Pierre Raymond
MARIJA ŠVAJNCER
FILOZOFIJA IN ZNANOST
Razmerje med filozofijo in znanostjo je eno poglavitnih vprašanj v dokaj obsežnem ustvarjalnem opusu sodobnega francoskega filozofa Picrra Raymonda , teoretika, ki je problemsko izšel iz Althusscrjcve filozofske šole. Ohranil je nekatere učiteljeve razrešitve in terminološke posebnosti - na primer iskanje razmejitvene črte in spontano ideologijo znanstvenikov - ter se morebiti izmed vseh althusscrjanccv sprva najbolj oddaljil od Alif-isscrja in se teoretično osamosvojil, kasneje pa se je povsem podredil njegovemu političnemu pragmatizmu. V pričujočem prispevku bomo skušali spremljati historiat oziroma filozofsko genezo razmerja med filozofijo in znanostjo, se zamisliti nad filozofskim novumom in približevanjem analitični filozofiji ter se končno zaustaviti ob teoretikovem notranjem zlomu.
Že v uvodu dela Prehod v materializem (Le passage au mathčrialisme, 1973) se sprašuje, kako bi bilo sploh mogoče zaznamovati filozofsko dejavnost, kajti pomemben je imperativ - spodbujanje konccptualizacije filozofske aktivnosti. Mogoče jo je imeti za družbeni fenomen, jo artikulirati v različnih družbenih sektorjih, jo postaviti v razmerje in jo razložiti. Navede naslednje teze: filozofija je kontradiktorna dejavnost; znotraj vsake filozofije je spoznatno (decelable - spoznantno, dokazljivo) nasprotje med idealizmom in materializmom; funkcija filozofije ni preprosta, temveč je dvojna in daje naslednja vidika: zagotoviti teoretično reakcijo na znanstvene dejavnosti - bodisi spodbujali fikcijo bistev, bodisi odpirati se znanostim ali pa izkoriščati znanstvene modele v ideološke namene; filozofija je v ambivalcntncm položaju - to pomeni razglašanje resnic ali teoretične posege; filozofija intervenira tudi v znanstvenih produkcijah in ni samo materialistična filozofija - prisotna je Iatentno ali pa se manifestira kot razmerje teoretične produkcije. Vidimo, da filozofije ni mogoče obravnavati ločeno od znanosti in drugih dejavnosti. Problemski splet filozofija-znanost-ideologija je teoretična stalnica althusserjanske skupine filozofov. Raymond ji formalno ostaja zavezan in zvest.
1	Pierre Raymond jc bil mjen leta 1942. Najprej je bil Student, nalo pa po letu 1971 predavatelj (confčrcncier) na pari.Ski Ixolc mormale supčricurc pri I.ouisu Alhusscrju. Kasneje jc poučeval filozofijo na liceju Henri - IV v Parizu.
2	Pierre Raymond: I jc. passage au mathčrialisme, Idčalismc cl mathčrialisme dans lliistoirc de la philosophic. Malhematiques ct mathčrialisme, Paris, Maspcro, 1973, str. 9,10.
Obravnave filozofije seje lorej treba lotili kot refleksije razmerja med filozofijo in znanostjo, poudari Raymond in sočasno opozori, da je treba v zgodovini filozofije namenili posebno pozornost zvezi med idealizmom in materializmom. Na prvi pogled je videti, kot da pisec oživlja tisto razlago, ki je bila v zgodovini filozofije pogosto poenostavljena in celo zlorabljena, vendar v resnici ni tako, saj je njegova miselna pot na začetku dokaj izvirna in zanimiva. Ugotovitev, da se v filozofiji neprestano odvija spor med idealizmom in material izmom, je najti že pri Althusscrju, ki še dodaja, da je filozofija razred ni boj v teoriji. Raymond se mu približa tudi ledaj, ko pravi, da filozofija intervenira v politiki. Prevzame spoznanje, da je treba rojstvo filozofije iskali v Platonovi filozofiji. Namen tega premišljevanja ni v tem, da bi izvedli komparacijo med Louisom Allhusserjcm in Picrrom Raymondom, vendar nekaterih ugotovitev v zvezi s tem ni dopustno izpustiti, saj bi tedaj neupravičeno poveličevali Raymondovo filozofsko izvirnost.
Rojstvo filozofije ni imelo preproste oblike, ampak so se hkrati prepletale teorija, znanost in matematika, pravi Raymond. Ko trdi, da je Platon uveljavil rojstvo matematike kot znanosti in združitve s politiko ter v zvezi z njo novo orožje - polilično teorijo, pravzaprav že na samem začetku domneva gibkost filozofije kot dejavnosti, v kateri je združljivo skoraj vse.
Raymond meni naslednji: "Platon ni nili literal nili umetnik niti mislec" , in s to trditvijo zavrača močno uveljavljeno spoznanje. Ne da bi kakorkoli argumentiral, poudarja, da Platonovi dialogi niso literarna zvrst; priznava mu največ parodijo. Dovoli pa si tavtologijo, češ daje Platon platoniziral svojo doktrino. Pri Sokratu je po njegovem mnenju šlo za spontano ideologijo umetnika in znanstvenika ter za določitev razmejitvene črte med teorijo in prakso; Platon pa je to črto razločeval teoretično. Zdaj lahko tudi ugotovimo, zakaj ima za Raymonda Platon tako visok teoretični položaj. Grški idealist namreč ni raziskoval tega, kar je, ampak je delal znanost o znanosti, teorijo o teoriji - bil je gospodar (učitelj). "Filozof, ta teoretik teorije, ne bo nič drugega kot praktik filozofije." Refleksija nima statusa znanosti, ampak je dejavnost, praksa, todaj ali ne gre v vseh primerih za dejavnost. Problem tiči v tem, da še ne vemo, kaj je to razmejitvena črta. Ali teče premočrtno, morebiti pulzira, morda pomeni občasno zgostitev?
Rojstvo filozofije pisec enači s konfliktom med materializmom in idealizmom ter preide v nasprotje s samim sabo, saj Platonu vendarle pripiše idealistično ubranost, v katero ne vdirajo materialistične prvine. Začetni spor je torej bolj načelne vrste. Teoretična opredelitev obeh onotoloških smeri je po njegovem mnenju mogoča tako, da preciziramo filozofski status in metodično govorimo znotraj razlike. Pri tej tako imenovani klasifikaciji filozofije se spomni na Leninove razlage.
Kar zadeva matcrializem in idealizem, je treba ugotoviti, kako funkcionirajo teoretične in ideološke produkcije, ne gre pa prezreti, da je tudi Raymondova pozornost naperjena v iskanje ustreznih mehanizmov. Idealizem pojem projicira z bistvom, matcrializem pa poudarja, da teoretično ni nikoli razlog realnega. Matcrializem je po piščevem mnenju nov način filozofiranja, saj se manifestira kot globoka modifikacija v ideologijah in v filozofiji sami. Idealizem zlorablja religiozne dogme in moralne
3	Prav tam, sir. 18.
4	Prav lam, sir. 19.
5	Prav lam, sir. 23.
vrednote, matcrializem pa znanstvena spoznanja.6 Potrditev, da se Raymond ponekod približuje sodobni analitični filozofiji, lahko med drugim razberemo iz staliSča, češ da definirati koncept ne pomeni podati splošnega modela, neke vrste splošne sheme, kajti definicijo je treba pojmovati kot celoto teoretičnih pogojev, ki dopuščajo misliti različne figure. Filozofija seje že zgodovinsko prczentirala kot nekakšna utemeljiteljica znanosti, z drugega vidika pa kot disciplina, ki je osvobajala najvišje resnice. Dajala je celoto sredstev za podajanje znanstvenih izjav. Kategorije, ki so jih filozofi uveljavljali glede znanosti, so funkcionalno konstituirale princip njihovega sistema. Raymond kaže zavezanost strukturalistični tradiciji, ko zavrača pojmovanje subjekta kot samostojnega individua, nekakšnega znanstvenika, in se zavzame za to, da mora objekt obstajati samo kot korclacija s subjektom - šele tako je znanost sploh mogoča. Skratka, gre za metodo, ki artikulira rezultate v teoriji, zakone distribucije odgovorov in ne raziskovanj; ta metoda ^c pravzaprav v množini, metode pa niso nikoli partikularne, ampak so vedno splošne. Avtor pravi, da razmerje do znanosti ni marginalno ali bolj ali manj posledično, ampak je dano kot temelj in zato eksaktno povzroča izvirnost tradicionalne filozofije; filozofija se namreč ne skuša konstituirali v relaciji do znanosti, marveč z vidika znanstvene aktivnosti.
Znanosti so proizvajalke teorij, filozofija pa je dejavnost, ki se uveljavlja v obliki konflikta in spodbuja probleme. Epistcmologija, na primer, ničesar ne producira, ampak samo odkriva (dčcouvrc). Materialistična filozofija odkriva okoliščine raziskovanja, izbira usmeritve in pripravlja vedenje. V zvezi s tem se poraja veliko podob, medtem ko so koncepti v pravem pomenu besede zelo redki. Znanstveno branje je po Raymondovem mnenju sočasno retrospektivno znotraj same pretekle znanosti in sumirano na sedanji sistem, ne pa na en sam znanstveni vidik .Metodični aspekt znanosti ima dvojni obraz - objektivni in zgodovinski - ter predvideva red, ki se poraja na dveh sektorjih: prezcntaciji in sistematičnem doseganju rezultatov. Znanstvena vsebina se pojavlja kot sistem v družbeni celoti; pri tem so upoštevane tudi oblike podajanja in integrirane poti, ki vodijo vanj. Družba daje le splošno koherenco norm, ne pa eksaktnosti obravnavanja problemov. Metodično prostor tako ni znanstveni prostor v svoji čistosti, ampak je celota rezultatov in metod, podanih informacij in norm, ki oblikujejo realni sistem spoznanj.
Pri tem spraševanju je piscu v veliko pomoč Louis Althusser. Konstituirana znanost je naravna nosilka spontane ideologije, informirane s sodobno filozofijo. Preseči demarkacijsko črto znotraj znanosti in ločevati to, kar Althusser imenuje ideološko in znanstveno, je prva epistemološka namernost (finalilč - finalnost, smotrnost, namernost) . Materialistična intervencija v znanosti skuša zavreči idealistične težnje vsiljcnja in eksploatacije ter uveljaviti preciznost glede metod, horizontov, problemov, hipotez in usmeritve. Vse to naj bi bilo uporabljivo za znanost samo. Filozofija se torej pojavlja v novi obliki: ne more več obstajati s produciranjcm resnic. Raymond pravi, da idealizem znanstvene resnice postane matcrializem cpistemološke resnice; projekt
6 Prav um, str. 66. 7Pravum,str.71,85.
8	Prav tam, str. 87.
9	Prav tam, str. 114.
10	Prav tam, str. 118,119.
11	Prav um, str. 121.
filozofske resnice poslane filozofsko odkritje nefilozofskih resnic, epistemologija pa jc samo ime razmaka (ecart - odmik, razmak, umik, skok v stran, razlika, napaka, pomota, zabloda) med eksplicitnim in implicitnim znanosti, filozofije kot produkcije svoje redukcije in kritične protekcije sočasno. Spontana ideologija znanstvenikov povzroči, da vstopajo v problematiko elementi ideološkega izvora; epistemologija najde lam svojo najbolj delikatno intervencijo.
Raymond sicer pravi, da znanstvene raziskave niso praksa brez subjekta, kajti sleherna človeška aktivnost predvideva subjekt, ki ga pisec izenačuje z ideološko navdušenostjo, toda ta subjek ne pomeni vzročne notranjosti oziroma subjektivnosti, ampak nič drugega kot učinek sistema. Ideološko jc kratko malo negativ znanstvenega, filozofija kot gibajoča se aktivnost pa lahko vrednostno povišuje kategorije ideologije ali znanosti. Ideologija ima po Raymondovcm mnenju več pomenov: imaginacija, spontana ideologija, fragmentarna, praktična, angažirana in kritična ideologija. Imaginacija pomeni raven predidcološke realnosti, v kateri jc filozofija bistveno deležna teorije subjektivnosti. Spontana ideologija jc razlika med rcflektiranim in spontanim; uveljavljata se abstraktni, enostranski nivo in ideološka inverzija, ki konstituira subjekt in dopušča lingvistične, pcrccptivnc in konccptivne produkcije. V fragmentarni ideologiji se porajajo zaznavajoče, zaželene, pojmovne, realne, vendar ne figurativne konstrukcije; te izjave in prakse predvidevajo provizorni subjekt kot iluzomi izvor lingvističnih, moralnih in religioznih praks. Praktična ideologija zaznamuje angažirane celote religioznih, moralnih, političnih in pravnih vrednot, ki interpelirajo individuc v permanentne subjekte; filozofija ni praktična ideologija. Angažirane ideologije lahko zakrivajo vse vrste tekstualnih ali diskurzivnih realnosti: teološke ali literarne danosti, predznanslvcne ideologije ali pojmovanja sveta; skupno jim jc, da organizacija ni vsebina, ampak jc forma - enotnost torej ostane formalna. Kritična ideologija pa je karakteriziranje materialistične filozofije. Razumevanje jc povsem oddaljeno od Marxovc pejorativne rabe in usklajeno z Althusscrjcvimi vsebinskimi opredelitvami.
Odgovor na vprašanje, kaj jc sploh znanost, se prevesi v spraševanje, kako znanost funkcionira in kateri jc njen mehanizem. Avtor matematiko razglasi za eksperimentalno znanost in nanjo aplicira materialistične teme. Osvetlitev matematike zahteva filozofski diskurz o matematiki; ta pa jc sočasno znotraj matematike. Idealizem, do katerega jc avtor kritičen, skuša o matematiki ustvarjati nov teoretični diskurz, ki naj bi bil zunaj nje, materializem pa si prizadeva omejiti resnico na sam matematični tekst, razlagali (zgodovinska naloga), spoznati funkcioniranje (epistemološka naloga), interveniranje v lastno notranjost (povsem filozofska naloga) - za razliko od idealizma mu ni do tega, da bi glede matematike produciral nove resnice filozofske narave.
Ko premišljujemo o znanosti, imamo v mislih teorijo o svetu, kajti svet sam na sebi ni teoretičen. Po Raymondovcm mnenju je znanstvenik bralec in zapisovalec brez boga. Sleherna teori ja jc zgolj neke vrste dodatek. Raymond jc zavezan alhusscrjanstvu in se pridružuje zahtevi, daje treba definirati kriterije cksplikacijc in konstituirati nove sisteme. Če bi radi govorili o znanosti o človeku, nismo na pravi poti, saj človek sploh nima koncepta. Zgodovina tedaj ni humanistična znanost, saj rigorozno govori o
12	Prav tam, str. 123.
13	Prav tam, str. 134-136.
14	Prav tam, str. 166.
15	Prav lam, str. 189.
človeških skupinah, upošteva sociologijo ter dela politiko in tehniko."' Pojma ni mogoče reducirati na predmet, kajti teoretični ali konceptualni objekt ni realni objekt. Matcrializem uvaja novo razlikovanje med objektom in objektivnostjo: predmet je čuten ali eksperimentalen, objektivnost pa je zunanja glede na subjekt, nikakor pa ni eksistenca kot objekt; način konceptualnega funkcioniranja je objektiven.
Teorija korespondence, ki so si jo prilaščali idealistični filozofije zdaj spremenjena: za idealizem je bila resnica prostor menjave, premestitve in identifikacije med konceptom in objektom, Raymond-materialist pa meni, da je to funkcionalno razmerje, ki predvideva kavzalne zveze oziroma teoretične konstrukcije. Tudi izkustvo je materialna transformacija. Kontinuiteta, ki naj bi obstajala v idealističnih besedilih, je pravzaprav ideološka, prva intervencija materializma pa se dogodi kol prekinitev bližine (proximitc) med splošno govorico in idealistično tckstualnostjo. Kar zadeva idealizem, matcrializem zlasti problematizira substanco oziroma subjekt in pravi, da je subjekt samo funkcionalna iluzija - na človeški individuum in psihološko zavest ga projicirajo lingvistični, moralni in religiozni sistemi. Raymond ponovi Althusserjevo misel, da se proces brez subjekta odigrava v vseh človeških dejavnostih. Althusser je bil namreč prepričan, da so subjektu odvzeli središčno vlogo že Marx, Lenin in Freud; trojico je skušal brati na nov, izviren način. Raymond njegova spoznanja navaja kot že uveljavljena stališča, o katerih ni treba dvomiti.
Tudi tedaj, ko skuša najti za posamezne filozofcmc družbeni prostor, se pisec navezuje na Louisa Althusscrja. Verjame, da dialektični matcrializem še ni konstituirana filozofija in da filozofije ni mogoče istovetiti z naravnanostjo nekega razreda nasploh. Tudi sam je kritičen do domnevnega hegeljansko poenostavljenega protislovja in trdi, da
so protislovja zmeraj realna in imajo več faz. Transformacija dialektične teme niti ni
20
toliko filozofska, kolikor je zgodovinska in politična. Dokaj izvirno pa je Raymondovo razumevanje epistemološkega preloma (nipturc čpistčmologique). Pri Bachclardu smo odkrili zastavek tega problema, pri Althusscrju zgodovinsko umestitev v Marxov domnevni teoretični kontinuum in torej njegov notranji rez (coupure - zareza) - vse skupaj je imelo vendarle še filozofske razsežnosti, medtem ko Raymond zdaj zahteva, da ga je treba razložili samo z vzroki znanstvenega reda in se povsem odvrnili od kakršnekoli ideološke zlorabe. Načrtno zapusti filozofska tla in se opravi k eksaktni znanosti - matematiki. To je v bistvu defetistično priznavanje nemoči filozofije same in nadaljevanje neopozitivistične redukcije filozofije na pomožno dejavnost.
Raymond sodi, da je filozofija v svojem temelju konstituirana v razmerju do eksistence znanstvenih resnic v zgodovini. Nenavadno pa je, da uporablja pri povsem formalnih vprašanjih marksistično terminologijo - na primer znanstvene proizvajalne sile in njihovi produkcijski odnosi, imperializem logike ipd. Do filozofije ima potemtakem utilitaristični odnos - tu in tam je vendarle uporabna.
"Moderna logika se je razvila kot zavračanje zgodovine, kot ahistorični imperializem na znanstvenih teorijah," navaja Pierre Raymond. Z znanstvenega vidika
16	Pravtam.str. 198.
17	Pravtam.str. 237.
18	Pravtam.str. 308.
19	Prav tam, str. 345.
20
Pierre Raymond: Matherialismc dialcctiquc ct logiquc, Paris, Maspcro, 1977, str. 1 3.
21	Pravtam.str. 30.
22	Prav tam, str. 43-44
jc pomembno, da jc vsak element stvarnosti lahko vzrok/učinek ali načclo/poslcdica. Uporaba marksističnega izrazja vendarle ni naključna. Ugotovimo lahko, da prevzemanje Marxa ali pa morebiti Althusscrjcvc intcrprctacijc Marxa funkcionira kot inherentna mera ali notranji kriterij Raymondovcga dela. Kot althusserjanec jc pač tudi on privržcnec paradoksalnosti mišljenja. Čeprav ima filozofijo za dejavnost, jc prepričan, da gre pri Marxu za nov tip znanosti - za zvezo teorije in prakse; Teorija naj bi omogočala tudi pravilno praktično pozicijo. Dialektika jc lahko specifični vidik historične znanosti ali pa realnost razrednega boja, v katerem pravilnost pozicij ni hamo pogoj praktičnega uspeha, marveč vrednost teorije, ki jc nujna za praktični uspeh."
Raymondovo vrednotenje jc treba pravzaprav šele razbrati, zakaj velikokrat zgolj navaja tuje misli in s tem dokazuje svoje poznavanje filozofske tradicije. Engclsu siccr očita, da vnaša zmedo v razmerje med realnimi nasprotji in teoretičnimi nasprotji ter s svojo dialektiko pogosto ignorira znanost, vendar pa ga ima poleg nekaterih drugih za misleca, s katerim se jc vsekakor vredno ukvarjati. Izrazito vrednostna pa jc naslednja sodba: logika sc po svoji antihistorični naravi lahko brez dvoma poteguje za vlogo, ki je zgodovinsko omejena, in lahko nadzoruje metodično podano sklepanje, nima pa nikakršne moči nad produkcijo znanstvenih spoznanj, sc pravi, nad njihovo zgodovino. "Kajti prav tam jc analitična filozofija ovirala in transformirala to oviro z napadom na določene poskuse zveze med historičnim materializmom, zgodovino znanosti in filozofijo." Poudarja, da jc logična vrednost res formalna, toda resnica spoznanja, tista, ki jc znanstvena, pa postane empirična in zunanja glede na povsem teoretično delo. Raymondovo enačenje filozofije z dejavnostjo sc ujema z eno izmed poglavitnih zahtev ncopozitivizma, vendar sc nam nekako ne ujema relativna kritičnost do te doktrine -falzifikacija nikakor ni sprejemljiv kriterij za filozofijo, zakaj treba jc uveljavljati še drugačno filozofijo, ne pa samo kritike. Logični pozitivisti v resnici nc dominirajo -njihova moč kvečjemu izvira iz nemoči filozofi je. "Od tod nujnost razvoja zveze med materializmom in dialektiko za dopolnilo tej filozofski šibkosti notranjih reakcij
... „25
ncopozitivizma.
Čc Pierre Raymond nc bi napisal dela Rczistibilna usodnost zgodovine (La rčscstiblc fatalitč de 1'histoirc, 1982; rčsistiblc - ki se mu jc moči upirati ali upreti), bi bilo mogoče skleniti premislek in ugotovili, daje filozof dokaj izviren, kar zadeva nov predmet filozofske refleksije - matematiko, da siccr sprejema Althusscrjcvc rešitve nekaterih problemov in njegove termine, vendar pa dodaja tudi lastne ugotovitve. Knjiga Rczistibilna usodnost zgodovine pa pomeni svojevrsten piščev notranji zlom, ustvarjalno nemoč in načrtno ponavljanje že znanega. Raymond v njej kratko malo ponovi poglavitna Althusserjcva spoznanja in rcproducira tisto dihotomijo oziroma razklanost, ki jo jc mogoče ugotovili že pri Allhusscrju, namreč razpetost med tcorcticizmom in ambicioznim gnoscološko-cpistcmološkim načrtom in politično prakso, pragmatizmom in utilitaristično zlorabo filozofije, ki naj bi bila pravšnja za neposredne akcije. Nekritično prevzemanje Althusscrjcvih ugotovitev onemogoča poglabljanje v probleme in približevanje drugačnim rešitvam.
Zdaj mu gre za obnovo tiste filozofije, ki jo jc navdihnil Marx, za razmerje med danim znanstvenim razumom in ideološkim angažmajem. Pravi, da je neprimerno
23	Prav tam, str. 70
24	I»rav lam, str. 124
25	Prav lam, str. 177.
reducirali razum na znanosti ali pa znanstveni razum uporabiti za kritiziranje ideologij, kajti scientistična redukcija lahko odpre pot iracionalizmu v umetnosti, morali in politiki. ' S skoraj enakimi besedami ponovi Althusserjcvo nezmožnost razrešiti razmerje med teorijo in prakso. Meni, da na papirju lahko funkcionirajo teoretični mehanizmi, medtem ko na drugi strani gre za politično, revolucionarno ali kontrarevolucionarno realnost. Kar zadeva relacijo med teorijo zgodovine in racionalno večnostjo, gre za dve filozofski poziciji, ki sta povsem različni. Zgodovina naj bi bila tisto, kar je časovno v zgodovini in ni nikoli resnično v središču znanstvene refleksije. Poudarja, da znanosli zgodovine ni mogoče konstituirati drugače kot s politično prakso, saj teorija zgodovine ni samo teorija o posameznih okoliščinah, ampak je sama funkcija teh okoliščin in zlasti prakse transformacij teh okoliščin, ki se imenujejo politika. Raymond je prepričan, da jc bil prav Althusser tisti, ki je postavil nov problem, ki govori o tem, kaj naj uporablja zgodovina, da lahko dela politiko, zakaj poglavitnega pomena jc politična akcija kot zgodovinska transformacija, teorija dejavnikov zgodovine.
Apologet znanosti, izganjalec subjekta, teoretični antihumanist zdaj zapiše: "Za osvobajanje realnega individua jc treba razvijati njegove zmožnosti v pravem pomenu, v zahvalo skupnosti - to je edini program komunizma. Skupnost je sredstvo osebne svobode."2' Zdaj noče več klasične filozofije, ki naj bi bila utrdila razmerje med teorijo in časom kot relacijo izključevanja, ampak jc zanj v družbeni zgodovini bistveno vsakodnevno, konkretno, naključno in posamezno. Poudarja, da seje treba angažirati pri transformaciji realnosti in tako dobiti moč za teoretiziranje, ne misliti objekta kol realnosti, marveč gaje treba imeti za možno transformacijo, saj objekt znanosti ni vedno realnost. Teorijo jc treba ločevati od realnosti ter jo navezovati na transformacijo in prakso.
Politični program nc more ostati samo načelne vrste, ampak zahteva natančno, postopno, realno, trezno in tudi humanistično tcorctizacijo. Kolikor jc samo kratka zahteva in ponovitev že znanega, lahko obvisi v zraku kot prazna lupina ali fraza. Tako kot jc bil defetist tedaj, ko jc filozofiji odrekal samostojno vlogo, se tudi zdaj zaustavi pri teoretično nereflektirani zahtevi.
LITERATURA
Althusser, Louis, Positions, Paris, Editions socialcs, 1982.
Hribar, Tine, Moč znanosti, Marksistična teorija družboslovja, Ljubljana, Delavska enotnost, 1985.
Majcr, Boris, Strukturalizem, Ljubljana, Komunist, 1978.
Raymond, Pierre, I-e passage au malhčrialisme, Paris, Maspero, 1973.
Raymond, Pierre, De la combinatoirc aux probabilitčs, Paris, Maspero, 1975.
Raymond, Pierre, Malhčrialisme dialcctiquc ct logique, Paris, Maspero, 1977.
Raymond, Pierre, I .a rčsistible fatalitč de 1'histoire, Paris, J. Ii. Hallicr, Albin Michel, 1982.
26	Pierre Raymond: I.a resistible fatalitd de 1'histoire, Paris, J. E. I lallicr, Albin Michel, 1982, str. 8.
27	Prav tam, str. 33,35. 2,1 Prav tam, str. 85.
29	Pravtam.str. 142.
30	Prav um, str. 153-154.