je dobro, da veste, da je kakih 30 m nižje na pobočju kolovoz, ki se ga z vrha ne vidi, kjer lahko poškodujete model. Zahtevnost terena, najprimernejši modeli Teren je tako za jadranje kot za pristajanje ne¬ zahteven in zato primeren za začetnike. Jad¬ ranje na tem delu res ni tako dinamično, zato pa s svojo prostranostjo in dobro preglednostjo omogoča izživljanje z akrobacijami in nizkimi preleti. Teren je primeren za vse vrste mode¬ lov, ob močnejšem vetru pa se bolj izkažejo težji in hitrejši. Katarina Položaj in opis terena To je greben, dolg okoli 500 m, obrnjen z eno stranjo na jug z drugo pa na sever. Na zahod¬ nem koncu začne pobočje zavijati proti seve¬ rozahodu in se priključi na pobočje, na kate¬ rem se nahaja "Greben pod Jakobom", ki se konča s hribom Sv. Jakob. "Katarina" se nahaja na pobočju takoj nad cerkvico sv. Katarine, po kateri je teren dobil tudi ime in do katere je možen dostop z avtomobilom. Pobočje je v glavnem poraslo z drevesi, le okoli te točke je v glavnem gol tako z južne kot severne strani. Vrh, na katerem stoji lesena klopca, je širok na nekaterih delih le okoli 5 m. Obe pobočji, tako severno kot južno, sta izredno strmi, zato se na vrh povzpnemo po poti. Način jadranja Teren omogoča pobočno jadranje ob sever¬ nih in južnih vetrovih. Pobočni vzgornik na južni strani pogosto spremlja še termični, ki se največkrat nahaja nad cerkvijo ali pa okoli 50 m zahodno od klopce na južnem pobočju. Ob zmernem južnem vetru je jadranje dokaj preprosto. Kadar piha se vernik, se jadra na severnem pobočju. Ob dovolj močnem vetru je pogosto mogoče jadranje precej niže od vrha hriba. Če je veter močan, je jadranje zelo preprosto brez večjih turbulenc in omogoča doseganje za pobočni vzgornik dokaj velikih višin. Ter¬ mično jadranje ob severnem vetru je redko. Ob šibkem severnem vetru pa smo na tem te¬ renu že jadrali tako, da smo model s pomočjo pobočnega vzgornika na severni strani dvig¬ nili za kakih 15 m, potem pa na južni strani poiskali termično dviganje. Pristanek Pristanek na tem terenu je najbolj neprijetni del jadranja. Ob šibkem in zmernem vetru se pristaja s hrbtnim vetrom navzgor po pobočju, ob močnejšem pa pristajamo proti vetrn v za¬ vetrno pobočje. Pri tem načinu pristanka je zaradi izredno močnih turbulenc potrebna ve¬ lika rezerva hitrosti, zlasti pri lažjih in manj prodornih modelih. Zahtevnost terena, najprimernejši modeli Teren je za samo jadranje dokaj nezahteven, dobro pregleden in nima kakih pasti. Žal pa je pristanek zelo zahteven, zato je ta teren pri¬ meren za modelarje, ki dobro obvladajo pri¬ stajanje v hrib. Zaradi zahtevnih pristankov se tu obnesejo ne preveliki, robustni modeli, skoraj nujno opremljeni s krilci za nagib. Ker po pristanku model rad prične drseti po pobočju navzdol, je dobro, da ga opremimo s kljukico, s katero se zapne v travo. Greben za jugovzhodnik Položaj in opis terena Nahaja se tik ob makadamski cesti okoli 300 m naprej od cerkvice sv. Katarine v smeri proti hribu Jeterbenk. To je dokaj položno po¬ bočje, obrnjeno proti jugovzhodu, ki predstav¬ lja sedlo med vrhom, na katerem stoji teren "Katarina", in hribom Jeterbenk. Način jadranja Pobočje kljub relativno majhnem naklonu ob jugovzhodnem vetru daje dober pobočni vzgornik. Ob lepem vremenu so zelo pogosta tudi termična dviganja. Najpogostejše mesto za odlepljanje termičnih vzgornikov je kmetija kakih 50 m nižje od ceste. Zaradi usmerjenosti na jugovzhod so najboljša termična dviganja v zgodnjem popoldnevu. Pristanek Pristanek na tem terenu ni zahteven. Zaradi do¬ kaj položnega pobočja se največkrat pristaja s hrbtnim vetrom v hrib. Poleg takih pristankov teren omogoča tudi pristanke s čelnim vetrom na nekoliko manjše zavetrno pobočje. V prime¬ ru nagle izgube višine je mogoče pristati tudi nekoliko nižje na pobočju. Zahtevnost terena, najprimernejši modeli Teren ni zahteven ne za jadranje ne za prista¬ janje in je ob dobrih vremenskih razmerah primeren za učenje jadranja v hribih. Prav tako pa raznolik način jadranja omogoča obilo užit¬ kov izkušenim modelarjem. Primeren je za vse vrste modelov, tudi take brez krilc za nagib. Težave utegnejo biti le z zelo velikimi modeli, ki se pri pristajanju na nekoliko valovito pobočje lahko poškodujejo. TTRC 8 april 1999 13 MODELARSTVO Papirnata krila JURE MIUEVIČ Foto: Lidija Katic Izdelava papirnatega letala je sicer zelo preprosta. Papir pred začetkom sestavlja¬ nja pobarvamo v želenih barvah. Trup oblikujemo tako, da papir zvijamo v valje in stožce ustreznih velikosti. Zelo enosta¬ ven je npr. trup letala FW-190, kjer zado- Vsaka zasvojenost je huda reč, toliko huj¬ ša, če se začne pri starosti treh let. Takrat sem dobil svojo prvo plastično maketo in sicer Airfixovega fokkerja Dr. I. Sestavila mi ga je mama ter ga celega pobarvala temnomodro. Tipa letala takrat seveda nisem poznal, vendar troja krila, pokrov motorja z dvema odprtinama in nalepke s črnimi križi v mojem spominu ne puščajo nikakršnih dvomov. Bil sem navdušen, všeč mi je bila tudi barva, "da se ga težje vidi na nebu"; če pa bi letalo še letelo, bi bila moja sreča popolna. Na žalost je bi¬ lo to od majhne plastične igračke težko pričakovati. Preprosto pregibanje je iz kosa papirja naredilo letalce, ki je čisto dobro letelo, ni pa bilo podobno "pravi stvari". Združiti videz plastične makete ter letalne sposob¬ nosti lista iz šolskega zvezka je postala ena mojih glavnih nalog v naslednjih de¬ setih ali dvanajstih letih. Poskušanje s kartonom me ni pripeljalo daleč. Na stotine "letal", ki sem jih zlepil ter jih metal na preizkusnih poletih z omar, oken, dreves, stopnišč in drugih vzvišenih mest, je bilo preprosto pretež¬ kih in le redko je vzgon premagal težnost ter zračni upor, ko so krila za kratek tre¬ nutek nosila letalo. Najbrž bi še dolgo uničeval zaloge kartona, če ne bi eden od mojih prijateljev iz celjske knjižnice prinesel zanimivo knjižico, katere naslova se na žalost ne spominjam več. V njej so bila opisana ter narisana preprosta letala, narejena iz papirja in le ojačena s karto¬ nom. Iz prepognjenega kosa papirja je bilo treba izrezati tloris letala, njegov trup ter sprednji rob krila pa okrepiti s karton¬ skim trakom. Še malce obtežitve na nosu in moje spoznavanje zakonitosti aerodi¬ namike je obrodilo prve sadove. Nadaljnji napredek je bil skokovit. Že po zelo kratkem času sem se lotil upodablja¬ nja pravih letal. Ju-88, katerega trup sem sestavil iz razvitega plašča, podobno kot papirnato kocko ali kvader, zaradi preob- teženosti ni bil uspešen, moje prvo letalo, ki je tudi dejansko letelo, pa je bil fiat C.R.-42. S prijateljem Sergejem sva se loti¬ la vsak svojega italijanskega lovca. Moje letalo se je zaradi pretežkega zadnjega dela trupa, ki sem ga zlepil iz zobotreb¬ cev in čeznje napel papir, komaj držalo v zraku, Sergejev dvokrilec, izdelan izključ¬ no iz risalnega papirja in samo na spred¬ njem robu kril okrepljen s kartonom, pa je lepo jadral. Osnovno znanje sem končno obvladal z enim najljubših letal, boein- gom B-17, kjer sem združil tuje znanje z Pripomočki za izde¬ lavo. Potrebujemo škarje, lepilo, prime¬ ren papir, kos karto¬ na, nekaj flomastrov za barvanje ter foto¬ grafijo letala, ki ga želimo izdelati. Za¬ radi enostavnosti iz¬ delave in privlačne¬ ga videza sem izbral mirage III 77. skupi¬ ne avstralskega voj¬ nega letalstva. izkušnjami, pridobljenimi iz svojih napak. Leteča trdnjava je iz desetega nadstropja, kjer sem stanoval, jadrala kakih 150 met¬ rov ter pristala na balkonu sosednje hiše. Skica krila letala. S črtkano črto sta označena mesto in velikost kartonske ojačitve. stuje valj za sprednji in stožec za zadnji del trupa. Tloris kril izrežemo v dvojniku iz prepognjenega papirja, sprednji rob pa okrepimo s kartonskim trakom. Upo¬ rabimo tanek karton, iz kakršnega so npr. platnice risalnega bloka. Krila nato previdno ukrivimo, tako da oblikujemo zgornji del profila, iz kartonskega traku pa zganemo L-profil, ki nam bo služil kot opora za spodnji, ravni del profila krila. Morda je takojšnji korak k profilu krila prevelik, zato priporočam za začetek model z ravnim krilom brez profila, nato kakšno letalo samo z ukrivljenim krilom in šele nato izdelavo krila s pravim pro¬ filom. Smerni in višinski rep izdelamo iz risalnega lista in ga ne krivimo, po potre¬ bi mu na sprednjem robu dodamo kar¬ tonsko ojačitev. Ker so strmoglavljanja Skica nosa ali repa letala, ki je le redko oblike preproste¬ ga stožca. Da bi ponazorili spremenljivost stranskega roba, v že zvit in zlepljen stožec zarežemo na črtkanih mestih. Nato stožec zožimo in na robovih rezov zlepimo. 14 april 1999 TTKC 8 MODELARSTVO Krila izrežemo v dvojniku. Spodnja polovica naj bo na sprednjem delu širša za kakih 5 mm. Rob bomo prepognili, sprednji rob zgornje polovice krila rahlo ukrivili ter tako oblikovali profil in zlepi¬ li obe polovici. Obe polovici krila sta pobarvani in pri¬ pravljeni za lepljenje. Na zgornji polovici (na desni strani) so vidni kartonska ojači¬ tev na sprednjem robu ter dva prilepljena prepognjena kartonska trakova, s kateri¬ ma določimo debelino profila, Ta naj za to velikost letala ne preseže 3 mm, ker bi to povzročilo prevelik zračni upor. navpično v zemljo pri spuščanju papir- njakov običajna stvar, v nos letala navad¬ no natlačimo odpadne koščke papirja, ki povečajo trdnost in podaljšajo življenjsko dobo modela, hkrati pa služijo tudi kot obtežitev. Sledi preizkus našega modela. Prvi meti naj bodo bolj previdni in naj bodo name¬ njeni iskanju in odpravljanju morebitnih napak. Model po potrebi dodatno obte¬ žimo ali olajšamo, z odklanjanjem krmil¬ nih površin pa popravljamo morebitne neželene manevre letalca. Torej, če pada na levo krilo, to na koncu ukrivimo mal- Krila so gotova, nanja pa smo tudi že pri¬ lepili trup in rep, ki smo ju izdelali iz dveh papirnih valjev. Dodali smo tudi preprost smerni stabilizator. Med prsti je vstopnik za zrak, prav tako zvit v obliko prirezanega polstožca. ce navzdol, konec desnega pa navzgor in obratno. Strmoglavjanje ozdravimo z vihanjem višinskega repa navzgor, pri zaganjanju ("pumpanju") pa ga ukrivimo navzdol. S preizkušanjem hitro pridobimo občutek in pravo mero za take poprav¬ ke. Prav vse aerodinamične zakonitosti, ki veljajo za pravo letalo, veljajo tudi za papirnjake. Upoštevati pa moramo, da naše letalce nima pogona in da pretira¬ vanje z odklanjanjem predkrilc in zakrile sicer poveča vzgon, prav tako pa tudi zračni upor, tako da bo letalo namesto elegantnega drsenja samo nemočno toni¬ lo proti zemlji. Manjša letala, velikosti nekje do 25 cm, so najbolj primerna za dolge popoldneve na travi za blokom ali domačo hišo. Model močno vržemo v veter in ob pravilni izde¬ lavi in nastavitvi se bo zavrtelo v luping ter za tem še nekaj časa jadralo. Če stanu¬ jete v višjih nadstropjih, so okna in bal¬ koni idealno vzletišče za večje modele. Velikost je omejena samo z vašo domišlji¬ jo in potrpežljivostjo, kajti moje največje letalo je bil douglas DC-3 z razpetino kril več kot meter in pol, tako da sem ga lah¬ ko spuščal samo z balkona, ker ga zaradi velikosti nisem spravil skozi okno. Večja letala potrebujejo samo več ojačitev. Na¬ vadno iz kartona izdelamo tudi konstruk¬ cijo trupa in čeznjo napnemo papir. Možnosti je pravzaprav neskončno. Sam sem izdelal na stotine letal vseh velikosti, od nekaj centimetrskih palčkov do že prej omenjenih orjakov. Nič slabše od drugih niso letela letala kot F-lll ali F-14, ki so tudi v papirnati izvedbi obdržala spre¬ menljivo geometrijo kril, ali grumman X- 29 s pozitivno puščico krila. Včasih sem svoje stvaritve s pomočjo manjše rakete predelal celo v raketoplane. Uspešen je bil tudi hidroavion, katerega plovce sem izdelal iz papirja in jih toliko časa mazal z lepilom, da so postali vodotesni. Letalo je dobro letelo, dobro plavalo, na žalost pa se je pri pristankih rado postavljalo na nos in prevračalo. Za vse, ki bi radi z malo truda izdelali le¬ tečo kopijo svojega priljubljenega letala ali pa se poskusili s svojimi izvirnimi zami¬ slimi, so papirnjaki prava rešitev. Škarje, papir, lepilo, urica ali dve časa ter nekaj domišljije so dovolj za vaš domači kon¬ strukcijski biro. Ves vložen napor več kot poplača pogled na letalo, ki se prekopi¬ cuje v akrobacijah ali pa skoraj neslišno drsi po zraku. Torej, obilo zabave. Letalo ima na bokih že dodana vstopnika za zrak, provizorično pa smo izdelali tudi sprednji del trupa letala. Iz črno pobar¬ vanega papirja zvijemo pokrov radarja na nosu letala. Naš mirage je gotov. Ker imajo brezrepi deltakrilniki težišče bolj zadaj, bo treba letalce na repu celo malce obtežiti, česar se sicer izogibamo. Kljub temu pomanjšana kopija tega francoskega prestreznika dobro leti. Za pripravo in izdelavo bosta potrebni le dve uri in pol. TTKr 8 april 1999 15 MODELARSTVO Motorni čoln orion ANTON PAVLOVČIČ Model motornega čolna orion je zaradi svoje enostavne gradnje namenjen začet¬ nikom. Kljub temu je primeren za šolska tekmovanja in srečanja mladih tehnikov. Za izdelavo potrebujete vezano ploščo debeline 5 mm in košček vezane plošče debeline 3 mm za zrcalo korita. Pri izdela¬ vi sedmega rebra, ki mu pravimo zrcalo krme, morate upoštevati potek letnic, kot je označeno na načrtu. Tako se bo rebro lepo zvilo in prilegalo naslonu. Načrt je narisan v merilu 1 : 2, zato ga pred začetkom gradnje povečajte na foto¬ kopirnem stroju. Najprej izžagate okvir korita in vanj prile¬ pite naslon zrcala. Na svoja mesta posta¬ vite vsa rebra korita in ob vrhu palube z vsake strani prilepite letvico 5 x 10 mm. Tako bo okvir stal v ravni liniji in se ne bo več zvijal. Nato namestite še preosta¬ le letvice 5x5 mm. Vse dobro prilepite in pustite nekaj časa, da se lepilo osuši. Šele nato z brusilnim papirjem odbrusite vse odvečne dele letvic vzdolž korita. V okviru korita je vrisan položaj pogon¬ ske gredi. Širina tega utora je odvisna od gredi, ki jo boste dobili v modelarski trgo¬ vini in jo nabavite skupaj z elektromotor¬ jem in propelerjem. Glede na posamezne možnosti nabave položaj motorja ni vrisan in je njegova vgradnja prepuščena vsake¬ mu posamezniku, da si sam prilagodi razporeditev opreme v notranjosti čolna. Sicer pa za pogon priporočam motor tipa 400 in šest celic Ni-Cd. Za oblogo korita je najprimernejši balzov furnir debeline 2 mm. Z njim najprej oble¬ pite oba boka, dno in kasneje še palubo. Pred prekrivanjem palube najprej na svoja mesta prilepite obe stranici kabine, in ko je lepilo suho, odžagajte del okvirja med četrtim in šestim rebrom ter peto rebro ob notranji strani obeh stranic kabine. Korito je tako utrjeno in se ne bo več zvijalo. Ko korito prekrijete z vseh strani, vse po¬ vršine dobro zgladite in jih zaščitite s pre¬ mazom za les. Šele nato model prebarvate z barvo, ki jo v trgovini dobite v pršilki. Ko je barva popolnoma suha, prilepite plastično folijo za vetrobransko steklo. V izrastek na krmi zvrtajte luknjo 0 3 mm, skozi katero vtaknete krmilo in ga zgoraj stisnete z matico, tako da se nekoliko te¬ žje premika. Z zasukom krmila boste lah¬ ko naravnavali želeno smer svojega čolna. Krmilo izrežete iz pokrova pločevinke in nanj samo z ene strani prispajkate varilno žico debeline 0 3 mm, na kateri še pred tem na zgornjem koncu vrežete navoj M 3- Na mestu, ki je prikazano na načr¬ tu, prispajkajte podložko, ki bo držala krmilo na svojem mestu. Na zgornjem delu sta podložka in matica, s katero sti¬ snete os krmila. Model je tako gotov in lahko ga splovite v najbližjem bazenu. 16 april 1999 mr MODELARSTVO Zabavna fizika MIHA ZOREC Čudno dvigalo Zračni tlak lahko dviga tudi telesa ali snovi. V krožnik nalijemo vodo, nato na košček plute ali kar na narobe obrnjen zamašek postavimo manjšo svečo, jo prižgemo in previdno postavimo na vodno gladino, da plava (glej sliko). Če zdaj čez svečo previdno poveznemo ozek kozarec, bo sveča še nekaj časa gorela, nato bo, ko bo porabila ves kisik v kozarcu, ugasnila. Pri tem pa se zgodi nekaj nenavadnega. Voda v kozarcu se nenadoma dvigne za nekaj centimetrov. Razlaga je zelo preprosta. V trenutku, ko kozarec poveznemo čez gorečo svečo, je tlak v kozarcu enak zunanjemu. Ker pa se med gornjem porablja kisik, se zrak v kozarcu redči, kar zmanjšuje tlak, in zu¬ nanji zračni tlak potisne vodo v kozarec. Ko se tlak v kozarcu izenači z zunanjim zračnim tlakom, se dviganje ustavi. Merilnik zračnega tlaka Predvsem starejši ljudje radi tarnajo, kako je njihovo razpoloženje odvisno od zrač¬ nega tlaka. V tem je gotovo precej resnice. Vendar nam zato, da bi ugotovili, kolik¬ šen je zračni tlak, ni treba obiskati babi¬ ce in dedka. Raje si izdelajmo preprost merilnik zračnega tlaka. Stare starše pa lahko kljub temu kdaj pa kdaj obiščete. Čez odprtino večjega kozarca (prazen ko¬ zarec od vloženih kumaric) napnemo tan¬ ko opno (počen balonček) in na sredini z voskom pritrdimo slamico, ki mora biti naslonjena na rob kozarca (slika). Ko smo z opno prekrili odprtino kozarca, smo vanj zaprli določeno količino zraka. Če se zračni tlak v okolici spremeni, se hoče temu primerno spremeniti tudi tlak v kozarcu zaprtega zraka. Spremeni se, ker mu to delno omogoča elastična opna. Ko se okoliški tlak poveča, se poveča tu¬ di zunanji pritisk na opno in ta se vboči na notranjo stran, pri čemer za sabo po¬ tegne tudi z voskom pritrjeno slamico. Ker pa je slamica naslonjena na rob ko¬ zarca, se prosti konec dvigne. Ko pa zra¬ čni tlak v okolici pade, se zmanjša tudi pritisk na opno. Zrak v kozarcu začne pri¬ tiskati navzven in opna se izboči. Prosti konec slamice se temu primerno spusti. Kljub enostavnosti lahko naš merilnik zračnega tlaka služi za dokaj zanesljivo napovedovanje vremena. Večanje zračne¬ ga tlaka ponavadi pomeni lepo vreme, padanje pa poslabšanje vremena oziro¬ ma dež. Merilniku zato dodamo enostav¬ no vremensko skalo. Na njej označimo območji visokega in nizkega zračnega tlaka. TTE-I! 8 april 1999 25 RADIJSKO VODENJE Pogon letečega modela DR. JAN I. LOKOVŠEK Uvod Letalski modelar, ki gradi motorni model, je več¬ krat postavljen pred odločitev, kakšen motor in kateri vijak vzeti za določen model. Ko gradimo iz kompletov, imamo navadno ponujen izbor ta¬ ko motorja kakor tudi letalskega vijaka. Kaj pa takrat, ko smo prisiljeni vzeti drugačen motor, se lotiti modela samostojno, ali ko želimo jadralne¬ mu modelu prigraditi pomožni motor le za vzlet? Takrat je koristno narediti nekaj nezahtevnih ra¬ čunov, ki jim je kos vsak srednješolec. K pisanju so me spodbudili podobni članki v ameriški re¬ viji Model Airplane News in nemški FMT. Ob tem pa moram priznati, da je osnove aerodina¬ mike slovenskemu bralcu še najbolje razložil Marjan Slanovec v svojem Priročniku za mode¬ larja konstruktorja, ki ga je že davnega leta 1951 izdala naša založba. Za sam izračun bomo potrebovali nekoliko po¬ datkov. Naučili se bomo, kje jih najdemo. V skrajnem primeru oziroma pomanjkanju nekate¬ rih podatkov pa bomo uporabili približne formu¬ le in tako imenovane značilne vrednosti, ki veljajo za določene zvrsti v letalskem modelarstvu. Prav poseben izziv pomenijo vse bolj priljublje¬ ni modeli na električni pogon. Radi jih imamo, ker so tišji, ne onesnažujejo okolja in ne povzro¬ čajo preglavic pri vžigu. Praviloma so težji, po¬ časnejši in zahtevnejši za letenje, zato je pri teh zares treba izkoristiti vse znanje in pridobitve moderne tehnike. Model Model se da opisati na vse mogoče načine. Za naš izračun pa bomo potrebovali predvsem po¬ datke o masi, hitrosti in seveda vrsti modela. Le¬ po bi bilo, če bi poznali tudi kaj več, toda o tem nakoliko kasneje. Vemo, da jadralni modeli letijo praviloma poča¬ si, enako tudi motorni modeli z debelim profi¬ lom krila. Tako imenovani modeli HOT segajo v večje hitrosti, prav tako tudi razni hitrostni tek¬ movalni modeli. V tej "vroči" vrsti najdemo tudi nekatere vrste jadralnih modelov. Motor Letalski motorji so duša pogona. O njih je veliko napisanega. Najraje govorimo o moči motorja P. Za posamezni model pa moramo določiti tisto minimalno moč, ob kateri bo lahko letel. Odvi¬ sna je predvsem od vrste in mase modela m ter želene hitrosti vzpenjanja v. Izračunamo jo po približnem izrazu: P = K • v • m [W] D Tabela 1- hitrosti vzpenjanja letalskih modelov rje hitrost vzpenjanja v [m/s], m je masa mode¬ la v kg, K pa faktor, ki je odvisen od tipa mode¬ la. Za motorne modele vzamemo vrednost 50 ms' 2 , za jadralne modele, ki imajo manjšo obre¬ menitev nosilnih površin oziroma boljše planira¬ nje, pa vrednost 40 ms" 2 . Poglejmo, kakšne vre¬ dnosti v pravzaprav zahtevamo za naš model oziroma, kakšne zmogljivosti modelov si lahko privoščimo. Zapisane so v tabeli I. Zdaj lahko tudi ocenimo, kakšno moč motorja potrebujemo za določen tip in težo modela, da bo sploh lahko letel. Za motorni model bomo vzeli minimalno hitrost vzpenjanja 2, za jadralni model s pomožnim elektromotorjem pa 1,5 m/s. Naredimo si tabelo! Tabela II- moč pogonskega motorja [W] Zdaj imamo najmanjšo potrebno moč za dolo¬ čen model. Vemo pa, da je "osebna izkaznica" vsakega motorja moč v W pri nazivnem številu vrtljajev. Še lepše je, če dobimo karakteristiko, ki jo nekateri proizvajalci ob nakupu priložijo novemu motorju. Tako dobimo naprimer pri elektromotorjih Permax tudi karakteristiko z močjo, izkoristkom in porabo v odvisnosti od števila vrtljajev za določeno delovno napetost (slika 4). Mnogo motorjev pa smo pri Timu za vas tudi izmerili. Tako smo naprimer ugotovili, da ima letalski elektromotor LRP-VX turbo pri 8,4 V največjo moč 112 W pri 13.000 vrtljajih na minuto. Pri motorjih z notranjim zgorevanjem imamo po¬ doben diagram: potek moči in navora v odvisno¬ sti od števila vrtljajev. Žal so posamezni diagrami redkost. Thunder tiger GP 42 ABC je odličen in ne predrag motor delovne prostornine 6,5 cm 3 , in to v kompletu z dušilcem. V svojem prodaj¬ nem katalogu ga ima tudi Multiplex. Iz prilože¬ nega navodila dobimo le podatek: 444 W pri 12.500 vrtljajih na minuto in največji navor 042 Nm pri 7500 vrtljajih na minuto. Podatka o pora¬ bi ni in tako lahko le primerjamo, če vemo, da 10-kubični motor porabi približno liter goriva na uro. Več seveda pove praktični preizkus oziroma meritev (slika 5)! Vijak Modelarske letalske vijake izdelujejo številne fir¬ me. Značilna podatka sta premer D in hod vijaka h , ki ju sicer raje podajajo v angleškem merskem sistemu (palcih), pa tudi v metričnem (cm). V modelarskih katalogih najdemo vijake, ki imajo premer od 12 do 40 cm in hod od 7 do 30 cm. Tretja številka, ki jo je moč tudi izračunati iz ho¬ da in premera vijaka, pa je takoimenovani" njod'- Ta podatek pomeni število vrtljajev na minuto, pri katerih vijak porablja natanko 100 W mehan¬ ske moči. Vijak ima seveda lahko enega (!), dva, tri ali več krakov; je lahko zložljiv, različnega profila in površine. Tudi tu neprestano delajo na razvoju, zato je mogoče, da imajo letalski vijaki Slika 1. Ali bi znali izbrati pogon za tale model na sliki? različnih proizvajalcev toda enakih kataloških di¬ menzij različen njod Kako velika je sila potiska, ki jo daje določen vi¬ jak? M. Poling (2) ponuja za to naslednji izraz: F = h» D } »n 2 • K • 1CT 10 2 > Tu je sila še v unčah (Ounces), mere h in D so v palcih in n v vrtljajih na minuto. K je faktor, ki je odvisen od lista vijaka, predvsem od profila in podobno. Giblje se od 0,8 do 1,2. V večini pri¬ merov vzamemo kar 1. Ko pretvarjamo formulo v metrični merski si¬ stem, moramo vedeti, da velja: 1 Oz = 28,4 [g] 3) Pri tem moram opozoriti na dejstvo, da marsika¬ teri vrli pisci mešajo silo, ki jo merimo v N, in maso v kg! Sila teže telesa, ki ima maso 1 kg je pač 9,81 N, kar bi moral vedeti že vsakdo. Malo fizike in aerodinamike Letalski vijak, ki žene model, mora premagovati silo zračnega upora. Iz fizike vemo, da premago¬ vanje sile na določeni poti pomeni opravljanje dela. Količini dela, ki ga opravimo v času ene sekunde, pa rečemo moč. Tako lahko torej izra¬ čunamo silo: P F =— [N] 4) v V izrazu je P moč v [W] in v hitrost v [m/s]. Moč, ki jo potrebuje vijak, daje pogonski motor. Ta pa je sorazmerna s produktom navora (momenta) M in kotne hitrosti to: 26 april 1999 RADIJSKO VODENJE K Slika 2. Robbejev charter "živi" že četrt stoletja. Poskusite še z električnim pogonom. Dobra izbi¬ ra je motor Marx GT-300/7, 12 celic RC2000 in vijak od 8 x 6 do 9 x 4. Model bo dosegel hitrost od 60 do 80 km/h. Izbran režim motorja je pri 12.000 vrtljajih na minuto in porabi okoli 20 A, kar omogoča šest minut delovanja motorja s pol¬ no močjo oziroma desetminutni polet. P = M • O) [W] 5) M je navor v Nm in to kotna hitrost v rad/s. Sled¬ njo lahko izračunamo, če poznamo število vrtljajev na minuto n. 2» sr* n Sila zračnega upora je posledica gibanja modela skozi zrak. Kot taka je povezana s silo vzgona, ki pravzaprav nosi model. Vemo tudi, da sila upora narašča s kvadratom hitrosti modela. Nasprotno pa moč, ki jo potrebuje za pogon le¬ talski vijak, narašča s kubom, ali če hočete, s tretjo potenco števila vrtljajev vijaka. Izračun vijaka Kot smo dejali, opisujeta letalski vijak dva podat¬ ka: hod h in premer D. Oba podajamo v dolžin¬ skih enotah. Hod dejansko pomeni pot, ki jo naredi vijak pri enem obratu. Če poznamo števi¬ lo vrtljajev in hod, lahko izračunamo pot, ki jo naredi vijak v določenem času. Velja tudi obrat¬ no. Če poznamo hitrost modela in število vrtlja¬ jev vijaka (motorja), lahko izračunamo hod vijaka! Hod vijaka je torej neposredno povezan s hitrostjo in številom vrtljajev, pri čemer pa mora¬ mo upoštevati tudi dejstvo, da se vijak ne giblje po začrtani (idealni) poti, temveč nekoliko "spo- drsuje". To zaostajanje je največje pri vožnji po tleh ("rulanju"), manjše pri vzletu, v normalnem letu pa znaša približno 20 %. Kaj pa izkoristek? Vedeti moramo, da je krepko odvisen od te vrednosti. Značilna vrednost izkoristka pri ome¬ njenem zaostajanju je okoli 67 %. Večje zaostaja¬ nje pa nedvomno izkoristek močno zmanjša. Strokovnjaki bi rekli, da je seveda vse odvisno Tabela III- hod b [cm/"] št. vrt/min od vpadnega kota vijaka. Tako lahko zapišemo izraz za izračun hoda vijaka, ki se glasi: h = 20,83 v[km/ h] n[vrt / min] [m] 6) V faktorju 20,83 smo zajeli tako pretvorbo km/h in vrtljajev na minuto kakor tudi 20-odstotno za¬ ostajanje. Naredimo priročno tabelo, iz katere bomo pri do¬ ločeni hitrosti in številu vrtljajev določili hod h. Tabela naj vsebuje hod tako v [cm] kakor tudi v palcih ["]! Številke so zaokrožene oziroma prire¬ jene kataloškim vrednostim modelarskih letal¬ skih vijakov. Hod vijaka h je povezan samo s hitrostjo, premer D pri danem h pa nedvomno z močjo. Jasno je, da večji vijak pri enakem hodu potrebuje večjo moč. Če poznamo « 200 , lahko zapišemo zakoni¬ tost, da je moč vijaka odvisna od tretje potence vrtljajev: P= 100 - L ^100 [W] 7) Podatki motorja nam ponudijo razpoložljivo moč pri določenem številu vrtljajev. Poleg hoda, ki smo ga izračunali s pomočjo hitrosti, izraču¬ najmo še njoo vijaka, s pomočjo katerega bomo nato določili premer: [vrt./min] 8 ) Zdaj bi lahko v katalogu poiskali vijak z danim hodom h in izračunanim « 200 - Žal pa le redke firme podajajo «200 za svoje vijake. Če tega podatka ni, poiščimo v modelarski literaturi (3) približno formulo za premer D. Za primer dvo- listnega ali, če hočete, dvokrakega vijaka velja: 1000 Tu je D v metrih. Če pa želimo podatek v palcih, velja: 134000 «100 * [ 1 10 ) Kadar se odločimo za trilistni vijak, pa zahteva¬ no moč dosežemo pri manjšem premeru! Čas trajanja poleta Eden odločilnih podatkov modela je, koliko ča¬ sa lahko dela motor s polnim plinom, oziroma koliko časa bo lahko model v zraku. Zelo po¬ membno se je namreč pravočasno napotiti na pristanek, še preden nam zmanjka pogonske moči. Pri mnogih motornih modelih je pristanek brez motorja težak in grd. Pri vodnih modelih pa si moramo pustiti dovolj rezerve, da po pristan¬ ku lahko pripeljemo še do obale. Če imamo na modelu motor z notranjim zgore¬ vanjem, je čas delovanja motorja določen s po¬ rabo in količino goriva v rezervoarju. Podobno izračunamo za elektromotor, kjer tudi potrebujemo dva podatka. Prvi je poraba po¬ gonskega motorja, drugi pa količina naboja v bateriji. Porabo navadno izberemo, izračunamo ali pa enostavno izmerimo. Količino naboja pa določa zmogljivost baterije, ki jo imenujemo kapaciteta. Denimo, da ima naš motor pri izbra¬ nih delovnih pogojih 20 A porabe. Če smo v model vgradili baterije RC 2000, ki imajo 2 Ah kapacitete, dobimo: 2 Ah t =-= 0,l/z = 6min 11 ) 20 A Permax 600 7,7 V " [vrt,minl Slika 3- Pogled na zbirko nekoliko boljših elektro- Thunder tiger GP-42 ABC motor * lv 6000 8000 10000 12000 14000 16000 18000 n [vrt/min] Slika 4. Osebna izkaznica elektromotorja je diagram moči, porabe in izkorist- Slika 5. Izmerjeni podatki za motor z notranjim izgorevanjem Thunder ti¬ ka v odvisnosti od števila vrtljajev. Podaja se za določeno delovno napetost. ger GP-42 ABC TEM 8 april 1999 27 RADIJSKO VODENJE Slika 6. Vrsta vijakov. Katera velikost je ustrezna? Slika 7. Tuje vijak že izbran in komplet namenjen določenim vrstam mode¬ lov. Na sredini je komplet eco slim, primeren za donalda. To pomeni šest minut neprekinjenega delovanja motorja pri polni moči, seveda. Če pa se odloči¬ mo za lažje celice Sanyo N-1000 SCR, ki imajo 1 Ah in prav tako prenesejo velike tokove, se ta čas prepolovi. Tako lahko programiramo časov- nik na oddajniku ali odštevalno štoparico, ki nas pravočasno opozori, da je čas za pristanek. Praktičen primer Uporabnost teorije najbolje preverimo s praktič¬ nim zgledom. Poglejmo primer: model hidroplana donald (Plestenjak ali Mladi tehnik na Levstiko¬ vem trgu v Ljubljani) ima maso okoli 1,4 kg, hi¬ trost v vodoravnem letu pa naj bi znašala okoli 60 km/h. Zanj so predvideli motor velikosti "600" (Mabuchi 550) in vijak slim prop 8x4. Preverili bomo, ali vse to drži. Navaden Mabuchi zmore manj kot 100 W moči. Po računu o zahtevani moči motorja je donald na spodnji meji in ne bi zmogel dviganja pred¬ pisanih minimalnih 2 m/s. Zato je model prema¬ lo zmogljiv celo za vzlet z vode, kar je potrdil tudi preizkus. Za to sem rešitev najprej poiskal v lažjem in boljšem motorju vrste LRP VX turbo, ki tehta le 170 g, in pol lažjih baterijah N1000 SCR. Druga rešitev je v močnejšem Permaxu 600, ki je za dobro tretjino močnejši, cenejši in ima tudi boljši izkoristek. Naredimo izračun za ta motor. Podatki motorja, kot jih podaja in priporoča pro¬ izvajalec, so: nazivna napetost 7,7 V, kar ustreza (obremenjenim!) sedmim celicam Ni-Cd, tok 21 A pri 12.000 vrtljajih na minuto, moč 118 W in izkoristek 70 %. Izračunajmo hod vijaka. Iz dane hitrosti 60 km/h in števila vrtljajev 12.000 iz tabele II dobimo ko¬ rak 0,104 m = 10,4 cm ali, če hočete, 4 palce. Izračunajmo njoo Po formuli 8) dobimo vre¬ dnost 11.353- V katalogu bi torej morali poiskati vijak, ki ima hod 4 palce in njoo 11-353. Če ne gre drugače, potem spet računamo. Izraz 10) nam za zahtevani njoo in hod h = 4 palce da premer D = 7,43 palca. Najbližja kataloška vre¬ dnost je 8 palcev (18 cm). Pri firmi nam priporo¬ čijo vijak slim prop 8x4, kar je malce več. Poudariti pa moramo, da smo uporabili približno formulo za premer. Vijaki "slim prop", ki so namenjeni električnemu pogonu, pa imajo neko¬ liko večji n]oo v primerjavi z vijaki, ki so name¬ njeni motorjem z notranjim zgorevanjem. Aero- nautov master airscrew 8x4 ima naprimer vre¬ dnost nioo 10.590. W. Geck pa je za Graupnerjev slim prop 8x4 izmeril vrednost kar 11.320. Res pa je, da se resnični korak omenjenega propeler¬ ja razlikuje od zapisane kataloške vrednosti 4 palce. Izmerjena vrednost koraka letalskega vija¬ ka slim prop je namreč 3,2 palca. Vse to navaja na to, da bo omenjeni vijak kljub vsemu ustrezal namenu. Kako velika pa je vlečne sila donaldovega vijaka? Po Polingovi formuli dobimo 34,6 Oz oziroma 9,79 N. Fizika pravi (za enakomerno gibanje), da vlečno silo, torej tisto silo, ki premaguje zračni upor dobimo tako, da moč delimo s hitrostjo. Na tak način (F = P/v) pa dobimo 6,22 N. Stvar bo kar držala, če se zavedamo, da izkoristek za mo¬ delarske letalske vijake znaša približni 2/3. Koliko časa bo trajal polet? Omenjeni elektromotor ima pri izbranih delov¬ nih pogojih 21 A porabe. Če smo v model vgradili baterije RC 2000, ki imajo kar 2 Ah ka¬ pacitete, dobimo: 2 Ah t =-= 0,0952 h = 5,71 min 21A To pomeni malo manj kot šest minut neprekinje¬ nega delovanja motorja s polnim plinom. Če vzamemo lahke celice Sanyo N-1000 SCR, ki imajo 1 Ah, pa polovico manj. Sam čas trajanja poleta je seveda daljši. V prvem primeru zmore donald osem- do desetminutni polet, v drugem pa tri- do štiriminutni, vendar je z lažjimi bateri¬ jami model lažji, hitreje lahko vzleti in je tudi la¬ že vodljiv. Uporabne formule Dostikrat vseh potrebnih podatkov za elektro¬ motor ni na voljo; predvsem ni diagrama, iz ka¬ terega bi odčitali porabo pri določenih vrtljajih. Kaj pa firme vendarle podajo? To so: območje delovne napetosti £/& tok praznega teka Io, naj¬ večji dovoljeni tok in tok, ko je motor blokiran, Ib pri dani napajalni napetosti. Pomembni so tudi vrtljaji neobremenjenega motorja no. S po¬ močjo teh podatkov lahko pri izbranem toku / izračunamo število vrtljajev obremenjenega mo¬ torja n. l-L ( n = n V 7 8 7 0 J [vrt./min) 12) Zelo pomemben podatek je tudi izkoristek elektromotorja p. Firme navadno podajajo le naj¬ večji možni izkoristek. Pri dani obremenitvi I pa ga lahko izračunamo s pomočjo formule, ki upoš¬ teva tok praznega teka in omske izgube v navitju: V-- ' 100 [%] 13 ) Zavedati se namreč moramo, da je resnična moč na osi motorja P, to je tista, ki jo dobi vijak: P = U • / • T] [W[ 14) Nas zanima vrednost toka, pri katerem ima mo¬ tor najboljši izkoristek? Izračunamo jo po formu¬ li: 7 ymax = a/ 7 S * 7 0 [ A 1 15) Kako velik izkoristek lahko doseže elektromo¬ tor? Določata ga tokova Io in Ib: f r—V %»* = •100 [%] 16 ) Žal pri pogonu letalskega modela ni mogoče uporabljati elektromotorja v režimu največjega izkoristka, ker je takrat moč motorja premajhna. Prav tako ne moremo izkoriščati prevelike moči, ker presežemo dovoljeni tok, pa še izkoristek takrat pade. Kako najdemo najboljšo rešitev? Najprej izbere¬ mo število celic Ni-Cd tako, da ne presežemo dovoljene napetosti motorja. Nato izračunamo napetost Uo tako, da pomnožimo število celic v bateriji z 1,1 V. Tudi tok / izberemo tako, da še ne presežemo mejnih vrednosti in se obenem zavedamo, da ta tok določa tudi čas trajanja po¬ leta. Sledi število vrtljajev, ki ga izračunamo iz izraza 12), nakar se lahko lotimo izračuna vijaka. Če se povrnemo k donaldu in Permaxu 600, Slika 9. Catalina PBYje "dala vetra" že marsika¬ teremu modelarju, kije hotel vzleteti z vodne po¬ vršine. Nemški modelarji so po pisanju v reviji FMT reševali problem z močnejšimi motorji (480) in dvolistnim vijakom 6x4 (Graupner). Moja rešitev pušča oba originalna elektromotor¬ ja tipa 400 (power 400/35), vzel pa sem trilistna (!) vijaka Tornado 6 x 4 in osem celic Sanyo N- 1000 SCR. Motorji lahko delujejo s polno močjo približno tri minute, polet traja do pet minut. 28 april 1999 — bomo ugotovili, da potrebujemo podatke za /o, ki znaša 1 A, /j = 81,1 A in no = 16.134 vrtlja¬ jev na minuto. Po formuli 12) dobimo za izbrano obremenitev 21 A število vrtljajev (obremenje¬ nega) motorja 12.100, izkoristek (formula 13) 70,5 % in moč na propelerju 114 W. Ko pogle¬ damo v diagram (slika 2) vidimo, da se izraču¬ ni ujemajo. Tudi čas trajanja poleta se drži izračunanih vre¬ dnosti, kar je še posebno važno za hidroavion na električni pogon. Podoben položaj imam tu¬ di z drugim hidroplanom, catalino PBY (slika 9), kjer "vlečeta" dva elektromotorja velikosti 400 tu¬ di malce več kot 20 A. Ker je maketa zahtevnej¬ ša za pilotiranje, si nikakor ne morem dovoliti, da bi ostal brez pogona. Tovrstni model je brez delovanja motorjev komaj vodljiv. Zato moram imeti na oddajniku časovnik, ki me pravočasno opozori, da je čas za pristanek. Seveda je potreb¬ no ne samo izvesti pristanek s primerno močjo, temveč tudi pustiti dovolj rezerve v baterijah, da model lahko pripeljemo do obale. Celica več Pri modelih na električni pogon kaj hitro ugo¬ tovimo, da imamo premalo moči za vzlet bodi¬ si s slabšega vzletišča ali vode. Takrat radi dodamo celico ali dve k bateriji. Resnici na lju¬ bo moramo povedati, da si to lahko dostikrat privoščimo in da večina elektromotorjev prene¬ se kratkotrajno preobremenitev. Pa poglejmo v prakso. Kaj dosežemo, ko Permaxu dodamo eno celico? Ko imamo v modelu osem celic, bo napetost narasla na 8,8 V. Temu ustrezno sledi število vrtljajev, in sicer na malo manj kot 13.000, moč pa kar na 135 W. Največja hitrost bo narasla le za malenkost (na 65 km/h), ker je sila zračnega upora odvisna od kvadrata hitro¬ sti, zato pa se bo čas zmanjšal na približno pet minut in pol. Pri vsem tem je še najbolj opazno zvečanje moči, kar bo blagodejno vplivalo na zahtevni manever vzleta. Tak račun se torej v večini primerov izide. Kaj vse smo zanemarili oziroma poenostavili? Marsikaterim kriterijem o zahtevani moči motor¬ ja popuščamo pri določenih vrstah modelov. Ta¬ ko opazimo, da pogonska moč marsikaterega modela na električni pogon ne ustreza kriteriju iz tabele II. To so tisti modeli, ki lahko štartajo le iz roke in letijo krajši čas. Mnogo formul je približnih ali pa izhajajo iz prakse in jim strokovno rečemo empirični izrazi. Elektromotor v naših formulah je še idealen, ko- lektorska izvedenka brez komutacijskega zasu¬ ka, in v teh izrazih še linearno odvisen. Vemo, da je nekaj tipov motorjev (naprimer LRP) že pri¬ gnanih na rob tega območja in zanje recept "ce¬ lica več" ne velja. Pri računu izkoristka (izraz 13) smo od izgub upoštevali le omske izgube v na- vitju. Kadar nas muči dvom, pa lahko verja¬ memo izmerjenim rezultatom, kot so npr. v diagramu (sliki 4 in 5). Tudi nekaterim vijakom se pri določenih vrstah modelov izogibamo, ali pa jih uporabljamo le izjemoma. Primer je uporaba trilistnih vijakov pri počasnih modelih. Uporabljamo jih le pri maketah zaradi videza in tam, kjer razpoložljivi prostor omejuje dolžino krakov in dosežemo po¬ trebno moč le s trikrako izvedenko. Razlog je v izkoristku, ki je še kako pomembna postavka v računu. Odvisen je namreč od razmerja hitrosti modela in od hitrosti zračnega toka, ki ga (ide¬ alno) ustvarja vijak. Tako lahko takoj ugotovimo, da ima slab izkoristek majhen, hitro vrteči se vi¬ jak, pa tudi turbina, in to takrat, ko je hitrost mo¬ RADIJSKO VODENJE dela še majhna oziroma razlika hitrosti večja. Kot smo omenili prej, naj ta ne preseže vrednosti 20 %. Za turbino pa je splošno znano, da "po¬ tegne" šele pri večjih hitrostih, in take modele pri vzletu radi izstreljujemo, da že v prvih trenut¬ kih dosežemo tisto minimalno hitrost. Letalski vijaki imajo svoje zmogljivosti oziroma omejitve. Danes nam ob vijaku vedno priložijo tudi podatek o največjem dovoljenem številu vrt¬ ljajev. Če ga presežemo, preti nevarnost, da se vijak razleti, kar pomeni hudo nevarnost za ose¬ be v bližini. Posebej moramo paziti na zložljive vijake iz umetne mase. Nekateri motorji dosežejo potrebno moč pri raz¬ meroma visokem številu vrtljajev. Če ženejo le¬ talski vijak neposredno, so primerni le za hitre tekmovalne ali, če hočete, "Hot"-modele. Za po¬ časneje leteče pa je, kot smo ugotovili že prej, nedvomno boljša rešitev počasneje vrteči se več¬ ji vijak kakor hitreje vrteči se manjši. Takrat radi posežemo po zobniškem ali jermenskem preno¬ su. Kaj se v računu spremeni? Med vrtljaje mo¬ torja in vijaka pride le faktor prenosa. Zmanjša pa se izkoristek, in sicer računamo, da ostane v zobniškem ali jermenskem prenosu približno 5 % energije. Novo na trgu ' FLASH '99" 4 WD - TEKMOVALNI OFF-ROAD BUGGY To je izpopolnjen, popolnoma uležajen tekmo¬ valni buggy s štirikolesnim pogonom in možno¬ stjo nastavitve medosne razdalje s spreminja¬ njem položaja zadnje preme. Model je dolg pri¬ bližno 472 mm in je izdelan v merilu 1 : 8. Se¬ stavljanka (Kat. št.: 5045) je predvidena za avto¬ mobilske motorje 3,5 cm 3 . Model stane 105.000 SIT. Prodaja: modelarske trgovine LETALSKI MODELI JAMAR A Letalski modelarji lahko sedaj izbirajo tudi med izdelki modelarske hiše Jamara. Tu so makete lovcev iz prve svetovne vojne: znameniti trikril- nik t. i. Rdečega barona fokker DR-1 (1,86 m, 6 kg, 50 cm 3 , 78.100 SIT), tiger moth (2,27 m, 5 kg, 50 cm 3 , 87.000 SIT) in drugi. Sledijo navadni mo¬ deli, kot so patriot (1,5 m, 55.500 SIT) in chip- munk (1,7 m, 29.900 SIT) ter westerly (27,200 SIT), ki je že skoraj popolnoma izgotovljen. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 126-11-55, faks: (061) 126-22-43 Zaključek Tak majhen sprehod skozi izračun pogona lete¬ čih modelov da kar nekaj odgovorov. Vzemimo v roke katerega od katalogov modelarskih hiš in ugotovili bomo, da marsikateri od sicer lepih modelov pravzaprav nima pogojev za letenje, ali vsaj ne v taki obliki, kot je navedeno. Velike hi¬ še morajo pač slediti tržnim zakonitostim in mar¬ sikje popuščajo, ko gre za konkurenčnost. Tako se nam ponuja priložnost, da s pametnejšo izbi¬ ro marsikaj tudi izboljšamo, obenem pa lahko tudi izračunamo zmogljivosti posameznih modelov vnaprej. Zahtevnejši si bodo privoščili tudi kako meritev. Danes niso redki modelarji, ki izmerijo vrtljaje letalskih vijakov, silo statičnega potiska ali še kaj drugega. Pa dober polet! Več o tej temi najdemo še v naslednjih knjigah ali revijah: 1. Andy Lennon: Aircraft Model Design, MIP&W 1986 . 2. M. Poling: Evaluating Your Motor, Model Airplane News, dec. 1997. 3. Dr. J. Lang: Welche Luftschraube passt? FMT, 8/98. 4. W. Geck: Antrieb nach Mass, Modell-Spezial, Nec- kar-Verlag 1992. Žiroskopi firme Ikarus so namenjeni modelom helikopterjev, eden med njimi, wingmaster, pa tudi akrobatskim letal¬ skim modelom. Moderni žiroskopi nimajo več vrtavke, temveč poseben kristal, ki ga vzbujajo s piezoelektričnimi pre¬ tvorniki. Take naprave so manjše, lažje, zane¬ sljivejše in tudi manj porabijo. Helikopterska gyromaster in telegyro staneta 16.300 oziroma 21.750 SIT, wingmaster pa 18.900. Velikost take škatlice je 41 x 38 x 16,5 mm in tehta okoli 25 g, tako da ne pomeni hude dodatne obremenitve. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 126-11-55, faks: (061) 126-22-43 MALI SERVOMEHANIZMI GRAUPNER Pico C 141 (Nar. št.: 5114) je miniaturni servomehani- zem z drsnim ležajem. Te¬ hnični podatki: velikost 23 x 10 x 16 mm, masa 5,4 g, hitrost 0,09 s/40°, moment 720 cmg. Primeren je za vgradnjo v modele HLG, slow-flyers, parc-flyers, električne helikopterje, manjše čolne in druge miniaturne modele. Cena je 4.900 SIT. Promodel Remiko, Ljubljana, BTC, hala D, tel.: (061) 185-16-68 Micro power C 2081 (Nar. št.: 5117) je eden manjših servomehanizmov z vgrajenim kroglič¬ nim ležajem. Tehni¬ čni podatki: velikost 22 x 11 x 23 mm, masa 10 g, hitrost 0,10 s/40°, moment 1600 cmg. Zaradi majhnih mer in izre¬ dne moči je primeren za vgradnjo v manjše letalske modele, električne helikopterje in manj¬ še čolne. Cena je 5.700 SIT. Promodel Remiko, Ljubljana, BTC, hala D, tel.: (061) 185-16-68 tiki 8 apni 1999 29 MAKETARSTVO Maketarski fotostrip (3. del) njati tudi na motorski gondoli, kjer ne bomo vgradili Extratechovega motorja. Me 262 MITJA MARUŠKO Revellovi maketi nemškega reakcijskega lovca messerschmitt Me 262 Gradnja odprte motorske gondole Češka firma Extratech je že pred leti po¬ nudila prvo inačico makete reakcijskega motorja Jumo 004, vendar so jo kmalu dopolnili s kovinskimi jedkanimi deli in drugačno tehnološko rešitvijo odlivanja epoksidnih delov. Poseg se je kmalu izkazal za zelo zahtevnega. Nič ne bo narobe, če bomo obe motorski gondoli sestavili v skladu z navodili in stične ro¬ bove pokitali. Prvi koraki pri sestavljanju makete reak¬ cijske turbine, ki jo izdeluje češka firma Extratech Epoksidne dele najprej obrežemo in obru¬ simo. Kovinski prstan oblikujemo tako, da s svinčnikom počasi valjamo kovinski del na mehki, večslojni papirni podlagi. Gradnjo nadaljujemo s pritrditvijo pred¬ nje in zadnje lopatice turbine. Od kovin¬ ske predloge uporabimo le lopatice, preč¬ ne nosilce pa nadomestimo s plastiko. Kovinske dele obrezujemo z ostrim rezi¬ lom na stekleni podlagi. Pri gradnji makete motorja so fotografije ohranjenih primerkov reakcijskega motor¬ ja dobrodošla pomoč. Pri Extratechu so sicer kopico cevi in površinskih inštalacij oblikovali v dva ali tri sestavne sklope, ki jih nalepimo na pravo mesto. Kljub temu smo na maketi še sami dodali večjo ko¬ ličino "manjkajočih" inštalacij. Sestavljena maketa motorja Jumo 004 čaka na barvanje. Poleg izvirnih sestav¬ nih delov je na maketi še veliko dodanih detajlov. Zadnji del motorja je v konus zaključena votla epoksidna cev, ki skrije gred motor¬ ja z zadnjo lopatico. Motor najprej pobar¬ vamo z nesijajno aluminijasto bar¬ vo. Kovinska opia¬ ta je sijajne črne barve, zadnji del motorja, ki ga po¬ nazarja epoksidna cev, pa srebrne. Na njem ponazori¬ mo posledice vi¬ sokih temperatur, ki na površini ko¬ vine puščajo sledi ožigov. Drobnejše inštalacije in cevi pobarvamo v raz¬ ličnih odtenkih ko¬ vinskih barv, veči¬ na cevi pa je bila temnosive barve. Maketa motorja je oblikovana v meri¬ lu 1 : 72, kar pa ne pomeni, da bi jo lahko brez zaple¬ tov vgradili v vsako motorsko gondolo. Tudi v Revellovo ne bo šla zlahka. Opiata vstopnika zraka na maketi motorja je večja od Revellove, žal pa tudi opiata izstop¬ ne šobe. Razgali- tev obeh motorjev ne bi prispevala k estetskemu videzu makete, zato bo treba Revellove se¬ stavne dele zame- Brušenje poškoduje nekatere površinske detajle, zato hladilne polkrožne vdolbine zavarujemo z lepilnim trakom. Razpored opiat znova vgraviramo. Pred lepljenjem opiate izstopne šobe moramo primerno obrusiti zadnji del motorske gondole. Obe polovici te gondole zlepimo pred naštetimi posegi. Stožca v vstopnikih zra- Pogled z leve na del motorja, kije bil med vzdrževanjem največ¬ krat odkrit. Motor je razstavljen v muzeju češkega letalstva na letališču Kbely pri Pragi. Pogled z desne na motor Me 262 A-la, ki je ohranjen v muzeju v Miinchnu. Opiata vstopnika zraka je sneta. Zanimiv je način pripenjanja motorja na krilo. Zgornja motorska gondola je sestavljena iz Revellovih delov, na spodnji pa smo prilepili in obrusili Extratechove epoksid¬ ne dele. Spodnja gondola je tudi za slab milimeter daljša. 30 april 1999 mr MAKETARSTVO ka prilepimo šele potem, ko notranjost pobarvamo z aluminijasto barvo. Motorski gondoli sta skoraj edina sestav¬ na sklopa na Revellovi maketi, ki se slabo prilegata. Vrzeli je treba pokitati in pre¬ vidno obrusiti, nato pa znova vgravirati razpored opiat. Bela sled nad izstopno oplato je plastični vložek, saj je ta šoba na Extratechovi maketi nekoliko širša. Na krilu smo nadomestili tudi izrezane tečaje zakrile in krilc. Za načrtovani poseg smo potrebovali dve Extratechovi maketi motorjev Jumo 004. Revellove vstopnike smo uporabili na eni, Extratechove na drugi maketi in tako ohranili simetrični videz obeh motorjev. Najprej zlepimo krila in trup. Nekaj tan¬ kih nanosov kita je treba le na spodnji strani trupa, kajti zgornji polovici kril se izvrstno prilegata. V naslednjem koraku prilepimo obe motorski gondoli, oziroma le eno, če bomo vgradili Extratechovo maketo motorja. Med brušenjem kita preostalo površino krila zavarujemo z lepilnim trakom. Oblikovanje krmilnih površin Izrezana, zlepljena in pokitana zakrilca, krilca in predkrilca obrusimo. Na odreza¬ nih delih kril prilepimo tanke pasove plastike. Med krilci in zakrilci smo izre¬ zali kos krila, kjer so pritrjena vodila obeh gibljivih delov. Na krilo zdaj prile¬ pimo kos debelejše plastike, ki ga obli-!, kujemo, ko je spoj popolnoma trden. Na predkrilca prilepimo tanke kose plastike, ki ponazarjajo vodila. Na krilu z ostrim rezilom vrežemo luknje, kamor bomo ta vodila vlepili. Natančna gradnja teh de¬ lov je izjemno pomembna, saj površine delov predstavljajo edini lepljeni stik med krilom in zakrilci. Notranje predkrilce z dobro vidnimi vodili Krmilne površine smernega krmila skrb¬ no obrusimo in nanj prilepimo pravilno oblikovano protiutež. Manjše površine trimerja ne izrezujemo, ker bi poseg ska¬ zil videz male makete. Enake dopolnitve izvedemo tudi na višinskem krmilu. Pogled na spodnjo stran višinskega krmila na repu s protiutežjo in značilno opozoril¬ no oznako Ovalna opiata prekriva notranjost krila za spuščenim notranjim zakrilcem. Na krilu znova izdelamo vodila, ki smo jih med obdelavo makete verjetno od¬ brusili. Nekaj tanke plastike in vlečene plastične niti nam služi kot gradivo. Tu si lahko pomagamo tudi z jedkanimi kovin¬ skimi deli, vendar se ti med barvanjem radi poškodujejo. Vodila krilc so vidna na spodnji strani krila. Združenje graditeljev plastičnih maket Slovenije in Vojašnica Ivan Cankar, Vrhnika, vabita na 4. pokal v plastičnem maketarstvu "Tanketa 99" pod pokroviteljstvom 54. okmb v naslednjih tekmovalnih disciplinah: KI/KIJ - figure (seniorji in juniorji), K3J/K4J - diorame in vinjete (juniorji), K2 - vojaška vozila in sredstva (seniorji), K-5 - makete v merilu 1/72 (tanki, diorame ...), K2J - vojaška vozila in sredstva (juniorji), K-6 - posebna disciplina na temo: Kursk 1943. K3-K4 - diorame in vinjete (seniorji), Podeljena bodo naslednja priznanja: priznanje "NA1DEBITANT", priznanje "BEST-OF-SHOW", priznanje "ZA SPODBUDO” in posebno priznanje za naj¬ boljši izdelek na temo "KURSK 1943" (izdelki iz te kategorije bodo tekmovali tudi v preostalih kategorijah). Najboljši trije tekmovalci iz vsake juniorske discipline bodo prejeli diplome in priznanja, vsi najboljši tekmovalci v seniorskih disciplinah pa priznanja glede na doseženo število točk. Tekmovanje bo v soboto, 8. maja 1999, v sklopu dneva odprtih vrat Vojašnice Ivan Cankar nad Vrhniko z začetkom ob 10 . uri. Prijavljanje tekmovalcev bo potekalo v razstavnem prostoru do 10 . ure. Prijavnina znaša 1.000 SIT. Med tekmovanjem bo potekal maketarski bolšji sejem ter razstava figur, maket in dioram. V okviru dneva odpr¬ tih vrat Vojašnice Ivan Cankar si boste lahko ogledali oborožitev in tehniko ter se s tankom popeljali po poligonu. mi 8 april 1999 31 MAKETARSTVO Timovo izložbeno okno North american P-51B mustang (Revell - Kat. št. 04137, IVI 1 : 72) JURE MILJEVIČ P-51B je bila prva različica mustanga, pri kateri so Allisonov motor zamenjali z mo¬ čnejšim licenčnim Rolls-royce merlinom. Letalu sta se tako povečala doseg in hitrost na večjih višinah. Kot spremljevalni lovec je zamenjal thunderbolte, ki so bili za pro¬ dore globoko v nemški zračni prostor pre¬ kratke sape. Različica C je bila popolnoma enaka, druga črka oznake je pomenila sa¬ mo, da je bilo letalo izdelano v tovarni v Dallasu. Ker so kasnejši mustangi z močnej¬ šo oborožitvijo in več goriva nabirali težo, je bil P-51B/C razen maloštevilnih P-51H tudi najhitrejša serijska različica tega letala. Ko so mu Britanci z novim Malcolmovim po¬ krovom kabine izboljšali razgled, je njego¬ va priljubljenost med piloti še narasla. Mu¬ stang je bil zelo uspešno letalo, skupaj pa so izdelali 3738 letal različic B in C. Maketa P-51B ima lepo odlite dele, ugrez- njeno panelizacijo, za to merilo bogato no¬ tranjost kabine ter domiselno prikazane kovice na krilih letala. Dodana sta dva do¬ datna rezervoarja, sicer tipa redkeje vide¬ nega na mustangih, in dva tricevna lanser- ja raket. Maketa je zelo všečna in močno spominja na odlično Tamiyino maketo mu¬ stanga v merilu 1 : 48. Ker se me je po sla¬ bih izkušnjah z Me-410 in hurricanom ob navidez popolnih Revellovih maketah že pričela lotevati preganjavica, sem kljub nad¬ vse ugodnemu prvemu vtisu brzdal svoje navdušenje in raje preveril pravilnost obri¬ sa in panelizacije. Naletel sem sicer na nekaj manjših napak, ki pa videza makete ne kvarijo preveč. Maketa je predolga za milimeter, razpon krila je na vsaki strani za milimeter premajhen, višinski rep je malce preozek, smerni malce preširok, trup je nekoliko preglobok, pokrov kabine pa je napačen ter nameščen pregloboko v trup. Vstopnik hladilnika pod trupom je za mili¬ meter in pol predolg, manjkata dve drobni odprtini za izmet tulcev pod strojnicami na vsaki polovici krila, odlično detaljiran jašek podvozja pa je nekoliko preplitev. Instru¬ mentna plošča ni točna, zato pa je tista z nalepkami popolnoma pravilna. Na sestav¬ ljeni maketi sicer večina teh malenkosti izgine, le višinski in smerni rep ter pokrov pilotske kabine nekoliko motijo končni vi¬ dez. Sam sem vse te napake sicer odpravil, vendar tega zamudnega postopka ne pri¬ poročam. Pokrov kabine je najbolje za¬ menjati, preplitvi jašek podvozja pa zakriti z zaprtimi glavnimi loputami, kar je bilo običajno pri vseh mustangih, ko so stali na zemlji. Priložene nalepke niso slabe, v obeh pred¬ videnih različicah pa je na nosu letala na¬ slikano žrelo morskega psa. Barvanje obeh letal je povsem standardno, zato zamudno pripravo Revello¬ vih barvnih koktaj¬ lov odsvetujem in priporočam upora¬ bo že pripravljenih barv drugih proiz¬ vajalcev. Pri letalu polkovnika "Texa" Hilla, pilota Letečih tigrov z največ zmaga¬ mi, lahko rumene proge na repu letala opustimo, kajti vsaj na eni dostopni foto¬ grafiji je letalo brez njih, s čimer elegantno rešimo problem zamaknjenih nalepk. To letalo je bilo na trupu pred kabino tudi mo¬ čno obrabljeno, kar lepo prikazuje risba na škatli makete. Drugo letalo pripada 112. skupini 239. polka RAF, ki je z mustangi deloval tudi nad našimi kraji. Na njem je le¬ tel Raymond V. Heard, poveljnik eskadrilje B v 112. skupini, ki ga je 18. 2. 1945 sestre- Soko G-4 super galeb (YuMo, koda A-001, IVI 1 : 72) MITJA MARUŠKO Konec osemdesetih let so z blagovno znamko YuMo izšle štiri pole nalepk za ju¬ goslovanska letala. Nacionalne kokarde, trobojnice, bele in črne številke so omogo¬ čale gradnjo in označevanje kar lepega šte¬ vila jugoslovanskih povojnih letal. Po več¬ letnih jalovih obetih takšnih in drugačnih producentov je konec leta 1997 luč sveta le ugledala prva jugoslovanska brizgana ma¬ keta, ki se po kakovosti lahko primerja z izdelki uveljavljenih svetovnih proizvajalcev. Beograjska firma YuMo je v merilu 1 : 72 izdelala maketo šolskega letala soko G-4 super galeb, ki je na moč podobna Italeri- jevim izdelkom. Površino makete odlikuje¬ jo vgravirani detajli. Na dveh plastičnih okvirjih je vpetih 57 delov. V prozorni plastiki so oblikovani enodelni pokrov kabine, nosni žaromet in zaslon namerilnika v kabini. Pilotsko kabi¬ no sestavljajo kad s stranskimi konzolami, ki jih oblepimo z nalepkami, dva katapult¬ na sedeža, krmilni palici in instrumetni plošči. Trup sestavljajo dve polovici in iz¬ puh motorja. Spodnja stran kril je izdelana v enem kosu s primerno tankima vpadnim in zadnjim robom krila. Krilca in zakrilca so sestavni del zgornjih dveh polovic kril, tako da jih zlahka odrežemo in odkloni¬ mo. Tudi podvozje je lično oblikovano. Prednja noga je sicer odlita v enem kosu, zato pa sta kolesi pod krili oblikovani kot ločena dela. Vstopniki zraka so dobro obli¬ kovani, čeprav se jih drži nekoliko odveč¬ ne plastike. lila protiletalska obramba na predvidoma zadnjem poletu njegove druge bojne turne¬ je. Iz spoštovanja do nesrečnega stotnika črke Q kot oznake letala v 112. skupini ni¬ so več uporabljali. Da bi poudaril lovsko- bombniške naloge te skupine, sem pobr¬ skal med odvečnimi deli in maketi dodal dve 450-kilogramski bombi. Maketa je dobra in razmeroma točna. Kljub pripombam je še vedno najboljša v svojem merilu in to za zelo dostopno ceno. Pripo¬ ročam jo. VuMo Stranice štirih nosilcev so detajlirane in ma¬ keta ponuja dva dodatna rezervoarja za go¬ rivo in dva nosilca za štiri rakete zrak-zem- lja. Pod trupom je zabojnik z dvocevnim topom 23 mm. Nalepke bodo prijetno presenetile marsi¬ koga, saj ponujajo oznake za pet letal: po dve jugoslovanski letali pred letom 1992 (23727 in 23682) in dve po letu 1992 (23727 in 23649), letalo iz sestava vojnega letalstva bosanskih Srbov (23685) in letalo vojnega letalstva Burme iz leta 1992 (372). Navodilo za sestavljanje in označevanje je natisnjeno v srbskem in angleškem jeziku. Nalepke, ki so jih natisnili pri češkem Pro- pagteamu, ponujajo izvrstno natisnjene oznake. Na poli nalepk najdemo več kot 120 drobnih oznak in napisov. V navodilih za barvanje so navedene Humbrolove oznake za barve, ki so identificirane tudi z oznakami ameriškega Federal Standarda. Z G-4 super galebom so leteli tudi številni slovenski piloti, zato vlada za to maketo tu¬ di pri nas precejšnje zanimanje. Uradnega uvoznika še ni, Združenje graditeljev plasti¬ čnih maket pa je za svoje člane že priskr¬ belo potrebno število maket. Združenje tu¬ di vabi vse ljubitelje maketarstva v svoje članstvo. Naslov je ZGPM, Mitja Maruško, Tržaška 48, 1000 Ljubljana. 32 april 1999 - 8 MAKETARSTVO Utva-75 JURE MILJEVIČ V začetku sedemdesetih let so v rajnki Jugoslaviji začeli raz¬ mišljati o novem lahkem letalu, ki bi pokrivalo potrebe osnovnega šolanja v vojnem letalstvu in aeroklubih, vleke jadralnih letal, pa tudi uporabe v enotah teritorialne obram¬ be. Takrat so za te namene z bolj klasičnih letal, kot so bila chipmunk, jak-18 in druga starejša letala s tandemsko raz¬ poreditvijo sedežev, prehajali na modernejše dvosede s pod¬ vozjem z nosnim kolesom in sedežema drug ob drugem. V sodelovanju s poljskimi strokovnjaki je leta 1972 nastala študija, po kateri sta imeli največ možnosti konfiguraciji lah¬ kega dvoseda ali večjega štiriseda z uvlačljivim podvozjem. Tako so v Utvi v Pančevu, Zrakoplovno tehniškem inštitutu v Žarkovu, Prvi petletki v Trsteniku ter na Fakulteti za stroj¬ ništvo v Beogradu začeli dela na prvem od obeh projektov. Nastala je utva-75, po namenu, velikosti in moči motorja Primerljiva z britanskim scottish aviation bulldogom, šved¬ skim saabom supporterjem, poljskim orlikom in drugimi šolskimi letali tega časa. Prototip s pilotom Vladislavom Sla- vujevičem je poletel 20. maja 1976, sledil pa mu je še en prototip z aerodinamično ugodnejšim, a zaradi stroškov ne¬ primernim vgreznjenim kovičenjem, ter kasneje še šest predserijskih letal. Skupaj so naredili 130 primerkov letal osnovne različice, ki so v vojnem letalstvu in aeroklubih za¬ menjala letala aero-3- Letalo je gnal motor Lycoming s 180 konji, pod krila pa mu je bilo mogoče namestiti razpršilce Utva-75 M 1 : 72 i o Tehnični podatki: tip letala: lahko dvosedežno za začetno šolanje in vleko jadralnih letal, motor: Avco lycoming 1O-360-B1F z močjo 134 kW (180 KM), razpon kril: 9,73 m, dolžina: 7,11 m, višina: 3,149 m, največja hitrost na višini 0: 215 km/h, največja višina: 4000 m, dolet: 800 km, 2000 km z dodatnimi rezervoarji, masa: 685 kg - prazno letalo, 960 kg - največja. TTKI f april 1999 33 MAKETARSTVO Pogled na postojnsko utvo od zadaj Utva-75postojnskega aerokluba z režečim gobcem morskega psa srebrovega jodida za protitočno obrambo, za bojne namene pa strojnici 7,62 mm, do¬ datna rezervoarja ali lahke bombe in ra¬ kete do 250 kg. JNA je utve velikodušno posojala aeroklubom po vsej državi, v za¬ meno pa so na njih rezervisti občasno obnavljali svoje znanje in nabirali obvezne ure naleta. Utve-75 sta takrat uporabljali tudi teritorialni obrambi Slovenije in Črne gore, ki sta kot edini republiki nekdanje države imeli tudi letalsko komponento svojih oboroženih sil. Na splošno je letalo kljub nekaterim pomanjkljivostim zadovo¬ ljivo opravljalo svoje naloge. V Utvi so raz¬ vili štirisedežno različico utva-75A, prav tako štirisedežno različico utva-78 s super- kritičnim profilom krila GA(W)-1 ter kme¬ tijsko utvo-75AG z močnejšim motorjem s 300 konskimi močmi in trikrakim prope¬ lerjem. Nobeno od teh letal ni doživelo se¬ rijske proizvodnje. Zanimivo je, da je bila ena utva-75 (JY-AKI) prodana celo v Jor¬ danijo. Ko je leta 1991 počilo, so utve-75 čakale bojne naloge, za katere so bile sicer pred¬ videne, a v resnici ni nihče pričakoval, da jih bodo kdaj opravljale. V Sloveniji utve- 75 niso letele, drugače pa je bilo pri naših sosedih. Na Hrvaškem so bili v akcijah ce¬ lo oboroženi motorni zmaji, samo pomanj¬ kanje nekaterih nepogrešljivih delov mo¬ torja pa je preprečilo bojne polete skoraj pol stoletja starega thunderbolta iz zagreb¬ škega tehniškega muzeja. ZNG je zasegel devet letal utva-75 in na hitro maskirana so odletela v boje. Nanja so navešali pre¬ delane minometne mine, 50- in 65-kilo- gramske bombe iz domačih delavnic, im¬ provizirane kasetne bombe ter rakete. Učinek teh orožij je bil večinoma zane¬ marljiv, nekaj uspeha so imele samo rake¬ te osa in zolja, sicer nevodeni pehotni protioklepni orožji, ki so jih v parih obe¬ šali pod krila letal. Eno od utev je zalotil jastreb jugoslovanskega vojnega letalstva, vendar je kljub večkratnim napadom v zraku in na zemlji ni mogel uničiti. Jugo¬ slovansko letalstvo je prežalo na vse, kar je letelo, in nasprotnikova letala vseh vrst preganjalo tudi v slovenski zračni prostor, kljub temu pa so vse hrvaške utve vojno preživele. Nekatere so potem vrnili aero¬ klubom, nekaj pa jih je hrvaško vojno letal¬ stvo uporabljalo za njihovo prvotno nalogo, šolanje pilotov. Na Hrvaškem so utve uporabljali tudi uporni Srbi, prav tako pa so letela v sesta¬ vu 92. večnamenske lahke skupine njiho¬ vih rojakov v Bosni. Tudi muslimanska stran jih je uporabljala v vojni. Nekaj teh lahkih letal je ostalo na letališču v Dubra- vi pri Tuzli, ki ga je JLA zapustila v razme¬ roma dobrem stanju. Z utvami-75 naj bi po srbskih virih oskrbovali tudi enote 5. korpusa v bihaški krajini in sicer iz Zagre¬ ba na vzletišče pri Čoraličih v bližini Cazi- na. Žal primerov bojne uporabe po hrva¬ škem zgledu ne poznam, ker pa naj bi (po nepotrjenih virih!) v nočnih oskrbovalnih letih sarajevsko predmestje Dobrinja oskr¬ bovali celo z jadralnimi letali, so verjetno tudi bosanske utve povohale smodnik. V Sloveniji je po osamosvojitvi ostalo 14 utev. Lastništvo je prevzelo Ministrstvo za obrambo, ki je nekaj teh letal uporabljalo do nabave boljših. Ure letenja so se našim utvam počasi iztekale, slovenjegraška je bila tudi uničena v nesreči s smrtnim izidom, novomeško pa so odpisali po trče¬ nju s piperjem cherokeejem. Žarek tipanja je zasijal leta 1995, ko so v remontni de¬ lavnici 15. letalske brigade obnovili novo¬ meško utvo-75. Vendar se optimistične na¬ povedi, da bodo zadnjo od dvanajstih pre¬ ostalih obnovili leta 1998, niso uresničile. Zanimanje zanje pada in vse več jih same¬ va v kotih hangarjev aeroklubov, z njih pa pobirajo še uporabne dele za druga letala. Ena od utev je postala tudi žrtev skrajno nenavadne nesreče, ko je med pristankom v Murski Soboti vanjo trčil mopedist in ji hudo poškodoval propeler, nosno pod¬ vozje in motor, sam pa pobegnil s kraja nesreče. Če se letal že ne obnavlja, bi bilo dobro vsaj poskrbeti, da ne bodo propa¬ dla. Kot kaže primer mariborskega aerca, zanimanje za oldtimerje raste, prav tako pa tudi njihova cena. Celjska utva brez motorja in propelerja Tudi poljedelska različica 7SAG je bila izdelana samo v enem pri- Projekt, ki je ostal na stopnji prototipa - štirisedežna utva-75A merku. mr 8 34 april 1999 ZA SPRETNE ROKE Prikolica za kolo Matej pavlič Najbrž ste v kakem filmu, ki prikazuje dogodke iz 2. svetovne vojne, opazili motorno kolo z bočno prikolico. Tovrst¬ na prevozna sredstva so bila v kasnejših letih še precej v uporabi, danes pa jih srečamo vedno redkeje. Tudi dirk s tak¬ šnimi motorji pri nas ni več, zato pa si jih je občasno mogoče ogledati na kakem satelitskem programu. Gre za dokaj ne¬ varen šport, pri katerem že zaradi majh¬ ne nepazljivosti lahko pride do zelo hu¬ dih nesreč in poškodb. Precej manj ne¬ varna je vožnja s kolesom, opremljenim s preprosto bočno prikolico, ki jo kaže slika 1. Ves potrebni material zanjo dobi¬ te v vsaki železnini, z nekaj iznajdljivosti pa se jo da narediti za prav male denar¬ ce. Ker takšnih prikolic v trgovinah ni mogoče kupiti, boste z njo gotovo vzbu¬ jali nemalo pozornosti. Bližajo se počitnice, ko bo več časa za kolesarjenje v naravo, kamor lahko v takšni prikolici peljete manjšega otroka, hrano in pijačo za piknik s prijatelji ali kompletno opremo, avtomobilski akumu¬ lator in vse potrebno orodje za spuščanje letalskega oziroma ladijskega modela. Seveda že kar takoj na začetku povejmo, da vožnja s takšno prikolico po mestnih ulicah in zelo prometnih cestah ni dovo¬ ljena oziroma je v nasprotju s predpisi o varnosti v cestnem prometu. Izdelava prikolice za kolo ni niti prepro¬ sta niti zahtevna, kar pomeni nič drugega kot to, da naj se je začetniki ne lotevajo brez pomoči nekoga, ki zna dobro vari¬ ti, prav tako pa tudi ne brez ustreznega orodja (kotni brusilnik, varilni aparat, električni vrtalnik s kompletom svedrov za kovine). Celotna konstrukcija je zasno¬ vana tako, da jo je mogoče narediti v enem popoldnevu, poleg tega pa za pri¬ trditev prikolice na kolo na okvirju niso potrebni nikakršni "grobi" posegi, kot sta vrtanje in varjenje. Kot lahko vidite na risbi 2, zadostuje že nekaj kovinskih plo¬ ščic in objemk ter vijakov in matic. Ogrodje prikolice je narejeno iz železnih pohištvenih cevi s prerezom 15 x 15 in 20 x 20 mm, ki jih je mogoče potisniti drugo v drugo. Glavne mere so označe¬ ne v načrtu, podrobnosti pa prilagodite velikosti in obliki plastičnega (oziroma le¬ senega) zaboja, ki ga nameravate upora¬ biti. V ta namen lahko na spodnji strani dodate tudi enega ali dva prečna nosilca. Zavedajte se, da je največja dovoljena obremenitev prikolice približno 30 kg, kar za prej naštete primere uporabe povsem zadošča. Prikolica je namenjena pritrditvi na okvir t. i. mestnega kolesa (city bike). Ker se posamezne izvedbe teh koles nekoliko razlikujejo med seboj, morate čim bolj natančno določiti mesta, kjer bodo pritr¬ jeni nosilci. Najbolje je, če kolo postavite v navpični položaj in ga dobro utrdite, da se ne bo premikalo. Sedaj obenj postavite osnovno ogrodje prikolice in ga toliko ča¬ sa podlagajte, da boste dobili ustrezno vi¬ šino. Enako velja za pritrditev tretjega ko¬ lesa, ki je v izvedbi na slikah 20-palčno. Postavljeno mora biti navpično ali za kak centimeter navznoter, nikakor pa ne navzven. Pred varjenjem stranske opore morate nanjo navleči kos penaste gume, kakršno uporabljajo za toplotno izolacijo cevi. Z njo lahko zaščitite tudi sprednji vodorav¬ ni in poševni del okvirja prikolice. Mesto za osjo sprednjih vilic kolesa, kjer je sprednji nosilec prikolice v obliki črke H mr april 1999 35 ZA SPRETNE ROKE VIJAK ZA PRITRDITEV - OS ZADNJEGA \ U KOLESA CEV 20 x 20 mm SVETLOBNI ODBOJNIK ZELEZNA PLOŠČICA 20 x 3 mm OGRODJE IZ CEVI 15x15 mm ZELEZNA PLOSCICA 40 x 25 x 3 mm pritrjen na okvir, ovijte s trakom tanke gume, ki ga izrežete iz stare zračnice. Ta¬ ko se boste izognili poškodovanju barve, pa tudi stik bo trdnejši. Ko ste prepričani, da se ogrodje priko¬ lice res natančno prilega nosilcem na ko¬ lesu, ga prebarvajte najprej s temeljno barvo in nato vsaj dvakrat še z zaščitnim lakom za kovine (slika 3). V odprte za¬ ključke cevi zaradi varnosti (in tudi zara¬ di lepšega videza) zabijte plastične čepe, ki jih dobite v trgovinah z okovjem in železnino. Zaboj privijte na ogrodje s šti¬ rimi sponskimi vijaki. V zaboj lahko po želji pritrdite tudi stolček za varnejše pre¬ važanje otroka (slika 4). Na zadnji del privijte kos plastičnega odsevnika; naj¬ bolje je uporabiti kar en krak avtomobil¬ skega varnostnega trikotnika, če ga ob lanskoletni zamenjavi z novim (ki je menda bolj v soglasju z evropskimi stan¬ dardi) še niste vrgli proč. Prikolico in za¬ boj lahko opremite tudi z nalepkami in še čim (slika 5). Ko prikolice ne potrebu¬ jete, preprosto odvijete tri vijake, s kate¬ rimi je ta pritrjena na nosilce za osjo sprednjih vilic, pod sedežem in na osi zadnjega kolesa. Nosilci seveda ostanejo na kolesu. Na koncu še enkrat opozarjamo, da je treba biti pri vožnji s prikolico previden, saj se kolo s tem dodatkom obnaša neko¬ liko drugače kot brez njega (slika 6). Če se boste držali vseh nasvetov in napot¬ kov, vam bo prikolica v veliko veselje, zabavo in seveda tudi korist. Kotni brusilnik Iskra KB 69A s priborom Kotni brusilnik je orodje, kije primerno za rezanje, brušenje, krtačenje in poli¬ ranje, zato ga srečamo povsod v gradbe¬ ništvu, inštalaterstvu, avtomehaniki in drugod. Model z oznako KB 69A je naj¬ manjši in najšibkejši izmed štirih kotnih brusilnikov, ki jih poleg večjih, profesio¬ nalnih orodij te vrste izdeluje tovarna Iskra ERO, d. o. o., iz Kranja. Prav zato je zelo primeren za uporabo v domači ali šolski delavnici, saj tudi v rokah za¬ četnika ni tako nevaren, kot so večje in močnejše izvedenke kotnih brusilnikov. S tem namenom so v kompletu, ki stane okrog 12.000 SIT, poleg orodja še brusna plošča, varnostna očala, zaščitne slušal¬ ke in zaščitne rokavice. Orodje poganja motor z močjo 800 W, brusna plošča s premerom 115 mm pa se vrti s hitrostjo 11.000 vrt./min. Ščitnik brus¬ ne plošče je vrtljiv okoli vretena in zato po¬ ljubno nastavljiv v vse položaje. Gumb na ohišju reduktorja omogoča preprosto za¬ menjavo brusnih plošč z le enim ključem (vreteno M14), ki je priložen orodju. Stroj tehta 2,0 kg in je dvojno izoliran, zato ga ni treba posebej ozemljiti. Na vrhu ohišja je razmeroma veliko vklopno/izklopno stikalo z blokado, za natančnejše in varnejše delo pa skrbi stranski ročaj, ki ga lahko privije¬ mo na levo ali desno stran ohišja. Kovinsko ohišje prenosnega zobniškega mehanizma (reduktorja) je zmanjšano na minimum in oblikovano tako, daje mogoče s tem kot¬ nim brusilnikom delati tudi na ozkih in težko dostopnih mestih. Vzdrževanje kotnega brusilnika ni zahtev¬ no. Zadostuje, da so zračne odprtine vedno čiste. Stroj je tovarniško podmazan, zato pri normalni uporabi ni potrebno dodat¬ ga pustite teči 1-2 minuti brez obreme¬ nitve, dokler se ne ohladi na delovno temperaturo. Ne vklapljajte stroja pod obremenitvijo, ker s tem krajšate njegovo življenjsko dobo. no mazanje. Če se orodje preveč segreje, Iskra ERO, d. o. o. Savska Loka 2, 4000 Kranj Tel.: 064/ 276-429 Prodaja električnega orodja Iskra ERO in Skil Iskra ERb 36 april 1999 mi 8 ELEKTRONIKA "Hitro" vezje Robert resman Pregovor, ki pravi, da papir vse prenese, Prav gotovo drži v vseli primerih, kjer se projektiranje začne na papirju. Na tak na¬ čin se začne tudi konstruiranje elektron¬ skih sklopov. Čeprav bi po načrtu pravil¬ no izdelano elektronsko vezje teoretično moralo delovati, se lahko vanj prikradejo tudi napake, ki smo jih prej spregledali. Včasih moramo nekatere elemente dolo¬ čiti tudi s poskusom, zato je najbolj za¬ nesljivo, če elektronsko vezje najprej se¬ stavimo, na njem izvedemo meritve ter odpravimo vse napake. Šele ko nam po¬ skusno vezje res zadovoljivo deluje, se odločimo za izdelavo pravega tiskanega vezja, ki bo tudi vgrajeno v ohišje. Taka pot do dobrega vezja pa je kar zamudna, zato si nekateri delo olajšajo z nakupom Posebnih plošč tiskanega vezja, ki je sestavljeno iz majhnih kvadratkov in jih med seboj pocinimo, da dobimo pravilen medsebojni spoj. V nekaterih primerih so te plošče zelo priročne, predvsem za začetnike, ki tiskano vezje dokončno izdelajo kar na takih ploščah. Če pa na¬ meravamo izdelati pravo tiskano vezje, ki naj bi bilo čim manjše, postane delo na takih ploščah mučno in dolgotrajno. Tudi sam sem bil vedno v dvomih, kako bi vezje pred končno izdelavo čim hitreje sestavil in ga preizkusil, da bi se izognil presenečenjem. Povezati elemente s krat¬ kimi izoliranimi žičkami se mi je zdela najhitrejša pot, vendar je bilo treba za to narediti posebno stojalo s kontakti, ki držijo elemente. Tako je nastala ploščica "hitrega" tiskane¬ ga vezja, ki lahko vsebuje tudi eno inte¬ grirano vezje. Če v podnožje vstavimo potrebno integrirano vezje, lahko na kon¬ taktih ploščice spajkamo elemente in jih med seboj povezujemo z žičkami. Sestav¬ ljanje tako poteka zelo hitro, pa tudi me¬ njava elementov je preprosta. Preglednost takega vezja pa je odvisna predvsem od natančnosti vsakega posameznika, saj elementi ne smejo biti preveč zavozlani med seboj; s pravilnim pristopom pa se da hitro sestaviti tudi bolj komplicirane sklope z več integriranimi vezji. V takem primeru si izdelamo več takih ploščic, ali pa eno daljšo, na katero nanizamo več takšnih podnožij s kontakti. Ploščico naredimo po istem postopku kot vsa druga tiskana vezja, vendar ni tre¬ ba vrtati nobenih lukenj. Ko je ploščica gotova, pocinimo vse bakrene površine in kar na spajkani strani prilotamo pod¬ nožje za integrirano vezje. Na koncih kontaktov pustimo malo več cina, da bo¬ mo laže lotali elemente. Podnožje ima 16 pinov, kar omogoča uporabo vseh vrst integriranih vezij standardnega ohišja. V tako podnožje lahko vstavimo tudi manj¬ ša integrirana vezja, le da za nadaljnje spajkanje elementov uporabimo manj kontaktov na ploščici. Za hitrejše delo je dobro, da si prej pripra¬ vimo potrebno količino različno dolgih žičk, ki jih na obeh straneh pocinimo. Vsakokrat, ko vezje podremo, te žičke spravimo in jih imamo vedno pri roki. Upam, da vam bo na ta način delo šlo hi¬ treje in laže od rok. Filatelija Nove znamke Pošte Slovenije Slovenske poštne znamke sodijo med "najmlajše" na svetu, vendar imamo Slo¬ venci najmanj dva velikana, ki sta se za¬ pisala v zgodovino filatelije. Lovrenc Ko¬ šir je pred več kot 100 leti avstroogrskim oblastem predlagal uvedbo enostavnej¬ šega plačevanja poštnih storitev, vendar je naletel na gluha ušesa, zato ni mogel postati izumitelj znamke. Slikar Ivan Vav¬ potič iz Kamnika pa je bil avtor prvih jugoslovanskih znamk in avtor prve slo¬ venske znamke z motivom verigarja, ki je bila natisnjena v kratkem obdobju slo¬ venske samostojnosti ob koncu 1. svetov¬ ne vojne. Pred kratkim je pri Pošti Slovenije izšel prvi letošnji sklop priložnostnih poštnih znamk, posvečen trem temam: maskam, znamenitim osebnostim in voščilnicam. Med znamkami, posvečenimi znamenitim osebnostim iz naše preteklosti, so tokrat izšle: znamka ob 150. obletnici rojstva pravnika, geografa in politika, Petra Ko¬ zlerja, 100. obletnici rojstva akademika dr. Božidarja Lavriča, 125. obletnici roj¬ stva slovenskega generala in pesnika, Rudolfa Maistra, ter 150. obletnici smrti najpomembnejšega slovenskega pesnika, dr. Franceta Prešerna. TIMOVI NAČRTI Bralce obveščamo, da imamo na zalogi vse TIMOVE NAČRTE: TIMOV NAČRT 1 - motorni letalski RV-model basic 4 star.496,00 TIMOV NAČRT 2 - RV-jadrnica lipa I.496,00 TIMOV NAČRT 3 - jadralni RV-model HOT-94.500,00 TIMOV NAČRT 4 - Polmaketa letala cessna 180...650,00 TIMOV NAČRT 5 - RV-model katamarana KIM 1 ...500,00 TIMOV NAČRT 6 - Timov HLG, jadralni RV-model za spuščanje iz roke.500,00 TIMOV NAČRT 7 - jadralni RV-model H0T-95.620,00 TIMOV NAČRT 8 - Timov HLG - 2, jadralni RV-model za spuščanje iz roke.500,00 TIMOV NAČRT 9 - tomy-E elektromotorni jadralni RV-model.650,00 TIMOV NAČRT 10 - maketa lovskega letala Polikarpov 1-15.500,00 TIMOV NAČRT 11 - jadralni RV-model gita.650,00 TIMOV NAČRT 12 - racoon HLG-3.500,00 TIMOV NAČRT 13 - akrobat 40, trenažni motorni RV-model.650,00 TIMOV NAČRT 14 - maketa vodnega letala utva-66H.500,00 Načrte lahko naročite na naslov uredništva: Revija TIM, Lepi pot 6,1000 Ljubljana, tel.: (061) 179-02-24, K ceni prištejemo še stroške poštnine. Pošiljko vam bomo poslali po povzetju. TTEI 8 april 1999 37 ZA SPRETNE ROKE Račka JANEZ SMOLEJ Lutke običajno nastopajo in nas zabavajo v lutkovnem gledali¬ šču, lahko pa jih sebi in drugim v zabavo začnemo izdelovati tudi sami. Prav posebno prikupne lutke so marionete, ki pona¬ zarjajo razne ptice. Na risbi 1 so v mreži z osnovno enoto 15x15 mm prikazani se¬ stavni deli za račko. Ker so enostavnih oblik, jih brez težav izre¬ žemo iz vezane plošče ali tanjše deščice. Za stopali in kljun uporabimo nekoliko tanjšo vezano ploščo (5 mm), za glavo in telo pa je primeren kos 10 do 15 mm debele deščice. Da se bo kljun lahko odpiral, vlepimo med oba dela na ožji strani košček elastičnega traku in zgornji del kljuna prilepimo na račkino gla¬ vo. Spoj bo trdnejši, če bomo poleg lepila uporabili še manjši žebljiček brez glave. Na vseh izrezanih delih označimo mesta, kjer bomo skozi izvrtane luknje pritrdili vrvice za vodenje ma¬ rionete oziroma sestavnih delov. Vrat in noge oblikujemo s členki. Posamezne členke izdelamo tako, da na 15 mm dolge dele iz plastične cevke (držalo lizike) navijemo na eni strani ne¬ koliko ožje, okoli 120 cm dolge in 15 mm široke, trakove, ki smo jih izrezali iz kosa samolepilne tapete. Za vrat potrebujemo tri členke, in če hočemo, da račka ne bo imela težav pri gibanju, za vsako nogo navijemo še po šest členkov. Členke nanizamo na elastično vrvico ter napravimo zanko na obeh koncih, da členki ne izpadejo, oziroma da se vrvica laže vlepi v ustrezni del. Ne smemo pozabiti še na oči, ki jih lahko enostav¬ no narišemo, ali pa naredimo iz dveh polovic žogice za namizni tenis. Križ za vodenje marionete sestavimo iz dveh letvic s presekom 10 x 15 mm (risba 2). Vrvice, s katerimi vodi¬ mo marioneto, morajo biti napeljane tako, da so nape¬ te, ko je križ v vodoravnem položaju. Ko je vse to na¬ rejeno, lahko začnemo vaditi premikanje lutke in prav kmalu bomo ugotovili, kako gibčna in poskočna je na¬ ša račka. 38 april 1999 tt Kr 8 ZA SPRETNE ROKE UHU UHU-jeve ustvarjalne strani Gradivo: vezana plošča, masiven les Področje: preoblikovanje lesa in njegova površinska obdelava Škatlica ANICA ZALAR Od 6. razreda dalje Čas izdelave: 4 šolske ure Naloga in motivacija Večnamensko škatlico si lahko izdelamo sami. Vanjo spravimo razne drobnarije: pripomočke za pisalno mizo, kozmetiko, šival¬ ni pribor itd. Izdelek je zelo enostaven in primeren za izdelavo pri tehničnem pouku. Material za izdelavo lahko dobimo v kompletu gradiv za 6. razred. Gradivo: - vezan les debeline 5 mm, - masiven les debeline 10 mm, - belo lepilo UHU coli express, - brezbarvni ali barvni vodni lak. Orodje in pripomočki: - električna vbodna žaga, - električni vrtalnik, - sveder 0 20 mm, Izdelava Po načrtu narišemo na material sestavne dele. Vzdolžni in bočni stranici narišemo na vezan les, dno pa na masiven les. Izreže¬ mo jih z električno vbodno žago. Luknje na bočnih stranicah izvrtamo s svedrom 0 20 mm. Stična mesta namažemo z belim lepilom (UHU coli express) in jih natančno zlepimo. Ko se lepi¬ lo posuši, izdelek pobrusimo in premažemo z brezbarvnim ali barvnim lakom na vodni osnovi, da bo škatlica tudi lepega vi¬ deza. Želim vam veliko uspeha in veselja pri delu! - ploščni brusilnik, - brusilni papir. 1 PRO/ ME U : m artM: PROMETEJ Art & Hobby, d. o. o. trgovina z materiali in pripomočki za likovno ustvarjanje in kreativne hobije MALA ULICA 5, LJUBLJANA, telefon: (061) 13-10-200, 13-15-132, faks: 13-38-581 GLEDALIŠKA UL. 9, CELJE, telefon: (063) 481-362, faks: 481-362 - Tečaji slikanja na svilo in bombaž, batika, slikanja na steklo, oblikovanje nakita in modeliranja - Slikarski tečaji TTKI 8 april 1999 39 UGANKARSKI KOTIČEK Zlogovnica S pomočjo opisov in zlogov najprej poišči¬ te iskane besede, nato pa njihove tretje in šeste črke prepišite v stolpca na levi. Ob pravilni rešitvi boste dobili dve vrsti zračnih plovil, ki jih gradijo in s katerimi tekmujejo mladi modelarji. ČKA - DA - GELJ - KLE - KLIC - LI - MA - MEN - NA - NI - NJE - O - PO - PRU - RA - RA - SEJ - ŠE -TAR. 1. lepo dišeča okrasna rastlina, ki jo (sku¬ paj z rožmarinom) največkrat srečamo na Gorenjskem, 2. nizek stolček brez naslanja¬ la, 3. vas pri Kamniku, znana po konjskih dirkah, 4. oskrbovalec vina v kleti, 5. lepo vedenje, olika (starinsko), 6. otočje in isto¬ imenska neodvisna republika v Indijskem oceanu, tudi pri nas zelo znana po turizmu, 7. eden izmed postopkov pri pripravi njive za setev, 8. področje dela, dejavnost. Logogrifna izpolnjevanka Uganko rešujete tako, da najprej po¬ iščete pojme, ki jih zahteva prva skupi¬ na opisov, in jih vpišete v neoznačena polja. V drugi skupini so opisi za poj¬ me, ki tečejo skozi ves lik. Ob pravilni rešitvi boste v srednji koloni dobili drugo ime za zračno plovilo. Brez označenih polj: 1 . svojeglavost, 2. vinogradniško območje v zahodnem delu Slovenije, 3. tovarna čevljev v Trži¬ ču, 4. indijsko mesto, znano po grob¬ nici, 5. orientalsko moško ime, 6. ime 1 2 3 4 5 6 7 8 UGODNOSTI IN NAGRADE ZA NAROČNIKE REVIJE TIM Za vse, ki želite prejemati revijo Tim na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo prefotokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljite na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 1000 Ljubljana. Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespremenjeno ceno revije, poleg tega pa še 20-odstotni popust pri nakupu knjig in priročnikov naše založbe. Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. aprila 1999 prispele na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad. Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so: Marko Benčič, Šared 24/A, 6310 Izola, Anže Hribar, Gregčeva 4, 1234 Mengeš, in Mitja Knez, Breznica 31, 4274 Žirovnica. Čestitamo! NAROČILNICA _ _ Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici. Ime in priimek: Naslov: Poštna številka in kraj: Datum: Podpis: Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani. prostora za taborjenje ob Blejskem jeze¬ ru, 7. velika lepa veža, 8. ostanki gorenja v dimniku. Skozi ves lik: 1 . mehko vita svilena pre¬ ja, 2. žensko ime, 3- zelo znan slovenski slikar, Lojze (1909-1980), 4. glavni trg v grških mestih. 5. enota za jakost električ¬ nega toka (A), 6. krajša oblika ženskega imena Rozalija, 7. hrib pri Beogradu, 8. dogodek, ki se prikaže v spanju. Zlogovna izpolnjevanka S pomočjo opisov in zlogov sestavite osem besed in jih navpično vpišite v lik. Ob pra¬ vilni rešitvi boste na označenih poljih do¬ bili ime za vrsto plovila. 1 2 3 4 5 6 7 8 BAJ - BED - CA-KA-KA-KA- KOC - KRA - NA - NAL - PO - RAZ - RO - VA - VRA - ŽLI. 1. mit, pripovedka, 2. domača molzna ži¬ val, 3. del pečenega piščanca, 4. nasprotje od zmage, 5. prekop, 6. del jedilnega pri¬ bora, 7. geometrijsko telo, ki ga obdaja 6 kvadratnih ploskev, 8. črna poljska ptica. Rešitve vsaj dveh ugank prepišite na do¬ pisnico (ne trgajte revije!) ter najkasneje do 19- aprila pošljite na naslov Tehniška založba Slovenije, Lepi pot 6, 1111 Ljub¬ ljana (s pripisom "Timove uganke"). En izžrebani reševalec bo po pošti prejel se¬ stavljanko za izdelavo plastične makete, dva pa knjigo Tehniške založbe Slovenije. Rešitve ugank iz marčne številke revije TIM: Kombinacijska križanka: Pri reševanju ugank vedno uporabljajte enciklopedije Tehniške založbe. Številčnica: Marljivost tudi slabo glavo izboljša. Nagrade za vsaj dve pravilno rešeni uganki prejmejo: 1: Tadej Kranjc, Cankarjeva 54, 5000 Nova Gorica 2: Simon Kociper, Borštnikova 112, 2000 Maribor 3: David Nežic, Berkovski Prelogi 3, 9242 Križevci pri Ljutomeru 40 april 1999 T 7W » V OBJEKTIVU 1. Jadralni RV-model z motornim pogonom easy je namenjen pred¬ vsem začetnikom. Z močnejšim motorjem se prelevi v zahteven model, ki omogoča tudi nekatere akrobacije. Model Robeita Res¬ mana poganja motor 4 cm 3 , krmili pa ga pet servomehanizmov. 2 . Zadnje sovjetsko dvokrilno lovsko letalo konstruktorja Polikar¬ pova je 1-15 bis. Na sliki je model v merilu 1 : 4, ki ga je izdelal An¬ ton Pavlovčič. Načrt modela v merilu 1 : 9 je na voljo kot Timov načrt 10. 3. Pristaš prostoletečih letalskih modelov in uspešni tekmovalec Slavko Može (AK Novo mesto) se je odločil preizkusiti tudi v RV-mo- delarstvu. V ta namen si je izdelal model HLG z razpetino 1.500 mm. 4. Tovarna Roco je edina, ki se je spomnila tudi slovenskih želez¬ nic. Potem ko je pred leti dala na trg potniški vagon našega hitre¬ ga vlaka in lani Petrolov vagon cisterno, je letos predstavila večji tovorni vagon SŽ 79 52 s premično streho. 5 . Načrt za model rečne ladje z Mississipija je avtor Vladimir Muc iz Ljubljane napravil po lastni zamisli ob pomoči slik rečnih ladij iz burnega obdobja ameriške zgodovine. Radijsko voden model ima za osnovo trup Graupnerjevega parnika. Poganjata ga kolesi na bo¬ kih in posebej še ladijski vijak. Model je dolg približno 120 cm. Iz dimnikov se zaenkrat še ne vali črn dim, vendar ima avtor tudi to še v načrtu. Foto: V. Muc, A. Pavlovčič, R. Resman, Roco in Z. Žižek TTKE 8 . april 1999 TTRP • april 1999 »21 c (M 32400 Barvanje in označevanje polirano nerjaveče jeklo fluorescentno rdeča ( :] rdeča bela mornariško siva srebrna Črna oranžna Črte opornih mest in številčnih oznak na krmilnih površinah so rdeče. Številčna oznaka na prvi stopnji je Črna, na drugi stopnji bela. Lopute in spoji so prekriti s srebrno vodoodbojno tkanino. Raketa nosilka kosmos-3M s satelitom interkosmos-11 Obdelal: V. Minakov to TEKI 8 . april 1999 8 • a P ril 1999.17 mr . april 1999 TEB® 8 • april 1999 • 23 K) ro 810 Pogled B M2:1 C-C D-D Barvanje in označevanje: rdeCa } bela mornariško siva oranžna srebrna polirano jeklo Črna fluorescentno rdeCa črte opornih mest in številke na krmilnih površinah so rdeče. Številčna oznaka na prvi stopnji je Črna. na drugi stopnji bela. Lopute in spoji so prekriti s tkanino srebrne barve. G-G VII M2:1 7.5 IV K-K M2:1 f"- m Maketa rakete nosilke kosmos-3M s satelitom interkosmos-11 Merilo 1:100 Obdelal: V. Minakov » mi 8 . april 1999 TIH 8 . april 1999.19