Očelov ^reti. 13 »Krivo me sodiš. Ako bi mogel kakor največji siromak s teboj živeti in bi za nič drugega ne vedel, bi bil najsrečnejši človek. Tebe ljubim, samo tebe in le tebe. Tebe bi tudi vzel, čim bi te imel na kaj.« »Na kaj? Saj me imaš vsak dan na kaj vzeti.« »Žal da ne. Čez leto dni, če mi bo sreča mila, bi morda mogel.« »Če ti bo sreča mila?! Ti misliš vedno na denar. Čez leto pa bo ista pesem kakor zdaj; morda še hujša. Že pred domačimi me je zaradi tebe sram. Dolgo tega ne bom mogla prenašati.« »Zato pa ti pravim, da se lahko odločiš, kakor se hočeš. Zaradi mene — ti besede ni treba držati.« »Jaz jo bom držala,« je dejala po svoji ponosni navadi. »Le tedaj bi je ne, če bi se prepričala, da je brez smisla. Vzela pa tudi tedaj drugega ne bom.« »Marta, ta beseda mi je dobro dela,« je dejal toplo in mehko. »Nisem vreden tvoje ljubezni; to pa ti obljubim: vse bom storil, da boš srečna.« »Ko bi le verjeti mogla, da se boš obljube držal! Te jeseni si mi rekel, da se ne bom več imela kaj žaliti; pa je prišlo nato še Lujše. Ko bi se človek le en sam krat mogel zanesti r.ate!« »Zanesi se, Marta! Sveta resnica niJ je, kar pravim.« »Dobro, tokrat naj še bo! Toda zadnjič. Le pomni, da zadnjič!« Še enkrat ga je z žalostnimi očmi proseče pogledala in odšla. Tudi danes mu ni dala roke. Skoraj hladna se mu je zdela in ponosna. Ni bila kakor prej kdaj. Vendar ga je navdajalo veselje in srce mu je bilo zopet polno; saj mu je ostala ona, ki fnu je bila več ko vse na svetu. Tako je slonel v gozdu in se vrnil šele v mraku. VII. Dober teden potem se je podal Tevž eno uro daleč navzgor k onim trem kmetom v Spodnjih Rovtah. Kupil je od njih precej stoječega lesa, in. sicer tam okoli Suhega grabna. Sklenil je pismeno, da ga bo plačal šele o Novem letu. Ker je ponudil prav ugodno ceno, so kmetje ta pogoj sprejeli; menili so, da zgolj zaradi svoje skoposti odlaga plačilo na Novo leto. Zdaj se je lotil dela, kakor se ga v Podkraju še ni kdo lotil. Kar si je pri Hiršlerju prihranil, je bilo ravno toliko, da je m<5gel pičlih pet mesecev živeti. Da bi si bil kakega pomagača najel, zato ni ir.iel denarja; zaradi tega je moral sam vse opraviti. Soveda so si l.judje znova Imeli za kaj je2/kc brusiti. Toda Tevž se za ničesar ni brigal in jc- bil dan na dan od rane zore do pozne noči v gozdu. Sam je podiral, sam klestil in lupil in vlačil hlode v graben. Močen je bil za dva, sčasom pa se je tako izuril, da bi tudi trije drvarji težko bili kaj več napravili kakor on sa.m. Konec junija je bilo že kakih petdeset fclodov v grabnu, kraj julija že osemdeset. Vided je bilo, da se mu bo posrečilo, in večkrat je pri sebi računal, da bo zaslužil vsaj dvajset tisoč dinarjev, če Bog da. S tem denarjem bi ztnogel jeseni kako večjo kupčijo in drugo leto bi se ogledal za kako kmetijo. Toda naraesto sreče ga je zadela nova nesreča in ga strahovito udarila. Na Veliko Gospojnico je bilo tako soparično, kakor prej ves julij ne. Že med pranganjem so se zbirale na vrhovih črne kepe. Videti je bilo, da se kuha nevihta. Tako je bilo do večera. Ko je sonce zašlo, so se jeli čri-; oblaki na vso moč poditi. Od dveh strani je zapiskal veter in se nad Podkrajem divje zavrtel. Bliskalo je venomer, da so se ognjene kače vlekle kakor veri.e* brez konca od neba do zemlje. Grmelo in treskalo je, da so ječale gore. Potem se je ntrgal oblak in razlil neznansko mnogo vode. * Lilo je kake četrt ure; potem se je poleglo. Toda v višavah je še vedno hmmelo, z novo silo so zaplesali viharji, znova so se vžgali bliski in bičali T»n?no rvh« Po Tc-sovih ie ttililo in pokalo, od sten je odmevalo, grmelo je brez prestanka, cele minute je žarelo, vrnes pa so stokali in zdihovali zvonovi. Treska in hudega vremena — reši nas, o Gospod! Drugi oblak se je utrgal in se usul na vas. Cesta je bila podobna potoku, po oknih je šklepetalo, kakor da suje tudi točo. Proti polnoči so bliski ugasnili in gromi utihnili; šumel je le še enakomeren, gost dež. Podkrajčani, ki so dozdaj bdeli v strahu in molitvi okoli blagoslovljenih sveč, so mirno zaspali. Drugo jutro jih je obšla žalost, ko so našli polja in travnike na oni strani Bistrice na tolsto pokrite s kamenjem in peskom. Kakor pa je Suhi graben divjal, kaj takega pa niti najstarejši občani niso pomnili. Najhuje razdejano je bilo Blazinovo zemljišče, prav tisto pri vodi, na katerem je bil Tevž vknjižen. Prestrašen je šel mimo in gledal nekdanje lepo polje, ki ga je razrila voda in nasula nanj pečevja in vejevja. Še večja groza pa ga je čakala zgoraj v Suhem erabnu. Struga je bila razrita, da je ni bilo spoznati. Tu se je kopičil pesek; tam je zijala gola skladovnica skal, drevje je ležalo navzkriž. Moj Bog, saj tu dol svojega lesa ne bo mogel spraviti, ali pa bo moral za spravo toliko dati, da. ne bo ničesar zaslužil! Ko je prilezel do frate, je videl, da nima več kaj spravljati. Ker graben tu ni bil strm, je hudournikpustil tod toliko tega, kar je drlo z njim, da je bila več kakor polovica lesa pokopana pod zemljo. Ves iz sebe je dolgo strmel v to razdejanje. Potem je počenil na hlod in si z rokami podprl glavo. Kaj zdaj? Do Novega leta ne zmore denarja za les. Čs pa ne bo plačal, ga bodo kmetje tožili. Potem bo moral priznati, da nima denarja. Tn nihče mu ne bo verjel. . . Izpričati bo moral, kam je del izkupiček za Dvornikovo — in nič drugega mu ne bo ostalo: izdati bo moral skrivnost in osramotiti očeta in vso rodovino ... Ali tega ne bo! Nikoli ne bo! Ne, ne! — Toda kaj, če ne bo povedal resnice? Rekli bodo, da skriva denar, in obsodili ga bodo kot goljufa in vtaknili v ječo. »0 Bog, moj Bog! Kako moreš ubogega človeka tako zapustiti?« Tedaj mu je šinila glava pokonci. Saj še itna denar. Pri Blazinovih ga ima, nekaj bo še za les tudi dobil; vse skup bo več ko davolj, da poplača kmete v Rovtah. Ce bo od Blazinovih le dobil! Zdaj, ko jih je nesreča obiskala! Pa ne more drugače ... Kaj bo to spet marnjev! Res je strašno in ne bi tega nikoli storil, čeprav so mu toliko hudega prizadeli; saj ve, da se je tudi tista pustna norčija v Blazinovih glavah spočela . .. Zaškripal je z zobmi... Ne, iz jeze, iz sovraštva, zavoljo maščevanja ne dela tega, ampak ker mora, ker drugače ne more ... Vsak je sebi najbližji. Pri Blazinovih je v nevarnosti dom, pri njem pa zadnji košček časti, da ga reši in da ne zajde v ječo. Zato mora, mora tirjati Blazinove. Da bi se otresel težkih misli, je poizkusil delati. Toda danes rnu ni šlo od rok in zato se je kmalu vrnil s pobešeno glavo domov. Že drugi dan se je oglasil pri Blazinovih in povedal, da ga je sila nagnala in da je prišel po denar. Najprej so ga gledali, potem pa so jeli vpiti in kričati in le malo je manjkalo, da ženske niso skočile vanj. »Bodite pametni, ne more biti drugače,« je dejal mirno; »ako mi v štirih tednih vrnete, vam pustira obresti za zadnji dve leti.« »Kaj boš puščal, ti salamenski skopuh!« je hreščala stara Blazinovka in ga s strupenimi očmi prebadala. »Ničesar ne plačamo, najmanj zdaj, ko nas je zadela taka nesreča.« »Tudi mene je,« je odvrnil. »Seveda! Tistih nekoliko dreves še besede n» vredno!« se je penila. »Naj bi te le bilo zadelo! Podgane pa miši naj ti požrejo tvoje jurije in tati naj jih dobijo!« »Ali rai torej nočete vrniti?« jo je prekinil. »Ne — in če se na glavo postaviš, tudi ne! Rajši zažgem hišo in hlev in vodo spustim po poiju. Zlodej naj te —« Preklela ga je, da ga je postalo strah. Ni rekel ne besede in je odšel. Za njim se je razlegel peklenski krohot. Doma je Tevž še enkrat vse preudaril; toda nobene druge poti ni našel. Ko zlepa ni šlo, je moralo iti zgrda. Oklevati ni smel več niti en dan; kajti zadolžnica je velela, da je treba posojilo tri mesece prej odpovedati. Ako je hotel do Novega leta dobiti denar, ni smel več odlašati. Zaradi fega je šel naslednje dni na sodišče in teden navrh so dobili Blazinovi sodnijsko terjatev. Ti so že mislili, da so Tevža zastrašili in da si ne bo več upal nad nje zaradi denarja. Ko pa so videli, da mu je resnica, so nagnali tak vrišč, da je odmevalo po vsej fari. Vse je obsojaio Tevža. Čeprav Blazinovi niso bili v časteh pri faranih, so se po zadnji nesreči vendar vsem smilili, medtem ko je Tevžu vsakdo privoščil škodo, ki mu jo je neurje napravilo. Vnebovpijoč greh se jim je zdel, kar je počel Tevž. Kjer se je prikazal, so ga od vse povsod zmerjali: »Skopuh! Oderuh!« ... Toda Blazinovi so le prekmalu spoznali, da ljudem ni toliko zanje, temveč zato, da se nad Tevžem znesejo; kajti ko so iskali posojila, da bi mogli Tevžu vrniti, ga niso dobili nikjer; zgodilo se je celo, da so se jeli tudi drugi upniki oglašati. Stara Blazinovka se ie od jeze penila. V tistem času je srečala Blazinova Liza Zvonikovo Marto na samem. Ko sta se pozdravili in je hotela ta iti naprej, jo je Liza strupeno obrevknila: »Ti, čuj! Povej svojemu oderuhu, da ga lepp pozdravirn in mu želim, naj mu denar iz nosa in ušes vzraste!« »Koga imaš v mislih?« je zardela Zvonikova. »Koga drugega kakor tvojega ljubčka seveda, lepega Tevža, ženina tvojega, ki se ga bodo od same lakomnosti garje lotile.« »Jaz nimam ženina.« »Seveda ga nimaš več, haha, ker te je pustil. Prav ti je, prav, že prav! Take prevzetne goske obtičijo vedno v najhujšem blatu.« »Kaj mi hočeš? Pusti me!« »Nič ti nočem, le resnico ti hočem enkrat v obraz povedati. Mislila si, kaka sreča, če se obesiš na Dvornika. Izbrala si si pa najhujšega stiskača in falota...« »Falot ni!« »A tako? Ti še držiš z oderuhom!« 3>Ne držim. Mene ne briga nič.« (Dalje sledi.)