ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 1 fl. 36 kr. brez pošte.
Čislo 14.	V torek 4. aprila 1854.	III. tečaj.
O sadjoreji.
(Dalje.)
II. Odkod dobimo sadonosnice, da si jih nasadimo?
U kupčii gre naj boljše, če se hitro in pogosto denar pri nji preverže in preberne; delavec in rokodelec nam rad postreže, če se gotove plače nadja. Tudi pri sadjoreji bi dobro bilo, ko bi nam prej ko slej dobička prinesla.
Da se nam sadjoreja pospeši, je dobro že take drevesca saditi, kakoršine navadno iz sadišnice u sadonosnik — na sado-nošni vertič — presajamo. Premožen kmetovavec si lahko ceplenc kupi od kakega vertnarja ali sadjorejca; drugi si mora divjakov po goši poiskati in pocepiti ali požlahtniti jih, ali pa iz pešek in košic drevca izrediti.
Ceplenke iz ojstrejšega podnebja si moraš kupiti, pa iz mehkejšega in dokaj toplejega ti ne svetovam; posledni ne bodo dobro storili u merzleji zemlji.
Divjak iz domačih gosje za rabo, če ga najdeš na zračnem prostoru, daje lep, raven in gladek, on je iz peške ali košice zrastel, ali iz drobne korenine starega drevesa pognal. Iz med pečovja, gostega germovja divjakov kopati, ali od starih štorov in debelih korenin ga krojiti, bojavelne kej dalo; boljši je, pustiti ga, kot vdert krevel presajati. Vendar je pri sadikah bolj na zdrave, goste korenine gledati, kot na lepo deblo , sosebno pri divjakih, koji se pozneje požlatnijo. Divjak iz goše se na 4 do 5 čevljev prikrajša, in le ktere dve vejci mu puste. Prej ko se pocepijo, jih pustimo naj menj edno leto, da se prostega podnebja in kraja privadijo; poprej v goščavi so imeli veliko znancov
in prijatelov. Naj gorše sadne drevesa se bomo učili iz pesek in košic zredili.
Jurček je nekej slišal od sadjoreje govoriti, pa tudi vidil očeta verbne veje zatikvati na bregu za vodoj. Misli si Jurček: kakor oče mlade verbe sadijo, tako bom tudi jaz sadonosnice. Prinese taj breme nasekanih divjakov iz goše, jih ošili in po sadniku posaja. Oče nja delo vidši, ni vedel alibi se smejal ali Jurčeka kregal. Jurček se pa prav modro odreže: Saj sem vidil, da tudi vi tako delate. Oče ga toraj poduči. Ta napaka se je iz nevednosti pripetila, in je bila bez velike škode. Sto in sto napak pa se u naravskih zadevah prigodi po tem, da stariši in družina nepremišljeno in neumno govore in delajo in tako sami svoje otroke motijo in zapeljujejo, to se težko težko poravna. O, da bi se na to bolj pazilo! —
Da bomo od posameznih delov drevesa govoriti mogli, jih moramo poznati. Zunajni deli so: korenine, deblo, veje, berst, perje, cvet, sad in seme. (Otrokom naj se to razkaže.) Sredna korenina, ki na ravnost u zemljo rije, se imenuje seri-na korenina; okoli nje so stranice, po kojih se drevo u zemljo vterdi in ravno obderži, in iz stranic prirasejo drobne, naj potrebnejše koreninice; velimo jim sesavke.
Notrajni deli so: steržen, les in lubad, to je, koža in skorja. U vsili teh delih se najdejo cevke, po kterih mozeg ali sok gre. Lika je tisti del, ki svojo podobo mnogoverstno spremenja, in se rasteguje, ki popke nareja, deblo narazen in kviško poganja. Iz like raste belak, berstje, veje in perje. Lika je tisti balzam ali mazilo, kteri rano rastljine zalije in zaceli.
(Dalje sledi.)
Kdor napred ne gre, gre nazaj!
Ta resnica posebno od učitelskega stanu velja; —vonder je učiteljev še dosti, ki mislijo , da so s zvedočbo, ki so jo po končanem pripravnem uku dobili, tudi vso učenost že odnesli in vso modrost s žlico pojedli. Pripravni uk, naj je še tako izverstno doveršen, je šele temelj učiteljstva. Učitelj, kteri se den na den marlivo ne uči, učiteljskih knig pogosto ne čita, gre rakovo
pol! — Da se učitelji pa omikajo in v omiki napredujejo, ni boljšega, kakor so vonder le učiteljski sbori, od katirih se pa žali— bog, akoravno so od visokega ministerstva zapovedani, le malo malo sliši. — Raven učiteljskih shodov bi pa učitele še izurilo in za učiteljstvo sposobneje storilo, ko bi se postavim vsi učitelji kakega šolskega okraja pri vsakej šolskej skušbi sošli, da bi tako priložnost imeli, slišati kako te alj uni uči in viditi kako se ti alj uni pri učbi obnaša. To bi bilo po mojem mnenju prav koristno, in gotovo ne brez vsega vspeha; posebno pa, kader bi se pokončanej skušbi, potem ko so učenci iz šole že odšli, šolski ogleda s učitelji od učnega načina pri skušbi učijočega učitelja pogovarjal; in scer tako, da bi moral vsak učitelj, kar je pri učnem načinu napčnega alj pomanklivega zapazil, grajati; pa tudi svojo hvalo izreči črcz to, kar je izverstnega in hvalevrednega slišal alj vidil. Zakaj ni učitelja, naj je že bolj alj manj izurjen, od katerega bi se drugi kaj dobrega naučiti ne mogli! Da bi se pa ta koristna reč ložeje vpeljala, bi jo morli tudi šolski prijatelji podpirati, in scer duhovni bi se morli v tem zastopiti, da bi učiteljem, ki so večidelj pičli pri dnarju, po dokončanem delu, kako južino napravili in plačali.
Iz Dvora 22. marca 1854.	Lesjak.
Rožice.
In bolj ko jim sije Še sonce gorko, Se lepše prihaja Njih krilce zlato.
Tak tudi otroci Cveteli naj bi, Naj v čednosti sveti Bi rastli novi. —
A. Praprotnik
Velika noč v Idrii.
Tega zlatega časa se veseli vse — mladi in in stari, bogati in revni.
Glej, snežec odlezel Na hribicu je, In trata zelena Pod njim se odpre.
Iz travce pa rožce Glavice mole, Obračajo milo Prot soncu serce.
Že veliki betertek je v Jdrii cel den somenj; posebno Žene prav pridno kupujejo: cvebov, orehov, meda, jajc in drugih reči nakupijo, daje kej. Otroci doma pomagajo, te sladkarije prebirati. To je veselo za otroke, ker se marsiktera sladka reč jim pod nos zmuzne.
Veliki petek fantiči že zjutraj pred cesarsko gostivnico stoje in vojšake že komaj pričakujejo. Rudarji namreč, kteri so vojaški stan dostali, se po vojaško oblečejo in se puškami in sablami oborožajo. Ko pride pravi čas, se podajo vsi ukup v cerkev, in tam čast. g. dehanta spremijo, ko presveto rešnje telo v božji grob položijo. Po štiri tih vojakov deržijo stražo pri božjem grobu: očesa ne preganejo , stojijo kot leseni alj železni. Veliki petek popoldne je nemška pridiga, h kterej se vsi uradniki in tisti podajo, ki nemško zastopijo.
Veliko sabofo je zgodaj vse po koncu. Gospodinje komaj zaslišijo peteline peti, koj zakličejo svoje hčere: Alo! vstanite, petelini že kikerikikajo; alo! le urno na noge! Čmu pa že neki sedaj vstati?
Ja čemu! testo je že na mizi, cvebi in druge reči zbrane, in valarji in pertje že pripravljeni. Zdaj rečejo mati: Ančika iz-valaj to testo, potem ga bove s cvebi natresle! Ančika stori, kar ji ukažejo, in tako potico naredi, ktero „cvebovko" imenujejo. No Minka, pojdi v kuhinjo, in prinesi orehe (jedenca), ki so že stolčeni in na oknu leže, in natresi jih na testo. Taka potica se zove „orehovkai. t. d. Fantiči pa ti čas zaspani in kerme-žljivi gledajo, kako mati in sestre delajo. Oče jih u izbo sto-pivši pregovarjajo: Janezek, Tonček pojdita še spat, da bota jutre mogla pri času vstati. Ali sinčka prosita očeta: Oj oče! pustite naju gledati, ker je tako fletno! — Alj smeva ostati, in materi skledo deržati, da bo hitrej spod rok šlo?! Kateri oče bi tega ne dovolil? ali to se ve, da sinčka tudi včasih, kder mati kam drugam pogledajo, v skledo po cvebih pevcneta. — Med tem, ko se potice narejajo in vzdigujejo, se v kotlu „zegen kuha. Ko je kuhati, se peč pomete, in žegen se v mlinec, to je tako tanjko testo, zavije, in potem ga denejo s poticami vred v peč, da se speče. Tako imajo matere do belega dne opraviti.
Jeme svitati, in oče fante popoklicejo, da naj odmolijo in se v cerkev napravijo. Fantje vzemejo gobe s seboj, da potem blagoslovljeni ogenj domu in na druge kraje prineso, kjer jih pa za to že pirhi čakajo. Dopoldne se nosi iz cerkve tudi blagoslovljena voda. Ob desetih, ko gosp. dehant nglorijoa zapojo, se zvonovi odvežejo, in straža pride s lepimi pušelci na kapah v cerkev. Ko zvonovi pervič zapojejo, imajo ženske navado, se pri studencih in potokih umivati, ker pravijo, da potem krast i. d. n. ne dobe, nektera še tudi misli na ženina. Fantje s pirhi turčajo, jih dajajo sekati. Nekteri pirhe s smolo nalijejo, in tako lepo in umno pobarvajo, da jih komaj poznaš. Se ve, da taki vsmolnjaki8 vse pobijejo. Pa gorje mu, če kdo njegovo golufijo zasledi. Herbet mu prav dobro nabunkajo. — Doma se pa žegen, potice, pirhi i. t. d. v jerbas nabašejo, s belo ruto pokrijejo, in potem v farovž alj pa na druge kraje, kamur g. duhovnik blagoslovit pridejo, prineso. Po blagoslovljenju pridejo ženske po žegen, in ga domu prineso. Proti večeru je po mestu še bolj živo; lučice se pripravljajo , ker se bode mesto razsvetilo ; —• nekteri pripravljajo tudi izrezane podobe in pismenke za okna in nad vrata. Proti mraku se pričnejo v cerkvi molitve. Po dokončanih molitvah se začnejo na cesarski gostivnici, ktera je nar bližje cerkve, lučice prižigati, ravno tako tudi po drugih hišah. Zdaj pa že čakajo v turnu zvonikarji, kdaj da se bode zapelo : Kristus je od smerti vstal! —
In glej! pri „znamcu* nad mestom jeme grometi, topovi in možnarji pokajo, zvonovi zvonijo, godbe in pesmi se razlegajo, lučice po celem mestu miglajo in zlate podobe in nadpisi se nad marsikterim oknom prelijajo, na „smukovem" se clo raketi mečlejo.
Tako se pomika procesija počasno in slovesno dalje in dalje, da pride čez »krajncev" most pred „šelštev", to je na mesto, kjer pot v jamo pelje.
V to globoko jamo vidijo ženske svoje može, otroci svoje očete vsak dan iti, — in marsikteri se iz te jame ni več vernul domu, v jami ga je zasulo. Za to se tukej vse na kolena verže in med tim, ko se žegen daje čez to nevarno mesto, pobožno moli
in zdihne, da naj bi rudarji vsi srečni, zdravi in veseli hodili v to jamo, in se spet tako na dom vernili.
Ko je v cerkvi vse dokončano, grejo ljudje domu in ne jedo druzega kot štrukelcov, to so ostanki in odrezki potic.
Nedelo se pa žegen na vse jutro že na mizo postavi; samo veliko se ga pa ne sme jesti, ker preveč žeja. Ženske gredo k pervej sv. maši, da morajo potem doma kuhati, vode in vina na-nositi in vse pripraviti. Možki tudi komaj čakajo, da bi bila druga sv. služba tudi skoraj pri kraju; doma na mizi se že kadi.
Pondelek proti večeru gre veliko ljudi na plesišče k ffodu", pa želeti bi blo, da bi tudi pravi čas domu najdli!
Tako se velikonočni prazniki v rudarskem mestu Idrii obhajajo. Veliko sem že pozabil, pa povem, kar vem. Veliko še mikavnega in lepega ima moje rojstno mesto. Da bi se najdlo kako domorodno pero, ki bi vse popisalo in našim vnukom ohranilo!
Jožef Eržen.
Zailovoljnost.
Ako mi menimo, da imamo uzrok nezadovoljni biti, moramo le na druge misliti, kterim se še huje godi, al kteri še več nadlog in zopernost prestati imajo; potem boderno zopet veseli in z svojo osodo (stanom) zadovoljni.
Tacega pripomočka se je poslužil nek perzjanski učen mož, po imenu Lokman, kakor to sam v svojih spisih pripoveduje, ki pravi: Nobena zopernost me ni preveč razžalostila, če se mi je še tako hudo godilo, kakor le enkrat, ko sim bosonog hodil in nisim toljko denarja imel, da bi si par čevljev kupil. Grem toraj prav žalosten v Kufi v tempel. Ko sim tam človeka vgledal, ki ni nog imel, sim bil jaz z mojimi bosimi nogami kaj zadovoljen, in sim se serčno Bogu zahvalil, da sim še brez čevljev hoditi mogel. Saj je bilo bolje brez čevljev, ko brez nog biti. Rad bi bil ta človek brez čevljev hodil, ko bi bil le noge imel.
Kar ti Bog ni dal, po tem ne budi želje,
Kar ti Bog pa da, to vživaj prav;
Saj ima vsak stan svoje sladko veselje ,
Vsak ima pa tud grenkih težav.	C.
Listonoša.
Iz Škofieloke. Med nar večje veselice, ktere je naše mesto odkdaj imelo, je prišteti tudi veselica 18. in 19. marca 1854. Prečastiti škof inmisionar g. Frid. Baraga so nas Ločane obiskali.
V saboto, to je bilo 18., sem popoldne v šolo pridši slišal moje učence se pogovarjati, da škof pridejo. Vse je bilo veselo, ulice so se kolikor mogoče posnažile, in proti večeru se zasliši strel, to je bilo znamnje, da škof niso daleč od mesta. Zdaj je počelo pri vseh cerkvah zvoniti, in ne dolgo od tega se kočija pred Uršulinarskim samostanom vstavi. V nji so bili preč. gosp. Baraga in gg. Novak in Poklulsar, Lubljanska korarja. Pred cerkvijo jih je že Loško duhostvo pričakovalo; sbralo se je tudi sila veliko ljudi.
Drugi dan (19.) je ob desetih dopoldne pri sv. Jakobu bila cerkev tako napolnjena, da se človek ni mogel ganiti. Vse je preč. g. škofa čakalo. In glej! naenkrat jih perpelejo v cerkev. Narpred so pridgovali nam prav mično od sv. Jožefa, in nam pokazali, kakšni da moramo tudi mi biti.
Med drugimi lepimi nauki ne bom pozabil tega lepega: „da ne smemo od svojega bližnjega prenaglo soditi, in če tudi kaj nespodobnega od njega vemo, ne precej blebetati, kar je pa donašnega dne skoraj povsod gerda navada!"
Po pridigi so brali sv. mašo, po kterej so se sopet v samostan vernuli, kjer so popoldne še litanije molili. Na večerje začelo pri vseh cerkvah zvoniti, in nam Ločanom nepozabljivi škof so naše mesto zapustili.
Slovenci! hvalimo Boga, takega moža za brata imeti, ki so vse svoje premoženje v dar podelili, in po daljnem svetu zgubljene ovčice iščejo , in jim k večnemu izveličanju pravo pot kažejo! —
Naj nam bodejo ta gospod v lep izgled, ljubi moji sobrati in součitelji! Iz ljubezni do Boga in ljubili Kristusovih ovčic so g. Baraga zapustili vse. Bodimo zvesti misionarji pri ljubej mladini tudi mi: naše plačilo tudi ni na tem, temuč na unem svetu!
Jožef Eržen.
Drobtinčica.
* Prav radi prekličemo, kar smo v 8. čislu iz Ter&aške okolice tiskati dali. Razun nekterih malenkosti so vse šole Ter&aške okolice dobre in hvale vredne. Toraj tudi gospode, ki imajo pri
šoli v K____ri kej opraviti, ni treba sram biti, ni treba se bati,
akoravno jim kdo gorje proti. To smo zvedili za gotovo in veseli razglasimo.
Družtvo sv. Mohora.
Seja družtv. odbora v Celovcu 26. marca 1854.
1.	Družtveni račun za 1. 1853 se je pretresel in poterdil. Račun se bode tiskal in vsim gg. družtvenikom s prihodnjo družtv. knjigo vred poslal.
2.	Na priporočenje Ljublanskih gg. družtv. odbornikov se prevzeme g. Rogačev rokopis: »Romarsko potovanje v Jeruzalem in na Sinajsko goro čast. očeta Mar. Jožeta Geramb-a, redovnika Trapčanskega. G. spisatelju se pošle 80 fl.
3.	Čast. gosp. Godina, kameralni komisar, družtvu naznani, da ima nekaj spiskov že napravljenih in da misli, u spisovanji napredovati, če bi jih liotlo naše družtvo prevzeti in na svitlo dati. — Kar smo iz „zapopadka pervega dela" vidili, zde se nam vse za naše ljudstvo koristno, podučljivo in mikavno. Slavni gospod! lepo Vas prosimo, cel rokopis nam skoraj poslati in zraven pristaviti, kako nam hočete delo prepustiti.
4.	G. Matia Valjavec pošle rokopis: „lskrice", venec lepih pesem. Ime Valjavec slovi in pesmi so res vse hvale vredne. Jih bomo toraj za 30 gld. prejeli, ako jih prečastl. škofijstvo v št. Andrašu poterdi.
5.	Za »družtveni koledar" so nam samo še le g. Robida nek sostavek izročili. Mislimo, da bode „koledar" našemu ljudstvu močno vstregel. Zato ljubi slovenski pisatelji in domorodci! pre-vdarite, kaj bi bilo za našega prostega kmeta dobro in koristno. Saj poznate tiste „Wirthschafts - und Volkskalender", ki jih imajo Nemci na cente. Potem pa pero v roke in napišite, kar vam navda dobra volja in žlahtno serce. Ako bo kdo hotel, bomo pripravne sostavke tudi plačali. Toraj na noge, da nas čas ne prehiti!