MAJ—JUNIJ 1998 .LETNIK XXXVI CENA 560 SIT • ISSN 0040-7712 POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 1 102 ••'»••m »mili« »j im IM ne*-. c-aP^m 186671 KAZALO Revija za tehniško ustvarjalnost mladih JUNIJ 1998, LETNIK PLAČANA V , CENA 560 SIT, PRI POŠTI 1102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Naslov uredništva: Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541 telefon: 061/17 902 20 (uredništvo), 17 902 24 (naročniški oddelek), elektronska pošta: tzs-lj@siol.net faks: 061/17 902 30, Revija izide desetkrat v šolskem letu. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 280 SIT, naročnina za drugo polletje pa 1400 SIT. Žiro račun pri Agenciji za plačilni promet Ljubljana: 50101-603-50480 Celoletna naročnina za tujino znaša 5600 SIT (62 DEM oziroma 33 USD). Devizni račun pri Novi Ljubljanski banki, Ljubljana d. d., Trg Republike 1, 1000 Ljubljana: 900-27620-3250/6 Urednik revije: Jože Čuden Odgovorna urednica: Mihela Mikuž Lektoriranje: Ludvik Kaluža Oblikovanje ovitka: Stanislav Oražem Obdelava barvnih fotografij: Anton Zupančič Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Čuden, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik, Miha Zorec, Roman Zupančič. Tisk: Tiskarna Ljubljana Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Revija spada med publikacije, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo RS, št. 415-01-001/98 z dne 23. 1. 1998. Prispevkov objavljenih v reviji TIM ni dovoljeno ponatisniti brez pisnega dovoljenja uredništva. Fotografija na naslovnici: Po zaslugi z oskarji nagrajene filmske uspešnice je Titanik spet v središču pozornosti svetovne javnosti. Foto: Jože Čuden KAZALO 2 5 6 13 15 18 19 20 21 25 26 27 28 30 42 43 45 48 49 50 52 53 54 55 56 58 61 61 62 64 65 66 68 70 70 71 72 NURNBERSKE NAPOVEDI / . j, 16. MEMORIAL STOJANA KRAJNCA TITANIK. GRAUPNERJEV VITEL NENAVADNI JADRALNI POLMAKETI. ■ VREČA ZA PRENAŠANJE MODELOV £- IZBOUŠAVE TOMOVEGA MODELA HLG-2 g • ŽAGICA REZUAČA ALPSKO JADRANJE. KAKO VLEPITI ŠARNIR? - KLJUKE ZA PROSTOLETEČE MODELE 4 MODELARSTVO NA INTERNETU 1 ELEKTROMOTOR "400" SKOZI OČI LETALSKEGA MODELARJA. NOVOSTI NA TRGU ŠOLA PLASTIČNEGA MAKETARSTVA (40. DEL) LITERATURA IN DOKUMENTACIJA (8. NADAU). MAKETARSKI FOTOSTRIP (8. NADAU.) REVELLOV F4U-1D CORSAIR (1:32) TIMOVO IZLOŽBENO OKNO RENAULT MEGANE COUPE 2.0 , V MERILU 1 : 32 (FUJIMI 12521) ANTONOV AN-2 (4. DEL). TIMOVO IZLOŽBENO OKNO RENAULT 4 CV V MERILU 1 : 24 (HELLER 80762) SVETLOBNI EFEKTI (7. DEL) DISKO HELIKOPTER VISOKOKAKOVOSTNA ZVOČNA OMARICA PREMIUM 33. ZANIMIVE STRANI NA INTERNETU TRETJA ZAVORNA LUČ STIKALO ZA HALOGENSKE ŽARNICE PREDSTAVITEV ŠOLE NA INTERNETU (4. DEL) IZDELAVA HIPERPOVEZAV , J ?TT« : A r- ,r. "MEHOVKA" OD E-645 DO 362°. ZMAJ JADRO POČITNIŠKI FOTOALBUM STOJALO ZA MALE KAKTEJE PISANE ŠKATLE PREŠANE ROŽE IN NJIHOVA UPORABA ABECEDNO VSEBINSKO KAZALO 1997/98 KDO JE SPRETNEJŠI OLEPŠANE POLETNE MAJICE. ** UČILO ZA ZAVEZOVANJE ČEVUEV J* * • UGANKARSKI KOTIČEK 1 REPORTAŽA Nurnberške napovedi MITJA MARUŠKO Sejem v Nurnbergu je priložnost, da proiz¬ vajalci plastičnih maket v novem koledarskem letu prvič predstavijo svoje novosti. Predsta¬ vitve so namenjene še vedno rastočemu evrop¬ skemu trgu, zato te priložnosti večji svetovni proizvajalci nikoli ne zamudijo. Oglejmo si novosti in našo predstavitev omejimo le na tiste makete, ki jih bomo lahko letos ugledali na slovenskem trgu. Revell Revell, ki ga na slovenskem trgu zastopa Hibisco, d. o. o., je izdal nov katalog 1998/99. Ta je spet debelejši in na straneh kar mrgoli rumenih zvezdic, ki označujejo predvideno četrtletje, ko naj bi novosti dosegle police trgovin. Med večjimi maketami v merilu 1 : 32 se nam obeta maketa britanskega lovca havvker hunter FGA 9/F.58 (04703), ki ga bo Upodobitve prototipov z risalnih desk nem¬ ške "Luftwaffe 1946" postajajo tržno uspešne, zato se vrsti epoksidnih maket iz leta v leto pridružuje vedno več klasičnih plastičnih ma¬ ket. Revell bo v letu 1998 ponudil v merilu 1 : 72 messerschmitt P 1 101 (04377) v izveden¬ ki nočnega lovca, strateški bombnik z delta kri¬ lom arado Ar E 555 (04367), izvedenko Me 262 z imenom P 1099 "heavy armour" (04359) in štirimotorni arado Ar 234C z letečo bombo Ar E 381 julia (04373). V poljskih delavnicah bodo očitno nastajali novi kalupi za izvrstno serijo klasičnih lovcev iz druge svetovne vojne, saj se nam obeta izvedenka focke vvulfa Fw 190 F-8/A-8 z letečo bombo BV 246 (04135), nemški dvosedežni nočni lovec Me Revell: ameriška letalonosilka zadnje generacije U.S.S. John C. Stennis CVN 74 (1 : 720) ' Revelf: tank jagdtiger (Henschel) Sd.Kfz 186 (1 : 35) Revell: Consolidated PBY-5 catalina (1 : 48) mogoče zgraditi tudi v švicarski izvedenki s pestro oborožitvijo. Britanska izvedenka pana- vie tornada GR Mk 1 (04705) bo verjetno iz¬ peljanka lanske novosti - nemškega tornada IDS (04700). Matchboxova maketa britan¬ skega izvidniškega letala westland lysander Mkl/lll pa bo doživela ponatis (04710). Med maketami v merilu 1 : 144 najdemo naslednja letala: F/A-18D wild weasel (04024), lock- heed F-16C (04023), AV-8B harrier II (04025), panavia tornado F.3 ADV (04026) in IA1 kfir C-7 (04022). Novost bo tudi vojaška izvedenka junkersa G 38 (04021). Revell: mclaren mercedes MP4/12 (1 : 24) Revell: raketa A4 oziroma V-2 (1 : 35) maj-junij 1998 TTRlfo 2 REPORTAŽA 262 B-la/U-1 (04136), britanski hawker hur- ricane Mk IIC (041 38) in ameriški N.A. P-51 B mustang (04137). Se bo v škatli z dornierjem Do-217K-l (04371) skrivala Italerijeva make¬ ta z novimi oznakami? Med maketami sodob¬ nih bojnih letal bomo lahko segli po popolno¬ ma novi upodobitvi panavie tornada IDS v merilu 1 : 72 (04361) in dvosedežnika star- fighter TF-104 (04378). Italerijeve kalupe bo¬ mo verjetno ugledali kot A-10A thunderbolt II Revell: evropska raketa ariane V (1 : 96) Heller: trijambornica La Belle Poule (1 : 200) Italeri: suhoj Su-25 frogfoot (1 : 72) Italeri: ameriški kolesni oklepnik M-8 grev- hound (1 : 35) Airfix: english electric lightning v izvedenki F-2/F-6 (1 : 48) Heller: mirage F1 CT (1 : 72) Heller: Concorde (1 : 125) Eduard: hawker tempest Mk. II iz francoske enote Normandie-Niemen (1 : 48) Eduard: dvosedežni bombnik roland C.II (1 : 48) “ a mA 'M «k* m Eduard: iljušin 11-2 šturmovik (1 : 72) Heller: X-15 (1:130) ima maj-junij 1998 3 REPORTAŽA (04356) in F-84F thunderstreak (043/2), med¬ tem ko bo EF-111A raven (04357) verjetno kar Monogramova maketa. Sodelovanje Mo- nograma in Revella nam obeta še naslednje makete v merilu 1 : 48: Consolidated PBY-5 catalina (04507), douglas C-47A skytrain (04518) z oznakami letal "berlinskega zrač¬ nega mostu", T-6 texan (04516), ki obetajo ponatise starejših kalupov in povsem nove makete junkersa Ju-88 A-4 (04531), junkersa Ju-52/3m g4e (04519), messerschmitta Me 410 B-l (04533) in Bf-109 G-10 (04532). Maketa francoskega dassault rafala M (04517) bo edina novost med modernimi bojnimi letali v merilu 1 : 48. Štiri nove makete civilnih letal bodo na voljo v štirih različnih merilih, skupni imenovalec pa je njihova majhnost! Boeing 727 v merilu 1 : 280 (04225), boeing 737-200 v merilu 1 : 200 (04232), boeing 747-200 v merilu 1 : 390 (04210) in mcdonnell douglas DC-10 v merilu 1 : 320 (0421 1) so klasična ameriška potniška letala, ki so doslej manjkala v Revellovi ponud¬ bi. Italeri in Revell slovita po dobri ponudbi maket helikopterjev v različnih merilih. Letos Revell kot novost ponuja AH-64D longbov/ apache v merilu 1 : 144 (04031), beli UH-1 D v merilu 1 : 72 (04444), kamov Ka-50 hokum v merilu 1 : 48 (04445) in Bo-105 PAH KWS v merilu 1 : 32 (04442). Med maketami ladij bomo lahko segli po naslednjih novostih: ribiški ladji s severnih morij v merilu 1 : 142 (05204), nemškem ra¬ ketnem čolnu S-143 A "gepard" v merilu 1 : 144 (05005), britanski letalonosilki in vete¬ ranki spopada za Falklandsko otočje H.M.S. Invincible v merilu 1 : 700 (05020), ameri¬ škem raketnem rušilcu U.S.S. Spruance v merilu 1 : 700 (05007) in ameriški letalonosilki zadnje generacije U.S.Š. John C. Stennis CVN 74. Z dirkalnih stez prihajajo vzori za makete dirkalnikov ferrari F 31 OB (07214) in mclaren mercedes MP4/12 (07215) v merilu 1 : 24. Med maketami avtomobilov pa najdemo tudi BMW 320i schnitzer team STW'95 (07210), BMW compact "rieger tuning" (07314), BMW M roadster (07318), mercedes benz CLK GTR (07317), porsche 911 GT1 BPR (07217) in mercedes benz A 160 avantgarde (07319). V seriji upodobitev klasičnih nemških tovor¬ njakov v merilu 1 : 24 bomo še letos dočakali Kruppov titan SWL 80 (07559) in Oplov blitz S 3t (07503). Mercedes benz actros mega- space (07526), peterbilt 377 A-E (07527) in gasilski tovornjak GFLF simba 8x8 (07514) so upodobitve novih tovornjakov v merilu 1 : 24. V merilu 1 : 32 pa so pri Revellu ponudili tudi hitro sestavljive makete "Easykit". Kenworth T- 600 A (07611) in kenworth COE aerodyne (07610) sta tovornjaka, shelby cobra 427 (07104), lamborghini diablo (07103), ferrari F- 40 (07102) in lamborghini countach (07101) pa so hitro sestavljive makete športnih avtomo¬ bilov. Med maketami motornih koles se obeta¬ jo štiri novosti v merilu 1 : 9: cagiva V 594 (07912), ducati 996 superbike (07908), ka- wasaki ZX-7RR superbike (07906) in kawasa- ki ZX-7 RR (07909). Kot posebnosti med maketami vojaške tehnike v merilu 1 : 35, izstopajo maketa rake¬ te A4 oziroma V-2 (03031) in maketi oklepnih vlakov (03035 in 03034). Makete topa in tovornjaka bedford QL (03030) ter tanka jagdtiger (Henschel) Sd.Kfz 186 (03033) so edine upodobitve orožij iz druge svetovne vojne. Mnogo več pa je novosti med maketami sodobnih vozil in oklepnikov v merilu 1 : 35: oklepnika TPz-1 "Fuchs" (03018) in SpPz2 "Lucns" (03036), minopolagalec in raketomet MARS (03032) ter džip s tovornjakom M 34 (03029). Med malimi maketami oklepnikov v merilu 1 : 72 je kar nekaj novosti: tiger Ausf. E (03108), panther Ausf. G (03109), jagdpan- ther (03111) in challenger 1 (03110). No¬ vosti med dioramami z vojaštvom pa so nem¬ ški tank PzKpfvv ll/F z nemškimi topničarji (03158), britanski sherman firefly z avstral¬ sko pehoto (03160) in panther Ausf. D s padalci (03 1 59). Seznam maket vesoljskih raket nosilk bo Revell jeseni dopolnil z upodobitvijo najnovejše evropske rakete ariane V v merilu 1 : 96. Med simpatičnimi miniaturami bojnih ladij bomo poleg "sester" že znanih maket v merilu 1 : 1200, kot so nemški oklepnici Tirpitz (06816), Gneisenau (06817), ameriška oklepnica Newjersey (06813) in letalonosilka Hornet (06814), ugledali tudi japonsko letalonosilko Shinano (06810). V katalog pa se vračajo tudi plastične makete lokomotiv v razmerju HO. Vse tri novosti bodo nemške lokomotive: BR103 (02166), BR01 (02164) in BR18 505 (02167). Modernim začetniškim paketom konku¬ renčnih firm ob bok bo Revell izdal tri jubilejne izdaje. Ob maketi zračne ladje Hindenburg boste dobili štiri barve, čopič, lepilo in knjigo (05777). Rdečemu fokkerju Dr.l (05779) zna¬ nega nemškega asa iz prve svetovne vojne, barona von Richthofna, v merilu 1 : 28, bo pri¬ loženih pet barv, lepilo in čopič ter poster. Po¬ dobne vsebine bo tudi komplet z nemško šol¬ sko jadrnico Gorch Fock v merilu 1 : 253 (05776). Med vsemi naštetimi novostmi bo res malo ponatisov starih kalupov in nekaj že v letu 1997 napovedanih novosti. Marsikaterih ma¬ ket pa na straneh kataloga 1998/99 ne boste več našli, zato pohitite z nakupom. Italeri Novosti te dinamične italijanske firme vsako leto naznani zloženka, in letos jih je kar 49. Med maketami letal si obetamo britanskega lovca spitfire Mk.lX (094), prvo izvedenko ameriškega P-51 mustang I "razorback" (090), F-100 super sabre (098), dvosedežni eurofighter (099), dvosed rafale B (092), že za lani napovedani najnovejši verziji F/A-18E (083) in dvosedežnika F/A-l 8F super hornet (093), OA-10A "warthog" (097), messer- schmitt Me-210 Al (077), suhoj Su-25 frog- foot ter mig-27 (075). Med ponatisi starih kalupov v omejeni seriji pa boste lahko segli po caproniju Ca.311 (113), EB-66 destroyerju (199), minopolagalcu junkersJu-52 ( 126) ter transporterju C-l 19 flying boxcar (146). Med helikopterji najdemo (JH-1N twin huey (088), AS-532 cougar (096), OH-13S sioux (085) in AH-l/AB-47 (095). Pri maketah v merilu 1 : 48 je nekaj manj novosti. Helikopterju UH-1 D (849) se pridružujeta maketi novega ameri¬ škega lovca F-22 raptor (850), F-5 freedom fighter (802) in focke wulf FW-190 D9 (856). V merilu 1 : 35 pri Italeriju pripravljajo sodobni nemški tank leopard 2A5 KWS (365), ameriški kolesni oklepnik M-8 grey- hound (364), nemški polgoseničar scherer wehrmachtsschlepper gerat 71 (360) in njego¬ vo oklepljeno izvedenko z raketometom pany- ervverfer 42 (356), bergetiger SdKfz 185 (362), gosenično transportno vozilo raupen- schlepper ost s topom PAK-40 (361), lovec tankov panzerjager I s topom 47 mm (358), sovjetski tank T-26 in tovornjak ZIS-5 (297) ter protiletalski top s podvozjem flak 43 (363). Med starimi znanci v novi embalaži pa bomo letos ugledali britansko tankovsko posadko z afriških bojišč (308), ameriško osebje trans¬ portnih tovornjakov iz druge svetovne vojne (325), lovec tankov jagdpanzer 38t hetzer (209), ameriško havbico Ml-A2 155mm (232), dodge s topom (245) in Shermanovo izvedenko M-32 za reševanje in popravilo tankov (203). Ljubitelji maket tovornjakov se bodo raz¬ veselili petih novosti. To so: MAN F-2000 (714), scania 144 topline (712), renault super magnum (716), mercedes actros (715) in gasilski tovornjak magirus iveco s triosno ci¬ sterno (71 3). V merilu 1 : 24 bo na voljo le nov porsche 91 1 serije 1997 (684). Trg očitno ni naklonjen ladijskim maketam, zato bo Italeri ponudil le maketo ameriške letalonosilke U.S.S. Truman (CV-75) v merilu 1 : 720. Štirje kompleti figur v merilu 1 : 72 prinaša¬ jo severnoameriško konjenico (6013) in juž¬ njaške sile iz leta 1863 (6014), francoske dra¬ gonce (6015) ter osebje generalštaba Napoleonove armade iz leta 1815 (6016). Airfix Britanska firma Airfix je prav tako obnovila podobo izdelkov iz šestdesetih let. Med štiri¬ desetimi novostmi bosta le dve popolnoma novi maketi britanskih lovcev english electric lightning v izvedenki F-2/F-6 (09178) in F-l/F- 1A/F-2/F-3 (09179). Zanimiva novost je Hum- brolov registrator z navodili za mešanje barv, imenovan Humbrol Super Enamel Colour Svstem Binder, ki ga dopolnjuje komplet pločevink z dozirno injekcijo. Tudi Humbrol bo letos ponudil paleto akrilnih barv. Heller Hellerjeva zloženka z novostmi, ki naj bi evropski maketarski trg dosegle že v februarju, predstavlja deset maket. Na straneh kataloga a najdemo še pet dodatnih novosti. Po uspe- u filmskega spektakla Titanic je tu maketa raziskovalne ladje "Le Suroit" (80615) v me¬ rilu 1 : 200. V enakem merilu je izdelana tudi trijambornica La Belle Poule (80838). Ponovno je na voljo tudi nemška križarka Prinz Eugen v merilu 1 : 400 (81083) in francoska sodobna fregata Surcouf (61013). V merilu 1 : 8 bo Heller ponudil motocikel yamaha TY 125 (80902). Maketa fran¬ coskega tanka hotchkiss H 35 bo v merilu 1 : 35 na voljo v nemških barvah kot PzKpfw 35- H (81 132), ki je znan tudi z jugoslovanskega bojišča v drugi svetovni vojni. Gasilska izve¬ denka kamiona GMC (81119) pa razen oznak verjetno ne prinaša nič novega. Spet bo na voljo maketa švedskega lovca JA 37 jagdviagen v merilu 1 : 72 (80309), neko¬ liko "preoblečena" bosta novi mirage F1 CT (80316) in francoska izvedenka crusaderja F- 8P (80326). Resnična novost bo leteča cister¬ na canadair CL 415 (80370), pri kateri so tur¬ bopropelerski motorji zamenjali klasične zvez¬ daste motorje izvedenke CL 215. Med civilni¬ mi letali se z novimi oznakami obetata Con¬ corde v merilu 1:125 (80445) in boeing 747 (80459). Znova bodo pripravili tudi maketo junkersa Ju-52 v merilu 1 : 72 (80380). Med helikopterji bomo lahko segli po cougarju AS 535 U2 v merilu 1 : 72 (80366) in sea kingu (60334), ki verjetno skriva kar Airfixov kalup. Med ponatise sodi tudi maketa X-15 (80202) v merilu 1 : 130. Tudi Heller je pohitel z modno paleto akrilnih barv. Njihov katalog remore tudi zgibanko s primerjalno tabelo arv različni proizvajalcev. Za makete Airfixa, Hellerja in Italerija naj bi na našem trgu poskrbel Metronic Komet iz Trbovelj. Eduard Češka firma Eduard, ki je v svetu plastičnih maket zaslovela s fotojedkanimi kovinskimi deli, je lani izdala svoje prve klasične pla- maj-junij 1998 TTMjio 4 REPORTAŽA stične makete. Njihove novosti so na voljo v dveh oblikah. "Profi pack" obeta fotojedkane kovinske dele, epoksidne dodatke in večje število nalepk, medtem ko običajna inačica prinaša le plastične sestavne dele. Pravkar sta v merilu 1 : 48 izšli maketi ameriškega raket¬ nega letala X-l, ki je prvo prebilo zvočni zid. V merilu 1 : 48 se obetata dve maketi sovjet¬ skega lovca jak-3. Pod kataloško številko 8029 bo na voljo havvker tempest iz francoske enote Normandie-Niemen, maketa "profi pack" pa bo na voljo pod številko 8028. Nova bo tudi zgodnja inačica tempesta v iz¬ vedbi "profi pack" (8025). Izbor maket letal iz druge svetovne vojne v merilu 1 : 48 zaklju¬ čuje ameriški lovec curtiss P-40N warhawk v izvedbi "profi pack" (8036). Serijo lovcev iz prve svetovne vojne bodo letos dopolnili kar trije lovci nieuport Ni-17 "Vieux Charles" (8023), Ni-17 z oznakami angleškega letalskega korpusa (8024) in Ni- 17 z oznakami ameriške eskadrilje La Fayette (8033) "profi pack", hanriot HD.1/HD.2 "profi pack" z italijanskimi oznakami (8034), hanriot HD.l z belgijskimi oznakami (8018) in izvedenka na plovcih hanriot HD.2 "profi ack" s francoskimi oznakami (8039). Novost osta tudi nemški dvosedežni bombnik roland C,II (8040) in trokrilna izvedenka albatros Dr.l "profi pack" (8037). Iljušin ll-2 šturmovik v merilu 1 : 72 bo prav tako na voljo v običajni (7010) in "profi pack" izvedbi (701 1). Ponatisnili pa so tudi maketi vodnih letal sopv/ith schneiaer (7001) in sop- wifh baby (7002). V zanimivi, a za sestavljanje malce težavni zbirki "Strip down" je pravkar izšla maketa nemškega lovca fokker D.VIII (7007), v drugi polovici leta pa se lahko nadejamo še piperja L-4 (7009). Maketa je sestavljenja iz fotojed- kanih delov, ki jih večinoma ne lepimo, temveč le zgibamo. Maketa je natančen in poučen prikaz konstrukcije letala, saj razgalja rebra¬ sto strukturo trupa in kril. Med fotojedkanimi deli v merilih 1 : 72, 1 : 48, 1 : 32 in 1 : 35 pa lahko pričakujete ko¬ vinske dodatke za vse nove in kakovostne ma¬ kete. Proizvajalci, kakršna sta Tamiya in Ha- segavva, Eduardove strokovnjake zalagata že s testnimi odtisi novih maket. Za nakup njiho¬ vega kataloga se lahko obrnete na Združenje graditeljev plastičnih maket (pri M. Maruško), Tržaška 48, 1000 Ljubljana. 16 . Memorial Stojana Krajnca Novo mesto, 14. 2. 1998 MARJAN KLENOVŠEK Kot vsako leto so tudi letos prizadevni organizatorji iz Aerokluba Novo mesto pripravili prvo modelarsko tekmovanje sezone s prosto letečimi modeli. Člani so tekmovali v kategorijah F-l-A in F-l-B, mladinci do 1 8 let pa v kategoriji F-l-A. S tem tekmovanjem se je tudi začel ciklus tekmovanj za državno prvenstvo kate¬ gorij F-l-A, B in C. zmagovalci v članski konkurenci dosegli največje možno število točk, pa tudi naj¬ boljšemu mladincu ni veliko manjkalo do "polnega" rezultata. Kot zanimivost naj omenim še to, da je bil prvič doslej zma¬ govalec v kategoriji F-l-B znan šele po dodatnem 8. letu. Tekmovanje je bilo odprtega tipa. Poleg modelarjev iz Litije, Murske Sobo¬ V tej kategoriji je tekmovalo tudi 12 tekmovalcev, mlajših od 1 8 let, najboljši pa so dosegli naslednje rezultate: 1. Bojan Gjerek AK M. Sobota 1241 2. Sašo Sinic AK M, Sobota 1154 3. Matej Nardin KMT Šempeter 1150 4. Boštjan Bagari AK M. Sobota 1093 Kot običajno je bila udeležba v katego¬ riji F-l-B (gumenjaki) skromna. Nastopilo Tekmovanje je bilo v soboto 12. febru¬ arja 1 998 na letališču v Prečni pri No¬ vem mestu, začelo pa se je zjutraj ob 9.30. Vreme je bilo prijetno toplo, skoraj spomladansko. Pihal je blag veter, ki pa se je v zadnjem turnusu močno okrepil. Na srečo pa je to vplivalo le na rezultate, dosežene v finalnih letih. Da ne bi izgub¬ ljali modelov, so se tekmovalci odločali za kratke nastavitve časovnih mehaniz¬ mov. Termični stebri so bili ozki in nesta¬ bilni in razmeroma težko je bilo izbrati pravi trenutek za štart modela. Kljub temu so bili rezultati najboljših odlični, saj so te, Kranja, Vrhnike, Lesc, Ptuja, Šempetra pri Novi Gorici, Celja in Novega mesta, so se ga udeležili tudi gostje iz sosednje Plrvaške, člani MK Zaprešič, AK Sisak in AK Karlovac. V kategoriji F-l-A (jadralni modeli A-2) je tekmovalo kar 32 tekmovalcev, naj¬ boljši pa so bili: 1. Brane Rozman AK Litija 1290+157 2. Jože Titan AK M.Sobota 1290 + 98 3. Dario Jermol MK Zaprešič 1280 4. Daniel Terlep AK Novo mesto 1278 je šest tekmovalcev, uvrstili pa so se takole: 1. DamjanŽulič AK N. mesto 1290+145 2. ^Aarjan Klenovšek AK Celje 1290 + 67 3. Željko Marinovič AK Sisak 1150 4. Tomaž Hribar AK Celje 1129 Po končanem tekmovanju je organiza¬ tor za udeležence in sodnike pripravil kosilo v letališki restavraciji. Najboljši tek¬ movalci so prejeli zaslužene pokale in priznanja, vse tekmovalce pa so novo¬ meški organizatorji povabili, naj se ude¬ ležijo tudi naslednjih tekmovanj v Novem mestu. iTTEIio maj-junij 1998 5 PRILOGA Titanik SAŠO AVSEC Danes bi najbrž težko našli koga, ki bi, če bi mu omenili Titanik, debelo zevnil in vprašal: "Kaj pa je to?". Tega niso krive le veličastne dimenzije ladje in njena žalostna usoda, ampak tudi vrsta filmov, ki se sem ter tja poja¬ vijo na filmskih platnih in nam ladjo za kratek čas dvignejo iz globin severnega morja. Po 1. septembru 1985, ko so se do ladijskih razbitin prvič prikradli tudi batiskafi (globinske pod¬ mornice] in z ladje prinesli nekaj ostankov, se o Titaniku pletejo nove zgodbe. Nekateri znanstveniki se ukvarjajo z restavriranjem predmetov, ki so 75 let počivali na morskem dnu. Drugi preučujejo okoliščine nesreče in dejstvo, da je ladja tako hitro potonila, čeprav so njeni konstruktorji zagotavljali, da bi tudi ob težki poškodbi zdržala na površini vsaj tri dni. Nemalo pa je tudi takih, ki si z najdenimi predmeti kujejo velike dobičke. Zgodovina Titanik so zgradili v času, ko je imela Ame¬ rika na široko odprta vrata za priseljence iz Evrope. Velika in prazna prostranstva na novi celini so čakala in vabila ljudi od vsepovsod, da jih poselijo in obdelajo. Amerika je bila idealen dom za pridne, podjetne in pogumne, pa tudi varno zatočišče za pridaniče, pod¬ jarmljene in izgubljene. Obojih je bilo v Evro¬ pi nešteto. Stara celina je v začetku stoletja po¬ kala po šivih: številnim nasprotjem med kapi¬ talisti in delavci ter sporom med državami se je pridružila še vrsta slabih letin, ki je udarila tudi po kmetih. Številni so edino možnost za svojo prihodnost videli v smeri proti zahodu, kjer je (menda) kruh rastel kot regratove lučke. Tega silnega toka ljudi so bili nedvomno najbolj veseli ladjarji, saj jim je prinašal ne- slutene zaslužke. Vsako leto so čez ocean pre¬ peljali milijon potnikov, zato se jim je gladina Atlantika upravičeno svetlikala kot pozlačena, kot bi po njej plaval droban zlati prah. Neka¬ teri mogotci so se združili in ustanovili velike in močne ladijske družbe. Največje med njimi so imele toliko denarja, da so lahko naročile gradnjo orjaških ladij, celo večjih od velikih bojnih križark. Takšna je bila družba White Star Line, ki je postopoma postala vodilna in najbolj razvpi¬ ta. Svoji floti je nameravala dodati tri nove luk¬ suzne ladje, ki bi zadovoljevale potrebe naj¬ bolj razvajenih in petičnih gostov. Za svoje transatlantske prevoze je v irski ladjedelnici Harland & Wolff iz Belfasta naročila tri nove ladje. Vse tri sestrske ladje so izdelali po istih načrtih, ki so se neznatno razlikovali. Ladje so imenovali Olympic, Titanic in Gigantic. Prvo, Olympic, so splavili oktobra 1910, dobrega pol leta zatem, 31. maja 1 91 1, pa so v morje potisnili še Titanic. Čeprav je Olympic vozil vse do druge sve¬ tovne vojne, je kmalu potonil v pozabo. Tita¬ nik, ki je v nasprotju z njim potonil kar takoj, pa je ostal živ do danes. Olympic je dolga leta uspešno služil svojim lastnikom, Titanik pa je povzročil propad ene največjih ladijskih družb. Pa še to: marljivega, ubogljivega in ko¬ ristnega Olympica so brez milosti razrezali in Titanik je zaradi veličastnih dimenzij, skladnih linij in elegance tarča številnih maketarjev in mode¬ larjev. Nekateri maketo izdelajo iz lesa ali plastike (na sliki), mi pa jo bomo naredili iz papirja. Titanik je bil resda hiter, zato pa zelo neokreten. V pristanišču so ga morali voditi vlačilci (remor- kerji), na odprtem morju pa je le počasi zavijal. Ko se je 400 m pred njim pojavila ledena gora, se ji pri hitrosti 21 vozlov ni mogel več izogniti. Za ustavljanje je namreč rabil kar 1500 m dolgo pot. prodali za staro železo, ubogi Titanik pa da¬ nes poveličujejo in jedikujejo nad njegovo uso¬ do. Nekateri ga celo želijo dvigniti in njegove ostanke prodajati kot relikvije. Svet je bil v tistih letih na vrhuncu industrij¬ ske revolucije, človekova vsemoč je vzbujala optimizem in nihče ni hotel priznavati njenih meja. Titani Titani so po grški mitologiji bogovi velikani, sinovi in hčere Urana in Gee, ki so se uprli očetu Uranu in začeli vladati svetu. Eden od njih, Kronos, je prevzel vrhovno oblast. A zgodba se je ponovila in kmalu je njegov sin Zeus s svojimi brati premagal titane in jih osra¬ močene vrgel v Tartar, globoko in mračno brezno pod Hadom. Zgodba s titani se je tako končala, miru pa kljub temu ni bilo. Prometej, ki je bil eden od potomcev tega rodu, je bil tako nesramen, da je bogu Zeusu ukradel ogenj in ga prinesel človeku. Naprej vemo. Človek ognja dolgo ni znal uporabiti za gi¬ banje, vse do leta 1765, ko je James Watt z njim prižgal kotel prvega parnega stroja, ki je stoletje in pol za tem poganjal tudi Titanik. Tako je že ime ladje nakazovalo njeno usodo. Iz grške mitologije izhajata dva zanimiva izraza: titanomahija pomeni boj med Zeusom in titani, titanizem pa je upor proti bogovom. In kadar se malijDogovi uprejo velikim, lahko izid kar slutimo. Čeprav si je eden od lastnikov ladje to ime izmislil zato, da bi poudaril njeno veličino, moč in orjaške dimenzije, je z njim bolj zadel tisti drugi del legende: njen večni počitek v hladnem Tartarju. Tudi giganti, po katerih je dobila ime Titani- kova sestrska ladja Gigantic, so bili orjaški po¬ tomci, ki so se rodili iz krvi boga Urana. Uprli so se Olimpu in tudi oni so pristali v Tartarju. Morda so zaradi slabih izkušenj s Titanikovo maj-junij 1998 TDIClio 6 PRILOGA usodo Gigantika takoj preimenovali v Britan- nic. Ta ladja je nato v I. svet. vojni prevažala ranjence. Vse dotlej, ko se je 21. novembra 1916 (namesto v ledeno goro) zaletela v škodoželjno podvodno mino. Zgradba ladje Titanik je bil za tiste čase orjaška ladja. Dolg je bil 270 metrov in širok 28 m. Tehtal je 46.300 ton, v vodo pa se je ugreznil 10,5 m globoko. Od gredlja do vrha dimnikov je meril skoraj toliko, kot ljubljanski Nebo¬ tičnik. 29 parnih kotlov je s paro napajalo tri par¬ ne stroje in vrsto parnih turbin, ki so vrtele elek¬ trične generatorje. Vsak parni stroj je poganjal enega od treh orjaških vijakov, ki so imeli v premeru več kot 6 metrov. Ladjo so zgradili irski delavci v doku ladjedelnice Harland & Wolff v Belfastu. Tik pred splavitvijo so se s ponosom postavili pod trojico pro¬ pelerjev in se sami pri sebi namuznili: "A, fantje - kaj delamo, kadar smo dobre volje!" Bogataše so na ladjo privabili s primernim razkošjem. Titanik je bil prva ladja z baze¬ nom, imel pa je tudi turško savno, igrišče za skvoš, telovadnico, številne promenade (spre¬ hajališča) in pokrite steklene vrtove s palmami. Prvorazredniki so imeli ob sobi kopalnico, razkošno jedilnico, kavarno in poseben salon, kjer so se lahko ob konjaku in viskiju zastrup¬ ljali s cigarami. Na najvišjem krovu so bili nameščeni reševalni čolni. Ker je Titanik ve¬ ljal za nepotopljivega, jih je imel žal le za dobro polovico potnikov. Toliko so jih zahtevali tedanji angleški mornariški predpisi. Ob čolnih so se sprehajali bolj petični potniki. Krmna paluba je bila sprehajališče tretjega razreda. Nič čudnega. Proti njej je namreč ve¬ ter v trenutku nagajivosti potisnil gost črn dim iz dimnikov. Na palubi stoji komandni most, ki častnikom pomaga pri pristajanju. Na zgornjem krovu je bil prostor za brez¬ skrbne bogataše, ki so potovali v I. razredu, v kabinah III. razreda, ki so bile v sredini ladij¬ skega trupa, pa se je gnetla množica iskalcev nove zaposlitve. Takšna razporeditev ni presenetljiva. Klan novih milijonarjev se je ob ustreznem razkošju in ugodju prav rad prevažal z ene na drugo stran Atlantika, preostali prostor v podpalubju, kamor gospodo zelo težko spraviš, pa so gra¬ ditelji hoteli čimbolje izkoristiti. S čim manjšo količino premoga je tako treba zaslužiti čim več denarja. Tedanje težnje v ladjedelništvu ta¬ ko niso šle le v povečanje hitrosti, ampak tudi v to, da prepeljejo čim več potnikov. Tisti spodaj sicer manj plačajo, jih je pa veliko več ... Najbolj bogati so imeli zasebno promenado - med sprehodi in klepeti se pač ni prijetno sre¬ čevati z revščino. 1 tovorno dvigalo 2 premčna paluba 3 Košara za opazovalca 4 kabine tretjega razreda 5 sprednji paluba (krov C) 6 krilo poveljniškega mostu 7 poveljniški most 8 kabina s krmilom 9 prostor za tovor 10 prostor za prtljago I. razreda 11 poštni urad 12 prostor za pošto 13 kabine I. razreda 14 kabine častnikov 31 batni parni stroji 32 parna turbina 33 zadnje stopničke I. razreda 34 pariška kavarna 35 salon I. razreda 36 veranda in rastlinjak s palmami 37 restavracija 'a la carte' 38 bolniška soba 39 jedilnica II. razreda 40 promenada II. razreda 41 stopnišče II. razreda 42 kabine II. razreda 43 zadnja paluba (krov C) 44 prostor za potnike lil. razreda 45 krmna paluba 46 manevrirni most 47 krov D 48 krov E 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 bazen turška kopel promenada I. razreda (krov A) stopnišče I. razreda telovadnica promenada pred salonom sprejemnica jedilnica I. razreda jedilnica III. razreda kuhinja lil. razreda loža I. razreda sončna paluba kotlovnica zaloga premoga odprta promenada I. razreda (krov A) kuhinja I. in II. razreda Tim maj-junij 1998 7 PRILOGA Titanik v pristanišču, preden so ga založili s premogom in drugo opremo. Njegova vodna črta je še visoko nad gladino. Za 700 potnikov tretjega razreda so gra¬ ditelji ladje poskrbeli drugače. Na voljo so jim dali en klavir in dve kopalni kadi. Medtem ko so se bogataši lahko zabavali celo noč, so v tretjem razredu ob 22. uri ugasnili luči. Mize so bile tudi v tretjem razredu pogrnje¬ ne s prti, pa tudi sicer je bila hrana na ladji menda še kar dobra. Ni čudno, saj so imeli v shrambi kar 35.000 svežih jajc, 40 ton krom¬ pirja, 2500 steklenic dobrega vina, 15.000 steklenic piva, 8000 cigar in 95 zavojčkov opija. Verjetno so bile na voljo tudi kakšne za¬ čimbe, a teh zgodovinski viri ne omenjajo. "RMS Titanic" (Royal Mail Ship) je sicer plul pod britansko zastavo, pripadal pa je ame¬ riškemu koncernu. Usodna plovba 14. aprila 1912, 20 minut pred polnočjo, je iz opazovalne košare prišla neprijetna novi¬ ca: "Ledena gora naravnost pred nami!". De¬ žurni oficir je izvedel sunkovit manever: ukazal je obrniti smer motorjev in ostro zaviti na levo. Kdove, ali ga ni ravno s tem močno polomil. Pri počasni vožnji namreč krmilo skoraj nima vpliva in ladja se je počasi, a vztrajno pri¬ bliževala ledeni gori, ki je bila dobrih 400 me¬ trov pred njo. Ker velike ladje zelo počasi po¬ spešujejo, je tudi njihovo zaviranje enako po¬ časno. Titanik bi se pri tej hitrosti lahko ustavil šele po 1500 metrih. Ker je gostota ledu za 1 0 % manjša od go¬ stote vode, sega večji del ledene gore pod gla¬ dino. Stena ledene gore je vedno nekoliko po- Strokovnjaki so dolgo mislili, da je ledena gora ladijski trebuh razparala z 90-metrsko zarezo. V resnici je naredila 6 manjših zarez s skupno površino komaj 1,2 kvadratnega metra. ševna, zato je ob ladijski bok udarila kakih 6 metrov pod vodno črto. V zgornjih, luksuznih prostorih, so udarec čutili kot rahlo podrhta¬ vanje. Pri tem so zatrepetala stekla lestencev in zažvenketala je posoda. Očividci so kasneje opisali, da se jim je zazdelo, kot bi se skozi salon sprehodil nevidni angel. V kuhinji so udarec čutili močneje. Kuharju so ob tresenju s pladnjev popadale žemljice. Globoko spodaj v strojnici so zaslišali oglušujoče pokanje in skozi ladijsko steno je vdrla razpenjena zele¬ na voda. Kapitan Smith se je v spanju prebudil. Ta¬ koj, ko je izvedel za novico, se je posvetoval s konstruktorjem ladje, inženirjem Thomasom Andrevvsom. Ocenila sta škodo in pregledala načrt ladje. "Saj se menda ja ne more potopi¬ ti?" je vprašal kapitan, inženir pa se je v grozi sesedel na stol in odgovoril: "Največ uro in pol časa je še!" i™"” " Sije?Ccnr jjcrkStates, ggg TITANIC S1NKS FOUR HOURŠ AFTER mrTlKC ICF.RF.RG: 8S5 RES C UKU BY CARFATHIA. PROBABLY 1250 PERISH: ISilA Y SAFE. MRH. ASTOR MA YBE. NOTED NAMES MISS1NC Začetnik radijske telegrafije je bil italijanski inženir Gualielmo Marconi. V zadnji letih prej¬ šnjega stoletja je prenašal signale na krajše razdalje, leta 1901 pa že prek Atlantika. Do¬ tedanji telegraf je za prenos potreboval žico, radijski pa je postal primeren tudi za ladje. Telegrafist je bil pomemben član posadke. S slušalkami na ušesih je nenehno čepel v svoji sobici, sprejemal tuja sporočila in oddajal svoja. S prstom je pritiskal na tipkalo in tako oddajal krajše ali daljše električne impulze. Kombinacije teh impulzov je Samuel Morse že daljnega leta 183/ razvrstil v abecedo, ki je omogočala prenos kratkih sporočil in tudi daljših besedil. V nekaj dneh so bili vsi sve¬ tovni časopisi polni novic o grozoviti nesreči. Okrog polnoči je kapitan ukazal, naj se ženske in otroci vkrcajo v reševalne čolne. Pa¬ nike še ni bilo, saj so bili potniki prepričani, da se ladja ne more potopiti. Temperatura zunaj je padla pod ničlo in noč na čolnu se nikomur ni zdela prav prijetna. Posebno še v času, ko so pod nogami še vedno imeli 270-metrsko luksuzno železno gmoto. Malo po polnoči je kapitan radiotelegrafistu ukazal poklicati na pomoč. Ta je prislonil prst ob tipkovnico telegrafa in pričel oddajati zna¬ no zaporedje Morsejevih znakov, ki mornarje vedno stisne pri srcu: ti, ti, ti, taa, taa, taa, ti, ti, ti. Skoraj vsakdo, ki živi ob morju, dobro ve, da je to znak SOS, kratica za "Save Our Souls" - rešite naše duše. Žal je telegrafist v paniki oddal napačen položaj ladje - kar za 20 km. Na ladji je zavladala tišina, ki jo je kmalu prekinilo sikanje pare iz dimnikov. Pritisk v kot¬ lih je nenadoma postal prevelik, saj so se par¬ ni stroji ustavili in niso več požirali orjaškega parnega toka. Temu se je pridružilo praske¬ tanje signalnih raket, ki so jih izstrelili po kapitanovem ukazu. Globoko spodaj v pros¬ torih tretjega razreda tega niso videli. Tam jih je bolj presenetila voda, ki jim je zmočila noge. Ukaze v angleščini so razumeli le redki, saj je bilo na ladji veliko potnikov iz vzhodne in južne Evrope ter Skandinavije. Okoli ene ure so začeli spuščati reševalne čolne, ki jih je bilo na voljo le 20. To je za 4 več, kot so določali predpisi, a še vedno mno¬ go premalo. Na čolnih je bilo prostora za pri¬ bližno polovico potnikov. V najboljšem prime¬ ru bi nanje strpali nekaj čez 1000 ljudi, na krovu pa jih je bilo več kot 2200. Cim bolj je bila ladja nagnjena, tem večja je bila tudi želja potnikov, da bi jo čimprej zapustili. To je ob slabi svetlobi povzročilo pa¬ niko, zaradi katere so nekaj čolnov pri spuščanju uničili. Tisti zgoraj so z lahkoto našli Titanikov trup je bil razdeljen na 16 vodotes¬ nih prekatov, med njimi pa so se v primeru nes¬ reče samodejno spustila neprepustna vrata. Če bi se z vodo napolnili štirje od teh preka¬ tov, bi se ladja še vedno obdržala na vodi in dočakala pomoč. maj-junij 1998 TTE-Cio 8 PRILOGA pot do čolnov, oni spodaj pa so se prebijali skozi temo. Oboji so bili pred močno življenj¬ sko dilemo, katero od pomorskih gesel naj velja: "Najprej ženske in otroci" ali "Reši se, kdor se more". Gentlemanska in junaška zapu¬ stitev sveta ali darvinistični boj za preživetje. Kapitan Edward J. Smith je bil sicer izkušen mož, zato so mu to plovbo sploh zaupali. Imel je 62 let, od katerih je večino prebil na morju. Po tej vožnji se je nameraval upokojiti in ob mastni kapitanski pokojnini vnukom pripove¬ dovati o svojih pomorskih junaštvih. A v tistem trenutku je dobro vedel, kaj ga čaka. Pojavil se je na krovu in posadki povedal še zadnje besede: "Možje, svojo dolžnost ste opravili". Nato je še apokaliptično dodal: "Nov/ it's every man for himself", kar je pome¬ nilo, da povelja in mornariška hierarhija ne veljajo več, ampak da je vsak prepuščen svoji iznajdljivosti; kdor more, naj se reši. Nato se je zaprl v svojo kajuto in počakal na hladni objem morja. Glasbeniki so igrali do zadnjega trenutka in skrbeli za žur. Ta je bil popoln, vsaj za tiste, ki med potapljanjem znajo uživati ob poslušanju klasične glasbe. Ko se je premec ladje nagibal, so se s pod¬ stavkov odtrgali parni stroji, turbine in kotli. Z veliko hitrostjo so zdrveli vzdolž trupa in podi¬ rali vse pred sabo. Ladijski trup je bil zaradi nagiba vse bolj obremenjen in je naposled po¬ čil. Sprednji del ladje je bil pod vodo, v kabi¬ nah zadnjega dela pa je bilo še nekaj zraka, ki mu je omogočal lebdenje na površini. Nato ga je hudobni Atlantik kot črni sredinec po¬ stavil navpično in za trenutek zadržal nad svojo mirno gladino. V opomin in svarilo ga je za nekaj minut pokazal tistim potnikom, ki se jim je uspelo vkrcati na rešilne čolne, nato pa ga je slastno pogoltnil. S tem je dokazal, da je bil tudi on, Atlant, v grški mitologiji velikanski polbog, ki je na svojih ramenih nosil zemeljsko kroglo in z njo počel, kar se mu je pač zahote¬ lo ... Ker prekati niso segali do vrha ladje, se je voda čez vrh prekatov pretakala iz enega v drugega. Vsako sekundo je v ladjo vdrlo 7 ton vode, ki je obtežila premec in ga vlekla v glo¬ bino. Naposled se je ladja prelomila. Ledena gora je ladjo popraskala 6 m globoko po sprednjem delu trebuha. Dotik je bil tako silovit, da je kot za šalo prerezal 25 mm debele jeklene plošče, ki so obdajale ladjo. Trup Titanika je bil prekrit z jeklenimi plošča¬ mi, velikimi 3 x 9 m. Med seboj so bile spo¬ jene z velikimi jeklenimi kovicami. Tehniki ves čas ugibajo, kako da je voda vdirala s takšno hitrostjo, saj bi poškodovana ladja morala pluti vsaj tri dni. 1991 so iz drobcev razbitin ugotovili, da je jeklo v ploščah vsebovalo pre¬ več žvepla in je bilo prekrhko: ob trku se ni upognilo, ampak počilo kot steklenica. Nova spoznanja (iz leta 1996) krivijo slabe kovice: te so se ob udarcu pretrgale in druga za drugo popustile. Namesto majhne razpoke je imela voda na voljo zelo široko pot. Največji in najponosnejši tehnični dosežek svojega časa je z enim samim udarcem pokon¬ čala narava. Kot bi neuničljivi Superman, ki premaga vse in vsakogar, padel na bana¬ ninem olupku, si zlomil tilnik in v trenutku izdih- nil v Življenje v mrzlih vodah Atlantika, komaj nekaj stopinj toplejših od ledišča, je silno nez¬ dravo. Človek v nekaj urah dobi grozovito rev¬ mo, toda to skoraj nikogar na moti - zaradi podhladitve namreč le redki živijo dalj kot pol ure. Telo se trudi ohraniti svojih 37 stopinj in bi najraje ogrelo ves ocean. A ta je močnejši. Človekovemu organizmu, ki deluje kot majce¬ na peščica, se uspe boriti le kratek čas. Kdor se v nekaj minutah ne reši ledenega objema vode in ogrne z brisačo, je boj izgubil, pa naj bo še tako dober plavalec ... Od 2207 ljudi na krovu se jih je rešilo le 712; dve tretjini prvega razreda, polovica dru¬ gega razreda in četrtina tretjega razreda. Od 16 ladijskih kuharjev jih je 15 za vedno odlo¬ žilo kuhalnice. Brodolomce je naslednje jutro pobrala ladja Charpatia, ki je plula v bližini, in jih nato odložila v Nev/ Yorku. Nova tehnika brezžične radiotelegrafije, ki je drvečemu parniku prinesla skoraj ducat opo¬ zoril o ledenih gorah (a jih kapitan ni resno upošteval), je sporočilo o nesreči v trenutku prenesla tudi okoli sveta. Titanik je tako postal prvi medijski dogodek po tem, ko so radijski valovi skrčili svet v veliko svetovno vas. Časo¬ pisi, ki so vedno željni senzacij, so ob njegovi nesreči predstavili uporabnost radijske tehnike in iz Titanika naredil zgodbo stoletja. Po potopu Trki z ledenimi gorami v Titanikovih časih niso bili nobena redkost. Samo v letu 1903 se je vanje zaletelo 20 ladij in 12 jih je zaradi tega potonilo. Titanik je bil tako popolnoma v skladu s svojim časom. Kmalu po njegovi ka¬ tastrofi so pomorske velesile organizirale služ¬ bo za opazovanje ledenih gora, ki je začela sistematično zbirati podatke o gibanju plava¬ jočih ledenih gmot. Podatke je po radijskih va¬ lovih pošiljala vsem, ki so pluli v teh območjih. Svet je na široko opisoval usodo ladje. Teh¬ niki so se ukvarjali z vzroki za njeno potopitev. Psihologi so preučevali vedenje ljudi v paniki in v trenutkih, ko človek spozna, da se bo nekdo rešil, nekdo pa ne. Kako naj se takrat vede? Se obrne k sosedu in reče: "Umri ti, da se rešim jaz!" ali raje: "Bom pač umrl jaz, da se le rešiš til". Tudi pomorci in ladjarji so se zamislili nad tem, da tekma za vsako ceno pač pogosto nima smisla. Modri trak - simbol hitrosti in z njo prestiža, ki ga je dobila najhitrejša ladja - je včasih mnogo bolje imeti v možganih kot pa na ladijskem kljunu. Namesto simbola za hitrost naj bo, če že mora biti, raje simbol za modrost! A človek je v tekmi s seboj nenasiten. Potop Titanika, kot ga je 1912 narisal Willy Stower. To sliko so uporabili tudi na škatli Re- vellove plastične makete Titanika, ki jo lahko izdelate v merilu 1 : 570. In vedno hoče biti prvi in najhitrejši, najglas¬ nejši in najvplivnejši. Počitek v globinah? 73 let kasneje so ladjo po dolgem iskanju naposled le našli in se do nje prebili z globin¬ skimi podmornicami. Pri tem jim je veliko težav povzročalo sporočilo, ki ga je Titanik oddajal tik pred potopitvijo: pri merjenju položaja ladje so se namreč v paniki zmotili kar za 1 3 navtičnih milj. Ladja danes leži 3800 metrov globoko in tiste bakterije, ki jim je največja poslastica rjaveče železo, imajo tam pravo gostijo. V naslednji 100 letih ga bodo tako razžrle, da se bo ogrodje sesedlo samo vase. Zato se znanstvenikom, arheologom in lovcem maj-junij 1998 TT5£io 10 PRILOGA Trup Titanika se je med potapljanjem prelomil na tri dele. Sprednji del je pri padanju na dno oceana dosegel hitrost kakih 50 km/h, zadnji pa celo do 80 km/h. Deli trupa so pristali več sto metrov narazen, drugi drobni predmeti pa so se raztrosili po površini, ki ustreza središču Londona. na zaklade tako mudi. Če le prepričajo kake¬ ga sponzorja in staknejo kak denar, se spusti¬ jo k njemu in poberejo, kar pač najdejo. Do¬ slej so rešili nad 4000 raznih predmetov, na primer draguljev, pip, nogavic, ladijskih de¬ lov, kljuk, zvončkov, steklenic vina in piva ter celo šest nočnih posod. Njihovi motivi so zelo različni. Znanstveniki preučujejo vedenje kovin in drugih materialov pri nizkih temperaturah in visokem tlaku, ki v tej globini znaša 380 bar. Mornarica si od teh potopov obeta izkušnje za delo na velikih glo¬ binah; te bodo še kako koristne pri reševanju potopljenih jedrskih podmornic, ki razpadajo in grozijo z globalnim onesnaženjem morij. Svoj lonček pristavijo seveda tudi zgodovinar¬ ji, zbiralci umetnin, televizijci in filmarji. O ladji so posneli okrog 40 filmov, napi¬ sanih pa je čez 3000 knjig in nešteto časopis¬ nih člankov. Stara dama tako na nek način še vedno reže valove, danes pač predvsem kot simbol tehnoloških napak in svarilo pred kata¬ strofalnimi dogodki. Njeno ime pogosto upo¬ rabljamo kot prispodobo (metaforo) za velike nesreče ali neugodne izide kakih dogodkov, na primer v politiki, športu, pa tudi cveku v šoli bi mirno lahko rekli titanik. Zgodovinarji ocenjujejo, da se je v zadnjih 2000 letih potopilo okrog milijon ladij. To pomeni, da v povprečju na vsaka 2,5 km 2 leži ladijska razbitina. Z ladjami se je torej vsako leto v povprečju potopilo 600 mornarjev. Eden izmed novejših primerov katastrofe na morju je potop sodobnega švedskega trajekta Estonia pred nekaj leti. Z njim je v ledenih vodah Bal¬ tika usahnilo 900 življenj, le 137 potnikov pa je polomijo preživelo. Zato Titanika ne moremo jemati preveč tra¬ gično. Pomislimo raje na 40.000 žrtev, ki jih vsako leto zahtevajo ceste v Evropi ali na 5Č0 ljudi, ki nam jih vsako leto poberejo ceste v Sloveniji. Te v primerjavi s Titanikom mnogo premalo objokujemo. Nesreče so in bodo. Ravnajmo pa previdno in odgovorno, tudi če namesto orjaške ladje vozimo kolo ali rolerje. In še nekaj: najbolj nevaren je občutek po¬ polne varnosti! Maketa Maketa ladje je izdelana v merilu 1 : 430 in je dolga slabih 70 cm. Narejena je iz papirja, ki ima nekaj prednosti, pa tudi nekaj slabosti. Papir je cenen in zanimiv material, ki spretnim rokam ponudi obilo užitka. Seveda je laže se¬ stavljati maketo iz trdne plastike, ki je obliko¬ vana tako, da se sestavni deli natančno uje¬ majo in jih preprosto spojimo z nekaj kapljica¬ mi lepila. Papirnate makete zahtevajo kar nekaj potrpljenja ter mirne in natančne prste. Lahko jih barvamo z vodenimi barvicami ali tuši, posamezne dele pa lahko v primeru težav preprosto skopiramo in poskusimo znova. Ma¬ kete iz papirja se včasih zdijo preprosta igra¬ ča, pogosto pa to sploh ne drži. Resnici na lju¬ bo je maketa Titanika zelo zahtevna. Poleg spretnosti zahteva tudi obilico potrpljenja, natančnosti in previdnosti. Kdor jo bo sestavil čisto brez težav, se lahko vpraša, ali z njim ni kaj narobe. Seveda naj to nikogar ne prestraši - v najslabšem primeru, če potrpljenje ne bo zdržalo, papir zmečkamo in odvržemo v zabojnik za papirne odpadke. Tiste, ki jim bo maketa ladje uspela, vabi¬ mo, da nam v uredništvo Tima pošljejo foto¬ grafijo. Avtorjem najlepših slik bomo podelili lepe knjižne nagrade. Pri fotografiranju si iz¬ berite ustrezno ozadje: na primer modro froti- rasto brisačo, pred ladjo pa maketo ledene gore, ki čaka v zasedi. Orodje in pribor za delo Za izdelavo makete potrebujemo le nekaj preprostega orodja, ki ga navadno najdemo kar v predalniku pisalne mize: škarje, oster modelarski nožek, univerzalno lepilo (UHU aleskleber), bucike, dve ravnili in vodene bar¬ vice ali tuše. Večino razrezov opravimo s škar¬ jami, le pri manjših delih in za notranje izreze uporabimo nožek. Pri pregibanju dolgih ravnih robov uporabimo dve ravnili, krajše robove pa zapognemo s prsti in jih utrdimo z nohtom. Zal je papir v Timovi prilogi pretanek in pre¬ mehak, da bi ga lahko uporabili za gradnjo makete. Zaradi njene velikosti vseh delov ma¬ kete nismo mogli postaviti na eno stran pri¬ loge. V vsakem primeru bo zato treba napra¬ viti fotokopije vseh sestavnih delov. Najbolje bo, če najdemo kopirnico, kjer lahko kopirajo na debelejši papir, na primer šeleshamer (naj¬ bolj primerna debelina je 0,2 mm). Če to ne bo šlo, je treba papir okrepiti. Prilepimo ga na trši papir, najbolje na tanek šeleshamer ali liste iz starih koledarjev. Pri lepljenju je treba paziti, da je slika dobro in enakomerno prilep¬ ljena na podlogo; v nasprotnem primeru se bo med pregibanjem odlepila ali celo trgala. Papir prav tako ne sme biti predebel, saj ga v tem primeru težko upogibamo. Nekaj navodil Tistemu, ki se načrt v prilogi zdi ena sama zmešnjava, moramo žal kar pritrditi. Toliko se¬ stavnih delov je težko spraviti na tako majhno prilogo. Titanikovi konstruktorji so se očitno požvižgali na to, koliko težav bo orjaška ladja čez slabo stoletje povzročala maketarjem. In ker je velike stvari teže pomanjšati kot majhne, se je priloga kar dobro napolnila. Sicer pa vsi poznamo staro vprašanje: Kako spraviš slona v hladilnik? Težko! Fotokopije najprej nalepimo na papir, nato pa ga razrežemo na sestavne dele. Se¬ stavljamo po vrstnem redu, ki ga nakazujejo številke na posameznih elementih. Za lažje razumevanje je priložena sestavna risba, na kateri je vrisan celotni postopek. Pomen črt in opravil je narisan v legendi na risbi 1._ 1 - Črtkana črta pomeni prepogib navzdol. Najlaže in najbolj natančno prepognemo papir, če črto najprej narahlo zarežemo z nožem 2 - Črtkana črta s križci označuje prepogib navzgor. 3 - Polna črta označuje zunanji rob pred¬ meta, po katerem predmet izrežemo. S to črto so poleg zunanjih označeni tudi notranji izrezi ali črte, po katerih zarežemo med dvema ploskvama. 4 - Črtkana črta s piko označuje površine, na katere nalepimo druge sestavne dele. Z njo so označena mesta, kamor nalepimo npr. kabine, zračnike, dimnik. - Velike številke označujejo posamezne se¬ stavne dele, male pa (na nekaterih mestih) pomenijo številko dela, ki ga moramo prilepiti na označeno mesto. Sestavljanje Najprej izrežemo dno ladje (1, 1 a, 1 b, 1 c in 1 d). Iz teh delov izrežemo odprtine, ki nam bodo kasneje pomagale pri lepljenju palube. Ladijska boka (2, 2 a, 2 b in 3, ...) zapognemo po črtkanih črtah, tako da dobimo ravno ladijsko dno. Kot običajno pri papir¬ natih maketah, je tudi ta narejena samo do (rdeče) vodne linije, ki označuje globino ugre¬ za ladje. Na krmo ladje prilepimo oznako z njenim imenom (4), pod njo pa prilepimo krmi¬ lo (5 in 5 a). Rebra (6, 7, in 8) utrdijo in povežejo ladijska boka in ladji podelijo osnovno obliko. Na premčni palubi (9) najprej navpično navzgor zapognemo ograjice in izrežemo odprtino za jambor, okrog nje pa s spodnje strani prilepimo podpornik jambora (9 a). Nato palubo prilepimo na premec. Na njej so pokrov premčnega tovornega prostora (10), valobran (11 in 11 a), koluti za pripe- njalne vrvi (12) in premčni žerjav (13). Nato prilepimo palubo (14), na kateri sta pokrova tovornega prostora (15, 15 a, 16 in 16 a), podstavek dvigala (17 in 17 a) in dvigalo (18 in 18 a). Palubo zaključuje rebro (19). Krmno palubo (20) prilepimo na enak način kot premčno. Na njej stojijo nosilci dvigal (21 in 21 a), koluti za pritrdilne vrvi (22 in 22 a), pokrovi tovornega prostora (23 in 23 a), manevrirni most (24, 24 a, 24 b, 25 in 25 a), ter klopi (26); te razrežemo in dvakrat prepog¬ nemo. Rebro (27) zaključuje in utrjuje krmno palubo, obenem pa podpira zadnjo palubo (28). Na tej so nameščeni nosilci dvigal (29 in 29 a), dvigala (32 in 32 a) ter pokrovi tovor¬ nega prostora (30, 30 a, 31 in 31 a). Palubo podpira rebro (33). Na nosilno steno (34) vodijo stopnice (35). Po njih se lahko potniki povzpnejo na višjo palubo (36, 36 a in 36 b). Ta nosi zgornjo palubo (37), v kateri najprej izrežemo odprtino za krmni jambor in njegov riMito maj-junij 1998 11 PRILOGA podpornik (37 a). Tudi na tej palubi sta dve dvigali (39 in 39 a), ki stojita na nosilcih (38 in 38 a). Nato se lotimo komandnega mostu. Tega sestavlja pomožna paluba (40), ki stoji pred sprednjo steno mostu (41). Vmesna paluba (42) stoji pred nosilno steno (42 a). Ob bokih nalepimo stene (43 in 43 b ter 44 in 44 b). Ladja je tako pripravljena za postavitev glavne zgornje palube, ki jo zlepimo iz dveh delov (45 in 45 b). Na sprednjem delu zgornje pa¬ lube so vetrobranske stene (45 c in 45 d), stre¬ šici (45 e) in bočna stena komandnega mostu (45 f). Na zadnjem delu zgornje palube je kajuta (46, 46 a, 46 b in 46 c), ki jo pokriva streha (47). Zadnji dimnik stoji na sonči palubi (48, 48 a, 49, 49 a in 49 b). Na zgornji krmi sta še dve kabini. Prva stoji ločeno (50, 50 a, 50 b in 51), druga pa je zgrajena pod tretjim dimnikom (52 in 52 a). Pred njo je sončna paluba (53) z levo in desno ograjo (53 a in 53 b) ter stopličema (53, 54 in 54 a). Palube vežejo stopnice (55 in 55 a). Najvišja paluba (56 b) stoji na nosilnih stenah (56 in 56 a). Na njej je odprtina orjaškega zračnika (57) ter nekaj manjših objektov (57 a, 57 b, 57 c). Ob boku so na sprednji in zad¬ nji strani ladje nameščeni reševalni čolni (58). Te izrežemo, ukrivimo po črtah in v obliki pra¬ vokotnika prilepimo na svoje mesto. Tudi nam se z reševalnimi čolni ne splača pretirano ukvarjati - Titanik je menda nepotopljiv in jih ne bo potreboval. Na vrh ladje prile¬ pimo dimnike (59 do 62). Izdelamo jih tako, da jih uvijemo in prilepimo na vrhnjo in spodnjo ovalno ploščo (59 b in 59 c). Ti dve najprej okrepimo tako, da ju prepognemo po črtkani črti, zlepimo skupaj in šele nato izrežemo. Na sprednjo in zadnjo stran dimnika nalepimo lestve (59 a in 59 d). Jambora (63 in 64) štirikrat prepognemo in zlepimo, tako da nastaneta dve paličici. Vlepimo ju v odprtine na palubi. Manjkajo še zastavice. Na premcu stoji majh¬ na zastavica (65 in 65 a). Na prvem jamboru je zastava države (66 in 66 a), ki je lastnica morja, po katerem ladja pluje. V našem pri¬ meru je to ameriška zastava, saj je bil Titanik namenjen v New York. Na zadnjem jamboru je zastava ladijske družbe, ki je lastnica ladje. Titanik je naročila družba White Star, zato je na rdeči zastavici bela zvezda. Zastava na krmi (68 in 68 a) označuje državo, v kateri je ladja registrirana. Ker je bil Titanik angleška ladja, je na njem pomorska zastava angleške mornarice: osnova je rdeča, v pravokotniku pa je vrisana angleška zastava. Tako jambori kot dimniki ne bi zdržali sunkov, ki nastajajo med plovbo po valovitem Atlantiku, če jih ne bi oja- čevale močne jeklene vrvi. Pri gradnji jih seve¬ da nadomestimo s tankim črnim sukancem. Zelo koristna naprava, ki je navadno komaj opazna, je dolgovalovna radijska antena. Ta teče od prednjega do zadnjega jambora; prek nje je ladja v trenutku katastrofe oddala ra- diotelegrafski klic na pomoč. Tisti med vami, ki ste gledali filmski spektakel o Titaniku in ki ste najbolj romantični, boste na premec gotovo prilepili še dve majhni silhueti: obe bosta z razširjenimi rokami lovili veter, da ju ponese navzgor in naprej, v širni novi svet. Barvanje Maketa je tem lepša, čim natančneje jo po¬ barvamo. Tudi lepo in natančno izdelana ma¬ keta je brez prave vrednosti, če ni domiselno in natančno pobarvana. Ladjo najlaže pobar¬ vamo, še preden jo razrežemo. Pri barvanju z vodenimi barvicami pazimo, da čopič ni premoker. V tem primeru se papir ukrivi in zguba. Namesto vodenih barvic lahko uporabimo tudi flomastre ali suhe barvice. Ob dnu ladijskih bokov po vsej dolžini ladje teče rdeča vodna črta, ki je na pravi ladji označevala, do kod se sme ugrezniti. Ta črta izkušenim mornarjem omogoča, da že z bež¬ nim pogledom ugotovijo, koliko je ladja nalo¬ žena. Ladijska boka sta črna. Vsa okenca na ladji so modrikasta ali svetlosiva. Pobarvamo jih s tankim čopičem, ki ga le rahlo omočimo v razredčeno barvo. Vsi kovinski deli palube so beli in jih ni treba barvati. Ploskve, ki jih pokrivajo lesene deske, so na sliki šrafirane in jih pobarvamo s svetlo- rjavo. Takšna sta tudi jambora. Dimniki so še nekoliko svetlejši; pobarvamo jih z okrom. Njihove zgornje ploskve, skozi katere izhaja črn dim iz parnih kotlov, so temnosive ali črne. Pobarvamo jih nekoliko neenakomerno, s čimer pokažemo, da se dim iz njih vali brez pravila. Ob straneh komandne palube sta barvni luči, s katerima si kapitani drugih ladij ponoči pomagajo določiti smer in položaj ladje: na levi je rdeča svetilka, na desni pa zelena. Rešilni čolni so beli in jih ni treba bar¬ vati. TIMOVI OGLASI PRODAM motor picco 6,5 cm 3 za čolne FSR (vodno hlajenje, sklopka, resonančna cev, RV-igla) ter čoln za kategorijo FSR-V 7,5. Čoln je kompleten, z motorjem picco 7,5 cm 3 , reduktorjem, rezervoarjem, resonator¬ jem in RV-iglo. Potrebno je vgraditi samo napravo za vodenje. Cena po dogovoru. Janez Melanšek Šalek 23 a 3320 Velenje Tel.: (063) 865-053 (zvečer) KUPIM rabljen letalski model (Graupnerjev in 4-kanalno rabljeno RV-napravo). Aljoša Ošep Robanov kot 26 3335 Solčava PRODAM malo rabljeno 2-kanalno RV- napravo Delta star (oddajnik, sprejemnik, 2 servomehanizma in stikalo). Cena po dogovoru. Tel.: (064) 561-694 (zvečer) PRODAM regulator od 7-1 8 celic 45 A za 7.000 SIT, odlitek tekmovalnega čolna FSR-V 6,5 cm 3 za 5.000 SIT, odlitek trupa za ja¬ dralni model (RG 15) za 7.000 SIT, nerab¬ ljeno RV-napravo Futaba SC 16 z akumula¬ torji, polnilnikom in dvema servomehanizmo- ma S-l 48 za 31.000 SIT ter tri letalske motor¬ je Webra 1,8, 4,5 in 5 cm 3 . Boštjan Plečko Tel.: (041) 703-137 E-mail: pleko@siol.net PRODAM RV-napravo, vgrajeno v jadrnico burja s servomehanizmi in akumulatorji, hitri polnilnik do 5 A Robbe povver peak infinity (še v garanciji). Tel.: 140-94-86 (Blaž) PRODAM nov motorček OS 15 FP 2,5 cm 3 z dušilcem ter revije FMT, letnik 93, 94, 95, 96, 97, in Model Airplane, letnik 94, 95, 96, 97. Cena po dogovoru. Boštjan Zakrajšek Steletova 6/41 1000 Ljubljana Tel.: (061) 142-32-15 PRODAM dvokanalno RV-napravo Robbe Futaba attack - SR, 27 MHz z dvema ser- vomehanizmoma FP-S148 in sprejemnikom. Cena je 9000 SIT. Prodam še nedokončan trimaran dolžine 1340 mm, skupne širine 1020 mm in višine 2000 mm. Cena po dogovoru. Prodam 2 para nerabljenih platišč (0 80 x 40 mm), primernih za RV-avtomobile v me¬ rilu 1 : 8. Cena po dogovoru. Prodam tudi dvokanalno RV-napravo San- wa Saber, 40 MHz z dvema servomehaniz- moma SRM-102, sprejemnikom in 12 aku¬ mulatorji Ni-Cd kapacitete 750 mAh, vse skupaj za 12.500 SIT. Marko Kožuh Zminec 61 4220 Škofja Loka Tel.: (064) 621-489 (po 15. uri) PRODAM lepo ohranjen moped Tomos au- tomatic. Cena po dogovoru. Anže Jamnik Tel.: (064) 621-502 maj-junij 1998 TTHOio 12 MODELARSTVO TIMOVA NAGRADNA AKCIJA Objavljamo končne rezultate Timove nagradne akcije, s katero želimo razširiti krog bralcev Tima in pridobiti nove naročnike. Med šolami z največjim številom naročenih izvodov se letos pojavljajo skoraj iste kot lani, čeprav je tudi nekaj novih imen. Prizadevne poverjenike, ki imajo največ zaslug za uspešen potek akcije, seve¬ da tudi tokrat čakajo lepe nagarde. 1. O. š. Otočec, Otočec 4, 8222 Otočec, (g. Marjan Jenko) 68 2. O. š. Križe, C. Kokrškega odreda 16, 4294 Križe, (g. Janez Zazvonil) 65 3. O. š. Gustav Šilih, Vodnikova 3, 3320 Velenje, 48 4. O. š. Jurij Dalmatin, Šolska 1, 8270 Krško, (ga. Marta Zorko) 34 5. O. š. Bojan Ilich, Mladinska 13, 2000 Maribor, (g. Martin Knuplež) 26 6. O. š. Gor. Radgona, Prežihova 1,9250 Gor. Radgona, (ga. Jerica Zlatnik) 24 7. O. š. Korena, Zgornja Korena 32, 2242 Zgor. Korena, (g. Anton Djuran) 22 8. O. š. Drago Bajc, Vipavska 5, 5271 Vipava, (ga. Bojana Bole) 19 9. III. O. š., Vodnikova 4, 3000 Celje, (ga. Zvonka But) 1 8 10. O. š. Lava, Pucova 7, 3000 Celje, (g. Beno Karner) 1 8 1 1. O. š. Senovo, Trg XIV. divizije 3, 8281 Senovo, (g. Vinko Hostar) 17 12. O. š. Cerkno, Bevkova 26, 5282 Cerkno, (ga. Ksenja Miklavčič) 16 13. O. š. Dutovlje, Dutovlje 135, 6221 Dutovlje, (ga. Danila Kocjan) 16 14. O. š. Tišina, Tišina 4/6, 9251 Tišina, (ga. Valerija Trajber) 16 15. O. š. Ivana Skvarča, Cesta 9. avgusta 44, 1410 Zagorje, (ga. Alenka Ašič) 16 V nagradni sklad so letos svoje izdelke prispevali naslednji sponzorji: MIBO modeli iz Logatca, GM&M iz Grosuplja, Iskra ERO iz Kranja, Unihem iz Ljubljane, Mantua model iz Ljubljane, Gasilska oprema - Mladi tehnik iz Ljubljane, MACH Industries iz Loke pri Zidanem mostu in Prometej Art & Hobby iz Ljubljane. Petim najuspešnejšim poverjenikom bomo nagrade podelili na seji uredniškega odbora revije Tim, drugim pa jih bomo poslali po pošti. Najuspešnejšim se še enkrat zahvaljujemo za prizadevnost in čestitamo za lep dosežek v skupni akciji, vse pa znova vabimo k sodelovanju tudi v naslednjem šolskem letu. zvodov zvodov zvodov zvodov zvodov zvodov zvodov zvodov zvodov zvodov zvodov zvodov zvodov zvodov zvodov TIMOVI OGLASI PRODAM okoli 50 načrtov letal, več novih modelarskih motorjev od 0,7 do 3,5 cm 3 in vvanklov motor 4,9 cm 3 , nekaj starinskih diz¬ lov za modele vintage (oldtimerje), več elek- tromotorčkov in še 11 tujih knjig o letalih, modelarstvu in maketarstvu (tudi tanki, boj¬ ne ladje in topništvo) Tel.: (065) 21-536 Marjan Hvalič Rožna dolina, Partizanske tehnike 1 5000 Nova Gorica PRODAM 12-kanalno RV-napravo VVebra FMSI, 40 MHz. V kompletu je oddajnik, spre¬ jemnik, akumulatorji za napajanje, polnilnik, stikalo in servomehanizem. V komplet dodam še dva para kristalov. Cena je 300 DEM. Prodam še RV-napravo SSM contest, 16 kanalov, 35 MHz s pultom in rezervnim sprejemnikom za 250 DEM. Prodam več novih motorjev MDS z vodnim hlajenjem, vseh prostornin, za čolne kate¬ gorij FSR po zelo ugodnih cenah. Naprodaj so tudi odlitki tekmovalnih mode¬ lov FSR za vse prostornine ter novi in rab¬ ljeni modeli. Cena po dogovoru. Janez Vodončnik, Kersnikova 5 3320 Velenje Tel.: (063) 851-493 PRODAM dele za motor Novarossi pro 2000 6/E: glava motorja, ohišje, uplinjač, sprednji in zadnji kroglični ležaj, konus in kolut za sklopko. Zraven so vsa tesnila, deli so dobro ohranjeni, rabljeni nekaj ur, vse po polovičnih cenah. Prodam tudi akrobatskega zmaja aerobic 120 CX. Narejen je iz najlonske tkanine, opore iz steklenega laminata, ima dve držali z vrvico. Zmaj je kot nov. Cena 5000 SIT. Prodam še kompletni model avta Schu¬ macher (komande, servomotorji, celice, motor LRP-GT1, regulator, karoserija Opel calibra) in model avta poker VI, predelane¬ ga za cestne dirke (porsche 911, motor No¬ varossi, filter, koleno, resonančna cev, ko¬ mande, celice, štartni boks, baterija za vžig). Modela sta malo rabljena, 40 % ce¬ neje. Tomaž Križnar Tel.: (064) 422-866 Graupnerjev vitel ALEKSANDER SEKIRNIK Pred časom sem si želel izdelati vitel za vleko večjih in težjih modelov, ki jih elastika ni zmogla dvigniti na želeno viši¬ no. Izdelal sem si že načrte in v ta namen kupil nekaj materiala, ko sem od strugar¬ ja dobil predračun za predvidena dela. Hitro sem ugotovil, da me bo doma izde¬ lan vitel stal več denarja, kakor tisti, ki je bil tedaj na voljo v Graupnerjevem pro¬ gramu. Seveda sem takoj opustil vsako misel o samogradnji in se raje odločil za nakup že izdelanega. Gre za preprost in zelo majhen vitel, ki je dovolj močan, da dvigne model kate¬ gorije F3J, kakršen je na primer Mibov experience, na zadovoljivo višino. Graupnerjev vitel seveda ni predviden za tekmovalne namene, zato je od special¬ nih vitlov skoraj petkrat cenejši. Hitrost navijanja 200 m dolgega laksa na bo¬ ben znaša 14 m/s in po zagotovilih proizvajalca omogoča štart modelov z razpetino do 3,5 m. Velikost vitla lahko vidite na sliki. Izdelan je zelo domiselno in je prirejen za čim bolj enostavno upo¬ rabo. Navojnik laksa je prek elektromag¬ netne zavore neposredno pritrjen na gred močnega zaganjača (1,5 kW) avto¬ mobilskega motorja. Elektromagnetno zavoro upravljamo s preklopnim stika¬ lom. Stikalo stisne zavoro med navija¬ njem laksa na boben (med štartom mo¬ dela), sprosti pa jo med odvijanjem z bobna (po opravljenem štartu). Prepro¬ sto, a lahko dosegljivo nožno stikalo za vklop vitla je nameščeno kar na njego¬ vem ohišju. Vitel je izdelan iz minimalne¬ ga števila delov, zato da je možnost okvar čim manjša. Spojki, s katerima ga povežemo z akumulatorjem, sta zelo pri¬ ročni. Narejeni sta tako, da za priklop oziroma odklop zadostuje že pritisk ali poteg ročice spojke, vijačenje torej ni potrebno. S tem se poveča varnost upo¬ rabe vitla v primeru kratkega stika. Tedaj lahko spojki na hitro odstranimo s prik¬ ljučkov akumulatorja in tako preprečimo nastanek večje škode. V Graupnerjevi ponudbi najdemo tudi odličen škripec, ki ga je mogoče dokupi¬ ti. Ta se po vseh oseh in po višini prila¬ gaja zahtevam vlečne vrvice. Seveda ga lahko le priporočam, saj sodi v opremo vitla. Edina večja pomanjkljivost Graupner- jevega vitla je dokaj slabo izvedena pritrditev na tla s šotorskimi klini. Zaradi TERCio maj-jimij 1998 13 MODELARSTVO Slika 1. Za izdelavo podstavka nisem pripravil načrta. Kdor bo podrobno pogledal sliko, si ga bo lahko izdelal brez težav. Plastični pokrov je na sliki pomaknjen v desno, tako da ročaj pod¬ stavka lahko zložim. majhnih mer je podnožje vitla zelo ozko, šotorski klini pa zato pridejo preblizu skupaj. Vitel je med startom modela zelo občutljiv za delovanje stranskih sil. Ta sla¬ bost pride še posebej do izraza, kadar ga pritrdimo na mehko podlago. Tedaj ga model, ki med štartom zavije iz smeri, kaj lahko prestavi. Posledica tega je neenakomerno navijanje vlečne vrvice. V skrajnem primeru se ta sname z bobna in zaplete. Na vrhu ohišja pritrjeni ročaj omogoča preprosto prenašanje. Ker za njegovo delovanje potrebujemo še težak akumula¬ tor, vsaj 80 Ah, sem napravil nekaj iz¬ boljšav in s tem poenostavil uporabo vit¬ la. Izdelal sem univerzalni podstavek, s katerim sem izboljšal stabilnost pritrditve vitla na tla. Domiselna izvedba odslej omogoča, da ga lahko opremljenega z akumulatorjem brez napora odpeljem na oddaljeno štartno mesto. Za izvedbo podstavka vitla sem upora¬ bil aluminijaste profile, dva para koles ter nekaj iznajdljivosti. Vse spoje na pod¬ stavku sem kovičil. Podstavek ima zložljiv ročaj, zato v shrambi zasede manj prostora. Ročaj podstavka je med vleko vitla po tleh s pomočjo premičnega plastičnega pokro¬ va zavarovan v iztegnjenem položaju. Plastični pokrov sem izdelal z navijanjem v epoksidno smolo natopljene steklene tkanine, ki sem jo ovil okrog profilov pod¬ stavka in ročaja. Aluminijasta profila sem prej zaščitil s petimi navitji širokega sa¬ molepilnega traku. Uporaba pokrova je razvidna s slik. Osi koles podstavka sta pomaknjeni navzgor, tako da sta kolesi med uporabo vitla neobremenjeni. Na ta način sem preprečil morebitne deformacije dokaj mehkega aluminijastega profila pod¬ stavka. Akumulator je za vsak slučaj pripet z odsluženim otroškim varnostnim pasom, da med vleko po neravnem terenu ne pade s podstavka. Ker sem že v tistih letih, ko moram pa¬ ziti na svojo hrbtenico, sem izdelal še poseben dvižni most, ki mi olajša dviga¬ nje dokaj težkega vitla z akumulatorjem v prtljažnik avtomobila. Mostič naslonim na prtljažnik avtomobila in nanj poteg¬ nem podstavek vitla. Podstavek se s po¬ sebnim zatičem, ki se nahaja na spodnji strani prve prečke (glej sliko), ujame na zgornji prečki mostu. Mostič zatem z ročajem, ki je na njegovem spodnjem koncu, dvignem in vse skupaj s pomočjo koles, ki sta montirani na dvižnem mo¬ stičku, zapeljem v notranjost avtomobila. Pri vleki vitla iz avtomobila ravnam po obrnjenem vrstnem redu. Izbrano razmer¬ Slika 3. Breme na podstavku je razporejeno tako, da so težji predmeti pomaknjeni blizu osi koles, ročaj pa daleč proč. Na ta način brez napora prevažam vitel do želenega mesta na poligonu. Slika 2. Graupnerjev vitel je majhen, hkrati pa zelo zmogljiv. Poganja ga elektromotor 1,5 kW avtomobilskega zaganjača. je ročic dvižnega mostu, v fizikalnem smislu (sila x ročica), navidezno zmanjša težo vitla in mi olajša delo z njim. Po¬ zorno oko bo na sliki opazilo, da je spod¬ nji del mostu razcepljen. Razcepljeno podnožje se dobro vsidra v podlago in s tem prepreči, da bi se most med roko¬ vanjem spodmaknil. Slika 4. Podstavek z vitlom je zataknjen za zgornjo prečko mostu in pripravljen, da ga potisnem v prtljažni prostor avtomobila. Pod¬ nožje mostu je razcepljeno, da se dobro vsidra v tla. Zdrs bi povzročil hude poškodbe opreme. Gotovo se bo našel kdo, ki bo tako kot nekoč jaz želel izdelati lasten vitel in bo najbrž prav tako spoznal, da se bolj izplača nakup že izdelanega vitla. Upam, da bodo ideje, ki sem jih uporabil pri izboljšavi Graupnerjevega vitla, koris¬ tile pri snovanju samogradnega vitla ali izboljšavi kupljenega. Tedaj bo ta članek dosegel svoj namen. maj-junij 1998 TTRlio 14 MODELARSTVO Nenavadni jadralni polmaketi MARJAN KLENOVŠEK Med 2. svetovno vojno sta vojskujoči se strani dokončno spoznali pomen letal¬ stva v vojskovanju in poskušali obdržati oz. osvojiti premoč v zraku. To pa je bilo mogoče le z odličnimi piloti in letali. Obe strani sta zato poskušali razviti letala, ki bi prekašala nasprotnikova. Pri iskanju najboljših rešitev so konstruktorji razvijali nova letala in nekatera od njih so bila dokaj nenavadna. Takšni nenavadni le¬ tali sta bili tudi ameriški curtiss XP-55 "ascender" (slika 1) in japonski kyushu J7W1 "shinden" (slika 2). Obe letali sta imeli vodoravna repa tipa kanard, torej nameščena pred krilom. Razvoj Curtissovega poskusnega lovca XP-55 se je pričel leta 1 940, krstni polet prvega prototipa pa je bil 19. julija 1943. Izdelali le tri letala te vrste in ker letala niso izpolnila pričakovanj, so nji¬ hov razvoj ustavili. Izdelana modela čakata na start. Kyushu J7W1 "shinden" TTKCi* maj-junij 1998 15 MODELARSTVO Slika 1. Curtiss XP-55 "ascender" Slika 2. Kyushu J7W1 "shinden" Značilnosti letala curtiss XP-55 "ascen¬ der" : - enosedežni enomotorni lovec kovin¬ ske konstrucije, - vrstni motor Alison V-1710-95 s 1275 KM s trokrako potisno eliso, - razpon kril: 12,36 m, površina kril: 19,41 m 2 , - dolžina letala: 9,01 m, višina: 3.53 m, - masa praznega letala: 2415 kg, naj¬ večja dovoljena masa: 3497 kg, - največja hitrost: 627 km/h na višini 5880 m, -višina leta: 10.546 m, - hitrost vzpenjanja na višino 6096 m: 7,1 min, - dolet: 1 022 km, - oborožitev: 4 strojnice kalibra 1/2 " v nosu letala, Japonski lovec kyushu J7W "shinden" je nastal nekoliko kasneje. Bil naj bi pre¬ streznik z reaktivnim motorjem. Spomiadi leta 1945 so izdelali dva prototipa J7W1 z zvezdastim motorjem z notra¬ njim zgorevanjem, serijsko pa naj bi jih izdelovali v Nakajimini tovarni v Handi. Prvič je "shinden" poletel 3. avgusta 1945, le 12 dni pred japonsko vdajo in seveda ni aktivno posegel v zračne boje nad Japonsko. Značilnosti letala kyushu J7W1 "shin¬ den": - enosedežni enomotorni lovec kovin¬ ske konstrucije, - zvezdasti motor Mitsubishi [Ha-43] 12 (MK9D) z 2130 KM s šestkrako potis¬ no eliso, - razpon kril: 11,11 m, površina kril: 20.5 m 2 , - dolžina letala: 9,66 m, višina: 3,92 m, - masa praznega letala: 3645 kg, naj¬ večja dovoljena masa: 5228 kg, - največja hitrost: 652 km/h na višini 8700 m, -višina leta: 12.000 m, - hitrost vzpenjanja na višino 8000 m: 10.6 min, - dolet: 852 km, - oborožitev: 4 topovi kalibra 30 mm v nosu letala in do 1 20 kg bomb na krilnih nosilcih. Zaradi nenavadne oblike teh letal, me je zamikalo, da bi ju izdelal kot leteča modela. Morda bosta kdaj poletela kot modela na radijsko vodenje, da pa bi spoznal njune osnovne letalne lastnosti, sem izdelal dva majhna preprosta jadral¬ na modela. Morda bosta zamikala tudi vas. Curtiss XP-55 "ascender" Model je v celoti izdelan iz balze, me¬ re modela pa so podane na risbi 1. Trup (risba 2) izdelamo iz treh plasti balze. Notranja plast je debela 2 mm, zunanji pa 3 mm. Vse tri dele prekopi¬ ramo na primerne kose lahke in čvrste balze in jih previdno izžagamo. V sred¬ njo plast izrežemo utora za smerna stabi¬ lizatorja na trupu in odprtino za obtežitev (slika 3). Vse tri plasti zlepimo z belim Slika 3. Deli trupa lepilom in jih spnemo med dve deščici. Ker so smerni stabilizatorji modela prav "pesniško" oblikovani, jih moramo izde¬ lati iz tanke balzove vezane plošče. Iz dveh kosov balze, debele 1 mm, sami zle¬ pimo vezano ploščo. Z belim lepilom oba kosa zlepimo tako, da letnice potekajo križno in ju spnemo med dve ravni dešči¬ ci. Medtem ko se lepilo suši, lahko izde¬ lujemo preostale dele modela (risba 3). Da lahko dele izdelamo natančneje, si iz tanjšega kartona izrežemo šabloni za krilni polovici in za smerna stabilizatorja. Obe polovici krila zarišemo na ploščo Slika 4. Izžagani krilni polovici mehkejše balze, debele 5 mm, in ju izža¬ gamo. S primerno razporeditvijo krilnih polovic na plošči lahko prihranimo precej materiala (slika 4). Iz manjšega kosa balze, debele 3 mm, izrežemo vodoravni rep, iz 2 mm debele balze pa oba smer¬ na stabilizatorja trupa. Kartonsko šablono in krilni polovici spnemo skupaj z bucikami in ju natančno obrusimo z brusilnim papirjem, napetim na deščici. Oblikovani polovici ločimo in ju obrusimo tako, da sta na koncih debeli le 4 mm. Nato ju profiliramo. Pri oblikova¬ nju profila pustimo v korenu obeh polovic neobdelan 5 do 6 mm širok pas, ki ga bomo obrusili, ko bo krilo prilepljeno k trupu. Paziti moramo, da pomotoma ne izdelamo npr. dveh levih polovic. Zadnji rob krila naj bo debel približno 1 mm. Profil krila je narisan na risbi 3 in je do smernega stabilizatorja enak, na za¬ ključnem delu krila pa prehaja v t. i. S- profil in ima dvignjen zadnji rob. Vodoravni rep je skonstruiran tako, da omogoča udobno reglažo modela. Naj¬ prej oblikujemo zunanjo obliko repa, na¬ to pa ga profiliramo. Na sredini repa pustimo neobdelan približno 10 mm ši¬ rok sprednji rob, ki ga bomo obrusili, ko bo rep prilepljen k trupu. S skalpelom rep pazljivo prerežemo na dva dela. Tako dobimo ozek sprednji nosilni del in razmeroma široko krmilo. Z brušenjem zaokrožimo zadnji rob nosilnega dela in sprednji rob krmila, ki ju nato povežemo v celoto s kratkimi koščki bakrene žice 0 0,5 mm. V oba dela vodoravnega re¬ pa z buciko naredimo luknjice in s počas¬ nim cianoakrilatnim lepilom prilepimo koščke žice najprej v sprednji del. Na vsak košček žice nato kanemo drobno kapljico lepila in prilepimo krmilo. Medtem ko smo izdelovali krilni polo¬ vici in vodoravni rep, se je lepilo, s kate¬ rim smo zlepili dele trupa in balzovo ve¬ zano ploščo, posušilo. Trup z brušenjem najprej oblikujemo tako, da ima pravilno obliko. Nato z rezljačo izžagamo utora za vodoravni rep in krilo, ter ju pazljivo izpilimo. Utora se morata karseda na¬ tančno prilegati repu in krilu. Utor za rep mora biti oblikovan tako, da bomo pri reglaži lahko premikali vodoravno krmilo navzdol. Robove trupa nato zaokrožimo z brušenjem. 16 maj-junij 1998 - EHCjio MODELARSTVO Slika 5. Deli modela in kartonski šabloni Na balzovo vezano ploščo po šabloni zarišemo oba krilna smerna stabilizator¬ ja, ju izrežemo in obrusimo. Smerna sta¬ bilizatorja trupa z brušenjem prilagodi¬ mo utoroma v trupu. Vsi sestavni deli mo¬ dela so tako pripravljeni za zaključna dela. Deli modela in obe kartonski ša¬ bloni so prikazani na sliki 5. Krilni polovici na stiku obrusimo in zlepimo tako, da sta konca kril dvignjena za 18 mm. Na prehodu iz srednjega dela krila v zaključke izpilimo 2 mm širo¬ ka utora za smerna stabilizatorja. Utora izpilimo tudi na sprednjem robu stabiliza¬ torjev, vendar pa stabilizatorjev še ne pri¬ lepimo na krilo. Nato na krilo zarišemo obe krilci in ju previdno odrežemo s skal¬ pelom, zadnji rob zaključkov krila pa ob utoru za smerne stabilizatorje obrusimo. Sprednji rob krilc in zadnji rob krila za¬ okrožimo. V krilo in krilca z buciko nare¬ dimo luknjice in s kratkimi koščki bakrene Slika 6. Sestavljeno krilo, krilca in stabilizatorji žice 0 0,5 mm dele povežemo v celoto (slika 6). Zlepljeno krilo na spodnji strani stika poravnamo z brušenjem in ga vstavimo v utor v trupu. Pri tem moramo paziti, da je krilo postavljeno simetrično na trup, nato pa ga na spodnji strani prilepimo s cianoakrilatnim lepilom. Tik ob trupu zgornjo stran krila dokončno profiliramo, nato pa stik krila in trupa zlepimo še zgo¬ raj. V utor v nosu trupa vstavimo vodo¬ ravni rep, vendar prilepimo le sprednji nosilni del, krmilo pa mora ostati gibljivo. Tudi zgornjo stran nosilnega dela repa dokončno profiliramo tik ob trupu. V utora na zgornji in spodnji strani trupa prilepimo še oba smerna stabilizatorja, nato pa v utore na krilu prilepimo oba krilna smerna stabilizatorja. Ob trup in zadnji rob krila prilepimo še oba trikotna prehodna kosa iz 1 mm debele balze in model je sestavljen. Z vodnobrusilnim papir¬ jem ga zgladimo, nato pa ga dvakrat ali trikrat prelakiramo z razredčenim nitro- lakom. Tisti bolj neučakani ga lahko preizkusite na bližnjem travniku, drugim pa predlagam, da ga na spodnji strani pobarvajo svetlosivo, zgoraj pa temno olivnozeleno. Sam sem ga prebarval kar z Revellovimi barvicami za barvanje plas¬ tičnih modelov. Spodaj sem model po¬ barval z barvo SM 374, zgoraj s 66, spiner elise ter armaturno ploščo pa z barvo SM 302. Nalepke z ameriškim simbolom sem s tiskalnikom ink jet natis¬ kal kar na samolepilne etikete, nalepke izrezal in jih prilepil. Po končanem barvanju preverimo, ali je težišče modela na pravem mestu. Ce ni, na spodnji strani trupa zvrtamo luknjico 0 2 ali 0 3 mm in v prostor za obtežitev dodamo šibre. Ko je model uravnovešen, prostor za obtežitev zapolnimo z vato, da se šibre ne morejo kotaliti sem ter tja. Kyushu J7W1 "shinden" Tudi ta model je v celoti izdelan iz bal¬ ze, mere modela pa so podane na risbi 1. Izdelava je nekoliko enostavnejša kot izdelava modela XP-55. Trup (risba 2) zlepimo iz treh plasti balze. Srednja plast je debela 4 mm, zunanji oblogi na zadnjem delu trupa pa 3 mm. Vse tri dele izžagamo iz kosov lahke in čvrste balze. V srednjo plast iz¬ žagamo odprtino za obtežitev, ki je v zadnjem delu trupa, sprednji rob obeh zunanjih plasti pa obrusimo pod kotom ribližno 45°. Vse tri plasti zlepimo z elim lepilom in jih spnemo med dve deščici. Zaradi večje trdnosti bomo tudi smerne stabilizatorje tega modela izde¬ lali iz tanke balzove vezane plošče, ki jo iz dveh plasti balze, debele 1 mm, zlepi¬ mo sami (risba 3). Vodoravni rep izdelamo iz kosa trdne in lahke balze, debele 3 mm. Z brušenjem najprej oblikujemo zunanjo obliko repa, nato pa ga profiliramo. Na sredini repa pustimo približno 6 mm širok neobdelan sprednji rob. S skalpelom rep prerežemo na dva dela, ki ju nato povežemo v celo- Slika 7. Vodoravni rep to s kratkimi koščki bakrene žice 0 0,5 mm (slika 7). Krila modela izdelamo iz mehkejše balze, debele 5 mm. Ker je oblika krila enostavna, šablone ne potrebujemo. Obe olovici izžagamo in ju spnemo skupaj z ucikami. Oblikujemo ju z brusilnim papirjem, napetim na deščici, nato izvle¬ čemo bucike in polovici obrusimo tako, da sta na koncih debeli le 4 mm, ter ju profiliramo. Pri oblikovanju profila krila pustimo v korenu obeh polovic neobde¬ lan 5 do 6 mm širok pas. Tudi trup "shindena" najprej obrusimo tako, da ima pravilno obliko. Z rezljačo izžagamo utora za vodoravni rep in krilo ter ju izpilimo tako, da se natančno prile¬ gata repu in krilu. Utor za rep oblikujemo tako, da bomo lahko premikali vodor¬ avno krmilo navzdol. Robove trupa nato zaokrožimo z brušenjem in iz balzove Slika 8. Deli modela, pripravljeni za sestavljanje vezane plošče izrežemo oba smerna sta¬ bilizatorja ter ju obrusimo (slika 8). Obe krilni polovici na stiku obrusimo in zlepimo tako, da sta konca kril dvignjena za 10 mm. Eno od krilnih polovic z bu¬ cikami pritrdimo na šablonsko desko, pokrito s povoščenim papirjem. Na stik obeh polovic nanesemo belo lepilo in prilepimo drugo polovico, ki jo na koncu podložimo z letvico, visoko 20 mm (slika Slika 9. Sestavljanje krila 9). Ko se lepilo posuši, snamemo krilo z deske in izpilimo 2 mm široka utora za smerna stabilizatorja. Nato na krilo za¬ rišemo obe krilci in ju previdno odrežemo s skalpelom. Sprednji rob krilc in zadnji rob krila zaokrožimo in dele krila pove¬ žemo v celoto s kratkimi koščki bakrene žice 0 0,5 mm. Zlepljeno krilo prilepimo v utor v trupu in zgornjo stran krila ob trupu dokončno pro¬ filiramo. V utor v nosu trupa vstavimo vodoravni rep. Prilepimo le sprednji nosilni del, krmilo pa mora ostati gibljivo. Tudi zgornjo stran nosilnega dela repa dokončno profiliramo. V utora na krilu prilepimo še oba smerna stabilizatorja in model je sestavljen. Z vodnobrusilnim papirjem ga zgladimo, nato pa ga dvakrat ali trikrat prelakiramo z razredče¬ nim nitrolakom (slika 10). Kot vidite na sliki, je model precej "dolgočasen", zato TTKIUo maj-junij 1998 17 MODELARSTVO ga pobarvamo. Spodnjo stran modela po¬ barvamo svetiosivo, npr. z Revellovo bar¬ vo SM 374, zgornjo pa zeleno, npr s SM 360. Spiner elise pobarvamo z barvo SM 302. Ko se barva posuši, na zgornji strani zadnjega dela trupa s skalpelom previdno zarežemo utor in vanj prilepimo dodatni smerni stabilizator iz približno 0,5 mm debelega celuloida, polikarbonata ali iz ABS. Ker je bočna površina trupa pred težiščem zelo velika, je brez dodatnega stabilizatorja model smerno nestabilen. Iz kosa rdeče samolepilne tapete izrežemo nalepke in jih prilepimo. V* Slika 10. Model je sestavljen in polakiran. Končno^ preverimo še položaj težišča modela. Če je potrebno, ga popravimo z dodajanjem šiber v prostor za obtežitev. Ko je model pravilno uravnovešen, pros¬ tor za obtežitev zapolnimo z vato in mo¬ del zregliramo. Regliranje modelov Oba modela regliramo na povsem enak način. Pod blagim kotom spustimo model proti tlom in opazujemo njegov let. Če model dvigne nos in se zažene ("za- pumpa"), je težišče pomaknjeno preveč nazaj. Položaj težišča popravimo z do¬ dajanjem obtežitve v nos modela XP-55, oziroma z odvzemanjen obtežitve v repu modela J7VV1. Najverjetneje pa bo mo¬ del pri prvem poletu preveč spustil nos in letel proti zemlji pod prevelikim kotom. To napako odpravimo tako, da z od¬ klonom višinskega krmila nekoliko navz¬ dol povečamo vzgon repa. Smer letenja modela uravnavamo z majhnimi odkloni krilc. Če hočemo, da bo model letel v desno, odklonimo levo krilce malo navz¬ dol, desno pa navzgor. Na spodnji strani trupa lahko modelo¬ ma dodamo še kljukico za štartanje z ela¬ stiko. Vreča za prenašanje modelov MARJAN KLENOVŠEK Letalskih modelov običajno ne moremo spuščati kar na dvorišču pred hišo. Če je letališče ali drug primeren prostor za spuščanje blizu, se včasih tja odpeljemo kar s kolesom ali mopedom. Ker imamo le dve roki, ta vrsta prometnih sredstev ni ravno najprimernejša za prenašanje mo¬ delov. Če z eno roko držimo model, z drugo pa krmilo, lahko kaj hitro pride do nesreče. Marsikateri model (pa tudi voz¬ nik) se je pri takšnem prenašanju že po¬ škodoval. Rešitev je preprosta! Iz platna sešijemo primerno vrečo za model, in ker vrečo lahko nosimo na hrbtu (slika 1), nas model med vožnjo ne ovira več. Vreča je lahko preprosta, sešita le iz dveh kosov platna in traku za obešanje, vendar so v takšni vreči vsi deli modela tesno skupaj in pogosto kakšen štrleč del poškoduje prevleko kril ali šibkejše dele modela. Zato je boljša vreča, razdeljena na žepe. Takšno vrečo sešijemo iz več kosov platna in v njej je vsak del modela v svojem žepu. Predvsem pa so v takšni vreči trupi, na katerih je običajno precej štrlečih delov, ločeni od drugih delov mo¬ dela, zato je možnost za poškodbe manj¬ ša. V vreči, narisani na risbi 1, lahko pre¬ našamo dva modela z zložljivimi krili. Primerna je za prenašanje jadralnih mo¬ delov A-l , A-2 in gumenjakov F-l-B. Sešita je iz dveh kosov platna 42 x 60 cm (risba 2) ali iz štirih kosov 21 x 60 cm. Vrečo šivamo s šivalnim strojem, in da se na ro¬ bovih ne bo prehitro razcefrala, vse kose platna zarobimo. Če sami nismo vešči šivanja, naprosimo za pomoč pri krojen¬ ju in šivanju koga od bljižnjih. Ko je vre¬ ča sešita, nanjo prišijemo še platnen trak, dolg približno 90 cm in širok 3 do 4 cm. žep z a tru p že p za krita in re p 41ii >—* Slika 1. Pred odhodom na teren razstavljene modele zložimo v vrečo in si jo oprtamo čez ramo. Risba 1. Vreča za prenašanje modelov Risba 2. Način šivanja in kroj vreče maj-junij 1998 TIHSi 18 MODELARSTVO Izboljšave Timovega modela HLG-2 ALEKSANDER SEKIRNIK Timov HLG-2 je med bralci vzbudil pre¬ cejšnjo pozornost, kar potrjuje veliko šte¬ vilo prodanih načrtov. Na moje razoča¬ ranje pa doslej v uredništvo še ni prišla nobena informacija o tem, kako uspešni ste bili pri gradnji modela, s kakšnimi te¬ žavami ste se srečevali in nenazadnje, kako ste bili zadovoljni z njegovimi letal¬ nimi sposobnostmi. Se naprej pričakuje¬ mo tudi predloge za izboljšave modela. Medtem smo v uredništvu pripravili tudi načrt modela formata A 1, Ki je bolj pre¬ gleden. Vsi, ki imate dostop do interneta, lahko dobite pomoč in nasvete za grad¬ njo in spuščanje modela tudi na sodob¬ nejši način - s pomočjo elektronske po¬ šte. Odgovore lahko na vašo željo pod¬ krepim tudi s fotografijami modela (* JPG ali GIF), ki jih v reviji zaradi prostorske stiske ni bilo mogoče objaviti. Načrt modela je izšel tudi v eni izmed angleških modelarskih revij, od bralcev pa sem prejel že prve odzive. Na podla¬ gi njihovih vprašanj in pripomb sem to¬ krat pripravil dodatna pojasnila o gradnji modela in nekaj izboljšav. ♦ Izdelava krilnih reber Veliko težavo graditeljem predstavlja izdelava krilnih reber v paketu. Krilo je strelasto z dokaj velikim kotom, hkrati pa se proti koncema tudi močno zoži. Šab¬ loni Tl in T 2 postavite na paket tako, da sta utora glavnega nosilca krila poravnana. Na šablonah boste opazili dva križa - središči izvrtin, skozi katere vstavite vodili, izdelani npr. iz varilne žice premera 1,5 ali 2 mm. Z njima utrdite paket reber. Predlagam, da preden sestavite posamezni paket reber, v vsako deščico balze zvrtate luknji, ki sta označeni na šablonah, in jih šele zatem nataknete na omenjeni vodili. Pripo¬ ročam tudi, da vsako ploščico pred tem na rahlo premažete z lepilom za papir UHU Stic, ki bo povečalo trenje med njimi, da se med brušenjem ne bodo pre¬ mikale. Na ta način boste povečali na¬ tančnost izdelave reber. Središči sta bili doslej zaradi šrafure slabše vidni t kar je na novem načrtu popravljeno. Šabloni sta zdaj razdeljeni na deset odsekov. Da boste zares dosegli pravilno obliko reber, morate hkrati brusiti odseke reber, ki so na šablonah enako označeni. Težava je v tem, ker je rebro v korenu krila skoraj dvakrat daljše kot na koncu. Šabloni Tl in T 2 izdelajte iz alumini¬ ja debeline 1,5 mm. Šablone po robovih obarvajte s črnim flomastrom. Značilni zvok in barva kovine na šablonah vas bo¬ sta opozorila, kdaj ste z brušenjem do¬ segli želeno obliko reber. Dolžina reber, ki jih boste izdelali v paketu, naj vas ne skrbi preveč. Spredaj so vsa lahko daljša, kot je to prikazano na načrtu. Odbrusili jih boste šele takrat, ko boste brusili obe opiati krila, nepo¬ sredno pred lepljenjem nosne letve W 3. Tako bodo vsa rebra in opiati krila zbru¬ šeni pod enakim kotom, kar bo zagotovi¬ lo idealno prileganje sprednje letve in trden spoj. Dolžino zadka posameznega rebra določite tako, da ga porav¬ nanega z glavnim nosilcem krila postavite na načrt in z nožem olfa odrežete na po¬ ti^ trebno dolžino. Da pri tem ne bi prišlo do nepopravljive napake, med razdiranjem paketa vsako rebro posebej oštevilčite (R 1 - R 16). Za zahtevnejše modelarje, ki imajo možnost dostopa do raču¬ nalniško krmiljenega rezkalnika TEKI;, o maj-junij 1998 19 MODELARSTVO ali laserskega rezalnika, sem izdelal tudi DXF-datoteko sestavnih delov modela. Naslov firme na internetu, kjer se ukvar¬ jajo s tovrstno izdelavo, je: http://members.aol.com/laserartco/ index.html O možnosti tovrstne izdelave sestavnih delov za HLG-2 pri nas se še dogovar¬ jam, vendar pa je to v veliki meri odvisno od vašega odziva. Nosilec krila Model zahteva natančno upravljanje, zlasti med letom z vetrom. Repni krmili sta postavljeni dokaj visoko nad teži¬ ščem. Da bi izničili efekt nasprotnega nagibanja modela od želene smeri zavo¬ ja, je treba V-lom krila povečati. Komur je sedanji način letenja s HLG-2 prezah¬ teven, naj popravi glavni nosilec krila. Za to sta dve možnosti. Prva je prepros¬ ta, a dokaj poveča težo modela. Upo¬ rabite jekleni nosilec ali varilno žico pre¬ mera 6 mm, ki ga v sredini ukrivite za 6°. Druga možnost je nekoliko zahtevne¬ jša za izdelavo, a ne prispeva dosti k teži modela. Razpolovite glavni nosilec krila in uporabite 1 10 mm dolg kos, na sredini upognjenega, jeklenega nosilca premera 4 mm, ki ga z epoksidnim lepi¬ lom vlepite v ogljikovo cev. Pri tem je po¬ membno, da bo jekleni vstavek segal vse do rebra R 2. Risba prikazuje izvedbo kombinirane¬ ga krilnega nosilca z večjim V-lomom krila. Na jekleni nosilec, v sredini upog¬ njen za 6°, z epoksidnim lepilom, ki mu primešate mikrobalonsko polnilo, pri¬ lepite obstoječi cevni nosilec iz ogljikovih vlaken, ki ste ga prej prepolovili. Jekleni nosilec premera 4 mm naj bo dolg vsaj 110 mm. S povečanim V-lomom krila boste precej izboljšali letalne sposobnosti modela, ne da bi se njegova teža bist¬ veno povečala. Vlečna kljukica Trup HLG-2 sem enostavno priredil tudi za vgradnjo vlečne kljuke. Odstra¬ nil sem del dna trupa F 1 in na negovo mesto s sekundnim lepilom prilepil ploš¬ čici iz 3 mm debele trde vezane plošče. Pri tem je pomemben čvrst spoj vezane plošče s trikotnima letvama F 7. Ko boste privijali vlečno kljukico, pazite, da z njo ne poškodujete ohišja servomeha- nizma, ki se nahaja tik naa dnom trupa. Mesto namestitve obeh ploščic in polo¬ žaj izvrtine za vlečno kljukico sta prika¬ zana na risbi. Preizkusni štart modela sem uspešno opravil z elastiko premera 8 mm. A' # | w Zagica rezljača FRANC REPOVŽ Žagice rezljače, ki jih dobimo na na¬ šem trgu, so primerne za odrasle, za otroke pa je to orodje neuporabno, ker je montaža žaginega lista nemogoča. Za privijanje krilne matice moraš imeti močne prste, za stiskanje loka pa poleg tega še dovolj dolge. Otroci si pri vpe¬ njanju žagic in privijanju matic običajno pomagajo s kleščami, zato vijaki ne zdr¬ žijo dolgo. Na sliki 1 je ena od številnih rezljač,ki so takole žalostno končale. Da bi bili učenci kos temu opravilu, je treba rezljačo nekoliko predelati. Obdr¬ žimo samo lok. Krajnji luknji na loku povrtamo na premer 6 mm, ker bomo za vpenjanje uporabili vijak M 6 x 15 z inbusno glavo. S šestrobim ključem lahko vsak učenec brez težav vpne žagin list. Čeljusti naredimo po načrtu iz profilnega jekla 10x10 mm. Na eno čeljust privari- mo 6 mm debelo varilno žico dolžine 75 mm. Na dolžini 60 mm jo popilimo v ko¬ nus (štiristranska prisekana piramida), da se ne bo vrtela v ročaju. Žica naj bo pri- varjena v smeri žaginega lista (glej ris¬ bo). Ročaj kupimo v železnini. Pri montaži žaginega lista imamo za napenjanje loka več možnosti. Najpre¬ prostejši način je z gumo dolžine 1 m. Gumo navijamo okrog loka toliko časa, da se upogne na dolžino lista. List vpne¬ mo in gumo odstranimo. Lahko naredimo tudi posebno spono oziroma objemko, kakršno prikazuje slika 2. Zanimivo je, da je način z gumo predlagala učenka. V čeljusti vrežemo navoj M 6. Čeljusti morata biti na lok pritrjeni ohlapno. Upo¬ rabimo vijak M 4 x 14 mm, ki mu pokva¬ rimo navoj, da se ne bo odvijal. Lok, prikazan na sliki, služi svojemu namenu že pet let. Slika 1 Slika 2 maj-junij 1998 iTESfflio 20 MODELARSTVO Alpsko jadranje VITAL PRETNAR Alpsko jadranje je s svojo dinamiko in zaradi lepega okolja izjemno privlačno, tako za modelarja pilota kot za gledalce. Vremenske razmere pogosto omogočajo več ur trajajoče polete z veliko nizkimi preleti in akrobacijami, ki bi si jih z ja¬ dralnimi modeli na ravnini težko privo¬ ščili. Vendar pa je alpsko letenje zaradi vrste dejavnikov, ki otežujejo letenje, pre¬ cej zahtevnejše od ravninskega. V tem članku se bomo seznanili z vremenskim razvojem, tehniko letenja, izbiro primer¬ nega mesta za letenje v danih vremen¬ skih razmerah in drugih dejavnikih, po¬ membnih za alpsko letenje. V gorskih predelih je razvoj vremena recej drugačen kot v dolini. Visoka po- očja, večji vpadni koti sončnih žarkov in vetrovi oblikujejo poseben tip vremena, ki omogoča izvrstne razmere za jadranje. Na hitro si oglejmo razvoj termičnega stebra (tema je podrobneje opisana v Timu 6): zrak se pri tleh zaradi sončnega obsevanja pregreva in se zato začne dvigovati. Dviguje se tako dolgo, dokler je pregreti zrak lažji oziroma toplejši od okoliškega. Na ravninskih predelih in v dolinah na manjših višinah pogosto na¬ stane tako imenovana temperaturna inver¬ zija. To pomeni, da temperatura zraka z višino ne pada, ampak narašča (po suhi adiabati naj bi temperatura zraka na 100 m padla za 1 K). Termični balon, ki se dviguje in adiabatno ohlaja, tako pri¬ haja v vedno toplejši zrak. Ko pride na tisto višino, kjer je temperatura zraka enaka oziroma višja kot v balonu, se bo ta nehal dvigovati (slika 1). Tako tempe¬ raturna inverzija prepreči oziroma zavre termično dejavnost in s tem možnost za jadranje na ravnini. Kaj pa se dogaja v gorah? Tam so pobočja navadno nad temperaturno inverzijo, tako da se baloni toplega zraka lahko nemoteno dvigujejo. Poleg tega se baloni med polzenjem po obočju navzgor združujejo z drugimi aloni, zraven pa še črpajo dodatno top¬ loto s pobočja, po katerem polzijo in se segrevajo. Tako nastanejo izredno močni vzgorniki, ki včasih prebijejo tudi more¬ bitno temperaturno inverzijo na večjih vi¬ šinah. Vetrovi Pomemben dejavnik, ki vpliva na raz¬ mere za jadranje v gorah, je veter. Ta je povzročitelj t. i. pobočnega vzgornika. Ko veter naleti na hrib, ga mora preskoči¬ ti. Tako na privetrni strani nastane ob¬ močje z dvigajočim se zrakom, ki ga lah¬ ko izkoriščamo za pobočno jadranje, na zavetrni strani pa se zrak spušča (slika 2). V hribih poznamo več vrst vetrov gle¬ de na njihov nastanek in učinek. V vseh večjih dolinah se ob lepem vre¬ menu pojavi t. i. dolinski veter, ki je posledica termične dejavnosti v gorah. Čez dan se namreč zrak na pobočjih za¬ radi močnejšega sončnega obsevanja se¬ greje bolj kot v dolini in se začne dvigo¬ vati. Tako se na gorskih grebenih pojavi območje z nižjim zračnim tlakom, in ker veter vedno piha od področja z višjim zračnim tlakom proti nižjemu, piha čez dan iz doline proti gorskim grebenom (slika 3 a), zvečer, ko pa se zrak nad gorskimi grebeni bolj ohladi kot v dolini, se težki mrzli zrak začne posedati in izpodrivati toplega dolinskega (slika 3 b). Zato se veter obrne in piha z višjih delov doline proti nižjim. V gorah precej bolj izraziti kot v dolini so frontalni vetrovi, ki omogočajo po¬ bočno jadranje tudi takrat, ko ni razmer za nastanek termike. Ti vetrovi so vezani na prihod in prehod vremenske fronte. Prea hladno fronto na območju Slovenije piha pretežno veter iz jugozahodne smeri, po prehodu pa se obrne v se- vernik, severovzhodnik ali severozahod¬ nih Jugozahodnik je ponavadi enakome- Slika 3. a) Spomladi in poleti ob lepem vremenu čez dan sonce segreje južna pobočja, od njih se¬ greti zrak pa se dviga. Dvigajoči se zrak nadomesti zrak iz doline in okolice. Tako nas¬ tane t. i. dolinski veter, ki čez dan piha po doli¬ ni navzgor, ponoči pa se obrne. b) Ponoči se zrak na pobočjih boli ohladi kot v dolini, zato začne polzeti po pobočjih navz¬ dol. ren veter in se krepi z bližanjem fronte, medtem ko je severnik sunkovit in precej turbulenten veter. V gorah je hitrost vetra ponavadi pre¬ cej večja kot v dolini. Za ta pojav obsta¬ jata dva glavna razloga. Prvi je ta, da hitrost vetra narašča z višino. Pri gibanju Slika 1. Temperaturna inverzija zavira termično dejavnost na ravnini. Ko pride termični balon na višino, kjer je temperatura okoliškega zraka večja kot v okolici, se ta preneha dvigovati, v gorah so pobočja pogo¬ sto nad temperaturno inverzijo, zato se tam termični baloni nemoteno dvigajo. Slika 2. Ko piha veter pravokotno na pobočje, nastane na privetrni strani pobočni vzgornik (označeno s +), na zavetrni strani pa vzdolnik (označeno z -). Pri jadranju se moramo izogibati turbulencam, ki na¬ stajajo predvsem na zavetrni strani, pojavijo pa se tudi na privetrni, za raznimi policami in podobnimi ovirami. Tim maj-junij 1998 21 MODELARSTVO večji presek manjši presek večji presek manjša hitrost večja hitrost manjša hitrost Slika 4. Količina zraka, ki vteka v cevko, mora biti enaka masi, ki iz cevke izteka. To pomeni, da mora biti masni pretok v vseh prerezih cevke enak. Iz tega sledi, da se mora hitrost zraka povečati, če se na nekem delu presek cevke zmanjša. Na enak način se poveča hitrost zraka prek hriba; čez manjši presek mora v enakem času preteči enaka količina zraka. prizemnih plasti zraka namreč prihaja do trenja med zrakom in tlemi, kar gibanje zraka upočasnjuje. Drugi razlog pa je fizikalni zakon, ki pravi, da je masni pre¬ tok v tokovni cevki ves čas konstanten. Poglejmo nekaj enačb: masni pretok 0 m je enak produktu gostote zraka p, površi¬ ni preseka cevke A in hitrosti zraka v. Napišemo lahko: 0 m = pvA. Ker je masni pretok na vseh delih tokovne cevke kon¬ stanten, velja: 0 ml = 0 m 2 in naprej PiV]A, = p2V 2 A 2 . Ker se gostota zraka pri manjših hitrostih skoraj ne spreminja, jo lahko zanemarimo in napišemo: V;Ai = V2A2. Iz tega izraza vidimo, da se na me¬ stih, kjer se površina preseka zmanjša, hitrost pretoka poveča. V praksi to po¬ meni, da ko zračna masa naleti na oviro - v našem primeru hrib, mora ta zračna masa, da oviro obide, opraviti daljšo pot v enakem času. Iz tega sledi, da se hitrost zračne mase na tem delu poveča (slika 4). Za koliko se bo hitrost vetra povečala, je odvisno od oblike in višine hriba. Večja ko je količina zraka, ki mora obiti oviro, in daljša ko je pot okrog ovire, bolj se poveča hitrost vetra. Za nastanek močnega pobočnega vzgornika mora zato hrib imeti obliko, ki zraku ne dopu¬ šča, da bi ga obšel ob straneh. Zato so za pobočno jadranje najprimernejši čim višji in dolgi grebeni, ki imajo po mož¬ nosti obliko lijaka, manj primerni pa so kopasti vrhovi, ki jih veter obide ob straneh. Hribi, ki so pri nas najprimernej¬ ši za pobočno jadranje z modeli, so: Vremščica, Kamniški vrh, Jamnik ... Ob tem naj še poudarim, da na zavetrnih delih hribov in na raznih gorskih policah pride do izredno močnih turbulenc in spu¬ ščanj zraka, zato se moramo med leten¬ jem takim predelom izogibati (slika 2). Termični stebri v gorah V gorskih predelih je na prisojnih pobočjih sončno obsevanje zaradi večjih vpadnih kotov sončnih žarkov precej močnejše kot v dolini. V višjih predelih je pogosta tudi taka konfiguracija tal, ki je podvržena močnejšemu pregrevanju. To so razni pašniki, travniki, poseke, me¬ lišča, skalna pobočja in podobno. Na teh delih z močnim pregrevanjem zraka nastanejo termični baloni, ki se ne dvigu¬ jejo navpično z mesta nastanka kot v doli¬ ni, ampak polzijo po pobočju navzgor in se odlepijo na večji gorski polici ali na vrhu grebena. Med polzenjem po po¬ bočju se baloni še dodatno pregrevajo, zraven pa se združujejo z drugimi ba¬ loni. Zato na nerazčlenjenih pobočjih na¬ stajajo močnejši vzgorniki kot na razčle¬ njenih z mnogo policami in drugimi ovi¬ rami, ki povzročajo prezgodnje odlep- Ijanje balonov (slika 6). Slika 5. Na nerazčlenjenih pobočjih se ter¬ mični baloni gibljejo po pobočju navzgor in se na vrhu odlepijo. Pri polzenju po pobočju se na pregretih tleh še dodatno pregrevajo in združujejo z drugimi baloni, zato so taki vzgorniki precej močnejši kot klasični. Na razčlenjenih pobočjih pa se baloni na raznih orskih policah oalepljajo že prej, zato ne osegajo take moči kot na nerazčlenjenih. Na termične balone precej vpliva tudi veter. Če baloni nastajajo na privetrni strani hriba, se pojavljajo termična dvi¬ ganja v kombinaciji z pobočnim dviga¬ njem. Močan veter povzroča pogostejše odlepljanje balonov, zato so takrat ter¬ mična dviganja šibkejša, bolj raztrgana, Slika 6 a. Veter močno vpliva na gibanje ter¬ mičnih balonov, še posebej po odlepljanju od zemeljskega površja. Tako veter, ki piha pra¬ vokotno na prisojno pobočje, odnaša termične balone na osojno stran. Slika 6 b. Ko ima veter tako smer, da se prisoj¬ no pobočje nahaja v zavetrju, pride na mestih, kjer nastaja termika, do močnih turbulenc in nastanka spuščajočih se zračnih tokov. To na nastanek in razvoj termičnih vzgornikov vpliva negativno, saj se zrak močno premeša in je onemogočen nastanek večjih rezervoarjev toplega zraka, termične balone pa zanese daleč na prisojno stran. ožja in trajajo manj časa, so pa pogostej¬ ša kot v brezvetrju. Ko se na vrhu grebe¬ na odlepijo, jih veter odnaša s seboj v zavetrje (slika 6 a). Precej bolj zapleten je položaj takrat, ko termični baloni na¬ stajajo na zavetrni strani pobočja. To je pri nas ponavadi po prehodu hladne fronte, ko piha severni veter. V zavetrnih legah, to je na prisojnih pobočjih, ki so izvor termičnih stebrov, nastajajo močni spuščajoči se zračni tokovi, ki so poleg tega še precej turbulentni. V takem pri¬ meru termični baloni ne polzijo po po¬ bočju do vrha, ampak se pogosto odlepi¬ jo že prej, potem pa jih veter odnaša stran od hriba nad dolino. Nekoliko bolj¬ še je v takih razmerah v nižjih predelih hriba, kjer je zatišje in je mogoče nor¬ malno nastajanje termičnih vzgornikov. Letenje na prisojnih pobočjih je v takih razmerah precej težavno in tvegano, ob močnem vetru pa sploh ni mogoče (slika 6 b). Tehnika alpskega letenja Se preden štartamo, posebej na terenih, ki jih še ne poznamo, moramo dobro premisliti in na podlagi znakov, ki nam jih daje narava, oceniti, kaj se do- maj-junij 1998 TTKC 10 22 MODELARSTVO gaja z zrakom v okolici pobočja. Ugo¬ toviti moramo, kakšen veter piha, kje so najbolj verjetna mesta za odlepljanje ter¬ mičnih balonov, kje naj bi bile močnejše turbulence in spuščajoči se zračni tokovi. Zavedati se moramo, da je zrak precej turbulenten tudi na zavetrni strani dreves, zato se pri izbiranju mesta za start, zlasti ob močnejšem vetru, takim mestom izogi¬ bamo (slika 7). Smotrno je tudi, da si že pred štartom naredimo načrt za pri¬ stanek, pregledamo teren, kjer naj bi pri¬ stali, in poskusimo ugotoviti, kakšni zračni tokovi se pojavljajo v bližini. Pred štartom se tudi odločimo, kaj bomo storili, če se bomo nenadoma znašli prenizko. Taki gi za drevesi in podobnimi ovirami, saj na teh mestih nastajajo močne turbu¬ lence. Ce že preletamo taka območja, moramo imeti dovolj veliko rezervo hitrosti. primeri v hribih sploh niso tako redki in prav neverjetno je, kako hitro se lahko model spusti tudi za 100 metrov. Največ razbitih modelov pri alpskem jadranju je posledica napak pilota, ki ga zgrabi panika, ko se model znajde prenizko. Zato si izberemo teren neko¬ liko nižje na pobočju in še pred štartom premislimo, kakšen dolet bomo z mode¬ lom izvedli. Ko je model globoko pod nami, je pomembno, da imamo veliko rezervo hitrosti, izogibamo pa se ostrim zavojem in naglim spremembah smeri - se pravi, leteti moramo čim bolj nežno. Taki pristanki so ob dobri pripravljenos¬ ti ponavadi uspešni, pomembno je le, da ne izgubimo živcev. Sam sem pov¬ sem uspešno pristal že 350 m nižje od starta. V takih primerih nimamo več ob¬ čutka za višino modela nad tlemi, zato je najbolje, da krožimo s čim manjšim nagibom in s toliko rezerve v hitrosti, da ni nevarnosti vrija, dokler model ne pris¬ tane. Z lažjimi in manjšimi modeli pa lahko naredimo vrij in počakamo, do¬ kler se model ne dotakne tal. Svetujem, da si, če okoliščine dopuščajo, za take pristanke izberete neobljuden teren, kjer je čim manj ljudi, saj včasih traja precej dolgo, da pridemo do modela, - pred¬ vsem pa model opremite s svojim na¬ slovom. Start. Ko smo preverili delovanje ko¬ mand in vseh sistemov na modelu, poča¬ kamo, da zapiha primeren veter, ki nam bo omogočil pobočno jadranje. Pri pole- tanju moramo imeti dovolj veliko rezervo hitrosti, pripravljeni pa moramo biti na hitre popravke smeri in nagiba, saj je zlasti ob močnejšem vetru zrak tik nad tlemi precej turbulenten. Z modelom ne¬ kajkrat preletimo pobočje, tako da si ust¬ varimo približno sliko gibanja zraka in poiščemo najmočnejše dviganje. Na tem mestu potem pričnemo delati osmice s takimi zavoji, da vedno obrnemo proti vetru. S tem preprečimo nenadzorovan zanos vetra proti hribu in nevarnost pre- vlačenja modela. Jadranje. Na način jadranja močno vplivata smer in hitrost vetra. Pri zelo močnem vetru termična dviganja posta¬ nejo tako raztrgana in ozka, da ne pride¬ jo do izraza. V takih okoliščinah se zatekamo k pobočnem jadranju, ki pa je precej enolično. Tehnika pobočnega jad¬ ranja je taka, da z modelom letimo od enega konca pobočja do drugega in tako nabiramo višino, ob tem pa pazimo, da nam modela ne zanese na zavetrno stran. Paziti moramo tudi na razne gor¬ ske police in podobne ovire, ki povzroča¬ jo spuščajoče se zračne tokove na pri¬ vetrni strani hriba (slika 2). Ko piha šibkejši veter v smeri pravokot¬ no na prisojno pobočje, to je največkrat t. i. dolinski veter, nastopajo termična dvi¬ ganja v kombinaciji s pobočnim dviga¬ njem. V takih okoliščinah izkoriščamo po¬ bočni vzgornik, dokler ne naletimo na ter¬ mičnega. Vlet v termični steber opazimo po nenadnem sunkovitem dviganju mo¬ dela, obenem pa ponavadi takrat v bliž¬ nji okolici tudi upade hitrost vetra. Termične stebre v takih razmerah iščemo tik ob pobočju (5-20 m stran). Ta razdalja je odvisna predvsem od nagnjenosti poboč¬ ja - na strmih pobočjih letimo nekoliko bližje, na položnejših pa si lahko privo¬ ščimo malo večjo oddaljenost. Med lete¬ njem moramo imeti dovolj veliko rezervo hitrosti, tako da model ostane vodljiv, tudi če prileti v spuščajoči se zrak. Za¬ vedati se moramo namreč, da se v bližini vzgornika vedno nahaja tudi vzdolnik. Ko model vleti v termični vzgornik, najprej nekaj sekund letimo naravnost, potem pa začnemo krožiti in poskušamo najti najmočnejše dviganje. Ce je breg še vedno v bližini, moramo med kroženjem ves čas popravljati smer proč od poboč¬ ja, tako da lahko varno krožimo. Ne¬ koliko manj izkušenim pilotom svetujem, da nad pobočjem izvajajo prej opisane osmice, dokler se model ne dvigne dovolj visoko, in šele potem začnejo krožiti. Med kroženjem ves čas popravljamo smer v veter, kar prepreči zanos iz termič¬ nega balona. Ko dosežemo primerno višino, lahko raziščemo širšo okolico ali si privoščimo nekaj akrobacij. Pri gor¬ skem letenju so zelo priljubljeni nizki pre¬ leti mimo gledalcev, ki dajejo gorskemu letenju poseben čar. Vendar bi ob tej priložnosti rad opozoril, da nekateri mo¬ deli pri takšnih preletih dosegajo izredne hitrosti (prek 200 km/h) in so zato nevar¬ ni za vse navzoče. Pogosto mislimo, da model popolnoma nadzorujemo, pa se tik pred gledalci pojavi kakšna turbulen¬ ca, ki ga preusmeri ... Verjetno najzahtevnejši način jadranja z modeli je jadranje na termiki v zavetrju, to je, ko piha severni veter. Takrat se, kot smo že omenili, na prisojnem pobočju po¬ javi spuščajoči se zračni tok. Ob močnem vetru je tak način jadranja nemogoč, ob šibkejšem pa je zelo zanimiv, vendar se zanj odločimo samo takrat, ko je vreme primerno za nastanek termičnih vzgorni- kov. Obstajajo trije načini, da se spo¬ primemo s takimi okoliščinami (slika 8). Prvi način, ki je primeren ob nekoliko močnejšem vetru, je, da štartamo na se¬ verni strani pobočja in na pobočnem vzgorniku poskusimo priti čim višje. Vča¬ sih se zgodi, da veter prinese termični balon iz doline, ki nam omogoči doseči dovolj veliko višino. Ko je model dovolj visoko, se odpeljemo v zavetrje, kjer po¬ skušamo najti termično dviganje. Upošte¬ vati moramo, da veter odnaša termične balone v zavetrno lego, in jih tam tudi iskati. Ob tem moramo ves čas paziti, da imamo dovolj veliko rezervo višine za povratek na pobočni vzgornik, upoštevati pa moramo tudi, da proti vetru model slabše drsi ("planira"), pa tudi, da je na večjih višinah veter močnejši. Drugi način je primeren za šibkejši veter in za terene, kjer je mogoče pristati nižje na pobočju. V tem primeru štartamo Slika 8. Načini jadranja na termiki ob severnem vetru. Prvi način je, da na pobočnem vetru na osojni strani naberemo čim večjo višino, potem pa se s te višine odpe¬ ljemo na prisojno poboč- J 'e in tam iščemo termič- viganja (pikčasta črta). Drugi način, ki je upora¬ ben ob šibkem vetru, je, da štartamo v zavetrnem delu in se odpeljemo stran od pobočja, kjer poiščemo termični vzgornik (prekin¬ jena črta). Pogosto najpri¬ mernejši način pa je, da štartamo v nižjih predelih hriba, kjer spuščajoči se tokovi niso premočni (neprekinjena črta). vim maj-junij 1998 23 MODELARSTVO na prisojni strani. Takoj po startu se skozi spuščajoče se zračne tokove odpeljemo 1 00 do 200 m od pobočja, kjer skušamo najti termično dviganje. Dobro je, da imamo že pred startom očiten znak, da je na iskanem območju termično dviganje. To je lahko dim, ki se dviguje izrazito hitro in navpično, ali pa ujeda, ki se med kroženjem dviguje. Zato, da med iska¬ njem termičnega vzgornika izgubimo čim manj višine, letimo na območju, kjer se zrak spušča, nekoliko hitreje. Če vzgorni¬ ka ne najdemo, je pomembno, da se za pristanek odločimo dovolj visoko, saj moramo na poti nazaj do hriba še enkrat skozi spuščajoče se zračne tokove. Za termično jadranje v zavetrju obstaja še ena dokaj uporabna metoda, ki pa je primerna v višjih hribih ob razmeroma šibkem vetru. Eden takih terenov je Rob¬ lek na Begunjščici. V tem primeru štart postavimo na prisojnem pobočju nekje na prvi tretjini hriba. Na tem delu vlada zatišje in je mogoče normalno nastajanje termičnih stebrov. Pri tej metodi je taktika letenja taka, da po štartu letimo ob pobočju in iščemo termične stebre. Pristanek. Pristanek v hribih je zaradi vremenskih razmer pa tudi zaradi pogo¬ sto slabih terenov ponavadi precej teža¬ ven. Obstajata dva glavna načina, vsak s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Ponavadi nam način določijo okoliščine, zato je dobro, da obvladamo oba. Prvi je pristanek z vetrom v pobočje (slika 9). Dobra stran takega pristanka je, da pristajamo v bolj ali manj neturbulent- nem zraku. Slaba stran pa je, da nimamo občutka, kakšno hitrost ima model, ker leti v smeri vetra (ponavadi mislimo, da ima večjo, kot je v resnici), in pa pri- Slika 9. Pristanek s hrbtnim vetrom v pobočje stanek v strmo pobočje. Za ta način se ponavadi odločimo takrat, ko se znajde¬ mo prenizko in nimamo zadosti časa za priprave. Z nekaj vaje pa ti pristanki ven¬ darle postanejo dokaj mehki. Postopek takega pristajanja je takle: najprej prele¬ timo mesto, kjer naj bi pristali na pri¬ bližno desetih metrih. Nad točko pristan¬ ka zavijemo in se v rahlo spuščajočem se letu odpeljemo kakšnih 100 metrov od pobočja, kjer naredimo 180-stopinjski zavoj (model obrnemo proti pobočju). Po¬ tem modelu povečamo hitrost in ga spu¬ stimo za kakih 30 metrov. Čeprav se nam bo verjetno zdelo, da je model zelo niz¬ ko, letimo v rahlem spuščanju še naprej proti pobočju. Približno deset metrov od pobočja ali pa še nekoliko manj začne¬ mo model izravnavati in ga v loku pripe¬ ljemo ob pobočje. Letimo tik ob pobočju toliko časa, dokler ne izgubi vse hitrosti in se lahkotno spusti na tla. Najpomemb¬ nejše pri takem pristanku je dovolj velika rezerva hitrosti. Če je namreč premajh¬ na, modela ne moremo poravnati, posle¬ dica pa je, da model trešči v pobočje ali pa ob želji, da bi ga kljub vsemu porav¬ nali, pade v vrij. Paziti moramo tudi, da modela ne začnemo ravnati prezgodaj ali da ne pristajamo z nagibom, kar pripelje v t. i. vrtiljak. Drugi način je pristanek proti vetru (slika 10). Glavna dobra lastnost takega Slika 10. Pri pristajanju s čelnim vetrom mora¬ mo paziti, da nam modela ne odnese predaleč v zavetrno lego. Spuščamo se s povečano hit¬ rostjo, ki jo pred pristankom po možnosti zmanjšamo z zračnimi zavorami, in smo ves čas pripravljeni na nagle spremembe smeri, nagiba in višine, ki jih povzročajo turbulence. pristanka je nizka pristajalna hitrost in sorodno zaporedje opravil kot pri pris¬ tanku na ravnini. Ta način nam ponavadi omogoča več poskusov, zato je primer¬ nejši za začetnike. Slabe strani so močne turbulence ob močnejšem vetru, pristaja¬ nje čez spuščajoče se zračne tokove, ne navsezadnje pa tudi, da je primernih te¬ renov za take pristanke v hribih bolj malo. Pri takem pristajanju postopamo ta¬ kole: z veliko rezervo višine pustimo, da model odnese nekoliko za hrib. Ta zanos določimo glede na moč vetra. Če je veter šibak, se lahko odpeljemo nekoliko dlje, ob močnem vetru pa tak pristanek zač¬ nemo izvajati skoraj navpično nad točko pristanka. Vseeno pa je bolje, da smo pri pristanku previsoki kot prenizki, saj lahko v tem primeru celotni postopek ponovi¬ mo. Na zanos morajo biti pozorni pred¬ vsem tisti z lažjimi modeli in počasnimi profili, saj se ti ob nekoliko močnejšem vetru dobesedno ustavijo. Ko se nam zdi, da je model na primerni oddaljenosti, ga usmerimo proti točki pristanka in ga vodi¬ mo proti tlom pod dokaj velikim kotom z zadostno rezervo hitrosti, tako da model ob morebitnih turbulencah ostane nor¬ malno vodljiv. Ko je v takem položaju, da smo prepričani, da ne bomo prekratki, lahko uporabimo še zračne zavore. Če teh na modelu nimamo, lahko, če smo previsoki, začnemo z modelom vijugati, vendar tako, da vedno obračamo v veter, zraven pa pazimo na dovolj veliko rezer¬ vo hitrosti. Nikoli ne smemo zaviti v smer vetra, saj nas v tem primeru odnese daleč v zavetrje, od koder se redko vrnemo s celim modelom. Vrste jadralnih modelov za gorsko letenje Za gorsko letenje so najprimernejši modeli z nekoliko večjo krilno obreme¬ nitvijo (40-80 g/dm 2 ) in hitrejšimi profili. Mnogi imajo tudi prostor za dodatni ba¬ last, ki poveča prodornost modelov ob močnejših vetrovih. Zaradi majhnih in Slika 11. Pred Startom moramo vedno preveri¬ ti delovanje komand in drugih sistemov na mo¬ delu. Slika 12. Za alpsko letenje so zelo priljubljene tudi velike makete, ki pa se na žalost hitro razbijejo. maj-junij 1998 TTE-Clio 24 MODELARSTVO Slika 14. Avtorjev model med nizkim preletom na Sv. Katarini V \ Slika 16. Jadranje na pobočju Kako vlepiti šarnir? kratkih terenov so zelo koristne tudi zrač¬ ne zavore ali sistem "butterfly". Ob moč¬ nem vetru odsvetujem letenje z modeli, ki niso krmiljeni po nagibu, saj lahko moč¬ ne turbulence tak model naredijo popol¬ noma nevodljiv. Za najprimernejšo veli¬ kost modelov za gorsko letenje so se izkazali taki z razpetinami kril od 2 do 3 m. Te mere že zadoščajo za dobro aero¬ dinamiko, obenem pa so modeli še ved¬ no tolikšni, da so dovolj trpežni. Zelo za¬ nimivo je tudi letenje z velikimi maketami (razpetina kril okrog 4 m), katerih velikost nam omogoča letenje na veliki odda¬ ljenosti. Njihova slabost pa je, da se ob trših pristankih kaj hitro razbijejo. Zato svetujem letenje s takimi modeli tam, kjer so dovolj veliki tereni za pristanek; dobro pa je, da imamo nekoliko nižje na razpo¬ lago še en rezervni teren za pristanek v sili. Namesto zaključka Nemogoče bi se bilo naučiti alpskega jadranja iz knjig ali člankov. Vsa teo¬ retična spoznanja nas le vodijo med od¬ krivanjem te zapletene in zahtevne šport¬ ne panoge. Vsak pravi jadralni pilot - tako modela kot pravega jadralnega leta¬ la - se mora naučiti razpoznavati zna¬ menja, ki mu jih daje narava, in na pod¬ lagi teh ugotoviti, kaj se dogaja z zra¬ kom. OTOKAR HLUCHY Šarnirje za krmila običajno lepimo z epoksidnim lepilom. Koleno šarnirja za¬ varujemo z majhnimi štirikotniki, ki jih izrežemo iz ostankov folije za prekriva¬ nje ali plastične tapete, da lepilo ne pride v pregib in ga zamaže. Na varovalnem koščku napravimo majhno zarezo, ki naj se natančno ujema s širino šarnirja. Tako pripravljeno folijo štirikotnik potisnemo proti kolenu šarnirja. Na šarnir nanese¬ mo lepilo in ga potisnemo na njegovo mesto v zarezo na krmilu. Ko se lepilo strdi, folijo odstranimo. Na ta način za¬ gotovimo gibljivost šarnirja in nemoteno delovanje. irm maj-junij 1998 25 MODELARSTVO Kljuke za prostoleteče modele LUKA ŽNIDARŠIČ Nekoč je za kljuko služil zakrivljen vijak ali žebelj. V trenutku, ko je model dosegel zgornjo točko, se je vlečna vrv odpela in model je mirno nadeljeval let proti zemlji. Če si imel malo več sreče in znanja, se je model celo znašel v termič¬ nem vzgorniku. Toda že pri tej preprosti kljuki se je pojavil problem. Model po odpetju kroži, med vleko pa mora leteti naravnost. Modelarji so ta problem rešili z ustrezno bočno postavitvijo kljuke ali pa z gibljivim smernim krmilom, poveza¬ nim z obročkom na koncu kljuke. Ta dva načina srečamo danes le še pri začet¬ niških modelih. Poleg tega je pri prosto- letečih modelih vedno navzoče vprašanje vklopa časovnika. Ta se mora vklopiti šele po odpetju modela. Obstaja več načinov štartanja časovnika. Na začetku šestdesetih let je bila izbolj¬ šava kljuk logičen korak v razvoju mode¬ larstva. Francoz J. M. Berthe si je zamislil klju¬ ko, ki mu je pri krožnem vleku omogo¬ čala dolgotrajno zadrževanje modela na vrvici. Z modelom, ki ima kljuko za krožni vlek, se modelar lahko "sprehaja" po travniku ter tako poišče vzgornik. Izbolj¬ šana verzija Bertnove kljuke, znane kot francoska kljuka, je že bila objavljena v Timu 2/96. Nekoliko kasneje je moskovska mode¬ larska šola razvila nov tip t. i. teleskopske kljuke, s katero je leta 1964 B. Roszcin postal prvak Sovjetske zveze. Že nasled¬ nje leto je zmagal V. Oksjem, ki je na HD3-AK Izvedba kljuke modelarja Burrova Ploščata kljuka maj-junij 1998 iTTIKiClio 26 MODELARSTVO LVVS Slovenska kljuka svoj model vgradil t. i. ploščato kljuko. Zaradi sorodnega izvora se je za obe splošno znani zaprti kljuki uveljavilo skupno ime - ruska kljuka. Teleskopski tip sta do današnje oblike izpopolnila sve¬ tovno znana modelarja, Lepp in Horejši. Zasluge za razvoj ploščate kljuke pa so imeli Valerij Garinin, Valerij Isajenko in Viktor Čop, po katerih se imenujejo os¬ novni tipi kljuk. Rusko kljuko dandanes vidimo na vsa¬ kem malo boljšem prostoletečem modelu, tudi pri modelih Al. Pridružili so se ji še dodatni mehanizmi, kot so bunt sistem skupaj z mehanizmom za spremembo kota notranjega krila, razni mehanizmi za vklop časovnika v točno določenem trenutku, oddajnik za iskanje modela itd. Klasična ruska kljuka omogoča: - ravni vlek na vrvici, - kroženje na vrvici, - regulacijo sile odpenjanja, - zavoj ob izstrelitvi, - kroženje v prostem letu. Kljuka mora ustrezati naslednjim zahte¬ vam: - biti mora zanesljiva, - biti mora dovolj močna, da prenese vse obremenitve, - biti mora neobčutljiva za umazanijo, - omogočati mora enostavno regliranje modela, - omogočati mora široko območje na¬ stavitev (to je večkrat lahko težava), - biti mora enostavna za montažo in de- montažo, - biti mora majhnih dimenzij, predvsem pa dovolj ozka, - biti mora preprosta za izdelavo ali lah¬ ko dostopna pri proizvajalcu. Modelarstvo na internetu PETER HORVAT Internet postaja iz dneva v dan vse bolj uporabljan medij. Na njem najdemo vse, od oglasov za avtomobile, baz podatkov knjižnic, do domačih strani posamezni¬ kov. Zato sem kot navdušen modelar, takoj ko sem dobil dostop do interneta, začel iskati spletne strani, ki so kakorkoli povezane z modelarstvom. Pri takem iskanju so zelo koristni tako imenovani iskalni stroji ali iskalniki (angleško: search engines). Spletne strani (za njimi stojijo zelo sposobni računalniki) nam izpišejo vse naslovne strani, ki vsebujejo vpisane ključne besede. Omenim naj nekaj naslovov teh iskalnikov: www.yahoo.com www.webcrawler.com www.excite.com www.altavista.com www.hotbot.com www.lycos.com Nasvet: Poskusite vpisati iste besede pri različnih iskalnikih. Rezultati bodo zelo različni. Za iskanje strani, povezanih z mode¬ larstvom, vtipkamo ključne besede v angleščini: radio control, hobby, RC, air- plane, model in podobne (v angleškem jeziku zato, ker je v Ameriki daleč največ modelarstva na internetu). Lahko vpišemo tudi besede v slovenskem jeziku, saj se na internetu pojavlja kar nekaj slovenskih klubov in domačih strani, ki obravnavajo tudi modelarstvo. Vtipkamo samo nekaj besed, eno, dve ali tri, in tako dobimo veliko naslovov, ki pa vsi niso nujno mo¬ delarski. Ko pridemo do neke strani, poiš¬ čemo spisek naslovov (Links). Na tej stra¬ ni imamo bližnjice do drugih sorodnih naslovov (modelarskih). Tako lahko potu¬ jemo po internetu ure in ure; po klubih, domačih straneh modelarjev, straneh podjetij, ki izdelujejo modele ali potreb¬ ščine zanje, itd. Na njih pa je ogromno fotografij, nasvetov, izkušenj z modeli, humorja, malih oglasov, prostih progra¬ mov "download", ki jih lahko tudi posna¬ memo, načrtov itd. Programi, ki sem jih našel, so enostavni simulatorji letenja modelov, programi za profile kril oziroma za oblikovanje reber, program za izračun lastnosti elektromotor¬ jev (elisa, baterije, regulator, prenosi) ali tabela "elise-motorji", iz katere je razvid¬ no, katera elisa ustreza kateremu motorju. Navajam nekaj naslovov podjetij, ki prodajajo modelarski material tudi po in¬ ternetu. Tu lahko najdemo podatke o kompletih, motorjih, RV-napravah, teste modelov itd. Toda pazite pri naročanju. Stroški pakiranja in poštnine za pošiljke prek luže so zelo visoki, saj dosegajo vrednost vsebine, pa tudi carinskih daja¬ tev ne smemo pozabiti. www.towerhobbies.com www.towerhobbies.com/ rcweb. html (iskalnik za modelarsko področje) www.hobbyshack.com www.hobby-lobby.com www.castlehobbies.com www.ecmc.com www.horizonhobby.com Internet omogoča tudi klepet (chat), oziroma tekstovno komuniciranje z drugi¬ mi uporabniki. Tako sem našel tudi kanal za modelarski klepet (mislim, da ni edini). Zelo zanimivo je klepetati z drugimi mo¬ delarji po svetu. Med uporabniki interneta je precej starejših izkušenih modelarjev, ki z veseljem odgovorijo na kakršna koli vprašanja. Med seboj lahko izmenjujete slike ali programe. Za klepet pa potrebu¬ jete poseben program (npr. mIRCj. Naslova prostih programov za klepet (mlRC); www.mirc.co.uk pebbles.axi.net/mirc Navodila za nastavitev programa za kle¬ pet na naslovu: www.rconline.com Nastavitve za mlRC: Description: Modelarski klepet IRC server: rco.iglobal.net port(s): 6667 Kakršna koli vprašanja z omenjeno te¬ matiko mi lahko pošljete na naslov elek¬ tronske pošte: pero@hotmail.com ali jozi- ca.horvat@siol.net. Želim vam veliko uspeha pri deskanju po internetu. m; maj-junij 1998 27 _ RADIJSKO VODENJE _ Elektromotor "4C0" skozi oči letalskega modelarja DR. JAN I. LOKOVŠEK Uvod ime Mabuchi je v modelarskem svetu sinonim za dobre, trpežne in ne predra¬ ge elektromotorje. Mali "380", ki je na delu že vrsto let, je dober, enostaven, za¬ nesljiv in poceni. Motorčke te vrste pro¬ dajajo prav vse modelarske hiše, čeprav pod različnimi imeni. Pri Graupnerju jim pravijo speed 400, pri Futabi power 400 in pri Mulfiplexu permax 400. Tudi pri nas jih dobite v vseh ljubljanskih mode¬ larskih trgovinah. Ta motorček doživlja svojo renesanso prav v letalskem modelarstvu. Veliko mo¬ delov, ki so jih konstruirali prav za ta mo¬ tor, prihaja tudi v naše trgovine. Mnoge modelarske kategorije se imenujejo pre¬ prosto razred 400. Zato je prav, da ga vzamemo pod drobnogled tudi z očmi letalskega modelarja. Izvedenke Naj poudarim, da smo se lotili navad¬ nega 400 in ne kake navite ali izpopol¬ njene izpeljanke. To je elektromotorček premera 28 mm in dolžine 34 mm, tehta pa le 71 g. Tudi gred premera 2,3 mm je navadna, nekaljena. Ima navadne drsne 400N«S8 Slika 2. Izmerjene lastnosti motorčka pri šestih in osmih celicah Ni-Cd. Motorček kaže dobre lastnosti tudi pri preobremenjevanju. power6V robbe 6 x 3,5 Slika 3. Najboljši na testu je bil Robbejev zložljivi vijak 6 x 3,5, toda tudi drugi niso dosti slabši. pa je 9 do 1 0 A. Najboljši izkoristek do¬ sega 70 %, in to pri motorjih z več ovoji. Izvedenka race je, kar zadeva izkoristek, zelo uboga, le 55 % v primerjavi z 68 % 6-voltne izvedenke, ki jo prodaja ista modelarska hiša. Celica več Pri kolektorskih motorjih so vrtljaji močno odvisni od napetosti. Podvojiti na¬ petost praviloma pomeni tudi podvojiti vrtljaje. K sreči ima ta elektromotorček kar nekaj rezerve, zato ga radi obremen¬ jujemo bolj, kot je zapisano v uradnih podatkih. Ko motorju povečamo nape¬ tost, se povečajo vrtljaji, navor in s tem tudi moč. Do določene mere se povečuje celo izkoristek. Razmere še najbolje ilus¬ trira diagram na sliki 2. Če znamo poskrbeti za pravilno hla¬ jenje in ne pretiravamo, je torej iz tega motorčka mogoče iztisniti tudi malce več. Omejitev postavlja pregrevanje, saj se vroč motor vede drugače kot hladen. Nekatere modelarske hiše se tega dob¬ ro zavedajo. Multiplex, na primer, upo¬ rablja v svojih modelih panela in smiley motorček kar v takem režimu. Tudi Rob¬ bejev "planeta power 400" je malo bolj TURBINA GRAUPNER BLACK POWER 400/7,2 V Slika 5. Izmerjene lastnosti turbine: dosežemo do 2 N statičnega po¬ tiska. Planeta Power 400 8x5 Slika 6. Power planeta ima kakovosten prenos. Takole se vrti z zložljivim vijakom 8x5. Slika 1. Mali Mabuchi, o katerem teče beseda ležaje, tripolni rotor in krtačke zaprtega tipa. V naših trgovinah dobite v glavnem tri ali štiri različice motorja 400. Prva je navadni Mabuchi 380, ki ima še plas¬ tičen zadek. Ostale imajo ta del že kovin¬ ski ter se med seboj razlikujejo le po ro- torskem navitju. Na voljo so 4,8-voltni izdelek z vzdevkom "race" (Graupner) ter različici z navitjem 6 V (model 35) in 7,2 V (model 45). Krivulje izkoristka in moči različic se med seboj malo razliku¬ jejo, le delovne razmere glede na nape¬ tost in tok so različne. Tako ima race 4,8 V najboljši izkoristek pri toku 6 A, 6-volt- ni pri 4,5 A in 7,2-voltni pri 4 A. Največji tok, ki ga prenesejo krtačke in kolektor, maj-junij 1998 iTTEiE.lio 28 f.ADIJSKO VODENJE prignan. Pri vsem tem pa nismo še nič rekli o življenjski dobi. Vsako ugibanje je odveč; preobremenjevanje vedno skrajša življenjsko dobo izdelka, torej tudi motorčka 400. Meritve Najprej sem izmeril motorček sam in dobil krivulje izkoristka, toka in moči za šest celic (7,2 V), to je za primer na¬ zivne obremenitve pa tudi primera, ko sem pogonsko baterijo povečal s stan¬ dardnih šestih celic kar na osem (slika 2). Iz diagrama najbolje vidimo, kaj vse pridobimo. Vrtljaji se povečajo kar za 4000, to je po 2000 za vsako celico ali po 1 800 za vsak volt. Moč se je po¬ večala skoraj dvakrat! Pri tem moramo paziti, da ne presežemo dovoljenega toka krtačk (9 do 10 A). Pogled na krivulje nas še opozori, da je izkoristek vezan na določeno vrednost toka. Do¬ ločen tok neposredno pomeni tudi navor motorja. Opozorilo: meril sem hladen motor (25° C)! Neposredno gnani vijak Za neposredni pogon letalskega vijaka je na voljo kar nekaj izdelkov. Pri Graup- nerju dobimo posebne vijake za navadne modele, take za makete (scale prop) in tudi za hitrostna tekmovanja (cam speed prop). Poleg tega so na voljo propelerji z zložljivimi kraki, ki jih imata tudi Mul- tiplex in Futaba. Preizkusil sem tudi naj¬ manjše lesene vijake firme Aviomodelli, plastične vijake za motorčke Cox in mali Robbejev dynamic. Ustrezno turbino za ta motor izdeluje Graupner, čeških proizvajalcev pa za- zdaj še ni v naših krajih. Na meritvah sem pri izbranem vijaku spreminjal napajalno napetost in meril tako električne kot tudi mehanske ve¬ ličine elektromotorja. Prve predstavljajo tok in s tem tudi moč, mehanske pa so statični potisk in število vrtljajev letal¬ skega vijaka. Od neposredno gnanih vijakov se je najbolje odrezal Graup- nerjev 6 x 4, od zložljivih pa 6 x 3,5 (Futaba/Robbe; slika 3). Zadnjega je treba pohvaliti, ker ima domiselno rešeno tudi hlajenje. Večina drugih vija¬ kov namreč s spinerjem prekrije odprtine za hlajenje in tako slabo vpliva na motor. Ta pa ima v samem spinerju odpr¬ tine in prisilni pretok zraka v motor. Izogibajmo se torej spinerjev, ki prekri¬ vajo odprtine za hlajenje, kar ne velja samo za ta elektromotor! Drugi vijaki niso veliko slabši od naj¬ boljšega sivega 6x4, zaostajajo le za 10 do 20 %. Celo vijak iz mehke plas¬ tike, ki poganja Mulfiplexov smiley, je bil presenetljivo dober. Katera je torej tista značilna številka, ki jo upoštevamo v izračunih? 2 do 2,3 N je sila statičnega potiska, ki jo zmore neposredno gnani letalski vijak našega elektromotorčka. Turbina Graupnerjeva turbina (slika 4) bi si nedvomno zaslužila poseben članek. To je izjemno soliden izdelek, skrbno nare¬ jen in dognan v mnogih podrobnostih. Ima petpolni rotor s premerom 58 mm. Ležišče motorja je oblikovano aerodina¬ mično; sploh ima ves izdelek videz mo¬ tarske gondole pravega letala. Masa brez motorja je le 60 g. Ta agregat ima premišljeno tudi hlajenje, ki je za bolj obremenjen motor od¬ ločilnega pomena. Glavno presenečenje pa me je čakalo ob meritvah. Do zdaj so meritve statičnega po- tiska turbin pokazale, da je bil ta v primer¬ javi s klasičnim letal¬ skim vijakom vsaj za polovico manjši. Tu pa turbina ujame korak in doseže lepa 2 N statičnega potiska, kar je skoraj toliko, kot pri klasičnem vijaku (slika 5). V turbi¬ ni smo seveda motor pognali do visokih vrtljajev (tudi prek 20.000/min), kar obenem kaže na dober izkoristek motor¬ ja. Vrtljaji se zdijo visoki za motor z navadnimi drsnimi ležaji. Želeli bi si vsaj en kroglični ležaj na obremenjeni strani, kar bi turbini gotovo podarilo dodatnih 5 ali 10 % potiska več! Posredni pogon Pri počasnih modelih se neposrednemu pogonu izogibamo. Izkoristek letalskega vijaka je namreč odvisen od razmerja hitrosti zračnega toka, ki ga ustvarja vi¬ jak, in hitrosti modela. Za počasne mo¬ dele, kot je večina jadralnih letal, potre¬ bujemo torej počasi vrreci se velik vijak. To pa zahteva zobniški, jermenski ali kak drug prenos, kar pa je že druga zgodba. Nekatere firme ponujajo bodisi prenos za motor 400 ali pa kar elektromotorček z že vgrajenim prenosom. Zal je cena tovrstih izdelkov veliko večja od cene samega motorja. Pri¬ mer takega motorja je Robbejev planeta power 400. Ima zelo kakovosten pre¬ nos 3,7 : 1, ki pa poveča maso mo¬ torčka kar na 106 g. 6-voltni motorček naženemo kar na 8,4 V. Najboljši iz¬ koristek (s prenosom vred) je 65 % pri 8000 vrtljajih na mi¬ nuto in toku 7 A (sli¬ ka 6). Rotor se takrat vrti s skoraj 30.000 vrtljaji! To pomeni, da smo ga pognali krepko čez mejo, ki je običajna za nor- Slika 4 . Tako je sestavljena Gra¬ upnerjeva turbina, ki ji ljubkovalno rečejo "blacky". malno uporabo. Račun je preprost: pri enakem navoru je moč sorazmerna z vrt¬ ljaji - tako torej pridobimo kar precej moči. Firma priporoča letalski vijak 8x5 za jadralni model, medtem ko se je ta motorček že dobro uveljavil v tekmovalni kategoriji "pylon", kjer uporabljajo vija¬ ke predvsem cam speed prop firme Graupner velikosti 5x5 (1 3 x 13 mm). Pri vsem naštetem pa sramežljivo pripo¬ ročajo največjo dovoljeno priključno moč 60 W in največjo dovoljeno temperaturo motorčka 60° C! Pri Graupnerju so na tak motorček, ki je imel za odtenek večji prenos (4:1) pri nazivni napetosti obesili zložljiv vijak 10 x 8 (25 x 20 cm). Po mojih izkušnjah je to idealen pogon za jadralni model razpe- tine do 1,5 m, posebno še zato, ker sem lahko uporabil manjše pogonske baterije v velikosti minjonk in tako precej prihranil na teži. Praksa Dvomotorni smiley ima v kompletu že priložena dva elektromotorčka 400 in pripadajoča vijaka. Vzlet in let tega mo¬ dela je neproblematičen saj je primeren i mm maj-junij 1998 29 MODELARSTVO tudi za začetnike. V močnejšem vetru uporabljam sedem celic velikosti sub C, da je model bolj prodoren. Če pa napa¬ jam motorčka z osmimi celicami N1000 SCR, vzleti celo z drobno pokošene trave! Na leteči maketi "catalina" uporabljam dva elektromotorja za delovno napetost 7,2 V z vijaki velikosti 6x4. Vodni start je postal neproblematičen šele tedaj, ko sem napajanje povečal na osem celic Ni- Cd. Nedvomno je najceneje narediti nepo¬ sredni pogon. Pri tem me je nekoliko jezi¬ lo le, da so bili na meritvah zložljivi vija¬ ki boljši od navadnih. Na maketo cata- line seveda ne morem montirati zložljive¬ ga vijaka, čeprav je za 10 % boljši od onega, ki ga imam sedaj. Za hitre mo¬ dele je neposredni pogon v redu, pri jadralnih modelih pa bomo, če se le da, uporabili elektromotor s prenosom. Pri¬ hranek bo tako pri elektromotorju, bateri¬ jah, predvsem pa na teži modela. Pri močneje obremenjenem elektromo¬ torju s feritnimi magneti, ki se vrti le v eno smer, je smiselno postaviti vprašanje nas¬ tavitve točke komutacije. Ta nastavitev je med modelarji poznana pod angleško besedo "timing" oziroma po zasuku zad¬ njega dela motorčka, kjer so krtačke. 400 je motor zaprtega tipa in taka nas¬ tavitev standardno ni mogoča. Ne glede na to jej. Helig naredil poskus in v reviji Aufwind objavil članek. Njegove ugo¬ tovitve so nedvoumno dokazale, da bi se dalo pridobiti tudi do 1 0 % moči in rahlo izboljšati izkoristek, vendar tak postopek ni za vsakega modelarja. Nasprotno pa si lahko vsakdo sam naredi cenen zobniški prenos z zobniki firme Conrad, ki ima svojo poslovalnico tudi v Ljubljani v BTC, hala D. Ljubiteljem priporočam članek Dr. H. Junga v nemški reviji Elektromodell. Zaključek 400 je ejektromotorček neslutenih zmogljivosti. Če ga uporabljamo "zmer¬ no" ali tako, kot so predpisali proizvajal¬ ci, nam bo dolgo zvesto služil, čeprav ima navadne drsne ležaje, nekaljeno gred in zaprt kolektor. Lahko pa ga preobremenimo in v tem preobremenjevanju se ne bo slabo odre¬ zal. Zavedati pa se moramo posledic. Življenjska doba je nedvomno krajša. Res je, da je boljši motor, naprimer kateri od super 400 firme LRP ali Graupnerjev 480, močnejši, pa še zdrži trikrat dlje pri taki obremenitvi, toda navadni 400 je vsaj petkrat cenejši in poleg tega še za četrtino lažji. Za marsikoga se tak račun izide. Novosti na trgu MODELI VVEICO Ljubiteljem maket je na voljo vrsta izdelkov firme "WEICO", ki prihaja iz Nemčije. Zgradi¬ mo si lahko statični model avtomobila, letala, lahko tudi insekte ali celo dinozavra. Imate raje mlin? Ta ima tudi elektromotorček s pogo¬ nom na sončne celice, tako da se mlinsko kolo zares vrti. Mlin je zaradi celic in pogona neko¬ liko dražji (6.500 SIT), medtem ko so druge makete cenejše. Kobilica stane 1350 SIT, manjši hroščki pa do 850 SIT. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljublja¬ na, tel. 126-11-55, faks 126-22-43 DONALD Model hidroplana donald smo v Timu že predstavili. Zdaj je komplet češkega proizva¬ jalca Obag naprodaj tudi v Ljubljani, trup mo¬ dela je narejen po tehnologiji ELSV (epoksidni laminat iz steklenih vlaken), tudi krila so že izdelana in jih moramo le še prevleči s folijo. Model poganja elektromotor velikosti "600" s sedmimi celicami Ni-Cd velikosti sub C. Za pogon lahko uporabimo motor LRP-VX-turbo, ki ga je mogoče dobiti v isti trgovini. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana, tel. 126-11-55, faks 126-22-43 EIN-STEIN Ein-Stein firme Multiplex sestavljajo sprejem¬ nik in dva servomehanizma v enem miniatur¬ nem ohišju s stikalom vred in priključki še za 5 servomehanizmov! To je torej sedemkanalni sprejemnik, ki pa je primeren za zelo lahke in majhne modele, saj meri le 63 x 31 x 34 mm in tehta 75 g. Servomehanizmi zmorejo po 20 Nem navora in naredijo 40-stopinjski zasuk v 0,15 s. Prodajajo ga za frekvenčno področje 35 in 40 Mhz. Cena znaša 20.800 SIT. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljub¬ ljana, tel. 126-11-55, faks 126-2243 RV-NAPRAVA MEGATECH Megatech je RV-naprava, narejena posebej za vodenje modelov avtomobilov, saj ima za krmiljenje smeri volan. Na oddajniku je mogo¬ če nastaviti ne le nevtralni položaj smeri, tem¬ več tudi hod, in to za za vsako stran posebej. Sprejemnik v kompletu je R 122 z opcijo BEC. Za napajanje lanko izkoristimo tako Ni-Cd kakor tudi navadne baterije. Poleg nekaj drob¬ narij je v kompletu še standardni servomeha- nizem S3003. Napravo je mogoče kupiti za frekvenčno območje 27 MHz ali pa 40 MHz. Stane 22,000 SIT. WM Modelarski Center, Slomškova 23, 1000 Ljubljana, tel. 132-2242, faks 132-00- 44 maj-junij 1998 TCKIifo 30 MODELARSTVO LETALSKI MODELI KLASIČNE GRADNJE Klasično grajeni letalski modeli niso samo poseben izziv, klasika je lah¬ ko tudi bistveno cenejša od plastike in stiropora. Tako stane gem 80 le 10.980 SIT, kosmo 3 14.480 SIT in mini kosmo 12.850 SIT. Gem je enomo- torni nizkokrilnik, maketa z razpetino 1450 mm, maso 1,7 kg, in je namen¬ jen za motor 3,5 do 5 cm 3 . Za vodenje potrebujemo štirikanalno RV-napravo. Kosmo je akrobatski model, ki ga poganja motor do 1 0 cm 3 in je tudi težji (do 3,5 kg]. Čez krila meri 1 640 mm, površina nosilnih ploskev pa znaša 42,64 dm 2 . Mini kosmo je pomanjšana izvedenka za manjši motor (do 5 cm 3 ), ki pa ponuja kljub vsemu veliko užitkov pri akrobatskem letenju. Mantua model, Ljubljana, Andreja Bitenca 36, 1000 Ljubljana, tel. 152-50-46 ZVEZNI REGULATOR KONTRONIK EASY 1000 Kontronikovi zvezni regulatorji so znani po svoji majhnosti, zmog¬ ljivosti in zanesljivost. Na voljo je vrsta starejših, novost pa je easy 1000, ki zmore 18 A trajne obremenitve pri pogonu s 6 do 10 celica¬ mi Ni-Cd. Za krajši čas pa ga lahko preobremenimo do 35 A. Stane 7.990 SIT. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana, tel. 126-11-55, faks 126-2243 MOTORII ZA AVTOMOBILSKE MODELE Potrebujete izjemen avtomobilski motor za najmočnejše kategorije? Mantua ponuja tri izvedenke, in sicer force 3 + 3 XT ultracompetiton rally (48.500 SIT), 3 + 3 XT rally (44.850 SIT) in 3 + 3 rally (42,500 SIT). Ta hip dajejo tudi 20 % popusta na navedene cene. Naj vas opom¬ nimo: Mantua model je zdaj tudi v Sloveniji (prej Nebec hobi). Mantua model, Ljubljana, Andreja Bitenca 36, 1000 Ljubljana, tel. 152-5046 v SKYSPORT 4 Novost leta 1 997 skysport 4 je imenitna naprava za letalske mode¬ larje začetnike. Krmili lahko do štiri servomehanizme. Ima že serijsko vgrajen modul učitelj-učenec. V kompletu je oddajnik, sprejemnik FP-R 1 15, par kristalov in en standardni servomehanizem. Deluje v frekvenč¬ nem pasu 35 MHz, ki je sicer rezerviran izključno za četeče modele. Stane 25.300 SIT. WM Modelarski Center , Slomškova 23, 1000 Ljubljana, tel. 132- 2242, faks 132-0044 PROPELERJI OCTURA Ladijski modelarji potrebujejo dobre pro¬ pelerje. Izdelki znamenite firme Octura so sedaj na voljo tudi pri nas. Prodajajo serijo "X" v velikostih, primernih tako za tekmovalni rared "ECO" kakor tudi za večje. Za izdelke iz aluminijaste zlitine ali bronze je treba od¬ šteti do 3200 SIT, plastični propelerji pa so ce¬ nejši in stanejo 360,00 SIT. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljub¬ ljana, tel. 126-11-55, faks 126-2243 c TIGRA Tigra je uspešen akrobatski model, ki je postal znan po tekmovalnih uspehih konstruk¬ torja Urša Leodolterja. Hitroleteči akrobatski motorni model, ki je primeren tudi za dirke "pylon", ponuja modelarska hiša Robbe. Po¬ ganja ga elektromotor na 12 celic Ni-Cd. Raz- petina modela je 1350 mm, masa polno na¬ loženega pa okoli 2 kg. Model je srednjekril- nik s klasičnim podvozjem in profilom MH 43. Trup je iz ELSV, krila in preostali deli pa so že skoraj dokončno izgotovljeni. Cena kompleta je 48,000,00 SIT. WM Modelarski Center, Slomškova 23, 1000 Ljubljana, tel. 132-2242, faks 132-00- 44 Bi radi svoj leteči model postavili na plovce in se poskusili v pristajanju in vzletanju z vodne površine? Plovci, ki zmorejo nositi od 4 do 7 kg težak model, so naprodaj pri Mantui. Narejeni so iz plastike ABS in imajo v komple¬ tu tudi vse potrebno za montažo, od noslicev do krmilnega mehanizma. Stanejo 9.800 SIT. Mantua model, Ljubljana, Andreja Bitenca 36, 1000 Ljubljana, tel. 152-5046 PLOVCI IZ ABS-a ime maj-junij 1998 31 MODELARSTVO MODELARSTVO MAKETARSTVO Sola plastičnega maketarstva (40. del) Literatura in dokumentacija (8. nadaljevanje) MITJA MARUŠKO Vintage Aviation Angleški založniki slovijo po tem, da zlepa ne opustijo preiz¬ kušenega recepta. Vintage Avia¬ tion je zbirka, v kateri so izhajali albumi fotografij iz starejših arhivov, torej gradivo, ki ni bilo dosegljivo niti na straneh letal¬ skih revij. Tovrstni zborniki so dobrodošel vir strnjenih informa¬ cij za vse tiste maketarje, ki si izberejo ožje interesno področje. Zbirka je sicer že zaključena, vendar so posamezni zvezki še dosegljivi. VVarbird History To je zbirka zajetnejših letal¬ skih monografij, ki izhaja pri ameriški založbi Motorbooks International. Kakovost besedila je glavna odlika zbirke, ki je opremljena tudi z barvnimi foto¬ grafijami. Zbirka je namenjena bolj zgodovinarjem in ljubiteljem letalstva, saj v njej ne boste našli kakega obilja detajlov. Posa¬ mezna knjiga v povprečju ob- seaa 144 strani in stane okroa 25 USD. Warbird$ lllustrated Zal je to še ena presahla bri¬ tanska zbirka fotografij, izbrska¬ nih iz letalskih arhivov. Na 68 straneh ne boste našli nič druge¬ ga, kot le fotografije in fotografije. VOUGHT I F4U CORSAIR VVarbirdtech Series Nova ameriška zbirka predstaviti kot skupek letala poskuša kot skupek novih tehničnih rešitev, zato so v tekstu te zbirke nanizane faze razvoja posameznega letala, njegova operativna uporaba, podrobno pa so pred¬ stavljene posamezne izvedenke. Naslov lahko sicer zavede, saj publikacije ne pri¬ našajo bogato ilustriranih posameznih sklopov letala, kljub temu pa boste v njih našli nekaj izvirnih tehničnih risb. Na straneh te zbirke boste lahko prebrali mar¬ sikatero navodilo iz pilotskih priročnikov. Knjige obsegajo do 100 strani. Windsock Datafile Windsock je več kot odlična britanska revija, ki je namenjena izključno zgodovini letal prve svetovne vojne, in takšna je tudi zbirka monografij Datafile. Ob listanju obsežnih brošur (do 48 strani) boste z začu¬ denjem ugotovili, kako presenetljivo veliko fotografskega gradiva se je ohranilo do današnjih dni. Izvrstni načrti in popolni podatki o kamuflažah so znane odlike te zbirke. V tabelarnih prikazih boste zasledili tudi podatke o vseh dosedaj izdelanih maketah. Cena brošur je do 9 GBP. Čeprav smo se med naslovi revij in knjižnih zbirk nekoliko natančneje spre¬ hodili, še zdaleč nismo omenili vseh možnih virov informacij, ki jih maketar potrebuje, ko se načrtno pripravlja na gradnjo makefe. Nemalo je takih, ki jim zbiranje gradiva in proučevanje kamuflažnih shem in načinov označevanja pomenijo prav toliko kot grad¬ nja makete same. Za nakup literature pora¬ bijo nekajkrat več, kot pa odštejejo za najboljšo maketa izbranega letala. Meje užitka si vsakdo določa sam. Cilj sleherne¬ ga maketarja pa je verodostojna pona¬ zoritev pravega letala, in če gradnjo makete spremlja še temeljita raziskava, je zadoščenje toliko večje. Ko se vam nakopičijo osnovna znanja, se porajajo dvomi o informacijah, ki so do¬ stopne v revijah in knjigah. Ob bogati knjiž¬ nici in številnih revijah je zajeten fotografski arhiv še najzanesljivejši vir verodostojnih podatkov o letalu. Barvni profili, pa naj jih izdelajo še tako izvrstni umetniki, lahko temeljijo tudi na več let vztrajno ponavlja¬ joči se neresnici. Umetnost branja fotografij je tisto znanje, ki vodi do "arheoloških" odkritij, kakršno je naprimer gradivo za izdajo nalepk z oznakami letal, ki so letela med obrambo naše severne meje v letih 1919-1920. Kopičenje gradiva samo po sebi še ni dovolj. Z leti se vam bo nabralo nepregledno število po¬ datkov, knjig in revij, zato se čimprej odločite za način ureja¬ nja svojega arhiva. Fotokopije preglednih kazal v revijah so nujno potrebni pripomoček, ko iščete podatke o posameznih letalih. Smotrno načrtovana raču¬ nalniško vodena baza podatkov vam lahko ponudi oporo v trenutku, ko se odločite za nov maketarski projekt. Sam si sproti izdelujem zabeležke o vrsti podatkov za maketarske projek¬ te, ki jih snujem za prihodnih nekaj let. Naštejem naj le nekaj različnih oblik urejanja podatkov: arhiv kontaktnih kopij vseh posnetkov iz filmskega arhiva, fotoarhiv izvirnih uradnih in lastnih fotografij, arhiv diapozitivov, do¬ kumentacije v mapah s tehničnimi podatki o letalih, ki so letela na nekdanjem jugoslovanskem ne¬ bu, zbirne mape za letalstva po¬ sameznih držav, registratorji za nekaj pomembnejših bitk ter seve¬ da računalniško voden pregled vseh publikacij. Ob tem je jasno, da praktično ni mogoče vzpo¬ staviti nadzora nad vsem, kar lahko zbrano gradivo ponudi. Eden od izzivov za vsakega resnejšega maketarja je presoja avtenfičnosti mer in oblik makete. Vsem načrtom ne gre slepo zau¬ pati, pa tudi tehnične podatke velja preveri¬ ti na več kot le enem mestu, če že ne pre¬ morete publikacij Jane's. Pri preverjanju načrtov so fotografije letal še najzanesljivej¬ še vodilo. Bogate monografije o posameznem letalu navadno vsebujejo ilustracije točno določenega letala, ki pa ni nujno tudi tipični predstavnik. Nič ne more nadomestiti serije fotografij, ki jih posnamete sami. Gradnja maket sodobnih letal je zato lažje opravilo, saj so letala dostopna tako proizvajalcem maket in nalepk kot avtorjem publikacij, ki vsi zasledujejo isti cilj - omogočiti izdelavo avtentične makete. Barvni profili so dobrodošli zlasti mladim maketarjem, da prestopijo mejo gradnje "iz škatle". Izbira nove podobe ali oznak letala je pot iskanja in poustvarjanje, ki presega zgolj rokodelsko raven gradnje makete. Ko vam bo nekoč zmanjkalo časa za gradnjo maket in ko boste prebrali kopico knjig in revij, boste znova začeli odkrivati svoje najglobje vzgibe, ki vas vežejo na mala plastična krila. maj-junij 1998 .TTK£|f 42 MAKETARSTVO Maketarski fotostrip (8. nadaljevanje) Revellov F4U-1D corsair (1 : 32 ) MITJA MARUŠKO Barvanje Trup letala in krila so zlepljeni in tudi repne površine smo prilepili. Vse gibljive krmilne površine in zakrilca lahko prilepi¬ mo pred barvanjem trupa ali pa te dele pobarvamo ločeno. Z mehkim toaletnim papirjem zapolnimo kolesne prostore in čeznje z lepilnim trakom zatesnimo od¬ prtino. V pilotsko kabino skrbno natlači¬ mo enako polnilo, da ne poškodujemo drobnih ročic na konzolah. Površino oči¬ stimo z razredčenim alkoholom. Za bar¬ vanje bomo uporabili maketarjem neko¬ liko neznano akrilno barvo, ki smo jo predstavili v članku o akrilnih barvah v eni lanskoletnih številk Tima. Gre za od¬ lične francoske umetniške akrilne barve Pebeo, ki jih v Sloveniji prodaja Lacara d. o. o., najdemo pa jih v trgovini Levček v hali A v BTC. Naš corsair je bil pobarvan v klasični tribarvni kamuflaži, ki so jo sestavljale nesvetleča bela, nesvetleča modra "inter- mediate blue" (FS 25164) in nesvetleča temnomodra "non specular sea blue" (FS 25042). Nekaj "leska" pridobi vsako uporabljeno letalo in corsair je bil dobro znan po tem, da je curljalo iz špranj. Nad rezervoarjem so običajno z lepilnim trakom zatesnili razpoke med kovinskimi oplatami. Čeprav smo ustrezne odtenke barv zmešali ob pomoči barvne lestvice Fede- ral Standard, bomo za tokratno uporabo pogledali po barvnih paletah proizvajal¬ cev maketarskih barv. "Intermediate blue" je v Revellovi sestavnici označena kar s "sivo", čemur naj bi ustrezala Re- vellova barva "grau 57". Barvni odtenek ni najbolj natančen, zato sezimo raje po Testorsovi barvi 1720. Uporabne so tudi Humbrol 144, Gunze 056, Tamiya XF18 in Xtracolor XI 25. "Non specular sea blue" je na Revello- vem načrtu označena kot "matt blau 56". V Testorsovi paleti tej barvi ustrezata ne¬ svetleča 1717 in svetleča 1718. Upora¬ bimo pa lahko tudi Humbrol 1 82 ali 181 oziroma Xtracolor X121. Z belo ne bi smeli imeti težav, le na klasičen svetlosiv osnovni nanos ne sme¬ mo pozabiti, sicer bo bela barva slabo prekrivala velike površine. Revellov napo¬ tek k mešanju svetlomodre in bele je za¬ vajajoč. Ameriška mornariška letala so bila pobarvana z belo barvo, ki pa se je hitro umazala. Nanos temeljne sive barve nam razkri¬ je slabo brušene površine in napačno gravirane linije. Zdaj je čas za drobne popravke z nanosi kita ali cianoakrilatne- ga lepila, ter rahlo brušenje z vodno- brusilnim papirjem. Na osnovni barvni nanos na spodnjih površinah trupa in kril ter višinskega krmila na repu nabrizgamo belo barvo,. Kot drugo barvo nanesemo prehajajo¬ čo "intermediate blue", ki prekrije dele trupa in spodnjo stran pregibnega dela kril. Kot zadnji nanos sledi temnomodra Za nanos temnomodre barve uporabimo pre¬ prosto papirno šablono, ki nam ob uporabi zračnega čopiča omogoča izdelavo rahlih prehodov med barvnimi nanosi. "non specular sea blue". Po prvem rah¬ lem nanosu temnomodre pustimo, da se barva na maketi popolnoma osuši. Povr¬ šino obrusimo z vodnobrusilnim papir¬ jem. Na mestih, kjer se na močno ob¬ rabljenih letalih že kaže gola kovinska osnova, nanesemo srebrno kovinsko bar¬ vo. Nanos kovinske barve mora biti iz- Tudi srebrno barvo nanesemo z zračnim čo¬ pičem. Na akrilni podlagi so se dobro obnesle tudi običajne barve Testors, Revell in Humbrol. datnejši. Nato sledi nekaj tankih nanosov temnomodre. Nad površinami s kovinsko barvo je nanos lahko tanjši, saj ga bomo kasneje obrusili. Vso površino makete skrbno pregledamo in odstranimo mo¬ rebitne "prašne posipe", ki jih povzroči prah, ki se ujame v curek akrilne barve. Na celotno maketo nanesemo nekaj slojev svetlečega akrilnega laka, ki nam omogoča najboljši oprijem nalepk. Re- vellove nalepke so natisnjene na nesve- tlečem debelem filmu, zato uporabimo le nacionalne oznake, ki jih na posebnem kompletu nalepk Superscale sploh ni. Oprijemljivost nalepk je zadovoljiva, ven¬ dar debelina filma močno nagaja, saj je tudi nekaj nanosov laka ne zakrije. Ob robovih zato s čopičem nanesemo izdaten sloj akrilnega svetlečega laka. Ta korak se izkaže za napačen, saj nam je kasnejše brušenje tega sloja enako težka ovira, kot je rob nalepke. Nalepke pa skrivajo še eno presenečenje. Odtenek modre ne ustreza barvi "insignia blue", ki so jo uporabljali za vse ameriške nacio¬ nalne oznake. Naš primerek nalepk pa je bil tudi slabo odtisnjen, zato se lotimo izdelave novih oznak. Pred tem pa brez težav nanesemo oznake za Boyingto- novo letalo iz Superscalovega (Micro- scale) kompleta 32-09. Čez nalepke na¬ nesemo še nekaj slojev akrilnega svetle¬ čega laka, tako da ta dobro prekrije robo¬ ve nalepk in jih zlije s preostalo površino. Med brušenjem robov nacionalnih oz¬ nak smo poškodovali tudi nalepko. To je ■■V. mr Z zračnim čopičem nabrizgamo rahle nanose barve in tako popravimo od brušenja poško¬ dovana mesta. bil le dodatni razlog za izdelavo novih oznak. Preostale nalepke prekrijemo s slabo lepljivim lepilnim trakom in jih tako mm, maj-junij 1998 43 MAKETARSTVO zavarujemo pred nanosi barv, s katerimi pobarvamo obrušeno površino. V Revellovi ponudbi je tudi maskirna folija, ki je nepogrešljiv pripomoček pri barvanju z zračnim čopičem. Polo Re- vellovih nalepk smo prej fotokopirali in eno od fotokopij uporabimo kot podlago za izdelavo šablon. Revellova maskirna folija je izvrsten pripo¬ moček pri izdelavi lastnih oznak na večjih maketah. Za podlago smo uporabili kar foto¬ kopijo Revellovih oznak. Najprej na popolnoma obrušen trup, na katerem smo popravili osnovne nano¬ se barve, prek šablone nanesemo sloj bele barve. Akrilne barve se izjemno hit- Temnomodra barva ameriških nacionalnih oznak je prekrila Revellovo nalepko oziroma tisto, kar je od nalepke po brušenju sploh osta¬ lo. Maskirna folija pokriva vse bele površine. ščena. Barvo "insignia blue" zmešamo in jo uskladimo z barvnim vzorcem katalo¬ ga Federal Standard. Pri izdelavi šablon smo si pomagali z Olfinim "compas cutterjem". Brez tega Maskirna folija je prekrivala površino okrog nacionalne oznake. Slabo lepljiv sloj ne po¬ škoduje podlage in ne pušča nikakršnih sle¬ dov. priročnega orodja žal ne gre, ko je treba maskirati okrogle površine. Zasteklitev pilotske kabine Prozorni deli so pravilnih oblik, le v notranjosti kabine manjka vrsta detajlov in opreme. Na notranji strani vetrobran¬ skega stekla iz tankega plastičnega traku naredimo kovinske nosilce. F4U-1 corsair je imel stekleno oklepno ploščo, katere okvir je bil pritrjen na zunanji kovinski obok. Neprebojna steklena plošča je od¬ sevala svetlobne znake iz namerilnika. Notranjost vetrobranskega stekla pobar¬ vamo ročno. Zunanjo stran vetrobranskega stekla prekrijemo s prozorno maskirno emulzijo Micro mask. Uporabimo lahko tudi po¬ dobne Humbrolove ali Revellove izdelke. Nanesemo vsaj tri sloje emulzije in vedno preverimo popolnost nanosa. Vsako ne- prekrito mesto bi pomenilo trajno poškod¬ bo prozornega dela. Ob robovih kovin¬ skega okvirja zarežemo z ostrim rezilom in odstranimo del emulzije na mestih, ki jih želimo prebavah. Iz pilotske kabine odstranimo papir in obrusimo površino pred instrumentno ploščo. Nad njo prilepimo še dve stikalni ro sušijo, zato lahko kar kmalu uporabi¬ mo izrezane dele maskirne folije in z nji¬ mi prekrijemo mesta, ki bodo ostala bela. Skrbno preverimo, ali se šablona, ki prekriva bodoče bele površine, dobro oprijema podlage in je pravilno name¬ Maskirno folijo prilepimo v papirni okvir, ki ščiti preostale dele makete. Nekaj slojev bele barve dobro prekrije ostanke nalepk. Iz kabine smo odstranili maskirno polnilo. Na sliki so dobro vidni številni detajli na instru¬ mentni plošči in obrušena opiata nad njo. plošči in optični namerilnik. Rob, kamor bomo prilepili vetrobransko steklo, malce ostrgamo, saj je polmer stičnega roba prozornega dela nekoliko manjši. Vetro¬ bransko steklo prilepimo z belim mizar¬ skim lepilom in počakamo do naslednje¬ ga dne, ko se lepilo strdi v prozorno snov. Stik med vetrobranskim steklom in tru¬ pom letala ni idealen, zato zahteva manj- Brez kitanja spoja pri maketah v merilu 1 : 32 skoraj ne gre. ši nanos kita. Kitamo po končanem bar¬ vanju in pred odstranjevanjem zaščitne maskirne emulzije. Maskirno emulzijo odstranimo tako, da jo s konico skalpela privzdignemo in od¬ luščimo. Za emulzijo Micro mask, ki je na prozornih delih ostala precej časa, uporabimo tudi toplo vodo, ki emulzijo počasi omehča. Na pokrovu kabine prilepimo jedkane kovinske dele za zrcala in s plastičnim trakom utrdimo notranjost. Na oklepljeni maj-junij 1998 TTM!io 44 MAKETARSTVO steni za pilotskim sedežem manjka še naslon za glavo, ki ga izdelamo iz gli- namola. Pozicijske luči Na koncih kril sta rdeča in zelena pozi¬ cijska luč. Revell ponuja kos prozorne plastike, ki je v merilu 1 : 32 groba po¬ enostavitev. Iz kosa debelejše plastike si izdelamo kalup in z njim v razgreto pro¬ zorno plastično folijo vtisnemo obliko prozorne zasteklitve obeh luči. Usek za pozicijske luči na koncu kril obrusimo in vanj navrtamo luknjo 0 1,5 mm. Iz enako debele prozorne plastične niti izdelamo dve luči, ki ju nad plamenom malce zaoblimo. Pobarvamo ju s prozornim akrilnim lakom, v katerega smo kanili kapljico rdeče ali zelene barve. Prozorni deli so bili priviti na nosilni letvi, ki jo ponazorimo tako, da na notranji strani s svetlo oker pobarvamo tanke pasove. Zasteklitev prilepimo čisto na koncu grad¬ nje makete. Na spodnji strani desnega krila so ležišča za tri pozicijske luči. Ležišča navr¬ tamo in vanje nanesemo kapljo emulzije Crystal Kleer, ki se posuši v prozorno maso. Na spodnji strani levega krila je pristajalna luč. Tudi tu napravimo izdol- bino in vanjo nalepimo kos aluminijaste folije. Stekleni del izdelamo iz prozorne plastične folije. Na hrbtu trupa manjka še drobna pozi¬ cijska luč. Tanko prozorno plastično nit primaknemo plamenu sveče, kjer se počasi odebeli. V nekaj poskusih nam bo gotovo uspelo izdelati primerno obliko. Na rep letala prilepimo enako oblikova¬ no pozicijsko luč. Obe navedeni luči sta običajni "beli" pozicijski luči, zato ju ni treba barvati. Zaključna dela Na trupu manjka še drog za radijsko anteno, katerega ležišče moramo na novo navrtati na desni strani trupa, saj so pri Revellu nekoliko napačno vgravirali razpored opiat na prednjem delu letala, ki pa smo ga med gradnjo že popravili. Izza pilotske kabine je na hrbtu trupa še en antenski drog. Oba antenska droga izdelamo iz plastičnih niti primerne debe¬ line. Tanko žično anteno nalepimo šele na koncu gradnje. Razteza se med prvim antenskim drogom na prednjem delu trupa, poteka ao vrha smernega krmila na repu in se vrača do antenskega droga za pilotsko kabino. Tudi pitotno cev na levi polovici krila malce ostrgamo in priredimo ter jo pri¬ lepimo na označeno mesto. Postopki za "postaranje" makete Večina corsairjev je na Pacifiku vzleta¬ la z zasilnih vzletišč, ki so jih zgradili mornariški inženirci. Droben pesek je puščal sledove na prednjih delih kril in krmilnih površin, predvsem pa na prope¬ lerju. Na propelerjih pridemo z rahlim brušenjem nanosa črne barve do spod¬ njega srebrnega sloja. Rezultat je ustrez¬ na ponazoritev obrabe krakov propeler¬ ja- Ob ustjih strojnic v krilu so vedno vidne sledi zgorelih smodniških plinov. Te sledi naredimo z zračnim čopičem, s katerim nanesemo zelo redko črno mešanico. Tudi ostanki prilepljenega platna, ki je ob vzletu ščitilo ustja strojničnih cevi, morajo biti vidni. Corsairju sta uhajala gorivo in olje skozi vse razpoke med posameznimi oplatami. Mešanica fizične obrabe povr¬ šine letala in sledi goriva ter olja terjajo ponazoritev zelo obrabljene površine letala. Nanosi različnih odtenkov pastel¬ nega prahu in rahlo brušenje površine na mestih, kjer se skriva srebrni osnovni sloj, zagotovijo ustrezen videz. Sledi izlitega olja narišemo s čopičem, pri čemer upo¬ rabimo razredčeno mešanico oljnih barv ali običajnih maketarskih barv, ki se suši¬ jo nekoliko počasneje. Akrilne barve za to niso primerne, ker se prehitro sušijo. Tudi notranjost kolesnih prostorov je pre¬ cej umazana. Sledi zemlje in peska so dobro vidne na spodnji strani krila, kamor jih namečejo kolesa ob vzletu in pristanku. Na koncu v vse vgravirane linije nane¬ semo še razredčeno črno akrilno barvo, ki jo sproti brišemo s preostale površine. Na ta način poudarimo razpored posa¬ meznih opiat. Zaključek Čeprav se bo mnogim bralcem zdelo, da smo Revellovo maketo popolnoma predelali in zavrgli vrsto njenin delov, moramo priznati, da bi tudi gradnja "iz škatle" omogočila solidno in corsairju podobno maketo. Revellova maketa je klasičen izdelek in sodi v vsako zbirko letal v merilu 1 : 32, k nakupu pa nas bo spodbudila tudi primerna cena. Maketo za pričujoči članek je zagotovil slovenski uvoznik Revellovih maket, Hibisco, d.o.o. ^ Timovo izložbeno okno Renault megane coupe 2.0 v merilu 1 : 24 (Fujimi 12521) MITJA MARUŠKO Renaultevi oblikovalci so si z kreacijo modela coupe 2.0 pridobili naklonjenost izdelovalcev plastičnih maket, ki so do¬ slej posegali večinoma po upodobitvah tekmovalnih izvedenk. Japonski proizva¬ jalec Fujimi je tako ob tekmovalnih mo¬ delih Ferrarija, Mercedesa in BMW konč¬ no uvrstil v svoj proizvodnji program tudi "običajne" modele. Maketa megane cou- peja 2.0 v merilu 1 :24 je klasične kon¬ strukcije. Karoserija je deljena na spod¬ njo in zgornjo polovico, ki skrivata pro¬ zorno notranjo lupino in reliefno upo¬ dobitev notranjosti kabine. Zadnja sede¬ ža se zlijeta z notranjostjo kabine, ki ima detajlirane tudi notranje strani vrat. Pod¬ vozje je lično oblikovano in gibljivo. Pla¬ tišča so kromirana, pnevmatike pa odlite v mehki črni gumi. Voznikov in sopotnikov sedež sta obli¬ kovana ločeno in z reliefno zadnjo stranjo. Instrumentna plošča je odlita v enem delu, instrumenti pa so na voljo v obliki vodotopnih nalepk. Gradnja no¬ tranjosti makete zahteva barvanje se¬ stavnih delov pred vgradnjo, zato so pregledana navodila za barvanje dobro¬ došla. Zal navodila navajajo le akrilne Fujimijev megane coupe 2.0 smo v oceno dobili od firme Revoz, zastopnika in proizva¬ jalca vozil Renault. Ljubitelji avtomobilskih maket bodo lahko po¬ slej makete različnih Renaultevih avtomobilov naročili tudi pri pooblaščenih koncesionarjih. barve japonskih proizvajalcev Gunze Sangyo Aqueous Hobby Color in šte¬ vilke posebne avtomobilske palete barv Sangyo Auto Color. Gradnja makete avtomobila z odprtimi vrati bi terjala temeljitejše posege v kon¬ strukcijo makete, zato jo odsvetujemo. Zato pa vam je na voljo zasteklitev streš¬ nega pomičnega okna, le odprtino na strehi boste morali previdno izrezati. Nalepke so na voljo za francosko re¬ gistrirano vozilo in sejemsko registracijo. \Tim maj-junij 1998 45 MAKETARSTVO MAKETARSTVO MAKETARSTVO Antonov An-2 (4. del) JURE MIUEVIČ An-2 št. 1 Gl 35-45 (nekdanji YU-BHV) To je eden od treh bombnikov z vuko¬ varskega bojišča in hkrati edini preživeli. Bivši YU-BOP je postal žrtev protiletal¬ skega raketnega sistema KUB, nekdanji YU-BKB pa je bil uničen ob trčenju v žice daljnovoda, ko se je vračal z bojnega poleta. Letalo je spodaj črno s črnim pok¬ rovom glave propelerja ter platiščema, zgoraj pa sivozelene barve s temnosivimi madeži. Glava propelerja je kovinske barve, kraki pa so črni. V času bojnega delovanja ni imelo nikakršnih oznak pri¬ padnosti ali številk. Barvna shema je rekonstruirana s fotografije in barvne ilu¬ stracije v knjigi Hrvatski zrakoplovi, tako da z gotovostjo lahko prikažemo samo bočni profil. Letalo je kmetijsko, izdelano na Poljskem, tako da gre verjetno za različico An-2R, panelizacija pa je enaka leščanski Anuški. Dva antonova na letališču v Vrsarju poleti 1995. Desno letalo je bivši YU-BOG, ki je v začetku vojne postal žrtev srbskega mehanika, ki je po poletu "pozabil" iz motorja iztočiti olje in tako uničil motor. Letalo je popolnoma rdeče, razen belega pravokotnika, ki prekriva mesto zastave na repu, bele lestvice za vstop, črne gumijaste zaščitne prevleke na vrfiu trupa, črne površine proti odblesku in zadnjih ploskev krakov propelerja, modre kape in sprednjih površin krakov pro¬ pelerja ter rumenih zaključkov. Zadnje tri črne črke registracije so prekrite z rdečo barvo, vendar še vidne, YU pa je temeljito premazan z več plastmi rdeče barve. Registracija je ponovljena pod levim spodnjim krilom. Levo letalo je češki OK-MYB, barvan podobno kot ruski antonov na risbi. Razlikujeta se v kapi propelerja, ki je črna, v glavni opornici in predkrilcih, ki so modra, ter črni površini na dnu pokrova motorja, ki se vleče prek hladilnika do sprednjega roba spodnjega krila. Češko letalo prav tako nima svetlo modrih nog podvozja in pokrova motorja, zaKljučki zgornje¬ ga krila in višinskega stabilizatorja pa so sivi. Napis Univerz na boku je (od vrha proti dnu) rumene, rdeče, modre, zelene in rjave barve. Bivši YU-BHV po koncu (odkritih) sovražnosti. Na letalu so že naslikane oznake pripadnosti, priprava za razprševanje pod trupom pa kaže, da se je antonov vrnil k svojemu običanjemu delu, zaprasevanju polj. Leta 1958 izdelani An-2 T bivšega vzhodno nemškega vojnega letalstva. Osnovni barvi sta temno olivno zelena in temno rjava zgoraj, ter barva zelo podobna medvojni nemški svetlo modri RLM o5 spodaj. Površina proti odblesku je črna, kapa propelerja rdeča, kraki spredaj temno modri, zadaj črni z rumenimi zaključki. Pokrov motorja na bokih je svetlejše olivne barve, opornice med krili ter noge podvozja pa so v barvi spodnjih površin. Nacionalne oznake so obrobljene z belo, na trupu je črna številka 817, na repu pa rumena 19320. Na spodnji sliki je instrumentna plošča tega letala. Izdelava številčnic instrumentov Številčnice instrumentov so ena tistih ma¬ lenkosti, ki zelo vplivajo na videz makete. Vsak maketar sčasoma izbere in izpopolni sebi najljubšo tehniko. Izdelava številčnic s fotokopiranjem pa je način, ki kljub svoji eno¬ stavnosti da prvovrstne rezultate. Potrebujemo fotografijo ali risbo instru¬ mentne plošče. Nato jo povečamo ter s šablo¬ nami, šestilom in ravnilom prerišemo na pa¬ pir. S fotokopiranjem risbo preprosto pomanj¬ šamo, tako da ustreza velikosti v maketi. To je seveda samo osnovni način. Smotrno je, da že pred prerisovanjem natančno do¬ ločimo obliko instrumentne plošče, da na koncu ne bomo prilagajali plošče ali makete. Rezultati so bistveno boljši, če ploščo nari¬ šemo s tušem na pavs papir in jo z laserskim fotokopirnim strojem pomanjšamo na folijo. Tako se dvignemo na raven plošč na folijah, dodanih fotojedkanim delom. Z uporabo barv¬ nih tušev pa dosežemo muzejsko kakovost. Stroški niso veliki, saj z enim samim foto¬ kopiranjem lahko izde¬ lamo vsaj šest različnih vrhunskih instrumentnih plošč. Z dodajanjem novih plošč na isto folijo pa si počasi ustvarimo manjši arhiv. Ko je folija polna in na njej dvajset ali trideset instrumentnih plošč, so stroški izela- ve skoraj zanemarljivi. Ta način je zlasti pri¬ meren za skupine maketarjev ali klube. maj-junij 1998 THSio 48 MAKETARSTVO levo spodnje krilo bela črna An-2T (Rusija 1991) Kljub spremembi sistema in širjenju no¬ vejših zahodnih letal, antonovi še vedno v tisočih letijo po nebu držav nekdanje SZ. Osnovni barvi tega letala, namenjenega trenaži padalcev, sta siva in bela. Siva je podobna barvi Revell 75, z njo pa pobar¬ vamo obe krili ter opornici med njima, višinski stabilizator ter njegovo opornico, spodnji del trupa, stopnico za vstop v letalo, platišči koles glavnega podvozja na zunanji strani in nosilec repnega kole¬ sa. Zgornji del trupa je bel, prav tako obroč na nosu, okvir kabine ter antene na trupu. Spodnji del pokrova motorja, hla¬ dilnik pod trupom, noge podvozja ter pla¬ tišči koles na notranji strani, so svetlejše modre barve, ki jo dobimo z mešanjem bele in Humbrol 157 azure blue v enakih deležih. Enake barve je tudi notranjost pi¬ lotske kabine. Kapa propelerja, končki zgornjega krila ter višinskega stabiliza¬ torja so rdeči. Vzdolž trupa letala se vle¬ če proga modre barve (Revell 50 z desetinko črne) ter pod njo še tanka črta iste barve. Površina pred pilotsko kabino je črna, prav tako je črna gumijasta za¬ ščitna obloga na vrhu trupa. Registracija letala v črni barvi se nahaja na obeh bo¬ kih ter na krilih. Na zgornji površini zgornjega krila je na levem krilu napis v ruščini, na desnem pa številka letala. Na spodnji površini spodnjega krila sta napisa zamenjana. Panelizacija na trupu je enaka kot pri Anuški, le aa na vrhu trupa ni loput za nalivanje škropiv. Lina na desnem boku je večja, tako da po velikosti in namestitvi ustreza lini na Bile- kovi maketi. Kraki propelerja so tovar¬ niško modre barve z rumenimi vršički, koren propelerja pa je kovinske barve. leva zgornja stran letala -L' M svetlo modra modra Timovo izložbeno okno Renault 4 CV v merilu 1 : 24 (Heller 80762) Hellerjeva maketa renaulta 4 CV je luč sveta ugledala prvič v letu 1982, ko je Heller izdelal vrsto maket klasičnih fran¬ coskih avtomobilov petdesetih let kot so to peugeot 403 in citroen 2 CV, ki je bolj znan kot spaček. Renault 4 CV so javno¬ sti prvič predstavili v letu 1947. Avtomobil se je odlikoval po izjemno zmogljivem motorju in tedaj zavidljivi hitrosti na 90 km/h. Maketo sestavlja 71 plastičnih delov in pet pnevmatik, ki so odlitev v mehki črni plastiki. Zal se gumijastih odlitkov drži nekaj odvečne plastike, ki jo moramo odbrusiti. Maketa ima lično izdelano po¬ nazoritev motorja, ki ga lahko razgalite pod ločeno oblikovanim pokrovom. No¬ tranjost kabine je enostavno oblikovana. Notranjostje stranice vrat in dela kabine so ločeno oblikovane, zato omogočajo Renaultev 4CV je nastal leta 1947, ko so ga prvič predstavili javnosti. Odlikoval se je po izjemno zmogljivem motorju in za tisti čas zavidljivi hitrosti 90 km/h. Po petdesetih letih tudi gradnjo makete z odprtimi vrati. Zasteklitve so odlite kot ločeni sestavni deli. Brisalci so zliti z vetrobranskim stek¬ lom. Kar nekaj okrasnih elementov je ob¬ likovanih kot ločeni deli, zato omogočajo uporabo samolepilnih kovinskih trakov, ki nadomestijo barvanje s kovinskimi barva¬ mi. Nalepke pa so šibka stran makete, no, vsaj naš primerek je bil slabo odtisnjen. Odlitki pokrovov platišč, odbijačev, ža¬ rometov in prestavne ročice so kromirani, vendar potrebni manjših popravkov. Maketa ni zahtevna za gradnjo, zato jo priporočamo tudi manj izkušenim ma- ketarjem. Sestavnica navaja številke barv iz Humbrolove barvne palete, ki je na voljo tudi v slovenskih trgovinah. Za do¬ datne kovinske detajle pa lahko posežete po Revellovi "Bare Metal Foil". iTim 9 o maj-junij 1998 49 ELEKTRONIKA Svetlobni efekti p.den Disko helikopter ROBERT RESMAN okrepimo še z jekleno vzmetjo. Najboljšo pletenico najdemo v odsluženem telefon¬ skem kablu. Za vzmet uporabimo 1 mm debelo jekleno žico, ki jo prispajkamo na podnožje. Če je žica svetlo vlečena, jo lahko pritrdimo na ploščico le s koviče- njem. Za to uporabimo majhne alumini¬ jaste kovice in še eno manjšo ploščico iz pertinaksa. Na to osnovo prispajkamo še pletenico, vendar moramo paziti, da je Dinamičnega gibanja disko helikopter¬ ja ne moremo primerjati z nobenim dru¬ gim svetlobnim efektom, seveda izmed tistih, ki jih lahko sami zgradimo doma. Svetlobno telo med gibanjem pritegne opazovalca, obenem pa efekt doseže vse kotičke v prostoru. Bistvo tega prevračanja svetlobe pod stropom je v rotaciji telesa v dveh smereh. Za pogon namreč potrebujemo dva mo¬ torja, enega za vertikalno obračanje, drugega pa za horizontalno. Hitrost ob¬ račanja ne sme biti prepočasna, prehitra pa tudi ne, da dosežemo pravo dina¬ miko. Optimalna hitrost je 1-2 obrata v taktu. Motor M 1, če ga lahko tako imenuje¬ mo, je pritrjen v ohišju na stropu. Na nje¬ govi gredi se nahajajo vilice, ki vodo¬ ravno nosijo svetlobno telo. To pa je vezano na motor M 2. Zaradi nenehnega kroženja ni mogoče narediti električne povezave s kabli, pač pa je treba izdelati posebne drsnike, in prav ti predstavljajo pri vsem največjo težavo. Ohišje žarnic je v celoti izdelano iz lesa. Bočni stranici D sta iz smrekovih deščic, drugo pa je iz vezane plošče 4-5 mm. Najprej natančno izrežemo dele B in C ter jih z belim mizarskim lepilom prilepimo na dno A, ki je prav tako iz vezane plošče. Bočno pritrdimo še dve stranici D iz 15-20 mm debelih smre¬ kovih deščic 80 x 220 mm. Počakamo, da se lepilo dobro posuši, in vse robove pobrusimo. Spoje lahko še dodatno utrdi¬ mo z žebljički, na vogalih pa z lesnimi vijaki. Pokrov A bomo šele na koncu pritrdili na konstrukcijo, in sicer z lesnimi vijaki. Pred nadaljnjim delom površino rebrusimo z brusilnim papirjem in preb¬ iramo s črnim mat lakom. Nanesemo tri sloje laka in pred vsakim novim nanosom vso površino zgladimo s finim brusilnim papirjem. S črnim mat lakom prelakiramo tudi konzolo E, ki jo ukrivimo iz jeklenega traku 6 x 25 mm. V tako pripravljeno ohišje že lahko vgradimo grla za žarnice in jih poveže¬ mo med seboj. Vezava je vzporedna, saj Shema električne vezave motorjev in žarnic vse žarnice gorijo hkrati. Na eno stran ohišja v osi pritrdimo rozeto tiskanega vezja, ki jo povežemo z žarnicami. Ro¬ zeto pritrdimo na ohišje s tremi majhnimi lesnimi vijaki z vgreznjeno glavo. V osi zvrtamo luknjo in vanjo fiksiramo pušo, skozi katero bo izhajal pogon z motorja. Vpetje je teleskopsko in pritrjeno s sor- nikom. Detajl je nazorno prikazan na risbi. Rozeto tiskanega vezja naredimo na enostransko kaširanem pertinaksu. Pri risanju bakrenih površin pazimo, da bodo res okrogle oblike ter se pri ob¬ račanju ne bodo pojavili kratki stiki. Na odebeljenih delih zvrtamo luknjice, skozi katere bomo prispa[kali priključne žice. Kontakti so najbolj kritična točka v vsej napravi, zato je od njih odvisno delova¬ nje celotne naprave. Največjo težavo po¬ menijo krtačke, ki z drsenjem po površini zaradi iskrenja povzročajo motnje. Zara¬ di drsenja krtačke niso v stalni povezavi s kontaktom, pač pa se stična površina pre¬ mika. V določeni meri te motnje dušijo kondenzatorji, vendar pa ne odpravijo iskrenja na krtačkah. Podnožje krtačk prav tako izdelamo iz enostransko kaširanega pertinaksa, na katerega bomo prispajkali kontakte. Spoj izvedemo prek bakrene pletenice, ki jo Spajkanje na bakreno osnovo drseči konec pletenice nedotaknjen in ni zalit s činom. Za boljši stik pletenico na koncu razceframo, da lepše in mehkeje sede na podlago. Obe seriji krtačk pritrdimo na jeklene vilice, ki nosijo celotno svetlobno telo, medtem ko sta stični rozeti pritrjeni na ohišja. Ena je pritrjena na ohišje z žarni¬ cami in ima dve stezi, druga s tremi stezami pa je pritrjena na ohišje motorja, ki ga pritrdimo na strop. Shemo električne vezave vidimo na risbi, enako tudi vezavo gladilnih kon¬ denzatorjev, ki jih prispajkamo kar na podnožje krtačk. Drsne ploščice in krtačke je smotrno zapreti z ohišjem, ki mora biti obvezno iz izolacijskega mate¬ riala. Vsak dotik kontaktov med delova¬ njem je lahko smrtno nevaren, zato mo¬ ramo onemogočiti dostop. Ker bo vsak graditelj izdelek nekoliko prilagodil svo¬ jim zmožnostim, je tudi to zaščito najbo¬ lje izdelati po svojih dimenzijah. Ohišje motorja, ki vrti svetlobno telo v horizontalni smeri, izdelamo iz 4-5 mm debele vezane plošče. Dimenzij nisem podajal, ker so odvisne od tipa motorja, ki ga boste dobili. Ohišje je enostavno štirioglato z zaprtim spodnjim dnom. Celotno konstrukcijo v vogalih okrepimo z letvicami 15x15 mm. Pokrov izdelamo malo večji, da nam bo služil tudi kot pritrditev na strop. Na ohišje aa pritrdi¬ mo z lesnimi vijaki, da ga lahko odpre¬ mo, če bo potrebno servisiranje. Za pogon sem uporabil elektromotorje, ki se dobijo že z reduktorjem, namenjeni pa so za obračanje ražnja pri električnih A = vez. pl. 5 x 365 x 220 mm -2 kosa B = vez. pl. 5 x 335 x 80 mm -2 kosa C = vez. pl. 5 x 220 x 80 mm -3 kosi D = smreka, 80 x 220 x 15 mm -2 kosa E = jeklen trak 25 x 6 x 700 mm Tabela dimenzij in materiala za ohišje maj-junij 1998 TTK.jBio 50 ELEKTRONIKA Čelni pogled na svetlobno telo. Vidita se oba motorja, eden za horizon¬ talno in drugi za vertikalno vrtenje. pečicah. Taki motorji so narejeni za napetost 220 V, imajo pa to sla bost, da se razmeroma počasi vrtijo. Njihova hitrost je okoli dva vrtljaja na minuto, kar je za naše potrebe občutno prepočasi. Da lahko tak motor uporabimo za naš efekt, ga moramo nekoliko predelati. Najprej odpre¬ mo ohišje. Ker so sponke zakovičene, jih odpilimo. Prikaže se zelo enostavna notranjost. Zobnik na elektro¬ motorju poganja tri zaporedne planetne zobnike, ki v določe¬ nem prestavnem razmerju zmanjšujejo vrtljaje. Vemo, da prestavno razmerje na zob¬ nikih določa število zob na po¬ gonskem zobniku in nasprotno na gna¬ nem zobniku. Večja je razlika v številu Stranski pogled skozi reflektor, kjer se lepo vidi postavitev grl. Drsni kolut za napajanje žarnic Drsni kolut za pogon motorja M 2 in žarnic Pogled v pogonski motor pred predelavo Motor po predelavi. Odstranili smo dva zobni¬ ka in prestavili elektromotor. Plastično ohišje kontaktov smo sedaj prestavili na drugo stran. Detajl montaže krtačk in kontaktov zob, tem večje je prestavno razmerje. Če pa je teh parov več, se medsebojna prestavna razmerja seštevajo. V našem primeru, ko imamo tri planetne zobnike, lahko dva mirno izpustimo in s tem zmanj¬ šamo prestavno razmerje ter povečamo vrtljaje na reduktorju. Pustili bomo naj¬ večji zobnik, ki je pritrjen na izhodni osi, in zobnik na elektromotorju. Preostala dva odstranimo, tako da ju izvlečemo iz njunih ležišč. Zobnik na osi je prenizko, da bi ga lahko dosegel zobnik z elektro¬ motorja. Nekateri motorji imajo zobnik nasajen^ na os in ga le dvignemo malo višje. Če pa je zobnik na os vpet nepremično, potem moramo os nad zob¬ nikom skrajšati za toliko, da se oba zob¬ nika ujameta. V obeh primerih je treba os podložiti s podložkami, da se ne premi¬ ka. Pri tem moramo paziti, da pustimo dovolj zračnosti, da se bo os lahko nemoteno vrtela. Ko zobnik dvignemo, moramo še nanj prisloniti zobnik z elek¬ tromotorja. Odvijemo oba vijaka, ki drži¬ ta elektromotor na ohišje, in motor toliko premaknemo, da se oba zobnika med seboj lepo ujameta. Za pritrditvene vijake bomo morali zvrtati nove luknje in vreza¬ ti navoj. Zobnike dobro namažemo z mastjo in ohišje, zapremo. Mesta, kjer smo odpilili kovice, samo še zalijemo s spajko in motor priključimo na napetost, da se prepričamo, ali res lepo mirno teče. Tako predelamo oba pogonska motorja. STSSio maj-junij 1998 51 ELEKTRONIKA Visokokakovostna zvočna omarica Premium 33 MIHA ZOREC Na koncu v podstavek omarice nasuje- mo fin pesek (mivko), ki preprečuje pre¬ nos vibracij na tla. Zvočna kretnica Zvočna kretnica je sestavljena iz dveh delov: filtrskega vezja in vezja za pri¬ lagoditev impedance. Delovanje prvega nizkotonskega zvoč¬ nika LS 1 je s tuljavo L 1 omejeno do 200 Pri razvijanju in oblikovanju visokoka¬ kovostnih zvočnih omaric se ne moremo opirati na formule in recepte. Na delo¬ vanje in kakovost zvoka namreč vpliva preveč dejavnikov, da bi jih lahko zajeli v eno, dve ali tri formule. Dober razvija¬ lec mora te dejavnike poznati in jih znati uravnoteženo zaokrožiti v celoto. Pona¬ vadi pa tudi to ni dovolj, saj šele končni izdelek pokaže pravilnost predvidevani. Zato so delavnice razvijalcev zvočnih omaric polne bolj ali manj uspelih pro¬ totipov. Tokrat vam predstavljamo visokokako¬ vostno zvočno omarico Premium 33 dan¬ skega oblikovalca R. Smuldersa. Tehnični podatki: Prostornina: Dimenzije: Zvočniki: Impedanca: Največja moč: Občutljivost: 33 litrov 1080x210x297 mm dva 180-milimetrska nizkotonska zvočnika 28-milimetrski visokotonski zvočnik 4 Q 200 W (600 W glasbena) 88 dB (1 Wm') Vitka, dober meter visoka zvočna oma¬ rica ima vgrajene prvovrstne zvočnike, ki zagotavljajo naravno reprodukcijo zvo¬ ka. Zanimivo pri tem je, da so zvočniki vezani v 2,5-vejni sistem. To pomeni, da za celotni obseg avdiofrekvenc skrbita visokotonski zvočnik in en nizkotonski zvočnik, drugi nizkotonski zvočnik pa za¬ gotavlja dobre base. Zanimiva je tudi konstrukcija, ki je kombinacija odprte in zaprte omarice. Zgornji del deluje kot zaprti sistem visokotonskega in nizko¬ tonskega zvočnika, spodnji del pa pred¬ stavlja t. i. basrefleksni del zvočne oma¬ rice. Oba dela pa le deloma ločuje ojačitevna plošča z dvema velikima odprtinama. Izbira zvočnikov kakovost omaric je v veliki meri odvis¬ na od zvočnikov, zato moramo biti pri njihovi izbiri še posebno skrbni. Avtor je uporabil vrhunska zvočnika: dva nizko¬ tonska PL180VVO-09/08PL (proizvajalec Vifa) in visokotonec D2905/9500 (proizvajalec Scan-Speak). Razen do¬ kazane kakovosti zvočnika sicer nista nič posebnega. Premer nizkotonskih zvoč¬ nikov je 1 80 mm, membranska odprtina visokotonskega pa je 28 mm. Nekoliko nenavadna je le razmeroma nizka reso¬ nančna frekvenca visokotonca, ki znaša samo 550 Hz. Kje je mogoče opisane zvočnike dobiti, lahko preberete na koncu članka. Seveda pa lahko upora¬ bite tudi nadomestne zvočnike, ki jih ponujajo v domačih trgovinah. Pri njihovi izbiri pa naj ne bo merilo nizka cena, temveč kakovost in predpisane lastnosti. Izdelava omaric Vrhunski zvočniki potrebujejo vrhunsko zvočno omarico (seveda velja tudi obrat¬ no). Najprimernejši material za izdelavo zvočnih omaric je fino- ali srednjezrnati lesonit (mediapan). Ta material je veliko bolj gost kot iverka in boljše duši zvočne vibracije kot vezana plošča. Prednja plošča je debela 32 mm, vsi drugi deli pa so debeli 25 mm. Velik problem pri izdelavi so spoji plošč, saj že neznatna špranja močno poslabša odziv zvočne omarice. Poleg tega pa lahko zvočne vibracije te slabe spoje razrahljajo do te mere, da se ohiš¬ je kratko malo razpoči. Zato moramo biti pri izdelavi posameznih plošč (spojni robovi morajo biti čim bolj ravni) in pri njihovem sestavljanju zelo skrbni in na¬ tančni. Za spajanje posameznih plošč ni¬ kakor ne pridejo v poštev vijaki. Ti nam¬ reč ob močnih zvočnih vibracijah kaj kmalu popustijo. Plošče lepimo, spoje pa utrdimo z mozniki. Ko je ohišje sestavljeno in lepilo dobro posušeno, notranjost omaric prevlečemo z bitumensko prevleko (črna smolnata prevleka, ki se uporablja za hidroizo¬ lacijo), ki zalije vse špranje in hkrati močno duši zvočne vibracije. To prevleko nato prekrijemo še s 40 mm debelo pe¬ no, kar izniči zvočne odboje v notranjosti omarice. Zunanjost omarice oblečemo v črno klobučevino. Vezja za prilagoditev impedance -? A Hz, drugi nizkotonski zvočnik LS 2 pa zagotavlja frekvence do 2 kHz. Višjih frekvenc filter L2-C1 ne dovoljuje. Du¬ šenje te veje znaša 18 dB/oktavo. Za frekvence višje od 2 kHz skrbi visokotonski zvočnik LS 3, katerega pred uničujočimi nizkimi frekvencami ščiti filter C2-C3-L3. To filtrsko vezje ima ravno nasprotni odziv kot filter za srednjetonski zvočnik LS 2. Z dušenjem 18 dB/oktavo zavira prodor nizkih frekvenc. Kondenzatorja C 2 in C 3 sta tipa KPSn, ki daje nekoliko boljše rezultate kot tip MKP (polipropilen). Če predpisanega tipa ne morete dobiti, uporabite pač tip MKP. Upori R 1 do R 3 delujejo kot nape¬ tostni delilnik za uravnotežitev odziva visokotonca in nizkotonskih zvočnikov. S hkratnim spreminjanjem vrednosti upora R 2 in R 3 lahko v določeni meri zvečamo ali zmanjšamo jakost visokih frekvenc. To pride še posebno prav, če ne uporabimo (ali ne moremo dobiti) predpisanega visokotonskega zvočnika. Vrednosti teh uporov določimo s poskušanjem. Vezje za prilagoditev impedance deluje na treh področjih. Filtrska veja s tuljavo L 4 maj-junij 1998 TTEiC io 52 ELEKTRONIKA —Ih* Kosovnica: OHIŠJE PODSTAVEK in kondenzaforiem C 4 znižuje grbo frek¬ venčnega odziva pri 60 Hz. Tuljava L 5 in kondenzator C 5 opravljata podobno na¬ logo na zgornjem delu frekvenčnega spek¬ tra, kondenzator C 6 pa služi za pove¬ čevanje impedance pri visokih frekvencah. Upori R 4 do R 7 preprečujejo, da bi upornost prilagoditvenega vezja padla pod določeno (dovoljeno) mejo. Pri tem ne smemo pozabiti, da je vezje za prilagoditev impedance dimenzionira¬ no na osnovi predpisanih zvočnikov, in da ga je treba pri uporabi drugih zvoč¬ nikov ustrezno spremeniti. Na koncu pa še nekaj besed o tu¬ ljavah. Kljub temu da lahko s pomočjo posebnih tabel brez večjih težav sami izdelamo tuljave, je bolje, če jih kar kupi¬ mo. To velja še zlasti, če ste začetniki v gradnji zvočnih omaric. V Ljubljani je namreč precej trgovin z elektronskim ma¬ terialom, ki poleg drugega prodajajo tudi zvočnike in zvočne kretnice. Vir: Elektor Electronics, december 1997 Naslov trgovine z originalnimi deli: Audio Components BV Ussenstraat 2a, PO-box 554 5340 AN OSS, Netherlands Tel.: 00 31 412 626-610 Faks: 00 31 412 633-017 E-mail: audiocom@worldonline.nl Seznam materiala: Zvočniki: LS 1, LS 2 = PII 8VVO-09/08PL (Vifa) LS 3 = D2905/9500 (Scan-Speak) Zvočna kretnica: R 1 = 1,5 Q, 4 W R 2 = 2,2 fi, 4 W R 3 = 47 Q C 1 = 10 pF, (MKP) C 2 = 2,2 pF, (KPSn) C 3 = 4,7 uF, (KPSn) L 1 = 8,2 mH, 0,3 fi HQ jedro L 2 = 2,2 mH, 0 žice = 1,4 mm, zračna L 3 = 0,22 mH, 0 žice = 0,71 mm, zračna Prilagoditveno vezje: R 1 -R 7 = 10 Q, 20 W C 4 = 330 pF, 35 V bipolarni elektrolitski C 5 = 82 uF, 35 V bipolarni elektrolitski C 6 = 3,3 uF, metal-poliester L 4 = 22 mH, 4,3 ( HQ jedro L 5 = 0,22 mH, 0 žice = 0,71 mm, zračna Zanimive strani na internetu MIHA ZOREC Ze dolgo je znano, da lahko na inter¬ netu najdemo skoraj prav vse informa¬ cije (resnične, neresnične, pametne in slaboumne). Težava je le v tem, da ko nekaj iščemo, tega nikjer ni. Zato vam bomo v tem in naslednjih sestavkih predstavili nekaj naslovov, ki bodo prav gotovo zanimivi za bralce Tima. Internetne strani za graditelje zvočnih omaric Na teh naslovih boste našli veliko na¬ migov, načrtov in podobne "krame" za samogradnjo zvočnih omaric. Pred¬ vsem pa je zanimiva stran na prvem naslovu. Na tej lahko s pomočjo inter¬ aktivnega programčka pridete do cele vrste pomembnih podatkov za izgrad¬ njo poljubne zvočne omarice. http://orion.pspt.fi/~jhartika/index.html http://www.qnx.com/~danh/ecke.html http://www.qnx.com/ ~danh/speak- ers.html http://www.spiceisle.com/audiodiy/ http://www.netheaven.com/ ~wlar- mon/speak/speak.htm http://www.york.ac.uk/~mjgwl 00/es 1 /esl/sel-howto.htm http://home.pi.net/ -doppenbg http://www.members.aol.com/Niss93 /Audio/index.htm http://www.speakerbuilding.com/ Vsa vprašanja v zvezi z avtorjevimi prispevki v Timu lahko pošljete tudi na njegov naslov elektronske pošte: miha.zorec@guest.arnes.si \rzm maj-junij 1998 53 ELEKTRONIKA Tretja zavorna luč TOMAŽ KOGEJ Skoraj milijon letno proizvedenih vozil ima danes že vgrajeno tretjo zavorno luč, svetilo, izvedeno z LED-diodami. Medtem ko so žarnice na žarilno nitko občutljive za udarce, naj bi LED-diode delovale tako dolgo kot avtomobil. Poleg tega ima¬ jo LED-diode tudi druge prednosti. 90 % svoje maksimalne svetilnosti dosežejo v času okoli 60 ms, navadne žarnice pa v 140 ms. Ameriški strokovnjaki so opravili študijo, ki je pokazala, da je voznikova reakcija na LED zavorno luč v primerjavi z reakcijo na zavorno luč s klasično žar¬ nico za 200 do 300 ms hitrejša. V običaj¬ nih primerih naglega zaviranja pri hitrosti 120 km/h na avtocesti pomeni 200 do 300 ms približno 5 do 8 metrov krajšo zavorno pot. Ker imamo nekateri starejše avtomo¬ bile, ki nimajo serijsko vgrajene tretje za¬ vorne luči, si jo lahko naredimo sami. Zal navadne LED-diode ne premorejo večje svetilnosti kot nekaj milikandel, zato bomo uporabili tiste s svetilnostjo 1 000 med ali več. Na diodi je padec napetosti približno 1,7 V, to se pravi, da lahko ve¬ žemo po 6 diod zaporedno, saj s tem pa¬ dec napetosti na diodah ne preseže aku- mulatorjevih 1 2 V. Preostali padec nape¬ tosti je na uporu R (pribl. 1,8 V). Nape¬ tost na uporu in tok, ki steče skozenj (pribl. 30 mA), sta majhnih vrednosti, zato Električna shema g) @ © g Seznam elementov: 18 x LED, visokosvetleča (1000 med) R = 60 Q g g g g Z LED-diodami izvedena tretja zavorna luč v obliki srčka. visno pač od vaše domišlije. Predvsem morate paziti na polariteto diod. Daljša nožiča je anoda, krajša pa katoda. Vezje priklopimo tako, da poiščemo kabel, ki vodi od stikala pri zavorni sto- palki (ko je stikalo sklenjeno oziroma je zavora pritisnjena, se na tem kablu po¬ javi + 12 V), in nanj priključimo pozitivni pol vezja, negativni pa na maso vozila. Druga možnost je, da vezje priklopimo vzporedno k eni od zavornih luči. Pri tem moramo biti previdni, saj ima lahko žar¬ nica dve navitji. Eno navitje je zadnja luč (5 W), drugo pa zavorna luč (21 W). Stran spajkanja Simbol LED-diode Stran elementov maj-junij 1998 i TTBitl 54 ELEKTRONIKA Stikalo za halogenske žarnice MIHA ZOREC Halogenske žarnice so vse bolj pri¬ ljubljene tudi v hišni razsvetljavi. Dajejo namreč prijetno mehko svetlobo, poleg tegajaa imajo razmeroma dober izkoris¬ tek. Zal pa so precej drage, saj moramo pri ceni upoštevati tudi to, da pogosto, popolnoma "brez" razloga, pregorijo. Glavni krivec za to je izredno velik tok, ki ob trenutku vklopa steče skozi žarnico in je lahko več kot desetkrat večji od nor¬ malnega. Tako močni tokovni sunki pa ob pogostem vklapljanju in izklapljanju kaj hitro utrudijo žarilno nitko v žarnici in ta Pregori. Ce halogenske žarnice napajamo z enosmerno napetostjo med 6 in 12 V, jih lahko z enostavnim vezjem zavarujemo in jim močno podaljšamo življenjsko dobo. Varovalno vezje prepreči sunkovi¬ to naraščanje toka oziroma ga upočasni, kar omogoči, da se žarilna nitka segreje počasi. Pri tem "počasi" pomeni nekaj deset milisekund, kar pa je še vedno tako hitro, da človeško oko ne zazna postop¬ nega prižiganja žarnice. Vezje izkorišča osnovno lastnost FET- tranzistorja. Tok od ponora D (an.: drain) proti izvoru S (an.: source) je odvisen od napetosti na vratih G (an.: gate). Če na¬ petost na vratih tranzistorja počasi na¬ rašča, se skladno s tem povečuje tudi tok IDS. Popravek članka Mutator JERNEJ BOHM V prispevek, objavljen v zadnji lanski številki Tima, se je, izključno zaradi raz¬ tresenosti avtorja, vrinila napaka, ki po¬ sebno mlajšim bralcem revije pomeni hudo oviro pri gradnji. Pozoren bralec lahko v shemi opazi podvojeni priključek U2/14. Poleg tega so iz seznama ele¬ mentov izpadle naslednje navedbe: T 1 - BC 107 U 1 -LM324 U 2 - CD 4022 Avtor se bralcem iskreno opravičuje. Da bi se vsaj delno odkupil za spodrsljaj, je nov predlog tiskanega vezja bolj eno¬ staven, saj je to zdaj enostransko. Na tis¬ kanim je le ena sama prevezava. Ozna¬ čena je z x in leži pod čipom U 1. Raz¬ poreditev elementov na tiskanini je ne¬ spremenjena (risba 4). Mutator je povzet iz Elektorjeve knjige 301 vezje - ideja št. 14 (Easy mušic). Delovanje vezja je preprosto. Ob pri¬ klopu vezja na napajanje je tranzistor zaprt, saj na vratih G ni napetosti. Ven¬ dar se že naslednji trenutek začne kon¬ denzator C 1 prek upora R 1 polniti in na¬ petost na vratih tranzistorja narašča. Na¬ raščanje napetosti na vratih pa sproži na¬ raščanje toka skozi izhodni sponki tran¬ zistorja in žarnica postopoma zažari. Spodnja napetostna meja delovanja vezja je določena z najmanjšo nape¬ tostjo, ki je potrebna za vklop tranzistor¬ ja. To je 6 V. Najvišja napajalna nape¬ tost je prav tako določena z najvišjo dopustno napetostjo na vratih tranzistorja - 1 2 V. Pri nižji napajalni napetosti (6 V) je vrednost upora R 1 100 k£2, če pa uporabljamo vezje pri napetosti 12 V, znaša upornost upora R 1 470 kfi. Vezje uporablja tranzistor MOSFET BUZ10, ki lahko prenese do 20 A toka, kar pri napajalni napetosti 12 V omo¬ goča uporabo 20-vatnih halogenskih žar¬ nic. V praksi se izkaže, da lahko ta tran¬ zistor zadovoljivo krmili tudi žarnice moči 50 W, saj tokovni sunek traja zelo kratek čas, izgube na tranzistorju pa so zelo majhne. Tranzistor ima pri popolnem vklopu (1 2 V na vratih) upornost (e 0,08 Q, kar pri toku 1,6 A povzroča približno 0,23 W izgub. Tolikšna moč ohišje tran¬ zistorja segreje največ za 17° C (tempe¬ ratura okolice + 17° C), zato dodatno hlajenje ni potrebno. Za močnejše žar¬ nice pa uporabimo tranzistor BUZ1 1, ki prenese tok do 30 A. Vir: Elektor electronics, julij/avgust 1 993. Seznam elementov: R 1 = 100 kQ Iberi besedilo) R2=lMQ C 1 = 10 fiF/2d V D 1 = 1N4248 T 1 = BUZ10 (BUZ11) TIMOVI OGLASI PRODAM model začetniškega motornega letala Česna 172 (pripravljen za vgradnjo komand in motorja), modei dvokrilnega le¬ tala hooper in epoksidni trup za jadralni model ASW 20 v merilu 1 : 4. Vital Pretnar Bratovževa pl. 35 1000 Ljubljana Tel.: (061) 168-32-91 PRODAM načrt za izdelavo makete fregate H. Perry FFG-7 iz leta 1983 in še nekaj načrtov novejših ladij vojne mornarice ZDA. Načrti sov merilu 1 : IČO. Tel.: (064) 863-037 PRODAM eno leto staro kromirano gorsko kolo z 21 prestavami,. Tel.: (065) 62-387 (zvečer) maj-junij 1998 55 RAČUNALNIŠTVO Predstavitev šole na internetu (4. del) Izdelava hiperpovezav MIHA ZOREC Izdelava hiperpovezav je prav gotovo eno najpomembnejših opravil pri oprem¬ ljanju spletnih strani. Ločimo med notran¬ jimi in zunanjimi hiperpovezavami. Not¬ ranje služijo za preskoke v isti spletni strani in se skoraj izključno uporabljajo pri daljših besedilih. Spletno predsta¬ vitev, ki poleg besedila vsebuje tudi mno¬ go slik in raznih multimedijskih dodatkov, pa rajši razdelimo na več samostojnih spletnih strani in jih med seboj povežemo z zunanjimi hiperpovezavami. S tem dosežemo hitro odpiranje izbranih strani in hkrati izboljšamo preglednost pred¬ stavitve. Pri izdelavi obsežnejših spletnih pred¬ stavitev, ne smemo pozabiti na čim na¬ tančnejši blokdiagram, ki z grafičnim pri¬ kazom povezav močno olajša in pospeši delo. Notranje hiperpovezave Vsaka hiperpovezava ima začetek in cilj. Začetek notranje hiperpovezave je lahko slika ali beseda. Cilj se imenuje zaznamek, ki je ponavadi poseben nevi¬ den element, lahko pa je tudi določena beseda. Notranjo hiperpovezavo izdelamo po naslednjem postopku: Najprej določimo cilj hiperpovezave oziroma ciljni zaznamek. Poiščemo mesto, kjer želimo postaviti zaznamek (npr. določen podnaslov), in tja postavimo kazalko. Če želimo za cilj hiperpovezave uporabiti določeno bese¬ do, to označimo. Odpremo meni Urejanje in kliknemo na Zaznamek (slika 1). Slika 2 - izberemo in označimo sliko ali bese¬ dilo (npr. Podnaslov 1), ki jo želimo upo¬ rabiti za začetek hiperpovezave, in - kliknemo na gumb Ustvari hiperpove¬ zavo, - odpre se okno Ustvari hiperpovezavo (slika 3), kjer kliknemo na jeziček Odpri strani, NASLOV Ottoti| SvMovri spht orttH | Hov.. fr***« d Podnaslov 2 Podnaslov 3 I Vw)u | PuKia | Potmi 1 Podano... | Porrai | Slika 3 - v nastavitvenem lističu Odpri strani razkrijemo seznam Zaznamek in izbere¬ mo želeni cilj hiperpovezave, - izbiro potrdimo z gumbom V redu. |iC F»intPdi|» Fx|ii