A. Janežičeva
SLOVENSKA SLOVNICA.
Za srednje šole
priredil in predelal
dr. Jakob Sket,
c. kr. profesor.
Sedma izdaja.
Cena 1 gld. 30 nov6.
V Celovcu 1894.
Tiskala in založila tiskarna Družbe sv.
Mohorja.
/t
142352
- Mil E
JI

Prvi del.
G1 a s o s 1 o v j e.
I. poglavje. Slovensko pismo.
§ 1. Vsak govor se sklada iz stavkov, stavki iz besed, besede iz zlogov in zlogi iz glasov, ktere suje človek s sapo iz pljuč.
Znamenja posameznim glasovom z ozirom na izreko so glasniki, z ozirom na pisavo pa pismena ali črke. Vsej vrsti pismen pravimo abeceda.
Slovenščini služi latinska abeceda ali latinica, ki šteje, prikrojena za slovenske glasove, ta-le pismena:
a, b, c, č, d, e, f, g, h, i, j, k, 1, m, n, o, p, r, s, š, t, u,
v, z, ž.
Opomba. Pismena q, x, y in ph slovenski pisavi ne rabijo; zato jih po navadi tudi v tujkah nadomestujemo s kv, ks, i in f, na pr. Ksenofont = Xenophon, sinoda = synoda.
Glasnik, ki stoji spredi v besedi, imenujemo s prednik; v sredi mu pravimo srednik, na koncu pa končnik.
§ 2. Glasniki so z ozirom na izreko samoglasni ali soglasni. Samoglasni imajo že sami ob sebi svoj razločni glas, soglasni pa ga še le dobe, kedar jih zvežemo s samo-glasnimi; prvi so torej samoglasniki (vokali), drugi pa so-glasniki (konsonanti).
Samoglasniki so: a, e, i, o, u.
Soglasniki so: b, e, č, d, f, g, h, j, k, 1, m, n, p, r, s, š, t, t, z, ž.
A. Samoglasniki.
§ 3. Samoglasniki so po svojem bistvu kratki ali dolgi in se ločijo v mehke: e, i, in v trde: a, o, u.
Dvoglasnikov (diftongov) slovenščina nima.
B. Soglasniki.
§ 4. Soglasniki so po glasu z ozirom na govorila, ki sodelujejo pri njihovem izgovoru:
a)	jezikovci I, n, r s topljencema ]j, nj;
b)	zobniki t, d;
c)	ustniki p, b, v, m, f;
d)	goltniki k, g, h;
e)	sičniki c, z, s;
f)	šumniki ali nebniki 5, ž, š, j.
§ 5. Po izreki so mehki: e, 6, ž, š, j (lj, nj, rj); drugi so trdi.
Hipni so: t, d, p, b, k, g, e, d, drugi so trpežni.
Nemi (tenues) so: t, p, f, k, h, c, 5, s, š, drugi so zveneči (mediae).
II. poglavje. Veljava in izreka glasnikov.
A. Samoglasniki.
§ 6. Po glasu so samoglasniki polnoglasni, ktere tako-rekoč na polna usta izgovarjamo, ali polglasni, ki imajo zamolkel, le na pol slišen glas, kakor na pr. e v besedi: dober, kratek.
§ 7. Pismenka a, izmed vseh samoglasnikov najtehtnejša, ima vselej in povsod svoj čisti in polni glas, na pr.: brazda, glava, Jclada, žaba, trata, kača.
Opomba. V ljudski govorici se izrekuje a večinoma bolj zamolklo, blizu kakor med a in o stoječ samoglasnik, na pr.: zdrov nam. čistega: zdrav, prov nam. prav, moslo nam. maslo, boba nam. baba.
§ 8. Pismenka e nadomestuje štiri glasnike; e je tedaj po svojem glasu prav za prav četver; izrekuje se namreč:
a)	kot namestnik navadnega e s svojim lastnim glasom kakor v drugih jezikih, na pr.: četa, pepel, večer, žena, berem, pletem.
b)	kot namestnik dvoglasnika e, kakor bi mu bil i ali j pri-topljen; navadno se izgovarja z zaglasnim j ali s predglasnim i, na pr.: breg = brejg, brieg; dete = dejte, diete; mesto = mejsto, miesto; mleko = mlejko, mlielco; svet = svejt, sviet (die Welt).
c)	kot namestnik starega nosnika en, kedar ima naglas, prav globoko in razteglo, na pr.: peta, svet (heilig), vezati, pet, jeza, leča, sreča.
Opomba. V slovenskih narečjih se dvoglasni š (e) in globoko raz-tegli S natanko razločujeta; primerjaj domačo izreko sledečih besed: breg, lep, dete, repa, mesto, klet, sneg z besedami: peta, kepa, leča, jeza, petek, resa, ječa, jetra, sreča.
d)	kot polglasnik v končnicah -ec, -eč, -ek, -el, -en, -er, -et, -er in pred samoglasniškim r, če je še drug soglasnik za njim; izgovarja se prav zamolklo in le na pol slišno, na pr.: kratek, pevec, truden, nizek, bfzda, sina, trs, zrno, vrt, žfd, Ud.
Opomba. 1. V novejši pisavi se polglasni e pred r navadno opušča, kar močno olajšuje pravo izreko; zato sploh pišejo: brdo, brzda, krst, smrt, srna, trs namesto: berdo, berzda, kerst, smert, serna, ters itd.
2. V korenskih zlogih in pritiklinah se govori polglasni e kot namestnik starih polglasnikov, na pr.: ves, pes, tešč, dež, deska, težek itd.; v nekterih besedah se ojači celo v a, kakor: den in dan, ves in vas, menj in manj.
§ 9t Pismenka i se izrekuje polno glasno, na pr.: čist, mir, hiša, sin, pila, žila, milost.
Bolj zamolklo se glasi posebno v kratkih in breznaglasnih zlogih, na pr.: nit, miš, mimo, mesiti, hvaliti.
Opomba. Kot sprednik se nahaja v besedah: igla, igo (Joch), igra, ilovica, ime, in, iskati, iskra, isti, iti, iz in še v nekterih drugih. Priprosto ljudstvo mu rado dodeva j in govori: jigla, jigo, jigra itd., česar pa v pisavi ne smemo posnemati.
§ 10. Pismenka o nadomestuje dva glasnika; oje tedaj dvojen:
a)	navadni, ki se glasi kakor v drugih jezikih; le v zatezi se bliža sem ter tja nekaj samoglasniku u, na pr.: oko, gospod, dom, voz; nož, okno, grozd, prost, smola.
b)	kot namestnik starega nosnika on večjidel široko, kakor bi bil v njem a vtopljen; v nekterih krajih pa kakor navadni dolgi o z zaglasnim u. Na pr.: goba = goaba in gouba; moka, toča, pot, mož, roka.
Opomba. Kot sprednik nam služi v besedah: o, ob, oba, od, ogenj, oje, okno, oko, ol, on, orel, osa, osel, ost in še v nekterih drugih. Y domačem govoru ima večkrat v pred seboj, na pr.: voje, vokno, vosa, von itd., kar se v čisti izreki in v pismu ne sme posnemati.
§ 11. Pismenka u se glasi polnoglasno kakor v drugih jezikih, na pr.: luža, ruda, ud, ul, sluga, ali bolj zamolklo, zlasti v breznaglasnih in kratkih zlogih, na pr.: gubiti, varuh, kmalu, kup, kruh, kuga.
Opomba. 1. Spomina vredna je posebnost štajerskega narečja okoli Radgone, Ljutomera in Ptuja, vse dolenjščine in notranjščine ob Krasu, ki govori v korenikah 1i namesto u, na pr.: kup = kup, btiča = buča, bruno = bruno, tudi = tudi, kupiti = kupiti.
2. Kot sprednik se nahaja u v besedah: ud, uho, ujec, uk, ul, ulica, um, up, usnje, usta, uzda in še v nekterih drugih. V domači rabi devamo radi predenj v, na pr.: vud, vuk, vum, vusta itd., kar pa se mora v pismu in v lepem govoru opuščati.
B. Soglasniki.
§ 12. J e z i k o v c a n in r imata svoj lastni glas kakor v drugih jezikih, naj stojita spredi, v sredi ali na koncu besed; 1 pa se lastnega glasil včasi iznebi in kakor r (u) izrekuje, to pa:
a)	v koreniki pred soglasniki, na pr.: dolg = dovg, polt = povt, volk = vovk. žolna = žovna. Po Štajerskem proti hrvatski meji govore: dug, put, vuk, žuna itd. — Jednako se glasi 1 čestokrat kakor t tudi pred obrazili -ec, -en, -ik itd., na pr.: bralec = bravec, tkalec = tkavec, redilen = rediven, vodilnih = rodivnik.
b)	na koncu besed se govori 1 skoro po vsem Slovenskem kot r (u), na pr.: dal = dav, igral = igrav, delal = delav, jel = jev, trpel = trpev, ljubil = ljubiv, rekel = rekev (rekov, reku).
Opomba. Na Koroškem in Gorenjskem govorijo: puatno, masuo, dava, guava nam.: platno, maslo, dala, glava. — V pisnem jeziku se je ohranil prvotni in pravilni 1; zatorej ga tudi v olikanem govoru vedno čisto in razločno izrekuj. Govori tedaj: dolg, rodilnik, delal itd., ne: dovg, rodivnik, delav itd.
§ 13. Zobnika t in d imata vselej in povsod svoj čisti glas, naj nam rabita kot sprednika, srednika ali končnika. Zveneči d se naj vselej natanko loči od nemega t, na pr.: brod, dom, rod, red, peta, pot, trud, grad, strd — stdi, strt — strto, trda, trta.
§ 14. Ustniki p, b, m imajo sploh svoj čisti glas; samo v je veliko mečji kakor v drugih jezikih in v ostalih slovanskih narečjih ter se bliža v izreki samoglasniku u in nemškemu It). Na pr.: brada, riba, grob, pivo, slep, mamilo; veha, volna, voda, mavrica, krov, žetev, veter.
Opomba. 1. Le-sem spada tudi tujka f v tujih in nekterih domačih, naravni glas posnemajočih besedah; ohranila je svoj glas tudi v slovenščini, na pr.: Filip, fant, fleten, frfoleti, flafotati; češče pa jo zamenjamo z domačim 1), na pr.: baklja = Fackel, barva = Farbe, birma = firmatio.
2. Kakor si Slovenec glas f v tujkah rad zamenjava v b, jednako nado-mestujejo tudi Nemci naš b s svojim f ali v, kedar si po svoje krojijo besede slovenske, na pr.: Bled = Veldes, Bistrica = Feistritz, Borovlje = Ferlach, Žabnice - Saifnitz, Beljak = Villach.
§ 15. G o 11 n i k a k in g se glasita v pravilni izreki kakor v drugih jezikih, h pa kakor nemški lf|, na pr.: grom, glava, blag, 'krotek, rokavica, muha, duh, hrast, hlapec.
Opomba. 1. Na Koroškem in Gorenjskem govorijo g, posebno v začetku in na koncu besed, prav po češki navadi, kakor latinski ali nemški h, na pr.: hora = gora, hozd = gozd, sneh = sneg, drah = drag, huava = glava, brieh = breg.
2. V nekterih krajih na Koroškem, zlasti v Rožni dolini, govorijo pred e in i namesto k umehčani č, na pr.: čita = kila, čepa = kepa. Pred ostalimi samoglasniki in pred soglasniki pa nadomestujejo v tem narečju k z jedva slišnim goltniškim nastavkom; na pr.: 'aj = kaj, 'a'o = kako, 'u'avica = kukavica.
§ 16. S i č n i k i se glase: c kakor nemški $, s kakor ostri f$ ali ff, z pa prav rahlo kakor nemški f med samoglasniki (Rose, Wesen); na pr.: cena, raca, stric; sestra, kosa, rosa, les; žitna, koza, mraz, voz.
§ 17. Šumniki ali nebniki se izrekajo: č kakor nemški tfdj, š ostro kakor nemški fdj, ž pa prav rahlo kakor francoski j v »Journal"; na pr.: čast, moč, meča; šega, veša; žena, veža, mož.
Le-sem spada tudi j, vseh soglasnikov najmečji, pa vendar največje moči, ker mnogovrstno preobraža druge soglasnike; glasi se tako, kakor v drugih jezikih, na pr.: jezik, meja, žeja, tukaj.
III. poglavje. Glasniki po njih izpreminjavi.
§ 18. Prečudni in mnogovrstni so potje, po kterih se gibljejo in menjajo glasovi, da postane njih zveza lahko izrekljiva in lepoglasna. Karkoli se upira mehkemu in gladkemu jeziku, vse to se pretopi in omeči, oteše in olika, da se prikaže v lič-nejši podobi. Podvrženi so ti izpreminjavi samoglasniki, ki pretekajo in oživljajo kakor kri in duh trdnejše in stanovitnejše jezikove dele — soglasnike; mnogovrstno pase izpreminjajo tudi soglasniki, ki so takorekoč grodi ali rebra vsakega jezika. Na te izpreminjave v glasovih se opira mehkota in milina, pa tudi moč in sila našega jezika.
A. Izpreminjava samoglasnikov.
§ 19. I. Samoglasniki se stopnjujejo ali na glasu ojaču-jejo (Lautstarkung), t. j. manj tehtni se izpreminjajo v tehtnejše
e se jači v
i se jači v
glasove. Po tehtnosti se vrste samoglasniki: a, 6, O, U, i, e; a in d kot najtehtnejša samoglasnika se ne vikšata na glasu.
i: berem — pobirati, steljem — postil jati, de-
rem — podirati, za-prem — zapirati. 6: grebem — ogrebati, ležem — polegati, pletem — opletati, tečem — otekati. o: bredem — brod, grebem —■ grob, grmeti — grom, pletem — plot, vezem — voz, zveneti — zvon. ailežem— polagati, tečem — pretakati, sedem — saditi, vlečem—vlačiti, strežem— straža. 6: sijem — obsevati, sijem — sevati, visim — ves it i.
oj: bi jem — boj, po-čijem — p o-ko j, gnijem — gnoj, lijem — loj, pijem — na-poj, vijem — za-voj. av, va, ©v: liti (sem) — zabava, kis — kvas,
kriti — krov. a: goniti ■— poganjati, nov — ponavljati, pojiti — napajati, sopsti — sapa, sloveti — slava, slaviti; stvoriti — stvar jati, topiti — potapljati, ustanoviti — ustanavljati, močiti — namakati. av: pluti — plavati, truti (sattigen) — trava (Gras).
OT: kujem — kovati, slujem — sloveti, otruti (vergiften) — otrov (Gift). II. Samoglasniki se prispodabljajo soglasnikom (Assimilation), t. j. njim podobni, bolj jednaki delajo, tako da pridejo s trdimi glasovi trdi, z mehkimi pa mehki v zvezo. Zato se preobraža za mehkimi soglasniki:
a)	v samostalnikovih sklonih: o m, oma, ov, na pr.: kraljev nam. kraljov, mečem nam. mečom, nožema nam. nož oma.
b)	v jedninskem imenovalniku in tožilniku srednjih samostalnikov in njih pridevnikov, na pr.: cvetoče lice nam. cvetočo lico, vroče poletje nam. vročo polet jo, morje nam. mor jo.
c)	v nedoločnikovi osnovi: -o v a, na pr.: kraljevati nam. kraljovati, posvečevati nam.posvečovati.
o se jači v
u se jači v
§ 20.
1. o v e
2. u v i
Vstavlja
se e
§
v jedninskem mestniku moških in srednjih samostalnikov, na pr.: pri kralji in pri kralju, na lici in na licu, na bojišči in na bojišču. Dandanes se pišejo večjidel oblike na -u.
§21. III. Samoglasniki se vstavljajo med soglasnike (Einschiebung), da meče pretrdo izreko:
a)	v množinskem rodilniku ženskih in srednjih samostalnikov, da se ne snideta dva (razun Ij, nj, st, šč, zd itd.) ali še več soglasnikov, na pr.: iskra
—	isker nam. iskr, zgodba — zgodeb nam. zgodb, okno — oken nam. olm. — Včasi prevzame to opravilo &, na pr.: ovca — ovec ali ovac nam. ovc, treska — tresek ali tresak nam. tresk.
b)	v tvorno-preteklem deležniku, na pr.: rekel, v ženskem spolu: rekla; padel — padla, padlo; nesel
—	nesla, neslo. — Tako tudi: dober iz dobr, žen.: dobra; ogel, rod. ogla; ogenj, rod. ognja.
. IV. Samoglasniki včasi odpadajo ali izpadajo (Abwerfung — AusstoBung), da se prikaže beseda v kračji obliki. Tako se govori: spod nam. izpod, spred nam. izpred, zgubiti nam. izgubiti, ralo nam. oralo, tak nam. tako, bliz nam. blizu, zarad nam. zaradi, zavolj nam. zavoljo, spolniti nam. izpolniti, bčela nam. bučela itd. V pisavi se rabijo popolnejše, prvotne oblike.
B. Izpreminjava soglasnikov.
§ 23. I. Soglasniki se pretapljajo v sorodne (Laut-wandel), in sicer:
1 s sledečim i v lj \ pil j en iz pilien, pili-ti; s olj en
iz solien, soli-ti; voljen iz volien, voli-ti. n s sledečim 1 v nj : g o nj en iz gonien, goni-ti; m e nj en iz menien, meni-ti; plen j en iz plenien, pleni-ti.
r s sledečim i v rj: umorjen iz umorim, umori-ti; storjen iz storien, stori-ti; širjen iz širien, širi-ti.
n pred ustnikom bvm: bramba iz branba, brani-ti; lilimba iz hlinba, hlini-ti; izprememba iz iz-premenba, izpremeni-ti.
1.
jezikovci
2.
zobniki
d s sledečim j (i) v j: graja, gr a j en iz gradja, gradjen, gradien, gradi-ti; klaja iz kladja; sojen iz sodjen, sodi-ti. t s sledečim j (i) v d: ječa iz jetja, jetnik; mačeha iz matjeha, mati; mlačen iz mlatjen, mlatien, mlati-ti; piča iz pitja, pi-ti. st s sledečim j (i) v še: puščen iz pust jen, pustien, pusti-ti; puščava iz pustjava; rašča iz rastja, rast-em. — Gorenjščina izpušča č v tej skupini in govori: goša nam. gošča, pušava nam. puščava, grobiše nam. grobišče, kar ni, da bi posnemali, d pred t v s: jesti iz j alti, presti iz predti, pasti iz padti, vest iz vedt, vlast iz vladt, daste iz dadte.
t pred t v s: cves ti iz cvetti, ples ti iz pletti, mesti iz metti.
Opomba. Včasi nahajamo te izpreminjave na videz tudi pred 1, na pr.: gosli od godem, gosti; jasli od jem, jesti; veslo od vedem, vesti; čislo od čtejem — čit-a-ti. Ta izpreminjava pa se tako tolmači, da stoji pritiklina -lo nam. prvotnega -tlo; tedaj: gosli iz gos-tli, god-tli; čislo iz čis-tlo, čit-tlo.
g rabi j en iz grabien, ljubljen iz ljubien, zibljem iz zibiem; dramljen iz dramien, dremljem iz dremiem, mami jen iz mamien; hr i pijem iz hripiem, t i pijem iz tipiem, topljen iz topien; de vi jem iz deviem; zemlja iz zemja; globlje iz globje. g pred obrazilom i v z: drag — draži; strig ■—
str i z i; pomog — p o mozi. h pred obrazilom i v s: Vlah — VI a si; na rjusi
nam. na rjuhi, pa le bolj redkoma. k pred obrazilom i v c: otrok — otroci; travnik — trav niči; roka — na roci; pek — peci; rek — reci.
S s sledečim j (i) v ž: leza iz legja, Prašan iz
Pragjan, stržem iz strgiem, teza iz tegja. h s sledečim j (i) v š: duša iz duhja, pišem iz pi-
hiem, dišete i ž dihiete. k s sledečim j (i) v č: meča iz mekja, seča iz sekja, jočem iz jokiem, mi čem iz mikiem.
3.
ustniki
b, m, p, v se topijo s sledečim i v bij, ml j, P«, Tlj:
4.
goltniki
sledečim e in i v
šumnike:
5. sičniki
V sklanji, spregi in v besedoskladju se mehčajo goltniki pred g se mehča v ž: igo — ižesa; strišem — strigel, strigla; ubožica — ubog; druže, družeta, družica — drug; blažiti -— blag. k prehaja v č: oko — očesa; rečem — reko; tečem —
tekel; otroče, otročeta — otrok; očit — oko. li se izpreminja v š; uho — ušesa; sušiti, srnica —
suh; strašiti — strah. gt in kt se topita v e: streči iz stregti, striči iz strigti, peči iz pekti, reči iz rekti. Zaradi lepoglasja se izpreminjata g in k v h, kakor: lahek namesto lagek; mehek nam. mekek; nohet nam. noget; h kruhu nam. k kruhu; h gospodu nam. k gospodu.
C s sledečim j (i) v e: kličem iz kliciem, osolnčje iz osolncije.
s s sledečim j (i) v š: brišem iz brisiem, brušen iz brusien, noš en iz nosien, pošljem izposliem, noša iz nosja. z s sledečim j (i) v ž: režem iz reziem, v e ž e m iz
veziem, vozen iz vozien, vožnja iz vožnja. sk, st s sledečim j (i) v šč: iščem iz iskiem; puščen iz pustien, češčen iz čestien.
§ 24. II. Soglasniki se vstavljajo (Einschiebung), da zatikajo zev v glasovih (hiatus), ker se izreka dveh zaporednih samoglasnikov (razun v sestavah) ustom sploh upira, lepoglasje pa krha. Zev se zatika na več načinov.
1.	Med dva samoglasnika se vtikajo soglasniki: j, n, v.
a)	i' dajati iz da-ati; pijača iz pi-ača; vejem iz ve-etn; Azija iz Azia; dijak iz diaconus.
b)	n, posebno v sestavah s predlogom s ali v in pri zaimku i (on) v vseh odvisnih sklonih, na pr.: sniti iz s-iti; snesti iz s-esti (jesti); sneti iz s-eti (jamem, jeti); k njemu iz k jemu.
c)	v: devati iz de-ati; davati iz da-ati; plevem iz ple-em.
2.	Samoglasnik u r a z v e ž e m o v ov in ev, na pr.: kovati iz hu-ati; kup ov ati iz kupu-ati; sloveti iz slu-eti; kraljevati iz kralju-ati. — V sestavi se izpremeni u v v, i pa v j; na pr.: medved iz medu-ed; zaj de m iz za-idem.
3. V tujkah preobrazimo dvoglasniku poslednje pisme v j ali t, kedar jih domačimo; na pr.: Evropa iz Europa, Pavel, Pavla — Paul, Lovrenc — Laurentius, Švajca — Scliweiz, krajcar — Kreuzer.
§ 25. Včasi se vrine kak soglasnik med druge soglasnike, da dela njih trdo zvezo lažje izrekljivo in bolj lepoglasno; tako vtikamo :
a)	d ali t, da kak sičnik z r v zvezo ne pride, na pr.: mezdra iz mezra (Hautchen); nozdri (Niistern) iz nozri (nos); oster iz oser; pester iz peser (glagol: pis-ati).
b)	s med preokorno zvezo bt in pt v nedoločniku, na pr.: dolbsti nam. dolbti, grebsti nam. grebti, tepsti nam. tepti, sopsti nam. sopti.
§ 26. III. Soglasniki odpadajo ali izpadajo (Abwerfung — Ausstoflung), in sicer:
1."	jezikovec r izpada za šumniki, pa le na Kranjskem razun Dolenjskega in na Goriškem; drugje se govori razločno in sedaj tudi dosledno piše, na pr.: čreda — čeda, črešnja — češnja, črevo — čevo, črez — čez, črevelj — čevelj, žrebe — zebe, žrebelj — šebelj.
2.	zobnika d in t izpahujemo:
a)	glagolom II. vrste pred pripono: -niti,-nem, napr.: veniti, v enem iz vedniti, vednem; vrniti, vrnem iz vrtniti, vrtnem; kreniti, krenem iz kretniti, kretnem (kretati); dalje v besedah: vem iz vedm, dam iz dadm, jem iz jedrn.
b)	pred obrazilom -ski in -stvo, na pr.: gosposki nam. gospod-ski, bogastvo nam. bogatstvo; pa tudi v besedah: brezno nam. brezdno, prazen nam.prazden, pozen nam.pozdm. slama nam. stlama.
e) pred deležnikovo pripono 1, toda le po vzhodnih in južnih krajih jezikovega obsega, na pr.: cvel, cvela = cvetel, cvetla; pal = padel, plel = pletel, bol = bodel, kral = kradel. — Tako tudi: moliti iz modliti, šilo iz šidlo, sel o iz sedlo (An-siedlung, Dorf); d ostane v besedi: sedlo (Sattel).
3.	ustniki izpadajo ali odpadajo:
a) glagolom II. vrste pred pripono: -niti, -nem, na pr.: treniti, trenem iz trepniti, trepnem (utripati); zakleniti, zali enem iz zaklepniti, zaklepnem (zaklepati); ganiti, ganem (prim. gib-ati).
b)	za predlogom ob, napr.: oblah nam. obvlak, oblečem nam. obvlečem, obleka nam. obvleka, obesiti nam. obvesiti, oblast nam. obvlast (vladati).
c)	včasi pred t ali 1, na pr.: tica zraven ptica, last nam. vlast (vladati), las nam. vlas, lat nam. vlat, p let i nam. plevti.
d)	včasi v predlogu vz, na pr.: zbuditi = vzbuditi, zdihniti = vzdihniti, zgled = vzgled, zdramiti = vzdramiti.
e)	še v nekterih drugih besedah, kakor: še zraven vže, uže; storiti nam. stvor iti, hoja na.m.hvoja, zagozda zraven zagvozda, s rab nam. svrab, sraka nam. svraka.
4. goltnik k izpada kakor b, d, p in t pred pripono: -niti, -nem, na pr.: brsniti, brsnem nam. brskniti, brsknem (brskati); prasniti, prasnem nam. praskniti, prasknem (praskati); plusniti, plusnem nam. plushniti, plusknem (pluskati); stisniti, stisnem nam. stiskniti, stisknem (stiskati).
§ 27. IV. Soglasniki se menjajo med seboj (Lautwechsel):
1.	jezikovci med seboj, na pr.: goltanec — grtanec, klik
—	krik; pa tudi z drugimi soglasniki, na pr.: kora — koža, po-reslo — poveslo, karati — kasen, renem — ženem, uboren — ubožen, morem iz možem (mogo = morejo).
2.	zobniki med seboj in z drugimi soglasniki, na pr.: bridek — britek, kdo — kto, ped — peta, kodelja — koželj, sladčica
—	slaščica, teden — keden.
3.	ustniki med seboj in z drugimi soglasniki, napr.: bramor — mramor, prača — frača, drobtina — droftina, medved
—	medjed, svoboda — sloboda.
4.	goltniki med seboj, na pr.: gavran — kavran, grb — hrbet, gruška — hruška, laket — lahet, gora — Pohorje = Pogorje.
Večkrat se čredi g z z, na pr.: migati —• meziti se, drgati
—	držati, obsegati — obsezati, spregati — sprezati, ustregati — ustrezati.
5.	sičnik z z s, posebno pred t in 1, na pr.: mazati — maslo, lezti — lestvica, vezati — poveslo, poreslo; lezti = lesti, grizti = gristi, mlezti = mlesti.
§ 28. V. Soglasniki se prestavljajo (metathesis) zlasti z ozirom na sorodne besede v drugih jezikih:
1. da se razdruži pretrda zveza soglasnikov, posebno jezi-kovcev pred zobniki, na pr.: brada — Bart, breg — Berg,
brod ■— Furt, grad — Garten, kratek — curtus, kriv' — curvus, mramor — marmor, red — ordo, rabota — Arbeit, rama — Arm, tretji — tertius.
2. še v nekterih drugih besedah, ki so nam v obeh oblikah navadne: čveteri iz četveri, gomila iz mogila, kropiva iz kopriva, čebela, čbela iz bučela itd.
IV. poglavje. Zlogi in naglaševanje.
A. Zlogi in besede.
§ 29. Iz samoglasnikov in soglasnikov, skladno med seboj zvezanih, sestajajo zlogi in besede.
Zlog ali slovka je glas, ki ga v jedni sapi ali enkrat zinivši izrečemo, in kteri še nič ne pomenja, na pr.: bra, kra, ple, pre itd. — Zlogu, ki se končuje na samoglasnik, pravimo odprt, tistemu, ki ga zapira soglasnik, zaprt zlog.
Besede so glasovi, ki imajo že razločen pomen, na pr.: vol, hiša, bučela itd. Besede so jednozložne (jednozložnice), dvozložne (dvozložnice) ali večzložne (večzložnice).
V vsaki besedi se izgovarja jeden zlog krhkeje mimo drugih. Ta zlog ima tedaj naglas ali poudarek.
B. Naglas in naglaski.
§ 30. Naglas ni drugega kakor glavni poudarek ali po-vzdig kakega samoglasnika v izreki. Nekteri samoglasniki se izgovarjajo bolj na dolgo, zateglo ali mehko, drugi zopet bolj urno, krhko ali ostro. Povzdig ali poudarek samoglasnikov je tedaj dvojen: počasen in mehek, ali pa nagel in oster. Pri počasni izreki glasove zategujemo, pri nagli pa predtegujemo. Zato pravimo počasni in mehki izreki sploh zateza, nagli in ostri pa predteza.
Samoglasniki so po naravi dolgi (-) ali kratki (-). Zatorej jih delimo z ozirom na naglas ali težo in z ozirom na mero in dolžino na četvero. Oni so namreč:
a)	predtegli (ostri) dolgi: grad = graad, med, živ, loj.
b)	predtegli (ostri) kratki: rad = rad, kmet, sit, kruh.
c)	zategli (mehki) dolgi: kralj = kraalj, križ, roka, ključ.
d)	zategli (mehki) kratki, ki ne stoje nikdar na koncu, ampak samo v sredi ali na početku besede: 1 a z a = 1 a z a, sklepa, boba, konja, — ki so rodilniki od predteglih kratkih laz = laz, sklep, bob, konj.
§ 81. Kedar hočemo predtezo ali zatezo, dolžino ali krat-čino posameznih glasov zaznamovati v pisavi, kar je pa le tedaj neogibno potrebno, kedar je pravi pomen brez naglaskov dvomljiv, onda postavljamo nad dotičge samoglasnike posebna znamenja, ki jih imenujemo nagi as k e.
Za natančno zaznamovanje predteglih (ostrih) in zateglih (mehkih) glasov so nam potrebni, kakor hrvatščini in srbščini, prav za prav štirje naglaski, namreč:
a)	ostrivec ' za predteglo - dolge glasove, na pr.: Bog, bramba, britva, dom, duša, grad, jok, kost, kiip (kupiti), mladost, most, past, peti, pot (znoj), rop, strup, suša, svet, zlato, zvest, žaba, želva.
b)	podvojeni krativec n za predteglo-kratke glasove, na pr.: bat, bob, brat, drget, dno, kar, kmet, krop, kiip (gomila), moj, naš, pekel, rad, ropot, sit, slab, sova, srebro, tvoj, vaš.
c)	zavijalec ali strešica a za zateglo-dolge glasove, na pr.: dam, ddga, gospa, hrast (dob), hvala, ključ, kralj, križ, narod, nasad, peta, pot (via), roka, sadje, sosed, zima.
d)	krativec > za zateglo-kratke glasove, na pr.: berem, gora, gumno, igra, jezik, koga, metla, nesem, perem, pšeno, žena, — mene, tebe, sebe, boba, kmeta, pekla.
§ 32. Navadni pisavi služita prav za prav samo dva na-glaska, namreč:
1. ostrivec ' kot znamenje predteglo-in zateglo-dolgih glasov, na pr.: duh, grad, jok, med, šiv, — ključ, kralj, križ, sadje, stena.
1. krativec * kot znamenje predteglo- in zateglo-kratkih glasov, na pr.: konj, kmet, otrok, rad, slab, — čelo, Igra, kosa, osa, voda.
Strešica ali zavijalec A ji hodi v rabo samo tedaj, kedar je posebno zaznamovanje zateglo-dolgih glasov neogibno potrebno, zlasti pri globoko - razteglem € in na pr.:
ječa, leča, roka, med potem.
§ 83. Znamenito je v slovenskem naglaševanju odskako-vanje ali premikanje naglaska in njegove vsled tega povzročene premembe in pa ritem ali mera.
Naglas se premiče od začetka proti koncu, ali pa od konca proti začetku besede in postaja, čim bližje je koncu, tem ostrejši, in čim dalje je od njega, tem mečji. Tako postane naglasek, ki je na zadnjem zlogu oster (predtegel), na predzadnjem mehek (zategel), 6ni pa, ki je na predzadnjem oster (predtegel), na tretjem od konca mehek (zategel). Na pr.: dajem, daješ, daje, ali dajem, daješ, daje. Tako govorimo: gora, grenka, kosa, mene, moje, rosa, tebe, ali gora, grenka, kosa, mene, moje, rosa, tebe itd. — Jednako postaja iz zateglega naglaska predtegel, ako se premakne naglas za jeden zlog proti koncu; tako postane na pr. iz nedoločnikov: peči, reči, p les ti, ako končni i odbijemo: peč, reč, plest, in v namenilniku celo: peč, plest, prest.
Ritem ali ravnomerna menjava dolgih in kratkih zlogov je nekak doglas, ki daje besedam v govoru po pisemskem načinu neko stanovitno glasovno razmerje. V slovenščini imamo dvojen ritem: trohejski in jambski; prvi stopa pred naglas, drugi pa zanj. Jambski ritem se čuje po severno-zahodnih straneh, najčistejše po gornjem Kranjskem, trohejski pa je v navadi po južnih in vzhodnih krajih.
Trohejski ritem se loči od jambskega samo v ostro-kratkih in mehko naglašenih besedah, v ostrih dolgih sta si pa obadva jednaka. Tako na pr.:
a)	ostre kratke besede: butara, delati, lipa izgovarja trohejec, kakor da je: buttara, dellati, lippa; — jambovec pa deva nekak doglas še na sledeči zlog, kakor da je: butara, delati, lipa, in zato naglašeni zlog manj ostro izrekuje.
b)	V besedah mehko naglašenih, naj so dolge ali kratke, izgovarja trohejec drugo polovico naglašenega zloga ostro, kakor da je : g 1 a a v a (glava), g r e e h (greh); jambovec pa mehko, kakor da je: glaava, greeh.
c)	ostre dolge besede izgovarjata oba jednako, na pr.: grad, sum, zraven.
§ 34. Po svojem izviru je teža in mera slovenskih besed povsod jednaka; razloček je samo v tem, da naglas, ki odskakuje povsod po istih pravilih, ne odskakuje vsekod v istih besedah.
Tako govore nekteri: pomoč, poslal, drugi pa: pomoč, poslal, in večkrat se govori v jednem ter istem kraju oboje.
Kteri zlog se ima v slovenščini naglaševati, to se sploh ne da določiti; slovenski jezik je v tem zelo gibčen in svoboden. V nekterih krajih devajo naglas skoro v obče na predzadnji zlog, in lahko bi z neko pravico rekli, da se jezik le malokdaj upira temu načinu.
§ 35. Sploh se naj pomni o naglasu:
a)	Jednozložnice se predteglo ali zateglo naglašujejo ali poudarjajo, na pr.: klin, strop, dih, strup, kralj, ključ, luč.
b)	Dvo- in večzložnice imajo naglas na koreniki ali na obrazilih, na pr.: graja, uzda, gibati, pokoren, nesrečen, pokorščina, — tečaj, voznik, vezilo, kraljica, obrazilo, milostljiv, potrpežljiv.
c)	S predlogi: na-, o-, pre-, pred-, raz-, so-, za- itd. sestavljeni samostalniki in pridevniki pomikajo naglas radi nad predlog, na pr.: narod, naroden, ograda, prelaz, predmet, pristava, razred, sosed, zamet, zastava, zavod; vendar ostaja naglas po mnogih krajih nad koreniko, na pr.: ograda, pristava, soteska, prelaz, zastava.
d)	Pri sklanji in spregi ostaja naglas sploh ondi, kjer je bil v imenovalniku ali v prvi osebi, če ga splošna raba ne potisne na kak drug zlog; na pr.: travnik, travnika; gospod, gospoda; pleteni, pleteš, plete, pleteva, pletemo, pletejo — pleto.
e)	Prednost se naj daje tistemu naglasu, ki se opira na najimenitnejši besedni del, na koreniko, kar se tudi najbolj ujema z ostalimi slovanskimi narečji; a vendar le tedaj, kedar splošna ljudska raba ne zahteva naglasa na kakem drugem zlogu. Jako poučno in zanimivo je torej, da naglaševanje domačega narečja primerjamo z določenim naglasom pisne slovenščine.
V. poglavje.
Pravopisje.
A. Splošna vodila.
§ 36. Glavno pravopisno vodilo nam bodi: piši po glasu z vednim ozirom na izpeljavo. Kjer sta si izreka in izpeljava navzkriž, ondi naj razsodi izpeljava; pisava po izpeljavi je imenitnejša in stanovitnejša od pisave po sami izreki.
Slovnica.	2
Pomni si še:
1.	Kolikor zlogov, toliko samoglasnikov; ne piši torej ne več, ne manj samoglasnikov, kakor je zlogov, na pr.: ce-na, tr-ta, si-ro-ta, gra-di-vo, mi-lo-sr-čen.
2.	Na koncu besed se pisme 1 češče po domače izrekuje kakor v, piše se pa vedno le 1.
Opomba. 1. Ako dvomiš, ali bi pisal 1 ali v, podaljšaj besedo s kakim samoglasnikom, in brž se ti pokaže, kaj je prav. Če si torej na pr. v zadregi pri besedah: vesev, delav, gorev, prav, pritakni jim samoglasnik, na pr.: veseli, delala, gorelo, pravo, in pokaže se ti prava pisava: vesel, delal, gorel, prav.
2.	Kedar si v zadregi med 1 in lj, piši vselej lj, kedar ima pred drugim soglasnikom ali kot končnik (razun nekterih rodilnikov itd.) med ljudstvom svoj čisti glas, na pr.: kralj, postelj, zadovoljnost. Sploh pa se piše lj:
a)	za ustniki: b, m, p, v namesto j (i), na pr.: ljubljenec, spremljevalec,
konoplja, lovljen, mravlja;
b)	v končnicah: -Ijam, -Ijaj, -Ijem, -Ijen, -Ijiv, -Ijej, -elj, na pr.: mahljam,
streljaj, gibljem, ljubljen, dobrotljiv, migljej, prijatelj.
c)	še v nekterih drugih besedah, ktere je pisala že stara slovenščina z lj,
na pr.: ključ, ljub, ljudje, bolj, zemlja itd.
3.	Lastnim imenom, vzetim iz drugih slovanskih narečij ali iz grščine in latinščine, dajemo v končnicah po navadi slovensko lice; tujkam iz novejših jezikov pa rajši puščamo njih obliko in pravopis; samo v knjigah, priprostemu ljudstvu namenjenih, kaže jih včasi podomačiti. Na pr.: Hellas = Helada, Cicero = Ciceron, Kragujevac = Kragujevec; vendar Schiller, Goethe, Shakespeare sploh tudi v slovenščini. Dvoglasnike: au, ei, eu itd. pišemo z av, ej, ev itd., na pr.: Eugenius = Ev g eni j, Aurelius = Avrelij, Paulus = Pavel.
Opomba. V slovanskih lastnih imenih pišemo za srbski gibljivi a naš e, za češki h naš g, za češki in poljski ch naš h, dalje za poljski 1 naš 1, za poljski in češki rz in f naš r, za poljski cie naš te, na pr.: Praha = Praga, ' Požarevac = Požarevec, Pfemysl = Premisel, Gieszyn = Tešin.
B. Raba velikih pismen.
§ 37. Slovenščini služijo v obče mala pismena. Velika pismena nam rabijo:
1.	v začetku govora, na pr.: Vera je največji zaklad. (Met.)
2.	za piko, pa za klicajem in vprašajem, kedar stav-kovo misel sklepata kakor pika, na pr.: Od Boga izvira jedinost,
od vraga prepir. ZaJcaj neki to ? Bog je jeden sam, vragov pa veliko. (BI.)
3.	za dvopičjem, kedar svoje lastne ali besede koga drugega neizpremenjene zapišemo, na pr.: Večni mojster ukazuje: Prid' zidar se les učit. (Vodn.)
4.	iz početka vsake vrstice v pesnih, na pr.:
Jablane, hruške In druge cepe Cepi v mladosti Za stare zobe. (Vodn.)
5.	pri vseh lastnih imenih, na pr.: Koseski, Vodnih, Ljubljana, Holm, Dolenjec, Krško.
Včasi dajemo tudi njih pridevnikom veliko začetnico, to pa:
a)	kedar pridevnik kot samostalnik lastnemu imenu službo opravlja, na pr.: Avstrijsko, Gorenjsko, Dolenjsko, na Štajerskem, po Goriškem in Notranjskem;
b)	kedar se končuje pridevnik osebnih lastnih imen na -ov, -ova, -ovo ali -in, -ina, -ino, ki določeni osebi kaj prisvojuje, na pr.: Vidova meglica, Vukova pisava, Prešernove pesni, T al v in a prestava srbskih narodnih pesnij, Marijina podoba, Než ina peča;
c)	kedar se je združil pridevnik s kakim občnim samostalnikom v zaznambo lastnega imena, ker bi bil pravi pomen dvomljiv, če pridevniku velikega pismena ne damo, na pr.: Novo mesto, Bela cerkev, Zlati rog, črno morje, Sladka gora, Slovenske gorice.
6.	za besedo Bog in za Gospod, če se rabi namesto Bog.
7.	v pismih pri zaimkih, ki se nanašajo na osebe, kterim pišemo, na pr.: Vi, Vam, Vaš, Tebi, Tvoj.
C. Razzlogovanje.
§ 38. Vsaka beseda ima jeden ali več zlogov. V pisavi je večkrat potreba deliti besede po zlogih.
Prvo pravilo pri razzlogovanju je: loči zloge v pisavi tako, kakor jih ločiš v govoru, namreč:
1.	izpeljane ali sestavljene besede deli po njih izpeljavi ali sestavi, na pr.: iz-i-dem, ko-lo-vrat, ob-last, po-mlad, na-uk.
2.	soglasnik med dvema samoglasnikoma se jemlje k naslednjemu zlogu, na pr.: go-vor, pi-sa-va, ro-go-vi-la, u-ži-tek.
2*
3. kedar sta med dvema samoglasnikoma dva ali je več so-glasnikov, jemlje se prvi (oziroma prva dva) navadno k prvemu, drugi k drugemu zlogu, kakor jih ločimo v govoru; topljencev Ij in nj in skupine šč pa nikdar ne delimo. Na pr.: meg-la, ges-lo, is-kra, mes-to, sed-lo, soln-ce, voj-vo-da, mi-lo-srč-nost, mrav-lja, deja-nje, sa-nje, lu-ščina, og-nji-šče. — Vendar si zapomni raz-zlogovanje v sledečih skupinah: groz-dje, poostri-ti, bi-strost, čvrstev, boga-stvo, gospodarstvo, kri-stjanstvo, človeštvo.
Opomba. Razzlogovanje po izreki je svojstvu našega jezika primernejše od onega, po tujščini posnetega glede na ločljivost in neločljivost soglasnikov, po kterem bi morali gori navedene besede razzlogovati: ge-slo, i-skra, me-gla, mesto, ker si, skr, gl, st lahko začenjajo druge besede in se imenujejo neločljivi.
D. Ločila.
§ 39. Ločila so znamenja, ktera stavimo v pisavi, da ločimo stavek od stavka. Ločila nam jasnijo govor in kažejo, kje se je treba dalje ali manj časa oddahniti.
Navadnejša ločila so: a) vejica, b) pika, c) dvopičje, d) podpičje, e) vprašaj in f) klicaj.
§ 40. Vejica (,) nam rabi:
a)	kot ločilo več brez veznika priredno - zvezanih besed ali stavkov, na pr.: Polje, vinograd, gora, morje, ruda, kupčija tebe rede. (Vodn.) — Godba odganja ljudem kalne misli, kroti neugnane njih strasti, povzdiguje potrto dušo proti nebu. (Ravn.)
b)	kot ločilo glavnih in odvisnih stavkov, naj so celotni ali okrajšani, na pr.: Cas je veter, ki pleve razpihava in le zrno pušča. (Levst.) — Koder se nebo razpenja, grad je pevca brez vratarja. (Preš.) — Ura, enkrat zamujena, ne pride nobena. (N. pr.)
c)	za zvalnikom sredi stavka namesto klicaja in, kedar je več besed, tudi pred njim, na pr.: Pomisli, človek, da si sad prahu. (Led.)
§ 41. Pika (.) se stavi:
a)	na koncu popolnoma končanega govora, na pr.: Cič ne da nič. (N. pr.) — Potrpljenje železne duri prebije. (N. pr.) — Okleni se predrage domovine, posveti v blagor srce ji in dušo. (Gegn.)
b)	pri okrajšanih imenih in za vrstilnimi števniki, na pr.: g. = gospod; gld. = goldinar; itd. = in tako dalje; 1. = prvič; 2. dan = drugi dan; l. 1849. dne 8. sveč. je umrl pesnik Fr. Prešeren.
§ 42. Dvopičje (:) se jemlje v rabo:
a) kedar svoje lastne ali besede koga drugega neizpre-menjene zapišemo, napr.: To ti povem: Mor materin jezik zaničuje, tudi matere ne spoštuje. (N. pr.) — Naš pregovor pravi: Boljši je dober glas, kot srebrn pas. (N. pr.)
h) kedar se kaj našteva, ali kedar se kaj v pojasnilo prejšnjega reka dodaje, na pr.: Najboljši pesniki slovenski so: Vodnik, Prešeren, Koseski, Levstik, Stritar, Gregorčič, Ašlcerc. — Jedna Se tebi je želja spolnila: v zemlji domači da truplo leži. (Preš.) — Ne hčere, ne sina po meni ne bo; dovolj je spomina: me pesni pojo. (Vodn.)
c) v sestaviju ali perijodah, da se ločijo naslednji členi od prednjih, na pr.: (Je rije rudar kot krt žalostno v zemlje globočino, ne vede, kdaj bo dan, kdaj noč: tebe, vrli kmetovalec, tiho vzdrami juterna zarja, solnce ti kaže in sveti pri delu, dokler se na večer milo ne zamakne za gnado božjo. (Vrt.)
§ 48. Podpičje (;) se stavi:
a)	med vsemi priredno-zvezanimi stavki, ako so večjega obsega, na pr.: Mladina živi brez vse skrbi; vsako nedolžno veselje z radostjo in popolnoma uživa; po veselju hrepeni in ga išče pri svoji jednakosti; na nje obličju je izobražen mir sred in up vsega dobrega; mladina le srečne in vesele prihodnjosti pričakuje. (Vrt.)
b)	med stavki, ki drug drugega potrjujejo ali drug drugemu nasprotujejo, na pr.: Mehkužnost davi mladost in mori starost vsakega stanu in spola; zakaj skoro vse bolezni ona zaraja in jih strašno dalje plodi. (Vrt.) — Odprta noč in dan so groba vrata; al' dneva ne pove nobena prafka. (Preš.)
§ 44. Vprašaj (?) nam rabi, kedar naravnost kaj popra-šujemo, na pr.: Kje bratoljubja si videl oltarje? (Preš.) — Kje iskrena ljubezen gospoduje? (Lev.)
§ 45. Klicaj (!) se stavi:
a)	za medmeti, kedar te besede same stoje, na pr.: Oh!
G o rj e !
b)	kedar se kdo pokliče ali nagovori, ali kedar se kaj prav čvrsto pove, na pr.: Cujte, otroci! — Dragi prijatelji! Naše dejanje bodi vselej plemenito. — Kaj znancev je zasula že lopata! (Preš.)
§ 46. Razun teh ločil rabijo slovenščini še naslednja ločilna znamenja:
a)	vezaj (-s) ki veže zloge in besede, na pr.: mo-to-vi-lo, slovensko-nemški slovar;
b)	oklepaj (), kedar kako besedo ali kak rek vmes vtaknemo, na pr.: Dober prijatelj (pa prijatelj ni vsak, ki se ponuja) in pa star denar sta veliko vredna. (Slom.);
c)	pomišljaj (—), kedar se beseda ali rek zamolči, ali pa kaj nepričakovanega pove, na pr.: Grob je meni rosnata livada, gaj zeleni — usahnjena puščava. (Gegn.);
d)	opuščaj ('), kedar se kako pisme v pisavi opusti, na pr.: tak' = tako, bliz' = blizu, aV = ali, č'mu = čemu ?
e)	opominjaj (zvezdica * ali križec "f"), ki kaže na kako opombo, večjidel pod črto postavljeno;
f)	narekovaj („"), kedar hočemo kake besede, zlasti od drugod vzete, posebno zaznamovati, na pr.: Kristus pravi: „Ljubite svoje sovražnike";
g)	je dna čaj ali znamenje jednakosti (=), in
h)	odstavljaj ali znamenje odstavka (§).
E. Kratice.
§ 47. Včasi krajšamo navadne, prav znane besede v pisavi, da hitreje pišemo, ali da kaj prostora prihranimo.
Najnavadnejše slovenske kratice so: c. kr. = cesarsko-kraljevi; prim. = primerjaj; dr. = doktor;	po Kr. = po Kristu;
g. = gospod;	po Kr. r. - po Krist. rojstvu;
gld. = goldinar;	pred Kr. = pred Kristom;
i. dr. = in drugi;	pred Kr. r. = pred Krist. rojstvom;
itd. = in tako dalje;	str. = stran;
l. 1. = lanskega leta;	sv. = svet;
l. r. = lastnoročno;	t. j. = to je;
na pr. (n. pr.) = na primer; t. 1. = tega (tekočega) leta; nam. = namesto;	t. m. = tega (tek.) meseca.
Jednako se krajšajo krstna imena, na pr.: A. = Anton, Jos. = Josip, Fr. = France. Druge slične kratice so same ob sebi umljive; na pr.: prof. = profesor, imen. = imenovalnik.
Drugi del.
Oblikoslovje.
O govornih razpolih.
§ 48. Besede našega govora ločimo v imena, glagole in členi*ce. Pod imena vrstimo samostalnike, pridevnike, števnike in zaimke; členice se ločijo v prislove, predloge, veznike in medmete. Po tem takem služi slovenščini devetero govornih razpolov ali besednih plemen, namreč:
1. samostalnik			6.	prislov
2.	pridevnik 3.	števnik	• imena	5. glagol	7. 8.	predlog veznik
4. zaimek			9.	medmet
Opomba. Spolnika ali člena (Artikel), kakor ga ima nemščina ali grščina, nima slovenščina, pa ga tudi ne pogreša, ker je slovenski samostalnik že sam ob sebi dosti bogat v končnicah za vse raznotere pregibe. Vrh tega ji služi v napoved tanje določnosti oziralni zaimek i, ki se dodeva pridevniku na koncu, na pr.: lep-i, der schone; dobr-i, der gute.
§ 49. Imena in glagoli se mnogovrstno pregibljejo v govoru, členice pa ne; zato pravimo imenom in glagolom pregibni, členicam pa nepregibni govorni razpoli.
Imena se sklanjajo, pridevniki se tudi stopnjujejo, glagoli se pa spregajo. Pregibanje je torej trojno:
1.	sklanjatev (deklinacija) za imena,
2.	stopnjevanje (komparacija) za pridevnike in pridevne prislove, in
3.	spregatev (konjugacija) za glagole.
Sklanjatev.
I. poglavje. Samostalnik.
Kaj in koliker je samostalnik?
§ 50. Samostalno ime ali samostalnik (Substantiv, Hauptwort) imenuje osebe in reči, ali pa njih dejanja in lastnosti. Prvo je stvarno (konkretno), to pa pojmovno (abstraktno) ime, na pr.: Vodnih, pesnih, slavec, gora, — lepota, čednost, vodilo, žetev.
Stvarno samostalno ime je:
1.	lastno, ki imenuje posamezne osebe ali reči; le-sem gredo imena oseb, narodov, dežel, mest, rek, gora itd., na pr.: Kopitar, Slovenec, Ljubljana, Drava, Triglav;
2.	občno, ki gre vsem stvarem jednega rodu ali razpola, na pr.: cesar, hmet, vojak, vas, mesto;
3.	skupno, ki že v jednini kaže množico oseb ali rečij, na pr.: gospoda, deca, otročija, živad, trsje, grmovje; ali
4.	snovno, ktero kaže kako snov ali tvarino, ki ohranja tudi v najmanjšem delu svoje ime, na pr.: mleko, vino, pesek.
Pri samostalniku je treba gledati: 1. na spol, 2. na število, 3. na sklon in 4. na sklanjavo.
A. Spol.
§ 51. Spol (genus, Geschlecht) je naraven (prirojen) ali slovničen (gramatičen). Naravni spol se razodeva po pomenu, slovnični pa po končaj u samostalnih imen.
Naravni spol ima vselej prednost pred slovničnim.
1. Spol po pomenu.
§ 52. Spol po pomenu je že po sami naravi določen. Brez ozira na končnik so:
a) moškega spola imena moških oseb in samcev v živalstvu, na pr.: brat, oče, sin, mož, starešina, vodja, sluga, pastir, golob, orel, oven, vol;
b)	ženskega spola imena ženskih oseb in samic v živalstvu, na pr.: sena, mati, teta, hči, dekla, golobica, kokoš, kobila, košuta.
Opomba. Mnogim živalim, posebno pticam, ribam in lezerčini, lastno je samo jedno ime za obojni spol, na pr.: slavček, metulj, sova, senica, postrv. — Pri teh in jednakih samostalnikih se določuje spol vselej slovnično po končaju, torej pravimo: slavček, metulj itd. so moškega, sova, senica, postrv ženskega spola; zato se veli obojni spol takih samostalnikov občni spol.
c)	srednjega spola imena večjidel mladih bitij, kterih spola prav za prav še v misel ne jemljemo; končujejo se na e, na pr.:
dete, jagnje, tele, ščene, žrebe.
Opomba. Skupna imena, bodo si moških ali ženskih oseb, so slovnično ženskega spola, na pr.: družina, mladina, zivad, deca, kovačija, siromačija.
2. Spol po končaju.
§ 53. Z ozirom na končnik so:
1.	moškega spola:
a)	samostalniki na soglasnik, ki privzemajo v ro-dilniku a, na pr.: duh, grad, potok, travnik, vinograd, tovor, ponos, um; v rod.: duhu, grada itd.;
b)	imena posameznih pismen, na pr.: veliki A, mali e, ostri c, samoglasniški r.
2.	ženskega spola:
a)	samostalniki na a, napr.: gomila, groza, meča, ruda, zvezda, nedelja, senca, duša, trta, cerkva, setva. — Samostalniki na -va se končujejo tudi na -ev, na pr.: cerkev, setev, britev = britva, breskev = breskva.
b)	oni samostalniki na soglasnik, ki dobivajo v ro-dilniku i, namreč:
a) dvo- in večzložnice na obrazila: -ast, -est, -ist, -ost, -ust, -azen, -ezen, na pr.: oblast, obrest, posest, korist, modrost, čeljust, kazen, golazen, bolezen; p) skupna imena na -dd, na pr.: gnilad, suhljad, črvad; y) mnoge jedno- in dvozložnice na razne soglasne končnike. Najnavadnejše so: basen, brst, brv, cev, čast, čer, četrt, dlan, druhal, gaz, globel, gnjat, gos, izpoved, jablan, jed, jesen, kad, kal, klet, klop, kokoš, kopel, kost, krv (kri), last, laž, ljubav, luč, mast, med (ruda), mer, misel, miš, moč, motvoz, nit, noč, nrav, os, ost, pamet, past, peč, ped, perot,
pesen, pest, piščal, polt, pomlad, pomoč, postelj, postrv, pošast, povodenj, prst (zemljina), praprot, rast, ravan, reč, red (vrsta), res, rž, seč, senožet, skrb, slast, smet, smrt, snov, sol, stran, strast, strd, strn, stvar, ščet, vas (selo), vest, vez, vigred, vrv, vrzel, zabel, zapoved, zavist, zel, zev, zibel, zmes, zver, žival, žrd, in še nekaj drugih.
3. srednjega spola so samostalniki s končnikom o in e, ako ne pomenjajo kake moške osebe, na pr.: bedro, dleto, sito, žito, mesto, lice, solnce, pleme, vreme.
§ 54. Samostalnikom, le v množini navadnim, določuje se spol tudi po končaj u.
Končnik i kaže sploh na moški, e na ženski in a na srednji spol, na pr.: možgani, otrobi, senci itd. so moškega, bukve, grabi je, toplice itd. ženskega, drva, pljuča, vrata itd. srednjega spola.
Med samostalniki na i so vendar ženskega spola oni, ki imajo v rodilniku -ij (namesto moškega -ov), na pr.: cepi, rod. cepi j; duri, rod. duri j; gosli, rod. goslij itd.
B.	Število.
§ 55. Število (numerus, Zahl) je v slovenščini trojno, namreč:
1.	jedninsko ali jednina (singular, Einzahl), za jedno osebo ali reč, na pr.: brat, sestra, mesto.
2.	dvojinsko ali dvojina (dual, Zweizahl), za dve osebi ali reči, na pr.: brata, sestri, mesti.
3.	množinsko ali množina (plural, Mehrzahl), za več oseb ali rečij, na pr.: bratje, sestre, mesta.
C.	Sklon.
§ 56. Sklonov (casus, Biegungsfall) ima slovenščina sester o, namreč:
1.	imenovalnik (nominativ) na vprašanje: kdo ali kaj?
2.	rodilnik (genitiv)	„ „ koga ali česa?
3.	dajalnik (dativ)	„ „ komu ali čemu?
4.	tožilnik (akuzativ)	„ „ koga ali kaj?
5.	mestnik (lokal) na vprašanje: kje ali pri kom (čem)?
6.	orodnik (instrumental) na vprašanje: s kom ali s čim?
Opomba. 1. Zvalnik (vokativ) je svojo prvotno obliko v sedanji slovenščini izgubil. Ostanki njegovi se nahajajo le še v jednini moškega spola, na pr.: brate! sine! strice! Bože! cloveče! Pavle! Tine! Kriste! Krištofe! itd. Tudi samostalnik oce je prav za prav zvalnik besede otec. — Sicer nam služi v vsej sklanji imenovalnik namesto zvalnika.
2. Poslednja dva sklona, mestnik in orodnik, rabita se dandanes le malokdaj sama ob sebi, t. j. brez predloga.
D. Sklanjava.
§ 57. Sklanjati se pravi imena pregibati po spolu, številu in sklonih. Vse te izpreminjave se gode po posameznih glasnikih ali zlogih, ki jih pritikamo deblu za razne pregibe.
Pri sklanji gre tedaj paziti na deblo in na končnice. Deblo (Stamm) je stanovitni, neizpremenljivi del vsake besede, končnice (Endungen) so pa izpremenljiva obrazila, ktera pritikamo deblu za razne sklone; pravimo jim torej sklonila (Gasusendungen).
Sklonila se vežejo ali naravnost z deblom, ali pa se mu priklepajo po prirastkih, ki jih devamo med deblo in med sklonila, na pr.: brat — brat-a, brat-u itd., g r a d — grad-ov-i, grad-ov-e itd.
§ 58. Slovenščina ima četvero sklanjav:
I. sklanja ženskih samostalnikov na -a (a-debla);
II.	sklanja moških samostalnikov | , , , , ^.
III.	sklanja srednjih samostalnikov j
IV.	sklanja ženskih i-debel.
I. Sklanja ženskih samostalnikov na -a.
Jednina.	Dvojina.	Množina.
§ 59. Im.	rib-a,	rib-i,	rib-e,
rod.	rib-e,	rib,	rib,
'	daj.	rib-i,	rib-ama,	rib -am,
tož.	rib-o,	rib-i,	rib-e,
mest.	pri rib-i,	pri rib-ah,	pri rib-ah,
orod.	z rib-o,	z rib-ama, z rib-ami.
Splošne opombe.
§ 60. Razun ženskih samostalnikov na -a se ravnajo po sklanjalu riba tudi:
a)	samostalniki, kteri izhajajo po nekterih krajih v imeno-valniku na-e«, po drugih na -va; na pr.: molitev ali molitva, cerkev — cerkva, britev — britva, breskev — bres-kva, pletev — pletva, setev — setva, žetev — žetva itd. V sklanji je jedninski tožilnik v prvem primerljeju jednak imenovalniku, orodnik pa dobiva -ijo namesto -o, namreč: 1. molitev ali molitva, 2. molitve, 8. molitvi, 4. molitev ali molitvo, 5. pri molitvi, 6. z molitvijo, bolj redkoma: z molitvo.
b)	skupna imena: gospoda, deca, otročija, kovačija, siromačija in še drugih nekaj, ki se sklanjajo samo v jednini; na pr.: Gospoda se spogledajo. (N. ps.) — Milostljiva mati grintavo deco češe. (N. pr.) — Deci se daje mlečnati močnik, težakom pa žganei in močni kruli. (Slomš.)
c)	pogostem moški samostalniki z žensko končnico -a, kakor: starešina, vodja, vojvoda, sluga, oproda, vladika, glavi na, na pr.: Vsak vojak ima svojega slugo. (Nr. ps.) — Glej ga no glav in o l (N. r.)
§ 61. a) Beseda gospa, okrajšana iz gospoja, sklanja se z naglašenim sklonom tako-le:
Jednina.
1. gospa, 2. gospe, 3. gospej, 4. gospo, 5. pri gospej, 6. z gospo.
Dvojina.
1. 4. gospe, 2. gospa, 3. 6. gospema, 5. pri gospe h.
Množina.
1. 4. gospe, 2. gospa, 3. gospem, 5. pri gospeh, 6. z gospemi.
b) Besede ženskega spola, ki imajo po nekterih krajih ostri naglas na korenu, po drugih pa na končnici, kakor: gora — gora, voda — voda, kosa —kosa, koza — koza, noga
—	noga, osa — osa, rosa —rosa itd., pregibljejo se najčešče pravilno po vzgledu riba; včasi pa se sklanjajo z naglašenim sklonilom, in tedaj tvarjajo množinski rodilnik in mestnik po vzgledu gospa. Na pr.: Debele kapljajo solze kakor vinske jagode. (N. ps.) — Konj je uren ko vrh gora postojna. (N. ps.)
—	Bog vas ohrani devet sestra. (N. ps.) — Izpod podkva mu jasna iskra sije. (N. ps.) — Na rokeh držati, v nogeh močen biti. (N. r.) — V želja bridkosti nobena me ne bo premogla sila. (Preš.)
§ 62. Besedi: mati in hči se sklanjata s prirastkom -er v množini in dvojini pravilno, kakor im. matere, hčere, rod. mater, hčer (tudi hčera in hčerij) itd., v jednini pa se ločita v tožilniku in orodniku od navadne sklanje:
Im. mati, hči, rod. matere, hčere, daj. in mest. materi, hčeri, tož. mater, hčer, orod. z materjo, hčerjo.
Na pr.: Kdor matere ne uboga, tega tepe nadloga. (N. pr.) — Ko v beli grad prideta, hčer mrtvo zagledata. (N. ps.) — Žlahtni gospod, žlahtna gospa, devet hčera imela sta. (N. ps.) — Gospod mlad, mlada gospa imata devet gradov, devet hčerij. (N. ps.)
Opombe k posameznim sklonom.
§ 63. Goltniki k, g, li prehajajo pred i v dajalniku in mestniku večkrat v sorodne sičnike c, z, s; kakor roka — v roci; knjiga — v knjiži; rjuha — na rjusi, na pr.: Bog pomozi k naši si o z i. (N. pr.) — Se prsti na roci si niso jednaki. (N. pr.)
Opomba. Tej izpreminjavi se upirajo goltniki, ki imajo še drug soglasnik pred seboj, kakor mačka — mački, puška — na puški.
§ 64. Po sklonilu se v pisavi jedninski tožilnik ženskih samostalnikov na -a sicer ne loči od orodnika, a razlika je vendar med njima po glasu. Tožilnik samostalnikov s kratkim samoglasnikom v korenu (§ 61. b) se sploh predtezava, orodnik pa zatezava; samostalnikom z dolgim samoglasnikom pa je ravno nasprotno tožilnik večjidel zategel, orodnik predtegel, na pr.: gora, kosa, voda — krava, lipa, riba; tož.: v goro (redkeje gfiro) ali goro, koso ali koso, vodo ali vodo — kravo, lipo, ribo; — orod.: za goro, koso, vodo — kravo, lipo, ribo.
Opomba. Štajerski Slovenci govore še dandanes -oj v jedninskem orodniku, na pr.: Z brado j giblje, z nogoj ziblje. (N. ps.)
§ 65. O dvojinskem in množinskem rodilniku naj se pomni to-le:
a) ženski samostalniki z dvema ali s tremi končnimi soglasniki vstavljajo, kedar se njih skupna izreka ustom upira, na koncu breznaglasni e pred poslednjim soglasnikom, pred j pa i oživi; če lj, nj deblo zatikata, vrine se e pred topljenca; kakor: sestra — sester, iskra — isker, naredba — naredeb,
kaplja — kapelj; skorja — skorij (iz skorija); škarje — š k ar i j itd.; na pr.: Toliko je Turka na terišču, kakor mravelj na mravljišču. (N. ps.) — Lepih sap i j šest in dva dni. (Vodn.)
b) neločljive so soglasniške skupine lj, lij, st, zd, še in tudi jk, lk, nk, mk, sk, vk, ml), vb; na pr.: želja — želj, sanje — sanj, cesta — cest, zvezda — zvezd, klešče
—	klešč, vojska — vojsk, znanka — znank, znamka
—	znamk, zajka — za j k, bilka — bilk, pevka — pevk, opomba — opomb, stavba — stavb; a vendar tudi: goska — gosek, treska — trese k. Ovca ima v rodilniku ovec, ovac in tudi ovca (§ 61.).
II. Sklanja moških samostalnikov.
Jednina.	Dvojina.
Tm.	travnik,	konj,	travnik-a,	konj-a,
rod.	travnik-a,	konj-a,	travnik-ov,	konj-ev,
daj.	travnik-M,	konj-«i,	travnik-om«,	konj-ema
tož.	travnik,	konj-a,	travnik-a,	konj-a,
mest.	pri travnik-m, konj-j.t (-i).		pri travnik- ih,	konj-ih,
orod.	s travnik-	om, konj-m, Množina.	s travnik-om«.	konj-ema
	Im.	travnik-i,	konj-i,	
	rod.	travnik-ou, -	konj-ev,	
	daj.	travni k-om,	konj-em,	
	tož.	travnik-e,	konj-e,	
	mest.	pri travnik-i/«,	konj-i/>.	
	orod.	s travnik-i.	konj-i.	
		Splošne opombe.		
§ 67. Moška imena oseb in drugih živih ali poosebljenih stvarij imajo v jednini tožilnik jednak rodilniku; tožilnik neživih rečij pa je jednak imenovalniku. Na pr.: Lenuha dan straši. (N. pr.) — /Strežek naznanja snežek. (N. pr.) — Denar ima polzek rep. (N. pr.) — Glej ga štora! (N. r.)
§ 68. a) Samostalniki s polglasnim e v končnici izpahujejo e po vseh sklonih, kedar jim kak glasnik priraste na koncu; pravimo mu zato gibljivi polglasnik. Na pr.: pevec — pevca,
pevcu; mutec — mutca, mutcu; glušec — glušca, glušcu; kupec — kupca; zajec — zajca; orel — orla, oven — ovna; nohet — nohta; semenj — semnja; deček — dečka; ogenj — ognja; sinek — sinka; starček — starčka itd. — Navadno se e ne izpahuje v: mesec
—	meseca, kamen — kamena; nikdar v: človek — človeka, koren — korena, jelen — jelena, kremen — kremena, plamen — plamena.
b) Korenski e izpada v besedah: pes — psa, psu, psom; sel — sla; posel — posla; sen — sna. Ohranil se je pa v besedi: lev — leva, meč — meča.
e) Ako bi se po izpahnjenem gibljivcu združilo preveč so-glasnikov v nesoglasno celoto, ostane polglasnik v besedi. Na pr.: jazbec — jazbeca; jezdec — jezdeca; mrtvec — mrtveca; ubožček
—	ubožčeka; migi jej — migljeja; angel j — angelja; griži je j — grižljeja; golobjek — golobjeka.
Tako ohranijo tudi brez izjeme svoj e vse besede na -telj, na pr.: prijatelj — prijatelja (ne: prijatlja); učitelj — učitelja; rešitelj — rešitelja; voditelj — voditelja.
d) Pravilno se e izpahuje v domačih in tujih besedah na -elj, kakor: črevelj — črevlja, kašelj — kašlja, krhelj — krhlja, rogelj
—	roglja, šapelj — šaplja, žrebelj — žreblja, brencelj — brenclja, rabelj — rablja, parkelj — parklja, krempelj — kremplja, škratelj
—	škratlja, tempelj — templja itd.
Opomba. 1. Krivo je govoriti in pisati: krempelj — krempeljna, brencelj — brenceljna, tempelj — tempeljna. Namesto: apostelj — aposteljna govori in piši apostelj — apostelja ali apostol — apostola. Tako tudi: evangelij
—	evangelija ali evangelja (ne: evangeljna).
2. Samoglasnik i se nikdar ne izpahuje; zatorej se piše: ribič — ribiča (ne: ribča); tovariš — tovariša (ne: tovarša)-, mladenič — mladeniča ali tudi (toda manj pravilno): mladeneč — mladenča.
§ 69. a) Dvo- in večzložni nesestavljeni samostalniki na r vstavljajo po vsej sklanji j, da r meče, na pr.: gospodar, rod. gospodarja, orod. z gospodarjem; cesar — cesarja; vodir — vodirja; pastir — pastirja; dihur — dihurja; mehur — mehurja; bramor
—	bramor ja; doktor — doktorja. Na pr.: Uma mnogo, denarjev malo. (N. pr.) — Brez vinarja ni goldinarja. (N. pr.)
b) Imena neživih stvarij na -or ne privzemajo j, kakor: govor, javor, lavor, prapor, prizor, prostor, šator, tabor, tovor, razor
—	rod. govora, javora itd. — Vendar: sladkor — sladkorja, lapor laporja (Mergel).
Brez mehčalnega j se sklanjajo še sledeči samostalniki: okvir — okvira; prepir — prepira; večer — večera; biser —• bisera; sever— severa; stožer — stožera (Thiirangel). — Steber, sveder, veter pa e izpahujejo: rod. stebra, svedra, vetra.
§ 70. Več jednozložnih samostalnikov dobiva v jednin-skem rodilniku zraven -a tudi naglašeni -u. Taki samostalniki se pregibljejo v dvojini in množini s prirastkom -ov; na pr.: grad — gradu ali grada. Množina: 1. grad-ov-i, 2. grad-ov (nikdar: gradovov), 3. grad-ov-om, 4. grad-ov-e, 5. pri grad-ov-ih, 6. z grad-ov-i.
Najčešče dobivajo v jedninskem rodilniku naglašeni -li: cvet
—	cvetu, med — medu, klas — klasu, rod — rodu, tat — tatu, sin — sinu, glas — glasu, dar — daru, dolg — dolgu, stan — stanu, sad — sadu, zid — zidu, most ■— mostu, val — valu, zvon — zvonu, in še nekaj drugih. — Dan, rod. dneva, glasi se v množini: dnevi in dnovi, rod. dnevov in dnov itd.
Na pr.: Brez potu ni medu. (N. pr.) — Iz sadu se drevo spozna. (Met.) — Domačega tatu se je težko ubraniti. (N. pr.) — Lanovi Slovencem cekine neso. (Vodn.) — Tiha voda mostove pobira. (N. pr.) — Suhi panjev i lahko netilo. (N. pr.).— Odločeni so roži kratki dnovi, ko v cvetju jo zapadejo snegovi. (Preš.)
Opomba. V jednini se nahaja prirastek -ot le redkoma v rodilniku, da-jalniku in mestniku (v zadnjih dveh sklonih navadno le z naslednjim -i). Na pr.: Slišat' tudi ni zvonova. (N. ps.) — Šel je k svojemu tastovi. (Dalm.) — Po dnevi, po dnevu.
§ 71. Po moški sklanji pregibljemo radi v nekterih sklonih moške samostalnike na -a, kakor: oproda, sluga, starešina, vodja, vojvoda itd., namreč: 1. 2. 4. sluga, vodja, vojvoda; 3. slugu, vodju, vojvodu; 5. pri slugu, vodju, vojvodu; 6. s slugom, vodjem, vojvodom itd. Na pr.: Zbrani njegovi vojvodi so se potopili. (Ravn.) — Ide truma vojvodov junaških. (Levst.)
Opomba. Boljše in svojstvu našega jezika prikladnejše pa je sklanjati take samostalnike po ženski sklanji, kakor se tu pa tam še sedaj nahaja med ljudstvom (gl. § 60. c); na pr.: Natoci oči starešini. (N. ps.)
§ 72. Beseda oče se sklanja v pisni slovenščini s prirastkom -et, kakor: oče, očeta, očetu, z očetom.
Opomba. Mimo imenovalnika oče je sploh navadna oblika oča, ki jo po Štajerskem popolnoma po ženski sklanji, drugje pa v jednini tako-le pre-gibljejo: 1. oča, 2. oča, 3. oču, 4. oča, 5. pri oči, 6. z očem. Na pr.: Nimam oča, matere. (N. ps.) — Po sinku, oči, možu jokala. (N. ps.) — Vari, kar je po o č i. (N. ps.)
Opombe k posameznim sklonom.
§ 73. Samostalniki s končnim goltnikom izpreminjajo včasi svoj k v množinskem imenovalniku in mestniku v sorodni e, redkoma g v z in h v s. Otrok se glasi vedno v množ. imen. otroci, v mest. pri ot.rocih ali otrokih, v orod. z otroki (ne: z otroci). Na pr.: Otroci in stari ljudje kmalu joh stresejo. (N. pr.) — Turci so imeli gosti. (N. ps.) — Bog pošilja darove pridnim otrokom po angeljih, kteri jih prinašajo na zlatih oblačili. (Cegn.) — Vojaci, rozi, Vlasi so redke oblike zraven navadnih: vojaki, rogi, Vlahi.
Opomba. 1. Redkeje se nahaja v pisavi sičnik namesto goltnika v jed-ninskem mestniku z naslednjim -i; napr.: Paša stopa ob potoci, grmeč boben nosi v roci. (N. ps.) — V našem jezici. (Levst.)
2. Koroški in nekteri dolenjski Slovenci govore v mestniku še dandanes prav po starem, na pr.: v Belace, v mrace, na potoce, v lože.
§ 74. V množinskem imenovalniku dobivajo navadno -je namesto -i samostalniki, ki izhajajo na t, d, b, f, kakor: očetje, bratje, gostje, kmetje, nohtje, svatje, zetje, fantje, tatje; gospodje, sosedje; golobje, zobje; škofje. — Vendar imajo rajši i: narodi (redko: narodje), zavodi, gozdi, grozdi, Židi, grofi itd. — Volk ima v množinskem imenovalniku: volki, volkovi in volčje.
Imena na -an (zlasti ljudska imena) se glasijo na -i in -je, na pr.: kristjani in kristjanje; Rimljani in Rimljanje; Celjani in Celjanje; vaščani in vaščanje; meščani in meščanj e.
§ 75. Množinski rodilnik je pri nekterih jedno- in dvozložnih samostalnikih še dandanes, kakor v stari slovenščini, brez sklonila -ov ter se loči po dvojni zatezi od jedninskega imenovalnika, napr.: konj — konj, las — las, lonec — lonec, mož — m6ž, otrok — otrok, penez — penez, stremen — stremen, voz — voz, zob — zob. Na pr.: Zima je bela ko golob, pa je volčjih zob. (N. pr.) — Polno
Slovnica.	3
dvorišču je njih konj, polna hiša črnih mož. (N. ps;) — To je sapa turških konj meglena. (N. ps.) — Njih je več ko mojih lds na glavi. (Dalm.)
Opomba. Zraven teh oblik nam rabi tudi navadni rodilnik, na pr. konjev, loncev, možev, zobov itd., nikdar pa: otrokov zraven jedino pravilnega rodil-nika otrok.
§ 76. Stara zvalnikova oblika v jednini na -e se je ohranila še v posameznih izrekih. Na pr.: Kaj ti pravim, sine ti! (N. ps.) — O, kaj ti pravim, Krištofe! (N. ps.) — Kri ste, usliši nas! — Aj ti brate! (Kr. r.)
III. Sklanja srednjih samostalnikov.
§ 77. Samostalniki srednjega spola se končujejo po trdih soglasnikih na -o, po mehkih na -e. Prvi se sklanjajo po vzgledu mesto, drugi po vzgledu polje.
Jednina.	Dvojina.
Im.	mest-o,	polj-e,	mest-i,	polj-«,
rod.	mest-a,	polj-«,	mest,	polj,
daj.	mest-m,	polj-m,	mest-om«,	polj-ema
tož.	mest-o,	polj-e,	mest-i,	polj-«',
mest.	pri mest-M,	polj-M (-i),	pri mest-ih,	p olj-i/i,
orod.	z mest-om,	polj-em,	z mest-oma,	polj-ema
Množina.
Im.	mest-a,	polj-a,
rod.	mest,	Polj,
daj.	mest-om,	polj-e««.
tož.	mest-a,	polj-a,
mest.	pri mest-ih.	r polj-«7(,
orod.	z mest-i,	Polj-«.
Splošne opombe.
§ 78. Nekteri srednji samostalniki na -o podaljšujejo deblo po vsej sklanji s prirastkom -es, sicer pa se sklanjajo po vzgledu mesto; kakor: črevo — črev-es-a, drevo — drevesa, kolo — kolesa, oko — očesa, pero — peresa, slovo — slovesa, telo — telesa, uho — ušesa. Na pr.: Kar je
ljubo očesu, to je tudi ušesu. (N. pr.) — On slovesa ne jemlje. (N. ps.) — Desno roko brez skrbi daj k prijaznemu slovesu. (Preš.)
Nebo- se sklanja v jednini brez prirastka: rod. neba, mest. na nebu; v množini pa s prirastkom -es: imen. nebesa, rod. nebes, mest. v n e b e s i h. Na pr.: Noč na nebu zvezdice prižiga. (Tom.) — Bog je v nebesih doma. (N. r.)
Opomba. Včasi sklanjamo imenovane samostalnike tudi brez prirastka, a tedaj imajo nekteri drugačen pomen; na pr.: kolesa — kola (voz), črevesa— črevo (drobje), drevesa — drva (netivo). Napr.: Vi cepite drva, k nam, pa treske lete. (N. pr.) — Sila kola lomi. (N. pr.) — Za kapo je tri pera djal (N. ps.) — On se je dotaknil njegovega uha. (Dalm.)
§ 79. Srednji samostalniki, ki se končujejo na -me, dobivajo po vsej sklanji ptirastek -en; sicer je njih sklanja pravilna. Taki samostalniki so: breme — brem-en-a, ime—imena, pleme
—	plemena, rame — ramena, seme — semena, sleme
—	slemena, teme — temena, vime — vimena, vreme — vremena. Na pr.: Vprihodnjost svojo seme sejemo. (Cegn.) — Ali nisi dobrega semena vsejal na svojo njivo? (Met.) —• Na temenu cvete prijazna pomlad. (Vilh.)
Opomba. Krivo je pisati v im. in tož. jedninskem: bremen, plemen, semen itd., kakor govore sem ter tja po Slovenskem.
§ 80. a) Imena mladih živalij in drugih stvarij na -e privzemajo razun jedninskega imenovalnika in tožilnika v vseh sklonih prirastek -et; sicer se pregibljejo pravilno po sklanjalu mesto. Taki samostalniki so: dekle, dete, jagnje, junce, kozle, kljuse, mače, pišče, prase, ščene, tele, vnuče, žrebe itd. ter imajo v rod.: dekl-et-a, deteta, jagnjeta, junčeta, ko zle t a itd. — v daj.: dekletu, detetu, jagnjetu, kozle t u itd. — Le-sem spada tudi: kolče — kolčeta, pleče — plečeta, srce — srceta (pogača jednake podobe) in še nekaj manjšalnih besed, na pr.: otroče, hlapče, človeče.
b) Prirastek -et dobivajo tudi nekteri moški samostalniki na -e, na pr.: oče — očeta (§ 72.), druže — družeta, zaspane
—	zaspaneta, fante — fanteta, lene — leneta, revše
—	revšeta, Jože — Jožeta. Na pr.: Druže dični moj, sem nadjala se nujno te. (N. ps.) — Kar se fante nauči, starček še stori. (N. pr.) — Lenetu je zatrnjena pot. (Ravn.)
Tako tudi lastna imena: Verne — Verneta, Stare — Stareta, Gigale — Gigaleta. Pri drugih je zopet pravilneje
vtikati j, kakor: Šuklje — Šukljeja, Klarke — Klarkeja.
—	Krivo je pisati: Marko — Mar kota, Jenko — Jen kota, Metelko — Metelkota, Matija — Matijeta, Luka — Luketa, namesto pravilnega rod.: Marka, Jenka itd.
Opomba. 1. Razun pravilnih množin: piščeta, praseta, teleta, ščeneta itd. govorimo in pišemo tudi: piščanci in piške, prasci in prašiči, telci in teliči, ščenci, žrebci itd., ki si jih izposojamo moškim samostalnikom: piščanec, prasec — prašič, telec — telič. Na pr.: Vsaka koklja pred svoje piške (piščance) brska. (N. pr.)
2. Besedi dete rabi namesto množine deteta skupno ime deca, ki se sklanja le v jednini, kakor ženski samostalnik na a; napr.: deca,dece, deci itd. Krive so množinske oblike: deca, dec, deca m.
Opombe k posameznim sklonom.
§ 81. Po mehkih soglasnikih se izpreminja kakor v jednin-skem imenovalniku tudi v drugih sklonih ove, napr.: mestom
—	poljem; letoma — srcema. — Krivo govorijo tu pa tam: srcom, solncom, namesto: srcem, solncem.
V jedninskem mestniku se govori in piše po mehkih soglasnikih tudi -i namesto -u; na pr.: na polj«, na solne« zraven: na polj«, na solne m.
Opomba. Na več krajih se v množ. im. krivo govori: lete, meste, telete namesto leta, mesta, teleta. Sliši se tudi večkrat množ. rod. na -ov: teletov, praseto«, žrebeto«, nam. pravilnih oblik: telet, praset, žrebet, ktere nam jedine smejo rabiti v pisni slovenščini.
§ 82. Stoji li na koncu srednjih samostalnikov več soglasnikov, kterih skupna izreka se ustom upira, tedaj se vstavlja v dvojinskem in množinskem rodilniku zavoljo lepoglasja kakor ženskim imenom (§ 65.) e pred poslednjim soglasnikom, pred j jim pa i oživi, kakor: bedro — beder, okno — oken, sedlo — sedel; kopje (iz starega kopije) — kopij, predmestje (iz predmestije) — predmestij; vendar: mesto — mest, gnezdo — gnezd, učilišče — učilišč (gl. § 65.6). Na pr.: Nima oh en, nima vrat. (N. ps.) — Kolovrat bit i j vedno se vrti. (Led.)
IV. Sklanja ženskih i-jevih debel.
§ 83. Ženski samostalniki, na soglasnik se končujoči, dobivajo v jedninskem rodilniku nenaglašen ali naglašen i. Prvi se pregibljejo po vzgledu nit, drugi po vzgledu gos.
Jednina.	Dvojina.
Im.	nit,	gos,	nit-«,	gos-i,
rod.	nit-i.	gos-«,	nit-//,	gos-ij,
daj.	nit-?',	gos-i,	nit-ima (-ma),	gos-ema,
tož.	nit,	gos,	nit-«,	gos-i,
mest.	pri nit-i,	gos-?',	pri nit-ih,	gos-eh,
orod.	z hit-jo (-ijo),	gos-jo,	z nit-ima (-ma),	gos-ema,
Množina.
Im.	nit-?',	gos-i',
rod.	ni t-/j,	gos-tj,
daj.	nit-iM,	gos-em,
102.	nit-i,	gos-i,
mest.	pri nit-ih,	gos-eh,
orod. z nit-imi (-mi), gos-mi.
Splošne opombe.
§ 84. Kakor moškim samostalnikom izpada gibljivi ali polglasni e tudi ženskim i-deblom po vseh sklonih, v kterih jim na koncu priraste kak glas, kakor: bolezen — bolezni, prikazen — prikazni, pesen (pesem) — pesni, basen — basni, misel — misli, povodenj — povod nji, raven — ravni.
Vendar se e ne izpahuje v besedah: globel — globeli, jesen — jeseni, kopel — kopeli, pamet — pameti, postelj — postelji, vrzel — vrzeli, zabel — zabeli, zibel — zibeli, s e n o ž e t — s e n o ž e t i."
§ 85. a) Samostalniki, ki izpuščajo gibljivi e, tvarjajo jed-ninski orodnik na -ijo, na pr.: z boleznijo, s pesnijo. Na pr.: Žalost in veselje hodi za ljubeznijo. (Cegn.)
Vsi drugi samostalniki, zlasti na -ast, -est, -ist, -ost, ust, dobivajo v orodniku sklonilo -jo, na pr.: s pametjo, s kopeljo, z zibeljo, z oblastjo, s koristjo, z modrostjo.
Štajerski Slovenci še govore dandanes v jedninskem orodniku -joj namesto -jo, kakor: Za mizoj sedijo svatje, in godci sede za pečjo j. (Aškerc.)
b) Ravno tako se pritika samostalnikom z gibljivim e v dvo-jinskem dajalniku (orodniku) in v množinskem orodniku sklonilo -ima in -imi, drugim deblom pa -ma in -mi; na pr.: s pesn-ima, zmisl-imi, zgosl-imi; zoblast-mi, s čeljust-m i, s piščal-mi, z žival-mi, pa tudi: z ž i v a 1 - i m i.
§ 86. Samostalniki, ki naglašajo v jedninskem rodilniku končnico i, imajo tudi v jedn. orodniku in v dvojini in množini naglas na sklonilu in dobivajo namesto -ima, -im, -ih naglašene končnice: -ema, -črn, -eh, kakor: gosema, kostem, v skrbeh.
§ 87. a) Beseda kri ali krv se pregiblje pravilno: 1. in 4. kri, krv, 2. krvi, 3. in 5. krvi, 6. s krvjo. Na pr.: Kri, življenje mi je dal. (N. ps.)
b) Samostalnik beseda tvarja množinski todilnik večkrat na -lj, na pr.: Mir besedi j. (N. r.) — Od dobrih b e s e d i j se nihče ne zredi. (N. pr.) — Kjer je veliko besedi j, ne mine lahko
brez greha. (Ravn.)
e) V ljudskem govoru se včasi izpušča sklonilo v množinskem rodilniku, kar pa ni, da bi posnemali v knjigi. Na pr.: Deset božjih zapoved nam. zapovedij. — Kolikor glav, toliko misel nam. mislij. (N. pr.) — Ne pojte grdih pesen nam. pesnij. (N. r.) — Iz misel ga pusti nam. iz mislij. (N. r.)
d) Nam. nitij — gosij se piše tudi niti — gosi. V pisni slovenščini naj nam služijo oblike na -ij, ker so prvič jezikoslovno opravičene (ima jih tudi staroslovenščina), drugič pa se ločijo po njih druge jednake oblike, zlasti rodilnik jedninski; napr.: vrednost čednosti, der Wert der Tugend, pretium virtutis — vrednost čednosti j, der Wert der Tugenden, pretium virtutum. V ljudskem govoru se izraža ta razlika po naglasu.
V. Dostavek k sklanji /-jevih debel.
§ 88. V stari slovenščini se je nahajala sklanja moških i-debel, kterih ostanki so se ohranili še do dandanes.
a)	Beseda ljud (das Volk) se pregiblje v množini, izvzemši imenovalnik, po vzgledu gos, kakor: 1. ljudje, 2. ljudij, 3. ljudem, 4. ljudi, 5. pri ljudeh, 6. z ljudmi.
Oblika ljudje služi namesto nerabne množine samostalnika človek. Na pr.: Vsi ljudje vse vedo. (N. pr.) — Svet vseh ljudij dom. (N. pr.) — Pri hudobnih ljudeh gre vse na smeh. (N. pr.) — Kdor glumi ne ve glas, naj ne hodi ljudem v vas. (N. pr.)
b)	Kakor samostalnik ljudje se sklanjajo lahko tudi oni moški samostalniki, ki imajo v jedninskem rodilniku naglašen -ii ali kakor: 1. gradje, 2. gradij, 3. gradem, 4. gradi, 5. pri gradeh, 6. z gradmi.
Takih ostankov moških i-debel nahajamo mnogo zlasti v narodnih pesnih in pri starejših pisateljih. Na pr.: Vaši lasje
na glavi so vsi prešteti. (Met.) — Skrb lasi beli. (N. pr.) — Na Kranjskem imam tri gradi. (N. ps.) — Odklene bele gradi. (N. ps.) — Delavcu nese bogate dar i. (Vodn.) — Delajte m mosti iz mojih belih kostij. (N. ps.) — Da slednji svoje volt in svoje ovce k meni pripelje. (Dalm.) — Na g r obeh je trna nocoj. (Pot.)
Navadno se govori in piše: im. tatje, lasje, zobje, možje; daj. lasem, zobem, možem; mest. v laseh, v zobeh, pri možeh; orod. z lasmi, z zobmi, z možmi.
§ 89. Dan (den) se pregiblje brez prirastka v jedninskem orodniku in v dvojini in množini po i-jevi sklanji, s prirastkom -ev ali -ov pa po sklanji moških samostalnikov. Jedninski rod. in mest. se glasita: dne, po dne.
	Jednina.			Dvojina.	
Im.	dan (deri),		dni,	dneva,	dnova,
rod.	dne,	dneva,	dnij,	dnevov,	dnov,
daj.	dnu,	dnevu (i),	dnema,	dnevoma,	
tož.	dan (den),		dni,	dneva,	dnova,
mest.	pri dne,	dnevu (i),	pri dneh,	dnevih,	dnovih
orod.	z dnem,	dnevom,	z dnema,	dnevoma,	
Im. rod. daj.
mest. orod.
Množina.
dnevi,	dnovi,
dnevov,	dnov, dnevom, dnovom,
dneve,	dnove,
dnevih,	dnovih,
dnevi,	dnovi.
so kratki. (Cegn.) — Kratko je Zadosti je dnevu njegova lastna težava. (Met.) — Čakajte, o mati vi, da dano ve odzvoni. (N. ps.)
—	Kakor po noči, tako po dne. (N. ps.) —■ Po dne je tekel, po noči šel. (N. ps.) — Z dnem vred se prikaže zora na nebu. (N. r.)
—	Odločeni so roži kratki dnovi. (Preš.) — Od zore do mraka, od mraka do dne. (Preš.) — Od dne do dne. (N. r.) — Dan za dnevom. (N. r.)
§ 90. Pot je v jednini moškega, pa tudi ženskega spola: lepi pot in lepa pot. Kot ženski samostalnik se sklanja
dnij, dnem, dni,
pri dneh, z dnemi,
Na pr.: Življenja dnevi veselih dnij število. (Preš.)
pot po vzgledu nit: 1. 4. pot, 2. 3. 5. poti, 6. s potjo, kot moški po vzgledu travnik. Na pr.: Pleti, pleti venčeke, brešno poti žalostni. (N. ps.)
V	jedninskem orodniku potem se je ohranil ostanek stare moške i-sklanje; na pr.: gre svojim potem; tem istim potem; ravnim pdtem sem šel; mecl pdtem. (N. r.)
V	množini je pot navadno moškega spola: potje, ali srednjega : pota, v rod. le: potov. Na pr.: Bazni so potje, po Merili vsevladar narode vodi v želeno blaženost. (Napr.) — Na vso zemljo solnee sije, potov vseh megla ne krije. (Levst.) — Bazna so pota, po kterih vodi Gospod svoja ljudstva.
§ 91. Oko, očesa, pregiblje se v množini, kedar govorimo o človeških ali živalskih očeh, navadno po vzgledu gos in je ženskega spola. 1. 4. lepe oči, 2. očij, 3. očem, 5. pri očeh, 6. z očmi. Napr.: Oči več vidijo od očesa. (N. pr.) — Resnica oči kolje. (N. pr.) — Bolje verjeti svojim očem, ko tujim očesom. (N. pr.) — Oči so polne spanja bile. (Trub.)
§ 92. Beseda tla, le v množini navadna, pregiblje se v nekterih sklonih po i-sklanji: 1. 4. tla, 2. tal — tla, 3. tlem — tlom, 5. pri tleh, 6. s tlemi. Na pr.: Ob tla z nogami bije. (N. ps.) — Mašni plašč po tleh razgrne. (N. ps.)
VI. Sklanja lastnih imen.
§ 93. Lastna imena se ravnajo v sklanji sploh po jednakih pravilih kakor drugi samostalniki: imena na soglasnik (razun ženskih i-debel) pregibljemo po moški, imena na a po ženski, imena na o ali e (razun moških) po srednji sklanji; na pr.:
Vodnik — Vodnika, Vodniku itd., Bavnikar — Bavnikarja, Ravnikarju itd.; Celovec — Celovca, Celovcu itd.; Soča — Soče, Soči itd.; Brdo — Brda, Brdu itd.; Celje — Celja, Celju itd.
1. Imena ljudij.
§ 94. 1. Priimke moških oseb na a pregibljemo navadno po ženski sklanji, napr.: Godina, Robida, Trdina; — 2. Godine, Robide, Trdine; — 3. Godini, Robidi, Trdini itd. — O lastnih imenih na e in o glej § 80. b.
2. Moška imena na i v samostalnikovi obliki pravilno sklanjamo, j pristavljaje, na pr.: Juri (pravilneje: Jurij) —
2. Jurija itd.; Mali — 2. Malija, 3. Maliju itd.; Žurbi —
2.	Žurbija, 3. Žurbiju itd.; v pridevnikovi obliki pa se ravnajo po pridevnikih, na pr.: D obr ov ski — 2. Dobrovskega,
3.	Dobrovskemu itd.; Koseski — 2. Koseskega, 3. Koseskemu itd. (Krivo je: Dobrovskita, Koseskita ali Koseskija.)
§ 95. 1. Končnice grških in latinskih osebnih imen: as, es, is, os, us, odpadajo po ostalih sklonih, če se niso opustile že v imenovalniku; na pr.: Sokrates — Sokrat — 2. Sokrata, 3. Sokratu itd.; Kres — Kresa; Miltiad — Miltiada; Patrokel — Patrokla; Ene j — Eneja (Aeneas); Periklej — Perikleja.
Včasi se odpahne samo s, na pr.: Pel op i da— Pelopidas, rod. Pelopida, Le oni da — Leonidas, Jeremija — Jeremias.
2. Lastna imena, ki se podaljšajo v rodilniku, tvarjajo ime-novalnikovo obliko s tem, da se rodilnikovo sklonilo moškim imenom odpahne, ženskim pa še povrh končnica a doda; na pr.: Ajant — Ajas (Ajant-os); Ciceron — Cicero (Ciceron-is); Ksenofont — Xenophon (-ontos); Katon — Cato (Gaton-is); Cerera — Ceres (Gerer-is); Artemida — Artemis (-idos).
2. Imena krajev, mest, rek, gora.
§ 96. 1. Krajevna imena s staro množinsko obliko na -ane, kakor: Goričane, Svečane, Poličane, Borovljane, rabimo tako-le v posameznih sklonih:
1.	Svečane, 3. Svečam, Svečanom, 5. v Svečah,
2.	Svečan, 4. Sveče, Svečane,	6. s Svečami.
Rodilnik na -an je lasten še nekterim drugim množinskim vasnim imenom, na pr: Cerklje-- Cerkljan, Gorje— Gorjan, Duplje — Dupljan, Z ver če — Zverčan.
2. Krajevna imena, ki so prav za prav pridevniki, pregib-ljejo se sploh kakor pridevniki, na pr.: Treh no — 2. Trebnega, 3. Trebnemu itd.; S ostro — 2. Sostrega, 3. Sostremu itd.; — včasi pa kakor samostalniki, na pr.: Ravno — 2. Ravna in Ravnega itd.
Krajevna imena s pridevnikovo obliko -ovo ali -sko sklanjamo vselej kakor pridevnike, na pr.: Velesovo, Nemško — 2. Velesovega, Nemškega, 3. Velesovemu, Nemškemu itd.
§ 97. Pri sestavljenih krajevnih imenih je treba paziti, so li sestavljena s pridevnikom ali s predlogom, in kako:
1.	Sestavljenke s pridevnikom, če hrani pridevnik še svojo lastnost, pregibljejo samostalnik po svoje in pridevnik po svoje, na pr.: Novo mesto, Vinji vrh, Cma gora —
2.	Novega mesta, Vinjega vrha, Črne gore, 3. Novemu mestu, Vinjemu vrhu, Črni gori itd.; — ako je pa pridevnik popolnoma zrastel s samostalnikom, izpreminja se le samostalnik, na pr.: Mokronog — 2. Mokronoga, 3. Mokronogu itd.; Carigrad
—	2. Carigrada, 3. Carigradu itd.
2.	Sestavljenke s predlogom, če je predlog na-se potegnil poudarek, ne delajo razločka v sklanji, na pr.: Zalog, Zastava
—	2. do Zaloga, do Zastave, 3. proti Zalogu, proti Zastavi itd.;
—	ako je pa ime ohranilo poudarek, ravna se večkrat z njim v predlogovih sklonih tako, kakor da bi ne bilo sestavljeno.
Po tem pravilu rabijo tu pa tam na pr.: Podkrnos, Zavrh, Pred jama, Nabrežina tako-le:
Im. Tu je Podkrnosom, Zavrhom, Predjamo, Nabrežini — pa
tudi: tu je Podkrnos, Zavrh, Predjama, Nabrežina; rod. do Podkrnosa, Zavrha, Predjame, Nnhrežine; daj. proti Podkrnosu, Zavrhu, Predjami, Nabrežini; tož. grem Podkrnos, Zavrh, Predjamo, Nabrežino;. mest. bivam Podkrnosom, Zavrhom, Predjamo, Nabrežini; orod. pred Podkrnosom, pred Zavrhom, Predjamo, pred Nabrežino.
Tako je tudi pri krajevnih imenih, ki jih rabimo samo v množini.
§ 98. Končnice grških in latinskih krajevnih imen odpadajo kakor pri osebnih imenih, na pr.: Amfipol — Amphipolis, Neapol
—	Neapolis, Tarent — Tarentum, Brundizij — Brundisium.
Pri imenih, dežele zaznamujočih, pritika se navadno -a, na pr.: Lacija •— Latium, Samnija — Samnium. Tako tudi: Helada — Hellas (Hellad-os).
Krajevna imena, samo v množini navadna, sklanjajo se tudi v slovenščini le v množini; na pr.: 1. 4. Atene, 2. Aten,
3.	Atenam, 5. v Atenah, 6. z Atenami — Athenae, Athenarum. Delfi, Delf, v Delfili — Delphi, Delphorum.
II. poglavje. Pridevnik.
Kaj in koliker je pridevnik?
§ 99. Pridevnik ali prilog (adjektiv, Beiwort) je beseda, ktera naznanja, kakšna je oseba ali reč, ali pa čegava je. Po pomenu so tedaj pridevniki:
a)	kakovostni, ki naznanjajo lastnost ali kakovost osebe ali reči, na pr.: bel grad, mala koča, lepo vreme.
b)	čegavostni ali svojilni, ki naznanjajo čegavost ali svojost oseb in drugih stvarij, napr.: kraljev dvor, materina kletev, pastirska palica.
§ 100. Pridevniki imajo za vsak spol svojo posebno končnico: za moški spol kak soglasnik ali i, za ženski a, za srednji pa o (po mehkih soglasnikih e), na pr.: star mož — stari mož; rumena zarja; dobro polje, ribje oko.
V jedninskem imenovalniku (in tožilniku) moškega spola se nahaja pri pridevniku nedoločna in določna oblika. Nedoločna oblika, ki se končuje na kak soglasnik: star mož, služi nam, kedar govorimo o nedoločni, še neznani osebi ali stvari, in pa tedaj, kedar stoji pridevek za dopovedek (predikat) v stavku: mož je star. Določna oblika na -i: stari mož, govori o določni, že znani osebi ali stvari. Priden delavec, ein guter Arbeiter; pridni delavec, der gute Arbeiter. Pri pridevnikih na.-ov (-ev), -in, -ji, -ski, in pri stopnjevanih pridevnikih ni tega razločka.
A. Pridevnikova sklanja.
§ 101.■ Vsi pridevniki, v določni in nedoločni obliki, sklanjajo se po tem-le sklanjalu:
Moški spol.	Ženski spol.	Srednji spol.
	Jednina.	
Im. lep, lep-i	lep-«	lep-o, rudeč-e
rod. lep-ega	lep-e	lep-ega
dnj. lep-emM	lep-i (-ej)	lep-emu
tož. \ep-ega, lep (-i)	lep-o	lep-o, rudeč-e
mest. lep-em	lep-i (-ej)	lep-em
orod. lep-im	lep-o	lep -im
Moški spol.	Ženski spol.	Srednji spol.
	Dvojina.	
Im. lep-a	lep-«	lep-«
rod. Iep-iV/	lep-ih	lep-«7«
daj. lep-ima	lep-ima	lep-ima
tož. lep-a	lep-«	lep-i
mest. lep-«7«	lep-ih	lep-«/«
orod. lep-ima	lep-ima	lep-ima
	Množina.	
Im. lep-«	lep-e	lep-a
rod. lep-ih	\ep-ih	lep-iA
daj. lep-?'«*	lep-im	lep-i m
tož. lep-e	lep-e	lep-a
mest. lep-«/«	lep-i7(	lep-?7«
orod. lep-imi	lep-imi	lep-«m«.
Splošne opombe.
§ 102. Kedar se veže pridevnik z moškim samostalnikom nežive reci, tedaj mu je v jednini tožilnik jednak imenoval-niku, pri živih stvareh pa je jednak rodilniku; na pr.: Prepovedan pot pelje v prepovedan lcot. (N. pr.) — Kdor ubogega človeka stiska, stvarnika preklinja. (Ravn.) — Kdor se mlad belega kruha brani, bode star rad črni kruh hrustal. (N. pr.)
Opomba. Ako samostalnik in pridevnik nista v tem istem stavku in pridevnik se nanaša na samostalnik v prednjem stavku, tedaj sedanja slovenska pisava sploh ne dela več razločka med živimi in neživimi stvarmi ter si kroji tožilnik skoro vedno po živih; na pr.: Mladina novi svet preveč čisla, starega (nam. prvotnega stari) pa zanemarja (N. pr.) — Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, kterega (nam. kteri) je žena vzela. (Met.)— Drug je travnik, kterega (nam. kteri) ste kupili.
§ 103. Gibljivi polglasnik e v končnicah: -ek, -el, -en, -er, -ev itd., opušča se kakor samostalnikom tudi pridevnikom po vseh sklonih, v kterih rastejo na koncu, napr.: bister, bistra, bistro; bridek, bridka, bridko (ne: britka, -o); plitev, plitva, plitvo; bolen, bolna, bolno; svetel, svetla, svetlo.
Opomba. Jednako je tudi z ostrim a, ki v dvozložnicah na -ek in -en včasi nadomestuje e, napr.: sladak, sladka, sladko; težak, težka, težko (ne: teška,-o); močan, močna, močno; vendar: bolan, bolana, bo lan o, zraven bolen, bolna, bolno.
§ 104. Goltnika k, g se izpreminjata za samoglasniki pred naslednjim i, v jednini tudi pred e, včasi v sorodne sičnikc: c, z; na pr.: Ne obračaj od ubozih oči j. (Ravn.) — Kedar vidiš na-zega, obleci ga. (Ravn.) — Z veli ci m i gospodi ni dobro črešenj zobati. (N. pr.) — Skrbi, in huda leta more uho z 'g a kmeta. (Preš.)
—	Tac'ga; globoc^ga. (Preš.)
Opomba. To mehčavanje goltnikov naj se sploh opušča v pisavi, ker je sicer le v jedninskem mestniku moškega in srednjega spola (velicem), v množinskem moškem imenovalniku (velici), v jedn. daj. in mest. ženskega spola(velici ali velicej), in v ženskem in srednjem dvoj. imenovalniku (velici) opravičeno.
§ 105. Stara imenska, t. j. samostalniški jednaka sklanja nedoločnih pridevnikov se je ohranila v slovenščini le še za moški spol v jedninskem imenovalniku (§ 100.); po ostalih sklonih se pregibljejo dandanes vsi slovenski pridevniki po sestavljeni sklanji, ktera se je izobrazila iz imenske s tem, da se je pritikal samostalnikovim sklonom stari zaimek: i, ja, je; na pr.: lep 4-i, 1. lepa-l-jega, 3. lepu+jemu itd.; te polne oblike pa so se sčasoma obrusile in v današnje skrčile.
Opomba. Ostanki stare imenske sklanje nedoločnih pridevnikov so: a) rodilniki: z davna, od davna, z lepa, z viša, do mala, dosta (do sita), za prva, za rana, zla itd. — b) dajalniki: k dobru, kljubu, kmalu itd. — c) mestni k i: po malu, na nagli itd. Na pr.: Nočem z lepa se podati. fN. ps.)
—	Z mlada se trn ostri. (N. pr.) — Ne reče mu dobra, ne želim ti zla, to ne bo k dobru. (N. r.) — Vse bi z nova dobro bilo. (Valj.)
§ 106. Pridevnika rad in nerad imata le imenovalnike vseh spolov in števil; nekteri pridevniki pa se celo ne sklanjajo, kakor: napak, peš, prav (le kot dopovedek), res, sovraž, navadno tudi: všeč in žal, in še nekaj tujk; na pr.-.-Lintek
beseda ne preseda. (N. pr.) — Vsi drugi svatje so mi všeč. (N. ps.)
—	Solz v nobenem ni očesu, žal besede v ustih ni. (Preš.) — Zale misli v srcu ni. (Preš.) — Dobil v odgovor laž-besede. (Valj.) — Ošabnikom so sovraž Bog in ljudje. (Trub.) — Luterš-vera. (N. r.) — Prav mu je. Ta naloga je prav, diese Aufgabe ist recht; ta naloga je prava, diese Aufgabe ist die rechte.
§ 107. 1. Dajalniku in mestniku ženskih pridevnikov v jednini služita dve obliki: na -i in -ej. Čeravno je oblika na -ej vsega priporočila vredna, ker ne rabi samo mnogim Slovencem, ampak tudi drugim slovanskim narečjem, vsaj za določne pridevnike, vendar se je v knjigi in pismu skoro izključno udomačila oblika na -i.
2. Pravilna imenovalnikova in tožilnikova oblika za srednji spol v množini je na a, kakor nam kažejo starejša slovenska pisava (16. stoletja) in ostaja slovanska narečja; na pr.: 0 Gospod, kako so tvoja dela velika m mnoga! (Dalm) — Ozka vrata (Trub.) — Svetijo se lam že okna grajska. (N. ps.)
Priprosta ljudska govorica druži rajši s srednjimi samostalniki v množini pridevnike z ženskim koncem na e; na pr.: velike mesta nam. ve lika mesta; dobre dela nam. dob a dela, kar pa ni, da bi posnemali v pisavi.
H. Pridevnikovo stopnjevanje.
§ 108. Stopnjevati se pravi pridevnik tako izpreminjati, da ne znači samo lastnosti oseb in rečij, ampak tudi pove, v kteri meri se jim prilaga lastnost. Kakor drugim jezikom služijo tudi slovenščini tri stopnje:
1.	prva ali nasebna (nasebnik, pozitiv), klera kaže lastnost kake osebe ali reči brez vsake primerjave z drugo; na pr.: zvest prijatelj, dobri učence, lepu hiša, rodovitno polje.
2.	druga ali primerjalna (primernik, komparativ), ktera prilaga lastnost kaki osebi ali reči v večji ali manjši meri kakor drugi; na pr.: zvestejši prijatelj, lepša hiša, rodovitne j še polje.
3.	tretja ali presežna (presežnik, superlativ), po kteri se prideva kaki osebi ali reči lastnost v najvišji ali najnijži meri; na pr.: na j zveste j ši prijatelj, najlepša hiša, najr o d ovit-ne j še polje.
Primerjalna stopnja.
§ 109. Primerjalna stopnja se obrazi, če deblu pri-denemo primerjalno obrazilo:
1. ejši, ejša, ejše, ali 2. ši, ša, še, ali 3. ji, ja, je. 1. Z obrazilom ejši, ejša, ejše se stopnjuje večji del jedno-in dvozložnih, pa vsi več zložni pridevniki; na pr.:
nov: novejši, -a, -e;	priden: pridnejši, -a, -e;
zvest: zvestejši, -a, -e; rodoviten: rodovitnejši, -a, -e; bogat: bogatejši, -a, -e; pameten: pametnejši, -a, -e. Opomba, a) Pri večzložnih pridevnikih se obrazilo -ejši večkrat skrči v -iši, kakor: prostoren: prostorniši zraven prostornejši; imeniten: ime-nitniši zraven imenitnejši.
b) Namesto obrazila -ejši se pritika včasi (zlasti v jedninskem moškem in srednjem imenovalniku) -eji,-eja,-eje; napr.: noveji zraven novejši; stareji zraven starejši; redkeje zraven redkejše; pozneje, ceneje.

2.	Obrazilo ši, ša, še dobivajo le jednozložni pridevniki, in sicer večjidel oni, ki se končujejo na b, p, d; na pr.:
ljub: ljubši, -a, -e; — slab: slabši, — lep: lepši.
Končuje se li deblo na d, tedaj se d pred ši za samoglasnikom izpremeni v j, za soglasnikom pa izpahne, na pr.:
hud: hujši, -a, -e;	grd: grši, -a, -e;
rad: rajši;	trd: trši;
mlad: mlajši;	slad-ek: slajši.
Na pr.: Človek je trši od kamena in slabši od jajca. (N. pr.) — Poslednja zmota, je hujša od prve. (Met.) — Slajše reči na svetu ni, kakor je pesen lepa. (Slom.)
3.	Z obrazilom ji, ja, je tvarjajo primernik:
a)	jednozložni pridevniki na končni k, g, h, ki se pred ji, ja, je pretapljajo v č, ž, š, na pr.:
jak: jačji, -a, -e,	gluh: glušji,
blag: blažji,	plah: plašji;
b)	mnogi dvozložni pridevniki na -elc, -ok, ki to končnico odpahujejo, debelni končnik pa prispodabljajo obrazilu -ji; na pr.:
vis-ok: višji,	krat-ek: kračji (tudi: krajši),
niz-ek: nižji,	glob-ok: globji (globlji),
Na pr.: Višjemu prijenjaj, nižjemu prizanesi. (N. pr.) — Hišni prag najvišja planina. (N. pr.)
Nekteri pridevniki na -ek, -ok se stopnjujejo tudi s končnico vred, kakor krepek: krepkejši; grenek: grenkejši; brhek: brhkejši; redek: redkejši; bridek: bridkejši; gladek: glad-kejši zraven glajši, glaji; mehek: mehkejši zraven mečji (deblo: mek-); globok: globokejši zraven bolj navadnega: globji (globlji), redkoma: globočji; gorek: gorkejši (heiBer) zraven gorši, gorji (stattlicher).
Opomba. Namesto višji, nižji, kračji itd. se govori in piše tudi viši, niži, krači itd., zlasti prislovi: više, niže, bliže itd.
c) Obrazilo -ji privzemajo včasi tudi pridevniki na d, kakor: mlad: mlaji zraven mlajši; liud: huji — hujši; grd: grji —
oz-ek: ožji, lah-ek (lag-ek): lažji, tež-ek: težji,
tan-ek: tanji in tanši, slad-ek: slaji in slajši, šir-ok: širji in širši.

grši. Na pr.: Turek je hud, njegova mati še huja. (N. ps.) — Ne pečaj se s hujim od sebe. (N. pr.)
§ 110. Nepravilno se stopnjujejo: velik — večji, veči,	dober — boljši, bolji,
majhen, mal — manjši, manji, dolg — daljši, dalji.
Na pr.: Bo l j a pamet, kakor žamet. (N. pr.) — Boljša je kratka sprava, ko dolga pravda. (N. pr.) — Človek težko čaka boljših časov. (Slom.)
§ 111. Včasi se obrazi primerjalna stopnja s pomočjo stopnjeval nega prislova bolj, ki se dene pred nestopnjevani pridevnik. Rabi nam pa ta način stopnjevanja posebno:
1.	pri pridevnikih, ki pomenjajo kako barvo,
2.	pri pridevnikih na -č, ki so prav za prav deležniki sedanjega časa, in
3.	pri trpno-preteklih deležnikih na -en, -an.
Napr.: črn — bolj črn; cveteč — bolj cveteč; pekoč — bolj pekoč; učen — bolj učen; znan — bolj znan itd. Napr.: Ce boš pila vinčice rudeče, boš imela lice bolj cvete če. (N. ps.)
Opomba. Pri pravih pridevnikih je boljše se ogibati te stopnjave, ker ni prav slovenska; krivo pa je zopet, ako se kak deležnik pravilno stopnjuje, na pr. Matija Cop, Slovenec izmed najučenejših Slovencev.
Presežna stopnja.
§ 112. Presežna stopnja se obrazi:
1.	če pridenemo primerjalni stopnji besedico naj, kakor: lepši — najlepši, -a,-e; kračji — najkračji; slajši — najslajši. Na pr.: Najboljša luč je Bog. (N. pr.) — Največje bogastvo je čisto srce. (Slom.)
2.	če nestopnjevanemu pridevniku pristavimo najbolj, vendar večinoma le pri deležnikih, napr.: Lice najbolj cveteče, glava najbolj učena.
§ 113. Visoko stopnjo kake lastnosti izražamo, če pridenemo pred nestopnjevani pridevnik:
1. zelo, kaj, kar, močno, jako, silno, neznano, prav, ali kako drugo jednako besedico; na pr.: zelo bogat, kaj učena glava, neizrečeno velika puščava.
2.	če postavimo pred pridevnik: pre-, pra-, vele-, vse-(vsega-), na pr.: preljub, premoder, prastar (uralt), veleučen, vseveden, vsegamogočen.
Opomba. Zlog pre- pomenja v sestavi tudi preveč; naj se torej previdno jemlje v rabo, na pr.: Premrzle so v gozdih mi vaših rose. (Preš.) — Previsok, prenizek.
3.	če pridevnik dvakrat zaporedoma postavimo, na pr.:
visoka, visoka gora; globoko, globoko morje.
4.	s pomočjo predlogov nad, mimo, od; na pr.: Bodi še tako dragega kaj, mimo čiste duše ni nič. (Ravn.) — Ni mojstra nad potrebo. (N. pr.)
5.	z različnimi primerami, kedar hočemo posebnost ali ime-nitnost kake osebe ali reči nad vse druge povzdigniti, na pr.: veselo, da je kaj; mlad kakor kaplja; sladek ko med; bistro ko ribje oko; siten kakor griža; raščav kakor hmelj; grenek ko pelin; učen, da se mu čudi mlado in staro itd.
Sklanja stopnjevanih pridevnikov.
§ 114. Stopnjevani pridevniki se sklanjajo kakor ne-stopnjevani po vseh sklonih in številih, na pr.:
Im. lepši, najlepši grad — lepša, najlepša hiša — lepše, najlepše poslopje;
rod. lepšega, najlepšega gradu — lepše, najlepše hiše — lepšega, najlepšega poslopja;
daj. lepšemu, najlepšemu gradu — lepši, najlepši hiši — lepšemu, najlepšemu poslopju itd.
Opomba. Ta sklanja, ki še dandanes živi med štajerskimi in ogerskimi Slovenci in med Dolenjci na Kranjskem, ujema se popolnoma s starosloven-ščino (razun ženskega imenovalnika v jednini) in z drugimi slovanskimi narečji, pa tudi s slovensko pisavo 16. stoletja. V pisni slovenščini nam je tedaj jedino pravilo, da sklanjamo stopnjevani pridevnik po vseh sklonih in številih. Po Kranjskem (razun Dolenjskega), Goriškem in Koroškem se končuje stopnjevani pridevnik v imenovalniku in tožilniku vseh spolov in števil in v jednini ženskega spola na -i: lepši; na pr.: Na svetu lepši rožice ni, kakor je vinska trta. (N. ps.) — In je rožice pregledovala, ktera lepši je cvetu (N. ps.) — Za bolj i rabo (nam. za boljšo rabo). (Preš.) — Hrepenečih src želje naj-slaji ogasil vse bo zemlje hlad zelene (Preš.)
Slovnica.
i
III. poglavje. Š t e v n i k.
Kaj in koliker je števnik1?
§ 115. Števnik (numerale, Zahlwort) naznanja, koliko je oseb ali rečij. Števniki so:
1.	določni, kteri natanko kažejo število oseb ali rečij, o kterih se govori, kakor na pr.: pet, šest, sto, desetero itd.
2.	nedoločni, kteri samo naznanjajo večjo ali manjšo množico oseb ali rečij, na pr.: veliko, malo, dosti, precej itd.
A. Določni števniki.
§ 116. Določni števniki so po svojem opravilu:
1.	glavni;	5. delilni;
2.	vrstilni;	6. družilni;
3.	ločilni;	7. ponavljalni;
4.	množilni;	8. samostalni.
1. Glavni števniki.
§ 117. Glavni števniki ali števci (cardinalia, Grund-zahlen) kažejo na vprašanje: koliko? število jednovrstnih oseb ali rečij. Glavni števniki so ti-le:
1	jeden — en, ena, eno	15 petnajst
2	dva, dve	16 šestnajst
3	trije, tri	17 sedemnajst
4	štirje, štiri .	18 osemnajst
5	pet	19 devetnajst
6	šest	20 dvajset (dvadeset)
7	sedem	21 jeden in dvajset
8	osem	22 dva in dvajset
9	devet	23 tri in dvajset
10	deset	24 štiri in dvajset itd.
11	jednajst	30 trideset
12	dvanajst	31 jeden in trideset itd.
13	trinajst	40 štirideset*)
14	štirinajst	50 petdeset
*) Po Koroškem štejejo: 40 = štiriredi, 50 = petred, 60 = šestred, 70 = sedemred itd.
60 šestdeset 70 sedemdeset 80 osemdeset
90	devetdeset
100	sto
101	sto in jeden
102	sto in dva itd. 200	dve sto
300 tri sto 400 štiri sto 500 pet sto itd. 1.000 tisoč (jezero) 2.000 dva tisoč 3.000 tri tisoč itd. 10.000 deset tisoč 1,000.000 milijon.
§ 118. a) Jeden, jedna, jedno — en, ena, eno se sklanja kakor pravi pridevnik in se sklada s svojim imenom v sklonu, številu in spolu, na pr.: Z jedno roko daje, s dvema jemlje. (N. pr.) — Jeden (en) krivičen vinar deset pravičnih sne. (N. pr.)
Opomba. To velja tudi o besedah: nobeden — noben, nobšna, nobeno in nijeden, nijedna, nijedno; na pr.: Nobeden prijatelj ne pojde z menoj. (Pot.) — Sreče slaje od le-te ne želim nobene. (Vilh.)
h) Dva, oba (za moški), dve, obe (za ženski in srednji spol) sklanjamo v dvojini tako-le:
Im. dva, dve,
oba, obe,
obeh,
obema,
oba, obe,
obeh,
obema.
rod.	dveh,
daj.	dvema,
tož.	dva, dve,
mest.	pri dveh,
orod.	z dvema,
Skupek obadva, obedve, sklanja navadno le drugo besedo, kakor rod.: obadveh ali obedveh, pa tudi: obeh dveh.
Na pr.: Osedlaj brž dva konjiča, tako hitra ko dva ptiča. (N. ps.) — Zdaj dve zvesti duši žalostna ločitev Jcruši. (Virk.) — Če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta. (N. pr.)
c) Trije, štirje (za moški), tri, štiri (za ženski in srednji spol) se sklanja v množini:
Im.
rod.
daj.
tož.
mest.
orod.
trije, tri, treh, trem, tri,
pri treh, s tremi,
štirje, štiri,
štirih,
štirim,
štiri,
štirih,
štirimi.
Na pr.: Kjer sta dva, ali kjer so trije v mojem imenu, sem jaz v sredi med njimi. (Met.) — Žena hiši tri ogle drži, mož le jednega. (N. pr.) — Da so ti štirje vrhovi (narodi) iz jednega jezika, sam jezik razodeva. (Vodn.)
§ 119. a) Pet se pregiblje za vse spole tako-le: Im. pet, rod. petih (peteh), daj. petim (petem), tož.. pet,
mest. pri petih (peteh), orod. s petimi (petemi).
Po sklanjalu pet se ravnajo vsi višji glavni števniki od pet naprej, izvzemši sto, tisoč in milijon; na pr.: S šestimi konji ne boš vozu pretegnil, s sedmimi pa poteče. (Vodn.) — Jela je slovo jemati od devetih tudi sestra. (N. ps.)
Od pet začenši so vsi glavni števniki v imenovalniku in tožilniku samostalniki, v ostalih sklonih pa pridevniki.
b) Sto se ne pregiblje; večkrat ga nadomestuje samostalnik stotina. Na pr.: pet sto ali pet stotin; s sto goldinarji ali s stotino goldinarjev.
Tisoč se navadno ne pregiblje; ako pa se izpreminja, tedaj je večjidel ženskega spola; na pr.: izmed tisoč ljudij; ima denarjev na tisoče; dve tisoči; spetimi tisoč vojaki ali s petimi tisočami vojakov; pred tisoč leti. Jezero, ki je tujka oger-ska, je vselej srednjega, milijon pa moškega spola.
2. Vrst i Ini števniki.
§ 120. Vrstilni števniki ali vrstilci (ordinalia, Ordnungs-zahlen) kažejo vrste ali red posameznih predmetov na vprašanje: koliki, kolika, koliko? Vrstilci so:
1.	prvi, -a, -o,	9. deveti, -a, -o,
2.	drugi, -a, -o,	10. deseti, -a, -o,
3.	tretji, -a, -e,	11. jednajsti, -a, -o,
4.	četrti (štrti), -a, -o,	12. dvanajsti, -a, -o,
5.	peti, -a, -o,	13. trinajsti, -a, -o, itd.
6.	šesti, -a, -o,	20. dvajseti, -a, -o,
7.	sedmi, -a, -o,	21. jeden in dvajseti, -a, -o,
8.	osmi, -a, -o,	22. dva in dvajseti, -a, -o, itd.
30. trideseti, -a, -o,	100.	stoti, -a, -o,
40. štirideseti, -a, -o,	101.	sto in prvi, -a, -o, itd.
50. petdeseti, -a, -o,	1.000.	tisoči, -a, -e,
60. šestdeseti, -a, -o, itd. 1,000.000.	milijonski, -a, -o.
Vrstilni števniki so po sklanji pravi pridevniki. Za številkami, ki značijo vMilce, postavljamo piko. Na pr.: Cesar Franc Jožef I. je dne 2. grudna leta 1848. zasedel avstrijski prestol.
3. Ločilni števniki.
§ 121. Ločilni števniki ali ločilci (distributiva, Gattungs-zahlen) značijo na vprašanje: koli ker, -a, -o? razpole ali plemena oseb in rečij, in so ti-le:
jedin, -a, -o,	deveteri, -a, -o,
dvoji, -a, -e,	deseteri, -a, -o,
oboji, -a, -e,	jednajsteri, -a, -o, itd.
troji, -a, -e,	pet in trideseteri, -a, -o,
četveri, -a, -o,	stoteri, -a, -o,
peteri, -a, -o,	dvestoteri, -a, -o, itd.
šesteri, -a, -o,	tisočeri, -a, -o,
sedmeri, -a, -o,	kolikeri, -a, -o,
osmeri, -a, -o,	tolikeri, -a, -o.
S 122. Mimo gori naštetih rabi slovenščini še druga vrsta ločilnih števnikov, namreč sestavljeni z vrsten, -tna, -o; na pr.: jednovrsten, dvovrsten, trovrsten, četverovrsten, peterovrsten, k oliko -vrsten itd.
Vsi ločilni števniki, sestavljeni in nesestavljeni, so po sklanji pridevniki.
4. Množilni števniki.
§ 123. Množil ni števniki ali množilci (multiplicativa, Vervielfaltigungszahlen) kažejo na vprašanje: kolikeren, -rna, -o ali kolikojen, -jna, -o? — kolikomnožna je kaka reč. Množilci so:
jednoteren, -rna, -o, ali jednojen, -jna, -o, dvojen, -jna, -o,	„ dvojnat, -a, -o,
obojen, -jna, -o,	„ obojnat, -a, -o,
trojen, -jna, -o,	„ trojnat, -a, -o,
četveren, -rna, -o,	„ četvernat, -a, -o,
peteren, -rna, -o,	„ peternat, -a, -o,
šesteren, -rna, -o, ali šesternat, -a, -o, itd.
stoteren, -rna, -o, „	stoternat, -a, -o, kolikeren, -rna, -o, „ kolikernat, -a, -o.
Množilci se pregibljejo kakor pridevniki.
5. Delilni števniki.
§ 124. Delilni števniki ali delilci (Vertheilungszahlen) naznanjajo, po koliko je oseb ali rečij. Izražamo jih s tem, da postavljamo besedico po pred glavne ali ločilne števnike; na pr. : po jeden, jedna, -o — po jednega, po štirje, štiri — po četvero, po dva, dve — po dvoje,	po pet — po petero,
po trije, tri — po troje,	po šest — po šestero itd.
po sto — po stotero itd.
Na pr.: Orlica izvali po dvoje, po troje mladičev in živi po sto let. (Slom.)
6. Družiini števniki.
§ 125. Družiini števniki ali družilci (Gesellschafts-zahlen) naznanjajo, koliko oseb je v druščini, pa so nam razun prvih dveh le malo v rabi. Družiini števniki so z besedo samo sestavljeni vrstilci. samojedin, -a, -o, t. j. brez druga; samodrug, -a, -o, „ „ sam z jednim drugom; samotretji, -a, -e, „ „ sam z dvema drugoma, tako daje sam tretji ; samopeti, -a, -o, „ „ sam s štirimi drugovi, tako daje sam peti itd.
Družilci se pregibljejo kakor pridevniki.
7. Ponavljalni števniki.
§ 126. Ponavljalni ali prislovni števniki (adverbialia, Wiederholungszahlen) odgovarjajo na vprašanje: koli krat? ali na vprašanje: kolikoč in kterikrat?
1. Prvi se zlagajo iz glavnih in nedoločnih števnikov, če jim krat pridenemo; na pr.: enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat, petkrat, velikrat = velikokrat, mnogokrat, marsikrat itd.
Besedica krat je sem ter tja pregiben samostalnik moškega spola, na pr.: nektere krati (glej § 88. b); več kratov. — Koliko krat o v sem v samoti klicala pomoč Marije. (Preš.)
2. Drugo vrsto ponavljalcev obrazimo iz vrstilnih in nedoločnih števnikov, če jim na vprašanje: kolikoč? pritaknemo č, na vprašanje: kterikrat? pa krat ali pot.
Na pr.: prvič, drugič, tretjič, četrtič, petič, šestič, mnogič, samoč itd., ali: prvikrat — prvo pot (jedn. tož.), drugikrat — drugo pot (drugi pot), tretjikrat — tretjo pot (tretji pot), malokrat, velikrat itd.
8. Samostaliii števiiiki.
§ 127. Iz pridevnih števnikov se tvarja množica samostalnikov. Taki samostalniki so:
1.	imena posameznih številk: samica, dvojka, trojka, četverka, peterka, šesterka sedmerka, osmerka, ali tudi: petka ali petica, šestka ali šestica, sedmica, osmica, stotica. Iz nič je ničla = 0.
2.	imena takih stvarij, ktere imajo dve ali več samic v sebi, kakor: dvojica, trojica.
Včasi rabimo tudi imena: četvorica, petorica, šestorica itd., pa le tedaj, kedar so vse osebe moškega spola.
3.	imena, ktera kažejo dele kake celote, kakor dvojina ali polovica, tretjina, četrt ali četrtina, petina, šestina, osmina itd. Na pr.: tri desetine = 8/10; pet osmin = 5/8.
Samostalnik četrt, rod. četrti, služi nam osobito pri meri časa in drugih rečij. Na pr.: četrt ure; četrt litra vode; tri četrti kilogramov mesa.
4.	imena denarjev, a) kovanih: šestica, desetica, dvajsetica; — b) papirnatih: petdk, desetak, stotdk, tisočak.
5.	imena vojaških predstojnikov: desetnik, stotnik itd., in samostalniki: dvojčič — dvojček, trojčič — trojček.
6.	imena papirjeve velikosti (samega na sebi ali v knjigah):
četrtinka, osminka (osmerka), dvanajstinka (dvanajsterka), šestnaj-stinka (šestnajsterka).
Opomba. Pol je prav za prav samostalnik, pa se v številbi in sestavah po navadi ne izpreminja; na pr.: o pol jedni, o pol dveh, do poldne, pa tudi: o polu jedne, o polu dveh, do polu dne. — Bo pol dneva nosi angelj vodo za človekom. (N. pr.)
Pol se sestavlja z vrstilci, prilogi in samostalniki; na pr.: poldrugi (jeden in pol), poltretji, polčetrti, poldan, polnoč, poldneven, polnočen itd.
B. Nedoločni števniki.
§ 128. Nedoločni ali splošni števniki so:
1.	pregibni, in sicer po svoji naravi:
a)	samostalniki, kakor: tema (najvišje nedoločno število), sila, množica, mnoštvo, obilica, truma, trop, krdelo itd.
b)	pridevniki, kakor: mnogi, noben, ves, vsak; mnogoteri, velikoteri, raznoteri, nekteri, -a, -o itd.
Vnekterih sklonih se pregibljeta včasi tudi malo in dosti, na pr.: V dostih (malih) besedah imamo jednakost. (Vodn.)
2.	nepregibni: mnogo, veliko, malo, več, manj, nekaj, nekoliko, nič; preveč, premalo, dosti, precej, obilo, obilno; na pr.: Kdor preveč misli, ne stori veliko. (N. pr.) — Med dosti kmeti je malo kmetovalcev. (N. pr.)
IV. poglavje. Zaimek.
Kaj in koliker je zaimek?
§ 129. Zaimek ali zaime (pronomen, Fiirwort) nam služi kot namestnik samostalnih imen, da jih ni treba vedno ponavljati.
Zaimki so po svojem opravilu:
1.	osebni,	4. vprašalni,
2.	svojilni,	5. oziralni,
3.	kazalni,	6. nedoločni.
1. Osebni zaimki.
§ 130. Osebni (perzonalni) zaimki so:
a)	jaz, za prvo osebo, ktera govori;
b)	ti, za drugo osebo, kteri se govori;
c)	6n, 6na, dno, za tretjo osebo, o kteri se govori;
d)	sebe, povratno-osebni zaimek za vse tri osebe.
Sklanja osebnih zaimkov.
a) Prva oseba.
Jednina.
Im.
rod.
daj.
tož.
mest.
orod.
jaz,
mene, me, meni, mi, mene, me, pri meni, z menoj,
Dvojina.
Im.	mi-dva, mi-dve,
rod.	naju,
daj.	nama,
tož.	naju,
mest.	pri naju,
orod.	z nama,
Množina.
Im.
rod.
daj.
tož.
mest.
orod.
mi, nas, nam, nas,
pri nas, z nami,
b) Druga oseba.
ti,
tebe, te, tebi, ti, tebe, te, pri tebi, s teboj.
vi-dva, vi-dve,
vaju,
vama,
vaju,
pri vaju,
z vama.
vi, vas, vam, vas,
pri vas, z vami.
c) Tretja oseba.
Zaimek tretje osebe: on, ona, ono (er, sie, es), obrazi vse sklone razun imenovalnika vseh treh števil od zastarelega: i, ja, je.
Moški spol.	Ženski spol.
Jednina.
Im. on,	ona,
rod. njega, ga,	nje, je,
daj. njemu, mu, njej (nji), ji, tož. njega, ga,	njo, jo,
mest. pri njem,	pri njej (nji),
orod. z njim,	z njo,
Srednji spol.
ono,
njega, ga, njemu, mu, njega, ga, (je), pri njem, z njim.
Dvojina.
Im. ona (-dva),
oni (-dve), oni (-dve),
rod.
daj.
tož.
mest.
orod.
nju (njiju). ju> njima, jima, nju (njiju), ju, (nji, ji), pri njih (njiju), z njima.
Im. oni,
Množina.
one,
ona,
rod.
daj.
tož.
mest.
orod.
njih, jih, njim, jim,
nje, jih, (je),
pri njih, z njimi.
d) Povratno - osebni zaimek. Povratni zaimek sebe se sklanja za vse spole in števila tako-le:
Im. —
§ 131. a) Jaz in ti sta brezspolna osebna zaimka, t. j. za moški, ženski in srednji spol jima rabi jednoista oblika; na pr.: mi žene gremo; vidve pojdeta na polje; pojte, vi dekleta.
Le v nekterih krajih na zapadu slovenskega ozemlja govore za ženski spol namesto mi, vi, midve, vidve tudi me, ve, medve, vedve; na pr.: Smo poštene me Kranjice. (Preš.) — Hudobe turške ve grde. (N. ps.)
b) Kratke oblike v jedninskem rod., daj. in tož. imenujemo naslonjene (enklitične) in jih rabimo, kedar ne poudarjamo zaimka. Prvotna tožilnikova oblika v jednini: me, te, se, ki je sedaj enklitična, ohranila se je še za predlogi v neenklitični rabi; na pr.: Ti za me, jaz za te, Bog za vse. (N. pr.) — Le na se sme zanašati se človek. (Cegn.)
rod.	sebe, se,
daj.	sebi, si,
tož.	sebe, se,
mest.	pri sebi,
orod.	s seboj.
Splošne opombe.
c)	Namesto orodnika: menoj, teboj, seboj, nahajajo se tudi oblike: mano, tabo, sabo, ali meno, tebo, sebo; na pr.: Nad mano, pod mano, krog mene je Bog. (Vilh.) — Ti ga nimaš pod sebo, da bi skusil se z meno. (N. ps.)
d)	Namesto dvojinske oblike: naju, vaju, služi nam, ali prav redkoma, oblika: naj i, vaji (naj, vaj); na pr.: Sem
odpovedala se zvezi naj i. (Preš.) — Šel naj (naju) vsak sam bo skoz življenja zmede. (Preš.)
§ 132. O tretji osebi je treba pomniti:
a)	Na mesto staroslovenske oblike i (=ji), ja, je v imenovalniku (vseh treh števil) je stopil v novoslovenščini kazalni: on, ona, ono. Ostali skloni so ohranili stare oblike do današnjega dne s to majhno razliko, da jim je stara slovenščina vstavljala soglasnik n samo za predlogi, dočim ga sedanja vselej pritika, kedar poudarjamo zaimek. Prvotne oblike: j ega, jemu itd. žive samo štajerskim in ogerskim Slovencem in nekterim Dolenjcem, v pisni slovenščini pa jih ne rabimo več.
b)	Namesto prvotnega moškega tožilnika i in srednjega je vjednini nam služi sploh rodilnikova oblika: njega, ga. Le za predlogi se je ohranil stari i, na pr.: za-nj = za njega; ponj, nanj, vanj, predenj.
Isto tako rabimo sedaj v množini kot naslonico (enklitiko) namesto prvotnega tožilnika: je skoro izključno rodilnik: jih. Sicer pa govorimo in pišemo prvotno obliko: nje; na pr.: nje
sem videl; med nje; po nje; črez nje; za nje.
c)	Zraven prvotnega dvoj. rod. in tož. njiju nam služi sedaj češče skrčena oblika: nju. Namesto mestnika njiju se piše rajši množinski mestnik: pri njih. Na pr.: Potlej njiju je poročil grajski pater. (Preš.) .— Jok si briše, ko vidi v tako žalost nju vtopljena. (Preš.)
§ 133. Kedar hočemo z večjo določnostjo pokazati na kako osebo, rabi nam zaimek: sam, sama, samo, ki ima v slovenščini posebno to opravilo, da okrepljuje zaimke in druga imena na pomenu; sklanja se kakor pridevnik. Na pr.: Lenuh sam sebi čas krade. (N. pr.) — Kdor se z ošabnikom pajdaši, ta se sam poošabi. (Ravn.)
2.	Svojilni zaimki.
§ 134. Svojilni (posesivni, posestni) zaimki kažejo, če-gava je oseba ali stvar, o kteri govorimo. Obrazijo se od osebnih zaimkov in so ti-le:
a)	prve osebe:	c) tretje osebe: moj, moja, moje, njegov, njegova, njegovo, najin, najina, najino, njen, njena, njeno,
naš, naša, naše.	njun (njijin), njuna, njuno,
njihov, njihova, njihovo.
b)	druge osebe:	d) povratni za vse osebe:
tvoj, tvoja, tvoje,	svoj, svoja, svoje.
vajin, vajina, vajino,	e) vprašalni:
vaš, vaša, vaše.	čegav, -a, -o, ali čij, -a, -e.
Opomba. Svojilniki so po svoji sklanji pravi pridevniki; toda v jedninskem imenovalniku moškega spola ne privzemajo nikdar i, ker imajo že sami ob sebi določen pomen. Krivo je tedaj njeni nam. njen; njegovi nam. njegov; najni nam. najin itd.
3.	Kazalni zaimki.
§ 135. Kazalni (demonstrativni) zaimki kažejo na osebe ali reči, o kterih je, je bila ali bode govorica, in so ti-le:
t&, tž, t6 (v sestavi: ta-le, ta-le, t o-le, ali le-ta, le-ta, le-to, ali t o t i, to ta, t o to);
6ni, 6na, 6110, jener, jene, jenes (v sestavi: oni-le, ona-le, ono-le, ali le-oni, le-ona, le-ono);
isti, ista, isto (v sestavi: taisti, taista, taisto, ali tisti, tista, tisto, ali tudi vsak za-se: ta isti, ta ista, to isto);
tak, taka, tako, ali t ako v,-a,-o, ali takšen,-šna,-o;
tolik, -a, -o, ali t oliko še n, -šna, -o, ali to liker, -a, -o;
ov, ova, ovo; ovak, ovaka, ovako, in onak, onaka, on ako rabijo Slovencem le ob hrvatski meji.
§ 136. Kazalni zaimki se sklanjajo kakor pridevniki, na pr.: oni, 6na, ono; rod. onega, one, onega; daj. onemu, oni, onemu itd. — isti, ista, isto; istega, istemu, pri istem, z istim itd. — toti, totega, totemu itd.
Samo ta, ta, to se razločuje od pridevniške sklanje v tem, da ima namesto sklonila i naglašen
Pregiblje se tedaj tako-Ie:
Moški spol.	Ženski spol.	Srednji spol.
Jednina.
Im.	ta,	ta,	to,
rod.	tega,	te,	tega,
daj.	temu,	tej (ti),	temu,
tož.	tega, ta,	to,	to,
mest.	pri tem,	pri tej (ti),	pri tem
orod.	s tem,	s to,	s tem.
		Dvojina.	
Im.	ta,	te,	te,
rod.		teh,	
daj.		tema,	
tož.	ta,	te,	te,
mest.		pri teh,	
orod.		s tema.	
		Množina.	
Im.	ti,	te,	ta,
rod.		teh,	
daj.		tem,	
tož.	te,	te,	ta,
mest.		pri teh,	
orod.		s temi.	
Splošne opombe.
§ 137. 1. Imenovalnik ta se glasi po severni strani jeziko-vega obsega navadno te, po vzhodni pa ti, ki je drugje v rabi samo v sestavah: to ti, tisti.
2. Sestavljenka: taisti, -a, -o, pregiblje sedaj sploh le drugo besedo (taistega, s taistim), v starejših slovenskih spisih pa je izpreminjala obe, kakor: 1. ta isti — ta ista — to isto; 2. tega istega — te iste — tega istega; 3. temu istemu — tej isti itd., kar smemo tudi v sedanji pisavi posnemati. Na pr.: Vtem istem času. (Dalm.)
3. Staroslovenski zaimek si, si, se, clieser, diese, dieses, živi dandanes samo:
a)	v nekterih sklonih, v j e d n i n i: 2. sega — se, 3. semu — sej, 5. sem — sej, in v množini 2. 5. sih; na pr.: Na sem svetu. (Krelj.) — Po sem životu, conf. gen. — O sej (si) dobi, dosihdob, posihmal, do se dobe, do sega mal.
b)	v nekterih sestavah, kakor: danes, sinoči, letos.
§ 138. Vprašalni (interrogativni) zaimki vprašujejo po osebah ali rečeh ter so:
1.	samostalni: kdo in kaj;
2.	pridevni: kteri, ktera, ktero, ali koji, koja, koje; eegar, -a, -o, ali čegavšen, -šna, -o, ali eij, -a, -e; kak, kakov, -a, -o, ali kakšen, -šna, -o;
kolik, -a, -o, kolikošen, -šna, -o, ali kolikor, -a, -o.
§ 139. Pridevni vprašalni zaimki se pregibljejo kakor pridevniki, samostalna kdo in kaj pa tako-le:
§ 140. Oziral ni (relativni) zaimki se ozirajo ali nanašajo na osebo ali reč, o kteri se govori v drugem stavku. Ozi-ralniki so:
1.	samostalni: kdor in kar;
2.	pridevni: kteri, ktera, ktero; koji, koja, koje; nepregibni ki za vse spole in sklone;
kak, -a, -o; kakoršen, -šna, -o; kolik, -a, -o; kolikoršen, -šna, -o.
4. Vprašalni zaimki.
Im.	kdo,
rod.	koga (čega),
daj.	komu,
tož.	koga,
mest.	pri kom,
orod.	s kom,
čemu, kaj,
pri čem, s čim.
kaj, česa,
5. Oziralni zaimki.
§ 141. Pridevni oziralniki se ravnajo po sklanjalu pride v-nih imen, kdor in kar pa sklanjamo tako-le:
Im.	kdor,	kar,
rod.	kogar (čegar),	česar,
daj.	komur,	čemur,
tož.	kogar,	kar,
mest.	pri kom-ur (-er),	pri čem-ur (-er),
orod.	s kom-ur (-er),	s čim-ur (-er).
6. Nedoločni zaimki.
§ 142. Nedoločni zaimki kažejo na kako osebo ali reč, ktere nočemo ali ne moremo imenovati. Nedoločni zaimki so:
1.	sam o s talni: kdo, nekdo, nikdo ali nihče, malokdo, marsikdo, vsakdo; kaj, nekaj, nie;
2.	pride vni: kteri, kak, neki (nikdar: nek), nekteri, marsikteri, marsikak, marsikakšen, vsak (ne: vsaki), vsa-kteri, raznoteri, -a, -o; ves, vsA, vsč.
§ 143. Samostalne nedoločne zaimke pregibljemo:
a)	kdo, nekdo, nikdo, nihče, malokdo, marsikdo, vsakdo po sklanjalu kdo, ali tudi po oziralnem kdor; kakor: nihče, rod. in tož. nikoga(r), daj. nikomu(r), mest. in orod. nikom (-ur, -er). Na pr.: Bog ne da nikomur vsega. (N. pr.)
b)	kaj in nekaj po sklanjalu kaj, na pr.: Vsem posames nečesa manjka. (N. pr.)
c)	nič pa tako-le:
Im.	nič,
rod.	ničesa(r),
daj.	ničemu(r),
tož.	nič,
mest.	pri ničem (-ur, -er),
orod.	z ničim (-ur, -er).
Na pr.: Smrt si v	ničem ne prebira. (N. pr.) — Bog je moj pastir, ničesar mi ne manjka. (Ravn.)
§ 144. Pri de vni nedoločniki se ravnajo v sklanji po pridevnikih; samo ves, vsa, vse pregibljemo v jednini in množini kakor kazalni zaimek: t cl ? t cl, to.
Moški spol.		Ženski spol.	Srednji spol.
		Jednina.	
Im.	ves,	vsa,	vse,
rod.	vsega,	vse,	vsega,
daj.	vsemu,	vsej (vsi),	vsemu,
tož.	vsega, ves,	vso,	vse,
mest.	pri vsem,	pri vsej (vsi),	pri vsem,
orod.	z vsem,	z vso,	z vsem.
		Množina.	
Im.	vsi,	vse,	vsa,
rod.		vseh,	
daj.		vsem,	
tož.	vse,	vse,	vsa,
mest.		pri vseh,	
orod.		z vsemi.	
Na pr.: Na vsem svetu se vse dobi. (N. pr.) — Vseh del mojster, vseh rev gospodar. (N. pr.) — Svet vseh ljudij dom. (N. pr.)
Spregate v.
V. poglavje. Glagol.
Kaj in koliker je glagol?
§ 145. Glagol (verbum, Zeitwort), v kterem se razodeva vsa moč in krasota slovenskega jezika, imenuje se vsaka beseda, ktera dopoveduje, kaj oseba ali stvar dela, ali trpi, ali v kterem stanu se nahaja. Na pr.: Kdor seje, ta žanje. (N. pr.) — Visoko leta, nizko obsedi. (N. pr.) — Brez glave storjeno, gotovo skaženo. (N. pr.)
1. Glagoli so po svojem .pomenu:
a) prehajal ni (tranzitivni), če prehaja njih dejanje na predmet, ki ga imajo v tožilniku pri sebi; na pr.: Tuja zemlja ubija človeka. (N. pr.) — Kdor koprivo pozna, nagec skrije. (N. pr.)
b)	neprehajalni (intranzitivni), če njih dejanje na samem osebku ostaja, neprehajaje na kak drug predmet, kakor: spim, sedim, skačem, rastem itd., ali pa če se druži s predmetom v kakem drugem odvisnem sklonu kakor v tožilniku, na pr.: služim tebi, kažem mu itd. Prvi so osebkovi (subjektivni), ti predmetni (objektivni) neprehajalniki. Napr.: Veliko drevje dolgo raste. (N. pr.) — Ne vprašaj, kje mačka spi, da le miši lovi. (N. pr.) — Rajši dobrim služim, kakor hudim zapovedujem. (N. pr.)
c)	brezosebni (imperzonalni), ki nam rabjjo samo v 3. jedninski osebi, na pr.: Bliska se, grmi in treska.
d)	povratni (refleksivni), ki naznanjajo kako povratno dejanje v zvezi s povratnim zaimkom se. Nekteri povratni glagoli nam nikdar ne služijo brez povratnega zaimka, kakor: čuditi se, bati se, nadejati se itd.; drugi so sami ob sebi prehajalnega pomena, namreč: učiti — učiti se, voziti — voziti se, motiti — motiti se itd. Na pr.: Boj se Boga.
—	Varuj se greha.
2. Po kakovosti dejanja, t. j. z ozirom na njega čas ali trajnost so glagoli:
a)	do vršni (perfektivni), ki naznanjajo po vsej spregi nastop, dovršitev ali konec kakega dejanja ali stanja; na pr.: sesti, leči, izgubiti, drkniti — zablisniti, zagrmeti
—	dognati, dokralj e vati.
b)	nedovršni (imperfektivni), ki kažejo po vsej spregi trajajoče dejanje ali stanje brez ozira na njega začetek, konec ali uspeh; na pr.: sedati, legati,* delati, gubiti, grmeti, kralj evati.
Osebe, števila, časi, nakloni in doba glagolov.
§ 146. Glagol se izpreminja po osebah, številih, časih, naklonih in dobi, t. j. glagol se sprega. Pri spregi (konjuga-ciji) glagolov je treba paziti:
a)	na osebe in števila,
b)	na čase (tempus),
c)	na naklone (modus) in
d)	na dobo (genus).
Slovnica.	5
A. Osebe in števila.
§ 147. Osebe so tri; prva, ktera govori, druga, kteri se govori, in tretja, o kteri se govori.
Število je trojno, kakor pri imenu: jednina, dvojina, množina.
B. Časi.
§ 148. Slovenščini rabijo štirje časi:
a)	sedanji čas ali sedanj i k (praesens), ki naznanja v sedanjosti trajajoče, ali v sedanjosti dovršeno dejanje, na pr.:
Kar na svetu šivi, vse kmet preredi. (N. pr.)
b)	prihodnji čas ali prihodnjik, ki izraža v prihod-njosti trajajoče dejanje (futurum), ali v prihodnjosti dovršeno dejanje (futurum exactum), na pr.: V zeleno goro poletim, in tamkaj bom prepevala, v zeleni travnik gledala. (N. ps.) — Kukavica nas skliče na planino, ko pomlad vzbudila bo studence spet. (Gegn.)
c)	pretekli čas (praeteritum), ki kaže v preteklosti trajajoče dejanje (imperfectum), ali v preteklosti dovršeno dejanje (perfectum); na pr.: Kdor je po svetu hodil, ta je mnogo videl. — Izkušnja je pregovore rodila, potrdila in ohranila. (N. pr.)
d)	predpretekli čas (plusquamperfectum), ki zaznamuje dovršeno dejanje ali stanje z ozirom na drugo preteklost; na pr.:
Ko se je bila naša vojna prikazala, razkropile so se sovražne trume.
C/ Nakloni.
§ 149. Nakloni so štirje:
a)	določni naklon ali določnik (indikativ), ki naravnost in brezpogojno naznanja, kaj kdo dela, ali kaj se godi: na pr.: Smrt pobrati pod lopato, kar rodil je beli dan. (Gegn.)
b)	pogojni naklon ali pogojnik (kondicijonal), kteri kaj kot negotovo in pogojno naznanja; na pr.: Ko bi sreča kramo razgrnila, prva bi se blaga iznebila. (N. pr.)
c)	želevni naklon ali želevnik (optativ), po kterem se razodeva kaka želja ali voščilo; na pr.: Mojstru pevcev na zdravico naj mi teče ta požirl (Vodn.)
Opomba. Kedar se naznanja po želevniku kako dopuščenje, tedaj mu pravimo dopustni naklon ali dopustnik (koncesiv); na pr.: Hodim naj tudi po dragah smrtnega mraka, bal se hude ne bom. (Ravn.)
d) velevni naklon ali velevnik, s kterim se kaj veleva, opominja ali prepoveduje; na pr.: Kruh, sol jej, pravico govori. (N. pr.) — Ne'zali, da si praha sin. (Led.)
§ 150. V širjem pomenu prištevamo naklonom tudi delež j a (participialia), namreč:
a)	nedoločnik (infinitiv), na pr.: Dajati je slajše, kakor jemati. (N. pr.)
b)	namenilnik (supinum), na pr.: Ne razvezovat, ampak dopolnit sem prišel postave. (Met.)
c)	deležnik (particip), in sicer: I. t. j. prislovni, na pr.: delaje, stoje,
molče;
II. t. j. pride v ni, na pr.: delajoč, stoječ,
molčeč (-a, -e); I. t. j. pravi glagolni, na pr.: poza-
bivši, skrivši, rekši; II. t. j. opisovalni, na pr.: pozabil, skril, rekel (-a, -o);
3. trpno - pretekli, na pr.: pozabljen, skrit, rečen (-a, -o).
Opomba. Trpni deležnik sedanjega časa se je v slovenščini že davno izgubil; ostanki so mu na pr.; znam, lakom, pitom (pitomec), vedom-ec.
d)	glagolni samostalnik ali glagolnik, na pr.: pohajkovanje, odpuščanje, pitje, hrepenenje.
1. tvorno-sedanji
2. tvorno - pretekli
D. Doba.
§ 151. Doba ali oblika je dvojna:
a)	tvorna (aktivna), ktera naznanja, da oseba ali reč, o kteri se govori, sama kaj dela; na pr.: Čas vse zgrudi. (N. pr.)
b)	trpna (pasivna), ktera kaže, da oseba trpi, ali da se z njo kaj godi; na pr.: Kar je skrito, vse. bode očito. (N. pr.)
Pomen srednje (medijalne) dobe daje slovenščina glagolom s povratnim zaimkom, na pr.: Trata se je hipoma vsušila, hipoma se skala razvalila. (N. ps.)
O tvorbi časov in naklonov.
§ 152. Pri tvorbi časov in naklonov je treba paziti:
a)	na osebila ali končnice za posamezne osebe;
b)	na naklonila za posamezne naklone;
c)	na priponke deležij, t. j. nedoločnika, namenilnika, deležnikov in glagolnika, in
d)	na deblo ali osnovo.
v jednini
A. Osebila.
§ 153. Osebila ali končnice, ki zaznamujejo posamezne osebe na glagolu, so sledeče:
1.	osebe: -m, na pr.: dela-m, bere-»w, časti-m. Stara slovenščina ima namesto tega osebila nosni o, čegar ostanke nahajamo v starejših slovenskih spisih, zlasti v 16. stol., na pr.: hočo (hočw), mogo, veruj o.
2.	osebe: -š, na pr.: dela-š, bere-š, časti-š. Prvotno obrazilo si (ši) se je ohranilo samo v pomožniku: si.
3.	osebe: —, na pr.: dela, bere, časti. Prvotni t (tu) je odpadel in se ohranil samo na vzhodu v pomožnikovi obliki: jest (= je).
1.	osebe: -va za moški, -ve za ženski in srednji spol, na pr.: dela-im — d e 1 a - e, b e r e - t a
—	bere-ve, časti-«« — čas ti-ve.*)
2.	osebe: -ta za moški, -te za ženski in srednji spol, na pr.: dela-ča — del a-če, bere-ča
—	bere-če, časti-ča — časti-če.
3.	osebe: -ta, -te kakor v drugi, na pr.: dela-ča — dela-tfe, bere-ča — bere-če, časti-ča
—	časti -te.
Opomba. V nekterih narečjih služi osebilo -va, -ta tudi za ženski in srednji spol, in ta jednoličnost prodira čim dalje bolj tudi v pisno slovenščino.
V
v dvojini
*) Namesto -va, -ve rabi nekterim Slovencem v domači govorici: -ma, -me, na pr.: Sedma v sentico, da si pogledama semenj lep. (N. ps.)
o)
v množini
1.	osebe: -mo, na pr.: dela-mo, bere-mo, časti-mo.
2.	osebe: -te, na pr.: dela-če, bere-če, časti-če.
3.	osebe: -jo ali -6 in -e, napr.: dela-jo, bere-jo,
čas ti-jo, zraven prvotnega in starejšega: ber-o', čast-e'.
1.	dela-m,
2.	dela-š,
3.	dela,
1.	dela-va, ž. sr. -ve,
2.	dela-to,. -te,
3.	dela-te, -te,
1.	dela-mo,
2.	dela-<e,
3.	dela-jo,
Spregalo sedanjega časa.
Jednina. bere-w, bere-s, bere,
Dvojina, bere-va, ž. sr. -ve, ber e-ta,	-te,
bere-ča,	-te,
Množina, bere-mo, ber e-te,
bere-jo, ber-d (o),
B. Naklonila.
časti-m,
časti-š,
časti.
časti-««, ž. sr. -ve, časti-ča, -te, časti-fo, -te.
časti-»wo, časti-če,
časti-jo, čast-e (e).
§ 154. Določni naklon sedanjega časa nima posebnega naklonila (Moduscharakter).
Naklonilo velevnega naklona (velevnikovo naklonilo) je i, ki prehaja za samoglasniki v j. Tretjo osebo nadomestuje želevnik.
Spregalo velevnega naklona.
Jednina.
1. —
2.	dela-j,
3.	dela-j (naj dela), 1.	dela-j-m, ž. sr. -ve,
2.	dela-j-ta,
3.	(naj dela-fo),
1.	dela-j-mo,
2.	dela-j-če,
3.	(naj dela-jo),
-te, -te,
ber-i,
ber-i (naj bere),
Dvojina, ber-i-va, ž. sr. -ve, ber-i-ta,	-te,
(naj bere-to), -te,
Množina, ber-i-mo, ber-i-te, (naj bere-jo),
čast-i,
čast-i (naj časti).
čB.st-i-va, ž. sr. -ve, čast-i-fo, -te, (naj časti-te), -te.
čast-i-mo, čast-i-te, (naj časti-jo).
C. Priponke deležij. § 155. Priponke deležij so:
a)	nedoločnega naklona -ti:
dela-či,	bra -ti,
b)	namenilnega naklona -t:
dela-č,	bra-/,
c)	deležnikov, in sicer:
tvorno-sedanjega
(le pri nedovršnih glagolih)
časti-či ; časti-č ;
■je pri glagolih po-čast-e,
tvorno-preteklega (I. glagolni le pri dovršnih glagolih)
trpno-preteklega (le pri prehajal-nih glagolih)
I.	-6 pri glagolih vseh vrst,
slednjih dveh vrst: dela-je, ber-e,
II.	-č, ki se pritika kračji obliki 3. množinske osebe:
dela-jo-č, ber-o-č, čast-e-č (-a, -e).
I.	-ši, -vši, ki se dodeva deblu po odpahnjeni ne-
določnikovi končnici, in sicer za soglasnikom -ši: pad-ši, rek-ši, vrg-ši, za samoglasnikom -vši: izgubi-vši, prebra-vši, pre-trpe-vsi (-a, -e); j ako redko se nahaja tudi sam v, na pr.: sezida v, izgubi«, namesto s e z i d a v š i itd.
II.	-1, -la, -lo, ki se dostavlja deblu po odpahnjeni
nedoločnikovi končnici, na pr.: dela-Z, bra-ž, časti? (-a, -o); pad-eZ (za soglasnikom z gibljivim e), pad -l a , pad-Zo; rek-el, rek-la, rek-Zo.
dela-w, dela-wa, dela-wo; -n, -en, bra - n; pas -en , pas - ena , -t, pas-eno; reč-en; bi-č, bi-č«, bi-čo:skri-č.
D. Deblo ali osnova.
§ 156. Pri glagolskih oblikah razločujemo sedanjikovo in nedoločnikovo deblo. V obliki: nese-mo, dvigne-mo je nese-, dvigne- sedanjikovo, v obliki: nes-ti, dvigni-ti je nes-, dvigni- nedoločnikovo deblo. Deblo nes- je prvotno, t. j. ono je ob jednem koren, deblo dvigni- pa sestaja iz korena
dvig- in iz vrstne spone -ni, ki veže koren z nedoločnikovo končnico -ti: d vi g-ni-ti.
Sedanjikovo deblo se tvarja z nastavkom e (o) ali je (jo), ki se navadno pritika nedoločnikovemu deblu; napr.: nes-e-m, nes-o;»es-ti; ume-je-m, ume -j o: ume- ti; ber-e-m, ber-o: bra-ti. Ta nastavek imenujemo osnovni samoglasnik (thematischer Vocal).
Sedanjikovo deblo brez osnovnega samoglasnika ali nastavka e imajo le še glagoli: dam, včm, jem in sem.
Vrstna razdelitev glagolov.
§ 157. Na podlagi nedoločnikovega debla delimo slovenski glagol v šest vrst.
I. korenska vrsta brez vrstne spone: nes-ti, pi-ti;
II.	nedoločnikovo deblo z vrstno spono ni: dvig-wi-ti;
III.	»	„	e: gor-e-ti;
IV.	„	„ „	»i: hval-i-ti;
V.	„	„	a: del-a-ti;
VI.	„	„ „ „ „ ova: kup-ora-ti.
Opomba. Nedoločnikovo deblo je ali glagolski koren sam kakor v I. vrsti, ali pa se z vrstnimi sponami izvaja iz korena ali iz imenskega in glagolskega debla. Glagole, iz korena izpeljane, imenujemo prvotne, izimenske in izgla-golske pa drugotne glagole; na pr.: dvig-ni-ti se izvaja iz korena dvig, hval-i-ti iz imena hval-a, poznav-a-ti iz glagola po-zna-m.
I. Sprega po glagolskih vrstah.
§ 158. Vse glagolske oblike se tvarjajo:
a)	iz sedanjikovega, in
b)	iz nedoločnikovega debla,
s priponkami, ki izražajo osebe, značijo naklon ali zaznamujejo čas in delež j a.
Iz sedanjikovega debla imamo: 1. sedanjik, 2. velevnik in 3. deležnik tvorno-sedanji (prislovni in pridevni).
Iz nedoločnikovega debla se tvarjajo: 1. nedoločnik, 2. na-menilnik, 3. deležnik tvorno-pretekli I. in II., 4. deležnik trpno-pretekli, in 5. glagolnik.
I. Korenska vrsta.
§ 159. Nedoločnikovo deblo je v prvi vrsti jednako glagol-skemu korenu. Po končnem korenskem glasniku delimo prvo vrsto v sedem razredov. Koren ali deblo se končuje na soglasnik :
1.	s, z;	3. b, p, v;	5. m, n;
2.	d, t;	4. k, g;	6. r, 1,
in 7. na samoglasnik: a, e, i, u.
I. Sičniški razred.
§ 160. V prvi razred vrstimo glagole, kterim se končuje koren ali deblo na s ali z. V tem razredu se pregibljejo na pr.:
a)	s končnikom s:	nese-m, nes-ti; pase-m, pas-ti; trese-m, tres-ti ;
b)	s končnikom z:	grize-m, griz-ti; leze-m, lez-ti; molze-m, molz-ti; veze-m, vez-ti.
Spregalo: nes.
Sedanj, deblo: nese-.	Nedoloč. deblo: nes-.
Število	oseba JI	sedanjih	velevnik	deležniki
	1.	nese-m	_	a) tvorno-sedanji :
J ednina	2.	nese-š	nes-i	I. nese
	3.	nese	nes-i	II. nesoč (-a, -e),
Dvojina	1. 2. 3.	nese-va, -ve nese-ta, -te nese-ta, -te	nes-i-va, -ve nes-i-ta, -te	b)	tvorno-pretekli: I. pri-nes-ši II. nes-e-1, nes-la, -o, c)	trpno-pretekli :
				
	1.	nese-mo	nes-i-mo	nes-en (-a, -o),
Množina	2.	nese-te	nes-i-te	d) glagolnik:
	3.	nese-jo, neso	-—•	nes-en-je.
Nedoločnih: nes-ti. — Namenilnik: nes-t.
Opomba. 1. Molze-m ima v nedoločniku molz-ti ali mles-ti. 2. Zraven jedino pravilnega deležnika nesen, grizen, molzen govorijo sem ter tja, toda krivo: nesen, griže n, molžen itd.
2. Zobniški razred.
§ 161. V drugem razredu se spregajo glagoli, kterim d ali t zatikata koren, kakor:
a)	na d: bode-m, bos-ti (iz bod-ti, glej § 23. 2.); brede-m, bres-ti; gode-m, gos-ti; krade-m, kras-ti; pade-m, pas-ti; prede-m, pres-ti; vede-m, ves-ti.
b)	na t: cvete-m., cves-ti (iz cvet-ti); gnete-m, gnes-ti; po-mete-m, po-mes-ti (z-mede-m, z-mes-ti, kjer stoji d namesto t); plete-m, ples-ti; raste-m, ras-ti (iz rast-ti).
Da se priglajša okorna zveza dveh zobnikov v nedoločniku, izpreminjata se d in t pred končnico -ti v s, na pr.: bled — blesti namesto bledti; pred —presti namesto predti; cvet — cvesti namesto cvetti.
Spregalo: plet. Sedanj, deblo: plete-.	Nedoloč. deblo: plet-.
Število	oseba 1	sedanjik	velevnik	deležniki
Jednina	1. 2. 3.	plete-m plete-š plete	plet-i plet-i	a)	tvorno-sedanji: I. plete II. pletoč (-a, -e), b)	tvorno-pretekli: I. s-plet-ši II. plet-e-1 in ple-1, -a, -o, c)	trpno-pretekli: plet-en (-a, -o), d) glagolnik: plet-en-je.
Dvojina	1. 2. 3.	plete-va, -ve plete-ta, -te plete-ta, -te	plet-i-va, -ve plet-i-ta, -te	
Množina	1. 2. 3.	plete-mo plete-te plete-jo, pleto	plet-i-mo plet-i-te	
Nedoločnih: ples-ti. — Namenilnik: ples-t.
Opombe.
§ 162. 1. Po južnih in vzhodnih straneh jezikovega obsega se zobnika t in d izpahujeta pred -1, kakor: cvel, cvela, cvelo; plel, Icral, pol. Na pr.: Cegar prejo prela, tega kruli jela. (N. pr.)
V" pisni slovenščini se rabijo polne oblike, vsaj v jedninskem imenovalniku moškega spola; na pr.: cvetel, pletel, kradel, godel namesto cvel, plel, kral, gol. Tako tudi: kradla, g odi a, gnetla, i redi a, rasti a, vedla itd.
2.	Pomožni glagol i o dem (ich werde sein) tvarja le se-danjik (bodem, bodeš itd.), velevnik (bodi) in tvorno-sedanji deležnik (bodoč). Zraven bodem imamo skrčene oblike: bom, boš, bo; bova, bosta (bota); bomo, boste (hote), bojo zraven bolj navadnega: bodo ali bodejo. — Namesto dobodem, dobodeš, ali dobom, doboš itd. govorimo in pišemo skoro izključno: dobim, dobiš itd.
3.	Glagolski koreni gred, id, šed se dopolnjujejo med seboj. Gredem, gredeš, grede itd., ali sedaj navadna skrčena oblika grem ima le sedanjik: grem, greš, gre; greva, gresta; gremo, greste, gredo, in deležnik: grede, gredoč. — Idem, ideš, ide itd. tvarja sedanjik, deležnik idoč in nedoločnik iti. — V tvorno-preteklem deležniku 1. in II. ju zastopa koren šed, na pr.: pri-šed-ši; šel (iz šed-l), šla, šlo. Zatorej: na-šel, na-šla, na-šlo (ne: najdel) od sedanjika najdem (na-idem), kakor: pri-šel, pri-šla, pri-šlo od pridem (iz pri-idem). Tako: došel, izšel, pošel, prešel, sešel, zašel.
4.	Zraven rastem se govori često rasem, raseš, rase itd. in v deležniku namesto rastel, rastla, rastlo tudi rasel, rasla, raslo, kar pa ni za pisno slovenščino. — Trpno-pretekli deležnik: zaraščen je od glagola za-rastiti po IV. vrsti, zarasten (krivo je: zarasen) pa od za-rasti iz I. vrste.
5.	Namesto pravilnega tvorno - sedanjega deležnika: bodoč (od bode-m, bos-ti, stechen) se navadno govori in piše: bodeč, -a, -e; na pr.: bodeče trnje.
3. Ustniski razred.
§ 163. V tretji razred spadajo glagoli, kterim b, p ali v zapirajo deblo. Spregajo se v tem razredu:
a)	s končnikom b: dolbe-m, dolb-s-ti (iz dolb-ti, gl. § 25. b); grebe-m, greb-s-ti; skube-m, skub-s-ti; zebe-m, zeb-s-ti.
b)	s končnikom p: hrope-m, hrop-s-ti; sope-m, sop-s-ti; tepe-m, tep-s-ti.
Spregalo: tep.
Sedanj, deblo: tepe-.	Nedoloč. deblo: tep-.
Število	oseba 1	sedanjik	velevnik	deležniki
J ednina	1. 2.	tepe-m tepe-š	tep-i	a)	tvorno-sedanji : I. tepe II. tepoč (-a, -e), b)	tvorno-pretekli: I. o-tep-ši II. tep-e-1 (-pla, -o), c)	trpno-pretekli: tep-en (-a, -o), d) glagolnik: tep-en-je.
	S.	tepe	tep-i	
Dvojina	1. 2. 3. 1. 2. 3.	tepe-va, -ve tepe-ta, -te tepe-ta, -te	tep-i-va, -ve tep-i-ta, -te	
Množina		tepe-mo tepe-te tepe-jo, tepo	tep-i-mo tep-i-te	
Nedoločnih: tep-s-ti. — Namenilnik: tep-s-t.
Opomba. 1. Namesto plevem se govori tudi pleje-m. Od nedoločnika ži-ti (iz živ-ti) imamo deležnika: živdč, u-žil; sicer ga navadno nadomestuje: živim, živeti po III. vrsti. Tudi nedoločnik ši-ti je nastal iz šiv-ti, kakor kaže šivam, šivati po V. vrsti, toda sedaj le v sestavah: za-šije-m, za-ši-ti.
2. Napačne so oblike: o-shubljen, za-grebljen namesto pravilnih: o-skuben, za-greben.
4. Goltniški razred.
§ 164. V četrti razred vrstimo glagole, kterim kak goltnik zatika deblo. Spregajo se v tem razredu:
a)	na g: leže-m, leči (iz leg-ti, gl. § 23. 4.); more-rn (iz može-m), moči; v-preže-m, v-preči; seže-m, seči; streže-m, streči; striže-m, striči; vrže-m, vreči (iz vrg-ti, vreg-ti).
b)	na k: peče-m, peči (iz pek-ti); reče-m, reči; seče-m, seči; teče-m, teči; tolče-m, tolči in tleči.
1.	Zveza gt in kt v nedoločniku se topi v 5: moči iz mog-ti, reči iz rek-ti. Krive so tedaj oblike: lečti, rečti nam. leči, reči.
2.	Pred e v sedanjiku in v trpno-preteklem deležniku prehajajo goltniki v šumnike: ležem, rečem, pečen.
3.	Pred velevnikovim naklonilom i prehajajo goltniki v sorodne sičnike: sezi, strezi, vrzi, peci, reci, teci. Na pr.: Vrzi
torbico čres rame. (N. ps.) — Vsak po svojo smojko v ogenj sezi. (N. pr.) — Teci, teci, srca vir krvavi! (N. ps.)
Spregalo: pek.
Sedanj, deblo: peče-.	Nedoloč. deblo: pek-.
Število	oseba I	sedanjik velevnik i		deležniki
Jednina	1. 2. 3.	peče-m peče-š peče	pec-i pec-i	a)	tvorno-sedanji: I. — II. pekoč (-a, -e), b)	tvomo-pretekli: I. o-pek-ši II. pek-e-1 (-kla, -o), c)	trpno-pretekli: peč-en (-a, -o), d) glagolnik: peč-en-je.
Dvojina	1. 2. 3.	peče-va, -ve peče-ta, -te peče-ta, -te	pec-i-va, -ve pec-i-ta, -te	
Množina	1. 2. 3.	peče-mo peče-te peče-jo, peko	pec-i-mo pec-i-te	
Nedoločnik: peč-i. — Namenilnik: peč.
Opombe.
1.	Glagoli s končnikom g so v 3. množinski osebi sedanjega časa sploh izgubili v sedanji pisavi prvotno kračjo obliko: strego, šego, mogo itd., ki jo čitamo pri pisateljih 16. stoletja in jo govore še dandanes ogerski Slovenci; v sedanjem deležniku pa se je popolnoma ohranil: mogoč, stregoč itd.
2.	Glagolu morem, moči (konnen) se je v sedanjiku prvotni g izpremenil v ž in ta v r (oblika možem je med Slovenci le še ob hrvatski meji navadna); v ostalih časih in naklonih se pravilno pregiblje: mogoč, po-mozi, mogel; na pr.: Pomozi vsakemu, kolikor utrpiš. (Ravn.)
Od glagola: morem, moči, mogel (konnen) naj se natanko loči : moram, morati, moral (mussen), ki se med ljudstvom sploh morem, mogel glasi. Na pr.: Mlad more, star mora umreti. (N. pr.)
3.	Glagol vržem, vreči ima v preteklih deležnikih: vrgši, vrgel, vržen, čeravno se je v nedoločniku (e)r izprevrgel v re: vreči namesto vrči.
5. Nosniški razred.
§ 165. Pod peti razred štejemo glagole, kterim se končuje koren na m ali n, na pr.: žim-, pin-.
V	necloločnikovem deblu prehajata m in n pred končnicami -ti, -t, -1, s predstoječim polglasnim i v globoki (nosni) ž, torej o-že-ti, raz-pe-ti iz o-žtm-ti, raz-pin-ti.
V	sedanjikovem deblu izpade polglasnik: raz-pne-m (iz raz-pine-m), ali pa se krepi v e in a: mene-m in mane-m, nedol. me-ti.
V	tem razredu se spregajo glagoli:
čne-m, če-ti (iz čine-m, čin-ti), le v sestavah: po-čne-m, po-če-ti; pri-čne-m, pri-če-ti; za-čne-m, za-če-ti; na-čne-m, na-če-ti.
Iz korena im imamo skoro le sestavljene glagole: prime-m, pri-je-ti; najme-m, na-je-ti; zajme-m, za-je-ti; otme-m, ot-e-ti; sname-m, sn-e-ti; vzame-m, vz-e-ti; jame-m, je-ti; objame-m, ob-je-ti; vname-m, vn-e-ti; ver jame-m, ver-je-ti (iz vero-je-ti).
Kolne-m, Me-ti; mane-m, me-ti; pne-m, pe-ti; za-tne-m, za-te-ti; o-šme-m, o-že-ti; žanje-m, že-ti.
Spregalo: pin.
Sedanj, deblo: pne-.	Nedoloč. deblo: pin-, pč-.
Število	oseba 1	sedanjih	velevnik	deležniki
Jednina	1. 2. 3.	pne-m pne-š pne	pn-i pn-i	a)	tvorno-sedanji: I.	pne II.	pnoč (-a, -e), b)	tvorno-pretekli: I.	raz-pen-ši, z-me-vši II.	raz-pe-1 (-a, -o), c)	trpno-pretehli: raz-pe-t (-a, -o), raz-pe-t-je.
Dvojina	1. 2. 3.	pne-va, -ve pne-ta, -te pne-ta, -te	pn-i-va, -ve pn-i-ta, -te	
t Množina	1. 2. 3.	pne-mo pne-te pne-jo, pno	pn-i-mo pn-i-te	
Nedoločnih: pe-ti. — Namenilnik: pe-t.
Opomba. Vzamem, vnamem se glasita v 3. množ. osebi: vnemo, vzemo zraven vnamejo, vzamejo. V velevniku navadno: vnemi, vzemi.
6. Jezikovski razred.
§ 166. V šesti razred vrstimo glagole s korenom na 1 ali r: mel-, mir- (mr).
V	nedoločniku in v trpno - preteklem deležniku na -n se krepita el in lr (r) v 16 in r<5: mle-ti, mre-ti (tudi r u-mr-ti), mle-n, za-tre-n.
V	sedanjiku se polglasnik i pred r krepi v e (celo v a), ali pa izpade: dere-m, dre-ti; tare-m (tere-m), tre-ti; zre-m, zre-ti.
V	V. vrsti se polglasni i zopet ojači v i, kakor: pro-dira-m, pro-dira-ti; za-tira-m, za-tira-ti; pre-zira-m; pre-zira-ti ; u-mira-m, u-mira-ti.
Glagoli te vrste so:
cvre-m, cvre-ti; dere-m, dre-ti; mre-m ali mrje-m, mre-ti; pre-m, pre-ti v sestavah: od-pre-m, od-pre-ti, za-pre-m, za-pre-ti itd.; tare-m (tere-m) in tre-m, tre-ti; vre-m, vre-ti (za-vre-m, za-vre-ti, das Rad sperren); zre-m, zre-ti; žre-m, žre-ti; — melje-m, mle-ti.
Spregalo: mir (mr). Sedanj, deblo: mre-, dere-. Nedoloč. deblo: mr-, mre-.
Število	rt 01 tc O	sedanjik	velevnik	deležniki
Jednina	1. 2. 3.	mre-m mre-š mre	mr-i mr-i	a) tvorno-sedanji: I.	dere II.	deroč (-a, -e),
Dvojina	L 2. 3.	mre-va, -ve mre-ta, -te mre-ta, -te	mr-i-va, -ve mr-i-ta, -te	b)	tvorno-pretekli: I. u-mr-ši, za-mle-vši II. mr-1, mle-1 (-a, -o), c)	trpno-pretekli: cvr-t, cvr-en (-a, -o), d) glagolnik: cvr-t-je, cvr-en-je.
Množina	1. 2. 3.	mre-mo mre-te mre-jo, mro	mr-i-mo mr-i-te	
Opomba, t. Zraven cvreti, dreti imamo tudi nedoločnike: cvrti, drti, trti, žrti, zavrti itd. brez ojačenega glasu, kterega tudi pretekli deležniki na -1, -t in na -šl ne trpe, kakor zatrl, zatrt, zatrši. — Melje-m ima v nedoloč-nikovih oblikah vedno ojačen glas: mle-ti, mle-t; za-mle-vši, mle-l, mle-t in mle-n.
2.	Glagol mreti ima v sedanjiku in v sedanjem deležniku večjidel mrjoč od mrjem, derem pa zraven pravilne oblike deroč tudi dereč kakor pravi pridevnik, na pr.: V globočini pod seboj sem slišal šumeti derečo Pivko. (Cegn.)
3.	Besedica pre, man sagt, dicunt, ne spada v korensko vrsto, temveč je skrajšana iz glagolske oblike pravijo (prave).
7. Samoglasniški razred.
§ 167. V sedmi razred spadajo glagoli z odprtim deblom, t. j. z deblom, ki ga zatika samoglasnik: bi-ti, sed. bije-m.
Glagoli tega razreda so:
a)	s končnikom a: zna-rn (skrčeno iz znaje-m, ki ni več v rabi), nedoloč. zna-ti; stane-m (v sedanjiku po II. vrsti), stati; in deloma da-m, da-ti.
b)	s končnikom 6: deje-m ali skrčeno de-m (machen, sagen) in dene-m (po II. vrsti v pomenu: ich werde legen), v nedoloč-niku de-ti ali deja-ti (dja-ti) po V. vrsti; — greje-m, gre-ti; poje-m, pe-ti; smeje-m ali sme-m (skrčena oblika je sedaj v pisavi navadna), sme-ti; spe-m (skrčeno iz speje-m), spe-ti (do-spe-m, pri-spe-m); veje-m, ve-ti; vreje-m ali skrčeno vre-m (kar je v pisavi navadno), vre-ti v pomenu: sieden.
c)	s končnikom i: bije-m, bi-ti; brije-m, bri-ti; po-čije-m, po-či-ti; gnije-m, gni-ti; Jclije-m, Hi-ti; krije-m, kri-ti; lije-m, li-ti; u-mije-m, u-mi-ti; pije-m, pi-ti; rije-m, ri-ti; za-šije-m, za-ši-ti (glej § 163. 1.); vije-m, vi-ti; vpije-m, vpi-ti, in pomožni glagol bi-ti (sem).
d)	s končnikom u: čuje-m, cu-ti; hruje-m, hru-ti; pluje-m, plu-ti; rjuje-m ali rjove-m, rju-ti (tudi rjove-ti po III. vrsti); sluje-m ali slove-m, slu-ti; snuje-m, snu-ti (tudi snova-ti po V. vrsti); suje-m ali spem (po 3. razredu), su-ti; ščuje-m, šču-ti; ob-uje-m, ob-u-ti (iz-uje-m, iz-u-ti).
Spregalo: M.
Sedanj, deblo: bije-.	Nedoloč. deblo: bi-.
Število	oseba I	sedanjik	velevnik	deležniki
	1.	bije-m	_	a) tvorno-sedanji:
J ednina	2.	bije-š	bi-j	I. bije
	3.	bije	bi-j	II. bijoč (-a, -e),
	1.	bije-va, -ve	bi-j-va, -ve	b) tvorno-pretekli:
				I. u-bi-vši
Dvojina	2.	bije-ta, -te	bi-j-ta, -te	II. bi-1 (-a, -o),
	3.	bije-ta, -te	—.	
				c) trpno-pretekli:
				
	1.	bije-mo	bi-j-mo	bi-t (-a, -o),
Množina	2.	bije-te	bi-j-te	d) glagolnik:
	3.	bije-jo, bijo	—	u-bi-t-je.
Nedoločnih: bi-ti. — Namenilnih: bi-t.
Opombe.
1.	Trpno-pretekli deležnik se tvarja a) navadno s končnico t: bit, brit, posut, razodet, skrit, zašit itd.,
b) redkoma s končnico n: znan, neobriven, nečuven, obuven, skriven, umiven, povijen, ubijen; glagOlnik: rjovenje.
2.	Glede na trajnost dejanja so glagoli I. vrste nedovršni, t. j. oni značijo trajajoče dejanje, kakor: nest/i, gosti, pleti, peči, kleti, dreti, biti.
Do vršni glagoli te vrste so: dati, deti ali dejati (legen), leči, pasti, reči, seči, sesti, vreči.
II. vrsta.
Glagoli z vrstno spono ni.
§ 168. V drugo vrsto spadajo glagoli, ki imajo pred nedoloč-nikovo končnico vrstno spono ni, kakor: dvig-ni-ti, gas-ni-ti.
Opomba. Spona ni se je preobrazila iz prvotne spone no, kakor še dandanes govore ogerski in nekteri štajerski Slovenci (ob Muri in Dravi): dvigno-ti, gas»io-ti. Namesto no se govori med ljudstvom večjidel nu: tre»iM-ti, vrmt-ti; zato tudi v pisni slovenščini: trenutek,, trenutje, in navadno minul nam. minil. — V sedanji pisavi se je spona ni skoro popolnoma udomačila.
Spregalo: dvigni. Sedanj, deblo: dvigne-.	Nedoloč. deblo: dvigni-.
Število	oseba 1	sedanjih	velevnik	deležniki
Jednina	1. 2. 3.	dvigne-m dvigne-š dvigne	dvign-i dvign-i	a)	tvorno-sedanji: I.	vene II.	venoč (-a, -e), b)	tvorno-pretekli: I.	dvigni-vši II.	dvignil (-a, -o), c)	trpno-pretekli: dvignj-en (-a, -o), d) glagolnik: dvignj-en-je.
Dvojina	1. 2. 3.	dvigne-va, -ve dvigne-ta, -te dvigne-ta, -te	dvign-i-va, -ve dvign-i-ta, -te	
Množina	1. 2. 3.	dvigne-mo dvigne-te dvigne-jo	dvign-i-mo dvign-i-te	
Nedoločnih: dvigni-ti. — Namenilnik: dvigni-t.
Opomba. Prvotna oblika trpno - preteklega deležnika se glasi: dvignen, zaklenen, natisnen, nagnen itd. Po vplivu nedoločnikove oblike: -niti, ki se je namesto prvotnega -noti udomačila v pisavi, pa se n kakor pri glagolih IV. vrste umehčuje: dvignj-en, zaklenj-en, nategnj-en, nagnj-en itd.
§ 169. Nekaj
po-begnem, -begniti blisknem, bliskniti brsnem, brsniti buhnem, buhniti butnem, butniti dahnem, dahniti dregnem, dregniti drgnem, drgniti drsnem, drsniti drznem, drzniti se ganem, ganiti gasnem, gasniti ginem, giniti po-goltnem, -goltniti hlastnem, hlastniti Slovnica.
glagolov po II. vrsti.
kanem, kaniti kihnem, kihniti kliknem, klikniti krenem, kreniti krhnem, krhniti mahnem, mahniti pre-maknem, -makniti mignem, migniti minem, miniti u-molknem, u-molkniti z-mrznem, z-mrzniti nagnem, nagniti pahnem, pahniti pihnem, pihniti piknem, pikniti
poknem, pokniti puhnem, puhniti rinem, riniti sunem, suniti pre-šinem, -šiniti švignem, švigniti s-tisnem, s-tisniti u-tonem, u-toniti trenem, treniti tresnem, tresniti trknem, trkniti u-trnem, utrniti venem, veniti vrnem, vrniti zinem, ziniti.
6
Opombe.
1.	Glagoli druge vrste so večjidel prvotni, le nekaj jih je drugotnih, t. j. izglagolskih in izimenskih. Spona ni se pritika a) korenu, b) glagolskemu in c) imenskemu deblu.
Na pr.: a) dvig-ni-ti: dvig; gas-ni-ti: g as; vr-ni-ti (iz vrt-ni-ti): vrt; s-tis-ni-ti: tisk; to-ni-ti: top itd. — Pred spono ni izpadajo korenski končniki b, p, k in t, kakor gi-ni-ti iz gib-ni-ti; o-gni-ti iz o-gib-ni-ti (prim. o-gib-a-ti); tre-ni-ti iz trep-ni-ti; ka-ni-ti iz kap-ni-ti (prim. kapa-ti);
b)	mig-ni-ti iz mig-a-ti; zeh-ni-ti iz zeh-a-ti; pih-ni-ti iz pih-a-ti;
c)	u-sah-ni-ti iz suh; o-trp-ni-ti iz trp-ek; po-tih-ni-ti iz tih.
2.	Glagoli II. vrste so glede na trajnost dejanja d o vršni, kakor: dvigniti, migniti, pihniti, treniti itd.
Trpežni (in sicer začetno-trpežni) glagoli so sledeči: gas-
niti, giniti, mrzniti, sahniti, tekniti, veniti.
3.	Glagoli, ki pomenjajo trpnost ali kako stanje, ne tvarjajo radi trpno - preteklega deležnika; zatorej pišimo: usahel grm, z mrzel človek; osupel, otrpel, uvel namesto usahnjen, zmrznjen, otrpnjen itd.; vendar pa se izključno rabi v govoru in pisavi: zamaknjen, poknjen, potuhnjen, pogreznjen, in še nekaj drugih.
V obliki se loči deležnik s trpnim pomenom od opisoval-nega, na pr.: usahla cvetlica, toda: cvetlica je usahnila; otrplo telo — telo je otrpnilo.
III. vrsta.
Glagoli z vrstno spono
§ 170. V tretjo vrsto štejemo glagole, kterim se končuje nedoločnikova osnova na -6, za šumniki na -a; na pr.: done-ti, gore-ti, grme-ti, kipe-ti, slove-ti; beža-ti, buča-ti, kriča-ti, tiča-ti; samo nekaj glagolov, kakor: o-gluše-ti, prše-ti, vrše-ti, ohranilo je prvotni e tudi za šumniki.
Glede na nedoločnik in sedanjik ločimo glagole III. vrste na dva razreda.
Prvi razred.
§ 171. V prvi razred spadajo v sedanji slovenščini le še trije glagoli, namreč: šteje-m, šte-ti (iz čite-ti, prim. čita-ti); umeje-m ali navadno: ume-m, ume-ti; ima-m, ime-ti.
Vsi drugi, zlasti začetni (inhoativni) glagoli, ki so se v stari slovenščini pregibali po prvem razredu III. vrste, prestopili so v sledeči (drugi) razred. Nekdanja sedanjikova oblika: želeje-m, leteje-m, slabeje-m, bogateje-m, skrčila se je v žele-m, žele-š itd. in potem prestopila v obliko drugega razreda: želi-m, leti-m, slabi-m, bogati-m.
Spregalo: štč.	'
Sedanj, deblo: štčje-.	Nedoloč. deblo: štč-.
Število	oseba 1	sedanjik	velevnik	deležniki
Jednina	1. 2. 3.	šteje-m šteje-š šteje	šte-j šte-j	a)	tvorno-sedanji : I.	šteje II.	štejoč (-a, -e), b)	tvorno-pretekli: I. pre-šte-vši II. šte-1 (-a, -o), c)	trpno-pretekli: šte-t ali šte-v-en, d) glagolnik: šte-t-je ali šte-v-en-je.
Dvojina	1. 2. 3.	šteje-va, -ve šteje-ta, -te šteje-ta, -te	šte-j-va, -ve šte-j-ta, -te	
Množina	1. 2. 3.	šteje-mo šteje-te šteje-jo, štejo	šte-j-mo šte-j-te	
Nedoločnih: šte-ti. — Namenilnik: šte-t.
Opombe.
1.	Priponka trpno - preteklega deležnika je sploh -t ali -n, kakor kažejo glagolniki: štetje, imetje, umetje — števenje, imenje, umenje.
2.	Glagol ime-ti ima sedanjik po V. vrsti: ima-m, ima-š itd. Velevnik se glasi pravilno: imej, imejva itd. Delež, sedanji: imajoč ali imejoč. Delež, tvorno-pretekli II.: i m 6-1. — V zvezi z nikalnico ne se glasi: nimam, ne imej, ne imajoč, ne imeti itd.
3.	Glagol raz-ume-m, raz-ume-ti se sprega dandanes tudi po drugem razredu: raz-umi-m, raz-ume-ti, ali tudi po IV. vrsti: raz-umi-m, raz-umi-ti.
Drugi razred.
§ 172. V drugi razred štejemo vse glagole, kterih nedoloč-nikovo deblo se končuje na -e (za šumniki na -a), sedanjikovo pa na -i; na pr.: gori-m, gore-ti; sedi-m, sede-ti, živt-m, žive-ti; beži-m, beža-ti; molči-m, molča-ti.
Spregalo: sorč. Sedanj, deblo: gori-.	Nedoloč. deblo: gore-.
Število	oseba 1	sedanjih	velevnih	deležniki
	1.	gori-m	—	a) tvomo-sedanji:
Jednina	2. 3.	gori-š gori	gor-i gor-i	I.	gore II.	goreč (-a, -e),
Dvojina	1. 2. 3.	gori-va, -ve gori-ta, -te gori-ta, -te	gor-i-va, -ve gor-i-ta, -te	b)	tvorno-pretehli: I. po-gore-vši II. gorel (-a, -o), c)	trpno-pretehli: za-žele-n. (-a, -o), d) glagolnih: gore-n-je.
Množina	1. 2. 3.	gori-mo gori-te gori-jo, gore	gor-i-mo gor-i-te	
Nedoločnih: gore-ti. — Namenilnih: gore-t.
Opombe.
1.	Pravilna je oblika glagolnikov: grmenje, hrepenenje, hi-penje, hoprnenje, poželenje itd. namesto grmljenje, hrepenjenje, po-željenje itd.
Vendar pa se je v govoru in pisavi udomačila oblika z vrinjenim lj: oskrbljen, trpljenje, življenje namesto prvotnega: oshrben, trpenje, živenje.
2.	Glagol hote-ti ima v sedanjiku: hoče-m, hoče-š, hoče; 3. oseba mnoi. hote in hočejo. — Vel.: hoti; delež, sedanji: hote, lioteč; del. pret.: hotel (hotela, -o). —■ Večkrat, zlasti v pesnih či-tamo skrčeni: hčem, hčeš, hče, in tudi: čem, češ, če itd.
V zvezi z nikalnico ne se glasi: nočem (redkoma nečem iz nehčem), ne hoteti, ne hoti, nehote itd. Na pr.: Zavreči v jezi ga, moj Bog, ne hoti. (Preš.)
3. Spi-m ima v nedoločniku spa-ti. Deležnik sedanji: speč (ne: spijoč). Boji-m se in stojim se glasita v nedoločniku ba-ti se, sta-ti (kar je skrčeno iz boja-ti, stoja-ti). Velevnik: boj se, stoj. Deležnik pret.: bal, stal.
§ 173. Nekaj glagolov po drugem razredu III. vrste.
bledim, bledeti bobnim, bobneti bogatim, bogateti bolim, boleti donim, doneti duhtim, duhteti grmim, grmeti hrepenim, hrepeneti hrumim, hrumeti hrupim, hrupeti kipim, kipeti koprnim, koprneti krvavim, krvaveti letim, leteti medlim, medle ti molim, moleti mrzim, mrzeti norim, noreti pršim, pršeti puhtim, puhteti rjovim, rjoveti
rohnim, rohneti sedim, sedeti skrbim, skrbeti slonim, sloneti slovim, sloveti srbim, srbeti strmim, strmeti ščemim, ščemeti štrlim, štrleti šumim, šumeti temnim, temneti trohnim, trohneti trpim, trpeti velim, veleti vidim, videti visim, viseti vršim, vršeti vrtim, vrteti zdim, zdeti se zelenim, zeleneti želim, želeti
živim, živeti
bežim, bežati bliščim, bliščati brenčim, brenčati bučim, bučati dišim, dišati drčim, drčati držim, držati ječim, ječati klečim, klečati kričim, kričati ležim, ležati mežim, mežati molčim, molčati slišim, slišati smejim, smejati se spim, spati tičim, tičati tiščim, tiščati vriščim, vriščati.
Opombe.
1. Glagoli III. vrste so prvotni in drugotni, in ti so zopet izglagolski in izimenski. Vrstna spona -6 se pritika tedaj: a) korenu, b) glagolskemu in c) imenskemu deblu.
Na pr.: a) bdi-m, Ide-ti: kor. b u d; šteje-m, šte-ti (iz čite-ti) : čit; trpi-m, trpe-ti: trp; gori-m, gore-ti: gor; kriči-m, hriča-ti: hrik (prim. krik-ni-ti); leli-m, leša-ti: leg (prim. leg-a-ti).
b)	ima-m, ime-ti iz kor. i m (jame-m, je-ti, gl. § 165.).
c)	bobni-m, bobne-ti: boben; ume-m, ume-ti: um; o-siroti-m, o-sirote-ti: sirota; bledi-m, blede-ti: bled; bogati-m, bogate-ti: bogat; krvavi-m, krvave-ti: krvav itd.
2.	Glagoli III. vrste so glede na trajnost dejanja nedovršni, in sicer trpežni in začetno-trpežni.
a)	Prvotni glagoli pomenjajo večjidel nekako stanje, napr.: bde-ti, trpe-ti, beža-ti, kleča-ti.
b)	Izimenski glagoli izražajo začetek in postanek tega, kar znači ime, na pr.: slabi-m, slabe-ti = slab postajati; bledi-m, blede-ti = bled postajati; kopni-m, kopne-ti = kopno postajati.
Glagoli, ki značijo trpnost ali kako stanje, nimajo trpno-preteklega deležnika, zatorej le: obledel, ozelenel, ogorel, osivel, zastarel, s trpnim pomenom: blass geworden itd.
3.	Po vnanji obliki se glagoli III. vrste nekako ujemajo z glagoli IV. vrste, ali v pomenu je razlika med njimi. Prvi so ne-prehajalni, drugi prehajalni; na pr.: živt-m, žive-ti, leben
—	zivi-m, živi-ti, ernahren; o-slepi-m, o-slepe-ti — o-slepi-m, o-slepi-ti; bdi-m, bde-ti — budi-m, budi-ti; o-zdravi-m, o-zdrave-ti
—	o-zdravi-m, o-zdrdvi-ti.
IV. vrsta.
Glagoli z vrstno spono i.
§ 174. Po četrti vrsti pregibljemo glagole, kterih nedoloč-nikovo in sedanjikovo deblo se končuje na -i, na pr.: hvald-ti, sed. hvali-m; nosi-ti — nosi-m; sodi-ti — sodi-m; uči-ti — učt-m.
Spregalo: hvali.
Sedanj, deblo: hvali-.	Nedoloč. deblo : livali-.
Število	oseba 1	sedanjih	. velevnik	deležniki
J ednina	1. 2. 3.	hvali-m hvali-š hvali	hvali hvali	a)	tvorno-sedanji: I.	hvale II.	hvaleč (-a, -e), b)	tvorno-pretekli: I. po-hvali-vši II. hvali-1 (-a, -o), c)	trpno-pretekli: hvalj-en (-a, -o),
Dvojina	1. 2. 3.	hvali-va, -ve hvali-ta, -te hvali-ta, -te	hvali-va, -ve hvali-ta, -te	
	1.	hvali-mo	hvali-mo	
Množina	2. 3.	hvali-te hvali-jo, uče	hvali-te	d) glagolnik: hvalj-en-je.
Opombe.
§ 175. 1. Prvotna kračja oblika na -6 v sedanjiku 3. inno-žinske osebe se je ohranila skoro le pri tistih glagolih, ki na-glašajo i pred osebilom; na pr.: učl-m — uče, lovi-m — love, sramoti-m — sramote, pokori-m — pokore.
2.	Pri glagolih z naglašenim vrstnim samoglasnikom preskoči v velevniku jedninskega števila naglas na koren, na pr.: sed. uči
—	vel. uči; sed .pusti — vel .pusti; sed. taji — vel. taji.
V dvojini in množini velevnega naklona je pri glagolih III. in IV. vrste v naglaševanju razlika med koroško-štajerskimi in med kranjskimi Slovenci; ti naglašajo po navadi velevnikovo naklonilo, oni pa rajši korenski samoglasnik. Kranjski Slovenci govore tedaj: učiva, učita, učimo, učite; tajiva, tajita, tajimo, tajite; vabiva, vabita, vabimo, vabite; koroško - štajerski Slovenci pa sploh: učiva, učita, učimo, učite; tajiva, tajita, tajimo, tajite; vabiva, vabita, vabimo, vabite. — Pisatelji se drže zdaj tega, zdaj onega naglasa, kakor naneseta lepoglasje in potreba, na pr.: Ne budite v brlogu svade, dokler spi. (Kos.) — Kri mlada pravi: skočiva, in stara: posediva. (N. pr.) — Moje ptičke, izletite, prepevaje se glasite črez planjave in črez vrte. (Levst.)
3.	V trpno - preteklem deležniku se pretvarja vrstni samoglasnik i pred priponko -en v j in se topi s predstoječimi soglasniki (glej § 23.), in sicer:
a)	z 1, n, r v topljence lj, nj, rj: hvaljen, branjen, udarjen (iz hvali-en itd.). — Po r s predstoječim soglasnikom se opušča j, na pr.: olirabren, odobren, poostren, posrebren (nam. ohrabrjen
. iz ohrabri-en, ned. ohrabri-ti). — Misli-ti ima obliko: mišljen.
b)	z d in t se mehča v j in č: rojen (iz rodjen, rodi-en, ned. rodi-ti)-, omlačen (iz omlatjen, omlati-en, ned. omlati-ti). Tako: sodi-ti — sojen, vadi-ti — vajen, uredi-ti — urejen, redi-ti — rejen, izpridi-ti — izprijen, gladi-ti — glajen; ukroti-ti — ukročen, osramoti-ti — osramočen, nasiti-ti — nasičen, strati-ti — stračen; zmoti-ti — zmočen, pusti-ti — puščen, časti-ti (česti-ti)
—	češčen (v molitvi), sicer časten; oprosti-ti — oproščen, zape-čati-ti — zapečačen.
Vendar se dj in tj ne topita pri nekterih glagolih, kakor na pr.: čuti-ti — čut jen; začudi-ti — začudjen; neti-ti — netjen;
napoti-ti — napotjen, usmrti-ti — usmrtjen, vodi-ti — vodjen, nagromadi-ti — nagromadjen, razredi-ti — razredjen.
Večkrat nahajamo oblike kakor: ukroten, oprosten, nasiten, zapečaten, zmoten, izpriden; poštenje (postiti), čutenje, začudenje itd.
c)	po p, b, y, m se vriva mehki 1 pred j, na pr.: kropi-ti — kropi jen (iz kropj-en, kropi-en); pogubi-ti—pogubljen; ozdra-vi-ti — ozdravljen; zlomi-ti — zlomljen.
d)	s in z prehajata z j v š in ž; na pr.: nosi-ti — nošen; vozi-ti — vožen (iz vozj-en, vozi-en).
e)	Po šumnikih d, š, ž in j se j opušča: uči-ti — učen; posuši-ti — posušen; toži-ti — tožen; doji-ti — dojen.
§ 176. Nekaj glagolov po IV. vrsti.
branim, braniti	ljubim, ljubiti	rojim, rojiti
budim, buditi	lomim, lomiti	sadim, saditi
cenim, ceniti	lovim, loviti	služim, služiti
častim, častiti	menim, meniti	sodim, soditi
činim, činiti	merim, meriti	stavim, staviti
čutim, čutiti	mesim, mesiti	stvarim, stvariti
davim, daviti	mislim, misliti	svarim, svariti
delim, deliti	molim, moliti	svetim, svetiti
dojim, dojiti	morim, moriti	tajim, tajiti
dramim, dramiti	motim, motiti	tolažim, tolažiti
dražim, dražiti	mudim, muditi	topim, topiti
gonim, goniti	netim, netiti	tožim, tožiti
govorim, govoriti	palim, paliti	tratim, tratiti
grabim, grabiti	pazim, paziti	trobim, trobiti
gradim, graditi	plavim, plaviti	učim, učiti
hvalim, hvaliti	plenim, pleniti	vabim, vabiti
jezdim, jezditi	pomnim, pomniti	valim, valiti
kosim, kositi	postim, postiti se	varim, variti
krmim, krmiti	pravim, praviti	vodim, voditi
krotim, krotiti	prosim, prositi	volim, voliti
kupim, kupiti	rabim, rabiti	voščim, voščiti
kurim, kuriti	redim, rediti	vozim, voziti
lazim, laziti	rodim, roditi	žalim, žaliti.
Opombe.
a)	Četrta vrsta obsega le izimenske glagole. V pod-stavo služi tem glagolom samostalnik ali pridevnik, na čegar deblo se pritika vrstna spona i; na pr.: del: deli-ti; govor: govori-ti; uk: uči-ti; hvala: hvali-ti; stvar: stvari-ti; žal: žali-ti; poln: polni-ti; krot-ek: kroti-ti; dolg: dolži-ti.
b)	Glagoli četrte vrste so:
1.	prehajalni: braniti, častiti, staviti, dolžiti, zlatiti itd.
2.	neprehajalni: bloditi, dežiti, dvomiti, grešiti, ribariti, rojiti, snežiti, vedriti.
c)	Glede na trajnost dejanja so skoro vsi glagoli četrte vrste nedovršni, in sicer trpežni; kakor: hvaliti, častiti, učiti, govoriti.
Opetovalni, t. j. večkratno dejanje izražajoči glagoli so:
vlačiti, voditi, voziti, goniti, laziti, nositi, hoditi.
D o vršni glagoli te vrste so sledeči: kupiti, lotiti se, pičiti, počiti, pustiti, raniti, rešiti, skočiti, stopiti, storiti, stvariti, streliti, trčiti.
Opomba. Glagoli četrte vrste na -niti, kakor ceniti, činiti, pomniti, prasniti itd., ločijo se v tem od glagolov II. vrste, kakor ganiti, giniti, riniti, suniti itd., da pripada v IV. vrsti n k imenu (cena, čin itd.), v drugi pa k vrstni sponi (prim. ri-ni-ti in ri-jem, ri-ti; u-tih-ni-ti in tih).
V. vrsta.
Glagoli z vrstno spono a.	*
§ 177. Ta vrsta obsega glagole, kterim izhaja nedoloč-nikova osnova na -a, na pr.: dela-ti, laja-ti; pisa-ti, meta-ti; bra-ti; seja-ti.
Peta vrsta se deli na. podlagi sedanjikovega debla v štiri razrede.
Prvi razred.
§ 178. V prvi razred spadajo glagoli, kterim se nedoloč-nikovo in sedanjikovo deblo končuje na -a, kakor: dela-ti — dela-m; seka-ti — seka-m; igrd-ti — igra-m. — Velevnikovo naklonilo i prehaja za samoglasnikom vselej v j.
Spregalo: dela. Sedanj, deblo: dela-.	Nedoloč. deblo: dela-.
Število	oseba 1	sedanjik	velevnik	deležniki
J ednina	1. 2. 3.	dela-m dela-š dela	dela-j dela-j	a).	tvorno-sedanji : I. dela-je II. dela-joč (-a, -e), b)	tvorno-pretekli : I.	pri-dela-vši II.	dela-1 (-a, -o), c)	trpno-pretekli : dela-n (-a, -o), d) glagolnik: dela-n-je.
Dvojina	1. 2. 3.	dela-va, -ve dela-ta, -te dela-ta, -te	dela-j-va, -ve dela-j-ta, -te	
Množina	1. 2. 3.	dela-mo dela-te dela-jo	dela-j-mo dela-j-te	
Nedoločnih: dela-ti. — Namenilnik: dela-t.
Opomba. Gledati ima v velevniku gleda,j ali glej (lej), v sestavah tudi gledi. Na pr.: Pogledi solnea nebeškega kras. (Levst.)
—	V sedanjikovem deležniku je zraven gledaje tudi oblika glede v rabi, a navadno le kot prislovni predlog. Na pr.: Glede na to, mit Rucksicht darauf. — Glede tvojega zdravja, beziiglich deiner Gesundheit.
Drugi razred.
§ 179. V drugem razredu se spregajo glagoli, kterih nedoločnikovo deblo izhaja na -a, sedanjikovo pa na -je (prvotno -ie), na pr.: ora-ti — orje-m; kla-ti — kolje-m; stla-ti — stelje-m.
Pred osnovnim zlogom -je se topijo predstoječi soglasniki tako, kakor v trpno - preteklem deležniku IV. vrste (§ 175. 3.), in sicer:
a) jezikovci 1, n, r v ]j, nj, rj, kakor: kla-ti — kolje-m; pla-ti — polje-m; stla-ti — stelje-m; po-sla-ti — po-šlje-m; ora-ti — orje-m (iz prvotnega kolic-m, polie-m, steli-em, po-slie-m, orie-m).
b•) zobnik d v j — t v c, kakor: glodati — glojem; metati
—	mečem; ropotati — ropočem (iz glodjem, met jem, ropot jeni).
kakor: mikati — mičem, tikati — tičem, lagati — lažem, strgati — stržem, dihati — dišem, pihati — pišem, iskati — iščem (iz mikje-m, lagje-m, dihje-m, pihje-m, iskje-m).
d)	sičniki c, s, z v sorodne šumnike, kakor: klicati — kličem, pisati — pišem, vezati — vezem (iz klicje-m, pisje-m, vezje-m).
e)	za ustniki b, p, r, m se vriva mehki 1, kakor: gibati — gibljem; kopati - kopljem; sipati — sipljem; devati — devljetn; dremati — dremljem (iz gibje-m, kopje-m itd.).
Spregalo: pisa.
Sedanj, deblo: piše-.	Nedoloč. deblo: pisa-.
Število	oseba |	sedanjik	velevnik.	deležniki
J ednina	1. 2. 3.	piše-m piše-š piše	piš-i piš-i	a)	tvorno-sedanji: I.	piše (pisa-je) II. pišoč (pisajoč), b)	tvorno-pretekli: I. na-pisa-vši II.	pisa-1 (-a, -o), c) trpno-pretekli: pisa-n (-a, -o), d) glagolnik:
Dvojina	1. 2. 3.	piše-va, -ve piše-ta, -te piše-ta, -te	piš-i-va, -ve piš-i-ta, -te	
Množina	1. 2.	piše-mo piše-te	piš-i-mo piš-i-te	
	3.	piše-jo, pišo		pisa-n-je.
Nedoločnik: pisa-ti. — Namenilnik: pisa-t.
Opombe.
1. Nekteri glagoli drugega razreda, kterim kak zobnik, goltnik ali ustnik zapira koren, pregibljejo se v sedanjiku in v njegovih odrastkih radi (zlasti na zapadu slovenskega ozemlja) po prvem razredu V. vrste. Na pr.: glodati — glojem ali glodam; dihati — dišem ali diham; devati — devljem ali devam; drgetati — drgečem ali drgetam; klepati — klepljem ali klepam; mikati — mičem ali mikam; sukati — sučem ali sukam; šetati — sečem ali šetam; sipati — sipljem ali sipam; šivati — šivi jem ali šivam; tipati — tipi jem ali tipam itd. Tudi peljati ima peljem in peljdm, Pri drugih korenskih končnikih rabijo le oblike: orjem, ste-
ljem, kol jem; pišem, vezem, Bičem itd. Tako tudi le: iščem, islcati; lažem, lagati; mečem, metati.
2. Spomina vredno je, da obrazijo v sedanji slovenščini ti in malo da ne vsi glagoli tega razreda svoje deležnike sedanjega časa rajši po 1. razredu V. vrste, na pr.: dihaje — dihajoč, dremaje — dremajoč, gihaje — gibajoč namesto diše — dišoč, dremlje — dremljoč, giblje —■ gibljoč.
Krive so oblike: kazoč, pišoč, klicoč, namesto pravilnih: kažoč, pišoč, kličoč itd.
Tretji razred.
§ 180. Pri glagolih tretjega razreda se pritika vrstna spona -a na koren z izpadlim .samoglasnikom; sedanjikovo deblo pa se tvarja iz korena z osnovnim nastavkom -e kakor v I. vrsti: bere-m, bra-ti.
Semkaj spadajo le glagoli, kterih koren se končuje na so-glasnik, in so sledeči: bere-m, bra-ti; pere-m, pra-ti; žene-m (iz gene-m), gna-ti; zove-m, zva-ti; tke-m (tudi tka-m), tka-ti; žge-m žga-ti; pše-m (navadno pha-m po 1. razredu), pha-ti. — V zadnjih treh glagolih je izpadel korenski samoglasnik tudi v sedanji-kovem deblu; prim. za-žiga-ti.
Spregalo: bra.
Sedanj, deblo: bere-.	Nedoloč. deblo: bra-.
Število	oseba 1	sedanjik	velevnik	deležniki
	1.	bere-m	_	a) tvomo-sedanji :
Jednina	2.	bere-š	ber-i	I. bere
	3.	bere	ber-i	II. beroč (-a, -e),
Dvojina	1. 2. 3.	bere-va, -va bere-ta, -te bere-ta, -te	ber-i-va, -ve ber-i-ta, -te	b)	tvorno-pretekli: I. pre-bra-vši II. bra-1 (-a, -o), c)	trpno-pretekli:
				
	1.	bere-mo	ber-i-mo	bra-n (-a, -o),
Množina	2. 3.	bere-te bere-jo, bero	ber-i-te	d) glagolnik: bra-n-je.
Četrti razred.
§ 181. Pri glagolih četrtega razreda se tvarja sedanj i ko vo deblo iz korena z nastavkom -je, nedoločnikovo pa z vrstno spono -a, pred ktero se zaradi zevi vtika j ali v.
Semkaj spadajo le glagoli, kterim se končuje koren na samoglasnik, in sicer so sledeči: se-je-m, se-ja-ti; sije-m, sija-ti; smeje-m, smeja-ti se; veje-m, veja-ti; lije-m, lija-ti; deje-m, deja-ti; daje-m, daja-ti;
Ujuje-m, Ujuva-ti; Ujuje-m, Ejuva-ti; pljuje-m, pljuva-ti; suje-m, suva-ti; ščuje-m, ščuva-ti.
V sledečih glagolih se korenski u pred vrstno spono razveže v ov, kakor: ku-je-m, kova-ti; ruje-m, rova-ti; snuje-m, snova-ti; o-truje-m, o-trova-ti.
Spregalo: seja.
Sedanj, deblo: seje-.	Nedoloč. deblo: seja-.
Število	oseba |	sedanjih	velevnih	deležniki
Jednina	1. 2. 3.	seje-m seje-š seje	se-j se-j	a)	tvorno-sedanji: I.	seje II. sejoč (-a, -e), b)	tvorno-pretekli: I. po-seja-vši II.	seja-1 (-a, -o), c)	trpno-pretekli: seja-n (-a, -o), d) glagolnih: seja-n-je.
Dvojina	1. 2. 3.	seje-va, -ve seje-ta, -te seje-ta, -te	se-j-va, -ve se-j-ta, -te	
Množina	1. 2. 3.	seje-mo seje-te seje-jo, sejo	se-j-mo se-j-te	
Nedoločnih: seja-ti. — Namenilnik: seja-t.
Opomb e.
1. Večina teh glagolov se sprega pogostoma po prvem razredu V. vrste, na pr.: Ujuvati — bljujem ali Ujuvam, bljuvaje itd.; pljuvati — pljujem ali pljuvam; Ujuvati — hI ju jem ali Ujuvam; sijati — sijem ali sijam; dajati — dajem ali dajam; lajati — lajem ali lajam itd. V vel. le: bljuvaj, sijaj, dajaj itd.
2.	Glagoli bljuvati, pljuvati, rovati, snovati, suvati, ščuvati niso drugega kakor podaljšek prvotnih glagolov I. vrste: blju-ti, plju-ti, ru-ti, snu-ti, su-ti, šču-ti.
3.	Glagol smejati se pregibljejo sem pa tja v sedanjiku tudi po III. vrsti: smejim, smejiš, smeji se itd.
§ 182. Nekaj glagolov po V. vrsti.
1. razred, bivam, bivati brigam, brigati se drdram, drdrati držam, držati po-grešam, -grešati igram, igrati kalam, kalati kidam, kidati kobacam, kobacati korakam, korakati maham, mahati manjšam, manjšati maram, marati moram, morati motam, motati padam, padati paham, pahati pitam, pitati plavam, plavati ploskam, ploskati prašam, prašati sekam, sekati slušam, slušati srečam, srečati treskam, treskati trgam, trgati vekšam, vekšati vladam, vladati voham, vohati zidam, zidati
c vete vam, cvetevati hojevam, hojevati koševam, koševati noščvam, noševati obražavam, obražavati trgavam, trgavati videvam, videvati vojevam, vojevati.
2. razred, koljem, klati orjem, orati poljem, plati po-šljem, po-slati štetjem, stlati
bekečem, beketati bliskečem, blisketati drgečem, drgetati glojem, glodati gogočem, gogotati grohočem, grohotati klepečem, klepetati klopočem, klopotati kokočem, kokotati leskečem, lesketati se mečem, metati mekečem, meketati rezgečem, rezgetati ropočem, ropotati trepečem, trepetati šečem, šetati se
šegečem, šegetati šepečem, šepetati
dišem, dihati iščem, iskati jočem, jokati kišem, kihati lažem, lagati mičem, mikati pišem, pihati skačem, skakati stržem, strgati sučem, sukati tičem, tikati se vičem, vikati
češem, česati kažem, kazati kličem, klicati krešem, kresati ližem, lizati mažem, mazati pišem, pisati plešem, plesati prežem, prezati se režem, rezati tešem, tesati vežem, vezati
črepljem, črepati devljem, devati dremljem, dremati
gibljem, gibati hripljem, hripati jemljem, jemati kapljem, kapati kimljem, kimati klepljem, klepati
kopljem, kopati kopljem, kopati se pipljem, pipati sipljem, sipati snemljem, snemati ščipljem, ščipati
šivljem, šivati škripljem, škripati tipljem, tipati tripljem, tripati zibljem, zibati zobljem, zobati.
Opomb e.
a) Glagoli pete vrste so prvotni, izimenski in iz-glagolski.
1.	Prvotni ali korenski so vsi glagoli tretjega razreda, več jih je v drugem, malo pa v prvem in četrtem razredu; na pr.: stla-ti, posla-ti, kla-ti, pla-ti, ora-ti,. laja-ti, lija-ti, kova-ti, česa-ti, glOda-ti, kaza-ti, kopa-ti se, klepa-ti, liza-ti, laga-ti, maza-ti, pisa-ti, reza-ti, tesa-ti.
2.	Izimenski glagoli so na pr.: bobna-ti: boben; brzda-ti: brzda; čara-ti: čar; dela-ti: delo; gneva-ti: gnev; igra-ti: igra. Tako: južina-ti, kesa-ti se, konča-ti, križa-ti, priča-ti, sanja-ti, voha-ti, obeta-ti, večerja-ti, drgeta-ti, klopota-ti, ropota-ti.
3.	Izglagolski glagoli se izvajajo iz prvotnih (korenskih) in drugotnih glagolov.
a) Koren prvotnega glagola se podaljšuje ali krepi pred vrstno spono -a; na pr.: daja-ti in dava-ti — da-ti; vstaja-ti — sta-ti; po-znava-ti — zna-ti; u-bija-ti — bi-ti; po-čiva-ti — po-či-ti; iz-liva-ti — li-ti; po-piva-ti — pi-ti; raz-vija-ti — vi-ti; do-biva-ti — bi-ti; skriva-ti — kri-ti; iz-miva-ti — miti; ob-uva-ti
—	ob-u-ti; suva-ti — su-ti;
z-bira-ti — ber (Ur), tako: po-dira-ti, pre-pira-ti, pod-pira-ti, za-tira-ti, u-mira-ti, iz-vira-ti, o-zira-ti, po-žira-ti (gl. § 166.);
deva-ti, po-peva-ti, do-speva-ti; — o-greba-ti, za-klepa-ti, po-lega-ti, leta-ti, po-meta-ti, spleta-ti itd.
/i) Iz drugotnih glagolov so na pr.:
iz III. vrste: sedeva-ti od sede-ti, in ta od ses-ti; o-bledeva-ti
—	blede-ti — bled; po-staja-ti — sta-ti = stoja-ti — stane-m, sta-ti; raz-cveteva-ti — cvete-ti — eves-ti itd.
iz IV. vrste: za-ganja-ti od goni-ti, in ta od žene-m, gna-ti; izpre-vaja-ti — vodi-ti — ves-ti; do-haja-ti — hodi-ti —• šel (iz šed-l); po-navlja-ti — po-novi-ti — nov itd.
iz V. vrste: vz-dihava-ti od diha-ti, in ta od dehni-ti; iz-mišljava-ti — iz-mišlja-ti — misli-ti — misel; po-kopava-ti — po-kapa-ti — kopa-ti; zapo-vedava-ti — zapo-veda-ti — ve-m, vede-ti; iz-pričava-ti — priča-ti — priča itd.
b) Glagoli V. vrste so ne do vršni; in sicer so glagoli dragega, tretjega in četrtega razreda trpežni, kakor: pisa-ti, bra-ti, seja-ti. Glagoli prvega razreda so trpežni, če so iz-imenski, na pr.: dela-ti, igra-ti; opetovalni pa, ako so iz-glagolski, na pr.: leta-ti, skaka-ti.
D o vršni so le: končati, nehati, jenjati, plačati, srečati.
VI. vrsta.
Glagoli z vrstno spono ova.	*
§ 183. V šesto vrsto štejemo glagole, kterih nedoločnikova osnova izhaja na -ova (za mehkimi soglasniki na -eva), sedanj i-kova pa na -uje, na pr.: kupuje-m, kupova-ti. — Deblo kupu-se je v sedanjikovi osnovi podaljšalo z osnovnim zlogom -je, v nedoločniku pa se je končni n razvezal pred -a v -ov (-ev): kupu-je-m, kupov-a-ti iz kupu-a-ti; boju-je-m, bojev-a-ti iz boju-a-ti.
Spregalo: kupova.
Sedanj, deblo: kupuje-.	Nedoloč. deblo: kupova-.
Število	oseba 1	sedanjih	velevnik	deležniki
J ednina	1. 2. 3.	kupuje-m kupuje-š kupuje	kupu-j kupu-j	a)	tvorno-sedanji : I.	kupuje (kupovaje) II.	kupujoč (-a, -e), b)	tvorno-pretekli: I. na-kupova-vši II. kupova-1 (-a, -o), c)	trpno-pretekli: kupova-n (-a, -o), d) glagolnik: kupova-n-je.
Dvojina	1. 2. 3.	kupuje-va, -ve kupuje-ta, -te kupuje-ta, -te	kupu-j-va, -ve kupu-j-ta, -te	
Množina	1. 2. 3.	kupuje-mo kupuje-te kupuje-jo,-ujo	kupu-j-mo kupu-j-te	
Opombe.
1.	Kračja oblika 3. množinske osebe sedanjega časa: kupujo, ki se nahaja pri starejših pisateljih, izginila je v sedanji slovenščini iz splošne rabe. Jednako se je tudi deležnik sedanjega časa na -e umaknil deležniku na -aje, tako da se češče piše: kupovaje, gospodovaje, iepričevaje, zatajevaje zraven prvotnih oblik: kupuje, gospoduje, izpričuje, zatajuje. Ogerski in nekteri štajerski Slovenci so si še ohranili prvotne stare oblike. V pisni slovenščini dobivajo deležniki na -6: kupuje itd. čim dalje, tem več veljave.
2.	Včasi korenika poudarek nase potegne, da je u le malo slišati v izreki, na pr.: varujem, verujem, škodujem itd.; izpuščati se pa nikakor ne sme, ker je potreben pri izpeljavi nedoločnika in njegovih odrastkov. Krivo je tedaj: varjem, verjem, škodjem. Vendar pa nam pogostoma rabi velevnik: vari, varite se (= varji, varjite se) namesto varuj, varujte se; napr.: Noč in dan se vari greha. (Jer.) — Bog te obvari!
3.	Iz nedoločnika verovati se je izcimil sedanjik verovam, veruvam, in iz tega: vervam. Tako tudi: kmetvam, obedvam, na-sledvam, škodvam itd., kar pa ni, da bi posnemali v pisavi.
§ 184. Nekaj glagolov po VI. vrsti,
bojujem, bojevati	potrebujem, potrebovati
darujem, darovati	potujem, potovati
gospodujem, gospodovati	praznujem, praznovati
gostujem, gostovati	premišljujem, premišljevati
imenujem, imenovati	pripovedujem, pripovedovati
izpričujem, izpričevati	prorokujem, prorokovati
kljubujem, kljubovati	radujem, radovati se
kmetujem, kmetovati	spoštujem, spoštovati
kraljujem, kraljevati	sramujem, sramovati se
kupujem, kupovati	stanujem, stanovati
mirujem, mirovati	strahujem, strahovati
modrujem, modrovati	škodujem, škodovati
moledujem, mdedovati	varujem, varovati
namestujem, namestovati	vojskujem, vojskovati
napredujem, napredovati	vzdigujem, vzdigovati
obedujem, obedovati	vzdihujem, vzdihovati
obražujem, obraževati	zaničujem, zaničevati
ogledujem, ogledovati	žrtvujem, žrtvovati.
Slovnica.	7
Opombe.
a)	Glagoli šeste vrste so vsi drugotni, in sicer izimenski in izglagolski.
Izimenski so na pr.: darova-ti: dar; dolgova-ti: dolg (dolžen biti); gladova-ti: glad; kmetova-ti: kmet; potova-ti: pot; praz-nova-ti: prazen; verova-ti: vera.
Izglagolski se izvajajo večjidel le iz IV. in V. vrste, na pr.: kupova-ti: kupi-ti; krščeva-ti: krsti-ti; reševa-ti: reši-ti; poučeva-ti: uči-ti; oznanjeva-ti: oznani-ti; škodova-ti: škodi-ti; — objedova-ti: objeda-ti; premetova-ti: meta-ti; poskakova-ti: skaka-ti; izpraševa-ti : praša-ti; srečeva-ti: sreča-ti; zapovedova-ti: zapoveda-ti.
Opomba. Tuje glagole na -ieren si kroji slovenščina, ako jih ne nado-mestuje z domačimi izrazi, navadno po šesti vrsti; na pr.: konstatujtm, pre-zentujem, fotogrofujem itd., ne pa: konstatiram itd.
b)	Glede na trajnost dejanja so glagoli šeste vrste nedo-vršni, in sicer zaznamujejo izimenski glagoli trajajoče, izglagolski pa opetovalno dejanje. Tako so na pr.:
trpežni: bojevati, darovati, kaznovati, verovati itd.;
opetovalni: krščevati, kupovati, plačevati, reševati itd.
Vrstno stopnjevanje glagolov.
§ 185. Slovenski glagol naznanja dejanje ne samo z ozirom na čas, v kterem se godi, ampak tudi z ozirom na trajnost ali konec. Da mu je pa samemu ob sebi mogoče, izražati vse razmere dejanja in stanja, premika se glagol iz nižjih v višje vrste. Pri tem prestopu se ojačuje korenski samoglasnik, ali pa narašča prvotno deblo za jeden ali dva zloga. Vsled svoje tehtnejše oblike zaznamuje glagol dalje trajajoče dejanje, ali pa dobiva drug pomen.
Najrajši se stopnjujejo prvotni glagoli, na pr.:
kor.	nes-	v vrsti	I. nes-ti,	IV. nosi-ti,	V.	pre-naša-ti ;
n	leg-	»	I. leči,	III. leža-ti,	V.	po-lega-ti;
rt	sed-	n	I. ses-ti,	III. sede-ti,	V.	po-seda-ti ;
n	ved-	»	I. ves-ti,	IV. vodi-ti,	V.	pre-vaja-ti;
n	vrt-	n	II. vr-ni-ti,	V. vrača-ti,	VI.	vrače va-ti;
n	zven-	»	111. zvene-ti, IV. zvoni-ti,		v.	po-zvanja-ti.
a) Glagoli I. vrste se pomikajo najrajši v IV. in V. vrsto. Na pr.:
I. vrsta:	IV. vrsta:	V. vrsta:
greb-s-ti,	grabi-ti,	po-greba-ti;
leči,	loži-ti,	po-lega-ti;
lez-ti,	lazi-ti,	po-lezava-ti
mre-ti,	mori-ti,	u-mira-ti;
pi-ti,	poji-ti,	po-piva-ti;
ses-ti,	sadi-ti,	po-seda-ti;
streči,	straži-ti,	u-streza-ti;
teči,	toči-ti,	od-teka-ti;
tres-ti,	trosi-ti,	o-tresa-ti;
vez-ti,	vozi-ti,	pre-važa-ti.
b)	Iz II. vrste prestopajo glagoli v V. vrsto in postanejo ne-dovršni. Na pr.:
II.	vrsta:	V. vrsta: bliskni-ti,	bliska-ti; brsni-ti,	brska-ti; vz-digni-ti,	vz-diga-ti; dihni-ti,	diha-ti; na-gni-ti,	na-giba-ti; s-tisni-ti,	s-tiska-ti.
c)	Mnogi neprehajalni glagoli III. vrste postanejo, stopivši v IV. vrsto, prehajalni; na pr. :
III.	vrsta:	IV. vrsta: sede-ti,	' sadi-ti; o-slepe-ti,	o-slepi-ti; slove-ti,	slavi-ti; vise-ti,	vesi-ti; o-zdrave-ti,	o-zdravi-ti; zvene-ti,	zvoni-ti; žive-ti,	živi-ti.
d)	Glagoli	IV. vrste prehajajo radi v V. in VI. vrsto. Na pr: IV. vrsta:	V. vrsta:	VI. vrsta: gasi-ti,	po-gaša-ti,	po-gaševa-ti; goni-ti,	pre-ganja-ti,	" pre-ganjeva-ti; misli-ti,	pre-mišlja-ti,	pre-mišljeva-ti; obrazi-ti,	iz-obraža-ti,	iž-obraževa-ti;
7*
sadi-ti, slavi-ti, sodi-ti, vesi-ti,
pre-saja-ti,	pre-sajeva-ti;
pre-slavlja-ti,	pre-slavljeva-ti
pre-soja-ti,	pre-sojeva-ti;
po-veša-ti,	po-veševa-ti.
e) Sestavljeni dovršniki V. vrste postanejo nedovršni, če jih pomaknemo v VI. vrsto; na pr.:
f) Malo je glagolov, ki se stopnjujejo po štirih ali celo po več vrstah; na pr.:
cves-ti, cvete-ti, raz-cveta-ti, pre-cvetova-ti;
greh-s-ti, o-gre-ni-ti, grabi-ti, o-greba-ti, o-grebovati;
leči, leža-ti, loži-ti, po-lega-ti, po-legova-ti;
ses-ti, sede-ti, sadi-ti, po-seda-ti, po-sedova-ti;
s-tis-ni-ti, tišča-ti, tiska-ti, na-tiskova-ti.
Znamenje dovršnih in nedovršnih glagolov.
§ 186. V nesestavljeni obliki so glagoli vseh vrst razun druge z malimi izjemami nedovršni.
O obraževanju dovršnih in nedovršnih glagolov je pomniti:
1.	Če hočeš iz nedovršnika napraviti dovršen glagol:
a)	postavi ga, če je mogoče, v II. vrsto, na pr.: dregati — dregniti, stiskati — stisniti, suvati — suniti;
b)	sestavi ga v izvirni obliki s kakim predlogom, na pr.: brati — prebrati, nesti — prinesti, plesti — oplesti, seči — poseči, giniti — poginiti, voliti — izvoliti, živeti —- doživeti.
Dovršnik ostane dovršnik tudi po sestavi s predlogom, na pr.: kupiti — odkupiti, leči — odleči, pustiti — prepustiti, skočiti — poskočiti.
2.	Če želiš dovršniku dati nedovršni pomen, pomakni ga v višji razred, da se na glasu ojači in večjidel tudi za jeden
V. vrsta: za-dela-ti, ob-iska-ti, iz-plača-ti, po-praša-ti, sreča-ti,
za-delova-ti; ob-iskova-ti; iz-plačeva-ti; po-praševa-ti; srečeva-ti.
VI. vrsta:
ali dva zloga naraste. Tako postanejo iz dovršnikov: deti, lupiti , pasti — odirati, prenesti, pozdraviti itd. nedovršniki: d e -vati, kupovati, padati — odbirati, prenašati, pozdravljati.
Nedovršniki so v obče trpežnega, ako si jih pa na glasu povikšal, opetovalnega pomena. Ponavljalni so glagoli V. vrste, s prirastkom -dva in pa mnogi s predlogi sestavljeni glagoli, ki smo jih stopnjevaje pomaknili v VI. vrsto. Na pr. :
trpežni:	opetovalni:	ponavljalni:
iti	hoditi	hoj evati
leteti	letati	letevati
nesti	nositi	noševati
piti	pivati	pijevati
vesti	voditi	voj evati
vezti	voziti	vozevati itd.
Glagoli na -evati so posebno na Notranjskem v navadi; na pr.: Po letu košev a m planine, doli, in srpe bruševam, ko žito zori. (Vilh.) — Poezija, dar nebesli, komur v srcu ti cvetevaš, v mrzli zimi ga ogrevaš. (Vilh.)
3. Dovršni in nedovršni glagoli se večkrat izvajajo iz raznih debel, na pr.: storiti — delati; ujeti — loviti; vreči — metati; obljubiti — obetati (tudi obljubovati); reči — praviti.
II. Sprega brez osnovnega samoglasnika.
§ 187. Prvotno so se osebne končnice v sedanjikovih oblikah tudi brez osnovnega samoglasnika ali nastavka pritikale korenu. Ostanki te sprege so le še glagoli dam, vem, jem in pomožni glagol sem.
1. dam, dati.
Sedanjikovo deblo glagolu dam, dati je dad-, nedoločnikovo brez vrstne spone da-. Končni d od dad- izpada pred sledečim m, š, v, pred t pa se izpreminja v s. Oblike od nedoločnikovega debla se tvarjajo po 7. razredu I. vrste.
Število	oseba 1	sedanjih	velevnik	deležniki
	1.	da-m	—	a) tvorno-iedanji:
Jednina	2.	da-š	daj	I. II. -
	3.	da	daj	b) tvorno-pretekli:
	1.	da-va, -ve	daj-va, -ve	I. da-vši
Dvojina	2.	das-ta, -te	daj-ta, -te	II. da-1 '(-a, -o),
	3.	das-ta, -te	—	c) trpno-pretekli:
	1.	da-mo	daj-mo	dan (-a, -o),
Množina	2.	das-te	daj-te	d) glagolnik:
	3.	dado (dad-e)	—	da-n-je.
Nedoločnih: da-ti. — Namenilnik: da-t.
Opomba. 1. Oblika da-m, da-va je nastala iz dad-m, dad-va; das-ta, das-te iz dad-ta, dad-te. Namesto prvotnega dade se rabi navadno dado in tudi dajo, in namesto dasta, daste se govori tudi data, datei
2. Včasi se rabi dam v polni obliki z osnovnim samoglasnikom: dadem, dadeš, dade itd., napr.: Kedar sam ne bom imel, dade drug. (Cegn.)
2. vem, vedeti.
Sedanjikovo deblo glagolu vem, vedeti je koren ved-, nedoloč-nikovo z vrstno spono -6: vede- po III. vrsti. Končni d od ved-izpada pred m, š, v, pred t pa se izpreminja v s, kakor pri dam.
Število	oseba 1	sedanjih	velevnih	deležniki
	1.	ve-m	—	a) tvorno-sedanji :
Jednina	2.	ve-š	ved-i	I. vede
	3.	ve	ved-i	II. vedoč (-a, -e), b) tvorno-pretekli: I. z-vede-vši
Dvojina	1. 2. 3.	ve-va, -ve ves-ta, -te ves-ta, -te	ved-i-va, -ve ved-i-ta, -te	
				II. vede-1, vede-la, -o,
	1.	ve-mo	ved-i-mo	
Množina	2.	ves-te	ved-i-te	c) trpno-pretekli:
	3.	ved-o (vejo)	—	vede-n (-a, -o).
Opomba. 1. Vcasi se rabi ta glagol, posebno v narodnih pesnih, z osnovnim samoglasnikom, na pr.: Kar po zemlji leze ino grede, o hudobi tvoji pravit' vede. (N. ps.)
2.	Namesto vedo se govori tudi vejo, namesto vesta, veste tudi veta, vete. Na pr.: Kedar vesta dva, tedaj se še zariglja; kedar vejo trije, vejo vsi ljudje. (N. pr.)
3.	V sestavah stoji v velevniku rajši: vej (-va, -ta, -mo, -te); napr.: Zapovej morju in vetrovom! (Ravn.) — Tako tudi: povej, povejte, zraven povedi, povedite od povem, čegar nedoločnik se glasi povedati.
3. jem, jesti.
Sedanjikovo deblo glagolu jem, jesti je koren jed-, čegar končni d se pred m, š, v izpušča, pred t pa izpreminja v s. Nedoločnikovo deblo jed- je brez vrstne spone po drugem razredu I. vrste.
Število	oseba 1	sedanjik	velevnik	deležniki
	1.	je-m	•—	a) tvorno-sedanji:
Jednina	2.	je-š	jej	I. jede
	3.	Je	jej	II. jedoč (-a, -e),
Dvojina	1. 2. 3.	je-va, -ve jes-ta, -te jes-ta, -te	jej-va, -ve jej-ta, -te	b) tvorno-pretekli: I.	po-jed-ši II.	jede-1, jed-la, -o,
		je-mo jčs-te jed-o (jejo)		
Množina	1. 2. 3.		jej-mo jej-te	c) trpno-pretekli : jed-e-n (-a, -o).
Nedoločnik: jes-ti. — Namenilnik: jes-t.
Opomba. Kakor vedem in dadem, prikazuje se posebno v narodnih pesnih tudi: jedem, znadem, imadem (nam. znam, imam). Na pr.: Orožje imade vsaka božja stvar na svetu. (Cegn.)
4. sem, biti.
Pomožni glagol sem se dopolnjuje po glagolih bodem in biti. a) Sem nam služi le v sedanjiku;
b)	bodem nam rabi v sedanjiku s pomenom prihodnjega časa: ich werde sein, potem v velevniku in v sedanjem deležniku; sprega se po 2. razredu I. vrste;
c)	biti tvarja oblike, ki se izvajajo iz nedoločnikovega debla; sprega se po 7. razredu I. vrste.
Število	oseba 1	sedanjih	prihodnjih	velevnik	deležniki
Jednina	1. 2. 3.	sem si je	bode-m bode-š bode	bod-i bod-i	a)	tvorno-sedanji: bodoč (-a, -e), b)	tvorno-pretekli: I.	bi-vši II.	bi-1 (-a, -o), c)	trpno-pretekli: bi-t (v sestavah), d) glogolnik: bi-t-je.
Dvojina	1. 2. 3.	sva, sve sta, ste sta, ste	bode-va, -ve bode-ta, -te bode-ta, -te	bod-i-va, -ve bod-i-ta, -te	
Množina	1. 2. 3.	smo ste so	bode-mo bode-te bode-jo, bodo	bod-i-mo bod-i-te	
Nedoločnih: bi-ti. — Namcnilnih: bi-t (v sestavah).
Opomba. 1. V zvezi z nikalnico ne se glasi pomožnik sem v sedanjiku nisem (redkoma nesem). Razun 3. jedninske osebe se sprega kakor sem: nisem, nisi, ni (namesto ni je, ne-jr); nisva, nista; nismo, niste, niso.
2.	Pomožnika bodem in biti imata, s predlogi sestavljena, tvoren pomen, na pr.: dobim ali dobodem, dobiti (velevnik: dohodi); iznebim, iznebiti se; prebijem, prebiti (aushalten); pozabim, pozabiti. — Njih sprega se navadno ravna po IV. vrsti; zelo redke so oblike: iznebodem, iznebodi, prebodem, prebodi.
3.	Ostanek starega aorista je besedica bi (3. jedninska oseba), ki izraža pogojni naklon za vse osebe in števila.
III. Zloženi časi in nakloni.
§ 188. Slovenski glagol sam ob sebi ni tako bogat v pregibih, da bi mogel vse razmere časa in naklona brez tuje pomoči s samorastlimi oblikami izražati. Odkar sta se nam izgubila
nedovršilnik in dovršilnik (imperfekt in aorist), ima slovenščina razun deležij (t. j. nedoločnika, namenilnika in deležnikov) le jeden nezložen čas in naklon: sedanj i k in velevnik; vse druge čase in naklone si opisujemo s pomožniki.
Zloženi časi so tedaj: prihodnji, pretekli in predpretekli čas; zloženi nakloni pa: pogojnik in želevnik.
1. Prihodnji čas.
§ 189. Prihodnji čas ali prihodnjik se obrazi, če zvežemo II. tvorno-pretekli deležnik z dovršnim pomožnikom bodem ali bom.
Jednina.
1.	jaz bodem j
2.	ti bodeš > delal, -a, -o
3.	on bode I
Dvojina.-midva bodeva, -e j vidva bodeta, -e / delala, -i, -i onadva bodeta, -e J
Množina.
1.	mi boderno l
2.	vi bodete > delali, -e, -a.
3.	oni bodo J
Pomožni glagol bodem ali bom ne stoji rad na prvem mestu v stavku. Govori se tedaj: jaz se bodem veselil ali veselil se bodem. Namesto bodem se rabi tekom govora rajši skrčena oblika: bom, boš, bo itd.
Na pr.: Strupa mi bo v vinu napivala, ga v pogači mi bo ponujala. (N. ps.) — Spominjal se boš tihega pristana, od kterega si odplul. (Gegn.)
Opomba. 1. Kakor glagoli: bodem, pojdem, poletim, potečem, pojezdim in še več takih s predlogom po sestavljenih, imajo tudi drugi dovršniki ž4 v sedanjikovi obliki sploh prihodnji pomen; na pr.: Ko dorastete, pridete v svet, spoznate zlo in dobro, zapeljevali bodo vas, pridete v skušnjavo. (Gegn.) — Vse veselje v kratkem mine. — Življenje ti vzamem, ako me izdaš. .
2. Včasi se opisuje prihodnjik s sedanjikom hočem, hočeš (čem, češ) ali imam, imaš itd., na pr.: Iz njih, sadov imate nje spoznati. (Trub.) — Tako če zdrav biti moj hlapčič. (Krelj.)
2. Pretekli čas.
§ 190. Pretekli čas izobrazimo, če zložimo II. tvorno-pretekli deležnik s sedanjim pomožnikom: sem, si, je itd., kakor kaže sklanjalo:
Jednina.	Dvojina.	Množina.
1.	jaz sem)	midva sva, sve) , . .	mi smo) , .
2.	tisi haekl;	vidva sta, ste delala'	vi ste delah'
3.	on je J a' 0	onadva sta, ste J -I' _1	oni so J ~e' ~a'
Pomožnik: sem, si, je itd., ne stavlja se nikdar na prvo mesto v stavku. Govori in piše se tedaj: jaz sem se učil, ali učil sem se; on se je veselil, ali veselil se je.
Sem se veže z nikalnico ne v nisem, nisi, ni itd., ki stoji tudi na prvem mestu: nisem se učil, ali učil se nisem.
Na pr.: Lenčiea se je hitro zasuknila, na konjiča urno je smuknila. (N. ps.) — Luč resnice mi je zasvetila, steze prave sreče se odkrile. (Cegn.) — Pripodil s sabo je Valjhun srditi divje roje. (Preš.)
3. Predpretekli čas.
§ 191. Predpretekli čas se opisuje z II. tvorno-preteklim deležnikom in s pomožnikom preteklega časa: jaz sem bil ali bil sem.
Jednina.	Dvojina.
1. jaz sem \	midva sva, sve ) 9 J+. . bil, -a, -o , ,	bila, -i, -i
ti si \	vidva sta, ste >,,,,. . o • dodelal, -a, -o ' [ dodelala, -i, -i
o. on je )	onadva sta, ste J	'
Množina. 1. mi smo i , ... 2 vi ste	blh' "e' "a
3. oni so j d0delali' "e'
Predpretekli čas tvarjamo skoro izključno le od dovršnih glagolov, na pr.: jaz sem bil storil, prebral, izdelal.
V govoru postavljamo besede v sledečem redu: jaz sem se bil naučil, ali naučil'sem se bil, ali bil sem se naučil.
Na pr.: Cop, velikan učenosti, ti si zaklade duha Krezove bil si nabral. (Preš.) — Ko so bili domovino oteli nevarnosti, vrnil se je vsak vojak na svoj dom.
4. Pogojni naklon.
§ 192. Pogojni naklon ali pogojnik se obrazi z II. tvorno - preteklim deležnikom, in sicer
a)	za sedanji in prihodnji čas s pomožnikom (aori-stom) bi za vse osebe in števila,
b)	za pretekli čas s pomožnim pogojnikom bi bil, kakor kažeta sledeča obrazca:
a) sedanjega in prihodnjega časa: Jednina.	Dvojina.	Množina.
L jaZ bi | delal, mldv\bi 1 delala, mibi
2.	ti bi |	vidva bi ^ . . vi bi
3.	on bi J ~a'	onadva bi J '	oni bi
Na pr.: Na svetu ni človeka, da bi ustregel vsem ljudem. (N. pr.) — Ko solnce ne bi peklo iz višine, kako zorela bi polja kraljica! (Cegn.)
b) preteklega časa:
Jednina.	Dvojina.
1.	jaz bi ) ...	' midva bi ) ... . .
J	bil, -a, -o	. -i i . t bila, -i, -i
2.	ti b } "'	vidva bi \ , , ' . .
'	I dela, -a, -o	j v,- delala' _1>
3.	on bi J	onadva bi J
Množina.
1.	mi bi \ , ...
. , . bili, -e, -a
2.	vi bi \ , . '
delali, -e, -a.
3.	oni bi J
Na pr.: Ko ne bi bilo nebo deža poslalo, vse na zemlji bi bilo kruha stradalo. — Prenesla pričujoče ure teže bi ne bila let poznih glava siva. (Preš.) — Prišli bi že bili Slovencem zlati časi, oko klasik bil bi vsak pisar, kdor nam kaj kvasi. (Preš.)
Opomba. V govoru stavimo besede tako-le: a) Jaz bi se učil, ali učil bi se. Jaz bi se ne veselil, ali ne veselil bi se, ali ne bi se veselil. — b) jaz bi se bil učil, ali učil bi se bil, ali bil bi se učil. Jaz bi se ne bil veselil, ali veselil bi se ne bil, ali ne bi se bil veselil.
5. Želevnik.
§ 193. Želevni naklon ali želevnik (dopustnik) se tvarja, če postavimo besedico naj (skrčeno iz nehaj, lass) pred določni ali pogojni naklon. Tako se na pr. glasi želevnik:
a)	sedanjega časa: a) v določnem naklonu: 1. naj delam, 3. naj dela, ali delam naj, dela naj itd. Druga oseba manjka ter se nadomestuje z velevnikom.
fi) v pogojnem naklonu: naj bi (jas, ti, on) delal (-a, -o), ali delal naj bi (jaz, ti, on) itd.
b)	preteklega časa v pogojnem naklonu: naj bi bil (jaz, ti, on) delal (-a, -o), ali delal naj bi bil (jaz, ti, on) itd.
Na pr.: Kdor lioče živeti in srečo imeti, naj dela veselo in moli naj vmes. (Pot.) — Naj nas celi svet zapušča, srčno trpi, draga duša! (Olib.)— Naj bi nihče ne skrival, nihče bi ne kradel. (N. pr.) — Naj bi bilo grmelo in bliskalo, da bi le toča ne bila prihrula!
Opomba. Pomožnik sem, biti se glasi v želevniku: naj bom (bodem), naj bo (bode), ali včasi tudi: naj sem, naj je itd.
IV. Trpna doba.
§ 194. Za trpno dobo nima slovenščina lastne oblike in jo zamenjava s tvorno dobo, kjerkoli je mogoče. Dajemo pa glagolu trpni pomen:
1.	če tvornemu glagolu (razun povratnikov) povratni zaimek se pridenemo, na pr.: Kakor se mi streže, tako mi kosa reže. (N. pr.) — Koder solnce teče, povsod se kruh peče. (N. pr.)
2.	če trpno - preteklemu deležniku dotični pomožnik pristavimo, namreč:
t
a)	za sedanjik sem, si, je itd. Kdor je h kruhu rojen, nikdar hleba ne doseže. (N. pr.)
b)	za prihodnjik bom. boš, bo itd. Ne sodite, da ne boste sojeni. (Met.) .
c)	za pretekli čas bil (-a, -o) sem, si, je itd. Slaba sekira še nikoli ni bila s tnala ukradena. (N. pr.)
d)	za pogojnik bil (-a, -o) bi itd. Solnce čisto sije, kakor bi bilo skopano. (Valj.)
e)	za želevnik naj bom, bo itd. Naj bo češčen vekomaj!
f)	za velevnik bodi itd. Bodi pohvaljena, večna dobrota! (Ravn.)
g)	za nedoločnik biti. Pohvaljenemu biti nikomur ne preseda. (N. pr.)
Členice.
VI. poglavje.
Prislov.
Kaj in koliker je prislov?
§ 195. Prislovi (adverbia) so nepregibne besede, prvotne ali izpeljane, ki pojasnjujejo dejanja in tudi lastnosti z ozirom na kraj, čas, način ali vzrok; na pr.: Povsod dobro, doma najbolje. (N. pr.) — Smrt povsod za nami hodi. (Slom.)
S prislovi je slovenščina zelo bogata; po pomenu jih ločimo na četvero:
1. Prislovi, ki zaznamujejo kraj.
§ 196. Krajevni prislovi naznanjajo:
1.	na vprašanje kje? mesto, kjer se kaj godi ali kaj biva;
2.	na vprašanje kam? pomikanje ali mer dejavnosti; in
3.	na vprašanje kod? (odkod, dokod?) kraj, koder se kaj vrši.
Vprašalno	kje?	Vprašalno: kam?	Vprašalno: kod (od-, do-)?
Oziralno:	kjer.	Oziralno: kamor.	Oziralno: koder (od-, do-).
tu, tukaj, tu-le isem' ' J	\ sem-le
taL!rkaj' }tja'tjakaj- tja-ie
tu pa tam, tam
pa tam ondi, ondukaj drugje, drugej kje nekje kjerkoli kjer si bodi
nikjer
vne, zunaj
sem ter tja, sem
pa tja onam drugam kam nekam kamorkoli kamor si bodi
nikamor
ven, vim, venkaj
tod, odtod, dotod
ondod, do ondod, od ondod
drugod, od drugod, do drugod
kod, odkod, dokod
nekod, od nekod, do nekod
koderkoli
koder si bodi
nikod, od nikod, do nikod; nikoder, od nikoder, do nikoder povsod, vsekod.
Vpraš.: kje ?	Vpraš.: kam?	Vpraš.: kje ?	Vpraš.: kam?
Ozir.: kjer.	Ozir.: kamor.	Ozir.: kjer.	Ozir.: kamor.
doli, zdolaj	dol, navzdol	blizu	blizu
doma	domu	daleč	daleč
gori, zgoraj	gor	krog, okrog, okoli	kvišku
notri, znotraj	noter	mimo	proč
spodi, spodaj	spodaj	poleg	poleg
spredi, spredaj	naprej	takraj, onkraj	naproti
sredi, nasredi	sred, na sred	vmes	vmes
vzadi	nazaj	vprek	na vprek
zraven	zraven	vpričo	v kraj, spoti
		zvrh, vrh	na vrh.
Na vprašanje: kje? —Icam? Na desni — na desno; na levi — na levo; pri roci, od rok — v breg, v kreber; na samem, na samini — pod se, med se itd.
Na pr.: Jabelko ne pade daleč od jablane. (N. pr.) — Zunaj lep, znotraj slep. (N. pr.) — Kjer truplo, tam orli. (N. pr.) — Kar se doma skvasi, ne razglasi. (N. pr.) — Na svetu je lice večkrat daleč od resnice. (Cegn.) — Vsaka pot ne drži domu, (N. pr.)
2. Prislovi, ki značijo čas.
§ 197. Časovni prislovi naznanjajo:
1. na vprašanje: kdaj? čas, o kterem se kaj godi ali biva, in so ti-le:
Vprašalno: kdaj? — Oziralno: kedar.
za sedanjost	za prihodnjost	za preteklost	raznega pomena
sedaj, zdaj takoj, kar, zdajci še tačas danes nocoj ravnokar	kdaj (kedaj) skoro (skoraj) še le potem, potlej jutri (jutre) dre vi (dre ve) zajtre, za jutra	nekdaj, svoje dni jednok, nekoč že (uže) tedaj, onda včeraj davi (dave) sinoči	kedarkoli, kedar si bodi marsikdaj, malokdaj vsekdar, vselej nikdar, nikoli zjutraj zvečer zgodaj, rano
Vprašalno: kdaj? — Oziralno: kedar.
za sedanjost	za prihodnjost	za preteklost	raznega pomena
letos	k letu, ob letu	lani	pozno
hkratu, precej	kmalu	prej, poprej	sicer (scer)
pri tej priči	sčasoma	davno, zdavna	prezgodaj.
Na hip, hipoma; ko bi trenil, ko bi pihnil; po dne, po noči; spomladi, po letu, jeseni, po zimi; za dne; z nočjo; dopoldne, predpoldnem; opoldne, popoldne; do polnoči, po polnoči; črez leto dnij; predvčeraj, predvčerajšnjim, predvčeranjim, po jutre-šnjem, po jutrenjem; predsinoči; predlani, predlanskim; pred-letošnjim; dosihdob, posihdob; nedavno; neutegoma, spotoma, mahoma; v curku; s časom, nazadnje , poslednjič, naposled; s početka, iz konca itd.
Na pr.: Rajši danes pečenega škrjanea, ko jutri kokoš. (N. pr.) — Najprej štalica in potlej kravica. (N. pr.) — Spomladi vsaka bučela krajcar. (N. pr.) — Drevi utegne marsikaj drugače biti, kakor je davi bilo. (Ravn.)
Vprašalno:	Vprašalno:	Vpraš.: doklej ?	Vpraš.: odklej?
obkorej ?	dokorej ?	Ozir.: dokler.	Ozir.: odkar.
obsorej, osorej	dosorej	doslej, dosle	odslej, odšle
obtorej	dotorej	dotlej, dotle	odsihdob.
Na pr.: Ne prodaj kože, dokler medved v brlogu tiči. (N. pr.) — Dokler prosi, zlata usta nosi; kedar vrača, hrbet obrača. (N. pr.)
2. na vprašanje: kolikokrat (kolikrat)? koliko časa? doklej? itd., nadaljevanje ali ponavljanje kakega dejanja.
Vpraš.: kolikokrat ? koliko časa ? — Ozir.: kolikorkrat, kolikor časa.
včasi, včasih često, na često, češče dalje, del j
drugoč, v drugo, drugič neprenehoma neprestano pogostoma, pogoje.
Na pr.: Večkrat bit kakor sit. (N. pr.) -krat ni imena vreden. (N. pr.)
tolikokrat, tolikrat
marsikrat
dostikrat
nekikrat
malokrat
velikokrat, velikrat večkrat, čestokrat.
po redko, redkoma zopet (spet) skoz in skoz večjidel, večinoma vedno, v jednomer zmirom, vselej z nova, vnovič. - Mojstrov sin dosti-
«
3. Prislovi, ki določajo način.
§ 198. Način ovni prislovi so:
1.	kolikostni, ki kažejo na vprašanje: koliko? kolikost ali silo;
2.	kakovostni, ki kažejo na vprašanje: kako? kakovost ali kakšnost, in
3.	trdilni ali ni kal ni, s kterimi odgovarjamo na vprašanja: ali? -li? je-li? anti? mar? mar ne? kaj ne? itd., in
4.	pojasnjevalni.
Vprašalno: koliko?	Vprašalno: kako?
Oziralno: kolikor.	Oziralno: kakor.
toliko	tako
tolikaj — kolikaj	takisto
onoliko	onako
nekaj, nekoliko, kaj	nekako, po nekakem
nič, nikaj	nikako
marsikaj	marsikako
kolikorkoli	kakorkoli
kolikor si bodi	kakor si bodi
kolikor — toliko	kakor tako
kolikanj — tolikanj	inako, inače
količkaj — toličkaj	drugače
kolikor mogoče.	jednako.
celo	bolj (magis)
čim dalje bolj	jež — peš
čisto	križem, navzkriž
dokaj	lahkoma, z lahka
dosti (dosta), zadosti	nagloma, nanagloma
dovolj	nalašč
jako, silno, močno	naopak, napačno
kaj	naravnost
kajsi	narazen
komaj, toliko da	narobe
kupoma, na kupe	nenadoma, iznenada
k večjemu	počasi
Vprašalno: koliko?	Vprašalno: kako?
Oziralno: kolikor.	Oziralno: kakor.
le	polagoma
malo, majhno	po malem
manj (menj)	posamič, samši
meroma	posebej, posebič
mnogo, sila	po vrhu, površno
najmanj	prenehoma, neprenehoma
pol	samotež
popolnoma	skrivaj, skrivši
posebno, sosebno	sproti
prav	tešč, na tešče
precej	tik, tikoma
premalo — preveč	vedoma, nevedoma
sceloma	vidoma, nevidoma
skoro (skoraj)	kljubu
več, više (plus)	vkup, skupaj
veliko	vsaksebi, razsebe
vsaj	všeč, povšeči
vse	zapored, zaporedoma
zelo (zlo)	zastoni
\ / zevsema	0 zmirom, vedno
zgolj	vznak
črez nemoč.	zoper.
Trdilni, nikalni, pojasnjevalni.
a)	Trdilni: da, kaj pa, kaj pa da; to je, to je da; to se ve, seveda; vsekako; gotovo; po vsaki ceni; le, le le; pač; dro (= dobro); prav; res, zares, pač res.
b)	Dvomno-trdilni: blizu; baje, pre, bojda; brž ko ne, bržčas; menda (= menim da); lahko da; morda; morebiti; neki; nemara; kakor se kaže; po vsej priliki; po videzu ; javelne; jedva, komaj; težko, težko da.
c)	Nikalni: ne, nak; nič; nikar, nikar ne; kratko in malo ne; celo ne, nikakor ne; na noben način; po nobeni ceni; v noben kup; zaman, zastonj.
d)	Pojasnjevalni: kratkoma, na kratko; namreč; zlasti; prav za prav; spldh, v obče.
Slovnica.	8
Za načinovne prislove nam služijo tudi vsi pridevniki v jedninskem tožilniku srednjega spola, na pr.: lepo, dobro, visoko, glasno, vroče, rudeče itd.
Nekteri pridevniki na -ski imajo prislovni pomen, kakor: slovenski, nemški, latinski, francoski, dejanski, bratski. — Krivo je: po slovenski, po laški govorimo, namesto po slovensko, po laško, ali slovenski, laški govorimo. Prislovi na -ski so množin ski orod-niki v imenski (nedoločni) obliki (slovenski — s travniki).
Sem spadajo tudi samostalniški prislovi (jedninski in dvo-jinski orodniki), kakor: mahom, mahoma; križem, križema; strahom, stralioma; mestoma (stellenweise); skokoma, curkoma, sto-poma, sparoma, vekoma (od vekomaj do vekomaj) itd.
Na pr.: Mnogo psov zajčja smrt. (N. pr.) — Kar je preveč, še s kruhom ni dobro. (N. pr.) — Veliko še imajo ljudje, le dosti nikoli. (N. pr.) — Visoko letal, nizko padel. (N. pr.) — Majhen lonček hitro skipi. (N. pr.) — Ali verujeta ? To je da. (Ravn.)
4. Prislovi, ki značijo vzrok.
§ 199. Vzročni prislovi izražajo vzrok kakega dejanja in so ti-le:
Vprašalno: zakaj? pokaj? čemu? — Oziralno: zaradi česar.
zato, zatorej, torej	zategavoljo, zaradi tega
tedaj	zategadelj.
Na pr.: Bog nam ne pošilja tug in nadlog vselej le zato, da bi nas ponižal, ampak dostikrat zato, da nas povzdigne. (BI.)
Stopnjevanje prislovov.
§ 200. Prislovi se ne pregibljejo v govoru, kakor imena in glagoli, po sklonih, osebah, številih ali časih. Ker pa določujejo prislovi tudi kakovosti, ki jih same ob sebi ali v višji ali nižji meri pridevamo stvarem ali dejanjem, zato je kakovostnim prislovom lastna tudi stopnjava, kakor pravim pridevnikom za srednji spol; na pr.: lepo — lepše, najlepše; visoko — više, najviše, vseviše; lahko — lažje; dobro — bolje (boljše), najbolje (besser — am besten); bolj — najbolj (mehr — am meisten); mehko — mečje, mehkeje; cesto — češče itd.
Vrh tega si še pomni: blizu: bliže, najbliže;	kmalu: prej, poprej;
daleč: dalje, najdalje;	malo, majhno: manj, najmanj;
brž: prej, najprej;	veliko: več, više; največ, najviše.
Na pr.: Kdor je zadovoljen, najmanj potrebuje. (N. pr.) — Bratje in sestre se daleč narazen najbolj ljubijo. (N. pr.) — Dvema pastirjema volk lažje ovco ukrade kot jednemu. (N. pr.) — Sam najbolje veš, kje se ti je treba praskati. (N. pr.)
VII. poglavje. Predlog.
Kaj in koliker je predlog?
§ 201. Predlogi (Prapositionen, Vorvrorter) kažejo razmere, v kterih so osebe ali stvari med seboj; zato jim pravimo tudi razmerniki. Predlogi so v obče krajevnega pomena in tolike moči, da devajo svoje ime vselej v kak odvisen sklon.
Po svojem izviru so predlogi:
a)	pravi ali pristni, ki jih vedno kot predloge v rabo jemljemo, kakor: do, iz, od, k, pri itd.;
b)	nepravi ali nepristni, t. j. oni so prislovi ali samostalniki z močjo pravih predlogov, kakor: blizu, okoli, vpričo, konec, vrh itd.
Predlogi se vežejo z jednim, z dvema ali s tremi skloni.
Predlogi z rodilnikom.
o) Pristni predlogi.
§ 202. Z rodilnikom se vežejo:
1.	brez, do, iz, od, s (z pred samoglasniki in zvenečimi soglasniki), redko m a za (na vprašanje kdaj?);
2.	sestavljeni predlogi izmed, iznad, izpod, izpred, izza. 1. Brez: Brez potu ni medu. (N. pr.)
do: Prava snaga ne sega samo do praga. (N. pr.) iz: Novo življenje klije iz groba. (Cegn.) od: Naduha spravi človeka od kruha. (N. pr.)
s: S starega drevja sadje samo pada. (N. pr.) z: Prazno je delo brez sreče z nebes. (Pot.) za: Za časa začne žgati, kar hoče kopriva postati. (N. pr.) — Za dne se moraš učiti, ne po noči.
2. izmed: Jeden izmed vas me bode izdal. (Met.)
iznad: Iznad glave greš mi v zimo lastovka. (Vodn.) izpod: Izpod strupa bolečine kal veselja poženo. (Gb.) izpred: Izpred očij, iz misli. (N. pr.) izza: Izza pasa izdere svetli meč. (N. ps.)
b) Nepristni predlogi.
Izmed prišlovnih in samostalniških predlogov, ki se vežejo z rodilnikom, so sledeči najnavadnejši:
blizu: Stare vrane ne pobirajo črvov blizu brane. (N. pr.)
dno: Dno morja gomazi prečudna gomad (Ungeziefer).
glede: Glede cene se ne bova sprla.
konec: Konec vasi stoji za potom stara jablan.
kraj: Kraj suhega drevesa tudi surovo gori. (N. pr.)
mimo: Krepost bo s seboj vzel mimo smrti star in mlad. (Led.)
namesto, mesto: Namesto cirilice nam rabi zdaj latinica.
okoli: Okoli zlatega teleta svet na sapo raja. (N. pr.)
okrog, krog: Skleplje okrog glave bele roke. (N. ps.) — Vsem
ogenj se krog glave sveti. (N. ps.) poleg: Bog šivi tudi vas poleg nas! (N. pr.) prek: Burja prek logov leti in drevje šibi. (Slom.) razun: Razun tebe nimam pomočnika. sredi: Tabor stal je sredi goščave. (Vilh.) takraj, onkraj, onstran: Slaven svet se giblje onstran naših gor.
(Gegn.) — Onkraj morja si mislijo Slovenci deveto deželo. tik: Tik sreče nesreča preži. (N. pr.)
vpričo: Obličje stare mamke se vpričo cvetoče mladine vedno
pomladi. (Vrt.) vrh: Vrh hriba so jo nesli. (N. ps.) vsled: Vsled lanske uime je cena močno poskočila. vštric: Vštric poslopja stoji nova cerkev. zavoljo, zaradi, zastran, zbog: Liban je slovel zastran krasnih cedrov. (Verne.) — Ni tresla se zbog smrti, ampak zbog rešitelja. (Gegn.)
znotraj — zunaj: Znotraj — zunaj mestnega okoliša. zraven: Ležala je klada s črnim prtom in zraven nje blazina. (Cegn.)
Predlogi z dajalnikom.
§ '303. Z dajalnikom se vežejo: k, proti, navzlic, kljubu. K (h pred g in k): Slabo orodje cesta k zamudi. (N. pr.) proti: Kedar se proti jugu prevedri, potegni voz pod streho. (N. pr.) navzlic, kljubu: Navzlic (kljubu) vsem opoviram domača omika vendar le napreduje.
Predlogi s tožilnikom.
§ 204. S tožilnikom se vežejo:
1.	na vprašanje kam? predlogi: na, ob, po, v in med, nad, pod, pred, za;
2.	črez (čez), raz, skoz, zoper.
1.	Na: Drevo se na drevo naslanja, človek na človeka. (N. pr.) ob: Kdor za tuje prime, ob svoje pride. (N. pr.)
po: Pošlji mi po sv. olje. (N. ps.) v: Od vsake hiše pot v Rim. (N. pr.)
med: Gorje golobu, ko med orle zajde. (N. pr.) nad: Nad tvoje grem kosti. (N. ps.) pod: Lavdon dene vse pod meč. (N. ps.) pred: Vsaka koklja pred svoje piške brska. (N. pr.) za: Trdovratnežu takrat v uho poči, ko mu smrt za tilnik skoči. (N. pr.)
2.	erez: Življenje je cesta črez plan, črez gore. (Pot.)
raz: Zdaj so Turki prijahali in raz konje poskakali. (N. ps.) skoz: Gre skoz les, ne vidi dreves. (N. pr.) zoper: Kdor ni z menoj, ta je zoper mene. (Met.)
Predlogi z mestnikom.
§ 205. Z mestnikom se vežejo:
1.	vselej o in pri;
2.	na vprašanje kje? predlogi: na, ob, po, v. 1. 0: 0 kresi se dan obesi. (N. pr.) — O božiču.
pri: Krava pri gobcu molze. (N. pr.)
2. na: Na razvalinah novina oživi. (N. pr.) ob: Oh vodi zeleni lovec hodi. (Levst.) po: človek po svetu, kakor bučela po cvetu. (N. pr.) t : V hlevu je dosti živinice, v kleti pa sladko vinčice, denarja v skrinji je lepo, v hiši pa pivcev vse polno. (N. ps.)
Predlogi z orodnikom.
§ 206. Z orodnikom se vežejo:
1.	na vprašanje s kom? ali s čim? predlog s (z);
2.	na vprašanje kje? predlogi: med, nad, pod, pred, za.
1.	S (z): Kdor s tujim denarjem hišo zida, kamenje na svoj grob
nosi. (N. pr.) — Bolezen gre s vozom v človeka, iz človeka po niti. (N. pr.)
2.	med: Med dobrimi sosedi je dobro živeti, dobro umreti. (N. pr.) nad: Nad mano, pod mano, krog mene je Bog. (Vilh.)
pod: Kdor ima pod palcem groš, ta je mož. (N. pr.) pred: Slovenci radi zakrivajo svoje stare navade pr.ed tujimi ljudmi. (Vodn.)
za: Krivica se za mizo smeje, pravica pa za vrati joče. (N. pr.) VIII. poglavje.
V e z n i k.
Kaj in koliker je veznik?
§ 207. Vezniki so členice, ktere vežejo posamezne besede in cele stavke v lepoglasne celote. Po njihovi rabi v priredno- in podredno-zloženih stavkih jih ločimo v priredne (priredovalne) in podredne (podredovalne) veznike.
1. Priredili vezniki.
Po svojem pomenu so priredni vezniki: a) vezalni: i, in, ino; pa; ter; tudi, i; i —i; ne le — ampak tudi; ne samo — temveč tudi; ne — ne, ni — ni, niti — niti; tako — kakor; dalje; potem, potlej; k temu, nato, vrh tega; naposled. Včasi — včasi; zdaj — zdaj; nekaj — nekaj; nekoliko — nekoliko; deloma — deloma. Kakor, kot, ko; namreč; zlasti.
b)	protivni: a, ali; pa, pak; toda; le, le da; samo; samo da; vendar, vendar le, pa vendar; pri vsem tem. Ne — ampak; ne — temveč; ne — marveč; ne kar, ni pa kar.
c)	ločilni: ali; ali — ali; bodi (si) — bodi (si).
d)	vzročni: zakaj, kajti; saj; sicer; drugače; inače.
e)	sklepalni: zato, zatorej, torej; zategadelj, zategavoljo, zaradi tega; vsled tega; po takem, po tem takem; tedaj.
Na pr.: Mera in vaga v nebesa pomaga. (N. pr.) — Slovenščino varuje Kras, burja pa Čič. (čb.) — Sanja je laž, a Bog je istina. (N. pr.) — Žetev je sicer velika, ali delavcev je malo. (Met.) — Molči, molči, mlada Breda, saj že nama stolp naproti gleda. (N. ps.) — Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo. (Met.)
2. Podredili veznibi.
Podredni vezniki so:
a)	krajevni: kjer, kjerkoli; koder, koderkoli; kamor, kamorkoli; odkoder itd.
b)	časovni: kedar; ko; dokler, dokar; kar, odkar; predno, prej ko; kakor, s čim, komaj, brž ko, kakor hitro.
c)	primerjalni: kakor — tako; kolikor — toliko; ko, kot, nego; kar; čim (več, manj) — tem (več, bolj, manj); kolikor (više itd.) — toliko (niže); več ko, manj ko — toliko več; kakor bi.
d)	vzročni: ki, ko, ker.
e)	pogojni: če, ako, ko.
f)	dopustni: samo da, da le; dasi, dasi tudi, če tudi, ako-ravno, čeravno, daravno, če prav.
g)	namerni in posledični: da.
Na pr.: Koder solnce teče, povsod se kruh peče. (N. pr.) — Bridke sape ne pozabi, ko te pomlad v svate vabi. (Kos.) — Kakor mati prede, tako Mi tke. (N. pr.) — Ko človeka smrt ugrabi, s seboj celo nič ne nese, kakor pravična dela svoja. (Cegn.) — Med se liže, ker je sladek. (N. pr.) — Ako ne teče, pa kaplje. (N. pr.) — Bog nam pošilja križe in nadloge, da ne bi nanj pozabili.

IX. poglavje. Medmet.
Kaj in koliker je medmet?
§ 208. Medmeti so besedice, ki naznanjajo dušne občutke (na pr. žalost, radost itd.) ali posnemajo naravne glasove, pa ne stoje v nobeni slovnični zvezi z drugim govorom.
I. Medmeti za dušne občutke:
a)	glasovi radosti in veselja: a! ha ha! ala! juhe! hura! liopsasa! blagor!
b)	glasovi žalosti: ah! oh! jo! oj! joj! o joj! jojmene! bogme! gorje! za božjo voljo! za božji čas!
c)	glasovi gnušenja in nepovoljnosti: ba! fej! fej te bodi! čaj čaj! bes te plentaj! bes te lopi!
d)	glasovi hude bolečine: as! oh! božji križ!
e)	glasovi zamolklega klicanja: st! pst! he! čaj! čajte!
f)	glasovi v izpodbujo: ala! no! nuj! nujmo! nujte! udri! udrimo!
g)	glasovi začudjenja: oho! dete! dete vendar! hencaj! kaj pa še! primaruha! ni mogoče! raca na vodi!
h)	glasovi za op o min j evanj e : čuj, čujta, čujte! tiho! tiho bodi! lej, lejta, lejte no! viž, viž no! hajdi, hajdimo! nujmo! nujte! nikari, nikarte! z mirom!
i)	razni izreki in voščila: za Boga! pri moji veri! mož-beseda! — Bog! Bog da je! hvala Bogu! Bog bodi zahvaljen! z Bogom! srečno! Bog daj! Bog pomozi (pomagaj)! Bog hotel! Bog te (vas) živi! Bogtesprimi! slava! živio! živel (-a,-o)! živeli! — Bog ne daj! Bog ne zadeni! Bog prenesi! glava te bolela! zemlja te požrla! — in še več jednakih narodnih rekov.
k) glasovi, s kterimi kličemo ali gonimo domače živali: (kokoši) nu nu! vššš; — (race) put put! rac rac! — (pse, mačke) ps ps! to to! muc muc! — (ovce, koze) bic bic! kez kez! — (vole, konje) na na! hejs, stija! hijo! itd.
2. Medmeti za naravne glasove: kiip! klap! pik! pok! pika pok! rsk! tresk! pif! paf! puf! huš! frk! cin! pač! itd.
Tretji del.
Bese do sklad je.
Uvod.
§ 209. Prečudni so potje in mnogovrstne postave, po kterih se razvija in izrašča slovensko besedišče. Besede nastajajo:
a)	po izpeljavi, ako tvarjamo besede s posameznimi obrazili; na pr.: brod-nik, brod-nina, brod-išče;
b)	po sestavi, če vežemo posamezne besede v nove besedne celote; na pr.: kolo-vrat, hudo-umik, sto-letje.
Velika večina besed se izpeljuje in sestavlja iz pristno slovenskih korenov, ki služijo tudi drugim slovanskim jezikom v podstavo. Le majhno število slovenskih besed ni vzrastlo na domačih tleh, temveč je tujega, t. j. neslovanskega izvira.
I. poglavje. Izpeljava.
§ 210. Pri izpeljavi gre paziti na koren, na deblo in na obrazila.
Koren je prvotni ali temeljni jezikov del, iz kterega pri-raščajo besede. Različno od korena je deblo.
Deblo je zlog ali beseda, ki je prirastla po glasovni vik-šavi naravnost iz korena.
Obrazila so priponke, ki priraščajo, same ob sebi še temne in nedoločne, korenu ali deblu za nove pomene.
Tako so na pr. v besedah: brodnina, travnik, grobišče, mrazota,
koreni: bred, tru, greb, merz, debla: brod-, trav-, grob-, mraz-, obrazila: -nina, -nik, -išče, -ota.
Debla: brod, grob, mraz so ob jednem tudi samostojne besede ; toda njih priponka -u se je pri moških samostalnikih v slovenščini obrusila, dočim še pri ženskih in srednjih samostalnikih v končnicah -a in -o živi; na pr.: brod (nam. brod-u), trav-a, sel-o.
Samostalniki brez vidnega obrazila kažejo navadno le še ojačen korenski samoglasnik (§ 19.), na pr.: bred — brod, greb — grob, tek — tok, rek — pro-rok, ber — z-bor, ku — kov, snu— snov, bi — boj, vi — za-voj, mer—po-mor itd.
V obrazilih je slovenščina zelo bogata; v njih se razodeva prečudna moč in gibčnost našega, kakor vseh slovanskih jezikov.
A. Izpeljava samostalnikov.
§ 211. Pri tvorbi samostalnih imen nam služijo posebno ta-le obrazila ali priponke:
I. Za osebe po njih rodu, opravilu in lastnosti:
pomenja, če se pritakne deblu nedovršnih glagolov, moške osebe, ki se pečajo s tem, kar glagol razodeva, na pr. : bahač, berač, jahač, kopač, kovač, krojač, orač, vezač. — Za ženske osebe se dodeva še -iea, na pr.: beračica, kovačica, krojačica.
Opomba. Včasi se pritika -ač tudi samostalnikom, na pr.: bradač, brentač, gostdč, kljunač, nogač.
-:ij se pritika najrajši glagolom, redkeje imenom, in kaže na služeče ali delajoče osebe, na pr.: čuvaj, kričaj, točdj, ščuvaj, streždj-
Opomba. Priponka -aj tvarja tudi samostalnike, ki značijo:
a)	ločila v slovnici, na pr.: klicaj, oklepaj, vezdj, vprašaj;
b)	daljavo med dvema ali več stvarmi, na pr.: lučaj, skokdj, steždj, streljaj, tečaj;
c)	z imenom zrastla, pomenja razne osebe in reči moškega spola, na pr. : otročaj, naročaj, prhljaj, vršdj.
(za ženski spol se pritakne -inja), lasten samostalnikom in pridevnikom, pomenja moške osebe po njih stanu ali veljavi v človeški družbi, na pr.: divjak, grajščdk, junak, korenjak, možak, poštenjak, prostalc, rojak, siromak, veljak, vojak; — grajščdkinja, junakinja, rojakinja itd.
Opomba. Samostalniki na -Ak pomenjajo tudi:
a)	samce v živalstvu, na pr.: gosjak, lisjak, srnjak;
b)	papirnati denar, pa tudi snovi, na pr.: petdk, desetdk, stotak; — beljak, rumenjak.
-&n (za ženski spol se pridene -ha) prirašča imenom in zaznamuje :
a)	moške osebe po njih domovanju in služi sploh za obraževanje domovinskih imen, na pr.: Azijdn, Egipčan, Celjan, Celovčan, Goričan, Pražan, Rimljan; meščan, trždn, vaščan, gorjan; — Celjanha, Goričanka; meščanha, tržanha.
Opomba. Imena Dunajčdn, Ljubljančan, Mariborčan, Zagrebčan itd. niso izpeljana iz prvotnih imen, ampak iz: Dunajec, Ljubljanec, Mariborec, Zagrebec itd., ktere oblike so nam pa redkoma v rabi.
b)	moške osebe po njih veri, opravilu ali lastnostih, na pr.: hristjan, lutcran, mohamedan; modrijan, tlučan.
-ar (za ženske osebe pristopi -ica). Ta rodovitna končnica prirašča najrajši samostalnikom, pa tudi pridevnikom in glagolom, in pomenja moške osebe z ozirom na njih opravilo ali rokodelstvo; na pr.: drvar, gosldr, hamendr, hnjigdr, mesar, mlinar, ovčar, pisar, rešetdr, tesar, tiskar, volar, vratar, vrtnar, zidar, zlatar, zvonar, žličar; — hlobučariea, hravariea, mesarica, mlinarica, romarica, vrtnarica.
Po natiki priponk -ija, -ina, -iti, -niča in -stvo prirašča po obrazilu -ar slovenščini mnogo novih besed. Končnica -ija kaže na rokodelstvo ali obrt: mesarija, ovčarija, vrtnarija; -ina na plačilo za delo: tiskarinu, pisarina, vrtnarina; -iti pomenja, kaj biti ali se s čim pečati: mlinariti, pisariti, suk-nariti, vozariti, zitariti; -niča zaznamuje kraje ali prostore, v kterih. kaj biva ali se kaj opravlja: drvarnica, hnjigarnica, pi-samica, tiskarnica; in -stvo kaže na rokodelstvo ali obrt kot umetnost: jeklarstvo, hnjigarstvo, tesarstvo, vrtnarstvo, zidarstvo.
kaže na človeka, ki je to ali se peča s tem, kar samostalnik ali pridevnik razodeva, na pr.: banderaš, kočijaš, mejaš, plemenitdš, velilcaš.
-ec (za ženske osebe -ka ali -ica). To končnico jemlje slovenščina zelo rada v rabo in jo pritika raznim govornim razpolom.
a) Kedar hočemo imenovati moško osebo po nje domovanju, rodu ali opravilu, pritisnemo jo imenom naravnost na deblo ali na druga obrazila, posebno na -an in -dr, na pr.: Afrikanec, Avstrijanec, gorjanec; Kranjec, Korošec, Slovenec, Nemec; samotarec, životarec; — Afrihanha, gorjanha; Kranjica, Korošica, Slovenka, Nemka.
b)	Za zaznambo moških oseb po njih lastnostih se pritisne obrazilo nedoločni obliki pridevnikov, zaimkov ali števnikov, na pr.: belec, črnec, gologlavec, grbec, glušec, jedinec, krivec, h-uljavec, lažnivec, mutec, pešec, prednamec, slepec, svojec, vdovec; — belka, gologlavka, lažnivka, slepiča.
c)	Kedar se hoče imenovati delajoča oseba, prideva se to obrazilo glagolski koreniki ali tvorno-preteklemu deležniku; na pr.: brivec, godec, jedec, jezdec, kosec, kupec, pevec, pivec, ple-vec, ženjec; delavec (nam. delalec), igralec, morilec, pisalec, plesalec, poslušalec, svetovalec, tkalec; — pevka, plevica, ženjica, delavka, igralka, morilka, plesalka.
d)	Trpno-preteklemu deležniku pritaknjena, zaznamuje ta končnica trpeče osebe, na pr.: dojenec, poslanec, rejenec, učenec, utopljenec, znanec; — dojenka, poslanka, rejenka, učenka.
-telj (za ženski spol se dodaje -ica). Ta lepoglasna končnica prirašča nedoločnikovemu deblu nedovršnih glagolov ter imenuje moške osebe po njih opravilu; na pr.: činitelj, krstitelj, miritelj, mučitelj, pisatelj, reditelj, roditelj, učitelj, vršitelj, voditelj, prijatelj, neprijatelj; — mučiteljica, pisateljica, učiteljica.
-ež kaže na osornega, sitnega ali samogoltnega človeka, na pr.: derež, grabež, gulež, hudobnež, klatež, lakomnež, prevzetnež, revež, sitnež, snedež.
-i«, po svoji naravi manjšalna priponka, zaznamuje osebe po njih rodu, lastnostih in opravilu. To obrazilo nam služi:
a)	pritaknjeno lastnim imenom ali svojilnim pridevnikom, v zaznamovanje rodovinskih imen, na pr.: cesarjevič, kraljevič, Gregorič, Petrič, Zupančič; Gregorovič, Ivanovič, Nikolaje-vič, Petrovič.
b)	pridevnikom dodano, pomenja mladino sploh, na pr.:
mladič, mladenič, kraljič, otročje, vnueič, gospodič, bratič.
-ik (za ženske osebe -ica) zaznamuje:
a) pritaknjena pridevnikom na -en, osebe po njih dejanju ali stanu, na pr.: bolnik, dolžnik, govornik, pomočnik, rednik, tožnik, vodnik, voznik, zapovednik; desetnik, grešnik, duhovnik, glasnik, namestnik, pesnik, popotnik, puščavnik; — besed-nica, bolnica, pesnica, pomočnica, rednica, zapovednica; desetnica, grešnica, namestnica, popotnica.
b) trpnemu deležniku dodana, imenuje trpeče moške osebe, napr.: jetnik, mučenik, otetnik, poslanik, rešenik; tvornega pomena so vendar v slovenščini: učenih iu odrešenik.
Opomba. Hoče li Slovenec kako posebno veliko in zaničljivo osebo imenovati, poslužuje se zraven vekšalnih obrazil -a i, -ak, -ež tudi še naslednjih končnic, skoz in skoz z grdilnim pomenom, kakor: -avs, -iha, -in, -on, -uh, -un; na pr.: kmetavs, pavliha, capin, hlačon, lenuh, potepuh, grdun.
II. Za dejanja z ozirom ali brez ozira na način ali učinek:
§ 212. Samostalniki, ki značijo dejanje, so večinoma izpeljani iz glagolskih osnov z naslednjimi obrazili:
-ava, ki se pritika nedoločnikovi osnovi nedovršnih glagolov in kaže na dejanja z ozirom na način delavnosti, na pr.: pisava, sklanjava, izpreminjava, stopnjava, veljava.
-ba prirašča nedovršnim in dovršnim glagolom in zaznamuje:
a)	če se pritakne koreniki nedovršnih glagolov, dejanje ali stanje, ki se ravnokar vrši ali biva; napr.: dražba, služba, sodba, tolažba, tožba, vadba, vodba;
b)	če se zveže s koreniko dovršnega glagola, pa pomenja že dovršeno dejanje ali stanje; na pr.: naredba, obramba, opomba, pogodba, ponudba, postrežba, izprememba, uredba.
-ek pomenja:
a)	če se pridene glagolski koreniki, dovršno dejanje ali nasledek dotičnega dejanja; na pr.: dogodek, dohodek, ovirek, pridelek, prilepek, obrodek, učinek, navržek, ogrizek, nameček, zaslužek.
b)	trpnemu deležniku dodana, pomenja ta končnica učinek kakega dejanja, na pr.: dobitek (dobiček), osnutek, ostanek, raz-vitek, začetek, izgubiteh.
-tev, -tva zaznamuje dejanje ali opravilo, ki se ravnokar ali dalje časa vrši; na pr.: bratev — bratva, kletev — kletva, kositev — kositva, molitev — molitva, pletev — pletva, setev — setva, sklanjatev — sklanjatva, trgatev — trgatva, volitev — volitva, žetev —žetva; pa tudi razne priprave: britev, obutev itd.
-je (prvotno -ije) tvori po natiki na trpno-pretekli deležnik nedovršnih glagolov pojmovne samostalnike (glagolnike), na pr.: darovanje, povzdigovanje, premišljevanje, sedenje, pletenje, učenje; — kritje, pitje, vretje.
-ljej, glagolski koreniki dodana, kaže na dejanje v hipu dovršeno ali na pojmovne predmete, na pr.: grižljej, mahljcj, migljcj, občutljej, primerljej, vzdihljej.
-ija prirašča .glagolom in imenom ter izraža:
a)	trpnemu deležniku dodana, učinek kakega dejanja, na pr.: podrtija, prevzetija, razprtija;
b)	po natiki na samostalnike in pridevnike razne urade in stanja, na pr.: namestnija, oblastnija, sodnija, škofija; kmetija, hudobija, prekucija.
Opomba. 1. Obrazilo -ija se rado pritika samostalnikom na -ur ter pomenja rokodelstvo ali obrt, na pr.: kolurija pisarija, sleparija itd. Glej § 211. obrazilo -ar.
2. Obrazilo ija je tujega izvira in odgovarja nemškemu -ei (iz -eie), ki se je razvil iz romanskega -ia; napr.: Bettelei = beračijo, Schreiberei = pisarija.
-nja prirašča glagolski koreniki in pomenja dejanja z ozirom na dovršek, napr.: blodnja, košnja, nošnja, prošnja, skušnja, vožnja.
§ 213. III. Za shrambe, prostore in planišea:
-ava (ali -java), če sc pritisne samostalniku ali pridevniku, kaže:
a)	obširna planišča ali prostore, napr.: daljava, država, dobrava, goličava, goščuva, nižava,planjava,puščava, širjava, višava;
b)	tudi na umišljene čine in stanja velike obsežnosti, na pr.: grenjava, lajšava, smešnjava, težava, zmešnjava, zmotnjava.
-ica prirašča pridevnikom na-ew in pomenja razne shrambe in delavnice, na pr.: čitalnica, drvarnica, bolnišnica, kolnica, kovačnica, ledenica, mesnica, pisarnica, pivnica, predivnica, spalnica, sušilnica, žitnica.
-išee. Ta končnica prirašča samostalnikom in II. tvorno-preteklemu deležniku; pomenja pa:
a)	kraj, kjer kaj raste, biva ali se kaj godi, napr.: ajdišee, bojišče, dvorišče, gnojišče, igrališče, kopališče, pokopališče, prebivališče, pribežališče, stanovališče, tekal išče;
b)	dele raznih orodij, na pr.: grabljišče, kosišče, platišče, posteljišče, ratišče, ročišče, toporišče.
Opomba. Namesto -išče govore kranjski (razun dolenjskih) in goriški Slovenci sploh -iše, na pr.: bojiše, dvoriše, gnojiše itd., kar pa ni, da bi v pisavi posnemali.
-jak prirašča samostalnikom in pridevnikom na -en ter znači hleve, shrambe in druge priprave; na pr.: bučelnjak, cvetnjak, golobnjak, konjak, krav jak, kurnjak, ovčjak, pesnjuk, sadovnjak, ulnjak, vodnjak, M i m jak.
-je (prvotno -ije). Ta bogata končnica obrazi mnogo besed in pomenja:
a)	če jo pridenemo samostalnikom, zloženim s predlogi, kraje in njih lego, na pr.: medgorje, nagorje, podgorje, pogorja , predgorje, prigorje, zagorje; medpotje, napotje, razpotje; predmestje, primestje; medmorje, primorje; vzglavje, vznožje; nadstropje, podstrešje, pritličje.
b)	stan, v kterem se kaj nahaja, na pr.: brezumje, brezglave, dvoglusje, lepoglasje, malodušje.
Opomba. Prvotna priponka -ije se je še ohranila v množ. rodilniku: nadstropij, predmestij itd.
§ 214. IV. Za snovi, iz kterih, ter orodja in sredstva, s kterimi se kaj dela:
-ača (-6k) kaže sploh na orodja, včasi pa tudi na snovi; na pr.: brisača, gorjača, igrača, kopača, kozača, pokrivača, terača, vejača; — obuvak, vinjak, rezak; pijača, ugrizača.
-ava (ali -java) zaznamuje snovi in zaloge, na pr.: dišava, kresava, kurjava, meljuva, svečava.
-ec, če se pritakne svojilnim pridevnikom, pomenja:
a)	sploh žgane in druge tekočine in dišave, na pr.: brinjevec, hruševee, pelinovee, slivovec, tepkovee; včasi znači tudi drevesne dele, na pr.: bezeg — bezgovee, gaber — gabrovec, brin — brinovec, jesen — jesenovec;
b)	samostalnikom ali pridevnikom dodana, kaže na kemijske prvine in snovi, na pr.: beljakec, greneč, kislec, voglencc, okisanec, vlečec, žlezec; nekaj samostalnikov s tem pomenom je izobraženih s končnico -ik, na pr.: kisik, ogljik, vodik.
-ica. Ta bogata končnica prirašča zlasti pridevnikom in števnikom ter služi za:
a)	bolezni, ktere razodeva že sam pridevnik, na pr.:
gorečica, mrzlica, padavica, pljučnica, vročica, zlatica.
b)	vode, na pr.: deževnica, kapnica, potočnica, snežnica, studenčnica, zeljnica, žveplenica;
c)	razne posode, orodja in druge priprave, na pr.: latvica, nogavica, rokavica, perotnica, plete,niča, polica, ročica, sevnica, slamnica, trlica, izpovednica, veternica;
d)	če se števniku pritakne, števila oseb ali rečij, napr.: dvojica, trojica, četverica, ali denarje po njih veljavi in številke, na pr.: desetica, dvajsetica, petica, šestica; — letnica, stoletnica, tisočletnica.
-llo (-&lo, -člo, -lo) prirašča posebno glagolskemu deblu in pomenja sploh orodja in sredstva, ktera nam služijo v to, da dosežemo ali izvršimo kako dejanje ali namen; na pr.:
belilo, črnilo, gladilo, gnojilo, hladilo, krmilo, mazilo, mlatilo, obrazilo, rezilo, sklonilo, šilo, vetrilo, zelenilo; — držalo, kazalo, ogledalo, oralo, pisalo, stojalo, zrcalo; —- omelo, vrtelo, vršelo; — maslo, sedlo, teslo, veslo.
-ina se zrašča s samostalniki in pridevniki ter pomenja:
a)	mesenino in kože živalske; na pr.: bravina, glavina, govedina, kozletina, svinjina; kožuhovina, kravina;
b)	plačila in davke; na pr.: brodnina, cestnina, desetina, mostnina, pisarina, voznina;
c)	razne jezike; na pr.: češčina, francoščina, grščina, latinščina, nemščina, slovenščina, srbščina, ruščina;
d)	razne lesovine in druge snovi, na pr.: bukovina, hrastovina, hruščevina, kislina, lojevina, medenina, srebrnina, zlatnina;
e)	mnogotere druge reči raznega pomena, na pr.: novina, starina, prvina; dolina, planina, ravnina, višina.
-Ivo zaznamuje snovi in priprave za kako delo, napr.:
belivo, cestivo, gnojivo, gradivo, jestivo, mlezivo, mlativo, netivo, pecivo, pletivo, predivo, rezivo, strelivo.
-jek (celo različna od končnice -jak v § 213.) kaže na živalsko blato ali živaljek; na pr.: golobjek, kravjek, kurjek, miš jek, ptič jek.
-oba znači snov ali zapopadek, ki jo imajo v sebi reči in lastnosti, na pr.: gniloba, grenkoba, kisldba, sladkoba, svetloba, trdoba, trohnoba.
§ 215. V. Za kakovost in čeg-avost, družbe in stanove:
-ina pomenja, svojilnim pridevnikom dodana, čegava je dežela ali kaka druga reč; na pr.: banovina, carjevina, kneževina, kraljevina, vojvodina; domovina, gotovina, trgovina; cestovina, mostovina.
-ost se zrašča le s pridevniki in z drugimi pridevnimi besedami ter pomenja telesne ali dušne lastnosti ali kakovosti, po kterih se razodeva reč ali oseba. Na pr.: hvaležnost, hitrost, hromost, mladost, modrost, naglost, nemarnost, pobožnost, pohlev-nost, prevzetnost, samogoltnost, skopost, učenost, vernost, zvestost.
-ota kaže vselej na kako svojstvo in je nekaj bolj stvarnega (konkretnega) pomena kakor -ost. Na pr.: čistota, gluhota, gorkota, kislota, lahkota, mehkota, nagota, sladkota, slepota, suhota, togota, toplota.
-oba stoji v nekterih besedah namesto -ota ali -oča, napr.: hudoba, grdoba, lenoba, zvestoba; sicer pa glej § 214.
-oča (iz -otja) je jednakega pomena kakor -ota, s ktero končnico se po gostem premenjava; na pr.: čistoča — čistota, nagoča — nagota, samoča — samota, sladkoča — sladkota, sramoča — sramota.
-stvo, v stari slovenščini sploh jednakega pomena kakor -ost, pomenja:
a)	samostalniku pritaknjena, poseben stan ali občestvo,
na pr.: cesarstvo, gospodstvo, krščanstvo, ljudstvo, poganstvo, poljedelstvo, sosedstvo, učiteljstvo, vojvodstvo; moštvo (iz mož-stvo), človeštvo (iz prvotnega človeč-istvo, človeč-stvo); — včasi z vstavljenim o v (ev), na pr.: duhovstvo, kraljestvo (nam. kraljevstvo);
b)	po natiki te končnice na -ar kak urad ali umetnost; na pr.: glavarstvo, mornarstvo; vrtnarstvo (glej § 211.);
c)	s pridevnikom zvezana, lastnost ali stanje, na pr.: bogastvo (nam. bogatstvo), lakomstvo, pijanstvo, pregnanstvo, siromaštvo, svojstvo, uboštvo (iz prvotnega ubož-istvo, ubož-stvo), veličanstvo (veličastvo<).
§ 216. VI. Za množine ali skupne obilnosti:
-M (ali -j&d) pomenja množino jednakih stvarij ali rečij, na pr.: črvad, telad, živad, ali s pritiklino -ina: črvddina, teladina; prhljdd, suhljad, zelenjad.
Slovnica.	9
-ara (ali -java) kaže na skupne obilnosti, na pr.: goščava, kurjava (glej § 214.).
-ija, samostalniku pritaknjena, kaže na množino živočih stvarij, na pr.: beračija, dečarija, kovačija, otročija (glej § 212., opomba 2.).
-ina pomenja zbir stvarij ali rečij istega plemena; na pr.: družina, lamina, manjšina, množina, perotnina, večina, živina; lesenina, mesovina, prtenina, žtleznina.
-je (prvotno -ije) pomenja skupnost ali množino jed-nakih rečij in se zrašča:
a)	s samostalniki, na pr.: bičje, cvetje, drevje, grozdje, kamenje, kolje, korenje, ličje, listje, perje, protje, sadje, snopje, šibje, trsje, zelenje;
b)	z njih svojilniki in naznanja sploh še večjo množino jednakih rečij; na pr.: borovje, deževje, dobovje, grmovje, skalovje, snopovje, valovje, vodovje.
VII. Tvorba tujih lastnih imen.
§ 217. Lastnim imenom novejših evropskih jezikov, ki nimajo korena v starodavni grščini in latinščini ali pa v slovanščini, puščamo njih lastno obliko tudi v slovenski pisavi. Druga pa je z lastnimi imeni grškimi in latinskimi in pa s tistimi tujkami sedanjih narodov, ki so si jih prvotno iz starih klasičnih jezikov ali pa iz slovanščine zajeli in s časom po svoje prikrojili. Tem le dajajmo brez skrbi domače lice, ker se grščina in latinščina z našo domačo besedo veliko bolj ujema, kakor nemščina. Tako na pr. sezimo pri besedah: Munchen, Po, Trient, k prvotni latinski , pri besedah: Leipzig, Lubeck, Rugen itd. k slovanski obliki in recimo: Monakovo (Mnihov<), Pad, Trident — Lipsko, Lubek, Rujana.
Opomba. Nekaj nemških imen je že poslovenjenih prišlo v splošno rabo; tu je pač najboljše, da jih v tej obliki še dalje rabimo, zlasti ker se nemška oblika le malo prilega slovenskemu govoru, na pr.: Frankfurt — Frankobrod, Marburg — Maribor, Salzburg ■— Solni grad, Innsbruck — Inomost itd. Predaleč segati pa vendar ne kaže; lastnih imen nikarte toliko pačiti, da bi se jedva dala spoznati. Pišimo tedaj Judenburg, a ne: Judov grad itd.
§ 218. Da se grška in latinska lastna imena do dobra pri-ležejo domači pisavi, treba jim je večkrat že v sredi tuje glasove preravnati na domače; na pr.: Aetna = Etna, Augustus = Avgust.
Posebno pa gre paziti na končnice, da jih prav slovenski preobrazimo, V tej zadevi veljajo sledeča pravila:
1.	Grška in latinska moška imena na soglasnik se sklanjajo sploh po moški, ženska na e in a po ženski sklanji; na pr.: Caesar = Cezar, Penelope = Penelopa, Aurora, = Avrora. Ženska imena na o, kakor: Kalipso, Gorgo, Leto, Sapfo, ohranijo v imenovalniku prvotno končnico, sicer pa jih sklanjamo po a-sklanji; na pr.: rod. Kalipse, daj. Kalipsi.
2.	Z imeni oseb in krajev na -as, -es, -is, -on, -os ali -us gre tako-le obrniti:
a)	če imajo soglasnik pred končnico, odpahni jim končnico brez vsake priponke, na pr.: Adranon = Adran, Amphipolis = Amfipol, Demosthenes = Demosten, Orestes = Orest, Aeschglus (Aisehglos) = Eshil, Probus = Prob.
Da se preveč trdih soglasnikov na koncu ne druži, devamo med nje gibljivi e, na pr.: Alexandros = Aleksander, Patroklos = Patrokel; Cipros = Ciper, Patmos = Patem. — Markus ima Marko in Marka.
Besede na -as ali -ias odvržejo rade samo s, na pr.: Bar-nabas = Barnaba, Jeremias = Jeremija, Lukas = Luka, Mattlvias = Matija, Tobias = Tobija. — Thomas se glasi Tomaž.
b)	če stoji a, e ali i pred končnico, odpahni jo in pristavi j, na pr.: Andreas = Andrej, Aeneas = Ene,j. Aehilleus = Ahilej, Menelaos = Menelaj, Tliimotheus = Timotej; Aloisius = Alojzij.
Opomba. Imena: Amb<osius, Alexius, Antonius, Blasius, Matthaus se glase v slovenščini: Ambrož, Aleš, Anton, Blaž, Matevž.
3.	Imenom, ki v rodilniku sklonilo -os ali -is privzemajo, dajemo slovensko obliko s tem, da rodilniku tujega imena sklonilo odbijemo, za ženski spol pa še pritaknemo -a; na pr.: Ajas (Ajant-os) = Ajant, Cieero (Ciceron-is) = Cieeron, Drakon (Drakont-os) = Drakont, Xenophon (Xenophont-os) = Ksenofont, Hellas (Hellad-os) = Helada, Ceres (Cerer-is) = Cerera, Pallas = Palada, Venus = Venera.
4.	Imena dežel in krajev s končnico -um izpreminjajo ta zlog v -ja, na pr.: Latium = Laeija, Regium = Regija, Samnium = Samnija. Vendar: Brundisium = Brundizij.
Opomba. Tako preobražamo tudi občna imena, na pr.: gymnasium = gimnazija; polytechnicum = politehnika; češče pa -um celo odpade in pred-stoječemu samoglasniku se pritika j, na pr.: museum - muzej; conservatorium = Tconservatorij; consistorium = konsistorij.
5. Latinski množniki (pluralia tantum) s končnico ae in i ter grški s končnico ca in 01 se rabijo v množini s sklonilom e
in i, na pr.: Athenae = Atene, Delfoi = Delfi.
B. Izpeljava pridevnikov.
§ 219. Pridevnike tvarja slovenščina večinoma po priponkah od drugih besed. Obrazila so mnogovrstna po obliki in p® pomenu in se natikajo posebno imenskim, pa tudi glagol-skim in prislovnim osnovam, da jim služijo za znanila raznih lastnostij in razmer. Da se pomen pridevnikovih obrazil lažje zapomni, preglejmo jih tu v sledečih skupinah:
§ 220. I. Svojilna obrazila:
-in (-ina, -ino). Glavni pomen te končnice je last in če-g a v o s t posamezne določene (ženske) osebe. Svojilne pridevnike na -in, -ina, -ino obrazimo prav za prav le od ženskih imen; na
pr.: Ana — Anin (Anina, Anino); dekla — deklin, gospodinja — gospodinjin, nevesta — nevestin, Neža — Nežin, Olga — Olgin, Palada — Paladin, sestra — sestrin, teta — tetin, vdova — vdovin, Venera — Venerin, žena — ženin. Besede: gospa, hči, mati imajo pridevnike: gospejin, hčerin, materin.
Glasnik c prehaja pred obrazilom vselej v č, na pr.: cesarica — cesaričin, kraljica — kraljičin, predica — predičin.
Opomba. To končnico dajemo včasi tudi moškim samostalnikom na -a, ki jih sem ter tja še dandanes pregibljemo po ženski sklanji; toda zraven navadnih oblik: očetov, starešinov, vodjev, vojvodo« itd. pišemo le redkoma: očin, starešinin, vodjin, vojvodin itd.
Včasi prirašča ta končnica tudi:
a)	drevesnim in travnim imenom, posebno tistim, ki se končujejo na -kva in -ica, na pr.: breskva — breskvin cvet; smokva — smokvino seme; jagodica — jagodičin sok; marelica — mareličino sadje;
b)	nekterim drugim rečem, na pr.: izba — izbina vrata; veža — vežine duri; britva — britvina ostrina; grablje — grab-Ijini zobje.
-ji (-ja, -je). Ta končnica prirašča posebno živalskim imenom, redkoma osebam, in pomenja splošno last ali svoj-stvo vsega razpola ali plemena, ne pa kake posamezne stvari kakor -in. Na pr.: gad —- gadja zalega, govedo — goveje meso,
koza — kozja brada, krava — kravje mleko, kura — kurja mašča, ovca — ovčji sir, pes — pesja noga, riba — ribje oko, volk — volčji zob.
Končnica -ji služi tudi nekterim osebam, na pr.: Bog —
božji, človek —- človečji (človeški), knez — knežji, otrok — otročji, dete — detečji ali detinji, Sloven — slovenji (slovenski); baba — bab ji, vrag — vražji.
Opomba. Namesto končnice -ji rabi nekterim živalskim imenom rajši -ov z jednakim pomenom, na pr.: bik — bikova moč, jazbec —jazbečeva mast; krt
—	krtova dežela; medved — medvedov brlog, pa medvedji dol; oven — ovnov rog-, slon — slonova kost; — ali -ski, na pr.: svinja — svinjsko meso; konj
—	konjska griva.
-ot (-ova, -ovo), za mehkimi soglasniki -ev (-eva, -evo).
1.	Ta rodovitna končnica nam rabi posebno pri izpeljavi svojilnih pridevnikov od določenih moških oseb in se ujema v pomenu z obrazilom -in, -ina, -ino; na pr.: brat — bratov (bratova, bratovo); fant — fantov, knez — knezov, sosed — sosedov, sin — sinov, vojak — vojakov; cesar — cesarjev, kralj — kraljev, pastir — pastirjev, prijatelj — prijateljev, učitelj — učiteljev; Anton — Antonov, Janežič — Janežičev, Ksenofont, — Ksenofontov, Temistoklcj — Temistoklejev, Schiller — Schillerjev.
Končnik c prehaja v 5, na pr.: pevec — pevčev, strelec — strelčev, stric — stričev.
2.	Ta končnica se tudi dodeva:
a)	imenom dreves, grmov, trav in drugih rastlin brez ozira na samostalnikov spol; na pr.: ajda — ajdov kruli, bukva — bukov les, črešnja — črešnjeva vejica, hruška — hruškov pecelj, korenje — korenjevo seme, leska — leskov grm, lipa —- lipov cvet, luk — lukov duh, mak — makovo zrno, smreka — smrekov storž, želod — želodova skledica.
b)	nekierim pojmovnim in drugim rečem, posebno tistim, ki nam služijo, kakor bi bile žive; na pr.: Glasnik — Glasnikova pisava, velevnik — velevnikovo obrazilo, rodilnik — rodilnikovo sklonilo, zaimek — zaimkov pomen; pravimo pa tudi: jarmova kamba, kolovratovo vreteno, kruhova skorja (Brotrinde, skorja kruha, eine Rinde Brot), ključeva brada, mečeva nožnica itd.
-ski (-ska, -sko). Ta jako rodovitna končnica prirašča brez ozira na spol imenom narodov, stanov, krajev in časa. Ona tvori takoimenovane splošne svojilne pridevnike, kteri
kažejo, kar je lastno več osebam in stvarem skupaj, ali vsem ljudem kakega naroda ali stanu, ali pa vsemu kraju, vsemu času. Na pr.: cesar — cesarski (cesarska, cesarsko); dvor — dvorski, Hrvat — hrvatski, kmet — kmetski, ljud — ljudski, morje — morski, obrtnija — obrtnijski, pastir — pastirski, planina — planinski, Sava — savski, Slovan — slovanski. Po izpeljavi gre pomniti:
a)	jednozložnice, včasi tudi dvozložnice, privzemajo rade pred obrazilom prirastek ov ali ev; na pr.: brat — bratovski (tudi: bratski), fant — fantovski, kralj — kraljevski, Rus — ruski in rusovski, Žid — židovski, osel — oslovski; hlapec — hlapčevski, godec — godčevski. Tat ima tatinski, dete — detinski.
b)	gibljivi polglasnik e se ohrani, ko bi preveč soglasnikov sledilo zapored; na pr.: Ciper — ciperski, Oger — ogerski, mdjster
—	mojsterski, Zader — zaderski.
c)	pred končnico -ski prehajajo goltniki in šumniki z obrazilnim s v s; na pr.: kovač — kovaški (iz kovač-ski); Prag
—	praški (iz prvotnega praž-iski, praž-ski); Ceh — češki in češki; Lah — laški; človek — človeški (iz prvotnega človeč-iski, človeč-ski); pesnik — pesniški; Amerika — ameriški; Anglež — angleški; mož — moški (iz mož-ski).
Ta izpreininjava je lastna tudi sičnikom c, s, z; na pr.: Celovec — celovški; deklica — dekliški; Kras — kraški; nebesa
—	nebeški; Pariz ■— pariški; vitez — viteški; vendar Francoz
—	francoski.
Gradec ima graški. Večkrat pa tudi samostalnikova končnica -ec odpade, na pr.: dolenjec — dolenjski, gorenjec — gorenjski, pevec — pevski, rokodelec — rokodelski.
Zobnik d se včasi izpahne, včasi ne; navadno se pa prelije v sorodni j ; na pr.: gospod — gosposki; sosed — soseski; vendar ljud — ljudski; vojvoda — vojvodski; Rod — rodski. Bled — blejski, grad — grajski, Carigrad — carigrajski, Solni grad pa solnograški.
t
d)	Kedar tvarjamo pridevnike imenom tistih mest, trgov ali vasij, ki imajo pridevnik in samostalnik v sebi, vzamemo obe besedi v pridevnik; na pr.: Črna gora — črnogorski, Beli grad
—	belograjslci, Novo mesto — novomeški (namesto novomestski), Slovenji gradeč — slovenjegraški, Sveti križ — svetokriški itd.
e) Po teh pravilih obrazimo pridevnike tudi tujim imenom, če imajo iste končnice kakor v slovenščini; na pr.: Azija — azijski, Antiohija — antiohijski, Egipet — egiptovski, Evropa — evropski, Grk — grški, Koreira — korcirski, Delfi, — delfski (ali delfiški od /lel(fiy.og), Peloponez — peloponeški.
Če pa imajo tujke še svoje prvotne končnice, treba jih je poprej po domače preravnati v samostalnike (§ 219.) ter jim potem še le dati pridevnikovo obliko; na pr.: Aegeus — Egej — egejski; Elisium — elizij — elizijski; Alkaeus — Alkej — alkejski; Narbo
—	Narbona — narbonski; Salamis — Salamina — salaminski; Hellas — Helada — heladski; Athenae— Atene — atenski.
§ 221. II. Lastilna ali kakovostna obrazila:
-ast (-asta, -asto), jednako nemškim sestavljenkam s pridevnikom -formig, prirašča moškim, ženskim in srednjim samostalnikom, redkeje pridevnikom, ter pomenja kako podobnost;
na pr.: cev — cevast, črta — črtast, dim — dimast, grba — grbast, igla — iglast, klin — klinast, lisa — lisast, srp — srpast; jajce
—	jajčast (iz jajc-jast), srce — srčast.
-av (-ava, -avo), če se pritisne koreniki samostalnega imena, opetuje samostalnikov pomen in kaže zunanje svoj stvo, ki se komu ali čemu vidi; na pr.: cunja — cunjav, dlaka — dlakav, grba — grbav, grča — grčav, guba —- gubav, krasta — krastav, krv — krvav, luska — luskav; snet —• snetjav, rast — raščav (iz rast-jav).
Opomba. Včasi stoji -ast namesto -av, na pr.: cunjast = cunjav, dlakast = dlakav, pegast = pegav, žilast = žilav, žlezast = žlezav.
-en (-na, -no, polglasni e moškega spola se odpahuje). Ta rodovitna končnica, osnovi neživočih ali brezživotnih imen pri-taknjena (včasi z ov ali ev), izražuje sploh samostalnikov pomen v pridevnikovi obliki in pomenja, kakšno ali od česa je kaj. Takih pridevnikov ima slovenščina veliko od vseh treh spolov:
a)	od moškega, na pr.: dolg — dolžen (dolžna, dolžno, gl. § 23., 4.), dež — deževen, glad — gladen in gladoven, gnoj — gnojen, greh — grešen, kras — krasen, prah — prašen, praznik — prazničen, smeh — smešen, sok — sočen, strah — strašen.
b)	od ženskega, na pr.: hvala — hvalen, hudoba — hudoben, kuga — kužen, mlaka — mlačen, moč — močen, pokora —
pokoren, rosa — rosen, snaga — snažen, sprava — spraven, sreča ■— srečen, vera — veren, voda — voden.
c) od srednjega, na pr.: blato ■— blaten, čudo — čuden, kresilo — kresilen, lice — ličen, mleko — mlečen, železo — železen.
Opomba. 1. Nekaj jih je navadnih samo z določno obliko, na pr.: božični, grobni, nočni, poljni, zimni in še več drugih, posebno takih, ki zaznamujejo čas.
2. Po odpahnjenem polglasniku se snideta včasi dva n, na pr.: ime — imenen, imenna, imenno; namesto takih oblik tvarjamo rajši oblike na -ski, na pr.: imenski, zaimenski, korenski, sponski, semenski, plemenski itd.
Obrazilo -ski se v obče rado pritika, na pr.: poljski, zimski, verski, ženski, jedninski, množinski itd.
-iv (-iva, -ivo, včasi tudi: -Ijiv,-Ijiva,-Ijivo), samostalniku dodano, pomenja kako zunanje svojstvo, kakor-av, ali kako dušno lastnost; na pr.: črv — črviv, ljubezen — ljubezniv, milost — milostiv in milostljiv, plesen — plesniv, pleša — plešiv, prah — prašiv in prašljiv, snet — s netiv, šala — šaljiv, škoda — škodljiv; laž — lažljiv ali lažniv (od lažen).
-nji (-nja, -nje) tvori pridevnike od prislovov in predlogov, redkeje od drugih besed, in kaže sploh razmere kraja, časa ali načina; napr.: danes (danas) — današnji (gl. § 23., 5.); doli — dolnji, gori —- gornji, jutro — jutranji, letos — letošnji, nekdaj — nekdanji; notri — notranji, pred — prednji; sedaj — sedanji; sinoči — sinočnji, sredi — srednji, tedaj — tedanji, zunaj
—	zunanji, vsekdaj — vsekdanji.
§ 222. III. Množilna in snovna obrazila:
-at f-ata, -ato), samostalnikovemu deblu pritaknjeno, kaže na imetje ali na obilico tega, kar pomenja ime; napr.: brada
—	bradat, gora — gorat, kamen — kamenat (kamnat), kosem — kosmat, krilo — krilat, las — lasat, mož — možat, noga — nogat, pleča — plečat, plošča — ploščat, rog — rogat, uho — uhat.
Ta končnica se tudi rada pritika pridevnikom na -e«, na pr.: krven — krvnat, listen — listnat, ljuden — ljudnat, mesen — mesnat, močen — močnat, peren — pernat, skalen — skalnat, traven — travnat.
-6n (-ena, -eno), samostalniku dodano, kaže snov, iz ktere je kaj; na pr.: jeklo — jeklen, kamen — kamenin, kost — kosten ali koščen (iz kostjen), lan — lanen, led — leden, les — lesen, med — meden, ogenj — ognjen, platno — platnen, prst — prsten,
proso — prosen, steklo — steklen, sukno — suknen, vapno — vapnen, volna — volnen. Srebro ima sedaj navadno: srebrn namesto srebren.
-It (-ita, -ito) je jednakega pomena kakor -at; pridevnike na -it podaljšujemo radi s končnico -en, na pr.: ime — imenit ali imeniten (-tna, -o); kamen — kamenit ali kameniten; pleme
—	plemenit ali plemeniten; oko, oči — očit ali očiten; srd — srdit ali srditen; tudi z vstavljenim prirastkom ov: brdo — brdovit ali brdoviten, glas — glasovit ali glasoviten, skala — skalovit ali skalo-viten, strah — strahovit ali strahoviten, val — valovit ali valoviten.
§ 223. IV. Dejanje ali stanje zaznamujoča obrazila:
-av (-ava, -avo), glagolski osnovi dodano, pomenja nagnjenost h kakemu dejanju; na pr.: bahati se—■bahav (t. j. kdor se rad baha); gizdati se — gizdav, igrati — igrav, kujati se — kujav, lišpati se — lišpav, opotikati se — opotikav, vjedati — vjedav.
-en (-na, -no z gibljivim e). Ta končnica se pritika glagolom na koren, ali pa na deležnike; torej je različna po pomenu:
a) tvorno-preteklemu deležniku nedovršnih glagolov pritaknjena, je vselej tvornega pomena; na pr.: dajal — dajalen (dajalna, dajalno), kazal — kazalen, obetal — obetalen, ponavljal
—	ponavljalen, prehajal —■ prehajalen; redil — redilen; hladil — hladilen, mečil — mečilen, svojil — svojilen, zmagal — zmagalen.
Opomba. Namesto 1 se večkrat govori in piše v, kakor: delaven, trpeoen, piven.
tj trpnemu deležniku na -t pritisnjena, daje pridevnikom trpni pomen kakor -Ijiv; na pr.: pit— piten, razdrt — razdrten, nerazdrten.
c) tvornega ali trpnega pomena so pridevniki, če se pritakne končnica glagolski koreniki, in sicer večjidel:
a) tvornega, če jo prideneš dovršnim glagolom, na pr.: obseg — obsežen, postreg — postrežen, pouk — poučen, sned — sneden (sneden človek).
fi) trpnega, če jo prideneš nedovršnikom, na pr.: jed — jeden, grez — grozen, kov — koven, sek — sečen, uk — učen, vid
—	viden (neviden).
Opomba. Pazi na razliko trpnega deležnika in pridevnika, kakor: učen, učena, učeno — učen, učna, učno; dosežen,-ena,-eno — dosežen, -žna -žno; na pr.: učena družba — ufna ura.
■It (-iva, -ivo) je jednakega pomena z obrazilom -av; na pr.: nagajati — nagajiv; snesti — snediv; — večjidel privzemajo lj, na pr.: bosti — bodljiv, dremati — dremljiv, hrasti — hradljiv, plašiti — plašijiv, postreči — postrežljiv, pozabiti — pozabljiv, prepirati se — prepirljiv, sumiti — sumljiv, zabavljati — zabavljiv, zapravljati — zapravljiv.
-ljiv (-Ijiva, -Ijivo) prirašča glagolskemu deblu in pomenja, da se more kaj zgoditi; torej je vselej trpnega pomena jed-nako nemškim obrazilom: -bar, -lich, -fahig; na pr.: doseči ■— dosegljiv, dovršiti — dovršljiv, izreči — neizrekljiv, miniti — minljiv, premagati ■— premagljiv, slišati — slišljiv, topiti — topljiv, videti — vidljiv; neizpremenljiv, neizprosljiv, nespravljiv.
Opomba. Čestokrat služi namesto priponke -ljiv s trpnim pomenom obrazilo -en, kakor: nedosežen = kar se ne da doseči; neizvršen, neizbrisen, neslišen, neviden, neizprosen, nestrpen, nepopisen.
C. Manjšalna obrazila.
§ 224. V manjšalnih besedah je slovenščina zelo bogata ter jih prav po gostem jemlje v rabo, češče nego se to godi v drugih jezikih. Manjšamo pa v govoru ne samo stvari, v resnici majhne in drobne, ampak tudi take, ki so nam mile, ljube in za oko prijetne. Najnavadnejša manjšalna obrazila so:
1.	moških imen:
-ec, na pr.: brat — bratec, golob — golobec, grad — gradeč, ldeb — hlebec, hos — hosec, hot — hotec, hruh — hruhec, vrt —■ vrtec, zvon — zvonec.
-ek, na pr.: člen — členek, kruli — kruhek, hlobuh — klobuček, nož — nožek, sin — sinek, stric — stričeh, vol — volek.
-Ič, na pr.: črv — črvič, grad — gradič, grozd — grozdič, kralj — kraljič, nož — nožič, snop — snopič, vrh — vršič.
2.	ženskih imen:
-ica, na pr.: cerkev — cerkvica, glava — glavica, hči — Merica, hiša — hišica, izba — izbica, kaplja — kapljica, megla — meglica, muha — mušica, noga — nožica, ptica —ptičica, roka — ročica, steza —- stezica, zvezda — zvezdica.
Pri ženskih imenih na soglasnik (i-debla) se i večkrat izpušča, kakor: stvarica in stvarca, živalica in živalca; krv — hrvca, brv — brvca ali brvica. V množ. rod. pa ve/l no: živalic, lučic itd.
-ka, na pr.: mama — mamica, mamka; slama — slamica, slamka; žena — ženica, ženica; hči — Merica, hčerka; miš — miška; nit — nitka; piščal — piščalka.
3.	srednjih imen:
-ce, na pr.: krilo — krilce, vino — vince; drevo — drevce, drevesce ; jedro — jeder ce; kolo — kolesce; pero — perce, peresce.
Zavoljo lepoglasja se vrine včasi i ali e, na pr.: mesto — me-stice (mestece), gnezdo — gnezdice, steblo — steblice (tudi stebelce).
-iee, ktero končnico privzemajo skupna imena na -je, na pr.: grozdje — grozdjiče, perje — perjiče, snopje — snopjiče.
Opomba. Množinski samostalniki (pluralia tantum) se manjšajo pravilno v množini, na pr.: hlače — hlačice, škarje — škarjice, vile — vilice; vrata
—	vratica.
Ženski samostalniki s soglasniškim končnikom (i-debla) prehajajo v a-sklanjo, na pr.: gosli — goslice, jasli — jaslice, svisli — svislice.
4.	V otroškem milovalnem in prilizovalnem govoru pomanjšujemo pomanjšane besede v drugo, ako lepoglasje tega ne brani. V ta namen se pritisne:
-ek za moški spol, na pr.: hlebec — hlebček, kosec — košček, sinek —- sinček, kraljič — kraljiček, nožič — nožiček, volič — voliček. -iea za ženski spol, na pr.: cerkvica — cerkvičica, glavica
—	glavičica, mamka — mamčica, jelka — jelčica, stvarca — stvarčica, živalca — živalčica, kostka — koščica.
-ice za srednji spol, na pr.: gnezdice — gnezdičice, jajce
—	jajčice, solnce — solnčice, vince — vinčice.
5.	Pridevniki se manjšajo, t. j. njih pomen se omejuje navadno z obrazilom:
-kast, na pr.: bel — belkast (-a, -o), weiBlich, etwas weifi; črn -— črnkast, rumen — rumenkast, rudeč — rudečkast, siv — sivkast, -kljat, na pr.: bel — belkljat, črn —■ črnkljat, siv — sivkljat, in's Graue spielend.
Opomba. 1. Razun teh imamo še več manjšalnih obrazil, ki se pa red-koma rabijo, na pr.: malehen, bolehen; drobecen; staričen, mrtvičen, maličken, majčken itd.
2. Ako hočemo večjo obilnost ali silo kake lastnosti povedati, podaljšamo deblo s prirastkom ov, na pr.: gladen — gladoven; skalen — skalovnat; voden
—	vodoven
6.	Glagoli se manjšajo s prirastki:
-ka, na pr.: čičati — čičkati, čiv — čivkati, spati — spanč-kati, stopati — stopicati, zibati — zibkati.
-lja, na pr.: drgati — drgljati, jecati — jecljati, mahati — maUjati, migati — migljati, pihati — pihljati, rezati — rezljati, skakati — skakljati, šumeti — šumljati.
Opomba. 1. Ako hočemo glagolovo dejanje povekšati, podaljšamo osnovo s končnico -astiti ali -ihati, na pr.: lomiti — lomastiti; mikati — mikastiti; sopsti — sopihati; udriti (udariti) — udrihati.
2. O tvorbi glagolov, ki se izpeljujejo s pomočjo vrstnih spon iz korenov, glagolov in imen, glej § 157—187.
II. poglavje. Sestava.
§ 225. Tvorna moč slovenskega jezika se razodeva posebno v izpeljavi, ktera je prebogata v obrazilih za razne pomene; včasi pa je vendar treba novim rečem iskati potrebnih izrazov v sestavi, akoravno se ta slovenščini sploh le malo podaje, izvzemši sestavljenke s predlogi in z glagolskimi debli.
Med imeni, iz kterih narejamo sestavo, devamo po trdih soglasnikih veznik o, po mehkih e, na pr.: bos-o-nog, golorok, listopad, vodotok, kolovrat — lic-e-mer, rudečeličen, svojeglavem; brez veznika sestavljenih besed ima slovenščina malo, na pr.: medved, poldan, polglasnik.
Prva beseda v sestavljenkah je ločilna, druga glavna, ktero prva določuje ali pojasnjuje; tako na pr. so v sestavljenkah: kolodvor, Triglav, vinograd, besede dvor, glav, grad glavne, kolo, tri, vino pa ločilne.
Kedar slovenimo tuje sestavljenke, pa jim ne moremo ubrati pravega imena ne po izpeljavi, ne po sestavi, tedaj si pomagamo:
a)	da vzamemo namesto ločilne samostalniške besede njen pridevnik, na pr.: brusni kamen - — Schleifstein; hišna vrata — Hausthor; kravje mleko — Kuhmilch; kuhinjska sol — Kiichen-salz; mlinsko kolo — Miihlrad; pavje pero — Pfauenfeder; strelni prah — SchieBpulver; žitna cena — Getreidepreis;
b)	da pomen sestavljenke z več besedami povemo, na pr.: bukve za ljudstvo — Volksbuch; konj za ježo — Reitpferd; mlin na sapo — Windmiihle; oklep za na prsi — Brustharnisch; pero za pisanje — Schreibfeder; ruta okoli vratu — Halstuch.
A. Sestava samostalnikov.
§ 226. Samostalnik se sestavlja:
a)	z neglagolskim samostalnikom, pa le bolj po redkem, ker se sestava neglagolskega samostalnika s samostalnikom slovenščini upira; na pr.: drevored, kolodvor, strahopetec, vmr&eakon, volkodlak.
b)	z glagolskim samostalnikom ali z glagolskim deblom, na pr.: blagodar, bogoljub, bogotaj, čarodej, časopis, delopust, krvo-lok, krvotok, letopis, listopad, rodoljub, rokopis, senožet, vinograd, vodomet, vodotok.
c)	s pridevnikom, na pr.: golobradec, gostosevci, hudodelec, hudournik, krivoverec, staroverec, tihotapec.
d)	s števnikom ali zaimkom, na pr.: jednook, stoklas (Tre-spe), stoletje, stonoga (Assel), šestoper, trinog, trinoga, trizob, samorog, samostan, samouk.
e)	z glagolom, na pr.: kažipot, tresorepka, Tresoglav, Vladimir, Vladislav.
f)	s členicami, na pr.: brezdno, križempot, nesreča, prelaz, prevod, soglasnik, zapeček.
B. Sestava pridevnikov.
§ 227. V pridevnik se druži:
a)	samostalnik s samostalnikom, na pr.: kozorog, pesoglav, srebropen, zlatolas, zlatoust.
b)	samostalnik s pridevnikom, posebno pri telesnih udih, na pr.: belo glav, belolas, bolnoglav, bosonog, gologlav, krivogled, praznorok, prostolas, širokopleč, strmoglav, svojeglav; s priponko -en, na pr.: krivogleden, širokoplečen.
c)	samostalnik z glagolskim deblom ali z deležnikom, na pr.: tresoglav, vrtoglav, vitorog, zvitorep.
d)	samostalnik s števnikom, zaimkom ali s kako členico, na pr.: jednolik, samouk, samorog, brezzob, razoglav.
e)	pridevnik s samostalnikom, na pr.: bogoslužen, čudotvoren, glavobolen, gromonosen, krvoločen, mlekodajen, vratolomen.
f)	pridevnik s pridevnikom, na pr.: blagoglasen, hudomušen, kratkočasen, lahkoživen, okrogloličen, ostroumen, prostovoljen, radodaren, šladkosneden, sladkousten, dovoljen.
g)	pridevnik s števnikom ali zaimkom, na pr.: četveronožen, samokolen, samorašč, svojeglaven.
h) pridevnik s členicami, na pr.: brezbožen, nedolžen, neroden, predrzen, prileten, soglasen.
C. Sestava s predlogi.
§ 228. Glagole, pa tudi samostalnike in pridevnike, obrazimo in preobražamo radi po sestavi s predlogi. Glagolov, z drugimi besednimi razpoli zloženih, ima slovenščina le malo, na pr.: blagosloviti, blagodariti, blagovoliti, rogoviliti, tihotapiti, vrtoglaviti, in še nekaj drugih, ki so pa naravnost izpeljani od sestavljenih imen.
Po sestavi s predlogi dobivajo glagoli drugačen pomen; posebno trpni glagoli prehajajo v tvorne, nedovršniki pa v dovrš-nike ild. Po navadi se sestavljajo glagoli z je dni m predlogom, na pr.: na-lomiti, u-krotiti, za-ložiti; včasi z d v e m a, na pr. : iz-pod-nesti, po-raz-deliti, pre-ob-seči; včasi pa s tremi, na pr.: izpreobrniti = iz-pre-ob-vrniti. V takih sestavah je združen pomen vsakega predloga posebej.
Glede na samostojno rabo in zvezo z drugimi besedami delimo predloge:
a)	v ločljive, t. j. samostojne, ktere tudi same za-se jemljemo v rabo, in
b)	v neločljive, kteri žive le še v sestavi z drugimi besedami. Neločljivi predlogi so: pa-, pra-, pre- (pro-), u-, vz-, drugi so samostojni.
I. Sestava z ločljivimi predlogi.
§ 229. Ločljivi predlogi ohranjajo svoj prvotni pomen sploh tudi v sestavah in so ti-le:
brez (odgovarja nemškemu -los, ohne) se veže le s samostalnikom ali s pridevnikom in kaže na kak p o manj kij ej ali odvzetek: brezdno, brezpamet, brezrokavnik, brezum, brez-vetrije, brezzakonje, — brezbožen, brezimen, brezkončen, breztelesen, brezvetern, brezvesten, brezzob. Na pr.: Svetla cesta je razpeta črez neba brezkončni zid. (Jarn.) — Hudoba dela v brez-poslenih urah. (Gegn.)
do kaže:
a) da se raztegne ali dožene dejanje do svojega smotra ali konca (= b i s z u, lat. usque ad): dobresti (do srede potoka) ; domlatiti (do pol nasada); domesti (smeti do klopi); do-
pleti (do mejnika); dopresti (do pol koželja); doseči (do srede travnika); dožeti (do prvega ogona). Na pr.: Dorastli sta roži do vrh cerkve, tam gori sta sklenili se. (N. ps.) — Njegove bridkosti so do konca dokipele. (Vrt.)
b)	da se kako dejanje ali stanje dovede do svojega gotovega konca, za vselej ali pa za nekaj časa: dodelali, dogoto-viti, dokončati, dohiteti, doiti, dograbiti, domlatiti, dosejati, dovršiti, dozidati, dozoriti, dožeti. Na pr.: Kdor zna, kmalu dokonča. (N. pr.) — Brada dorastla, pamet ne dozorela. (N. pr.) — Kdor rad pleše, kmalu dopleše. (N. pr.) — Nesreča človeka hitro doide. —- Lepota kmalu docvete.
c)	da se toliko doda ali dostavi, da potem nič več ne manjka k popolnosti (= zu, hinzu-, lat. ad-): dodejati, dokupiti, do-liti, donesti, dosoliti, dosuti, dostaviti, dotegniti, dovreči. Na pr.: Pomanjkljivi grški abecedi so toliko črk dostavili, da je imel jezik vse glasove. (Valj.) — Se malo mrve volom dokladi, detelje donesi, pezdirja dostelji, pa še kaj žita dovrzi. (Valj.)
Opomba. 1. Predlog do-v sestavah se ujema nekoliko na pomenu s predlogom pri-; vendar je med njima ta razlika, da zaznamuje do- dokončno do-polnjenje ali dostavo tega, kar je manjkalo, pri- pa kaže sploh na kako pridajo ali priklado; na pr.: dokupiti (da nič ne bo manjkalo) — prikupiti (k čemu kaj); dodati (kar je še manjkalo) — pridati (k čemu kaj).
2. Imena in členice: dobiček, dodevek, dohod, doklada, določilo, dosega, dostavek, dozorek, — določen, dosežen, dovoljen, — doklej, dokler, doslej, dosorej, dotorej, dotod, dovolj, dosti.
iz (= aus, heraus, lat. ei-) pomenja:
a)	da prihaja dejanje iz znotraj, iz srede navzven: izbrati, izdolbsti, izgnati, izgrebsti, izgubiti, izkopati. Na pr.: Volk že ve, s čim si zobe iztrebi. (N. pr.) — Kdor dolgo izbira, ostane mu izbirek. (N. pr.) — Desetkrat obrni besedo na jeziku, predno jo izrečeš. (N. pr.)
b)	da se kaj dovrši ali pa neha biti: izpeljati, izvesti, iznebiti se, izhoditi se, izvedriti se. Na pr.: Dokler živi, nikdar se človek ne izuči. (N. pr.) — Ko bi sreča kramo razgrnila, prva bi se blaga iznebila. (N. pr.)
Opomba. 1. Imena in členice: izbirek, izbornik, izdaja, izdajalec, iz-, govor, izhod, izpisek, izvolja, — izbirčen, izboren, izvedljiv, — iznenada, izpred, izmed, iznad, izpod, izza.
2. Med ljudstvom se je predlogu iz- v sestavah sprednik i po gostem obrusil, z pa pred nemimi soglasniki prestopil v s. Zato se govori in piše dandanes tudi na pr.: znebiti se, spodlezovati, spovedovati, spremeniti, spre-
obrniti, sprevreči, namesto popolnih oblik: iznebiti se, izpodlezovati, izpovedovati, izpremeniti, izpreobrniti, izprevreči. Popolnim oblikam naj se daje kolikor mogoče prednost v pisavi.
med (= zwischen-, lat. inter-) se zlaga s samostalnikom, včasi s pridevnikom, in pomenja prostor med dvema ali več rečmi, ali pa oddelek časa. Na pr.: medgorje, medmorje, mednožje, medpotje, medplečje, — medmet, — medmašen, med-gospojen, mednaroden, medzoben.
na se ujema z nemškim an-, auf-, in-, z lat. ad-, in-, ter pomenja:
a)	da se godi dejanje na površju kakega mesta, kte-rega se tudi dotika; da se tja kaj deva ali nabira, da se kaj vrhovati ali pridobiva: nabrati, nadevati, nadrobiti, nakladati, nakositi, nalagati, nametati, namlezti, nanositi. Na pr.:
Vsak na svoj mlin vodo navrača. (N. pr.) —- Pojte, kolo narejajte, z britvami ga naperjajte. (N. ps.) — Za sladko vince da jata, Alenčico napajata. (N. ps.) — Na puh tvojega srda so se nakopičile vode. (Ravn.)
b)	da se mera, bodi si naravna ali dušna, napolni; da se kdo česa naveliča, kar se posebno s povratnim glagolom dopoveduje: naigrati se, najesti se, najezditi se, najužinati se, nakositi se, naklečati se, naležati se. Na pr.: Kdor se veliko po kolenih driča, ta se kmalu dela naveliča. (N. pr.) — Da se človek dima nadimi, ognja se ne bode nagrel. (N. pr.) — 0 zarji se zelja nakosim, podmeta pa kaše najem. (Gb.)
c)	da se kaj proti čemu nagiblje, bodi si v dušnem ali telesnem oziru: naganjati, nagibati, nagniti, nakloniti. Na pr.: Človek namer ja, Bog naredi. (N. pr.) — Drevo se na drevo naslanja, človek na človeka. (N. pr.) — Hitro, hitro mi vstajajte, na vojsko se napravljajte. (N. ps.) — Niše se solnce nagiba v zaglavje visokega hriba. (Slom.)
d)	začetek premembe, ki na kaki reči s časom nastopi: načesniti, načeti, nakužiti, nalomiti, na vrtati. Na pr.: Nabrušen nož rad reže. (N. pr.) — Nastreljen pes se strelbe boji. (N. pr.)
Opomba. Imena in členiee: načelo, načrt, nagib, nakovalo, naloga, namestnik, napor, narod, nasad, — nagnil, naroden, — naprej, naproti, nazaj, navprek, navdol, naposled', narobe, narazen, nalašč, navzkriž, nanagloma.
nad (= iiber-, ober-, lat. supra) se druži samostalnikom, redkeje pridevnikom in glagolom, ter pomenja, da je kaj više
ali mogočnejše mimo drugega: nadlega, nadležen, nadlegovati; nadloga, nadložen; nadpis, nadstropje, nadstrešje, nadškof, nadzemlje; nadzornik, nadzorovati.
o (= um-, lat. circum-, de-), s predlogom ob v rodu, zaznamuje:
a)	dejanje, ki se razodeva na več (ne vseh) krajih kake reči: obeliti, obrati, obrisati, ogreti, olupiti, omiti, opeči, opikati, ostriči. Na pr.: Veselo se solnee ozira in žarke o gorah opira. (Slom.) — Dosti ožine, malo požre. (N. pr.) — Kovač ima klešče, da rok ne opeče. (N. pr.)
b)	dejanje ali lastnost, ki ne nastopi na enkrat, ampak polagoma: obledeti, odreveneti, ognojiti se, omladiti —- omla-deti, omočiti, onečediti, oprostiti, oslabeti, osušiti, osvojiti si. Na pr.: Kar se omili, ne omrzne. (N. pr.) — Nebo se po malem oceja. (Slom.) — Osuša mi lice kmetija. (Cb.) — Belin se od-miče, otravi Snežnik. (Cb.)
c)	ob kaj priti ali dej a ti, iznebiti se česa, ločiti se od česa: ociganiti, ogoljufati, okmetovati, okupiti se, oporeči, oteliti se. Na pr.: Kar reče, ne oporeče. (N. pr.)
Opomba. Imena in členice: obok, oklep, omah, omet, omota, opora, oseba, osrčje, — omoten, oporen, oseben, — okoli, okrog, osorej, opoldne.
ob (= um-, lat. circum-) se ujema nekoliko s predlogom o, vendar pomenja:
a)	popolno obdajo ali zajetje kakega predmeta, ali dejanje, ki se godi na vseh straneh: obdati, obdelati, obhoditi, objeti, obleteti, oblezti, obseči, obsejati, obstopiti, obsuti, obteči, obvezati.
Zaradi blagoglasja b večkrat odpade, ravno tako tudi v, če se snide z b: opasati, opeti, opisati, osedlati, otesati, obleči, obrniti, namesto: obpasati, obpeti itd. Na pr.: Bog oblači, Bog prevedri. (N. pr.) — Groza jo je obhajala, na črni grob se zgrez-nila. (N. ps.) — Slast objema celi svet. (Cb.) — Samec je obletal domače dobrave, samec obhodil snežene gore. (Cegn.) — Kraljič opaše sabljico. (N. ps.) — Opne ga z lastnim oklepom in z lastnim mečem ga opaše. (Ravn.)
b)	dejanje, ki se popolnoma dovrši, ali pa kako i z g u b o ali oviro: obglaviti, obsedeti, obsoditi, — obnemagati, obnemoči, obupati, obviseti. Na pr.: Budalasta moč brž obnemaga. (N. pr.) — Kdor na moči slovi, večkrat iztepen na dragi obleži. (N. pr.)
Slovnica.	10
Opomba. Imena in členice: obed, obist, obhajilo, obhod, oblak, oblast, oblega, obleka, obličje, oblika, — oblačen, oblasten, — obkorej, obsorej.
od (= ab-, en t-, weg-, lat. ab-, abs-) zaznamuje:
a)	oddaljenje ali ločitev kakega predmeta od drugega: odbiti, oddati, oddirjati, odgrizniti, odjahati, odkrhniti, odkriti, odkupiti, odliti, odmakniti itd. Na pr.: Dan dan odrine, leto pa leto. (N. pr.) — Pod lipieo se zavrti, da lip'ci vršič odleti. (N. ps.)
—	Bog že ve, zakaj kozi rog odbije. (N. pr.) — Bogastvo človeku smrti ne odpravi. (N. pr.)
b)	nehanje ali končanje kakega dejanja ali stanja in se loči od predloga do v sestavah s tem, da pomenjajo glagoli, z do sestavljeni, popolno dognanje: odbučati, odjužinati, odkipeti, odkositi, odmoliti, odpeti (pojem), odrasti, odslužiti, odvečerjati. Na pr.: Potrpite, da odmolimo. (N. ps.) — Še danes boste od-škrleli, vi nadležni pevci, dejal je kmet, ki je štupo za šurke domu prinesel. (Valj.)
c)	neko vzajemnost ali ponavljanje glagolovega pomena: odgovoriti— odgovarjati, odmevati, odpevati, odpisati —• odpisovati, odpovedati, odzdraviti — odzdravljati. Na pr.: Kakor se pozdravlja, tako se odzdravlja. (N. pr.) —- Zalo odseda se vsako mi delo. (Cb.)
Opomba. Imena in členice: odglas, odgovor, odlog, odlok, odpadek, odpoved, odveza, — odlegel, odročen, — odklej, odslej, odkod, odtod.
po (= herum-, be- itd.) daje skoro vsem sestavljenkam svoj prvotni pomen razširjanja in kaže:
a)	dejanje z ozirom na razširjanje v kraju ali času, posebno pri opetovalnih in ponavljalnih glagolih: pobirati, počivati, poganjati, pogašati, pohajati, pojedati, pokladati, polagati, polegati, pomakati. Na pr.: Ribice po morju plavajo, glavice na suho pokladajo. (N. ps.) — Stare vrane ne pobirajo črvov blizu brane. (N. pr.) — S črno nitko ga bom povijala. (N. ps.)
b)	do vršenje dejanja, ki je polagoma nastopilo ali se raztegnilo črez vse ali črez več predmetov, kar velja posebno o dovršnili glagolih: povesiti, podaviti, pogoreti, pohoditi, pokrastir pokupiti, poloviti, pomoriti, posekati, posvariti, povoziti, pozebsti, požeti. Na pr.: Kdor se preveč poniža, njega pohodijo. (N. pr.)
—	Kopriva ne pozebe. (N. pr.) — Smrt stare pokosi, mlade po-streli. (N. pr.) — Smrt vse poravna (pobota). (N. pr.) — Trava
se bo posušila, skala se bo razpočila. (N. ps.) — Vse glaseče stvari so trudne pozaspale. (Vodn.) — Nekteri so ostali doma, pomožili se in poženili. (Cegn.)
c)	nadaljevanje kakega dejanja ali stanja še za nekaj časa: poigrati, pokašljati, poklečati, pomazati, popiliti, posedeti, potrpeti. Na pr.: Naj delo poleži, dokler se duh ne ohladi. (Slom.)
—	Dobro z brinjem me pokadi. (N. ps.) — Moram po otroke, du bi malo posedeli. (Cegn.)
d)	pokrivanje česa s čim, ali deva nje česana kaj, jednako nemškemu be-: pobeliti, pokopati, pokriti, po-srebriti, posuti, potresti, pozlatiti. Na pr.: Smrt pokoplje vse sovraštvo. (N. pr.) — Starost vsem lase pobeli. (N. pr.)
e)	premeno kakega stanja: podomačiti, pokristjaniti, po-tujčiti, posloveniti, poturčiti se, poživiniti. Na pr.: Med živadjo človek sam poživim.
f)	daje nekterim glagolom že v sedanjiku prihodnji pomen, kakor: pobežim, podirjam, pojaham, pojdem, poležem , ponesem, popeljem, porečem , potečem, povlečem, poženem, požvižgam. Na pr.: Romarji se vkup zbirajo in črez jezero popeljejo. (N. ps.) — Jutri pojdemo v mesto.
Opomba. Imena in členice: pogodba, pogum, pokoj, pokora, polom, pomlad, pomoč, popotnik, porok, posip, potok, potrata, potuha, po vodenj, povoj,
—	pogumen, pomladen, popoten, potreben, — potem, posihdob, poprej, posebej, počasi, polagoma.
pod (= unter-, lat. sub-) kaže na delo pod kakim predmetom , včasi s pomenom skrivnega dejanja: podjarmiti, pod-kopati, podkovati, podkupiti, podložiti, podnetiti, podorati, pod-staviti. Na pr.: Ca S vse podorje. (N. pr.) — Komu pete pod-kuriti. (N. r.)
Opomba. Imena: podboj, podjed, podkev, podklada, podmet, podlaga, podnožje, podpora, podzemlje, — podložen, podsolnčen, podstopen.
pred (= vor-) se le po redkem sestavlja, in sicer s samostalnikom, ter kaže na prednje mesto ali na čas: predgorje, predmestje, predgovor; predmet, predlog; predlanski, predvče-ranji. — Z glagoli se ta predlog prav malo druži, na pr.: pred-našati, predložiti, predpisati, predstaviti.
pri (= bei-, hinzu-, lat. a d-) kaže:
a) da se kaj h kaki reči primakne, prida, pristavi, pritrdi ali pridobi: pridejati, pridružiti, prikleniti, prikupiti,
10*
priložiti, pripeti, prisloniti, privezati, prizidati. Na pr.; Pripaše svetlo sabljieo. (N. ps.) — Prisiljena reč ni dobra. (N. pr.) — Kdor sam sebi ne privošči, drugim tudi ne. (N. pr.) — Iz dobre šole prirastejo boljši časi. (Slom.)
b)	način, kako kdo ali kaj dohaja: pri bežati, pribren-čati, prijadrati, prijezditi, prilajati, prilezti, pripeti, priplavati, prisopihati, prišumeti. Na pr.: Času pustimo čas, da pride mož s strdjo. (N. pr.) — Skrbna mati urno prispešila. (N. ps.) — Ko je vinjena glava, marsikaj iz srca priplava. (N. pr.) — Muha, ktera prileti, hujše piči. (N. pr.)
c)	način, kako se je kaj pridobilo: priberačiti, pridelati , prigospodariti, prigospodinjiti, prihraniti, prikoledovati, priprositi, prislužiti, pritržiti, privojskovati. Na pr.: Kar pri-
prosiš, lahko nosiš. (N. pr.) — Ce Bog roke ne stegne, vsi svetniki ne prikoledujejo. (N. pr.)
d)	umanjšanje ali odvzetje kakega dela: prikrajšati, prikrojiti', prirezati, pristriči. Na pr.: Dobro orodje delo prikrajša. (N. pr.)
Opomba. Imena in členice: priboljšek, pridelek, prijatelj, prikuha, priklad, prilika, priloga, primorje, priprava, prisad, prisega, pristava, pritlikovec, privada, prizemlje, — prijeten, prikladen, primeren, pripraven, priročen.
raz (= zer-, auseinander-, lat. dis-) pomenja:
a)	razširjanje ali ločitev tega, kar je bilo prej skupaj: razbiti, razdeliti, razdejati, razdreti, razglasiti, razgrniti, raziti se, razkropiti, razložiti, raznesti, razodeti, razorati, razpustiti, razrezati. Na pr.: Povsod je vrag nevoščljivost raznesti. (N. pr.) — Senca visokih dreves se daleč razteguje. (N. pr.) — Bogastvo iz odrtije se nenadoma razbije. (N. pr.) — Tjakaj gori se ozrimo, tam verige se razspo. (Kast.)
b)	premembo v kak boljši ali slabši stan: razbeliti, raz-cvesti se, razjeziti, razjokati se, razsrditi, razvedriti, razžaliti. Na pr.: Solnce razvedri oko. (Cb.)
Opomba. 1. Nekterim sestavam sta se v ljudskem govoru prvi črki od-brusili, z pa je pred nemimi soglasniki prestopil v s: spreti, stegniti, strgati itd. namesto: razpreti, raztegniti, raztrgati. Na pr.: Kdor ima strgano sleme, prosi vedno za lepo vreme. (N. pr.) — Svečan stegne dan. (N. pr.)
2. Imena in členice: razboj, razglas, razlaga, razpelo, razpetje, razpis, razrečje, razsip, razum, razvada, razvoj, — različen, razoglav, razumen.
s (pred samoglasniki in zvenečimi soglasniki z, pred sič-niki in šumniki se) je v sestavi dvojnega pomena, kakor v samostojni rabi, in kaže:
a)	(= zusammen-, lat. cum-, odgovarjaje predlogu z orodnikom) kako zvezo ali družbo predmetov: zbrati, združiti, zjediniti, sesekati, sestaviti, sešteti, sezidati, seznaniti, zgnati, zlagati, zložiti, zmesti, znesti, znositi, spisati, stopiti, stlačiti, streli, zvezati, zviti. Na pr.: Kakor se znosi, tako se raztrosi. (N. pr.) — Zlo spredeno, lahko zmedeno. (N. pr.) — Ko stari hrast pade, zruši dostikrat mlade. (N. pr.) — Kar sezidajo skrbni stariši, razdeno slabi otroci. (N. pr.) — Pod haljo skrije šmarni križ. (N. ps.)
b)	(= herab-, lat. de-, odgovarjaje predlogu z rodilni-kom) kako ločitev ali razdruženje od zgoraj navzdol: zbrisati, «ezuti, sklatiti, sleči — slačiti, zmakniti, zmetati, sneti —- snemati, znositi, spustiti, zvrniti. Na pr.: Lisica se dlake zlevi, zvijač se ne iznebi. (N. pr.) — Dota se zmota. (N. pr.) — Sezula sta brž coklice, obula črne škornjice. (N. ps.) — Brž konja zbosi, preobuj. (N. ps.)
Opomba. 1. Imena in čl e niče: zbor, semenj, shod, slog (Stil), zlog (Silbe), zmes, smetana, sestavek, spis, splavina, stok, zveza, —zložen, neznosen, — skupaj, zgoraj, spodi, zgolj, stikoma, sploh, zraven.
2. V nekterih sestavah se nahaja še prvotni so-, kakor: sodrga, somrak, sopar, sosed, soteska, součenec, sovet, sovražnik, — soroden, — zoper, zopet.
v (= ein-, hinein-, lat. in-) pomenja de vanje ali prestavljanje iz kraja v kraj, posebno v njegov notranji del, in se loči od neločljivih predlogov m in kakor: vbadati, vdelati, vdeti, vdihniti, vdolbsti, vkuhati, vliti, vložiti, vpeljati, vpisati, vplesti, vrezati, vriniti, vsaditi, vsesti se, vsiliti, vstaviti, vstopiti, vtakniti, vtisniti.
Namesto v pišemo navadno u, kedar mu sledi več soglas-nikov ali v, na pr.: ugnati, ugrizniti, ugnezditi se, uvesti. Tudi sicer se po vplivu srbsko-hrvatskega jezika češče piše u namesto v, na pr.: uživati, ukoreniniti se, udomačiti se, urediti, udati se itd. Na pr.: Cas vse v kozji rog užene. (N. pr.) — Kar vsem dopade, to se ne uživa brez zbade. (N. pr.) — Sama radost vtaplja na zemlji se v neslast. (Led.)
Opomba. 1. Dandanes se jemlje v obče v pisavi u-namesto v čim dalje tem bolj v rabo. Vendar pa se mora v vselej pisati tam, kjer se po pomenu
natanko loči od predloga u. Sestave z v pomenjajo sploh devanje v kako reč,, sestave z u pa zaznamujejo izpolnitev ali dovršitev kakega dejanja; na pr.: vnesti — unesti (hineintrageu — davontragen); vpirati se v kaj -r- upirati se komu — opirati se na kaj; vrezati — urezati (hineinschneiden — abschneiden),vstaviti, vstavljati — ustaviti (hineinstellen — einstellen); ustreliti — ustreliti (hineinschieflen — erschiefien); vlomiti — ulomiti (ein-brechen — abbrechen); vsekati — usekati; všteti — ušteti se (einzahlen — sich verzahlen) itd. (Prim. predlog m v § 230.)
2. Imena in členice: vhod, vprega, vstop, uvod, užitek, — vnet, — vkup, vselej, vprek, vsled, vmes, vnemar, vkraj, vstran, vedno.
za se po gostem zlaga z imeni, glagoli in členicami ter daje zloženkam zelo različen pomen. V sestavi zaznamuje ta predlog:
a)	da se kaj umakne očem in prikrije za drugo rečjo, ali da kaj odstopi od svoje namenjene poti ali svojega konca. V tem pomenu se ujema z nemškim ver-: zabiti, zabresti, zagovoriti se, zaiti, zakleniti, zakopati, zakriti, založiti, zapustiti, zarasti, zasuti, zatajiti, zatemneti, zavoziti. Na pr.: Sladko veselje zataplja ves svet. (Cb.) — Solz potok oči zaliva. (Pot.) — Ne zapiraj srca pravicam svetim drage domovine. (Cegn.)
b)	da to v izgubo pride ali konec vzame, kar nesestavljeni glagol pomenja: - zagospodariti, zaigrati, zajesti, za-kmetovati, zamuditi, zapiti, zapravdati, zapraviti, zavojskovati. Na pr.: Kdor zamudi, naj gloje kosti. (N. pr.) — Lenuh dostikrat kosilo zaleši. (N. pr.) — V jednem hipu mora zameniti časno z večnim. (Cegn.) — Blago se po niti nabira, pa po vrvi zapravlja. (N. pr.)
c)	da se dejanje v hipu prične ali nagloma nastopi (= lat. začetnim glagolom na -sco): zablisniti, zaboleti, začeti, Zadivjati, zadorteti, zagledati, zagrmeti, zakipeti, zakričati, zapeti, zapiskati, zaslišati, zasvetiti se, zavpiti, zazvoniti, zažvižgati. Na pr.: Zasede belca brzega, zaškrtne podkev, zapraši. (N. ps.) — Zaraja z njo, jo zavrti, da glavica jo zaboli. (N. ps.) — Marko za mizo tam Sedi in z zobmi zaškrpenti. (N. ps.) — Meč rabelj prvič zavihti, ali meč med pleči ostrmi; ko drugič se zabliska meč, vrtnarju pade glava preč. (N. ps.) — Voda je huda šiba, kedar zadivja. (Cegn.)	-
Opomba. Imena in členice: začimba, zagreb, zahod, zaklep, zalega, zalogaj, zamuda, zapah, zarod, zaroka, zastava, zatika, zavora, — zapaden, zamuden, zapomljiv, — zakaj, zato, zatorej, zategavoljo, zares, zastonj, zapored, zaradi, zastran.
II. Sestava z neločljivimi predlogi.
§ 230. Samo v sestavi nam rabijo sledeči predlogi:
pa se prikazuje le v nekterih besedah, kakor: paglavec, pajdaš, pamet, paberki (paberkovati), panoga, parobek, patoka.
pra (= ur-) kaže na prvotni početek, na pr.: prababica, praded, pramati, praotec, pravnuk, prastar, pradaven, pravečen, in se ujema na pomenu s predlogom pred, s kterim se rad zamenjava: predbabica, predded, predstariši.
pre (= uber-, um-, laL. trans-, super-) zaznamuje:
a)	mer dejavnosti črez ali skoz kak predmet do svojega konca: prebiti, preboleti, prebosti, prečuti, preglodati, pregniti, preleteti, prelomiti, preložiti, premeriti, prenočiti, preplavati, preslišati, prestati, pretrpeti, preživeti. Na pr.: Potrpljenje železne duri prebije. (N. pr.) — KaJcor prišlo, tako prešlo. (N. pr.) — Prerezane niti ne moreš več sceliti. (N. pr.) — Kraljič tako prežvižguje, da se jezero stresuje. (N. ps.) — Ako je Bog človeku namenil življenje, preboli brez zdravnika. (Cegn.)
b)	premembo kakega stanu ali prenaredbo: prebuditi se, predelati, predrugačiti, prekovati, prekrstiti, premeniti, pre-narediti, preobleči, preobuti, preobrniti, prestaviti, prestvariti, prezidati. Na pr.: Kar ni mogoče prenarediti, to je najboljše pozabiti. (N. pr.) — Temu se moraš pritožiti, ki ti more preložiti. (N. pr.) — Kaj tak' prebleduje ti rumeno lice? (N. ps.) — Pijanec se preobrne,. kedar se' v jamo zvrne. (N. pr.)
c)	prestop ali presego naravne ali druge določene mere ali meje: preceniti, pregovoriti, prehiteti, prehvaliti, prenapolniti, prenasoliti, preobjesti se, preplačati, preseči, preteči, prevpiti. Na pr.: Gvenk večkrat pravico prevpije. (N. pr.) — Želodca ni mogoče pregovoriti ali prevpiti. (N. pr.)
Opomba. Imena in členice: prebitek, precep, predel, predor, prehod, prelaz, premer, prepoved, prestava, prestop, pretep, pretveza, — premožen, premrl, prešeren, prevzeten, — prezlo, preveč, premalo, preveliko, neprenehoma.
pro (v slovenščini jednakega pomena kakor pre) se nahaja le v nekterih besedah, na pr.: prodati, prostreti', prodreti, pro-gnati; prodaja, prorok, prostor, prognanstvo, proizvod, promet, proračun, prospeh, prošlost; prostran, prozoren.
u (popolnoma različen od predloga T v sestavah) naznanja sploh izpolnitev kakega dejanja, bodi si odvzetje ali umanjšanje, ubeg ali ustavljanje, ali pa kak drug učinek. Ujema se z nemškimi prednicami ab-, ent-, er-, ver-, von-, a z latinskimi ab-, de-, per-: učesniti, ubogati, ukra-titi, ulomiti, umanjšati, unesti, ustaviti, uteči, —■ učakati, ubiti, ubrati, ugasniti, ugoditi, ugonobiti, ujasniti se, ukrotiti, umreti, upehati, uprašiti, usahniti, ustrašiti, ustreliti, ušteti se, u tolažiti, utoniti, utruditi. Na pr.: Počasna voda več brega udere (unese) ko deroča. (N. pr.)— Človek vodi celo na konju ne uteče. (Cegn.) — Vsaka povoden j se uteče. (N. pr.) — Kar se zgodaj ne ukroti, zdivja in zagovedni. (N. pr.) — Kdo bi vsemu svetu pogače umesil? (N. pr.) — Vsem ljudem ni ustreči. (N. pr.) -— Prevelika sila se sama uje. (N. pr.) —- Jezik nam se utegne ubrisati kakor božja kapljica. (Napr.) — Komur sreča ubeži, ta si zastonj za njo pete brusi. (N. pr.)
Opomba. 1. Zastran pisave v in u prim. predlog v v § 229. Sicer pa še primerjaj sledeče vzglede: Vreži mi tri križce v palico, — ureži mi kruha; tatje so v hišo vlomili, — ulomi mi vejico; v nogo se je vsekal, — usekaj mi palico; vštej mu stari dolg, — uštel sem se; počakaj, da se voda v sod vteče,
—	da se voda uteče; za župana so ga vstavili, — nabiro so ustavili; v kot se vmakni, — umakni se sovražniku itd.
2. Imena: ubeg, uboj, uboštvo, uima, ujeda, umor, urok, — ubežen, ubog, ugoden.
vz (= empor-, auf-, lat. ex-) pomenja vselej mer dejavnosti na kvišku: vzbuditi, vzdigniti, vzdivjati, vzdržati, vzgojiti, vzhajati, vzkipeti, vzeti, vstati (nam. vzstati).
Večkrat se je v obrusil, kakor: z ras t i namesto vzrasti, zleteti namesto vzleteti, zrediti namesto vzrediti. — Na pr.: Solnce vzhaja in zahaja dobrim in zlim. (N. pr.) — Kdor rano vstaja, temu kruha ostaja. (N. pr.) — Drobna ptica v tir zleti in z velikim zvoncem pozvoni, da mežnarja vzbudi. (N. ps.)
—	Čuvajev meč, zapah ga vzdržal ni. (Cegn.)
Opomba. Imena in členice: vzglavje, vzgoja, vzhod, vznožje, podvzetje,
—	vzhoden, podvzeten, — navzkriž, vzporedoma.
III. poglavje. Besede tujega izvira.
§ 231. Kakor vsak drugi jezik ima tudi slovenščina nekaj tujih, t. j. takih besed, ki niso vzrastle na podstavi domačega korena, temveč se presadile iz drugih jezikov na slovenska tla.
1.	Prve tujke so prejeli Slovani že v prvih stoletjih po Kristu, in sicer v vzhodni Evropi od raznih turških plemen, na zapadu pa od Germanov, zlasti od Gotov. Take prastare, v prvi dobi izposojene tujke poznamo po tem, da se skoro v vseh slovanskih jezikih nahajajo, in da so se predrugačile po lastnih slovanskih jezikovnih zakonih; na pr. iz turškega jezika so: klobuk, t opor, telege, tovor, tolmač; iz germanskega (gotskega): hiša, hleb, hlev, kotel, kupiti, lek, meč, ocet, osel, šlem, velblod, vpiti.
2.	Največ tujih besed je došlo v jezik slovenski v drugi, t. j. oni dobi, ko so nemški verski oznanjevalci začeli med koro-tanskimi in panonskimi Slovenci razširjati vero kristjansko. Po vplivu nemških veroučiteljev so nastala razna poznamenovanja za cerkvene obrede in praznike, na pr.: angelj, cerkev, binkošti, jagnje, kriz, krst, menih, nuna, oltar, sobota itd.
Vpliv frankovske države, zlalti Karola Velikega (768—814), na politično življenje zapadnih Slovanov se kaže v besedah, ki smo jih za te dobe prejeli za poznamenovanja raznih državnih uredeb, na pr.: cesar, kralj, vitez, knez, žlahta, penez itd.
Tujke v tej dobi izhajajo iz starovisokonemškega jezika nekako od 8—12. stoletja. Mnogo teh besed ni seveda nemškega korena, temveč so latinsko-grškega izvira, na pr.: križ — stvn. chruzi — lat. crux (crucis); cerkev — stvn. chirihha — grški y.vqiaytov.
3.	Mnogo tujih izrazov je sprejela slovenščina v srednje-visokonemški dobi (od 13—16. stoletja) in za dolgotrajnih turških bojev, začenši okoli sredine 14. stoletja, ko so se jeli Turki stalno nameščati v Evropi. Iz te dobe izhaja tudi več tujk iz laškega in ogerskega jezika.
4.	Tudi v zadnjih stoletjih smo si za razne pojme izposoje-vali tujih besed; zlasti so prvi naši književniki od sredine 16. do začetka 19. stoletja bogatili naš jezik z nemškimi tujkami. A novejšim tujkam se takoj na prvi pogled pozna njih tuji izvir in
oblika, in zatorej se jim po pravici zapira pot v sedanjo pisno slovenščino.
5.	Tujke iz starejših dob (takozvane izposojenke) so dobile popolnoma domačo obliko na temelju slovanskih jezikovnih zakonov, tako da jih ne smatramo več za tuje besede; na pr.: klobuk iz kfllpak, meč iz meki, ocet iz akit, rakev iz arka; cerkev iz chirihha, breskev iz pfersich — persicum, kralj iz Kari — Gharal; trobiti iz trumba, truma iz turma, črešnja iz chersa — cerasus itd.
6.	S tujimi besedami smo prejeli ob jednem tudi pojme o raznih novih, ljudstvu neznanih stvareh. Po dotiki s sosednimi narodi je prihajala med nas večja omika in z njo nove besede; S kristjansko vero smo dobili izraze za cerkveni obred; po vojski smo prejeli poznamenovanja za bojno orodje in za državne uredbe; po kupčiji so došla imena za razna oblačila, za živali, za drevje, rastline, žito in rude; tuji delavci in obrtniki so prinašali izraze za stavbe, za domače."orodje itd., s kratka, z rastočo omiko so se uvajali novi pojmi in z njimi tudi tuja poznamenovanja.
Opomba. 1. V primeri z drugimi jeziki se poslužuje pisna slovenščina jako malo tujih besed. Češče.jih rabi priprosto, neuko ljudstvo, toda večinoma iz novejše in sedanje dobe, tako da se jim tuja oblika na čelu pozna.
2. Sledeča zbirka podaje navadnejše, starejše tujke v slovenščini, kažoč njih prvotno domovino in pot, po kterem so došle v jezik slovenski. Gore navedene točke 2—6. naj se glede na razne dobe in stvarno vsebino razpravljajo na podlagi te zbirke in združijo v razne skupine. Izpuščenih je več tujih besed, kterim se nemški izvir dobro pozna, kakor cilj, gmajna, gratati, lojtra, ranta, roža, solni (Schuhlein iz schuoblin), špan, štibra, štirna itd. Število takih tujk lahko vsak sam pomnoži iz svojega narečja.
§ 232. Tuje be
Amati (ein Fass visieren) — stvn. ama.
anež, janež — srvn. anlz, lat. anisum.
angelj — stvn. angil, gr. uyyelog. antvela — srvn. hanttwehele. armada — i t.-ar mata.
liajta — it. baita. baker — tur. baker.
de v slovenščini.
baklja — stvn. facchula, lat. 1'acula. bala (za nevesto) — it. balla. bandero — it. bandiera. barmilati — it. barattare. barati — srvn. ervarn (erfor-
schen, erfahren). harem (wenigstens) — tur. bari, og. bar.
bariglica, barigla — it. barile, srlat. barillus.
barka — it. barca, srlat. barca. baršun (Sammt) — og barsony. bart (tribarti, kolikobart), -mal — srvn. vart, Fahrt; an der vart, an der Stelle, sogleich; ein vart, einmal; alle vart, immcr.
barva — stvn. varawa, srvn. varwe.
baza, prim. stvn. fasal in fasa
(= Faser). beber — stvn. bibar, lat. fiber. bedast, danim ; bedak, Schwach-kopt' — it. bedano, dummer Mensch; budaliti, schvvarmen, in budalast, dumm, thoricht, pa je iz tur. budala. bedenj (groBe Kufe) — stvn. bu-tinna.
beležnik, beležiti — tur. bilgii, mongolski: belge . (Zeichen, Merkmal). beteg (Krankheit), betežen — og. beteg.
bičje, bičevje (Binsen) — stvn.
binuz, srvn. binz. bile pl. (officium mortuorum) —
lat. vigilae. binkošti — stvn. finfchusti, gr.
nevcrjx.oorrj (rjuoa). birič — it. birro (Amtsdiener). birma, birmati — stvn. firmon,
lat. confimatio. bisaga —: it. bisaccia, lat. bisac-. cium.
bivol — gr. ftovftalog. u-bogati — stvn. volgan. boh (Speck) — stvn. bahho. boja (Farbe) — tur. boja
bokal — it. boccale, srlat. bau-calis.
boter, botra — lat. compater;
prim. kum. brhek — srvn. brehen (glanzen). brajda (Weingelander) — srlat. braida.
branjevec — nvisn. Fragner. breguše — it. brachesse. brenta — it. brenta. breskev — srvn. pfersich, lat. per-sicum.
bron, Erz, bronec, Bronze —
srlat. bronzium. brumen — stvn. fruma (Nutzen), . srvn. vrum. (tiichtig, gut). bukva; bukve — stvn. buohha, die Buche; buoh, das Buch. burja, prim. gr. /Soqtag, it. bora. butara — og. butor (Einrichtung).
Canja — stvn. zeinja, got. tainjo. cekin — it. zecchino. cer — it. cerro, lat. cerrus. cerkev ■— stvn. chirihha, gr. xt-
OMC/MV.
cesar, skrčeno car — got. kaisara,
stvn. keisar, lat. Caesar. eima, cimiti—stvn.chlmo(Keim). coklja, — srvn. zockel, it. zoccolo. copemik — stvn. zoupar.
Čavelj — it. chiavo (lat. clavus). čcber, čebrica — stvn. zubar, zwibar (Gefafi mit zwei Hand-haben).
čebula, čebul — it. cipolla, lat. caepulla, srvn. zibolle (Zwie-bel).
čelada — it. čelata (lat. cassis
caelata). čep, prim. stvn.zapfo, nem.Zapfen. češplja — v nemškem narečju:
Zweschpe (Zwetschke). čižme — tur. čižme, og. csizma. čorba — lur. čorba, og. csorba. črešnja — stvn. chirsa (iz chersa;
prim. lat. cerasus, gr. /.egaatov. čumnata (Kammer) — srlat. ra-minata, t. j. izbica z ognjiščem (komenom: caminus), stvn. chaminata. čutara — tur. čotura, og. csutora
Daeija, daear— it. dacio (datio). dekan (tehant) — lat. decanus. denar — it. denaro, lat. denarius. dera, das Arbeiten ohne Kost, v deri biti, pri deri delati — srvn. derre, der Tagelohn ohne Kost und ohne Trunk. deska — prim. gr. dialog, lat. discus, od tega stvn. tisk, nem. Tisch. dijak — lat. diaconus. dila (Brett) — stvn. dilla, nem.
Diele. dota — it. dote. dreta — srvn. drat, nem. Draht. duhan — srb. duhan, tur. duhan.
Facanetel — it. fazzolelto. falat (Stuck) — og. falat. faliti — srvn. velen iz franc.
faillir, it. fallire, lat. fallere. fant — nem. bav. Fant, it. fante. fara — stvn. pfarra, lat. parochia, gr. nagonu'a.
fažolj — srvn. phasol, lat. pha-seolus.
figa — stvn. figa, lat. ficus. fin — stvn. lin, nem. fein, it.
fino, lat. finitus. fleten — srvn. vlat, Sauberkeit. forint — it. fiorino (florentinski
denar z lilijo — flore). fužina — it. fucina, lat. focus.
Gajba — it. gabbia (iz lat. cavea). gazda (Hauswirt) — og. gazda. gerob (Vormund) — nem. bav. Gerhab.
goldinar — srvn. guldin, der
Goldene. golida — stvn. gellita (Gelte),
srlat. galeta. goljuf — it. gaglioffo. gr evati, grivati, grivinga — stvn. hriuwa, riuwa, nem. Reue. Mlajša tujka od iste besede je reva, reve n. grinta, grintav — stvn. grint. groš — srvn. gros, it. grosso (dick). gruča, Haufen — it. gruzzo. gumb — og. gomb.
Hajda, hajdina — stvn. heidan. To žito je došlo iz mohame-danskih dežel od „hajdov" (Heiden), t. j. nekristjanov. ham (Kummet) — og. ham (Pferde-geschirr), stvn. chamo. Prava slovanska beseda je h omot, iz ktere so Nemci dobili svoj: „Kummet" (srvn. komat, kar so si Slovenci zopet od njih izposodili: komat).
hasen — og. haszon. hiša — got. stvn. hus (Haus). hlače — srlat. calcia, srvn. kolzo. hleb — got. hlaibs, stvn. hlaib. hlev — got. hlija, srvn. liewe (Laube).
hmelj — ta slovanska beseda je najbrž iz finskega humala.
Irha (Weifileder) — stvn. irah,
srvn. irch, lat. hircus. izba (iz islttba) — stvn. stuba
(Stube); gl. soba. jablan, jabelko, kakor nemški Apfel najbrž iz lat. malum abellanum (Abella v Kampa-niji).
jagnje — lat. agnus. jambor, jarbolo — it. albero (arbor).
janičar — tur. jeničeri (neue
Miliz). janlca — nem. Jacke. jarek — tur. jaruk, og. arok. jeklo — stvn. ecchil, lat. acuale; gl. ocel.
jermen—-stvn. riumo, gl. remen. jesih — stvn. ezzlh (iz atecum
nam. acetum); gl. ocet. jetika — lat. hectica, gr. iY.uv.rj. jezero (tisoč) — og. ezer. Ogri so prejeli to besedo po Turkih od Perzov (hezar).
Kad, prim. lat. cadus, gr. kafra — lat. camphora, srvn. Gaffer.
kajha (Kerker) — nem. bav. Keiche.
kalup (Gussform) — srb. kalup,
tur. kaleb. kant, na kant priti, — dejati — srvn. gant, it. incanto (Verstei-gerung). kapus — stvn. chapuz (iz lat. caput).
kašta, kašča (Getreidekasten) — .
stvn. chasto. kaštigati — stvn. chastigon, lat.
castigare. kelih — stvn. chelich (iz lat. calix). ketina—stvn. chetina, lat. catena. kihra — stvn. chichura, lat. cicer. kine — og. kincs. kip — og. kep, najbrž tur. izvira. klavern, traurig, melancholisch — srvn. klagebernde, Klage veranlassend. klobuk—v prvi dobi iz tur. kalpak. knez — stvn. chuning. kolajna, srb. kolajna — it. col-lana.
koleda (Weihnachtslied), koledo-vati — iz gr. xaldvdai ali lat. calendae. Po vplivu besede k o 1 e d a je nastal sedanji k o-1 e d a r — srvn. kalender, lat. calendarium. koliba — tur. kaliba iz gr. nalv/Stj. Turki so razširili to besedo med Slovani. komad — srb. komad, gr. v.ou-udtiov.
komaj—stvn. chumo, srvn. kurne. komolec, Ellbogen, Elle — frijul-
ski: conole, beneč. comio. kopun — stvn. chappho, srvn. kapun, lat. capo, gr. vmjcojv.
koruza iz kukuruza — tur. ko-koros. Po drugih krajih tur-ščica, der Tiirken, kar kaže, da-se je to žito iz vzhodnih in južnih dežel dovažalo k nam. kositer (Zinn) — gr. /.aoaictoog. kostanj — lat. castanea, gr. sca-oravia, it. castagna, po mestu Kaarava v Pontu. koštrun — it. castrone, nem. bav.
Kastraun. kotel — got. katils, stvn. chezzil
(Kessel). kovčeg — gr. vmvmov, lat. eaucus, s pritiklino -eg, ki se le tujim deblom pritika. iz-krcati — it. caricare (beladen). kragulj — tur. karagu. kralj — slovanska oblika od imena Karola Velikega (768—814). — Karl-Gharal — čegar mogočno vladarstvo so občutili tudi zapadni Slovani. Prim. cesar — Kaiser — Caesar. krempelj — srvn. Krampel od
Krampe (Hacken). kristjan, iz tega: krščan — lat. christianus, gr. XQlonavog. — Krščenik je od krstiti in to od krst (Taufe)—Ghristus. križ — stvn. chruzi; nemška beseda je v 8. ali 9. stol. nastala iz lat. crux, cruci-s. Panonski Slovenci so križ v 9. stoletju sprejeli. Križ je le pri katoliških Slovanih v rabi in kaže, da se je začelo med njimi razširjati kristjanstvo od nemške strani. Grškim Slovanom služi
nam. križ v istem pomenu beseda krst (od gr. %qiot«s, Ghristus crucifixus), ki je tudi v 9. stol. po posredovanju stvn. jezika med panonskimi Slovenci nastala. — Krstiti je Panoncem pomenjalo taufen (t. j. prekrižati,zum „Christen" machen), kakor še sedaj pri Slovencih. krompir— v nem. narečju Grum-bire.
krošnja, prim, nem. bav. Krachse. kuhinja — stvn. chuhhina, lat. coquina. — Kuhati — stvn. chohhon, lat. coquere. kum, kuma — lat. compater; gl. boter.
kumara — v nem. narečju Gug-
kumer, lat. cucumis. kumina — stvn. chumin (Kiini-mel).
kupa — stvn. chuofa, srlat. cupa. kupiti —• got. koupon, stvn.
choufon. kutina — stvn. chutina, gr.. xi> duiviov, lat. cotonea; od tega, je tudi dunja, tunja.
Lah iz vlah — stvn. walh (Romane), sedaj welsch. lagev, lagvica — nem. bav. Lage (Ftisschen); stvn. lagella, lat. lagena, gr. ldyvvog. lajhati— srvn. leichen (betriigen). lanec — srvn. Laiie (Kette). lavor — lat. laurus, gr. ?mvqoq. leča (Kanzel) — stvn. lecza (iz lat. lectio).
legar — stvn. leger, Kranken-lager, legersuht, ans Bett fes-selnde Krankheit. lek (medicina) — got. lekeis (Arzt). '
leščerba — srvn. liechtscherben. lev — stvn. lewo, lat. leo, gr. Ikov (je semitsko - egiptskega izvira).
lihva, lihvar — got. leihvan (leihcn).
likof — srvn. lltkouf (lit, Obst-wein).
Um — stvn. srvn. Hm (Leim). lina — stvn. hlina, srvn. line
(Balkon). livada — gr. hpddiov. ljuljka — srvn. lulche (Lolch),
lat. lolium. lopa — stvn. louba (Laube, Vor-halle).
lopov — og. lopo (Dieb). lug (Lauge) — stvn. louga. luk — stvn. louh, srvn. louck
(Lauch). luknja — stvn. luccha (Lučke). lunek (Achsnagel) — stvn. lun, luning.
luštek (Liebstockel) — stvn. lube-stecco, lat. levisticum, gr. hyv-<niy.6v.
Maj, majiti (vrba se maji) — stvn. meio, srvn. meie (griiner Zweig), iz lat. Majus (maj-nik).
majolika — it. majolika, tako imenovana po otoku Majorca (Majolica); stvn. miol (Pokal).
majoran — it. majorana, lat. ama-racus ali majoracus (naslanjaje se na major) iz gr. dpugav.nv. malha (Tasche) — stvn. malha. malih (Gotze, Waldgeist) — stvn.
mal (Zierat). h-malu — srvn. ze male (zugleich, . auf einmal): mal, Zeitpunkt.'
— Dosegamal, dosihmal. manjkati — it. mancare; manco. mar: mar biti, marati, v nemar pustiti; maren,nemaren,marljiv, marsikaj itd. — stvn. mari (wichtig, wert). marenj, marnjati — stvn. mari
(Kunde, Marchen). marjetica (bellis perennis) — it.
margherita iz gr. paQyaQiTr/(;. maša, meša — stvn. messa, lat. missa.
mavra (schwarzgestreifte Kuh), mavrica (Regenbogen) — lat. maurus, morus, gr. uavgog. Pomen se je tako razvijal: schwarz, (schwarz) - gestreift, vielfarbig — Regenbogen. S to besedo v zvezi je stvn. mor (Mohr), in od tega slov. zamorec, Neger. Prim. še ma-roga, Fleck, Streif, maro-gast in muren, murček (črn gril). meč — got. meki. menih — stvn. munich iz mo-nachus.
mešetar (Unterhandler) — ngr.
psairrjg, Vermittler. mir (v pomenu Mauer) — stvn. mura, lat. murus.
mititi, pod--stvn. muta (Mauth,
Zoll).
miza — stvn. mias, it. mensa. mlin — stvn. mulin iz it. mu-lino.
mlinar — stvn. mulinari, it. mu-linaro.
mornar — srvn. marnaere, lat.
marina rius. mostovž (iz musovž) — v nem. narečju Musshaus zaVorhaus. Prim. farovž, rotovž. mošnja — nem. bav. Mosche
(Hangekorb). mošt — stvn. mošt iz lat. mu-stum.
možar, možnar — stvn. morzari,
lat. mortarium. mrha — stvn. meriha, marha. mrkovca — nem. Meerkatze. mramor, marbelj — stvn. marmul, srvn. marmel, lat. marmor.gr. f.iuQf.iaQOv.
mrena — lat. membrana. muren, murček, gl. mavra. murka — v nem. narečju Umurke,
gr. ayyovQiov. murva (Maulbeere) — stvn. mur, murboum, lal. morum, gr.
(U) Q0V.
mustače (Bart) — it. mostaccio,
gr. (ivazaijf. mutec, mutast — lat. mutus, v nem. narečju mu t.
Nešplja — stvn. mespil, lat. mes-
pilum, gr. (isamlov. ničke, niške (Backtrog) — stvn. nuosk.
nor, norec — stvn. narro. nuna — stvn. nunna, srlat. nonna (izraz spoštljivosti zlasti proti starejšim osebam); nonnus, Monch.
Ober (Riese) — po imenu turških Avarov. ocel — stvn. ecchil, srvn. eckel,
iz lat. acuale; gl. jeklo. ocet — got. akeit, lat. acetum;
gl. jesih. očali — it. occhiale. olej, olje (Oel), ol (Bier) — stvn.
olei, oli, lat. oleum, gr. ilaiov. oltar — stvn. altari, lat. altare. omara — lat. armarium, nem. Almer.
omrela, morela — it. ombrello. opat — stvn. abbat, lat. abbas, abbatis.
opica — srvn. affo, angsak. apa. oproda — og. aprod. orjak, orjaš — og. orias. orodje — stvn. arunti (Botschaft). Glede pojmovnega prehoda prim. posel. oroslan — og. oroszlan, tur. ar-slan.
osel — got. asilus, lat. asellus. oštir, oštarija — it. ostiere, osteria.
oštriga (Auster) — stvn. uster, lat. ostreum.
Pajdaš — og. pajtas, tur. padaš iz perz.
palača — stvn. pfalanza, lat. pa-latium.
papež — stvn. pabes iz papas,
lat. papa. parma (Heuboden) — stvn.
parno, nem. Barm. potka (Ente) — tur. bat. pav — stvn. pfawo, lat. pavo. pavola — nem. Baumwolle. pecelj — it. picciuolo, lat. pe-tiolus.
peča — it. pezza (Stiick, Zeug). pečati se — it. pacciare. peljati — it. pigliare (nehmen). penez — stvn. pfenning. peper — stvn. pfeffar, lat. piper. pesa (rothe Bube) — stvn. pieza,
lat. beta. peza. pezati — it. pesa (Last). pipa — srlat. pipa, stvn. pfifa. pladenj (Teller) — it. piadena, lat. patina, v zvezi z it. piatto (Teller), nem. Platte. plan, planjava — srvn. plan, lat. planu s.
plav pomenja prvotno vveifl, blass, plaveč = weifier Ochs, in je sorodno s stvn. falo (fahl, falb), lat.flavus, gr.nohog. Po vplivu stvn. blaw pa ima sedaj pomen blau; plavica, Kornblume. ploh — srvn. bloch, nem. Block. podgana — it. ben. pantegana,
lat. pantex (Dickbauch). pogača — it. focaccia, Kuchen,
(lat. focacius). pogan — lat. paganus (landlich, baurisch). Pomen Heide se razlaga iz tega, da se je poganstvo najdalje ohranilo na kmetih izven mest. Pogan Slovnica.
je redek kristjanski izraz, kte-rega so sprejeli panonski Slovenci neposredno iz latinščine. Ljudstvu služi češče nemški hajd, ki je goli prevod lat. paganus, Landbewohner. ponva — stvn. pfanna. post, postiti — stvn. fasta, fasten. prhtra baba (pošast, o kteri pripovedujejo na Koroškem) — srvn. berhta. pratika — srvn. practik, gr. nqav.-t r/.rj.
pridiga — stvn. prediga, predi-gon,,lat. praedicare. Priž-nica iz predižnica. punt, spuntati se — srvn. bunt. puška — stvn. buhsa iz gr. nv£ig (Buchse ausBuchsbaumholz— nv£oq — Arzneibuchse). V srednjem veku je bilo grško zdravilstvo pri vseh evropskih narodih na dobrem glasu, in odtod prihaja tudi nekaj izrazov; prim. nemški Ar z t iz aoyjiaxQ<)g in Pflaster iz e/.t-nkaorgov. putrh (Handfasschen) — srvn. puterich.
Rabelj — prim. nem. raffen (ra-ben).
raca, reca — prim. nem. Betsch-ente.
račun — it. razione. raj (Tanz) — srvn. reie (Reigen). rajtati — srvn. reiten. raka, rakev — got. stvn. archa, lat. arca.
ramen — stvn. riumo, srvn. rieme,
gl. jermen. repa — prim. lat. rapa, stvn. raba. Rim, rimska cesta — iz rum, stvn. ruma. Mlajša tujka je romati, romar — it. Roma, romero.
risati — stvn. rizan (reiflen, ein-ritzen).
roba (Ware) — it. roba (iz germ. roub (erbeutetes Kleid). Slovanskega korena pa so rob, Saum, narobe, robec, ro-bača itd. robida (Brombeere) — prim. lat. rubus.
rop, ropati — stvn. roub, srvn. roup.
ros (rothlich), rosa glava, roso vince — it. rosso (roth), lat. russus, gr. qovaLog. rovte (Gereut) — stvn. riuti (Reute).
rabiti (pfanden) — stvn. roubon. ruševje, Knieholz, Krummholz, rušje, Zwergkiefer — frij. russe, Pinus pumilio.
Sablja, pri vseh slovanskih, romanskih in nemškem narodu znana beseda, a tujega, nepoznanega izvira. sak (Netzj, zasačiti — lat. saccus, gr. <TftXKOg. Iz tega je tudi stvn. sac, Sack, in odtod slov. žakelj. satan — stvn. satanas, gr. oa-
zavag. sidro — gr. oi6rjqoq.
siguren — lat. securus, it. sicuro; stvn. sihhur, srvn. sicher, in iz tega slov. žiher. skedenj—stvn. scugin (Scheune). skleda (iz skodela) — it. scodella, stvn. skuzzila (Schussel); lat. scutella.
skodla — stvn. scindala (Schin-
del), lat. scandula. soba — og. szoba, iz stvn. stuba,
odkoder je tudi izba. sobota — stvn. sambaz (iz sam-bat). Besedo so Panonci v 9. stol. sprejeli. skrinja — stvn. scrini (Schrein),
lat. scrinium. sraga, Tropfen — najbrž iz nem., prim. srvn. zaher (Zahre), Thrane, Tropfen. steklo — got. stikls, stvn. stechal. stih (Vers) — gr. a%\-/_oq. stopa (Stampfe) — stvn. stampf.
Sator — og. sator, tur. čader. šajka — og. sajka, tur. šajlca. šantati, šantav — og. santa. šap d j — srvn. schapel, lat. cappa; stvn. chappa, odtod slov. kapa. šema (Maske) — srvn. scheme,
(Schatten). šent: Šentvid, Šmarjeta, Škoc-jan (Sanctus Gantianus); šent (hudi duh), šentati, šentovati (lastern), šentano — vse iz stvn.sancti, srvn.sancte, sante, sant.
šibre (Steinsplitter) — stvn. sci-vero (Schiefer).
šipa — stvn. sciba, srvn. schlbe. škaf — stvn. scaf (Schaff). šlcan (Stuhl) — srlat. scamnum,
srvn. scamal (Schemel). škatla, škatlica — it. scatola. škileč, škiliti (schielen) — stvn.
scelah, srvn. schel. škoda — stvn. scado. škof — stvn. biscof, gr. ini-oxo7tos.
škrlut — it. scarlatto, tur. is-kerlet.
škrat, škratelj — stvn. scrat
(Waldgeist). škric (Rockzipfel) — stvn. scurz
(Schurz). šlar, šlarast — prim. srvn. sleier,
(Sehleier). šlem — got. hilms, stvn. helm. špilja (Hohle), srb. spilja — gr. onrjfaa.
štepih (Brunnen) — nem. bav.
Stubich. štimati se — it. stimare
(schatzen). štor — nem. bav. Storren (Baum-
stumpf). šuntati — stvn. scuntan.
Tabor — tur. tabor. tarča — nem. Tartsche iz franc. targe.
telege pl. t. — tur. taligha (Ge-
spann). temelj, rod. temelja — gr. f.ižhov.
tercijalka — srlat. tertiaria. tis (Eibe) — lat. taxus.
tolmač — v prvi dobi iz tur. til-madž. V nemški jezik je prešla beseda Dolmetsch že v 13. stol. iz slovanščine. tolovaj — og. tolvaj, tur. tulvaj. top — tur. top (Kugel, Ka-none).
topor — tur. teber (iz perzij. tabar).
torba — tur. torba, og. turba. tovor (Last) — tur. tovar, og. tar. Z besedo tovor (tovar) v pomenu Lager je najbrž v zvezi tovariš (og. tars), kar bi prvotno pomenjalo: La-gergenosse. trata — srvn. tratte, bav. Trat
(Viehtrieb). trma, Starrsinn, Eigensinn; trmast, starrsinnig, trotzig — srvn. turmel, Schvvindel, tiir-mic, wild tobend, ungestum; tirol. in kor.-nemški: turm, turmel.
trobiti, tromba, trobenta — stvn. trumba. Iznem.Trompete(kar je iz franc. trompette) je slov. trobenta. trop, tropa — it. truppa. truma — it. turm a. turoben (betriibt) — prim. it. lat. turbare (triibe machen).
Ura: huda ura, uren, uriti se — nem. bav. Or, it. ora, lat. hora.
uta, utica — stvn. hutta, srvn. hutte; odtod je tudi huta, Wagenschupfe.
n*
Varati, prevara, prevariti, varovati, varuh, varen, nevaren — got. vars (behutsam), stvn. wara (wara neman, beachten, wahrnehmen). V zvezi je var-denem, vardejati, vardevati — got. vards, vardja (Warter); stvn. warten (sorgen), angsak. wardon; vendar je v drugem delu pristni slovenski glagol denem, dejati, devati. vatel, vatla, Elle — frij. uadul, Stab.
velblod iz velbod (že v 13. stol. velbZdd, naslanjaje se na bloditi) •— got. ulbandus iz ele-phantus. veljati — it. vaglia (Tapferkeit). vice pl. t. — stvn. wlzi, srvn. wize
(poena, purgatorium). vinar — nem. Wiener (geld). vino — lat. vinum; stvn. wln. vitez—germ. witing; prim. pleme
Vithungi. voščiti, všeč iz voščeč — stvn.
wunsken. vrč — got. aurkeis, lat. urceus. vrt — got. aurts (Kraut), waurts (Wurzel); vrtograd = got. aur-tigards.
vreden, za vred imeti—stvn. verd. vpiti — got. vopjan.
Zamorec, gl. mavra in muren.
Žalik-žene — stvn. sallg: Sa-
lige Frauen. žara, Urne — it. giara, Trink-glas mit zwei Handgriffen, Urne.
žehtar — stvn. sehtari, lat. sex-tarius. Nem. bav. sechteln, in s tem v zvezi žehta (Laugen-wasche), žehtati. željar, Kleinhausler, Hausinwoh-ner — srvn. seldener, Besitzer einer Selde (Wohnung); Sol-ler, Sollner (Hiiusler). žep — tur. džeb. žid, stsrb. žudij — lat. Judaeus. žida — stvn. slda, lat. seta. žlahta — stvn. slahta (Geschlecht,
Familie). žmaganje, veržmagati — stvn.
smahen (ver-schmahen). žolnir — srvn. solt, soldenaere, iz franc. solde (Lohn), lat. so-lidus.
žrebelj — stvn. grebil. žugati — stvn. sciuhen, srvn. schuhen, schugen (seheu ma-chen, verscheuchen). žveplo — got. svibls, stvn. swebal. žvegla — stvn. suegala.
mm
Četrti del.
S k 1 a d n j a.
Uvod.
O stavku sploh.
§ 233. Beseda sama ob sebi je mrtva in nedoločna; v zvezi z drugimi besedami še le oživi in postane znanilka naših mislij in čutov. To se zgodi v stavku, ki združi besede v umevno celoto; stavek je torej vsaka z besedami razodeta misel.
Svoje misli in čute razodevamo, trdilno ali nikalno, na štiri načine, in sicer:
1. naznanjaje, na pr.: Sloga je od Boga. (N. pr.) — Pohlep oslepi, (Kos.) — Lesa ne bogati. (N. pr.)
,2. vprašaje, na pr.: Kdo užiga grome treskov ite? (Vilh.)
—	Ali ni rana ura zlata ura?
3.	velevaj e, na pr.: Govori resnico. — Moli in delaj. — Ne skušaj vojsk lažnivega malika. (Kos.)
4.	žele, na pr.: Da bi vam polje plodilo in rodilo! (N. r.)
—	Bog ne daj!
Stavki so tedaj trdilno ali nikalno naznanjalni, vpraša lni, vele vni in želevni.
§ 234. Vsak stavek, bodi si še tako kratek, ima dva glavna člena: osebek (subjekt) in dopovedek (predikat).
Osebek je oseba ali reč, o kteri se govori v stavku; kar se pa dopoveduje o osebku, to je dopovedek. — Dopovedek se ali neposredno veže z osebkom, ali pa ju sklepa pomožni glagol biti kot vezilo (kopula).
Stavek, kteri ima le osebek in dopovedek, imenujemo gol stavek, na pr.: človek obrača. Bog obrne. (N. pr.) — Nesreča ne spi. (N. pr.) — Lenoba je gnusoba. (N. pr.) — Kri ni voda. (N. pr.)
§ 235. Z golim stavkom se ne da vsaka misel določno razodeti; zato obsegajo stavki mimo osebka in dopovedka navadno še druge besede, ki dopolnjujejo glavna člena. Taka dopolnila so:
1.	pridevki (atributi), ki pojasnjujejo obseg samostalnih imen, na pr.: Strastna navada je težka klada. (N. pr.) — Poštena jedinščina je šola kreposti. (N. pr.)
2.	predmeti (objekti), po kteri h se dopolnjuje pomen glagolov in pridevnikov, na pr.: Delo beli jelo. (N. pr.) — Sreča človeka prestroji. (N. pr.) — Snaga je Bogu draga. (N. pr.)
3.	prislovi (adverbia) ali prislovna določila, po kterih se določa kraj, čas, način in vzrok kakega dejanja, na pr.: Krava pri gobcu molze. (N. pr.) — Spomladi (velja)'vsaka bučelica krajcar. (N. pr.) — Počasi se daleč pride. (N. pr.)
Stavek, ki je izobražen po kakem dopolnilnem členu, imenujemo razširjen stavek. Vsak stavek sam za-se, bodi si gol ali razširjen, je prost stavek (einfacher Satz).
§ 236. Ako združimo dva ali več prostih stavkov v jedno celoto, pravimo tej zvezi zložen stavek (zusammengesetzter Satz); na pr.: Danes slast srce napaja, jutri ga jok pelini spet. (Cb.) — Kdor iz dežele gleda, s tem se ni varno na solncu greti. (N. pr.)
V zloženem stavku je:
1.	vsak del že sam ob sebi popolnoma jasen in določen, t. j. glavni stavek (samostojnik, Hauptsatz); na pr.: Smrt vse omaja, nje kosa kosi od kraja. (N. pr.)
2.	ta ali oni del je sam ob sebi brez določnega pomena in odvisen od glavnega stavka; to je odvisni stavek (odvisnik, Nebensatz); na pr.: Dokler prosi, zlata usta nosi; kedar vrača, hrbet obrača. (N. pr.) — Človek kaže v mladosti, kaj bo v starosti.
Zveza glavnih stavkov se veli priredje (Satzverbindung); zvezi glavnih in odvisnih stavkov pa pravimo podredje (Satz-gefuge).	.
§ 237. Prosti in zloženi stavek nimata včasi vseh členov, ki jih smisel zahteva, toda lahko jih dopolnimo v mislih. Tak stavek je:
1.	izpusten (eliptičen), če se mu izpusti kak glavni člen, ki se razumeva že sam po sebi, in sicer:
a)	vezilo biti, posebno v pregovorih, na pr.: Dolga bolezen gotova smrt. (N. pr.) — Trda izreja dobra volja. (N. pr.)
b)	dopovedek v posameznih izrekih in voščilih, na pr.: Ti očeta do praga, otroci tebe črez prag. (N. pr.) — Bog z vami, spremlja naj vas dobra sreča! (Cegn.)
c)	osebek, včasi pa še kak drug člen z njim, na pr.: Visoko leta, nizko obsedi (namreč: ptica, človek). (N. pr.) — Brez glave storjeno, gotovo skaženo (namreč: kar je brez glave storjeno, to je gotovo skaženo). (N. pr.) — Dobro jutro (namreč: Bog daj!)
2.	skrčen (zusammengezogen), če se ujemata dva ali več glavnih stavkov z jednakim osebkom ali z jednakim dopoved-kom, tako da služi jednemu osebku več dopovedkov ali jednemu dopovedku več osebkov, ali pa tudi, če je v stavku več jednakih dopolnil (pridevkov, predmetov, prislovov); na pr.: Bog daje in jemlje = Bog daje -+- Bog jemlje. (N. pr.) — Žalost in tuga je strupena kuga = žalost je strupena kuga + tuga je strupena kuga. (N. pr.) — Bog jedna vrata zapre in sto drugih odpre = Bog jedna vrata zapre -{- Bog sto drugih vrat odpre. (N. pr.) — Denar ima kratek in polzek rep. (N. pr.)
3.	skrajšan (verkiirzt), če se v zloženem stavku odvzame odvisniku osebek, da se tesneje združi s samostojnikom, na pr.: Tukaj bistra Sava izvira, mati pevske umnosti (= ki je mati pevske umnosti). (Vodn.) — Otrok, v nemar puščan, oči materi pokriva (= ki se v nemar pušča). (Ravn.) — Grede mimo bezga, odkrij se mu (- kedar greš mimo bezga).
§ 238. Po redu, v kterem se vrste odvisniki z glavnimi stavki, razločujemo:
a)	sprednje stavke (sprednjike, Vordersatze), na pr.: Kjer se botrina krega, tam zemlja križem poka. (N. pr.)
b)	srednje stavke (srednjike, Zwischensatze), na pr.: Bokodelec, ki za pečjo leži, nič ne izvali.
c)	naslednje stavke (naslednjike, Nachsatze), napr.: Na slemenu visokosti ne zabi, kaj velja prijatelj v sili. (Kos.)
Prosti stavek.
I. poglavje. O glavnih členih.
A. Osebek.
§ 239. Glavna stavkova člena sta osebek in dopovedek. Osebek stoji v imenovalniku na vprašanje kdo ali kaj? Za osebek nam rabijo:
1.	samostalniki, na pr.: Shoda modri. (N. pr.) — Kopriva ne pozebe. (N. pr.) — Smrt hosi od hraja. (N. pr.)
2.	pridevniki in pridevni deležniki, na pr.: Mohri se ne boji deža. (N. pr.) — Dobro se samo hvali. (N. pr.) — Lahho dobljeno hmalu spravljeno. (N. pr.)
3.	števniki in zaimki, na pr.: Jeden drobi, drugi hosi. (N. pr.) — Vsah svoje sreče hovač. (N. pr.) •— Vsi so grablje, vile nobeden. (N. pr.)
4.	glagolov nedoločni k, na pr.: Boga ljubiti je največja modrost. (Ravn.)
5.	vsaka druga beseda, vsak stavek, pa tudi vsak zlog, če se kaj dopoveduje o njem, na pr.: Shoraj še ni zajca ujel. (N. pr.) — Boljše drži ga, ho lovi ga. (N. pr.) — Abc dajejo črhopisu ime. — Dobre volje mošnje holje. (N. pr.)
§ 240. Včasi je osebek skrit v dopovedku; to pa:
a)	pri osebnih zaimkih, če na nje naglasa ne devamo, na pr.: Prah si in v prah se zopet povrneš. (Ravn.) — Molči, molči, mlada Breda! (N. ps.)
b)	pri brezosebnih glagolih in pri tistih povratnikih, s kterimi se naznanja kako splošno dejanje ali stanje, na pr.: Grmi in blisha. — Bazsveti se in razdani. — Kahor se gode, taho se pleše. (N. pr.)
c)	kedar je osebek že iz besedne zveze dosti znan, da se lahko zamolči, na pr.: Tatiče obešajo, tatove pa izpušča jo (ljudje). (N. pr.) — Pride, pa mine (čas).
B. Dopovedek.
§ 241. Dopovedek, poleg osebka najvažnejši člen v stavku, more biti:
1.	kak glagol (glagolni dopovedek), če dopovedujemo, kaj osebek dela ali trpi, na pr.: Človek obrača, Bog obrne. (N. pr.) — Zrak žari, tramovje poka. (Kos.)
Semkaj spada tudi dopovedek, kteri naznanja, da je kaj, na pr.: Tema je povsod. — Tudi nadloga je od Boga. (N. pr.)
2.	kako ime (imenski dopovedek), ktero naznanja:
a)	kaj je ali kakšen je osebek, na pr.: Delavec je kru-hovec. (N. pr.) — Sreča je opotočna. (N. pr.) — Lepo je vsakemu milo. (N. pr.)
b)	čegav je osebek, na pr.: Vsa zemlja je gospodova. (Ravn.) — Mi nismo svoji, ampak božji. (N. pr.) — Deca niso samih roditeljev, ampak tudi domovine.
c)	kakšne lastnosti, nravi ali mere je osebek, na pr.: Slovenci niso ne hudobnega, ne goljufnega nagnjenja. (Vodn.) — Mladina je veselega srca.
B. kak glagol z imenom v imenovalniku; taki glagoli so:
a)	neprehajalniki nepopolnega pomena, kakor: ostati, postati, nastati, nahajati, prihajati, nastopiti itd.; na pr.: Bog ostane vedno najboljši zdravnik. (Gegn.) — Vse skrito postane očito. (N. pr.) — Sila in krivica prihaja vedno večja. (Ravn.)
b)	nekteri povratniki, kakor: imenovati se, klicati se, zvati se, reči se, praviti se, kazati se, videti se, zdeti se, delati se, storiti se; na pr.: Lev se imenuje kraljeva živina. (Slom.)
C. Vezanje dopovedka z osebkom.
§ 242. Da vsakdo lahko ume, kar dopovedujemo, treba je, da stopi dopovedek vselej v najožjo zvezo s svojim osebkom, in da se ujema z njim.
I. V stavku z jednim osebkom.
a) glagolni dopovedek se ujema z osebkom v osebi in številu, na pr.: Iz obilnosti srca usta govore. (N. pr.) — Mi or-jemo zemljo, Bog orje pa nas. (Slom.)
b)	pri de vni dopovedek v spolu, sklonu in številu, napr.: Število naših dnij je kratico. (Ravn.) — Snaga je Bogu draga. (N. pr.) —' Duri so zaprte.
c)	samostalniški dopovedek, če je za osebek osebno ime, v spolu, sklonu in številu, rečno pa sploh le v sklonu; na pr.: V sili je Bog pomočnik. (Ravn.) — Libuša je bila prorokinja. — Beseda je najlepši dar božji. (Slom.) — Obleka Ijudij je kazalo njih mislij. (Cegn.) — Oči so zrcalo človeškega srca.
§ 243. Vrh tega še pomni:
a)	Vezilo biti se ujema sploh z osebkom; če je pa dopovedek glavna reč, ravna se rajši po dopovedku. Na pr.: Pobožna dejanja so visoka lestva v nebesa. (Gegn.) — Temna ječa mu je bilo prijetno stanovalo. (Ravn.) — Kdo so ti možje?
b)	Kedar se po določnem ali nedoločnem števniku pravi osebek v rodilnik pomakne in števnik sam njegovo službo prevzame, tedaj se jemlje glagolni dopovedek v srednjem spolu v rabo, pridevni (brez vezila) pa sploh s pravim osebkom v rodilnik prestopi; na pr.: Devet je padlo vselej glav. (N. ps.) — Veliko Ijudij je razgrinjalo svoja oblačila po poti. (Met.) — Nekaj semena je padlo poleg pota. (Met.) — Veliko Ijudij je poklicanih , malo izvoljenih. (Ravn.) —• Kar jih je bilo pravičnih, vsi so bili oteti.
V srednjem spolu nam rabi dopovedek tudi tedaj, kedar se kako dejanje ali stanje sploh popisuje, in pri samostalnikih groza, strah, sram, škoda, konec, pol itd., kedar imajo osebek v odvisnem sklonu pri sebi. Na pr.: Bilo je pozno v prosincu; metlo je strašno; po cestah \in ulicah se je kadilo od snega. (Erj.) — Toliko ga je bilo sram, kakor volka strah. (N. pr.) — Konec je bilo vsega sveta. (Ravn.)
c)	Kedar je osebek kazalni ta, ta, to, dopovedek pa kak samostalnik, tedaj se ujema zaimek z dopovedkom v spolu in številu, ali pa se dene v srednji spol jedninskega števila; napr.: Ta je kralj vseh kraljev. — Ti so sosedovi sinovi. — To je moj brat, to sta moji sestri, to so moji bratje.
Opomba. Nemški es se sploh ne sloveni, na pr.: grmi — es donnert, potok šumi — es rauseht der Bach itd.; včasi se pa prestavlja s kazalnim to, kakor v sledečih stavkih: to je kralj — es ist der Kčnig; to sem jaz — ich bin es; to so sosedovi otroci — die Kinder des Nachbars sind es.
d) Z osebkom v jednini se druži dopovedek večkrat v množini moškega spola, in sicer:
1.	kedar govori priprosti Slovenec o osebah, ktere posebno spoštuje, na pr.: Boljši mati so mrtva, kakor šiva mačeha. (N. ps.) — Mati mi bolujejo. (Vilh.) — Scelilo bo mater, ki bolni leže. (Vilh.)
2.	če je osebek kako skupno ime, kakor: gospoda, družina, šlahta, deca; na pr.: Gospoda se spogledajo, smrt mu pri zanesejo. (N. ps.) — Gospoda so vsi malojedni. (N. pr.) — Žlahta so prišli:
Pravilna in navadna je vendar tukaj jednina, na pr.: Hiti naproti mu družina. (N. ps.) — Vsa gospoda dunajska vidi tamkaj naju lahko. (N. ps.) — Moštvo se razide v les. (Kr. r.) — Žlahta je prišla.
2. V stavku z več osebki.
§ 244. Kedar ima stavek dva ali več osebkov, tedaj stoji dopovedek v jednini, dvojini ali množini, in sicer:
a)	v jednini, če se smatrajo vsi osebki za jedno celoto, posebno pri sorodnih rečeh. Ako so osebki raznega spola, ravna se spol po bližjem imenu. Na pr.: Laž in zvijača pogine, le resnica in pravica ostane. (Ravn.) — Belo in čas dela bodi starosti in moči primeren.' (Vrt.) — Napuh in mladinska prevzetnost se vselej utepa, (Ravn.) — Strah in trepetanje je prišlo nad mene. (Dalm.) — Človeku je potrebna jed in oblačilo. (Met.)
b)	v dvojini, če se govori o dveh osebkih v jednini, kterih si ne moremo misliti kot jedno reč ali celoto. Ako sta osebka raznega spola ali razne osebe, ima moški spol prednost pred ženskim in ženski pred srednjim, in jednako tudi prva oseba pred drugo in druga pred tretjo. Na pr.: Žamet in svila pogasita ogenj na ognjišču. (N. pr.) — Velik kos naše sreče sta prid in delo. (Ravn.) — Pomlad in mladost sta jednakih last-nostij. (N. pr.) — Ogenj in voda dobro služita, slabo gospodarita. (N. pr.) — Tudi jedi vzemi s seboj, da boste ti in oni živež imeli. (Ravn.)
Opomba. Z ženskim in srednjim samostalnikom se zlaga v dvojini glagol po gostem v moškem spolu; to pa odtod, ker služi mnogim Slovencem moška oblika, v dvojini tudi za ženski in srednji spol, na pr.: Nebo in zemlja sta zrcalo božje vsemogočnosti. (Ravn.) — Trdota in usmiljenje še nikoli nista rož rodila. (Ravn.)
c) v množini, če ima stavek več osebkov. Ako so osebki raznega spola ali razne osebe, ravna se spol po imenitnejšem imenu kakor v dvojini. Le-to velja tudi o. stavku z dvema osebkoma, če stoji jeden v množini. Na pr.: Čast, zakon in oho ne trpe šale. (N. pr.) — Najboljša pratiha so gore in podnebje. (Cegn.) — Drage so zlato in jagode, pa dražji so še modrih ljudij izreki. (Ravn.) — Sršeni, ose in bučele bodo vedno prepir imeli. (N. pr.)
Opomba. Kedar se veže dopovedek le z jednim osebkom in se pri drugih le v mislih dodeva, tedaj se sklada sploh le s tistim osebkom, h kteremu naravnost spada; na pr.: Zdaj idi v barko ti, in kar vas je tvojih. (Ravn.) — Idi zdaj iz barke ti, tvoja žena, tvoji sinovi in tvoje snahe. (Ravn.)
II. poglavje. O dopolnilnih členih.
A. Pridevek.
§ 245. Pridevek, pojasnilo samostalnih imen, razpada na priredne in podredne pridevke.
a)	Pri redni pridevki se ujemajo s svojim samostalnikom sploh v sklonu, spolu in številu, samostalniški le v sklonu; na
pr.: Brezovo olje zaceli razvade mladih dni j. (Slom.) — Mesto Vineta je svoje dni jako slovelo.
b)	Podredni pridevki se dodevajo samostalniku v rodilniku , ali pa s predlogom v kakem odvisnem sklonu; na pr.:
Steza časti je ledena gaz. (N. pr.) — Razvaline življenja novine. (N. pr.) — Ključ od vrat; bitje pri uri; mlin na sapo.
I. Priredni pridevki. § 246. Za priredne pridevke nam služijo: a) pridevniki, ki se skladajo s svojim samostalnikom v sklonu, spolu in številu, na pr.: Vsaka reč ima svoj prav. (N. pr.) — Žareča zarja naznanja piharja. (N. pr.)
Opomba. Zavoljo krepkoglasja se včasi pridevnik izpremeni v samostalno ime, ki stoji navadno za samostalnikom, ali pa se deva s predlogom od pred samostalnik, na pr.: lev kosmatinec = kosmati lev, ptica pevačica = pevna ptica, šiba strahovalka = strahovalna šiba, devica lepotica = lepa devica; — drobiž od repe = drobna repa, revščina od prosa = revno proso.
b) samostalniki v tem istem sklonu s samostalnikom, da ga opišejo po njegovi veljavi ali bitnosti; takemu pridevku pravimo pristavek (apozicija). Na pr.: Atila, šiba božja; kralj Matjaž; kraljevič Marko; car Lazar. Prva reč je duša, podoba nebeškega očeta. — Sv. Ciril in Metod, slovanska blagovestnika, sta začetnika slovanskega slovstva.
Opomba. Le-sem spada prav za prav tudi pridevek, ki se po členici kot prideva samostalniku; na pr.: Živel je mož kot kristj an, umrl kot svetnik. — Kot udano j a gnj e na oltarju padi. (Cegn.)
2. Podredni pridevki.
§ 247. Za podredne pridevke nam rabijo:
a)	samostalniki v rodilniku, in sicer:
1.	pri rečnih imenih, na pr.: Bukve modrosti; lepota narave; hram pobožnosti; spona sužnosti; kratkost življenja; krasota stvarjenja.
2.	pri osebnih imenih, pa le tedaj, kedar imajo kako dopolnilo pred ali za seboj; na pr.: Skrb ljube matere; ljubezen pobožnega sina; običaji primorskih Slovencev; hiša kralja Davida; moč Boga, ki je stvaril nebo in zemljo.
Opomba. Včasi se nahaja, zlasti v vezani besedi, osebno ime brez pojasnila v rodilniku, rečno pa kot priredni pridevek v svojilni pridevnik izpre-menjeno,' na pr.: Grehi otrok so po navadi pregrehe starišev. (Slom.) — Na prestol ljudstev vsedla se je sprava. (Cegn.) — Besnice vere = verske resnice; bukve modrosti = modrostine bukve.
b)	samostalnik v daj al ni ku, ki stoji namesto svojilnega rodilnika ali pridevka; na pr.: Zrcalo pravemu jeziku = zrcalo pravega jezika. (Levst.) — Spomin je človeku (namesto človekov) najzvestejši prijatelj. (Pr.) — Roko starcu (namesto starčevo) Lambergar poljubi. (N. ps.)
c)	samostalniki s predlogi, na pr.: Vreteno od kolovrata; olupek od jabelka; oje pri vozu; mlin na vodi; strela izpod neba; pokrov za na kadi; vrč iz ila; oklep za na prsi.
3. Pretvorba podrednih v priredne pridevke.
§ 248. Osebnih imen brez pojasnjevalnega določila slovenščina za drugimi samostalniki ne trpi v rodilniku. Zato se izpreminja vsak goli rodilnik (podredni pridevek) drugih jezikov,
ki zaznamuje last ali čegavost živečih stvarij, praviloma v svo-jilni pridevnik (priredni pridevek), in sicer:
a)	če se prisoja last ali svojina kaki posamezni določeni osebi, izobraža se pridevnik od moških samostalnikov na -ov (-ev), od ženskih na -in; na pr.: Hči skopuhova je dostikrat žena po-žeruhova. (N. pr.) — Lenoba je vragova mreža. (N. pr.) —- Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti. (Kos.) — Pevčevo delo mora biti zrcalo svojega časa. (Levst.) — Davidova umetnost na harpo mu je odprla kraljeva vrata. (Ravn.) — Jednako tare smrt ženiiiov venec in nevestin šapelj. (Led.)
Opomba. Le-sem spadajo tudi imena drugih živečih in poosebljenih stvarij, zlasti imena živalij, nekterih rastlin in drugih rečij (gl. § 220.); na pr.: Suščev prah gre z zlatom na vago. (N. pr.) — Sladko je meso polhovo, ali krhko drevo bukovo. (N. ps.) — Hoja pravičnikov je z ar j i ni luči jednaka (Ravn.) — Kamor predaleč pridejo, daleč k vodi Kolpini. (N. ps.).— Vinov trs se ne boji prihodnjega juga. (Šub.)
b)	če se govori o splošni lastnini ali lastnosti vseh Ijudij ali vseh živalij itd., tedaj se jemlje v rabo svojilni pridevnik na -ski, pri ženških na -ji; na pr.: Po nebu se ptičji poganja oblak. (Levst.) — Človeška misel je ko petelin na strehi. (Ravn.) — Ako ti levska koža ni dovolj, še lisičje poišči. (N. pr.) — Nebo je čisto ko ribje oko. — Lep nebeški dar je luč očesna. (Gegn.)
§ 249. Pri rečnih imenih se zamenjava podredni pridevek s prirednim, kedar se pridene samostalniku kot ločilno znamenje. Nemcem služijo v ta namen sestavljenke samostalnih imen. Ti priredni pridevki pomenjajo:
a)	lastnika ali posestnika omenjenega imena, kakor: telesna lepota, solnčni žar, smrtna kosa, hišna streha, gromska strela, nebeška modrina, lesna hruška, mestno glavarstvo;
b)	predmet dejavnosti, kakor: božje znanje, človeško odrešenje, pšenična žetev, jeruzalemska oblega, šolski vodja, otroška izreja;
c)	kakovost, nje mero ali stopnjo, kakor: ljudnat kraj, peščena zemlja, trmoglav sin, ribna reka, travna njiva, prileten mož, razumen mladenič;
d)	obseg ali snov, kakor: svinčena ruda, trnjeva krona, tržni dan, svilni trak, kamenena miza, lesena posoda, kruhova skorja, ognjena gorkota;
e)	stan, izvir ali namen, kakor: hrvatski ban, turški paša, pitna voda, želodova sklcdica, liruškov pecelj, jabclkov olupek, klobukovo oglavje; in
f)	mesto ali čas in druge okolnosti, kakor: turška vojska, nebeška plača, nadzemski stan, večerno solnce, juterna molitev, jutrova dežela, ameriški svet.
B. Predmet in prislov.
§ 250. a) Predmet je tisti stavkov člen, ki služi glagolu ali pridevniku, da ga dopolnjuje na pomenu. Za dopolnila nam rabijo samostalniki v odvisnih sklonih (glej § 258.) brez predlogov, ali tudi s predlogi; na pr.: Sila moč premaga. (N. pr.) — Iskra zažge velik ogenj. (N. pr.) — Ničemurnost sne otroka. (Slom.) — Se muha išče kruha. (N. pr.) — Delavec je vreden plačila. (N. pr.) — Človek je jednak dimu na strehi. (Gegn.) — Zvijača je sili kos. (N. pr.) — Kdo ve za prave sreče dom? — Loka z dišečimi cvetlicami bogata je prijetna ljudem in živalim.
b) Prislovi ali prislovna določila določujejo dejanje ali stanje z ozirom na kraj, čas, način in vzrok; zato jih ločimo v krajevne, časovne, načirtovne in vzročne prislove.
Za prislovna določila nam služijo:
a)	samostalniki s predlogi, pa tudi brez predlogov;
na pr.: Iz oblaka blagor pride. (Kos.) — Ali veš do kruha pot? (Led.) — Mora v nižave na zimo pastir. (Gegn.) — Ni vsak dan božič. (N. pr.) — Na razvalinah novina oživi. (N. pr.) — Od šale glava ne boli. (N. pr.)
b)	razni prislovi, na pr.: Previdnost nikjer ne škoduje. (N. pr.) — Prevzetija se povsod izpodtika. (Slom.) — Glas raste grede. (N. pr.) — Velike skrbi zgodaj lase ubelijo. (N. pr.)
C. O nikalnosti.
§ 251. a) V nikalnem stavku se osebku dejavnost odrekuje ali zanikava. Nikalnica je ne (v sestavah tudi ni-) in se nahaja sama ali z drugimi nikalnimi besedami v stavku; druge nikalne besede pa niso nikdar brez nje. Mesto svoje ima tik pred do-povedkom. Z glagoli sem, imam in hočem se zrašča v nisem, nimam in nočem. Na pr.: Nesreča ne orje, ne seje in vendar dobro živi. (N. pr.) — čič ne da nič. (N. pr.) — Jabelko ne pade
daleč od jablani. (N. pr.) — Z veliko gospodo ni dobro črešenj zobati, (N. pr.) — Kdor noče z lepa, mora z grda. (N. pr.) — Ne bodi presladek, da se kdo s teboj ne posladka. (N. pr.)
b)	V slovenščini dve ali več nikalnic ne potrjuje povedi, kakor v latinščini in nemščini, marveč še bolj zanikava, kakor je to tudi v grščini; na pr.: Nas nobeden vsega ne ve. (Vodn.) — Nikoli nič ne počenjaj zoper božjo zapoved. (Ravn.)
c)	Nikalnost se odpravi, in stavek postane trdilen:
1.	če je razun nikalnice ne še druga, z nikalnim ne sestavljena beseda v stavku; na pr.: Bogu ni nič nemogoče. — Gospodova molitev ni nobenemu kristjanu neznana,
2.	če stoji nikalnica ne tik pred drugo nikalno besedo, na pr.: Ne nikoli, ampak vsak dan grešimo. — Ne nobeno uro, ampak vsak hip je človek v nevarnosti.
3.	če si mislimo, kako nikalnico kot samostalno besedo, o kteri se kaj dopoveduje, na pr.: Nič je dobro za oči. (N. pr.) — Nič v ustih kruli po črevesu. (N. pr.) — Nikdo je zaimek.
D. Naglaševanje stavkovih členov.
§ 252. V govoru se izreka posameznih besed ravnomerno preminja: zdaj raste, zdaj pada, kakor zahteva umevnost in lepoglasje. Ta izreka se ravna po naravni veljavi stavkovih členov ali po volji govorečega, ki obrača poslušalčevo pozornost zdaj na to, zdaj na ono besedo v stavku. Glavno pravilo za naglaševanje nam bodi: poudarek naj se opira na najvažnejšo besedo v stavku.
Če poudarjamo besede po njih naravni veljavi, tedaj si gre pomniti:
a)	V golem stavku se opira poudarek na dopovedek,
na pr.: Solnce sije. — Luna sveti. — Zvezde migljajo.
b)	Pridevek se izgovarja krepkejše mimo njegovega samostalnika, na pr.: Dober glas seže v deveto vas. (N. pr.) — Čista voda je najzdravejša pijača. (Slom.)
c)	Predmet dobiva naglas pred dopovedkom ; če je več predmetov v stavku, izgovarja se rečni krepkejše od osebnega; na pr.: Petje razveseljuje srce. — Pesen preganja človeku skrbi. (N. pr.) — Vse stvari se vesele svojega življenja. (Ravn.)
d) Na prislovna določila se deva poudarek pred glagolom; če jih je več, poudarja se krajevni bolj mimo časovnega, vzročni bolj od krajevnega, načinovni bolj od vzročnega. Na pr.: Pesen je iz nebes doma. — Med petjem dete sladko zaspi. (Slom.) — Vse Bogu za delo na prodaj. (N. pr.)
Opomba. Naglaševanje po volji govorečega ali umetno naglaševanje se ne da v pravila dejati, ker ima govornik naglas popolnoma v svoji oblasti in ga deva na tisti člen, na kterega hoče obrniti našo pozornost.
III. poglavje. O sklonih.
§ 253. Skloni značijo razmere, v kterih stoje dopolnila ali določila h glavnim stavkovim členom.
Skloni so neodvisni (casus recti) ali odvisni (casus obliqui). Neodvisnika sta imenovalnik in zvalnik; drugi skloni so odvisniki, ker nimajo samostalnosti, temveč so odvisni od glagolov in drugih besed v stavku. Mestnik in orodnik se rabita skoro izključno le v zvezi s predlogi; brez predlogov nam služita še kot prislovno določilo; na pr.: jutre, dreve, sinoči; mestoma, križem, ravnim potem.
I. a) Imenovalnik.
§ 254. Imenovalnik, kot pravi osebkov sklon, imenuje na vprašanje: kdo ali kaj ? osebo ali reč, o kteri se govori v stavku. Na pr.: Kmet gospoda redi. (N. pr.) — Leža ne bogati. (N. pr.)
Včasi nam služi imenovalnik tudi v dopovedku, to pa:
a)	pri glagolih: biti, ostati, postati, nastati, nastopiti, prihajati, nahajati itd. Na pr.: Rokodelstvo je lepa dota. (Cegn.) — Mladina je najslajši up domovine. — Bahač postane berač. (Slom.)
b)	pri glagolih: imenovati se, klicati se, zvati se, praviti, reči, sloveti, kazati se, videti se, delati se, storiti se itd. Na pr.: Sveti Mohor se imenuje apostol Slovencev. — Drevesce vzraste s časom mogočno drevo. (Ravn.)
c)	kedar se pridene pridevnik za dopolnilo glagolnemu dopovedku, na pr.: Mrtva se zgrudi na tla. — Bosa hodi sirota po produ. — Žalostne zapuščajo ptice jeseni naše kraje. — čuti se bolan.
Slovnica.	12
b) Zvalnik.
§ 255. Zvalnik, ki nam služi v prvotni obliki samo v nekterih besedah (gl. § 56. op. 1.), stoji:
a)	kedar koga po imenu zakličemo, na pr.: Aj ti brate! — Aj ti vraže! — Oj škrjanče mali! (Kr. r.)
b)	kedar od radosti, žalosti ali začudjenja vzkliknemo, na pr.: Oj ti roža, krasna roža! — Aj ti trnje, ostro trnje! — 0 luč izobraženja! (Vrt.) — 0 grdoba laži! (Ravn.)
c)	V narodnih pesnih služi včasi zvalnik namesto imenovalnika , na pr.: Mu odpisal je Adame, Siska vrli poglavar e. (N. ps.) — Pravi Eavbarju Andreje. (N. ps.)
II. Rodilnik.
§ 256. Rodilnik, ki stoji na vprašanje: koga ali česa? je v slovenščini zelo obširne rabe in jako različnega pomena. Prvotni pomen mu je vir ali mer dejavnosti na vprašanje: odkod? ter nam služi za osebkov, dopovedkov, pridevkov, predmetov in prislovni sklon.
a) Rodilnik kot osebek.
§ 257. Rodilnik nam služi za osebkov sklon:
a)	pri samostalnikih: groza, strah, sram, skrb, konec, misel, volja, kedar jih vzamemo glagolno s pomožnikom biti v rabo. Na pr.: Ženskih je skrb snage, moških pa učenosti. (Vodn.) — Lovcev ni groza strmečih čerij. (Gegn.) — Poprej bode nas konec ko naših del. (Slom.)
Opomba. Češče stoji pri teh samostalnikih tožilnik, kakor: misel me je, groza me je, strah me je, sram me je, volja me je. Na pr.: Toliko ga je sram Jco volka strah. (N. pr.) — Bete je bilo strah. — Učence je bilo sram (= učenci so se sramovali), da niso dobro znali.
b)	pri nikalnem pomožniku in pri glagolu ostati, kedar ju brezosebno v 3. jedninski osebi jemljemo v rabo: na pr.:
Ni kruha brez truda. (N. pr.) — Kjer ni postave, tam ni prestopka. (N. pr.) — Kedar mačke ni doma, tedaj so miši dobre volje. (N. pr.) — Kamena ne bode ostalo na kamenu. — Brez pripuščenja nebeškega očeta ne bode pogubljene nobene človeške duše. (Slom.)
b)	Rodilnik kot dopovedek.
§ 258. V rodilnik nam stopi dopovedek s pomožni-kom biti:
a)	kedar se naznanja, čegavo je kaj (svojilni rodilnik = genitivus possessivus), toda pri živečih in poosebljenih stvareh sploh le tedaj, kedar ima kako pojasnilo pred ali za seboj (glej § 248.). Na pr.: Ta hiša je mojega očeta, brez pridevka pa: ta hiša je očetova. Celo krivo je: ta hiša sliši mojemu očetu. — Vsa zemlja je Gospoda, našega Boga in stvarnika. — Ta zlat je kralja Matjaža samega. (N. ps.) — To so spisi Antona Slomšeka.
—	Pesni Simona Jenka.
b)	kedar dopoveduje, kake lastnosti, kake postave ali nravi, ali kake rodovine je oseba ali reč (kakovostni rodilnik = genitivus qualitatis, originis). Na pr.: Prvi kristjani so bili jedne misli in jedne volje. — Života so res drobnega, pa srca so hudobnega. (N. ps.) — Ta zlat je kova znanega. (N. ps.)
—	Biti slovenske krvi bodi Slovencu ponos. (Kos.)
c)	Rodilnik kot pridevek.
§ 259. V rodilniku stoji pridevek:
a)	kedar se imenuje oseba ali reč, od ktere kaj izhaja (izvirni rodilnik = genitivus auctoris); na pr.: Molitev vročega srca je Bogu mila. (Cegn.) -— Petje veselih ptičev zamika uho. — Rožljanja pik, armade hrupa konj ne straši se. (Kos.) — Zvestoba pravega prijatelja se ti pokaže v nesreči.
b)	kedar se imenuje oseba ali reč, na ktero kaj prehaja (predmetni rodilnik = genitivus objectivus); na pr.: Pismo je namestnik govora (namestuje govor). (Slom.) — Bog je stvarnik nebes in zemlje. — Hudobni otroci so krvava šiba svojih sta-rišev. (Slom.)
c)	kedar se dopoveduje, kake lastnosti ali nravi je oseba ali reč (kakovostni rodilnik, § 258.), na pr.: Kruh stare peke je zdrav. (Slom.) ■—• Mladenič prijaznega lica in brhke rasti; starček belih lds; zmaj divje podobe; mož bistrega. uma.
d)	kedar se imenuje lastnik ali posestnik kake osebe ali reči, toda pri živečih in poosebljenih stvareh sploh le s pojasnilom, glej § 258. (posestni ali svojilni rodilnik = genitivus
12*
possessivus). Na pr.: Hiša našega očeta; poslopje gospoda kneza; cerkev bližnje vasi; lepota vsega sveta.
§ 260. Rodilnik kolikosti (kolikostni rodilnik = geniti-vus quantitatis) nam služi, kedar se množina oseb ali rečij izrecno naznanja, in sicer:
a)	pri mnogih samostalnikih, ki naznanjajo kako množino ali mero, kakor so: množica, obilica, sila, truma, trop, krdelo, kup, peščica, kepa, vedro, vrč, laket, stot (cent), pol, polovica, četrt, liter, meter, kilogram itd. Na pr.: Dobra misel je pol zdravja. (N. pr.) —- Betvica medu, več muh ulovi, kakor sod kisa. (Slom.) — Boljša je žlica soka v miru, ko polna miza jedij v prepiru. (N. pr.) — Izkušnja je kos proroka. (N. pr.)
b)	pri glavnih števnikih od pet naprej, pri ločilcih srednjega spola in pri nedoločnikih: veliko, malo, več, manj, mnogo, nič, nekaj, dosti, dokaj, obilo, polno itd., kedar nam v ime-novalniku ali tožilniku služijo za samostalnike. Na pr.: Deset brihtnih otrok jednajst sreč. (N. pr.) — Zob dosti, kruha malo. (N. pr.) — Slab groš več ljudij pozna. (N. pr.) — Slovenci imajo premalo spomina na to, kar jih je mati učila. (Vodn.) — Dvoje fantov; troje deklet; petero stebrov.
c)	pri vseh vprašalnikih (zaimkih in prislovih), s kterimi vprašujemo po kolikosti, pa tudi pri njih oziralnikih in kazalnikih, kedar nam služijo kot samostalniki v srednjem spolu; na pr.: Kar je življenja po svetu, vse giblje in se veseli. (Levst.) — Kolikor krajev, toliko šeg. (N. pr.)
§ 261. Rodilnik o d del a (delni rodilnik = genitivus parti-tivus) se stavi, kedar se govori o delu kake celote ali reči, ktero zaznamuje ime v rodilniku, in sicer:
a)	kedar se izmed več oseb ali rečij imenuje samo jedna, zlasti pri presežniku, pri števnikih in zaimkih; na pr.: Beseda materina je vseh dobrot največja dobrota. (Slom.) — Vsak naših telesnih udov ima svoje posebno delo. (Vrt.) — Kdo rojen prihodnjih bo meni verjel, da v letih nerodnih okrogle sem pel? (Vodn.) — Kranjskih gor najvišji je Triglav.
Opomba. Namesto golega rodilnika nam služi po gostem rodilnik ali orodnik s predlogi izmed ali med.
b)	kedar se vzame nedoločen del kake celote v misel, ne pa vsa celota (vse osebe, vse reči). Takemu rodilniku moremo

vselej kaj, nekaj, nekoliko ali podobnih besedic ktero v mislih dodati. Na pr.: Zakaj se vselej jokate, kedar mi kruha dajete? (N. ps.) — Brž po olja mi pošljite. (N. ps.) — Neso zlata, kadila Gospodu v dar. (Pot.) — Idi po vode; skoči po vina; teci po mleka; prinesi sadja; pripelji žita; nanosi prsti; navozi kamenja; priti j vode; privrzi soli; nakosi detelje; nakupi si grozdja; pripadlo je snega.; naprosi delavcev itd.
i	d) Rodilnik kot predmet.
§ 262. V rodilnik devajo svoj predmet:
a)	samostalniki groza, strah, sram, skrb, mar, žal, treba, potreba, škoda v zvezi s pomožnikom biti, na pr.: Groza, strah me je sami je. (Pot.) — Gani se, komur je mar zahvale prihodnjega vnuka. (Kos.) — Komur krajcarja ni mar, ne bode rajniša gospodar. (N. pr.) — Kmetu je treba ostrega črtala na lemežu, duhovnemu pastirju-pa resnega svarila in ostrega pokorila. (Slom.) — Lenuha ni skrb dela. — Sram te bodi slabe tovaršije.
Opomba. Samostalnikom sTcrb, mar, žal in škoda služi namesto rodilnika večkrat tožilnik s predlogom za, na pr.: Za staro vero, stare ljudi in star denar naj ti bode rselej mar. (N. pr.) — Mar za pravičnikov pot je Bogu. (Ravn.) — Zal mu je za mlada leta. — Bodi te skrb za kmetijstvo. —■ Škoda je za blago, za denar, ali škoda je blaga, denarja.
b)	pridevniki željen, lakomen, skrben, maren, potreben, poln, vreden, kriv, deležen, svest in še mnogo drugih, ki pomenjajo kako skrb, željo, potrebo, deležnost, obilnost, veselje, žalost in podobne občutke. Na pr.: Bog je hvalevreden, človek pa pohvale. (N. pr.) — Vse je truda polno, kar se s pridom dela. (Levst.) — Cista pen bodi zmes ko sklen. (Kos.) — Prevzetnim ljudem se Bog ustavlja, ponižnih pa je vesel. (Ravn.) — Kdor srčno zmaga spake, miru si gori je svest. (Pot.)
c)	povratniki in tudi tisti glagoli, ki imajo osebni predmet v tožilniku pri sebi; na pr.: Kakor se dela lotiš, tako se ti odseda. (N. pr.) — Praznega skednja se miš kmalu naveliča. (N. pr.) — Kogar kača piči, boji se zvite vrvi. (N. pr.) — Cesar se človek zelo veseli, to je rado polno grenjav. (N. pr.) —- Smrt reši človeka vsega trpljenja. (Slom.) — Jezik očistite peg. (Kos.) — Sanje opominjajo človeka nesreče, ki bi se mu utegnila pripetiti, (Napr.) — Bog te obvaruj vsake nesreče. — Varujte se greha.
d)	glagoli, ki pomenjajo kako željo ali zahtevanje, potrebo ali pomanjkanje, skrb ali deležnost, posebno: iskati, čakati, želeti, upati, hoteti, potrebovati, manjkati, stradati, pogrešati itd. Na pr.: Kdor išče stanovitnega veselja v hrupu sveta, izgrešil je prave poti do njega. (BI.) — Veliko sveta še čaka marljive roke in krepke volje. (Gegn.) — Truplo potrebuje poštenega oblačila, duša pa zgovornega jezika. (Slom.) — Izkušnje jim manjka, modrosti darov. (Pot.)
Opomba. 1. .Glagoli: varovati, okusiti, skusiti, uživuti, čutiti, prositi, vprašati, poslušati, zaslišati, pomniti, pametiti, pozabiti, omeniti in še drugi jednakega pomena se družijo včasi z rodilnikom, včasi s tožilnikom; na pr.: Fantiči, deklici kresujejo, žitnega polja (= žitno polje) varujejo. (N. ps.) — V sanjah pozabi duh vsakdanjih nadlog (= vsakdanje nadloge). (Tuš.) — Barko ustavi, vpraša lepe Vide (= lepo Vido). (N. ps.)
2. Le-sem spadajo tudi glagoli, posebno s predlogom do zloženi, kedar se imenuje predmet, kteri se doseže, kakor: doseči, dorasti, dočakati, doslužiti, doživeli, dospeti itd., na pr.: Če hočeš starosti doživeti, ogiblji se mehkuženja. (Vrt.) — Dorastli sta roži vrha cerkve. (N. ps.)
e)	glagoli, v namenilniku stoječi, na pr.: Pojdi hlapec kopat jame, oj široke in globoke. (N. ps.) — Hite mu mojci glave snet. (N. ps.) — Pojdi mojih ran pogledat. (N. ps.) — Pojdi gledat Marjetice, božje služabnice. (N. ps.) — Seg pogledat tujih se odpravi. (Kr. r.)
Češče pa se druži namenilnik s tožilnikom, na pr.: Idi hlapce klicat, žito spravljat, streho krit, vrata odpirat, rožice trgat.
§ 263. V rodilnik se deva v nikalnem stavku vsak tožilnik trdilnega reka in z njim vred tudi vsak na njem zavisli dopovedek; na pr.: Ne prodaj kože, dokler medved v brlogu tiči. (N. pr.) — Častna obleka ne pokrije sramote. (Slom.) — Zavoljo jedne muhe ne prede si pajek mreže. (N. pr.) — Groba ne prodere jok. (Pot.) — Kdor dela pozamudil ni, ta se lahko z Bogom veseli. (Slom.) — Ne imenujte se učenikov. (Met.) — Obleka nas ne stori Bogu prijetnih, ampak dobro dejanje. (Slom.)
Opomba. 1. Nikalnost se včasi okrepljuje po rodilniku tretje osebe v dotičnem spolu in številu, na pr.: Ni je večje sovražnice za mladino kakor meh-kužnost. — Ni ga ljudstva na svetu, da bi prav nobene vere ne imelo. (Slom.) — Ne oponašaj ga ubožca, ki jeclja ali krevljd. (Slom.)
2. Kedar se dotika v skrčenih stavkih nikalnost samo jednega predmeta, tedaj stopi samo ta v rodilnik, oni pa ostanejo v tožilniku ali imenovalniku; na pr.: Nisem prišel klicat pravičnikov, ampak grešnike. — V moški dobi ni uka, temveč trud in delo. (Levst.)
3. Zaimki nič, kaj, kar, nekaj in marsikaj se jemljejo v nikalnih stavkih večkrat tudi v tožilniku v rabo, ako se ne izrekajo s poudarkom, na pr.: Nič ne boste slišali, le majhen zvonček. (Gegn.) — Kjer nič ni, še cesar nič vzeti ne more. (N. pr.) — Kar ne moreš ti umeti, vse še brez pomembe ni. (Greg.)
—	Nimam kaj dati; nikar trohice nimam.
e) Rodilnik prislovnega določila.
§ 264. V rodilnik se večkrat deva:
a)	čas kakega dejanja, na pr.: Leta 863. se nam je prinesla luč prave vere. — Sest dnij je Bog stvarjal, sedmega je počival. — Vsakega leta cvete le enkrat pomlad. — Nekega dne.
—	Dne 2. prosinca. — Meseca sušca.
b)	vzrok dejanja ali stanja namesto rodilnika s predlogom od, na pr.: Cesar glava boli, zdravo ni. (Slom.) — Vročine zemlja popoka. (Šub.) — Veselja mi srce igra. (N. ps.)
c)	način kakega dejanja, pa le bolj po redkem, na pr.: Rahlih stopinj se ziblje naprej. (Kos.) — Gospodar veselih očes srečo pregleda in blagor nebes. (Kos.)
d)	naposled nam služi večkrat rodilnik, kedar od radosti, žalosti ali začudjenja vzkliknemo, za raznimi medmeti, na pr.: Oj temne noči, črne noči! — Oj nehvaležnosti, da je ni grše! (Ravn.)
III. Dajalnik.
§ 265. Dajalnik odgovarja na vprašanje: komu ali čemu? in kaže mer dejavnosti proti kakemu predmetu. V obče je ta sklon osebnega pomena in služi osobito predmetom, kterim se daje kaj v oblast ali prepušča v uživanje.
a) Dajalnik osebka in dušne deležnosti.
§ 266. Osebek se stavi v dajalnik:
a) pri samostalnikih: treba, potreba, mar, skrb, žal, mraz, znoj itd., kedar jih brezosebno s pomožnikom biti vzamemo v rabo; na pr.: Modremu očetu ni treba šibe strahovalke. — Naj ti besede žal ne bo, ki pouči me. (Gegn.) — Skomina mu je, kdor trdo grozdje je. (Ravn.) — Znoj mi je; mraz mi je; mar mi je; kos mi je; ni mu vrste itd.
Pri besedah: ime je, pravijo, rekajo, nadeli so itd. stoji oseba ali reč, kteri se daje ime, v dajalniku, ime samo pa v ime-
novalniku; na pr.: Sova srnici glavana pravi. (N. pr.) — Prvencu je bilo ime Ezav, drujcu Jakob. (Ravn.) — Pravi se mu očak, ker je oče vsega naroda. (Ravn.)
b)	pri brezosebnih glagolih, ki značijo razne čute, kakor:
hoče se, noče se, toži se, gnusi (gabi, studi) se, zdeha se, dremlje se, sanja se, zdi se, dozdeva se itd. Na pr.: Nad hinavščino se studi Bogu. (Ravn.) — Na lepi besedi mi je veliko ležeče. (Vodn.) -— Zdeha se mi; dremlje se mu; dozdeva se jim itd.
c)	pri pomožnem glagolu biti:
1.	kedar je namestnik glagola imeti ter naznanja osebo ali reč, v ktere moči ali oblasti je kaj; na pr.: Laži je plitko dno (- laž ima plitko dno). (N. pr.) — Vsakemu človeku je dolžnost, da stori, kolikor mu je mogoče. (Napr.) — Pastirja zdaj in varuha več vam ni. (Kos.)
2.	kedar nadomestuje glagol morati ali moči, na pr.: Večno nam ni živeti. (Led.) — Narodno deblo nam je izobraževati. (Napr.) — Bilo vragom vpiti je, bilo vragom je bežati. (Kr. r.)
d)	V dajalnik stopi tudi pridevni dopovedek skrajšanega stavka, zlasti če se nanaša na dajalnik v glavnem stavku; napr.: Človeku ni dobro samemu biti (= da je sam). (Ravn.) —■ Boljše je lačnemu zaspati, ko dolžnemu ostati (- človeku, da lačen zaspi, ko dolžen ostane). (N. pr.) ■— Boljše poštenemu umreti, ko sramotnemu živeti. (N. pr.) — Vsejanim biti, v grobu stleti je tudi nam odločeno. (Led.)
Opomba. Le-sem spada tudi dajalnik pri glagolu dati, ki prav za prav ni drugega kakor osebek skrajšanega stavka; zato je v takem stavku dajalnik vselej tvornega, osebek pa trpnega pomena. Na pr.: Ne daj se nagibati slehernemu vetru (= da te sleherni veter nagiblje). (Dalm.) — Moder sin se dd očetu poučiti f= da ga oče pouči). (Dalm.) — Ne daj otrokom zapovedovati (= da bi otroci zapovedovali). (Slom.) — Mesu ne daj gospodariti tela (= da bi meso gospodarilo telo). (Vrt.)
§ 267. V dajalnik se deva oseba, kedar dajemo na znanje, da se godi kaj po naši ali po volji drugega, zlasti v prijateljskem govoru (dajalnik dušne deležnosti = dativus ethicus), na pr.: Po Dunaju mi dirja v skok. (N. ps.) — Skrbna mati, urno mi vsta-nite. (N. ps.) — Urno k svoji materi mi teče. (N. ps.) — Vse živce ti oživi, vse žile ti prešine domača godba. (Navr.) — To so vam bili pravi korenjaki!
Opomba, t. V dajalnik stopi tudi povratni zaimek, kedar dela oseba iz lastne moči, v lastni prid, sama ob sebi ne glede na drugo osebo, na pr.: Kdor si vedno izbira, izbirek dobi. (N. pr.) — Grede si odpirat gornje line. (N. ps.) — Požeruh in pijanec si ne vesta mere.
2. Sem spadajo nekteri stalni izrazi, kakor: bodi si, marsikdo, dasiravno, če si tudi itd.
b) Dajalnik predmeta in drugih razmer.
§ 268. V dajalniku stoji oseba ali reč, ktera je smoter osebkovi dejavnosti:
a)	pri prehajalnih glagolih, kedar se imenuje oseba, na ktero prehaja dejavnost kot na bolj oddaljeni predmet; na pr.: Bogu posojuje, Mor ubožcu kaj podeli. (N. pr.) — Dobra izreja brani uboštvu pod streho. (N. pr.) — Vrana vrani očij ne izbljuje. (N. pr.) — Kdo je utrdil nebu svetle zvezde? (Vilh.)
b)	pri neprehajalnih glagolih, kedar se imenuje oseba, kteri se kaj lasti ali svoji; na pr.: Daj vsakemu, kar mu gre. (Slom.) — Taka čast gre Bogu, ne ljudem. (Cegn.) — Lepi besedi se spodobi tudi lepa obleka. (Slom.)
c)	pri povratnih glagolih: čuditi se, smejati se, posmehovati se, prilizovati se, rogati se, zahvaliti se, smiliti se, znati se, poznati se, videti se itd. Na pr.: Vse se čudi lepoti božjega stvar-jenja. (Ravn.) — Ne posmehuj se, ampak vstani sivi glavi. (Slom.) — Znalo se je močnemu in srčnemu mladeniču, da bode kdaj slaven junak iz njega. (Navr.)
Opomba. Dajalnik nam služi tudi pri tistih povratnikih, kteri pomenjajo sploh kako branite v pred vzajemnostjo, ali pa zahtevan je po združenju, kakor: umakniti se, odtegniti se, skriti se, odpovedati se, ogniti se, braniti se komu (sich wehren gegen jemanden), ponuditi se, pokloniti se itd., na pr.: Odtegne žezla, hrupa se zmotnjavam. (Žem.) — Moč nebeška strašna je, če varstva sponi zinakne se. (Kos.) — Bogu se ne moremo skriti. (Ravn.) — Pijancu se ogni s senenim vozom. (N. pr.)
d)	pri pridevnikih, ki značijo škodo ali korist, jed-nakost ali podobnost, pa tudi druge zunanje in notranje lastnosti, kakor: koristen, škodljiv, primeren, prikladen, jednak, pristojen, udan, všeč, blag, mil, dober itd.; na pr.: Vsakemu očesu je reč drugačna. (Cegn.) — Zapeljivost je skriti jami podobna. (N. pr.) — Sitemu trebuhu še beli kruh ni všeč. (N. pr.) — Vsaka huda strast nas dela živini jednake. (Ravn.)
§ "269. V dajalnik se deva oseba in reč, kteri se godi ali je kaj v korist ali škodo (dativus commodi et incommodi);
na pr.: Sebi seješ, sebi tudi žanješ. (N. pr.) — Dobre ceste so velika dobrota vsaki soseski. (BI.) — Prva šola je mladeniču ju-terna zarja. (Slom.) — Kdor drugemu jamo koplje, sam v njo pade. (N. pr.)
§ 270. Dajalnik nam čestokrat služi:
a),	za pridevkov rodilnik in stoji sploh pred besedo, kteri kaj prilastuje, na pr.: Pridna gospodinja hiši tri vogle podpira (= tri vogle hiše). (N. pr.) — Ne bodi svojemu narodu izdajalec, marveč krepek ščit (= izdajalec svojega naroda).
b)	namesto prirednega svojilnega pridevka, zlasti za svojilni zaimek, napr.: Starcu roko (= starčevo roko) Lambergar poljubi. (N. ps.) — Up je človeku najzvestejši tovariš (- človekov tovariš). (Pr.) — Studenci bistri mi teko, poje mi čredo (= mojo čredo) in glavo. (Pot.) — V neskončni svet mi plavajo očesa (= moja očesa), srce mi (= moje srce) bije zopet svobodno. (Gegn.)
IV. Tožilnik.
§ 271. Tožilnik je pravi sklon predmetov ter imenuje na vprašanje: koga ali kaj? osebo ali reč, na ktero prehaja dejavnost glagolova.
a) Tožilnik predmetov.
§ 272. Svoj predmet imajo v tožilniku:
a)	vsi prehajalni glagoli v trdilnem reku, kedar se razteza njih dejavnost črez ves predmet; na pr.: Bog ljubi pravico in sovraži, hudobno dejanje. (Ravn.) — Očetov blagoslov hiše zida, materina kletev pa jih razdira. (Dalm.) — Izderi bruno iz svojega očesa, in potlej glej izdreti pezder iz očesa svojega brata. (Met.)
b)	nekteri neprehajalni glagoli s predmetom, ki je istega korena ali pomena z glagolom (not.ranji predmet); na pr.: Junaci domačije mirno smrtno spanje spe. (Jenko.) >— Boj krvavi že dolgo bije -za krščansko vero. (Preš.) — In šel je boj boj1 vat brez upa zmage. (Preš.) — Najboljše je srednjo pot hoditi.
c) osebo imajo v tožilniku, reč pa, ki povzročuje nepovoljni čut, v imenovalniku glagoli: boleti, srbeti, ščemeti, peči, žgati, zebsti, tresti, žuliti, skrbeti itd. Na pr.: Kjer me srbi, ondi se češem. (N. pr.) — Vsak sam ve, kje ga čevelj žuli. (N. pr.) — Po slabi tovaršiji človeka rada glava boli. (N. pr.)
§ 273. Dva tožilnika imajo pri sebi, in sicer predmetov in dopovedkov (če dopovedku rajši predloga za ne damo):
a)	glagoli: imenovati, postaviti, izvoliti, izbrati (pri teh navadno s predlogom za), storiti, narediti, delati, spoznati itd.; na pr.: Gospoda (= za gospoda) svojih del si ga postavil. (Ravn.) -—-Samoto tovaršieo (- za tovaršico) si izvoli, (Cb.) — Storil se bom mrtvega. (N. ps.) — Moj polk se dela nevednega mojih zakonov. (Dalm.) — Imenovali so ga skopuha. — Postavili (izvolili, izbrali) so si ga župana, navadno: za župana, ali tudi: županom.
—	Imenovali so ga za učitelja, ali tudi: učiteljem. (Tu stoji orodnik kot dopovedkov sklon namesto tožilnika.)
b)	glagoli, ki pomenjajo koga za kaj imeti, kakor: imeti, držati, smatrati, čislati, ceniti, častiti itd., toda brez predloga za ali členice kot le bolj po redkoma. Na pr.: Stvarnika, dobrotnika in očeta ga častite. (Pot.) — Vsi ga poznajo kot vestnega delavca.
c)	Z dvema tožilnikoma se veže glagol učiti, in sicer s tožilnikom osebe, ktero kdo uči, in s tožilnikom reči, ktero koga učimo; na pr.: Tujce smo učili našo besedo, sebe pa ne. (Vodn.)
—	Po skrivnjavah učiš me modrost. (Ravn.)
Namesto tožilnika stoji tudi rodilnik, na pr.: Ravne učite.... nas hoje. (Greg.) — Učite me modrosti božje.
b) Tožilnik prislovnega določila.
§ 274. Tožilnik prislovnega določila nam služi: a) o času na vprašanje: kdaj? v kteri čas? koliko časa? kako dolgo ? pa sploh le tedaj, kedar ima samostalnik kak pridevek pred seboj; na pr.: Smrtna žetev vsak dan bolj dozori. (Preš.) — Glava lenuhova vsak dan bolj trda prihaja, (Slom.)
—	Kar dobra mati v srce zasadi, vse žive dni ne posahne. (Slom.)
—	Marsikdo nosi veselje in žalost v prsih skrito vse življenje. (Cegn.) —■ Kar se mlade dni zamudi, ne popravi se vse žive dni. (Slom.)
Opomba. Pri posameznih dneh v jednini služi nam tožilnik s predlogom v ali na, v množini in pri godovih pa mestnik s predlogom o, ob; na pr.: Tisti (as je Jezus skoz setve sel v soboto. — Tvoji učenci delajo, kar se ne sme delati ob sobotah. (Met.) — O božiču, o novem letu, o veliki noči, o du-hovem, v petek, na veliki pondeljek, na cvetno nedeljo, ob nedeljah itd.
b) o meri, ceni in teži na vprašanje: koliko? kako daleč? po čem ? kako dolgo ? kako težko ? itd.; na pr.: Kar. sevee na rami nese na polje, vozi se s polja polne vozove domu. (Ravn.) — Pet čevljev merim, palcev pet. (Preš.) — Tri sto komolcev naj bo ladija dolga, petdeset visoka. (Ravn.)— Sabljica je težka centa dva. (N. ps.) — Tri streljaje je še do mesta; tri ure morajo hoditi po vodo.
IV. poglavje. O sklonili s predlogi.
A. Predlogi z rodilnikom. I. Pristni predlogi.
§ 275. Brez (lat. sine — nemšk. ohne) izraža oddelje-nost ali kako pomanjkanje, na pr.: Mladina brez rudečih lic, pomlad brez cvetic. (N. pr.) — Brez uzde strast, gotova propast. (N. pr.) — Prazno je delo brez sreče z nebes. (Pot.) — Kar priprosiš, brez skrbi nosiš. (N. pr.)
§ 276. Do (ad, usque ad — bis, bis zu, bis an) nam rabi o meji ali kraju, do kterega kaj seže ali pride, in sicer:
a)	v prostoru, na pr.: Kedar žalost do vrha prikipi, že veselje se glasi. (N. pr.) — Stopi gor v svoje line do gospoje Katarine. (N. ps.) — Prava vera bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ do narodne omike. (Slom.)
Opomba. Jednakega pomena je tudi v dušnem oziru (erga — gegen), na pr.: Skrbite, da vam od srca pojde prijaznost d o ljudij in pokorščina d o starišev. (Ravn.) — Narodna pesen sama ob sebi ima do srca veliko moč. (Navr.) — Vsakdo ima vrata do svojega srca, toda jih vsakdo ne najde. (Slom.)
b)	v času, na pr.: Kar si človek naprti, to nosi do smrti. (N. pr.) — Do poldneva nosi angelj vodo za človekom. (N. pr.)
c)	o stopnji in meri, posebno v prislovnih izrekih, na pr.: Do sita, do dobra, do mala, do cela, do čista, do tretjega itd.
d) še v nekterih drugih izrekih, na pr.: Ti si mene zvesto služil od majhnega do velikega in do vrlega junaka. (N. ps.) — Ce se mu kaj do mene zdi, naj pride k meni le v gosti. (N. ps.) — Kaj mi je do tega! — Ni mu do smeha.
§ 277. Iz (ex — aus, von — aus) pomenja sploh mer iz notranjosti na vnanjost ter nam služi:
a)	o mestu iz znotraj navzven, na pr.: Kdor da iz rok, drži še na jok. (N. pr.) — Starim ljudem gre nerado iz pesti. (N. pr.)
b)	o početku ali viru, na pr.: Iz veliko besed malo sveta. (N. pr.) — Iz orličev postanejo ob letu orli. (N. pr.) — Iz malega raste veliko in slavno. (Kos.)
c)	o snovi ali tvarini, iz ktere je kaj, na pr.: Kapa iz kunine; krona iz samočistega zlata; posoda iz morske pene.
d)	o vzroku ali načinu, na pr.: Iz ljubezni do Boga in do bližnjega doprinašamo dobra dela. — Iz srca vesel biti ne more, kdor v potrebi vidi bližnjega, pa mu ne pomore. (Ravn.) — Iz sadu se drevo spozna. (Met.)
e)	o času, od kterega sem kaj biva ali se kaj godi, zlasti v mnogih prislovnih izrekih (a, ex — seit), na pr.: Iz mladih nog, iz prva, iz nova itd.
Opomba. Iz se veže s predlogi: med, nad, pod, pred, za v sestave:
izmed, t. j. iz srede kake množice (mitten aus, aus der Mitte heraus), na pr.: Jeden izmed njih, učenik postave, ta ga je vprašal. (Met.) — Kako ti siješ sredi zvezdic, kako leskečeš izmed meglic. (Cb.)
iznad, t. j. od zgoraj, iznad glave preč (von oben hinweg), na pr.: Odvali kamen iznad vodnjaka. (Ravn.) — Poseka mlado košato lipo iznad mize. (Levst.)
izpod, t. j. izpod česa navzven (von unten, von unterhalb heraus), na pr.: Konjem izpod nog ogenj frči. (N. ps.) — Izpod neba voda lije. (Slom.) — Solnce zazre milo izpod burnega oblaka. (Vrt.)
izpred, t. j. izpred očij, od spredi preč (von vorn himveg), na pr.: Ne zavrzi me izpred svojega obličja. (Ravn.)
izza, t. j. od vzadi navzven (von hinten heraus, von hinten hervor), na pr.: Izza nohta udari črna kri. (N. ps.) — Solnce izza gore gre. (N. ps.)
§ 278. Od (ab, a — von, ab, weg) pomenja sploh oddaljevanje kake stvari od druge ter nam rabi:
a)	o mestu preč od reči, napr.: Od kraja rine ladijica. (N. ps.) — Muri ju s?, od nas ravna. -(N. ps.) — Od mladega drevesa vejico še lahko odčesneš, od starega jo moraš odsekati. (N. pr.)
b)	o početku, viru ali vzroku, na pr.: Vsak ima svoj dar od Boga. (Vrt.) — Ta meglica ni ne od vodice, ta meglica ni ne od gorice. (N. ps.) — Od strahu je Breda obledela, od bridkosti skoro omedlela. (N. ps.) — Trese se od veselja vsaka žila. (Preš.)
c)	o času, od kterega sem se kaj godi, ali koliko je od kakega časa ali kake dogodbe; na pr.: Od belega dne do trde noči. (N. ps.) — Od zdaj petdeset let ne bode nas, ne čevljev, ne dret. (N. pr.)
d)	o primerjavi namesto ko, kakor, nego itd., na pr.: Prostim ljudem so kračji stavki bolj razumljivi od dolgih. (Slom.) — Več vidijo oči od očesa. (N. pr.) — Ni ga podjeda od hudega soseda. (N. pr.)
e)	o predmetu, o kterem se govori, na pr.: Menijo se od kraljev, od mira in vojske. (Levst.) — Možaki od žita, od kupčije govore itd. — V pisni slovenščini rabimo sedaj namesto od le predlog o z mestnikom, tedaj je pravilno: menijo se o miru, o vojski itd. (gl. § 287. b).
f)	Od stopi večkrat (zlasti pri starejših pisateljih) v trpni dobi pred osebo ali reč, ki je bila v tvorni osebek, na pr.: Veliko bolj nas boli nam od naših domačih, kakor od drugih storjena krivica. (Met.) — Od sreče togotne bil nisem tepen, od tvojih sem rok le bil glajen. (Preš-.) — V sedanji pisavi se ogibljemo te zveze, ker nasprotuje duhu slovenskega jezika.
2. Nepristni predlogi.
§ 279. Nepristni predlogi so po svoji obliki samostalniki in prislovi, ki se vežejo z rodilnikom. Najnavadnejši izmed njih so sledeči:
blizu, bliže (prope, propius, ad — nahe bei) zaznamuje bližnost predmetov, na pr.: Blizu groba, da mu že smrt za ramo koso kleplje) (N. pr.) — Bliže cerkve, rajši4 mašo zamudi. (N. pr.)
dno (im Grunde, in der Tiefe) zaznamuje, da se nahaja kaj v najdolnjem prostoru; na pr.: Dno potoka je golo kamenje. — Dno morja raste prečudna množina rastlin.
gledč, t. j. z ozirom (beziiglich, mit Riicksicht auf), na pr.: Glede pašnikov je treba še kar bodi preložiti. — Glede se veže kot deležnik tudi s predlogom na in s tožilnikom, na pr.: Glede na svojo čast moramo biti občutljivi.
konec (am Ende, zuletzt) pomenja, da je kaj na najskrajnejšem koncu, na pr.: Konec jezika se rado opotika. (N. pr.)
kraj (ad — an, bei) pomenja:
a)	da je kaj na koncu, na kraju česa, na pr.: Cerkev stoji kraj vasi.
b)	da je kaj zraven ali poleg česa, na pr.: Kraj bregov ja se gnete šum valov. (Šub.) — Kraj vzglavja mi angeljček sloni. (Led.)
mimo (praeter — an, vorbei, voriiber, aufler) pomenja:
a)	gibanje mimo kakega predmeta, na pr.: Mimo grada sluga jezdi. (N. ps.)
b)	obstojnost z drugim vred, na pr.: Krasota notranjske strani je mimo Postojnske jame tudi čudapolno Cerkniško jezero. (Lik.)
c)	odličnost kake osebe ali reči mimo druge, kteri se primerja, namesto predloga od; na pr.: Notranja lepota je mimo vnanje bliščobe veliko več vredna. (Met.)
namesto, mesto (pro, vice, loco — anstatt, statt) znači, da je kaj ondi, kjer bi imela biti druga stvar; na pr.: Kralja si me postavil namesto mojega očeta. (Ravn.) — Pred njim hodi strah namesto nekdanjega zlatega upa. (Napr.)
okoli (circum, circa — um, herum) pomenja:
a)	da je, ali da se godi kaj okrog kakega predmeta, na pr.: Za krta ni treba plotu okoli vrta. (N. pr.) — Večnost okoli grenkega torila pobožnemu dišeč venec upanja ovija. (N. pr.)
b)	po priliki čas, na pr.: Okoli jednajstih je zopet šel najemat delavcev. (Ravn.)
okrog, krog (circa, circum — herum, ringsherum) pomenja obdanje ali zajetje od vseh stranij, na pr.: Sedeli so krog mize kakti mladike okoli svoje oljke. (Slom.) — Okrog gore vojska se obrne. (Kr. r.)
poleg (secundum, ad — an, bei, langs) izraža:
a)	naravno bližo predmetov (= pri, zraven); na pr.: Na nebu se je lesketala zvezda poleg zvezde. (Napr.)
b)	primernost ali vzrok dejanja namesto pri, ki se v tem pomenu le redkoma podaje slovenščini, na pr.: Ljudske učilnice so poleg tako ugodnih okolnostij obrodile krasno sadje. (Slom.)
prek (per, trans, ultra —uber, quer uber, langs) pomenja:
a)	da prehaja kaj na ono stran predmeta, na pr.: Le vstanite, nas prek Save predrozite. (N. ps.)
b)	kod se kaj razprostira ali pomika (nemšk. langs), na pr.: Prek potokov se nov razcveta, raste zarod. (Vilh.)
c)	mirno stanje kaki reči nasproti, na pr.: Prek solnca je bolj gorko, kakor v osojah. (Vrt.)
razun (extra — auGer, mit Ausnahme) zaznamuje izjemo, na pr.: Razun pokore ni druge poti za grešnika do nebes. (Slom.)
sredi (inmitten, mitten in) pomenja, da se nahaja kaj v sredi, bodi si znotraj ali na površju, na pr.: Sredi polja stoji tanko drevce. (N. ps.) — Naprej sredi lip in vrtnih senc. (N. ps.)
takraj — onkraj, onstran (diesseits — jenseits) naznanja, da je kaj na tej — na oni strani predmeta, na pr.: Takraj jezera, onkraj potoka, onstran naših hribov.
tik (knapp an, knapp bei) izraža, da je kaj komu ali čemu tako blizu, da se ga dotika, na pr.: Tik pota stoji stara jablan.
vpričo (coram — in Gegenwart) zaznamuje, da biva ali se godi kaj komu pred očmi, na pr.: Slavite ga vpričo narodov. (Ravn.)
vrh (supra — uber, oberhalb) pomenja:
a)	da je kaj čemu na vrhu ali nad njim, na pr.: Visoko vrh gore stojim. (Pot.)
b)	da se čemu kaj d o d a j e, na pr.: Vrh tega mu da še brešno. (Ravn.)
vsled (secundum —• zufolge) zaznamuje pravilo ali ravnilo dejanju, posebno v zakonih, na pr.: Vsled nove postave; vsled kraljevega povelja.
vštric (gegeniiber) pomenja, da se nahaja kaka reč drugi ravno nasproti, na pr.: Na pokopališču vštric durij je išči. (N. ps.)
zavoljo, zadelj, zaradi, zastran, z bos (propter, causa — wegen) kaže vselej vzrok kakega dejanja; na pr.: Blagor zavoljo pravice preganjanim! (Met.) — Ogibljimo se prepira zaradi malih stvarij. (Napr.) — Bog je zadelj nedolžnih otrok tudi stariše rešil nesrečne smrti. (Slom.) — Zategavoljo, zategadelj, zaradi tega.
zraven (ad, iuxta — neben, bei, nebst) pomenja:
a)	da sta si dva predmeta zelo blizu, samo da se ne dotikata drug drugega; na pr.: Jaz sem zraven njega stal. (N. ps.)
—	Zraven hiše je mlin.
b)	da je komu kaj lastno z drugim vred; napr.: Zraven lepega gradu zamore še tri kmetije.
B. Predlogi z dajalnikom.
§ 280. K, ki se pred sledečim k in g izpreminja v h (ad, adversus -— zu, gegen, nach — hin), nam kaže:
a)	stvar, proti kteri je dejanje obrnjeno, na pr.: Veselo roža k solncu se obrača. (Cegn.) — Vsak ima prste k sebi obrnjene. (N. pr.) — Peljimo ga h konjskim brzdam tja. (N. ps.)
b)	rabi nam o namenu ali koncu, napr.: Kdor dobrote skaže, k svoji sreči kola maže. (N. pr.) — Marsiktera bukev k svojemu koncu toporišče da. (N. pr.) — K jedinosti, k presrčni družbi zvon ljudstvo kliče v zvesti službi. (Kos.) — Ljubezen k starišem.
c)	pomeni čas, kdaj se ima kaj zgoditi, napr.: K novemu letu mi vrni dolg; k božiču; k sv. trem kraljem.
§ 281. Proti (adversus — gegen) kaže:
d)	mer dejavnosti proti kakemu kraju ali času, na pr.: Mi
smo mejači proti Laškemu. (Vodn.) — Mnoge rastline se od jutra do večera vedno proti solncu obračajo. (Vrt.)
b)	mer dejavnosti ali odpor v neprijateljskem pomenu (contra — wider, gegen), na pr.: Proti vodi je težko plavati. (N. pr.)
—	Ti junaško srce imaš proti vragu. (Kr. r.)
c)	mer dejavnosti v prijateljskem smislu, kakor do (erga — gegen, zu), na pr.: Samosvoja ljubezen stori, da smo proti sebi slepi. (Met.) — Ljubezen proti domu je dostikrat prevelika. (Vodn.)
d)	včasi primerja reč reči in se ujema z nemškim „im Ver-gleich mit", na pr.: Zlato in srebro ni nič proti zvestemu prijatelju. (Ravn.) — Kar je kapljica vode v morju, kar peščeno
Slovnica.	13
zrnce med peskom ob morju, to so na zemlji človeška leta proti večnosti. (Ravn.)
Opomba. Naproti, entgegen, in nasproti, gegeniiber, vis-a-vis, stojita navadno za dajalnikom, s kterim se kakor pristna predloga vežeta; na pr.: Idi očetu naproti. — Hiti naproti mu družina. (N. ps.) — Naši hiši nasproti (tudi: nasproti naši hiši) stoji visoko drevo.
§ 282. Navzlic, kljubu (trotz) kaže na premišljen odpor, na pr.: Navzlic vsem opominom in svarilom; kljubu vsem obljubam.
C. Predlogi s tožilnikom.
§ 283. Črez, čez (trans, ultra — iiber, hiniiber, dariiber hinweg) nam rabi:
a)	o prehodu z jedne strani na drugo črez kaj; na pr.:
Črez strašno črno morje. (N. ps.) — Ako pri kraju ne vidiš dna, ne bredi črez vodo. (N. pr.) — Zarja se zliva črez polje, gore. (Cb.)
—	črez reko plava široko na blaženo zemljo ogersko. (N. ps.)
b)	o času, skoz kteri se plete dejanje, ali pa čas, kdaj taisto nastopi; na pr.: črez nekoliko časa pride Gospod. (Met.)
—	črez zimo spi, po letu cveti. (Slom.)
c)	o prestopu naravne mere ali števila; napr.: Človeška togota rada črez meje udari. (Met.) — Noč se je črez polnoč prevalila. (Kr. r.)
d)	o odličnosti stvari mimo druge, ali o nje oblasti nad
čim, na pr.: Ni učenec črez učenika, ne hlapec črez gospodarja. (Met.) — Gospoduje naj črez ribe v vodi, črez ptice pod nebom, črez živino na polju in črez vso zemljo. (Ravn.)
§ 284. Raz (de — ab, herab, hinab, hinunter, von) se ujema na pomenu s predlogom s (z), kedar se ta veže z rodil-nikom, in zaznamuje ločitev predmetov od zgoraj navzdol; na pr.: Po sili vzame raz roke ji rokavice, v dlan glede. (N. ps.)
—	Dere se, ko bi jermene rezal raz njega. (N. r.) — 1laz drevo je padel. — Baz konje so na tla poskakali. (N. ps.)
Opomba. Včasi ima svoje ime v rodilniku za seboj, na pr.: Mnogo teče sladke hvale pričujočim, raz jezika. (Valj.) — Gorje vam, ako pade častni plašč raz vaših dejanj. (Cegn.)
§ 285. Skoz (per — durch, hindurch) naznanja: a) prehod z jedne na drugo stran skoz kak predmet ali njegovo presego, na pr.: Le skoz temna groba vrata se odpre
nam hiša zlata. (Pot.) — To strminah in skoz plan. (Vilh.) — Skoz noč se dan vidi. (N. pr.)
b)	dobo, t. j. trpež dejanja skoz nekaj časa, na pr.: Le kratka pot je skoz življenje dana. (Preš.) — Predstarišev hudobija se plete skoz več stoletij. (Ravn.)
c)	vzrok in sredstvo ob jednem, na pr.: Skoz božjo milost nam dohaja vsak dan obilo dobrot.
V tem pomenu je predlog skoz vendar previdno in redkoma jemati v rabo; izogibati se ga je, kedar pomenja nemški „durch" le sredstvo, po kterem nam kaj dohaja; v tem primeru imajo v slovenščini njegovo moč predlogi : po, s, iz itd., na pr.: durch Gottes Gnaden = po božji milosti ali z božjo milostjo; durch List und kluggewandten Sinn = z zvijačo in previdnostjo; durch den Brief habe ich erfahren = po listu ali iz lista sem zvedel; schicke das Buch durch die Post = pošlji knjigo po pošti.
§ 286. Zoper (contra — wider, gegen) pomenja mirno stanje namišljene dejavnosti v neprijateljskem smislu; na pr.:
Človeška razumnost je nepridna in nepremožna zoper Boga. (Met.) — Zoper brata govoriti; zoper božjo zapoved ravnati.
Opomba. Proti duhu slovenskega jezika se veže zoper včasi tudi z da-jalnikom pred seboj; na pr.: Ta človek vse meni zoper dela. — Kdor meni zoper ravna, ta je moj nasprotnik.
D. Predlogi z mestnikom.
§ 287. 0 nam služi:
a)	o času dejanja ali stanja (circa— um), na pr.: 0 toplem letu gnezdiž. (Vodn.) •—• 0 setvi; o žetvi; o gospojniei; o poldne; o lepem vremenu.
b)	o predmetu, o kterem se govori (de — von, uber, in Betreff), posebno pri glagolih: govoriti, učiti, slišati, vedeti, pripovedovati, misliti, soditi itd.; na pr.: Govorili smo o vsakoršnih rečeh. (Valj.) — Marsikteri starček ve pripovedovati o turških in drugih vojskah. (Tom.) — 0 skrivnostih se ne trudi, boljši um o tem skrbi, (Kos.)
c)	o načinu ali sredstvu, na pr.: Živi se brez plenka o petju ko ptič. (Vodn.) — Vse življenje Sokratovo se vrti o modrovanju. — 0 žarkih tvojih sem se grel, o njih si um vedril. (Greg.)
§ 288. Pri (apud — bei) nam rabi:
a) o bližnjosti predmetov, na pr.: Gorje mu, pri komur se miši in mačke bratijo. (N. pr.) — Marsikteri kmet je gibčen
13*
pri plesu, pa okoren pri drevesu. (N. pr.) — Pametni se pri ognju ogreje, nespametni opeče. (N. pr.)
h) o času, na pr.: Pri luči je dobro živeti in umreti. (N. pr.) — Kdor je hiter pri jelu, ta je tudi pri delu. (N. pr.) — Tam leži pri belem dnevi kralj Matjaž, bolnik kraljevi. (N. ps.)
c)	o načinu v pogojnem ali vzročnem pomenu (ungeachtet, trotz), na pr.: Pri vsej svoji bogatiji ni srečen, kdor si je svoje bogastvo po nepošteni poti pridobil (t. j. dasi je tudi zelo bogat,' vendar . . .). — Pri svojih letih je še prav trden videti (t. j. ce je tudi prileten . . .).
d)	Pri se rabi tudi pri prisegah, na pr.: Pri Bogu sem obljubil. (N. ps.) — Pri moji veri, da ni res, kar praviš. (Valj.)
E. Predlogi s tožilnikom in mestnikom.
§ 289. Na (super — an, auf) kaže v obče, da sta si dve stvari v neposrednji zvezi ali dotiki. Služi nam:
I. s tožilnikom na vprašanje: kam?
a)	o mestu, kteremu prihaja kaj v dotiko, na pr.: Na
skalo stopi silni Zaboj. (Kr. r.) — Zvezde so se utrinjale, na žemljico so padale. (N. ps.) — Brez mandranja ne zleze tkalcu platno na brdo. (N. pr.)
b)	o neprijateljski nameri (contra — wider), na pr.: Prišel sem na roso glavo in na tvoje belo pero. (N. ps.) — Z menoj na Poljane. (Kr. r.) — Na Francoza udarijo.
c)	o meri ali potu, po kterem se kdo obrne, da pride, kamor je namenjen, na pr.: Kam drži na desno cesta, kam drži na levo pot ? (Valj.) — Najkračja pot do Triglava je na Bohinj.
d)	o času, na pr.: Na dan sv. treh kraljev. — Mora v ni-žavo na zimo pastir. (Cegn.)
c) o načinu, na pr.: Na lice priljuden, na robe ostuden. (N. pr.) — Kaj velja na oko, če ni na roko! (N. pr.)
f)	o nameri ali koncu, na pr.: Človek gre na delo. (Ravn.) — Na delo budite. (Pot.) —■ Na vojsko brž na mejo vstani, (N. ps.)
g)	o vzroku, iz kterega kaka reč sledi, na pr.: Na en mah dob ne pade. (N. pr.) — Na solnce sv. Martina pride rada
dolga zima. (Vodn.) — Koliko se jih je pohujšalo in pogubilo na lažnive besede. (Met.)
h) o učinku ali nasledku, ki izhaja iz kake reči, na pr. : To mu je na čast — na sramoto. (N. r.) — Na smrt bolan. (N. ps.)
. - i) >o delih, v ktere se kaj razdeli, na pr.: Skoro je šla ladija na kosce. (Ravn.) — Na dvoje razkoljite otroka. (Ravn.)
j) o približnem številu, na pr.: Na sto mož se je bilo zbralo.
II. z mestnikom na vprašanje: kje?
a)	o mestu, da je jedna reč vrh druge, ali pa da je jedna z drugo v neposrednji dotiki, na pr.: Mati za hčerjo plače, hči pa na plesu skače. (N. pr.) — Solnčni žarki so temneli na višnjelem nebu. (N. ps.) — Sreča na razpotju sedi. (N. pr.)
b)	o kraju dejanja v bolj obširnem smislu, ali o legi kakega kraja, na pr.: Na potu rožica, na domu ubožica. (N. pr.) — Kdor na vso moč z doma sili, ta se na tujem v blato vsede. (N. pr.) — Ne na Laškem, ne na Nemškem, ne na gornjem Štajerskem. (N. ps.)
c)	o opravilu, s kterim se kdo peča, ali o razmerju med jedno in drugo rečj6, na pr.: Na posodi se nič ne izboljša. (N. pr.) — Slovenski jezik je sam na sebi bogat, le ljudje so revni na besedah. (Vodn.) — Že zdaj mora na kupilu kuhati in greti se skoro vsa spodnja dolenjska stran. (Levst.) — Na vojski; na tlaki; na delu.
§ 290. Ob (circa, secundum — um, langs) nam služi:
I. s tožilnikom na vprašanje: ob kaj?
a)	o predmetu, ob kterem se kaj razbije ali razruši, na pr.: Bodi si z loncem ob kamen, ali s kamenom ob lonec, težko je loncu. (N. pr.) — Prej miru ne bomo dali, dokler ga ob tla ne dajali. (N. ps.)
b)	o izgubi, ktera komu preti ali se mu pripeti, posebno za glagoli: iti, priti, dej a t i, pripraviti in jedna-kimi; na pr.: Sem ob život Matjaža d'jal. (N. ps.) — Ob glav'co me nikari d'jat'. (N. ps.) — Kdor za tuje prime, ob svoje pride. (N. pr.) — Gre mu ob pamet. (Levst.) — Ob up so šli zdravniki. (Met.)
II. z mestnikom na vprašanje: kje? kdaj? ob čem?
a)	o stanju, ki je, ali o dejavnosti, ki se godi tik drugega predmeta (secundum — langs), na pr.: Ob viru rosice sadi. (Led.) — Strah je v sredi votel, ob krajih ga nič ni. (N. pr.)
—	V strahu in trepetu je stalo ljudstvo ob gori. (Ravn.)
b)	o času, kdaj kaj biva ali se godi (zur Zeit); na,pr.: Bog je naša svest ob sili. (Ravn.) — Kdor je len ob Setvi, malo žanje. (N. pr.) — Zvečer je bilo ob Jcurjavščini. (Ravn.)
c)	o sredstvu, na pr.: Ob kruhu in vodi šivi. — Ob lovu šivi. (Ravn.)
Opomba. S predlogom ob v mestniku primerjaj predlog o v § 287.
§ 291. Po (per, post —• auf, an, in, herum, durch) zaznamuje razprostiranje dejanja v prostoru in času ter nam rabi:
I.	s tožilnikom na vprašanje: kam? itd.
a)	o nameri, da se oseba ali reč, kteri je dejanje namenjeno, pripelje, prinese, doseže itd., zlasti po glagolih: iti, priti, poslati itd. (gehen, schicken um, holen); na pr.: Po
izpovednika pojte mi, pojte mi brš po mašnika. (N. ps.) — Kralj seže v aržet svileni po slat rudeče-rumeni. (N. ps.)
b)	o načinu, posebno pri šegah, kot prislov, na pr.: Po meniško se obleci. (N. ps.) — Po turško se nosi. — Po bliskovo mu sablja gre. (N. ps.) — Najlepše nam teče jesik po svoje. (Greg.)
—	Po nemško, po slovensko.
c)	o dobi, črez ktero se razprostira dejanje, na pr.: Po tri dni se posti. — Po cele dni poseda brez dela.
d)	o d činih razmerah, na pr.: Sosedje pa naj dajo, kar morejo, po jedno streš'no ali po dve. (N. ps.) — Na dan služi po štiri desetice. — Po dva goldinarja plačuje.
II.	z mestnikom na vprašanje: kje? kdaj? itd.
a)	o mestu, po kterem se kaj giblje, širi ali razprostira (nasprotno predlogoma v in na, ki,pomenjata mirno stanje); na pr.: Dekle po vrtu šetalo. (N. ps.) — Pq morju plava barčica, prelepa barka pisana. (N. ps.) — Po mestih ljudje besede cukre. (N. pr.) — Kdo po cvetju kaže pot bučeli? (Vilh.)
b)	o času in o redu v času in prostoru, napr.: Po noči se rada duša loči. (N. pr.) — Po letu rožice cvete, po zimi pa se oblete. (N. ps.) — Po toči je zastonj zvoniti. (N. pr.) — Po stor-
jenern delu je sladko počivati. (N. pr.) — Po dveh dneh (nach Ver-lauf von zwei Tagen). — Po očetu prevzame sin gospodarstvo.
c)	o načinu, kako se kaj godi, na pr.: Blago se po niti nabira, po vrvi zapravlja. (N. pr.) — Kdor po svoji trmi ravna, ta se pogubi, (Met.) — Vsak po svojem, dejal je tisti, ki je s svedrom kravo drl. (N. pr.) — Po taktu bije kladva pad. (Kos.)
d)	o primernosti in oziru, na pr.: Po delu plačilo. (N. pr.) — Blagor mu, kdor zna veslo besede po okolnosti časa, ljudij in kraja prav ravnati. (Slom.) — Človek se mora po ljudeh ravnati, ne ljudje po človeku. (N. pr.) — Bog plačuje po zvestobi, ne po stanu. (Slom.)
e)	o sredstvu, po kterem se kaj dobi ali zgodi, in o vzroku ali lastnosti, iz ktere ali po kteri se kaj spozna; na pr.: Po krajcarjih se pride k bogastvu. (N. pr.) — Po jasnih gorah in po barvi na nebu spoznam, kdaj bo lepo, kdaj grdo vreme. (Cegn.) — Po glasu spoznaš ptiča, po šapi leva. (N. pr.)
f)	o namenu, posebno pri glagolih: hrepeneti, streči, prežati, žalovati, popraševati, vekati itd., na pr.: Po časti hrepeni mladost. (Cegn.) — Vsaka krava po svojem teletu veka. (N. pr.) —1 Gledati, popraševati po kom, po čem.
g)	v delilnem pomenu o ceni, meri, vagi in drugih razmerah, na pr.: Po čem vi raje prodate? — Jedne po zlatu belem, jedne po zlatu rumenem. (N. ps.)
§ 292. Y (in — in, hinein, nach) zaznamuje, da meri reč ali oseba v notranjost, ali da se nahaja v notranjosti kakega predmeta. Rabi nam:
I. s tožilnikom na vprašanje: kam?
a)	o kraju, v čegar notranjost oseba ali reč prehaja, na
pr.: Sraga nedolžnosti se ne posuši, v nebesa spuhti. (N. pr.) — Jednemu Bog v roko da veslo, drugemu teslo. (N. pr.) — Gradove svetle zida si v oblake, zelene trate stavi si v puščave. (Preš.)
b)	o nameri kakega dejanja, na pr.: Denar in izbrušen nož lahko v prid in škodo obrneš. (N. pr.) — Lakomnost je človeku velikrat v potrato. (Met.) —• Ošabnost pelje v zaničevanje in sovraštvo. (Met.) — Napuh v nesrečo pripravi. (Met.)
c)	o stanju, v ktero se kaj izpreobrne ali preide, napr.: Z mene se kače v ribice, zmene kuščarji v ptičice, zmene se gadje v zvezdice. (N. ps.) — Noč v sivo premeni se jutro. (Kr. r.)
d) o času, v kterem se godi dejanje, posebno ako imenujemo dni v tednu; na pr.: Prišli so čarodeji v novo. (Kr. r.) — V petek smeh, v soboto in nedeljo jok. (N. pr.) — Molite, da se vaš beg ne zgodi po zimi ali v soboto. (Met.)
II. z mestnikom na vprašanje: kje?
a)	o kraju, v čegar notranjosti kaj biva ali se kaj godi, na pr.: Kriva vera je trnjev grm v žitnem polju. (N. pr.) — Skrb v srcu stori, da človek boleha. (Dalm.)
b)	o načinu, oziru ali stanju kake stvari, na pr.: Bodi v svoji besedi resničen, v dejanju pravičen. (Slom.) — Bodi v resnici in ne po dozdevku, kar biti želiš. (Met.) — Krepost se v slabosti dovršuje. (Slom.)
c)	o času, zlasti s pojmovnimi samostalniki, ki sami po sebi ne pomenjajo časa, na pr.: Kdor se hoče v starosti počiti, mora se v mladosti truditi. (N. pr.) — V srdu se oči bliskajo, v sramoti poveznejo, v omilovanju posolzijo. (Slom.) — človek kaže v mladosti, kaj bo v starosti. (N. pr.) — V vigredi vsaka bučela krajcar. (N. pr.) — V prejšnjih časih je bilo vse boljše, tako trdijo stari ljudje.
F. Predlogi z rodilnikom in orodnikom.
§ 293. S, pred samoglasniki in zvenečimi soglasniki z, pred nekterimi sičniki in šumniki včasi celo sč, rabi nam:
I. z rodilnikom na vprašanje: odkod? ali kdaj?
a)	o mestu od zgoraj navzdol (de — von, herab), na pr.: Prekladamo z rame na ramo, s kola na kol. (N. pr.) — Sreča veselja z njive beži. (Virk.) — Se li bere grozdje s trnja ali figa z osata? (Met.)
b)	o času, na pr.: Bog se mi ne daj z mesta ganiti, ako mu nisem plačal tega dolga že z davna. (Navr.) — Zjutra, zve-čera, spomladi.
c)	o načinu, na pr.: z dobra, z lepa, z grda, s huda.
Opomba. Predlog s naj se natanko loči od predloga iz; prvemu odgovarja na, drugemu d ; na pr.: Nedolžnost iz jasnih ji seva očij, z obličja dobrota, milota. (Greg.) — Zlate zvezde se bliščijo jasno z nočnega neba, želje moje k njim kipijo iz gorečega s ca. (Greg.) — Na gori — z gore; v gori — iz gore.
II. z orodnikom na vprašanje: s ltom? ali s čim?
a)	o društvu ali skupnosti oseb in rečij (cum — mit, sammt); na pr.: Mož z ženo, brat s sestro na božjo pot gredo. (N. ps.) — Kdor se z volkovi pajdaši, ta je s njimi tuliti pri-moran. (N. pr.) — Z močmi usode ni zaveze, ni pogodbe. (Kos.)
b)	o orodju ali sredstvu, na pr.: Konj se brani s krepko nogo, lev in tigra se zobmi, orel s kremplji, sova s kljunom, gad se strupom, bik z rogmi. (Vilh.)
Opomba. Pri starejših pisateljih stoji včasi orodnik brez predloga, na pr.: Svojimi jeziki se prilizujejo. (Dalm.) — Bo cvetjem in sadjem cesarstvo obdal. (Vodn.)
c)	o načinu, na pr.: Skopost s kupom raste. (N. pr.) — Z lepo so ovce domu prignali. (Ravn.)
d)	o predmetu dejanja, na pr.: Kdor se prepira s kruhom, prepira Se tudi z ljudmi. (N. pr.)
e)	o času, t. j. da se godi kaj z drugim vred, na pr.: Pridna gospodinja je s prvim svitom že na nogah. -— Nevoščlji-vost s srečo pogine. (N. pr.)
G. Predlogi s tožilnikom in orodnikom.
§ 294. Med, v starejših spisih tudi mej (inter •—zwischen, unter, mitten unter), pomenja v obče, da zavzema kaj med dvema ali več rečmi svoj prostor, ali da ga skuša zavzeti. Zaznamuje pa:
I.	s tožilnikom na vprašanje: kam? kraj, med čegar predmete ali v čegar sredo dejavnost meri, na pr.: Če golob med orle zajde, gotovo smrt najde. (N. pr.) — Peljite ga v stolp temen med gade, kače, kuščarje. (N. ps.) — Smrt fantine, dekleta med grbe vrsti. (Slom.)
II.	z.orodnikom na vprašanje: kje?
a)	kraj med dvema ali več predmeti, napr.: Med prdvico in krivico ni srede. (N. pr.) — Med dvema stoloma se je vsedel na tla. (N. pr.)
b)	stanje, vzajemnost ali celoto, kteri se kak del odvzame (namesto delnega rodilnika), na pr.: Najboljši pevci med ptiči imajo pri.prosto obleko. (Tuš.) — To gorje med vsemi je največje. (Kr. r.) — Ljubite se med seboj. (Met.) — Med upom in strahom. — Med vsemi zvezdami najlepša je danica.
c) čas, na pr.: Med tem se vzdigne vojna. — Med potjo (med potem), med večerjo, med jedjo, med letom.
§ 295. Nad (super, supra — iiber, oberhalb) pomenja, da je kaj višje od česa ali vrh česa, pa se ga ne dotika. Rabi nam:
I.	s tožilnikom na vprašanje: kam?
a)	o mestu, na pr.: V zemlji vzdigni nas nad vrage naše. (Kr. r.) — Odprte imej oči nad to hišo noč in dan. (Ravn.)
b)	o stopnji ali meri, posebno pri primerjalni in presežni stopnji, na pr.: Ni mojstra nad potrebo. (N. pr.) — Nič ni slajšega nad dobro vest. — Tvoje oko se nad biser leskeče. (Greg.) '
c)	o dejavnosti v neprijateljškem smislu, na pr.: Pegam bode šel nad te. (N. ps.) — Ko bi bil medved jedni bučeli priza-nesel, ne bi bile šle vse druge nadenj. (Met.) — Vstane kij nad kij, kopje nad kopje. (Kr. r.) — Kedar žetva dozori, gre se s srpom nad njo. (Ravn.)
II.	z orodnikom na vprašanje: kje?
a)	o mestu gori nad čim, više od česa, na pr.: Kdo nad nami je razpel obnebje? (Vilh.) — Zida se nad njim poslopje širno. (Levst.) — Milost božja ostane nad njimi, ki se njega boje. (Ravn.)
b)	o moči ali oblasti, ki jo ima kdo nad čim, na pr.: Tebi je dana oblast nad vsemi ljudmi. — Ti si kralj nad vsemi kralji.
c)	o predmetu, nad kterim se kaj godi, ali kteri je vzrok kakega dejanja, na pr.: Naši nastopniki bodo vsaj imeli kaj nad nami popravljati in brusiti. (Vodn.) — Gospodu se gnusi nad hudobniki. (Dalm.) — Množice so se zavzele nad njegovim ukom. (Met.)
§ 296. Pod (sub, subter, infra — unter, unterhalb) zaznamuje, da je kaj na nižjem mestu mimo drugega ali ravno pod njim, in pomenja:
I. s tožilnikom na vprašanje: kam?
a) mesto, pod ktero kaj prehaja, na pr.: Slovenci so radi tujce pod streho jemali. (Vodn.) — Kdor se ljudem pod
zobe da, tega le čas iz ust reši. (N. pr.) — Že so pod grad prijezdili. (N. ps.)
b) odvisnost ali podložnost, na pr.: Kranjec ne gre drugam pod orožje, kakor le za domače dežele. (Vodn.) — Dene vse pod meč. (N. ps.) — Primeri: Pod nič dati; pod se spraviti.
II. z orodnikom na vprašanje: kje?
a)	mesto, pod kterim je kaj, na pr.: Vse pod, solncem preide, le Boga ljubiti in dobro storiti ne. (Ravn.) — Moj čas leži pod zemljo. (Gegn.) — Pod milim Bogom. (N. r.)
b)	odvisnost ali podložnost, na pr.: Vsa južna Evropa je bila pocl rimsko oblastjo. — Pod avstrijskim cesarjem žive štirje glavni narodi.
c)	predmet, pod kterim je kaj skrito, ali od klecega je kaj odvisno, na pr.: Pod podobo kruha in vina pride Jezus na oltar.
—	To zelišče je znano pod imenom cepetec. — Pod pogojem.
d)	čas, v kterem se je kaj godilo, na pr.: Pod cesarjem Leopoldom so udarili Turki na Beč. — Beli Kranjci so se hrabro borili pod svojimi vodji Gušiči. (St. Vr.)
§ 297. Pred (ante, coram — vor) zaznamuje mer dejavnosti na prednje mesto, na prednjo stran. Rabi nam:
I.	s tožilnikom na vprašanje: kam? o mestu, na pr.: Vsaka koklja pred svoje piške brska. (N. pr.) — Gre in pred njega poklekuje. (Ravn.) — Pred oči priti; pred oči postaviti; pred sodnika stopiti.
II.	z orodnikom na vprašanje: kje?
a)	o mestu, napr.: Pred mano z lučjo milosti hodi. (Pot.)
—	Vsak pometaj pred svojim pragom. (N. pr.)
b)	o bližnjosti ali o vzroku kakega dejanja, na pr.: Oponošen dar je črn pred Bogom. (N. pr.) — Ponižnost gre pred častjo, napuh pred padcem. (Met.) — Kakor pred strupeno kačo bežite pred grehom. (Ravn.) — Pred smrtjo ne obvaruje koža gladka. (Preš.)
c)	o času, na pr.: Pridna gospodinja je že pred dnem po koncu. — Pred koncem dfieva molče trohental bo: memento mori. (Preš.) — Sveta Ciril in Metod sta pred tisoč leti položila temelj slovanskemu slovstvu. (Tom.)
H. Predlogi z rodilnikom, tožilnikom in orodnikom.
§ 298. Za (post, pro — hinter, fur) je v slovenščini zelo različnega pomena; služi nam:
I.	z rodilnikom na vprašanje: kdaj? o času, črez kteri se razteguje kako dejanje ali stanje (wahrend, zur Zeit), na pr.: Za solnca in po solncu še gredo hitro tjakaj v hrib. (Kr. r.) — Dan se za rana lovi. (N. pr.) — Kdor za mladih dnij ne skrbi, v starosti pomanjkanje trpi. (N. pr.) — Za Marije Terezije in Jožefa II. — Za vlade našega cesarja.
II.	s tožilnikom na vprašanje: kam? za koga? itd.
a)	o meri dejavnosti nazad za kak predmet (hinter), na pr.: Kdor ni bil za pečjo, ne hodi drugih za peč iskat. (N. pr.)
—	Solnce gre za goro. (N. ps.)
b)	o zameni (fur, anstatt), napr.: Glavo za glavo. (N. r.)
—	Ce jedne podplate na beračiji raztrgaš, beraške palice za graj-ščino ne daš. (Slom.) — Oko za oko in zob za zob. (Met.)
c)	o vzroku, nameri ali koncu (pro, propter — fur, um), na pr.: Vino je za priletne ljudi, kar je mleko za otroke. (Slom.) — Za vero, za rod in za dom korenjak. (Vilh.) — Za svoje se potegnemo in za dežele čast. (Vodn.) — Pridna gospodinja mora za pero črez plot skočiti. (N. pr.)
Opomba. Kedar predlog za sam ob sebi nima tolike moči, da bi do dobra izrazil namero kakega predmeta, pridruži se mu včasi še kak drug predlog, kteri pa ime v svoj sklon pomakne; na pr.: Hrastov išče za črez morje. (Vilh.)
—	Jekleni oklepi za na prsi. (Levst.) — Brešno za po poti. (Ravn.)
d)	o času, kdaj se kaj zgodi ali nastopi, na pr.: čuvaj bele denarje za črne dneve. (N. pr.) — Za malo dnij se leto obrne.
e)	o načinu ali meri kakega dejanja, na pr.: Pij in jej za potrebo in varuj se nezmernosti. (Slom.) — Kamor pregovor zadene, ne izgreši za en las: (N. pr.) '
f)	o mestu, kje se kaj drži ali se kdo za kaj izvoli, postavi, vodi itd.; na pr.: Kdor za smolo prime, ta se osmoli. (N. pr.)
—	Za roko nas vodi skoz življenje.
g)	Gestokrat stoji za pri glagolih, in sicer:
1. pri glagolih: imeti, držati, dati, spoznati, postaviti, izvoliti, izbrati, potrditi, povzdigniti in drugih jednakega pomena; na pr.: Gospod je potrdil Davida za kralja nad Izraelom. — Ti si me postavil za kralja Izraelcem. (Ravn.)
2.	pri glagolih: kupiti, prodati, plačati itd., na pr.:
Za uboštvo se. nebesa kupijo. (Slom.) — Konj za sto zlatov tudi crkne. (N. pr.)
3.	pri glagolih: marati, vprašati, praviti, skrbeti, vedeti, zahvaliti itd., na pr.: Pametnega moza prašaj vedno za svet. (Ravn.) — Mara zanj ko za lanski sneg. (N. r.) — Ne pravi mu za skrite zaklade.
h)	pri vzklikih, kedar se čemu začudimo ali koga na pomoč pozovemo, na pr.: Za Boga milega! Za božjo voljo! Za pet krvavih ran!
i)	še v nekterih drugih izrekih, na pr.: Za zlo vzeti; za isto; za gotovo; za ljubo; za dobro; zato.
III. z orodnikom na vprašanje: kje?
a)	o mestu za kakim drugim predmetom, na pr.: Kdor se lenobi poda, ta se za ušesi drgljd. (N. pr.) — Solnce je že za goro. (N. ps.) — Za pridnega za vsakim grmom kos kruha, pod vsakim kamenom krajcar. (N. pr.)
b)	o redu in času, v kterem reč za rečjo sledi, na pr.: Dež za solncem mora biti, za veseljem žalost priti. (Slom.) — Zgrne se za njim vladik vseh osem. (Kr. r.) — Na levi, na desni za gričem je grič, drevo za drevesom, za ptičem je ptič. (Vilh.)
c)	o vzroku in posledku, na pr.: Za lakoto umreti je hujše ko zgoreti. (N. pr.) — Hujše umreti za žejo ko pod mečem. (Kr. r.)
d)	o predmetu, ki je vzrok kakega hrepenenja ali drugega čuta, na pr.: Ukradena reč sa gospodarjem vrišči. (N. pr.)
V. poglavje. O imenih.
A. Samostalnik.
0 spolu.
§ 299. Samostalniki imajo trojen spol: moški, ženski, srednji. Spol samostalnih imen se ne preminja; služi nam pa vendar nekaj besed, ki jih jemljemo zdaj v tem, zdaj v onem spolu, v isti ali v razni obliki v rabo.
a)	V razni obliki istega pomena in spola nam služijo, na pr.: britev — britva, cerkev — cerkva in več sličnih na -ev in -va; jablan (i) — jablana, lakot — lakota, postelj — postelja, povodenj — povodnja, mera (Mafij — mer (Richtung).
b)	v istem pomenu raznega spola so, na pr.: brezden
—	brezdno, bruna — bruno, čudež — čudo, čut (a) — čut (i), govedo — goved (i), pečat (a) — pečat (i), pekel — peklo, prsi (prsij) — prsa (prs), topol (a) —- topol (i).
Opomba. Beseda pot (via) je celo trojnega spola: prvotno in še dandanes sploh moškega, ali ženskega, v množini pa tudi srednjega, na pr.: Na vso zemljo solnce sije, potov vseh megla ne krije (Levst.) — V pekel je pot gladka in pripravna, v nebesa ozka in tukavna. (N. pr.) — Čudna so pota božje previdnosti. (Pr.)
c)	v raznem spolu raznega pomena nam rabijo, na pr.: lirast m. (dob) — hrast (i) ž. (hraščevina); jesen m. (drevo)
—	jesen ž. (letni čas); lov m. (Jagd) — lov ž. (Fang); med m. (strd) — med ž. (medenina); prst m. (na roki ali nogi) — prst ž. (zemljina); red m. (ordo) — red ž. (vrsta).
§ 300. Nekteri moški samostalniki nam rabijo v skupnem pomenu v množini včasi v srednjem spolu, na pr.: Polna lonca rada vzkipe. (N. pr.) — Dola se zagrinjajo v žito. (Ravn.)
—	Kdor se na prazna mrčesa zanaša, ana se božje pomoči. (Ravn.) — On pobira kamena. (Met.)
Opomba. Naravni (prirojeni) spol ima sploh prednost pred slovničnim; zato se jemlje tudi beseda dekle in deklic (prva slovnično srednjega, druga moškega spola) rada z ženskim spolom v rabo, na pr.: Dekle po vrtu še t al a. (N. ps.) — Sama je očetu pridna dekle pastiričila. (Ravn.) — Ona je vrstna deklič, dekliči so igrale. (Navr.)
0 številu.
§ 301. Imena nam služiju v jednini, dvojini ali množini; rabi nam pa:
a) jednina, kedar govorimo o jedni osebi ali reči, na pr.: Smrt reši človeka vsega trpljenja. (Slom.) — Velika ptica potrebuje velikega gnezda. (N. pr.)
Opomba. V skupnem pomenu naznanja jednina tudi množino oseb in rečij, na pr.: Listje se osiplje. — Turka bomo pozobali. — Malo kupca, veliko črva.
b)	dvojina, kedar govorimo o dveh osebah ali rečeh; vendar govorimo o telesnih udih, ki jih imamo po dva, rajši v množini, če jih ne izrekamo s poudarkom; na pr.: Kedar dva psa jedno kost glojeta, rada se skoljeta. (N. pr.) — Kjer ti jezik obnemore, tam moraš z rokama potisniti. (N. pr.) — Z očmi vidimo, z ušesi slišimo, z rokami delamo.
c)	množina, kedar govorimo o več osebah ali rečeh, na pr.: Čudni so potje človeškega življenja. (N. pr.) — Kolikor glav, toliko mislij. (N. pr.)
§ 302. Nekteri samostalniki nam služijo samo v jednini, drugi le v množini, in sicer:
a)	v jednini nam rabijo:
1.	lastna imena v jedninski obliki, če jih ne vzamemo v občnem pomenu v rabo, na pr.: Gieeron, Samo, Zagreb itd.
2.	skupna imena, ki naznanjajo nedoločeno množino rečij ali stvarij, na pr.: Drevje~cvete; cvetje obletava; listje rumeni; grozdje je dozorelo.
Kedar pa govorimo o kaki določeni množini, jemljemo vselej namesto skupnih njih občne samostalnike v rabo; na pr.: Klasje je prazno — sedem klasov pomenja sedem rodovitnih let. Grozdje dozoreva — trije grozdi so zreli. Perje za kapo — tri pera (peresa) je za klobuk dejal. Drevje cvete — štiri drevesa cveto.
3.	samostalniki, kteri pomenjajo kako lastnost ali kakovost, na pr.: milosrčnost, hvaležnost, lenoba, pridnost, trohnoba.
b)	v množini so v gotovem pomenu najbolj navadni:
1.	moškega spola: gostosevci, mlinci, možgani, otrobi, rezanci, senci, stariši, zmedki;
2.	ženskega spola: brke, breguše, bukve, burkle, citre, gače, gare, garje, grablje, hlače, ikre, klešče, koline, lisice (okovi), mekine, niške, nožnice, novice (novine), pomije, statve, škarje, toplice, tropine, vice, vile, vilice, vislice, — cepi, duri (dveri), gosli, jasli, obrvi, prsi, sani, svisli, z jedi;
3.	srednjega spola: drva, jetra, kola, nosila, pljuča, tla, usta, vešala, vrata.
Razun teh nam rabi v množini tudi več lastnih imen, posebno vasnih in mestnih, na pr.: Benetke, Borovlje, Draždani, Konjice, Lesce, Polčane, Poreče.
0 sklonu.
§ 303. Dvema ali več samostalnikom, ki stoje v jednakem razmerju, dajemo tudi isti sklon:
a)	kedar so po veznikih združeni ali po ločilih ločeni, na pr.: Dom in družina sta pravi shrambi domačih navad. (Tom.) — Premislek, um in svet najdemo pri starih ljudeh. (Vodn.)
b)	kedar prikladamo jedni osebi ali reči dvoje ali več imen, da jo bolj natanko določimo, na pr.: Za cesarja Simeona je tekla zlata doba za staroslovensko slovstvo. — Za cesarja Franca Jožefa I.
Opomba. Neizpremenjene ostanejo včasi (zlasti v narodnih pesnih) besede : gospod, mojster, kralj in še druge jednake, na pr.: Išče svojega gospoda, žlahtnega gospod Baroda. (N. ps.) — Alenčica, kralj Matjaževa sestrica. — Zapoj o kralj Matjažu
B. Pridevnik.
I. 0 pridevniku sploh.
§ 304. Pridevnik nam rabi v imenovalniku in tožilniku moškega spola v določni in v nedoločni obliki.
1. Določna pridevnikova oblika nam služi:
a)	kedar govorimo o določeni, že znani osebi ali reči, ali kedar mislimo vse osebe ali vse reči jedne vrste; nemščini rabi v tem slučaju določni spolnik: der, die, das pred pridevnikom , na pr.: Novi sosed se je vaščanom hitro priljubil. — Hudobni človek beži, ko ga nihče ne podi, pravični pa je nepre-strašen. (Ravn.) -— Z revščino se uteplje, kdor išče boljšega kruha, kakor je beli. (Levst.)
Opomba. Izjema more nastopiti le tedaj, kedar ima pridevnik zaimek: vsak, slehern, svoj ali kako sorodno določilo pred seboj; na pr.: Vsak hvaležen (pravilno: hvaležni) narod slavi one svetle zvezde, ki so prve migljale na slovstvenem nebu. (Napr.) — Slehern pravičen (pravilno: pravičnik) se boji, da ne bi tičal kak skrit greh v njem. (Met.)
b)	kedar se je pridevnik popolnoma stopil s samostalnikom v jeden pomen, na pr.: Sladki koren, mali traven, veliki traven, mali srpan, stari oče, častni ud; Beli grad, Stari trg, Veliki Zvonar.
c)	pri tistih pridevnikih, ki brez določne oblike niso navadni, posebno oni na -ski, -ji, -nji; na pr.: jesenski dan, divji konj, srednji pot.
2. Nedoločna pridevnikova oblika nam služi:
a) kedar govorimo o nedoločeni, še neznani osebi ali reči; Nemcu rabi: ein, eine, eiri pred pridevnikom. Napr.:
Malopriden pastir čredi vodo kali. (N. pr.) — Mil gospodar odpre vsem gostem duri. (Kos.) — Več velja prihranjeno jajce, ko pojeden vol. (N. pr.)
h) kedar pridevnik za dopovedek v stavku stoji, na pr.: On bode bogat ko pes rogat. (N. pr.) — Sodi svoje delo trezen, ne pijan. (Slom.) — Kdor hoče visoko priti, mora trden v glavi biti. (N. pr.)
c) pri svojilnih pridevnikih na ov ali in in pri svojilnih zaimkih, na pr.: Mojstrov sin dostikrat ni imena vreden. (N. pr.) — Vsaka reč ima svoj čas. (N. pr.)
§ 305. Kedar se samostalnik izpusti ali zamolči, tedaj se:
a)	preobrazi pridevnik v samostalnik, na pr.: Hudobnež (namesto hudobni) se boji lastne sence. (N. pr.) — Bolniku (namesto bolnemu) je treba zdravila. (Met.) — Tedaj vedno le: mu-tec, slepec, glušec, bebec itd. namesto mutanti, slepi itd.
b)	pridevnik prevzame češče sam samostalnikovo opravilo, ako ne tvori istopojmovnega samostalnika, in stoji:
1.	v moškem spolu, če mu lahko v mislih dodamo: človek, ljudje, ali kak drug moški samostalnik, zlasti v množini, kakor:
stari, mladi, beli, črni, moški, zakonski, cesarski itd.; na pr.: Zdravi (človek) ne potrebuje zdravila. (N. pr.) — Za pridnega za vsakim grmom kos kruha. (N. pr.) — Poslednji krvave pete odnese. (N. pr.) — Bog ponižuje ohole, slabim pa deli moč in hrabrost. — Cesarski bombe mečejo, se Turki z grada vlečejo. (N. ps.)
2.	v ženskem spolu, če se more v mislih dodati: reč, šega, ali kaka druga beseda ženskega spola, na pr.: Ta je bosa; ta bode jalova.
3.	v srednjem spolu, če se naznanja kaka lastnost brez določenega samostalnika, ali če je izpuščena beseda srednjega spola; na pr.: Kar je pravo, to je zdravo. (N. pr.) — Kjer krepko se in mehko snide, kjer z ostrim rahlo v zvezo pride, tam čist je glas in dober ves. (Kos.) — Iz malega raste veliko in slavno. (Kos.)
Slovnica.	It
210
- I
2. 0 primerjalni stopnji.
§ 306. Primerjalna stopnja ali primerjalnik nam rabi, kedar jedni izmed dveh stvarij kako lastnost v višji ali nižji meri prikladamo kakor drugi. Reč, kteri se prva primerja, stoji:
a)	v istem sklonu s primerjalnimi členicami: ko, kakor ali nego, na pr.: Hujša je žeja ko glad. (Slom.) — Modrost je slajša ko med. (Slom.) — Slajše reči na svetu ni, kaker je lepa pesen. (Slom.) — Boljše poštenje nego sramotno življenje. (N. pr.)
b)	v rodilniku s predlogom od ali mimo, na pr.: človeštvo je nima in je ne more imeti hujše sovražnice od mehkužnosti. (Vrt.) — Ni ga večjega bogastva mimo poštenega srca.
c)	v tožilniku s predlogom črez ali nad, vendar le bolj redkoma, na pr.: Ni ga višjega gospoda črez Jehova. — Ni ga mogočnejšega kralja nad Boga.
3. 0 presežni stopnji.
§ 307. Presežna stopnja ali presežnik stoji, kedar jedni izmed več stvarij kako lastnost v najvišji ali najnižji meri prikladamo. Reč, s ktero se druga meri, stoji:
a)	v rodilniku brez predlogov, ako se samostalnik ponavlja; na pr.: Materin jezik je vseh darov najlepši dar. — Lenoba je vseh grdob največja grdoba. (Slom.)
b)	v rodilniku ali v kakem drugem sklonu s predlogi: iz, izmed, od, med, črez ali nad; na pr.: Kolibri j ima med vsemi ptiči najlepše perje. — Jožef je bil očetu izmed vseh sinov najljubši.
4. 0 nepopolnih pridevnikih.
§ 308. Nepopolni pridevniki so oni, kteri nimajo prve ali druge, ali pa druge in tretje stopnje.
a)	Prve stopnje nima: bližji, najbližji, na pr.: Srajca je bližja od suknje. (N. pr.)
b)	Druge stopnje nimajo: dolnji, gornji, prednji, poslednji, zadnji, prvi, skrajni itd., tretjo pa tvorijo z besedico naj: naj-zadnji, najprvi.
c)	Druge in tretje stopnje nimajo pridevniki, kterim se že po njih pomenu večja ali manjša mera misliti ne more. Taki pridevniki naznanjajo:
1.	čas ali mesto, kakor: današnji, včerajšnji, sedanji, poletni, desni, levi;
2.	kako snov, na pr.: lesen, prsten, peščen, steklen;
3.	čegavost, na pr.: bratov, sestrin, ptičji, človeški;
4.	že sami ob sebi najvišjo mero, kakor: vsegaveden, predober, preumeten, vsemogočen itd.
C. Števnik.
I. 0 glavnih števnikih.
§ 309. Glavni števniki: jeden, dva, trije in štirje se ujemajo s svojim samostalnikom v vseh sklonih; ostali od pet naprej pa so samostalniki ter zahtevajo v imenovalniku in tožilnik u rodilnik za seboj, v drugih sklonih pa se vežejo kakor pridevniki s svojim samostalnikom. Na pr.: Modri glavi jedno oko dosti. (N. pr.) — Kdo vzdigne težo zemlje s tremi prsti? (Ravn.) — Človeku je odločenih osemdeset let, redki jo pripelje do sto in dvajsetih. (Ravn.) — Po sedmih dnevih dežu porečem na zemljo iti štirideset dnij in štirideset nočij. (Ravn.)
Vrh tega še pomni:
a)	Jeden in nobeden se rada glasita v zvezi s kakim samostalnikom en in noben; na pr.: Jeden odide, drugi pride. (N. pr.) — En krivičen vinar deset pravičnih sne. (N. pr.) — Celo brez skrbi ni noben človek. (N. pr.) — Nobeden Belega grada se lotiti upal ni. (N. ps.)
b)	Nemški zwei se sloveni v določnem govoru pred samostalnikom zgolj z dvojino, sicer pa nam rabi zanj dva, dve; na pr.: Brata se učita = die zwei Briider lernen; sina sta pri očetu = die zwei Sobne sind bei dem Vater; deklici sta moji sestri - die zwei Madchen sind meine Schvvestern. — Greh je v dve plati oster meč. (N. pr.) — Dva trda kamena nikdar lepe moke ne zmeljeta. (N. pr.) — Dva brata = zwei Bruder; dve sestri = zwei Schwestern; dva popotnika = zwei Wanderer; popotnika = die zwei Wanderer.
c)	Navadno stoji nižje število pred višjim, na pr.: jeden in dvajset, dva in dvajset, tri in dvajset itd.; nekteri Slovenci, posebno Beli Kranjci in drugi Slovani pa pravijo tudi: trideset jeden, trideset dva, trideset tri, ali trideset prvi, trideset drugi itd.
14*
Opomba. Kedar stoji manjše število za višjim, ravna se samostalnik samo po njem, na pr.: Jeden in trideset učence o, ali trideset in en učenec; dva in petdeset hiš, ali petdeset in dve hiši; štiri in osemdeset kmetov, ali osemdeset in štirje kmetje.
2.	0 vrstilnih števnikih.
§ 310. Vr stilni števniki ali vrstile i se ujemajo s svojim samostalnikom v sklonu, spolu in številu ter nam služijo:
a)	kedar naznanjamo vrsto ali red štetih predmetov na vprašanje: koliki, -a, -o ? na pr.: Prva stopinja prave ponižnosti je spoznati slabost in nepremožnost svoje volje. (Met.)
b)	pri letni številbi, pa le za poslednjo številko, napr.: Sv. Metod je umrl dne 6. (šestega) malega travna 885. leta (= leta osem sto osemdeset in petega, ali osem sto osemdeset in petega leta, ali osem sto pet in osemdesetega leta).
3.	0 ločilnih števnikih.
§ 311. Ločilni števniki ali ločilci nam rabijo na vprašanje : kolikeri, -a, -o ? in sicer:
a)	kedar štejemo plemena ali razpole oseb in rečij, v vsakem spolu in številu; na pr.: Skrivnost je dobro hranjena, da-ravno znana je stoterim. (Met.) — Mavrica je sedmer trak. — Dvoje zlo = zweierlei Ubel; troje žito = dreierlei Getreide; petera vina = funferlei Weine; oboje grablje = beiderlei Rechen; četvere vile = viererlei Heugabeln; petere bukve = funferlei Bucher (fiinf Biicher).
b)	namesto glavnih števnikov, pa le tedaj, kedar hočemo naznaniti, da je kaka različnost med osebami in živalimi, ktere štejemo, bodi si na spolu, na starosti ali po velikosti (v imen. in tož. v srednjem spolu); na pr.: Kmet ima dvajsetero goved v hlevu: osem krav, deset volov in dve teleti. — Petero ptičev sem ustrelil: dva goloba in tri jerebice. ■—■ Sester o konj ima v konjaku: jednega žrebca, tri kobile in dve žrebeti (ali dvoje žrebet, če sta razni na spolu). — S šesterimi konji opravlja svoja dela.
4. 0 množilnih števnikih.
§ 312. M n o ž i 1 n e števnike ali m n o ž i 1 c e jemljemo v rabo:

a)	na vprašanje: kolikeren ali kolikojen, -a, -o? na pr.: Drugo seme je padlo v dobro zemljo in je dalo sad: jedno sto-teren, jedno šestdeseteren, jedno trideseteren. (Met.)
b)	na vprašanje: koliko? pri samostalnikih, ki nam služijo le v množinskem številu, na pr.: Dvoje duri = zwei Thiiren; četverne vile = vier Heugabeln; trojne grablje = drei Rechen; peterne bukve = funf Bucher.
Opomba. Nekterim Slovencem služijo rajši v tem primeru ločilni števniki; na pr.: dvoje bulcve = zwei Bucher in zweierlei Bucher; troje grablje = drei Rechen in dreierlei Rechen.
D. Zaimek.
i. 0 osebnih zaimkih.
§ 313. Imenovalnik osebnega zaimka se pred glagolom navadno opušča v govoru in v pisavi, ker tiči njegova moč v glagolovem osebilu, kakor v latinščini; zato pravimo, na pr.: Ne smem za živo glavo. — Kakor seješ, tako žanješ. —• Zaleta se v mojo pravico.
Treba pa je, da stoji osebni zaimek tudi v slovenščini:
a)	kedar se s poudarkom izrekuje, ali kedar so zaimki med seboj ali s kako drugo rečjo v nasprotju; na pr.: Malo ti za me, malo jaz za te. (N. pr.) — Mi orjemo zemljo, Bog orje pa nas. (Slom.) — Če si ti na levo izvoliš, grem jaz na desno. (Ravn.) —• Kedar boste vi (otroci) stari, boste tudi inaki. (Gegn.)
b)	kedar z resno mislijo ali z nevoljo kaj velevamo, ali kedar odgovora zahtevamo; na pr.: Ti pa, kedar moliš, pojdi v svoj hram. (Met.) — Kaj te vprašam, ti svetla luna ? (N. ps.) — Kdo si pa ti? Jaz sem sosedov sin.
c)	kedar stoji z drugimi besedami v jednaki razmeri, ali kedar ima kak pristavek za seboj, na pr.: Idite zdaj iz barke ti, tvoja žena, tvoji sinovi in tvoje snahe. (Ravn.) — Vi pa se ne pustite učenikov imenovati, zakaj jeden je vaš učenik, vi vsi pa ste bratje. (Met.) — Ne veste vi, dolinarji, kako prijetno je po letu v gorah. (Gegn.)
§ 314. V govoru in pisavi nam rabi sploh kračja ali breznaglasna oblika zaimkova; daljša ali popolna oblika vendar stoji:
a)	v začetku vsakega stavka, na pr.: Njemu se moraš potožiti, hi ti je v stanu preložiti. (N. pr.) — Kdor vas sprejme, mene sprejme. (Met.) — Sebi seješ, sebi žanješ. (Pr.)
b)	kedar se dene naglas na zaimek, zlasti pri kakem nasprotju, na pr.: Denar le ti imej, pa glej, da tebe denar imel ne bode. (N. pr.) — Kdor tebe s hamenom, ti njega s kruhom. (N. pr.)
—	Danes meni, jutri tebi. (Pr.)
c)	za predlogi; le v tožilniku stoji za jednozložnimi predlogi rajši prvotna oblika: me, te, se namesto mene, tebe, sebe. Na pr.: Težho meni brez mene. (N. pr.) — Kdor ni z menoj, ta je zoper mene. (Met.) — Če te je tvoj bližnji razžalil, ne huhaj zamere v svojem srcu do njega, ampak pojdi in spravita se. (Met.)
—	Ko bo Pegam šel nad te. (N. ps.) — Vsah naj za se skrbi.
Opomba. Za predlogi: črez, na, nad, po, pod, pred, skoz, v in za stoji po gostem prvotni moški tožilnik i, ki mu spredi zavoljo zevi 11 (en) priraste in ga v j izpremeni, kakor: črezenj, nanj, nadenj, ponj, predenj, skozenj, vanj in zanj, namesto: črez njega, na njega, nad njega itd. Tako tudi: name, nate, nase, zame, zate, zase namesto: na me, na te, na se itd. Na pr.: Stori črezenj sveti križ. (N. ps.) — Le nase sme zanašati se človek. (Cegn.) — V molitvi zanj, le zanj skrbi. (N. ps.) — Zanj družba ne mara in on ne za njo. (Preš.) — Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade. (N. pr.)
§ 315. Priprosto ljudstvo, prijatelji in znanci se sploh tikajo med seboj; kedar pa govori Slovenec o višjih osebah, kterim hoče svoje spoštovanje tudi v besedi skazati, na pr. o stariših in sorodnikih ter o duhovski in deželski gosposki, tedaj jih v njihovi navzočnosti vika, kedar k njim govori, v njihovi nenavzočnosti pa jih rad onika. Na pr.: Kaj vas prosim, mati moja! (N. ps.) — Kaj vam pravim, oče vi! (N. ps.) — Spoštuj svojo mater in pomni, kaj so vse zavoljo tebe prestali; hedar ti pa umro, pohoplji jih zraven mene. (Ravn.)
§ 316. Povratni zaimek se, sebe ne služi samo za tretjo osebo, kakor v latinščini in nemščini, ampak tudi za prvo in drugo, kedar se namreč dejanje nanaša na osebek, od kterega izhaja; torej govorimo in pišemo:
hvalim se (sebe) hvališ se hvali se
Jednina: ich lobe mich du lobst dich er lobt sich
laudo me laudas te laudat se.
Množina:
hvalimo se	wir loben uns	laudamus nos
hvalite se	ihr lobet euch	laudatis vos
hvalijo se	sie loben sich	laudant se.
Na pr.: Sebi orješ, sebi seješ, sebi bodeš tudi šel. (Vodn.) — Kdor sam sebe ne časti, ni vreden nobene časti. (N. pr.) — Kedar greš volku naproti, pokliči psa s seboj. (N. pr.) — Boljše ti je starejšega od sebe poslušati. (N. pr.) — Ne spravljajte si zakladov na zemlji. (Met.) — Ne plaši se, ako se zbodeš na potu šivljenja ali ti nesreča za petami gre. (Slom.)
§ 317. Vzajemno (reciprokno) dejanje, t. j. dejanje, ki izhaja od več osebkov in prehaja od jednega na drugega, da se vsakega dotika, izražamo v slovenščini:
a)	s povratnim zaimkom, na pr.: Ljubite se med seboj. (Met.) — Ako si med seboj ne pomagamo, kdo nam pomore? (Gegn.)
b)	s pomočjo besed: jeden drugega, jeden drugemu itd., ali še bolje: drug drugega, drug drugemu itd., na pr.: Pomagajte drug drugemu, kolikor vam je mogoče. — Voljno jeden drugega slabosti nosite. (Slom.) — Drug drugemu je srce delal. (Gegn.)
c)	s ponavljanjem samostalnika, da nam kot osebek in predmet rabi, če prehaja dejavnost od jednega na drugega; na
pr.: Vrana vrani očij ne izkljuje. (N. pr.) — če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta. (N. pr.) — Orel orla plodi, sova sovo rodi. (N. pr.) — Roka roko umiva. (N. pr.) — (Nemec pravi: Eine Hand wascht die andere, Latinec pa: manus manum lavat.)
§ 318. Zaimek sam, sama, samo ima to opravilo, da druga imena na pomenu krepi, in pomenja:
a)	kar v nemščini: selbst, in eigener Person, lat. i p se, t. j. ne drug namesto njega; na pr.: Vsak je sam sebi najrajši. (N. pr.) — Kdor slabo vest ima, ljudem se sam izda. (N. pr.) — Najprej samemu sebi pomagaj iz nadlog, potem drugim okrog. (N. pr.)
b)	sam od sebe = selbst, von freien Stucken, lat. ipse sua sponte, na pr.: Dobro blago samo kupca najde. (N. pr.) — Sama od sebe zemlja rodi. — Solnce samo od sebe sveti.
c) allein, lat. solus, t. j. ne dva ali njih več, na pr.: Sam Bog je vsemogočen (a nihče drug).
2. 0 svojilnih zaimkih.
§ 319. Svojilni zaimki nam služijo namesto osebnih, kedar zaznamujejo last ali čegavost oseb in rečij. Skladajo se s svojimi imeni v spolu, številu in sklonu. Le namesto njen, njun in njihov rabimo češče tudi osebne zaimke: nje, nju (njiju) in njih. Na pr.: Svetilo tvojega telesa je tvoje oho. (Met.) — V našem, življenju se čredijo jasni in oblačni dnevi. — Smrt vse omaja, nje hosa hosi od hraja. (N. pr.) — Zunanjščina človekova je ogledalo njegove notranjščine. (Vrt.) — Vsaka dežela ima svoje šege in navade. (Levst.) — Umolknile so njune (sv. Cirila in Metoda) besede, ali duh živi še danes. (Napr.)
Opomba. Kakor v drugih slovanskih narečjih se menja po gostem tudi v slovenščini svojilni zaimek kot pridevek z dajalnikom osebnega zaimka; zato govorimo in pišemo čestokrat: On mi je stric, ona mi je teta, bodi mi varuh, namesto: on je moj stric, ona je moja teta, bodi moj varuh; na pr.: Skrbno obdeluj si polje. (Led.) — Tudi meni duh se dvigne. (Vilh.) — Bistre sape zrak vedre, jasnijo mi glavo, srce. (Pot.)
§ 320. Kar velja o osebno-povratnem zaimku (§ 316.), to velja tudi o svojilno-povratnem svoj, svoja, svoje; ta stoji vselej namesto drugih svojilnih zaimkov:
a) kedar se nanaša na osebek ravno tistega stavka, naj si stoji osebek v imenovalniku ali v kakem drugem sklonu:
Jednina.
spoštujem svojega dobrotnika ich ehre meinen Wohlthaler spoštuješ svojega dobrotnika du ehrst deinen Wohlthater spoštuje svojega dobrotnika er ehrt seinen Wohlthater.
Množina.
spoštujemo svoje dobrotnike wir ehren unsere Wohlthater spoštujete svoje dobrotnike ihr ehret euere Wohlthater spoštujejo svoje dobrotnike sie ehren ihre Wohlthater.
Na pr.: Noben Slovenec ne zapusti rad svojih. (Vodn.) — Grbec tujo grbo vidi, svoje pa ne. (N. pr.) — Ako sosedova hiša gori, pazi na svojo. (N. pr.) — Zlato svoje tehtaš na vago, rajši tehtaj nanjo svoje besede. (Met.) — Srečni tisti, kteri svoj jezik s pametnim molčanjem posvečujejo. (Met.) — Vsemu na svetu pride svoj konec. (Cegn.) — Vsakemu se svoje najlepše zdi. (N. pr.)
Opomba. Nemški: mein, dein itd. se sloveni v tem primeru vendar z zaimki moj, tvoj itd., kedar se govori o kaki splošni reči, t. j. kedar je osebkov pomen ožji kot pomen svojilnega zaimka; na pr.: Pojdimo v našo cerkev. — Molimo za našega papeža, — za našega cesarja. V nasprotju pa je vendar zopet povratni svoj na svojem mestu, na pr.: Če nočete v našo cerkev, pa v svojo idite.
b) v mnogih rekih in pregovorih brez izrecnega osebka, v pomenu lat. s u u s, nemšk. e i g e n ; na pr.: Svoja glava svoj svet. (N. pr.) — Svoja roka svoj gospod. (N. pr.) — Sin moj um svoj. (N. pr.)
Opomba. Če se nemški: sein, ihr ne nanaša na osebek tistega stavka, ampak le na kako drugo besedo v tem istem ali v drugem stavku, tedaj nam rabijo vselej svojilniki: njegov, njen (nje), njun (nju) ali njihov (njih), kakorš-nega spola ali števila je beseda, na ktero se ozira; napr.: Ljubi materin jezik po njegovi ceni. (Slom.) — Boga spoznamo iz njegovih del. — Za Bogom ti je mati prva dobrotni ca; nikdar ne zabi nje velike skrbi za te. — Kako se izgubi človek, ko se greh njegovega srca poloti! (Met.)
3. 0 kazalnih zaimkih.
§ 321. Kazalni zaimek ta, ta, to in sestavljeni toti, tota, toto (der, dieser) kažeta na bližje, oni, ona, ono (jener) na bolj odležne predmete; vse tri pa krepi na pomenu besedica le: ta-le (toti-le) ali le-ta (dieser da) in oni-le ali Ic-oni (jener dort); na pr.: Darila sta ta in oni (Kajn in Abel). (Ravn.) — Srečnejši je ta, kteri daje, kakor oni, kteri jemlje. (N. pr.) — Ta je šel opravičen domu, le-oni ne. (Met.) — Kdor se s hudobnikom peča, ta se sam popači. (Ravn.) — Kdor božjega dani ne spoštuje, tega šiba božja kaznuje. (N. pr.)
§ 322. Tisti, -a, -o ali taisti, -a, -o (der, derjenige, derselbe, jener) kaže sploh na reč, ktero smo že imeli na misli ali jo še imamo in je torej že znana; na pr.: Varuj se tistih maček, lctere spredi ližejo, vzadi pa praskajo. (N. pr.) — Tisti mi je brat, kteri bi mi storil dobro rad. (N. pr.) — Ni tisti siromak, kteri nikoli nič ni imel, nego tisti, ki je imel, pa je izgubil. (N. pr.)
Opomba. Če se kak odvisen stavek nanj ozira, more se tisti pred samostalnikom izpustiti; brez samostalnika pa se v odvisnih sklonih navadno zamenjuje z osebnim zaimkom 3. osebe; na pr.: Varuj se maček, ki (nam. varuj se tistih maček . . .) itd. — Kdor ljubi svoj narod, njemu so dragi tudi matere mili glasovi. (Slom.) — Trnje ga pika, kdor se ga dotika. (Gegn.) — Kogar Bog ljubi, pošilja mu krize in težave. (Ravn.) — Ne bojte se jih, kteri telo umore, duše pa ne. (Met.)
§ 323. Rabijo nam dalje kazalniki: tak, takov, takšen (so beschaffen, soleh); slednji, slehern (jedweder, jeglicher, jeder ohne Ausnahme); drugi (der andere); in, inak (anderer Art, anders); tolik (so grofi, so viel), in še več kazalnih prislovov; na pr.: Sad je takšen, kakoršno je drevo. (Met.) — Slednji kristjan je zato na svetu, da bi dajal pričevanje resnici. (Met.) — Slehern, kteri prosi, prejme. (Met.) — Bog je dobrotljiv do sleherne živali. (Ravn.)
4.	0 vprašalnih zaimkih.
§ 324. Vprašalni zaimki nam služijo posebno v glavnih, za zavisna vprašanja pa tudi v odvisnih stavkih, in sicer:
a)	kdo vprašuje za osebe, kaj za reči; oba sta samostal-niške veljave; na pr.: Kdo je času dal perot ubežno ? Kdo narodom čudno pota meri? Komu moli se molitev sveta? (Vilh.) — Ako se sol izpridi, s čim se bo solila zemlja? (Met.) — Kaj se ve, kaj zadene človeka v neznanju? (Levst.) — Naj ne ve tvoja levica, kaj dela desnica. (Met.) — Bog že ve, komu perje lomi. (N. pr.)
Opomba. Ako se ima vprašalni zaimek kdo staviti v svojilni rodilnik, tedaj se ne piše koga, ampak svojilni čeguv ali čij, -a, -e; na pr.: Hči, čeguva si? (Ravn.) — Med ljudstvom, malokdaj v pisavi, služi koga tudi za kaj v imenovalniku in tožilniku, kaj pa za zakaj, čemu ? na pr.: Koga sem jaz, in koga je moje ljudstvo, da bi ti mogli kaj podariti! (Ravn.) — Oj Veltava, kaj kališ si vodo? (Kr. r.)
b)	kteri, -a, -o, sem ter tja koji, -a, -e, vprašuje za osebe in reči glede na množino, iz ktere so vzete, ali na red, v kterega spadajo; na pr.: Kteri izmed vas pojde z menoj za pričo? — Ktera gospa ves svet obhodi? (N. ug.)
c)	Dalje nam služijo: kak, kakov ali kakšen (wie, wie beschaffen, lat. qualis) o kakovosti oseb in rečij, kolik ali koli-košen (wie viel, wie grofi, lat. quantus) o množini ali kolikosti, in koliker o razpolih oseb in rečij; na pr.: Kakovo je to darilo, ki se z jedno roko daje, z drugo jemlje? — Koliko je usmiljenje božje! — Kolikero žito raste na polju!
5.	0 oziralnih zaimkih.
§ 325. Oziralni zaimki vežejo odvisne stavke z glavnimi, v kterih stoje po navadi njih sorodni kazalniki. Oziralniki so:
a)	kteri, -a, -o, redkeje hoji, -a, -e, ki stoji sploh za besedo, na ktero se nanaša v glavnem stavku; na pr.: Tesna je pot, Mera pelje skoz življenje. (Met.) — Ljudstvo, ktero je v temi sedelo, videlo je veliko luč. (Met.) — Poglejte travo na polju, ktera danes stoji in se jutri v peč vrže. (Met.) — Ne zabi jezika, kojega te je mati učila. — Pazi na jezik priprostega kmeta, pri kojem je še pristna slovenščina doma. (Slom.)
b)	ki za vse spole in števila, samo da se mu dodeva v odvisnih sklonih vselej 3. oseba osebnega zaimka v dotičnem sklonu in številu za dopolnilo; na pr.: Ne jezi se nad tem, ki ti nerado-voljno kaj zopernega stori. (Met.) — Dela, ki ga danes lahko storiš, ne odlagaj na jutri. (N. pr.) — Oko je čisti žarek, ki v njem blišče nebesa. (Cegn.) — V mladosti trdnejše so mreže, ki v njih drži nas upa moč goljufiva. (Preš.) — To je sapa turških konj meglena, ki njih polna je steza zelena. (N. ps.)
Opomba. Ob Kolpi in po Istri se ki popolnoma sklanja, na pr.: Ki nima mere, nima vere. (N. pr.) — V ko selo prišla, na to kolo prela. (N. pr.) — Blažene ročice, ke so ga nosile. (N. ps.)
e) kdor se ozira na osebe, kar na reči, kedar se v obče govori brez določenega samostalnika; na pr.: Kdor resnico ljubi, ušes ji ne maši. (Levst.) — Kogar se bojiš, tega ne ljubiš. (Pr.) — Ne neha beračiti, komur se palica v rokah ogreje. (N. pr.) — Kar je v srcu, to je tudi na jeziku. (N. pr.) —• Davno je potopljeno v morje večne pozabe, česar duh ni oživljal. (Napr.)
Opomba. Kedar bi trebalo kdor v svojilni rodilnik postaviti, govorimo sploh: čegar, na pr.: V čegar srca gospodari hudobno poželenje, ta ne bode ne dobro govoril, ne dobro delal. (Met.)
6. 0 nedoločnih zaimkih.
§ 326. Nedoločni zaimki so po svoji rabi pravi samostalniki ali pridevniki; sicer si pomni sledeče:
a) Nedoločni zaimki, sestavljeni z ne, kažejo na osebe in reči, ki v resnici obstoje, pa jih še ne poznamo ali imenovati nočemo; v bolj splošnem, nedoločnem pomenu (irgend jemand, irgend etwas) nam rabijo kdo, kaj, kak namesto nekdo, nekaj, nekak itd.; na pr.: Nekteri kmet je gibčen pri plesu, pa okoren pri drevesu. (N. pr.) — Vsak človek je tak, kakoršnega je Bog dal; vsak ima nekaj nad seboj. (Levst.) — Včasi se vržejo otroci po
kom iz bližnje rodovine. (Cegn.) — Kdor očetu ali materi kaj vzame, pa pravi: ni greh, tovariš tolovajev je tale. (Ravn.) '— Z marsikterim starčkom in z marsiktero staro materjo pojde kak drag košček domovinstva v tihi grob. (Tom.)
b)	Za nemški ali, alles, lat. o m ni s, totus, cunctus, služi nam ves, vsa, vse; manj pravilen je v tem pomenu pridevnik: cel, cela, celo, ki pomenja po pravem le to, kar v nemščini: ganz, unversehrt, in v latinščini: integer. Napr.: Koren vsega hudega je lakomnost. (Met.) — Ves svet je hiša božja. (Ravn.) — Po vsem svetu solnce sije. — Ves dan; vse leto; vse žive dni.
c)	Nemški man se sloveni:
1.	s povratnim zaimkom se (nikdar sebe), na pr.: Kjer se veliko pridela, tam se malo dela. (N. pr.) — Ni gršega na tem svetu, če se kaj da, potlej pa očita. (Levst.) — On se imenuje = er wird genannt, man nennt ihn; on sebe imenuje = er nennt sich.
2.	s prvo ali tretjo množinsko osebo v tvorni dobi, kedar je v prvem primeru jednak našemu mi, v drugem toliko ko ljudje, na pr.: Kakor smo sejali, tako bomo želi. — Novo vino devajo v nove mehove. (Met.)
Včasi se sloveni tudi z drugo jedninsko osebo, kedar je namreč rek splošne veljave, na pr.: Dobrota, ki jo očetu storiš, nikdar ne bode pozabljena. (Ravn.)
3.	s trpno dobo, pa le bolj po redkem, na pr.: Prisiljen stan je zaničevan. (N. pr.)
4.	z zaimkom kdo ali s samostalnikom človek, kedar se da z njima zamenjati; na pr.: Kakor kdo živi, tako umrje. (N. pr.) — Človek ne živi, da bi jedel, ampak le je, da more živeti. (Pr.)
d)	nemški zaimek kein se sloveni z nikalnimi zaimki: ni-kdo, nobeden, nijeden, nikak itd., če se vsemu rodu, vsemu raz-polu kaj odrekuje; na pr.: Nijedna tuga samodruga. (N. pr.) — Nobeno delo ne grdi človeka. (Slom.)
Kedar pa kein le posameznim rečem kaj odrekuje, tedaj se prestavlja z golo nikalnico ne, na pr.: Bodljivi kravi Bog ne da rogov. (N. pr.) — Brez muke ni moke. (N. pr.) — Brzemu konju ni treba ostroge. (N. pr.)
VI. poglavje. O glagolu.
A. O kakovosti glagolov.
§ 327. Po kakovosti dejanja, ki ga naznanjamo, ločimo glagole v dovršne in nedovršne.
1.	Dovršni glagoli ali dovršniki (perfektivni glagoli) značijo po vsej spregi nastop, dovršenje ali uspeh kakega dejanja ali stanja, t. j. da je nastop, konec ali uspeh dejanja ali stanja opravljen, izpolnjen, dovršen. Dovršni glagoli nam služijo o preteklosti in prihodnjosti, za pravo sedanjost nam rabijo le nedovršniki.
Po svojem pomenu so dovršniki:
a)	jednodobni, ki pomenjajo enkratno, v hipu dovršeno dejanje brez ozira na čas, v kterem bi se bilo godilo ali vršilo, kakor: dvigniti, dregniti, leči, mahniti, sesti, str eliti, suniti, treniti, udariti itd.
b)	večdobni, kteri naznanjajo mimo dovršenja ali konca tudi daljšo ali kračjo trajnost dejanja ali stanja, kakor: iznositi, izpodlezti, nanositi, navoziti, natrositi, poigrati, poležati, posedeti, posekati, pozaspati, prevoziti itd.
Opomba. Ker si pri dovršnih glagolih mislimo samo dovršenost dejanja, brez ozira na čas, v kterem se je godilo, spoznamo najlažje dovršnik po tem, da ga skusimo pritakniti stavku: počakaj, da ..., na pr.: Počakaj, da se umijem, počešem, oiblečem, obujem, pomolim itd.
2.	Nedovršni glagoli ali nedovršniki (imperfektivni glagoli) naznanjajo po vsej spregi trajajoče dejanje ali stanje brez ozira na začetek, konec ali uspeh, t. j. da se dejanje v odločenem času godi ali vrši, ter služijo na vprašanje: kaj delaš? kaj se godi? kaj si? kaj bodeš delal?
Nedovršni glagoli imajo vse čase: sedanji, pretekli in prihodnji, ter so po svojem pomenu:
a)	trpežni (durativni), s kterimi naznanjamo dejanje ali stanje, ki se nekaj časa neprenehoma godi ali vrši, kakor: gnati, iti, leteti, nesti, piti, spati, stati, tresti, vesti, goreti, giniti, prositi, kraljevati, sahniti itd.
b)	opetovalni (iterativni), kteri značijo dejanje ali stanje, ki se zaporedoma opetuje in tedaj dalje časa trpi. Le-sem spa-
dajo sploh glagoli, ki so stopili iz nižje v višjo vrsto, kakor: goniti, hoditi, letati, nositi, pivati, spavati, stajati, stopati, tresati, voditi, zevati itd.
c) ponavljalni (frekventativni), kteri kažejo dejanje ali stanje, ki se večkrat in v različnih dobah ponavlja; Nemcu rabi v tem primeru pflegen, Latincu pa solere. Ponavljalni glagoli so na pr.: gonjevati, bojevati, let evati, noševati, pijevati, spe-vati, stojevati, tresevati, vojevati, vozevati itd.
§ 328. Iz bistva dovršnih in nedovršnih glagolov sledi, da moramo v vseh časih in naklonih trajajoče, nedovršeno dejanje ali stanje sploh z nedovršnimi glagoli dopovedovati, enkratno, dovršeno pa z dovršnimi. Samo nekaj dovrš-nikov rabi slovenščini tudi za nedovršnike, namreč: poznati, spoznati, utegniti, premoči, lotiti se, znesti in stati (stanem); večkrat pa tudi: pomeniti, poslati, priporočiti se, zahvaliti, zaslužiti, zadržati se, zaupati, zarotiti itd.
Opomba. V govoru in pisavi naj se natanko ločijo dovršniki od nedovrš-nikov. Tudi pri navedenih glagolih naj se rajši nedovršniki jemljejo v rabo: poznavati, znašati, veljati, pomenjati, pošiljati, priporočati se itd.
O rabi dovršnih in nedovršnih glagolov v sedanj i ku naj se še posebej pomni:
1. Nedovršniki nam služijo:
a)	v določnem naklonu sedanjega časa ter značijo, da se ravno ta hip kaj dela ali godi, posebno v naravnost pripovedu-jočem ali neodvisnem govoru; pristaviti se jim da v tem primeru: sedaj, dolgo, po gostem, vedno, neprenehoma ali kaka druga besedica, ki naznanja kračjo ali daljšo trajnost dejanja; na pr.: Kam neseš pismo? — Pesen je včasi človeku potrebna; nebo mu odpira, ker je iz nebes, daje mu srce, tolaži mu dušo in preganja skrbi iz glave. (Napr.)
b)	kedar vprašujemo, naj si bode dejanje večkratno ali samo enkratno, če hočemo zvedeti, s čim se kdo peča; na pr.: Kaj jemlješ ti orožje, sin, saj v črni gori ni zverin ? (N. ps.) — Če sem hudo govoril, skaži mi; če sem pa dobro, zakaj me biješ? (Trub.)
c)	kedar je v stavku glagol: jeti, začeti, pričeti, jenjati ali nehati; na pr.: Žito jame polegati. — Sadje je jelo dozarjati. (N. r.) — Nemec in Slovenec sta začela zemljo obdelovati, orati, kopati, sejati, saditi in sta postala zemljaka. (Vodn.)
h lhiiiim i
2. Dovršnik i nam služijo:
a)	kedar naznanjamo, da se bo dejanje še le zgodilo, namesto prihodnjega časa, posebno v pogojnem, pa tudi v naravnost pripovedujočem govoru (zlasti tedaj, kedar se pomen pri-hodnjosti iz smisla samega poda); napr.: S časom vse mine (t. j. bode minilo). (N. pr.) — Ko denar poide, pamet pride. (N. pr.)
b)	kedar pripovedujemo, da se godi večkratno dejanje vsakokrat posebej, hip za hipom, ali da je, da je bilo in da bode vsak čas jednako veljavno, zlasti v pregovorih in v drugih pregovorom podobnih izrekih, namesto ponavljalnih glagolov; po gostem se da v tem primeru pritakniti: navadno, rado, vsakokrat, vselej, lahko, težko itd. Na pr.: Cerkniško jezero se vsako leto posuši in zopet z vodo napolni, ki potem po podzemeljskih vodotočih odteče. (Navr.) — Majhen lonec hitro vzkipi. (N. pr.) — Človek veliko pretrpi na svetu.
c)	kedar kako preteklo dogodbo v sedanjost pomaknemo, namesto preteklega časa zraven nedovršnikov; na pr.: Dolgo smo imeli lepo vreme, na enkrat nam oblak nebo skrije, blisk od vseh stranij šviga, morje se peni, z velikim trudom ladijo v zavetje priveslamo. (Vodn.)
B. O časih.
§ 329. Vse na svetu je, ali je bilo, ali bode. Potrebni so torej glagolu prav za prav samo trije časi: sedanji, pretekli in prihodnji za sedanje, preteklo ali prihodnje dejanje ali stanje; pravimo jim glavni časi. Glavni časi sami ob sebi vendar niso tolike moči, da bi mogli z njimi natanko dopovedovati vse glagolove razmere. Zato si je oskrbel vsak jezik še nekaj drugih časov za tiste razmere, kterih ne more izražati z glavnimi časi.
Tako služijo tudi slovanskim jezikom razun glavnih še trije drugi časi, namreč: trpežno minuli (imperfekt), prostomi-nuli (aorist) in predpretekli (plusquamperfekt). Nam Slovencem sta vendar prva dva že izginila iz splošne rabe, tako da ju moramo zdaj s preteklim časom nadomestovati. Rabijo nam tedaj v govoru in pisavi samo štiri časovne oblike, toda s pomočjo dovršnih in nedovršnih glagolov izražamo lahko vse čase, kakor so v drugih jezikih.
I. Sedanji čas.
§ 330. Sedanji čas ali sedanjik je po svojem pomenu sester in pomenja:
a)	dejanje ali stanje, ki se godi ali traja ravno ta hip, ko govorimo o njem (pravi sedanjik). V pravem sedanjiku nam služijo samo nedovršni glagoli. Na pr.: Gospod, otmi nas, po-ginjamo. (Met.) — Ko na konjiča se vihtim, pri sebi glej, da te dobim. (N. ps.) — Oznanjujem vam povest prestavno. (Kr. r.)
b)	dejanje ali stanje, ki se večjidel godi ali vedno biva, ki je vsak čas v moči ali veljavi (neomejeni sedanjik). Le-sem gredo vsi pregovori in drugi reki, kterih resnica je veljavna za vse čase sedanje, pretekle in prihodnje. V neomejenem sedanjiku nam služijo nedovršni in dovršni glagoli. Na pr.: Strup tega sveta kuži vse čase. (Napr.) — Solza pobožnemu ne pade na tla, v večnost spuhti. (N. pr.) — Preoster nož se hitro okrha. (Slom.)
—	Sladko spanje razpodi človeku prazne misli, odžene nepotrebne skrbi, pokroti njegovo žalost, okrepča ga na duši in na telesu. (Vrt.) — Kdor veliko pije, malo izpije. (N. pr.) — Človek obrača, Bog obrne. (N. pr.)
c)	dejanje ali stanje, ki se je že poprej pričelo, pa še v sedanjosti traja, posebno v opisovanju raznih predmetov, prikaznij in stanja (opisovalni sedanjik). V opisovalnem sedanjiku nam služijo sploh nedovršniki; na pr.: človeški rod čedalje bolj v hribe leze, goščo trebi in rodovitno zemljo prideluje. (Vodn.)
—	O j, molči vsa Praga v jutra spanju, Veltava se kuri v megli zgodnji, vrhi se za Prago že modrijo, in za vrhi solnčni vzhod se jasni. (Kr. r.)
d)	dejanje ali stanje, ki se od časa do časa, v stanovitih obrokih ponavlja (ponavljalni sedanjik). Rabijo nam v ponavljalnem sedanjiku nedovršniki in dovršniki; ti, kedar pripovedujemo, kako se godi večkratno dejanje hip za hipom, vsakokrat posebej, oni pa, kedar se dejanje vedno ponavlja. Napr.: Priden kmet vsak dan zgodaj vstane, potem se hitro umije, obleče, živini položi, pa se poda na svoje delo. (Navr.) — Ah srečni, ki jih združena molitev v velikih urah zbira v hiši božji! (Cegn.)
e)	dejanje ali stanje, ki je že preteklo in se pomakne iz preteklosti v sedanjost, da se nam takorekoč pred očmi razsnuje, kar se godi z nedovršnimi in dovršnimi glagoli (pripovedni ali
historični sedanjik). Na pr.: Na konjiča hrzo prhnila, ko ptica daleč zdaj driči, kjer šator turški mi stoji, V šatore dirja, dirju v skok, Turčine seka vse okrog. (N. ps.) —' Kraljica je čakala bele zore. Nastane šum in trkanje po gradu, na uho nam bijejo mnoga kladiva; menili smo, da so rešitelji. Up nam miga, življenja sladka želja se prebuja vnovič z močjo neskončno, zdaj vrata se odprejo — noter stopi sir Pavlet in oznani, da tesarji postavljajo pod nami smrtni oder. (Cegn.)
f) prihodnje dejanje v obliki sedanjega časa, z dovršnimi glagoli v odvisnih in neodvisnih stavkih, z nedovršnimi samo v odvisnih (sedanjik s prihodnjikovim pomenom). Na pr.: Kdaj vstaneš od svojega spanja? (Dalm.) — Kam pobežim pred tvojim obličjem ? (Ravn.) — Ce tebe, ptica, ujamemo, vse perje tebi vzamemo. (N. ps.) — Volk se je zarekel, da ne kolje več jagnjet.
2. Prihodnji čas.
§ 331. Prihodnji čas ali prihodnjik zaznamuje v pri-hodnjosti trajajoče ali v prihodnjosti dovršeno dejanje ali stanje. Zato rabijo prihodnjiku nedovršni in dovršni glagoli, poslednji prav kakor v stari slovenščini po gostem že v sedanjikovi obliki, posebno v odvisnih stavkih (gl. § 328., 2. a).
Prihodnji čas nam rabi, kedar naznanjamo:
a)	dejanje ali stanje, ki se bode v prihodnjosti godilo ali v prihodnjosti trajalo, kar vselej z nedovršnimi glagoli dopovedujemo (navadni futurum); napr.: Molila bom rožni venec, srečen bode boja konec. (N. ps.) — Mehko sta si postlala, mehko bosta tudi ležala. (Cegn.) — Kakor led na solncu, bodo se tajali tvoji grehi. (Met.)
b)	dejanje ali stanje, ki se bode zgodilo ali nastopilo v prihodnjosti. V ta namen služijo dovršniki v sedanjikovi ali v prihodnjikovi obliki; na pr.: Vse veselje kmalu mine, vsaka sreča hitro izgine. (N. pr.) — Ustavi skoro se kolo življenja. (Cegn.) — Ko suha hruška razcvete, onda nazaj pridem. (N. pr.) — Pismeni jezik ho našo slovenščino izbrusil, zlikal in obogatil. (Vodn.)
c)	prihodnje dejanje, ki bode že končano, ko se diugo začne. Tako dejanje dopovedujemo z nedovršniki v prihodnjikovi in z dovršniki v sedanjikovi (redkeje v prihodnjikovi) obliki. Nemščini rabi v tem pomenu prihodnje-pretekli čas, latinščini pa futurum
Slovnica.	15
exactum. Napr.: Če hoš pila vinčice rudeče, imela bodeš lice bolj cveteče; če pogačo bodeš pokuševala, po polti bodeš bela bolj postala. (N. ps.) — če perje mi populite, življenja mi ne vzamete. (N. ps.) — Kukavica nas skliče na planino, ko bo zemljo odel mili rožni cvet in pomlad vzbudila studence spet. (Cegn.)
d) prihodnjik nam rabi včasi namesto velevnega naklona, da povelje krepkeje izrečemo; na pr.: Streljal bodeš sinu jabelko raz glavo. (Cegn.) — Ti me boš ubogal, ali pa bo druga. (N. r.) — Danes mi ne boš delal.
3. Pretekli čas.
§ 332. Pretekli čas naznanja v preteklosti trajajoče ali v preteklosti dovršeno dejanje ali stanje in se opisuje z nedovrš-nimi in dovršnimi glagoli.
Pretekli čas nam rabi, kedar dopovedujemo:
a)	dejanje ali stanje, ki se je v preteklosti godilo ali vršilo, kar naznanjamo vselej znedovršnimi glagoli (v latinščini imperfekt); na pr.: Slovenci so od najstarejših časov drobnico in goved pasli, radi zemljo obdelovali in kot kmetovalci se pošteno živili. (Vrt.) — Ljudje so se potili; cvetlice so venele, ptice so letale, živina je sence iskala. (Cegn.)
b)	dejanje ali stanje, ki se je v preteklosti zgodilo ali nastopilo brez ozira na drugo dejanje ali stanje. V ta namen služijo dovršni glagoli in kažejo to, kar v nemščini in latinščini pretekli čas in v grščini aorist. Na pr.: Z lastnimi žulji je malokdo obogatel. (N. pr.) — V kupi se jih je več utopilo, ko v morju potonilo. (N. pr.) — Rodile ve (mladosti leta) ste meni cvetja malo, še tega rož'ce so se koj osule. (Preš.)
c)	preteklo dejanje, ki je bilo že končano, predno se je pričelo drugo, toda le z dovršnimi glagoli (namesto predpreteklega časa); na pr.: Kedarkoli je smrt ustrelila, še nikdar ni izgrešila. (N. pr.)
4. Predpretekli čas.
§ 333. Predpretekli čas naznanja preteklo ali dokončano dejanje z ozirom na drugo preteklo dogodbo. Opisuje se z dovršnimi, prav redkoma s trpežnimi (durativnimi) glagoli.
Predpretekli čas nam rabi:
a) v odvisnih stavkih za dejanje, ki se je že dovršilo, predno
mi
je nastopilo ono v glavnem stavku; na pr.: Kakor sem mu bil ukazal, tako je tudi storil. —• Drevesa, ki smo si jih bili lani na vrtu zasadili, usahnila so nam. (Šol.) — Ko je bil trideset let kraljeval, umrl je.
b) v glavnih stavkih z ozirom na drugo dejanje v preteklosti ; na pr.: Ko smo cerkev zidali, tedaj smo si bili veliko delavcev najeli.' (Šol.)
C. O naklonih.
§ 334. Svoje misli in želje izrekujemo kot gotove, določne in samostalne, ali kot negotove, mogoče in odvisne. V ta namen služijo štirje nakloni: določni, pogojni, želevni in vele vni, ter štiri imenske oblike ali deležja: nedoločnik, na-menilnik, deležnik in glagolnik.
1.	Določni naklon.
i
§ 335. Določni naklon ali določnik sedanjega, preteklega ali prihodnjega časa nam služi:
a)	kedar se (trdilno ali nikalno) določno, nedvomno in brezpogojno v sedanjosti, preteklosti ali prihodnjosti pripoveduje ali vprašuje, v samostojnih in odvisnih stavkih; napr.: Bridkost resnico razodene. (Met.) — Jedna lastovica ne prinese gorkote. (Met.) — Lepa Vida je pri morju stala, tam. na produ si plenice prala. (N. ps.) — Kdor bo kwpil, ta bo lupil. (N. pr.) — Kam drži na desno cesta, kam drži na levo pot? (Valj.) — Kedar zlato govori, vsaka beseda slabi. (N. pr.) — Ce ne pomaga desnica, bode H pomagala levica ? (N. pr.)
b)	v mnogih odvisnih stavkih namesto veznega naklona (konjunktiva) drugih jezikov, ki ga slovenščina zdaj z določni-kom, zdaj s pogojnikom, zdaj z želevnikom izražuje; na pr.: Upajmo, da napoči s časom tudi naši knjigi lepša doba (dass — anbrechen werde). —- Da ga zemlja k sebi ne vleče (wenn ihn nicht — zoge), še krila bi mu vzrastla. (N. pr.) — Ako pridem, pridem sit, ali pa ne pridem več, rekel je komar. (N. pr.)
2.	Pogojni naklon.
§ 336. Pogojni naklon ali pogojnik nam rabi, kedar nedoločno, dvomno ali pogojno kaj trdimo ali pripovedujemo, to pa:
1.	v glavnih stavkih:
a)	kedar-želimo, da bi se kaj zgodilo ali izpolnilo; na pr.:
Da bi ti solnce svetilo od zore do mraka! — Da bi se Bog usmilil uboge sirote! — Da bi bili srečni vse žive dni! (N. r.)
—	Zračni veslarji, brzi oblaki, da bi vozila se z vami po zraki! (Cegn.)
b)	kedar dopovedujemo, da se utegne kaj zgoditi ali izpolniti ; na pr.: Lakomnik bi še lastnega brata prodal. (N. r.) — Utegnil bi me Bog k sebi poklicati, in jaz bi vendar rada v domači zemlji počivala. (Cegn.) — Brez jezika in naroda bi bila še toliko rajska dežela žalostna puščava. (Slom.)
c)	v pretehtovalnih rekih in v vprašanjih, na ktera ne pričakujemo odgovora; na pr.: Zakaj bi ne žvižgal, zakaj bi ne pel ? (N. r.) — Kdo bi ustregel vsem ljudem ? (N. r.) — Kje našel bi za bridke ure leka? (Cegn.)
d)	kedar se temu začudimo, kar bi se utegnilo pripetiti, na pr.: Kako žalostna bi bila zemlja brez živali j! (Vrt.) — Kako bi se mogla laži družiti resnica!
2.	v odvisnih stavkih:
a)	kedar se pripoveduje, da se utegne kaj zgoditi ali izpolniti , če se dopolni pogoj; na pr.: Komarje bi koval, ko bi mu kdo podkve delal (ali: da mu kdo podkve dela, gl. § 335. b). (N. pr.) — Nekteri človek ne bi bil srečen, ako ne bi mogel vsakega veselja, vsake žalosti na ogled iznesti (ali: da ne more itd.). (Cegn.) — Ko vroči trud ne bi potil človeka, kako bi v prsih, misel se rodila! (Cegn.)
b)	kedar se kako vprašanje, kaka želja ali kaka druga trditev kot negotova, mogoča ali nedoločna izreče; na pr.: Človekov sin nima, kamor bi glavo položil. (Met.) — Ne manjka jih med nami, ki bi za časno veselje večno zveličanje za-meniU. (Ravn.)
c)	kedar se naznanja namera kakega dejanja zaveznikom da in po primerjalnih členicah: kakor, ko; na pr.: Kakor koklja skrbi za p iščeta in jih pod peroti spravlja, da bi jih ogrela in obvarovala škode . . . (Met.) — Človek ni stvarjen, da bi lenobo pasel, ampak da bi se trudil in upiral za časno in večno srečo.
—	Delaj, kakor bi imel večno živeti, in živi, kakor bi imel jutri umreti. (Pr.)
3.	Želevni naklon.
§ 337. Želevni naklon ali želevnik nam služi:
a)	za napoved kake'želje ali kakega voščila; na pr.: Naj
meni večna milost zmago dade! (Gegn.) — Tvoj pepel naj tihi mir pokriva! (Levst.) — Trdna le vera voznih naš naj bo! (Pot.)
—	Tvoj duh naj nas vodi črez hribe, črez plan. (Vilh.) — Naj bi bila trap ica shrita tičala, ne pa po ulicah hvale iskala! (Pož.)
—	Kazen naj je vselej primerna pregrehi.
b)	za. napoved kakega povelja, ki se po želevniku v prijaznejši in manj osorni obliki izrekuje, kakor po velevniku; na pr.: Lice naj bo živo ogledalo tvojih mislij. (Slom.) — Dohler studenec mislij teče, naj teče tudi tvoje pero. (Slom.) — Kdor krajo skriva in hrani, naj se obesi tatu na desni strani. (N. pr.)
c)	v zaznamovanje vprašanja, ali bi se smelo kaj storiti, kar je odvisno od dovoljenja kake druge osebe; na pr.: Naj li jaz grem na polje ali sestra ? — Oče, ali naj zdaj jaz p išem namesto brata ?
d)	v zaznamovanje dopuščenja (v dopustnih stavkih); nemščini rabi v tem primeru po navadi m o gen; na pr.: Naj brije zdaj okrog viharjev sila, naj se nebo z oblaki preobleče, ni meni mar. (Pr.) — Hudobnežu je vse težko, naj dela, karkol' če. (Stan.) — Vse je njegova dobrota, kar vidimo, bodi solnce na nebu, bodi naj pesek še tolikošen na tleh. (Ravn.) — Naj sem storil, kar sem hotel, ni mu bilo prav.
Opomba. Sem ter tja, zlasti na jugu, rabijo tvorno-pretekli deležnik brez pomožnega glagola za želevni naklon, na pr.: Umnožilo se vam veselje, kakor zvezde na nebu! (N. r.) — Bog hotel! Zdrav bil! — Srečno hodil in dohodil!
—	Usahnila mi roka! — Posušil se mi prst! (N. r.)
4.	Velevni naklon.
§ 338. Velevni naklon ali velevnik je po svojem bistvu prihodnjega pomena, ker se ima dejanje, ki ga veleva, še le zgoditi ali dopolniti; naznanja pa kako povelje ali izpod-bujo, kako željo ali opominjevanje, ali pa kako prepoved. Jemlje se v rabo:
a) kedar komu kaj velevamo ali prepovedujemo, ali kedar kaj zahtevamo od koga — v 2. ali 3. osebi; na pr.: Postrezi svojemu očetu na starost. (Ravn.) — Pomozi mili Bog
popotnikom. (Cegn.) — Ne pečaj se s hujšim od sebe. (N. pr.) — Vsak po svojo smojko v ogenj sezite. (N. pr.)
Opomba. 1. Namesto 2. osebe se nahaja v nikalnih stavkih včasi ne-določnik: na pr.: Nikar, nikar jokati, po veselju žalovati!' (Čb.) — Nikar moriti ga, ki se ne brani več. (Kos.) — Ne terjati, kar meni dano ni. (Kos.)
—	Stoječe vode ne piti, polna gnilobe in mrčesa je. (Slom.)
Namesto 3. osebe stoji po gostem želevnik, da se želja ali povelje v manj osorni obliki izreče, na pr.: Naj utihne brona grom. (Kos.) — Kdor delati noče, naj strada. (N. pr.) — Kdor ima vero, naj jo tudi v dejanju pokaže. (Met.)
2. Večkrat se prikazuje ta velevnik tudi v odvisniku namesto sedanjega časa s prihodnjim pomenom, na pr.: Prijel sem tebe za desnico, da si narode podvrzi in meč kraljem odpaši. (Ravn.) — Naročam ti, da bodi priden in uči se, kolikor moreš.
b)	kedar izpodbujamo sebe in druge z nami na kako dejanje, v 1. osebi množine ali dvojine; na pr.: Tjakaj gori se ozrimo, kjer svetov ne izmeri oko. (Kast.) — Iz pšenice„ vrli bratje, ljuljko populimo, zdravo seme v brazde rojstne njive za~ plodimo. (Cegn.)
c)	kedar izpodbadamo koga na dejanje, ki ga postavljamo za pogoj drugemu dejanju; zato se taki stavki lahko vselej v pogojne odvisnike izpremene. Na pr.: Izid imej na misli pri vsem, kar počneš, in vekomaj ne boš grešil (= čc imaš izid na misli...). (Ravn.) — Prav stori, in trdno bo tvoje zdravje (= če prav storiš. ..). (Ravn.) — Zavrzi vero, opusti besedo materino, in tvoje napredovanje bo hromo, kruljavo (- če zavržeš...). (Slom.)
d)	kedar pripuščamo, zraven pa izrekujemo, da ostane glavno dejanje vendar še v moči in veljavi; vtem primeru nam rabi velevnik 2. jedninske osebe tudi za 1, osebo; na pr. : Podi len ali priden, nič mi ne pomaga. (Met.) — Pomagaj. ti, ali pa ne pomagaj, vem, da nič ne dobim. (Met.)
§ 339. Z velevnikom velevamo trajnost ali dovršenje dejanja ali stanja; zato nam rabijo v trdilnem velevniku ne-dovršni in dovršni glagoli, ker si mislimo dejanje, ktero ukazujemo, trajajoče ali dovršeno. Na pr.: Moli in delaj. (Pr.)
—	Opasujmo uma svetle meče. (Cegn.) — Precej, mu plačaj, kdor ti kaj dela. (Ravn.) Pokoplji moje truplo, kedar loči Bog .mojo dušo. (Ravn.)	• '
V nikalnem velevniku nam služijo praviloma nedovršni glagoli, to pa zato, ker se ovira pri prepovedi že poskušnja, kolikor bolj dokončna izpeljava kakega dejanja. Na pr.: Ne zabi,
da si praha sin. (Led.) — Ne prisegaj po krivem, izpolni pa svoje prisege. (Met.) — Kedar hočeš kaj posloveniti, ne sloveni po besedi, temveč po misli, jedro vzemi, lupino slovensko ogrni. (Slom.) — Kedar vidiš nagega, obleci ga in ubožcu, svojemu bratu, ne prikrivaj se. (Ravn.) — Nikar praznih besed ne razdirajte. (Levst.)
Opomba. 1. Namesto trpežnih glagolov nam služijo v nikalnem velev-niku opetovalniki; zatorej se govori in piše: idi — ne hodi, nesi — ne nosi, redi — ne vodi, pelji — ne vozi, ženi — ne goni; reci — ne govori, povej — ne pravi, poglej — ne gledaj itd. Na pr.: Ne hodi na turško mejo drobnih rožic trgat. (N. ps.) — Ne nosi zamere v svojem srcu. (Sloni.)
2. Dovršniki v nikalnem velevniku so zelo redki; po navadi nam rabijo le tedaj, kedar prepovedujemo kako posamezno dejanje, posebno če se ježe začelo vršiti. Na pr.: Ne zavrzi me izpred svojega obličja in svojega sv. duha mi nikar ne odvzemi. (Ravn.) — Ne daj se hudemu premagati, ampak pre magaj hudo z dobrim. (Met.)
D. O deležjih.
I. Nedoločnik.
§ 340. Nedoločnik kaže dejanje brez vse določbe po osebi, številu, času ali naklonu. V nedoločniku nam služijo po kakovosti dejanja dovršni in nedovršni glagoli.
Nedoločnik nam rabi:
1.	kot osebek, zlasti pri pomožnem glagolu, napr.: Razumeti resnice božje je dar božji. (Met.) — Treba je začeti vse nauke s tisto besedo, ktero nas je mati učila. (Vodn.) — Boga ljubiti je najlepša modrost, Boga se bati korenina modrosti. (Ravn.)
2.	kot predmet, in sicer:
a)	pri vseh glagolih nepopolnega pomena, kakor so:
lioteti, želeti, moči, morati, smeti, začeti, končati, nehati, znati, dati, učiti, utegniti itd.; na pr.: Hišo zidati mora mož, podpirati jo mora žena. (Slom.) — Mladike suha veja v rod vere pognati more. (Gegn.) — Ne brati, tudi pisati skrbno vadi se. (Slom.) — Lakota nepremagljiva preti odpreti grada trdna vrata. (Preš.) — Kdo je Ilir'ji sinove budil, svoj dom jih ljubiti, braniti učil? (Vodn.)
b)	pri nekterih pridevnikih, kakor: dolžen, srčen, dostojen, vreden, strašen, lahek, težek, čuden, dober, len, slab itd. s po-možnikom biti; na pr.: Dobri pastir je dolžen dati življenje za svojo čredo. — Priporočam vas Bogu, ki je mogočen vas boljšati. (Verne.) — Vsa drevesa so preslaba roditi to sladkost. (N. ps.) — Len je delati. (Levst.) — Noge, ktere so hitre škodo storiti. (Dalm.)
3. namesto velevnega naklona (§ 338. a, 1), na pr.: Nikar premladih in prešibkih otrok s pretežkim delom obkladati! (Vrt.)
§ 341. Kedar slovenimo nemške nedoločnike s predlogom: zu, zum, um zu, treba nam je vedno na misli imeti, da se v slovenščini nedoločnik nikdar ne druži s predlogom. Ognemo se mu pa :
a)	da nemški nedoločnik s predlogom zu z golim nedoloč-nikom izražamo; na pr.: Vsa priroda je videti v novem zelenju. — Prinesti zlata reče četrtnieo. (Preš.)
b)	da ga prestrojimo v samostalnik, ali pa da ga s pomočjo veznika da s posebnim stavkom izrečemo, na pr.: Pero za pisanje (ne: pero za pisati). — Vročina, da bi se stopil (ne: za stopiti se). — Ušesa imamo, da slišimo (ne: za slišati). — Bog je stvaril dan za delo, noč za počitek (ne: za delati — za počivati). — Svetilnica potrebuje olju, da gori, človek pa hrane, da živi. (Slom.)
c)	da preravnamo nemški skrajšani stavek z um-zu v popoln odvisnik s členico da; na pr.: Človek ne živi, da bi jedel, ampak le je, da more živeti. (Pr.) — Gospod, dopusti mi, da tjakaj grem in poprej očeta pokopljem (ne: tjakaj iti in pokopati). (Dalm.) — Da jezik popolnoma v svojo oblast dobiš (ne: jezik . . . dobiti), treba ti je marljivega uka in skrbne vaje. — Da dosežeš popolnega odpuščenja (ne: doseči popolnega odpuščenja), treba ti je pred vsem drugim resnične pokore.
2. Namenilnik.
§ 343. Namenilnik nam služi:
a)	za glagoli, ki pomenjajo premikanje z mesta na meslo (lat. supinum na -um); na pr.: Vse žive stvari hite uživat novo življenje in veselje. (Cegn.) — Ide si odpirat gornje line, ide gledat doli na ravnine. (N. ps.) — Ne razvesovat, ampak dopolnit sem prišel postave. (Met.)
b)	pri glagolu dati, kedar pomenja toliko, kakor poslati; na pr.: Sina je dal učit. — Predivo smo dali prest. (Levst.) — Različno od tega je: Dajte mi presti (gl. § 340. 2. a).
§ 343. V namenilniku nam rabijo sploh nedovršni, redkoma do vršni glagoli. Ognemo pa se dovršnikom, kedarkoli je mogoče, s tem:
a) da si vzamemo namesto dovršnika njegov nedovršnik, če
prav tudi le enkratno dejanje na misli imamo, na pr.: Prišel sem te izpovedavat, na smrtni poti ti oznanjat mir. (Gegn.)
b)	da vzamemo dovršni glagol v velevniku ali v kakem drugem naklonu v rabo, kakor je to misli po godu, na pr.: Pojdite, povejte mojim bratom. (Met.) — Pojmo, poglejmo, kaj se v hlevu godi. (N. ps.) — Idi, okno odpri; idi, duri zapri; pojdi, k jedi pokliči. (N. r.) — In gre, očeta zatoži. (Ravn.)
c)	da izrečemo namenilnik s posebnim stavkom, na pr.: Greva, da konja izbereva. (Levst.)
3. Deležniki.
§ 344. Deležnik ne kaže samo časa, kdaj, ampak tudi način, kako se dejanje godi. Po obliki so nekteri deležniki pridevniki, drugi pa prislovi.
V sedanjih deležnikih nam rabijo sploh le nedovršniki (razun peščice dovršnikov, kakor: umrjoč, rekoč, preleteč, obstoječ itd.), v I. preteklem deležniku pa dovršniki; v II. preteklem (opisovalnem) in v trpno-preteklem deležniku nam služijo nedovršniki in dovršniki.
Nekteri deležniki so se skoro popolnoma iznebili svoje gla-golove narave in se navzeli pridevnikove, da nam rabijo dandanes kakor pravi pridevniki, na pr.: vroč, goreč, rudeč, vedeč, — zrel, vrel, gnil, vel, pretekel, ostarel, osamel itd.
a) Deležnik sedanjega časa.
§ 345. A. Pri si ovni deležnik sedanjega časa nam služi posebno v skrajšanih prislovnih stavkih ter določuje dejanje glavnega reka:
a)	z ozirom na čas; tak deležnik se lahko izpremeni v odvisni stavek z veznikom: ko, med tem ko. Na pr.: Crez mestni prag stopaje, izroča se Bogu. (Cegn.) — Grede v zaton, še solnee svet pozdravi. (Jer.)
b)	z ozirom na način, namero ali zapopadek, da ga bolje označi; na pr.: Molče orožje vsak si vzame. (Preš.) — Do neba brizgaje se pena kadi. (Kos.) — In zapre se grad škripaje. (Kos.) — Strme poslušam čudno moč jezika. (Cegn.) — In žena vsa ponižana je vzdihovaje klicala. (N. ps.)
c)	z ozirom na vzrok; vsak tak deležnik se lahko izpremeni v popoln vzročni stavek z veznikom ker. Na pr.: Vide,
kako je Hanibal oslabil rimsko vojsko, ni hotel iti na ravnico. (Vrt.) — Pečaje se vedno z jedrom našega jezika, spoznal je Vodnik, kaj mu pridi. (Nov.)
Opomba. Sem ter tja med ljudstvom in tudi v knjigi (kar pa ni, da bi posnemali) najde se v jednakih stavkih nedoločnik namesto deležnika, posebno če je ob jednern časovnega in vzročnega pomena; na pr.: To slišati, vzdigne se turški paša še to leto. (Nov.) — Te videti, grje videti napake, je srcu rane vsekalo krvave. (Preš.)
d) z ozirom na sredstvo, na pr.: Le sliše in poslušaje (audiendo), vadimo se lepo govoriti. (Hrov.) — Prebiraje (legendo) dobre spise in jih glasno govore na pamet (recitando), pripravljamo si pisavo. (Verne.)
Opomba. Namesto prislovnega (I.) deležnika na -e in -je nam rabi v istem pomenu tudi II. deležnik na -oč in -eč, ki pa ostane navadno neizpre-menjen, na pr.: stopajoč, gredoč, molčeč, škripajoč, pečajoč, prebirajoč itd.
§ 346. B. Pridevni deležnik se sklada s svojim imenom kakor pravi pridevnik in določuje vselej osebe in reči, ne pa dejanja, kakor prislovni.
Pridevni deležnik sedanjega časa nam rabi:
a)	kot pridevek, da nam reč bolj živo postavi pred oči; s pomočjo oziralnega ki ali kteri se da vselej v , sedanjik izpre-meniti; na pr.: Stoječ mlin in molčeč jezik ne liasnita. (N. pr.)
—	Njegov prst kaže pot deročim rekam. (Cegn.) — Nobena kal se ne razvije, če nima grejočega solnca. (Napr.) — Z draginami polni predele dišeče in prejo vrti na vreteno brneče. (Kos.) — Krdelo leteče seda v valove bežeče. (Levst.) — Kmalu dež pojde, pod streho moja se viseča zaprla neža je bodeča. (Valj.)
Opomba. Včasi se utegne samostalno ime izpustiti, na pr.: Mir in posluh stoječemu gre. (Kos.) — Molčeči ne dela razprtij.
b)	v skrajšanem stavku, da ga namesto oziralnika kot pridevek glavnemu stavku priklepa, na pr.: Požiga, podrtije dim se bliža dolinam tem, pokojno še živečim. (Kos.) — Čiči, stanujoči blizu kranjske meje, govore slovenski jezik. (Nov.) — Usliši glase k tebi vpijoče. (Kr. r.)
c)	kot dopovedek, v kterem pomenu pa se često strinja s prislovnim deležnikom; napr.: Kraljič pa jame govoreč. (N. ps.)
—	Cveteč bingljd dozorek. (Vodn.) — Lastovice žvrgoleče proroku-jejo, da seje pomlad vrnila. (Napr.) — Gledajoči (oni) ne vidijo, in poslušajoči ne slišijo. (Met.) = Gledajo, pa ne vidijo itd.

b) Deležnik preteklega časa.
§ 347. Deležnik preteklega časa v tvorni obliki je dvojen:
a)	Pravi glagolni (I.) deležnik, kteri kaže preteklo dejanje v hipu dovršenja in nam rabi v skrajšanih stavkih, ki so izgubili po odpahnjenih časovnih veznjkih: ko, potem ko, brž ko, kedar itd. lastno svojo stavkovo obliko. Na pr.: Caplja, domanje močvirje zapustivši (ko je zapustila ...), na viš leti v oblake visoke. (Šub.) — Ljud, razbivši spon vezila (ko je razbil . . .), si sam pomaga strašnih zlob. (Kos.) — Če pozabivši na njivi kak snop popustite, ne vračajte se ponj. (Ravn.)
Opomba. Včasi se sklada ta deležnik tudi v slovenščini, kakor v ostalih slovanskih narečjih, s svojim imenom v sklonu, številu in spolu, na pr.: Jakoba, prišedšega do reke Jordana (ko je prišel...), začne Ezav skrbeti. (Ravn.)
b)	Opisov a. In i (II.) deležnik kaže preteklo dejanje kot trajajoče ali dovršeno ter nam služi v imenovalniku vseh števil in spolov v opisovanje zloženih časov in naklonov; na pr.: Samec je obletal domače dobrave, samec je obhodil snežene gore. (Gegn.) — Z desnico je prijemala, z levico je objemala. (N. ps.) — Ko bi ljudje ne mrli, že davno bi bili svet podrli. (N. pr.)
Opomba. Nekteri opisovalni deležniki neprehajalnih glagolov so postali pravi pridevniki ter kažejo stanje, ki je že nastopilo, pa še sedaj trpi; taki deležniki so: gnil, minul, ozebel, ostarel, oprhel, pretekel, premrzel, vel, zrel itd. Na pr.: Osamela kakor hruška na polju. (Cegn.) — Ozebla roka in premrzla noga je znamenje premraženja.
§ 348. Pretekli deležnik trpne dobe zaznamuje ne-dovršeno ali dovršeno, storjeno dejanje in se popolnoma ujema s trpno-preteklim deležnikom drugih jezikov; služi nam:
a)	za opisovanje vseh časov in naklonov trpne dobe (le red-koma); na pr.: Vsako drevo, ktero ne rodi dobrega sadu, bode posekano in v ogenj vrženo. (Met.) — Takrat je bilo dopolnjeno, kar je bilo govorjeno po proroku. (Met.)
b)	za pridevek v zaznamovanje storjenega dejanja ali stanja, na pr.: Oponošen dar je črn pred Bogom. (N. pr.) — Nabrušen nož rad reže. (N. pr.) — Prisiljen stan je zaničevan. (N. pr.) — Hiša razdeljena razpada kakor zapuščena. (N. pr.)
4. Glagolnik.
§ 349. Glagolno ime ali glagolnik razodeva dejanje v samostalnikovi obliki. Glagolniki nam rabijo od nedovršnih,
redkoma od dovršnih glagolov. V obče se slovenščina upira rabi glagolnikov ter jih rajši nadomestuje s celimi stavki. Napr.: Ne
škoduje toliko večerno sedenje, kakor juterno leganje (= da zvečer sedimo, kakor da v jutro ležimo). (N. pr.) — Prevzetovanje in ba-hanje se samo tepe. (N. pr.) — Bilo klanje, bilo je mahanje, žalovanje in radovanje. (Kr. r.) — K dobremu poznavanju slovenskega jezika nam je treba uka in vadbe. (Boljše: Da jezik slovenski dobro poznavamo, treba nam je . . .)
E. O trpni dobi.
§ 350. Trpna doba kaže dejavnost, ki prehaja od drugod na osebek, bodi si v preteklosti, prihodnjosti ali v sedanjosti, kar malo da ne vse dopovedujemo z dovršnimi glagoli.
a)	Trpna doba nam služi pri prehajalnih glagolih, kedar tožilnik tvornega stavka prestopi v imenovalnik, imenovalnik pa s predlogom po ali s v mestnik ali orodnik. Stavkom, v kterih stoji imenovalnik v rodilniku s predlogom od, upira se duh slovenskega jezika; zatorej ne kaže dajati takim stavkom trpne oblike (gl. § 278. f). Na pr.: Kar je storjeno, nestorjeno več ne bode. (Valj.) — Kje je meni spalnica odbrana, kje je meni postelja postlana ? (N. ps.) — O dete, hvaljeno bodi, bodi češčeno! (Levst.) — Dopolnjeno je, kar je bilo prorokovano po prorokili, (Met.) — Mesto je krog in krog obdano s sovražniki.
b)	Ker se trpna doba slovenščini sploh le malo prilega, dajemo glagolu trpni pomen s pomočjo povratnega zaimka se, če rajši tvorne oblike v stavku ne rabimo. Na pr.: Kar se rodi, smrti zori. (N. pr.) — S časom se vse pozabi, (N. pr.) — S pestjo se zrnjiče seje, snopje se na ramah znaša (ali,: sejemo — znašamo). (Ravn.) — V nesreči in nadlogi se očišča človek kakor zlato v ognju. (Cegn.)
Opomba. To pa se more le tedaj zgoditi, kedar glagol ni povraten, ali kedar kaka dvoumnost ne nastane, kar se utegne pripetiti, če je imenovalnik živeča oseba, kakor na pr. v stavkih: Kdor se hvali, bodi v resnici hvale vreden (tu se ne ve natanko, ali se hvali sam, ali ga hvalijo drugi). — Kjer se veliko krega in prepira, rada vera in ljubezen umira (tu rabi glagoloma povratni se že v tvorni dobi, zatorej je pravilno: Kjer se veliko kregajo in prepirajo ...).
Zloženi stavek.
O zloženem stavku sploh.
§ 351. Zloženi stavek izobrazimo, če združimo dva ali več prostih stavkov v jedno celoto.
Stavki, v jedno celoto ubrani, imenujejo se členi zloženega stavka. Če ima vsak člen v zloženem stavku sam ob sebi svoj popolni pomen, tedaj imenujemo tak stavek priredno-zložen ali priredje; če pa je kak člen v zloženem stavku drugemu le v pojasnjevanje dodan in sam ob sebi brez samostojnega pomena, tedaj mu pravimo podredno-zložen stavek ali podredje.
V priredju so vsi stavki glavni alf samostojni (samo-stojniki), v podredju so pa glavnim stavkom odvisni stavki (odvisniki) v pojasnjevanje' dodani.
I. poglavje. Priredj e.
§ 352. Priredno-zloženi stavek ali priredje obstoji iz dveh ali več prostih glavnih stavkov, ki se vežejo med seboj ali po samem pomenu, ali po prirednih veznikih, ali tudi po prislovih.
Priredni stavki ali priredniki so po svojem medsebojnem razmerju: A. vezalni, B. protivni in ločilni, C. vzročni, in D. skle pa lni.
A. Vezalno priredje.
§ 353. Če združimo dva ali več po pomenu sorodnih stavkov v celoto, tedaj imenujemo priredje vezalno (kopula-tivno). Posamezni stavki so si po veljavi jednaki; vsak ima za se svoj pomen, vsi skupaj pa izrekujejo splošno misel. Za vezi služijo v vezalnem priredju vezalni vezniki:
1. in, ino (lat. et — nemšk. und) je v slovenščini najob-širnejše rabe in:
a) veže cele stavke kakor posamezne besede med seboj; na pr.: Juterno solnce se prikaže, in gorski vrhovi žare od rumene
zarje. — Vzgled očetov ti bodi pred očmi, in diha domovini boš enhrat. (Strit.) — Spoštuj brata, hi je starši, in tvoj mlajši bode tebe spoštoval. (Cegn.)
Opomba, če se združi več stavkov, stoji ta veznik navadno samo pred poslednjim členom; v živahnem govoru pa ga lahko popolnoma izpustimo (Asyndeton, brezvezje), ali pa ga pred vsakim rekom ponovimo (Polysyndeton, mnogovezje); na pr.: Cesarske puške pokajo, se turške gospe jokajo, cesarski bombe mečejo, se Turki z grada vlečejo. (N. ps.) — Vali se, in hrka, in vre, in kipi. (Kos.)
b) naznanja, da dejanje v sledečem stavku v hipu nastopi (und sogleich, und wirklich); na pr.: Kar reče, in že se zgodi; uhaže le, in vse že stoji. (Met.)
2.	ter je blizu jednakega pomena kakor in (und, und so), samo da veže bolj stavke kakor posamezne besede; na pr.: Po ravnem polju cesta gre, ter s ceste vidi se ohrog snežnih in brdo, gozd in log. (Levst.) — Tolažba moja Bog je sam, ter upanje le vanj imam. (Levst.)
3.	pa, in pa, no pa (und, und auch) veže sorodno ali jednako kakor in; na pr.: Stoji mi, stoji polje široho, na polju pa mi raste drevce zeleno. (N. ps.)
4.	tudi, pa tudi (etiam — auch) prideva prejšnjemu reku nekaj sorodnega ali podobnega; to pa velja včasi tudi o besedici še in i. Na pr.: Strašna je smrt hudobneža; tudi njegovo življenje je polno grenjav. — Dali so knezi veliko zlata, srebra in žlahtnih kamenov v sklad, pa tudi brona in železa je bilo mnogo v njem. (Ravn.)
V	nikalnem stavku nam služijo: tudi ne, in pa ne, ali še bolje: niti; na pr.: Ne zakrivajte svojih potov pred Gospodom, niti misel v vašem srcu mu ne ostane zakrita.
5.	ne le (ne samo) — ampak tudi; ne samo (ne le)
—	temveč tudi, i — i (non solum — sed etiam, et — et; nicht nur — sondern auch, sowohl — als auch) kaže, da velja rek za vse člene v jednaki meri; na pr.: Smrt ne pokosi le starosti, ampak ona postreli tudi mladino. (N. pr.)
V	nikalnem govoru nam služijo: ne — ne, ni — ni, niti
—	niti (nec — nec; weder — noch); na pr.: Ne bodo obstali ne hudobnihi pri sodbi, ne grešniki se ne bodo opravičili v svetu pravičnih. (Ravn.) — Niti bodi med, niti bodi jed (strup). (N. pr.)
— Niti nam dokaže, kdor preveč dokazuje, niti mu verjamemo, kdor se pridušuje. — Nisem ga ni videl, ni poznam ga jaz. (Podg.)
Opomba. Kedar naznanjamo, da se nekaj ne samo ni zgodilo, ampak da se je še kaj hujšega storilo, tedaj nam služijo, ne kar, nikur, nikar pa, ne pa kar (nicht einmal, um so weniger, geschweige denn); na pr.: Še jesti ni kaj, ne pa kar bi se mi lepo oblačili. (Podg.) — Tega kamena nikdo ne vzdigne, nikar pa da bi ga ti nesel (Levst.)
6.	potčm, nato (darauf, hierauf, hernach) priklepa dejanje, ki nastopi; na pr.: Ne hvalite sami sebe, potem vas bodo drugi hvalili. — Vrstilne moči so tudi: dalje, najprvo, naposled, posled-njič, nazadnje itd.; na pr.: Vse je zapravil, naposled mu le še ostane beraška palica.
7.	vrli tega, mimo tega, h temu (iiberdies, aufierdem, dazu) prideva prejšnjemu drug važnejši rek; na pr.: Lažnivcu nikdo ne verjame, vrh tega so lažniva usta tudi Bogu v zameri.
§ 354. Priredno - zloženi stavki so deli jedne, obsegajoče jih misli; vežejo se s prislovi tako-le:
1.	včasi — včasi, zdaj — zdaj (tum — tum, bald — bald) vrste izreke v času; na pr.: Včasi slast srce napaja, včasi ga jok pelini spet. — Zdaj me trese mraz, zdaj me zopet vročina kuha.
2.	nekaj — nekaj, nekoliko — nekoliko, in tuji deloma — deloma (partim — partim; theils — theils) vrste izreke po načinu; na pr.: Lama je nekoliko kozi podobna, nekoliko pa je ona podobna tudi velblodu.
§ 355. Stavek se pridruži stavku, da ga bolj pojasnjuje, t. j. razširja ali določuje; in sicer:
1.	tako, takisto (ita, sic — so, also) služi v pojasnjevanje ; na pr.: Nektere reči se svetijo same od sebe, tako se sveti na pr. solnce, nektere zvezde, goreče in žareče reči, mnogi mrčesi itd. (Vrt.)
2.	namreč (nominatim — namlich) imenuje to, kar služi prejšnjemu reku v pojasnilo; na pr.: Človeku je treba dveh rečij, on potrebuje namreč dobrega slovesa in dobre vesti.
3.	zlasti (praecipue — besonders, insbesondere) uvaja rek, ki natančneje določuje prejšnjo poved; na pr.: Vsaka strast popači obraz človeku, zlasti pa ga nevoščljivost ogrdi. — Velika božja dobrota je vino, zlasti je ono dobro krepilo za stare ljudi.
B. Protivno in ločilno priredje.
§ 350. Protivno (adverzativno) priredje je tisto, v kterem so nasprotni, sebi odporni reki v celoto ubrani.
A. Pomen prvega reka se po drugem omejuje, in sicer z vezniki: a, ali, pa, toda, vendar, le itd.
1.	a (vero, autem — aber, doch) nam rabi, če se kaki povedi druga nasprotna dodaje; v slovenščini se rad nadomestuje po veznikih: pa, ali; na pr.: Dela je dosti, a moža ni, da bi se ga lotil. (Levst.) — Sanje so laž, a Bog je istina. (N. pr.)
2.	ali (sed, verum — allein, aber) se jemlje v rabo:
a)	kedar se nasprotni povedi druga drugi nasproti stavita, na pr.: Volja je dobra, ali meso je slabo. (Pr.) — Večkrat so bili Slovenci premagani, ali nikoli ni ta rod izgubil prave ljubezni proti svoji domovini. (Vodn.)
b)	kedar se veljava prvega po drugem reku omejuje; v tem primeru stoji v prvem stavku navadno: sicer, res da itd. Na pr.: Žetev je sicer velika, ali delavcev je malo. (Met.) — Resnica more sicer za nekaj časa biti potlačena, ali premagati je nikdo ne more. (Met.) — Povsod je božja zemlja, ali dom je vsakemu najmilejši. (Cegn.)
3.	pa, pak (autem — aber, jedoch, dagegen) nam rabi:
a)	namesto tehtnejšega a pri nasprotnih rekih; v tem pomenu pa ne stoji spredi, ampak za prvo besedo v stavku; na pr.: Ljudje sodijo vnanje, Bog pa sodi notranje. (Met.) — Kruh mu dam , pameti pa mu jaz ne morem dati. (N. pr.) — Kolikrat se nedolžnost preganja, krivica pa ošabno glavo nosi! (Napr.)
b)	namesto toda, vendar, kedar se drugi rek prvemu stavi v nasprotje; na pr.: Bučela je majhen ptiček, pa presladek je nje sad. (N. pr.) — Levova samica rodi samo jednega mladiča, pa ta je lev.
4.	toda, le da, samo da (verum — jedoch, dagegen, hingegen) zaznamuje, da je kaka reč večje veljave, moči, oblasti mimo druge, da je imenitnejša od druge; na pr.: Kranjci imajo le jednega znamenitega starino- in zgodovinoslovca, toda ta jedini je Valvazor. — Mala ptica prepelica, toda ona upeha konja in junaka. (N. pr.) — Bog večkrat žuga, toda mi se ne zmenimo za to. (Met.)
5.	vendar, vendar le, pa vendar, pri vsem tem (tamen, attamen — doch, dennoch, und doch, gleichwohl) nam služi, kedar se veljava prvega reka po veljavi drugega omejuje ali razširja; na pr.: Svet je lep, pa vendar ga bode enkrat konec. — Nevarno je buditi leva, pa vendar groz najhujša glava je v blodnji mnenja človek sam. (Kos.) — Laž nima rok, vendar ona človeku zaupanje razdere. (N. pr.)
6.	le, samo (solum — nur, allein) naznanja izjemo, ki se stavi nasproti prejšnjemu reku; na pr.: Vse na svetu se stara in vene, le narod vedno živi. (Erj.) — Vse nas zapusti v smrti, le dobra dela gredo z nami.
§ 357. B. Zapopadek prvega reka se po drugem o m e -t u i e ali o v r g a v a ; to razmerje naznanjajo:
1.	ne — ampak (non — sed, verum; nicht — sondern), kedar izrečemo nasprotje jednega reka proti drugemu, da se trdil-nost bolj pokaže po nikalnosti. V tem primeru ne stoji nikalnica vselej pred dopovedkom, ampak večkrat pred besedo, ktera se zanikava. Na pr.: Samosvoja ljubezen se ne manjša, ampak ista vedno raste. (Met.) — Ne na besede gleda Bog, ampak on gleda na srce. — Ne sodimo dela po človeku, ampak človek se sodi po delu. (Met.) — Trdovratnost in svojeglavnost nima obstanka, ampak ponižnost in potrpežljivost je stalna. (Met.)
2.	ne — temveč, nego (non — sed; nicht — sondern viel-mehr) nam rabi, kedar ločimo pomen dveh nasprotnih izrekov; na pr.: Na pot malikovalcev ne zahajajte, temveč pojdite k izgubljenim ovcam. (Met.) — Ne stoji na zemlji dom, temveč on stoji na ženi. (N. pr.) — Življenje naše ni kratko, nego mi ga delamo kratko.
3.	ne — marveč (non — sed potius; nicht — sondern viel-mehr) nam služi, kedar, prvo misel zavrgši, naznanjamo, da je druga prikladnejša, primernejša; na pr.: Ne dopasti bodi govorniku namen, marveč dolžnost njegova je hasniti. (Slom.) — Lepota slovenščine ni v posameznih čistih besedah, marveč ona obstoji v zalih domačih podobah. (Slom.)
§ 358. Kedar se stavki, ki se vzajemno izklepajo ali izločujejo, v jednoto zvežejo, zove se tako priredje ločilno (dis-junktivno). Ločilne stavke vežejo ti-le vezniki:
1. ali, ali — ali (aut, aut — aut, vel — vel; oder, ent-\veder — oder) naznanja, da od dveh ali več povedij biva jedna
Slovnica.	16
ali druga; na pr.% Ali grmi, ali se zemlja trese? (N. ps.) — Sodnik se mora krivicam ali naravnost ustaviti, ali pa on začne pravico preganjati. (Met.)
2. bodi — bodi, bodi si — bodi si, naj si bo — ali (sive — sive; es sei, es mag sein — oder) nam rabi v delilnem pomenu, kedar govorimo o dejanjih, ki se večkrat opetujejo; na pr.: Bodi gruden, bodi kres, kedar zebe, neti les (N. pr.) — Bodi v družbi, bodi sam, bodi sramnega te sram. (N. pr.) — Vse doseže, kar mu drago, bodi slava, bodi blago. (Kos.)
C. Vzročno priredje.
§ 359. Kedar se stavek stavku tako pridruži, da zapopada jeden vzrok veljavnosti drugega, tedaj pravimo tej zvezi vzročno (kavzalno) priredje.
V vzročnem priredju nam rabijo sledeči vezniki:
1.	zakaj, kajti (nam, namque — denn) potrjuje iz notranjih ali zunanjih vzrokov veljavo prednjega reka; napr.: Ljubite Gospoda, poslušajte ga in držite se ga, zakaj vaše življenje je on in podaljšek vaših dnij. (Ravn.) — Začni piliti in mikati, kajti_ gradivo ni vse predivo. (Slom.)
Opomba. Včasi se vzročni veznik celo izpusti, na pr.: Naj meni večna milost zmago dade, za druge grehe moja vest ne znade. (Cegn.)
2.	saj (enim, etenim — denn, ja, doch, namlich) izrekuje vzrok kot reč sploh znano in naravno, ki se sama po sebi razumeva; na pr.: Ne bo naj prepira med nama in med najinimi pastirji, saj sva si brata. (Ravn.) — Počakaj, saj nisi voda. (N. r.) — Blagor mu, ki je zvest resnici, saj velik pokoj mu v srce prinese. (Met.)
3.	sicer (denn sonst, widrigenfalls) nam rabi, kedar izreku-jemo nasprotje tega, kar se godi; na pr.: Ne delajte svojih dobrih del pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem očetu. (Met.) — Le brž, sicer bode druga. (N. r.)
Jednakega pomena je tudi drugače in inače, na pr.: Poboljšaj se, drugače ne bode prida iz, tebe.
!
D. Sklepalno priredje.
§ 360. Sklepalno (konsekutivno) priredje imenujemo tisto, v kterem obsega drugi stavek to, kar se da sklepati iz prvega.
V sklepalriem priredju nam služijo vezniki:
1.	torej, zatorej, zato, zategavoljo, zategadelj, po tem takem, zaradi tega (propterea, quapropter, itaque — deshalb, deswegen, darum, demzufolge, folglich) naznanjajo posledek, ki izvira ali se sklepa iz prednjega reka; na pr.: Slaba tovaršija izpridi dobro zadržanje; zatorej ne zahajaj med slabe tovariše. (Slom.) -— Izkušnjave so povsod; torej bodi vedno pazen, da vanje ne zabredeš.
2.	tedaj (igitur, ergo — daher, darum, demnach, also) nam služi, kedar naznanjamo to, kar izhaja iz prednjih rekov kakor iz svojega vira; na pr.: Tako iz malega stvar nastane velika in slavna; volja se vzbudi tedaj, truda ne strašite se. (Kos.) — Ljubezen božja se v ljubezni do bližnjega pokaže kakor v svojem izdelku; tedaj jedna brez druge ne more biti. (Met.)
E poglavje.
Podredje.
§361. Podredno-zloženi stavek ali podredje izobrazimo , če kak člen prostega stavka s posebnim stavkom izrečemo; tako na pr. moremo iz prostega stavka: Zadovoljni ima kmalu dosti napraviti podredno-zloženi stavek: Kdor je zadovoljen, ta ima kmalu dosti.
Odvisniki so po členih prostega stavka, ki se razraščajo v posebne stavke: 1. osebkovi, 2. dopovedkovi, 3. pred-metovi, 4. pridevkovi, in 5. prislovni.
Prvim trem pravimo sploh samostalniški (substantivni) stavki, ker se osebek in predmet (v tem primeru tudi dopovedek) navadno po samostalnikih izrekujeta; za pridevkove stavke pa je tudi navadno ime: pride vni (adjektivni) stavki.
A. Samostalniški stavki.
§ 362. Samostalniški slavki priraščajo, če se razširi osebek, ali predmet, ali pa dopovedek prostega stavka v poseben stavek, ki služi potem namesto osebka, ali predmeta,
16*
ali pa dopovedka v glavnem stavku. Samostalniške odvisnike vežejo z glavnim stavkom:
1.	oziralni zaimki: kdor, kar, kteri, ki itd. V glavnem stavku stoji po gostem kazalni: ta, oni, tisti itd., na pr.:
a)	osebkovi stavki: Kdor bo kravo vračal, ta bo oves plačal. (N. pr.) — Kdor koprivo pozna, nagee skrije. (N. pr.) — Kdor ima v pravem koncu glavo, premaga solnce, dež, težavo. (Levst.) — Kdor se v prevzetnosti upijani, srce in dušo svojo rani. (Gegn.) — Ne dela prav, kdor prevrača red naravni. (Gegn.) — Kogar kača piči, boji se zvite vrvi. (N. pr.) — Kar rodi priroda, vse enkrat mine. (Levst.) — Kar je dobro, to se samo hvali. (N. pr.) — česar oko ne zagleda, to srcu ne preseda. (N. pr.) — Najboljše se pogaja, kar je iz domačega kraja. (Gegn.) — Dolgo živi, kteri dobro živi. (Pr.) — Moder in srečen, ki drugih nesrečo nase obrne. (Ravn.) — Hudobec je, ki svojih starišev ne spoštuje. (Slom.)
b)	predmetovi stavki: Kdor ni dalje prišel, ko do korita , temu je vsaka mlaka morje. (N. pr.) — Kogar Bog ljubi, tega kaznuje. (N. pr.) — Kdor iz dežele gleda, s tem se ni varno na solncu greti. (N. pr.) — Kdor pogosto ječi, dolgo mu ne zazvoni. (Cegn.) — Smrt ne prehiti nikoli tega, čegar srce je pri Bogu. (Met.) — Kar sem kupil, to bom lupil. (N. pr.) — Kar sem nebesom zaupal, skrivati ljudem ni treba. (Kos.) — Smrt vse ozdravi, kar boli. (N. pr.) — Izid imej na misli pri vsem, kar počneš. (Ravn.) — Kar je rodila mati priroda, v krilo globoko smrt ji zaklene. (Cegn.) — Gorje mu, pri kterem se mačke in miši brati jo. (N. pr.) — Milost božja ostane od veka do veka nad njimi, kteri se njega boje. (Ravn.)
c)	dopovedkovi stavki: Bog je, kteri je stvaril nebo in zemljo (prosti stavek: Bog je stvarnik neba in zemlje). — Bog je, kteri ponižuje in povišuje. (Ravn.) — Vsemogočni Bog je, ki nam pomore v vsaki sili. (Ravn.)
2.	pri zavisnih vprašanjih vprašalni zaimki: kdo, kaj itd. in členice: kako, koliko, ali, li itd.
Vprašalni stavki so osebkovi in predmetovi, pa tudi pridevkovi. Na pr.: V sreči ne znaš brati, kaj za družnikom tiči. (Jam.) — Kedar vbogaime da ješ, naj ne ve levica, kaj dela desnica. (Ravn.) — Ni nam znano, ali posije solnce tudi pred naša
vrata. — Nič ni ležeče na tem, kako dolgo kdo sivi, temveč le na tem, kako dobro je živel. (Pr.) — Nikomur ni odkrito, čaka li ga sreča , ali nesreča v prihodnjosti. — Vsakega človeka navdajaj misel, kako bi mogel človeštvu koristiti.
3. veznik da, na pr.:
a)	osebkovi stavki: Da Bog sa nas skrbi, to nas tolaži vse žive dni. (Ravn.) — To je prava pot do Boga, da izpolnjujemo božje zapovedi. —. Da nas Bog včasi z nadlogami obišče, tudi to je znamenje njegove ljubezni. (Ravn.)
b)	predmetovi stavki: Pomislite, da je minljivo vse na svetu. (Cegn.) — Ob uri tmin kdo petelina opomni, da se bliža dan? (Kos.) — Človek je dolžen družbi in sebi, da hodi v čisti obleki. (Cegn.) — Pomni, da smrtna žetev vsak dan bolj dozori. (Preš.) — Ne zabi, da na svetu sreča nesreči roko podaje. (Slom.) — Pomisli človek, da si sad prahu. (Led.) — Greh stori, da človek pozabi na Boga. (Met.)
Opomba. Le-sem spadajo tudi stavki brez veznika v samostojni obliki, s kterimi lastne ali besede druge osebe neizpremenjene naznanjamo; na pr.: Kristus nam veli: Ljubite se med seboj. — Star pregovor pravi: česar se Janezek nauči, to tudi Janez zna. — Marsikteri je dejal: jaz sem ti prijatelj zvest, v potrebi pa je naredil iz dlani pest. (N. pr.)
B. Pridevkovi stavki.
§ 363.. Če kak pridevek glavnega stavka izrečemo s posebnim stavkom, tedaj pravimo temu stavku pridevni stavek, ker ima veljavo pojasnjujočega pridevnika.
Zavezi služijo oziralni zaimki: kteri, ki, kakoršen, kar, potem oziralne členice: kjer, koder, kamor itd., in veznik da. Na pr.: čast je ledena gaz, ki hitro zvodeni. (N. pr.) — Kje rož'ee rasto, ki zmirom cveto? (Hašn.) — Ni vse zlato, kar sije. (N. pr.) — Človek v ječi je podoben človeku svobodnemu, kakor lastovka pod ledom oni lastovki, ki obletuje streho, pod ktero je zidala gnezdo. (Cegn.) — Poglejte travo na polju, ktera danes stoji in se jutri v peč vrže. (Met.) — Ne spravljajte si zakladov na zemlji, kjer jih rja in molj konča. (Met.) — Dela, ki ga danes moreš storiti, ne odlagaj na jutri. — Domovina je kraj, kjer je naša zibel, tekla. — Vsak kraj, koder solnce sije, leskeče božjih dobrot. — Pravica da vsakemu svoje pravo, kakor (kakoršno) mu
gre. — Prepričanje, da smo izpolnili v življenju svoje dolžnosti, olajšuje nam smrt. — Misel, da je vse ničevo, dela človeka ponižnega.
Opomba. 1. Oziralnik se more včasi nanašati tudi na svojilni pridevnik ali na osebni zaimek; na pr.: Odpusti nam grehe, ki smo slaba nezanesna stvar. — Premisli božjo vsemogočnost, kteri ravna ves svet.
2. Včasi je samostalnik, na kterega se nanaša oziralni zaimek, iz glavnega v odvisni stavek prestavljen, tako da se v spolu, številu in sklonu ujema z oziralnikom; na pr.: Ktere besede brez premisleka z jezika teko, za te navadno srce ne ve. (Pr.) — V kterikoli stan prideš, vsakega dolžnosti zvesto izpolnjuj.
C. Prislovni stavki.
§ 364. Prislovni stavki se obrazijo, če glavnemu stavku prislovno določilo odvzamemo ter ga izrečemo po posebnem stavku, ki določuje glavno dejanje z ozirom na kraj, čas, način ali vzrok. Prislovni stavki so sledeči:
I. Krajevni stavki.
§ 365. Krajevni stavki določajo dejanje glavnega reka z ozirom na mesto. Z glavnim stavkom jih vežejo oziralniki: kjer, koder, kamor, odkoder, dokoder, kjerkoli, koderkoli itd. V glavnem stavku jim po navadi odgovarjajo sorodni kazalniki: tu, tam, tod, tja, dotlej itd.
1.	kjer, kjerkoli (ubi — wo, wo immer) nam rabi posebno pri glagolih mirovanja; na pr.: Kjer laž kosi, tam ne večerja. (N. pr.) — Kjer je obilnost, tam je presilnost. (N. pr.) — Kjer kuga razsaja, tam smrt raja. (N. pr.) ■— Vsaka ptica rada tja leti, kjer se je izvalila. (N. pr.)
2.	koder, koderkoli (qua, quacunque — wo, auf welchen Wegen, wo immer) nam služi, kedar se naznanja gibanje ali kretanje, ne pa mirno stanje; na pr.: Koder smrtna kosa kosi sreče ni prave, jok se glasi. (Virk.) — Koder jagnjiče skače, da Bog tudi paše. (Slom.) — Koder teče bistra Sava, ondi živi krepek rod slovanski.
3.	kamor, kamorkoli, kamor le (quo, quocunque — wohin, wohin immer) kaže mer dejavnosti v kako mesto; na pr.: Kamor on veli, tja buče vetrovi. (Cegn.) — Kamor tvoja sla ti kaže, preveč nagel nimaš biti. (Vodn.) — Kamor se človek obrne, povsod nahaja nadloge in bridkosti. (Cegn.)
4. odkoder, odkoderkoli, dokoder (unde, ex quo loco
—	woher); na pr.: Truplo se vrne tja, odkoder je bilo vzeto.
2. Časovni stavki.
§ 366. Časovni stavki določujejo dobo, v kteri se dejanje godi. Na čelu jim stoje: kedar, ko, dokler, predno, kar, kakor itd., v glavnem stavku pa po gostem sorodni kazalniki: tedaj, onda, precej, zdajci, brž, v tem, med tem itd.
1.	kedar, kedarkoli (cum, quando — wann, wenn, so-oft) kaže sploh na večkratno dejanje, a zraven mu je še nekak pogojni pomen pritaknjen; rabi nam v zaznamovanje sedanjega ali prihodnjega dejanja; na pr.: Kedar je vojska, tedaj so nebesa odprta. (N. pr.) — Kedar Bog mudi, onda se nič ne zamudi. (N. pr.) — Kedar kimovca grmi, žito, sadje zarodi. (Vodn.) — Vsak narod, kedar se začne otesavati, začne to pri svoji domači besedi, da jo očedi. (Ravn.)
2.	ko (cum, quando, postquam — als, da, wenn, nachdem) nam služi za sedanje, pretekle in prihodnje dogodbe; na pr.: Breda vstane, ko se dan zazori. (N. ps.) — Ko se beli dan zaznava, k delu gre vse, kar živi. — Hudobneža pomiluj, ko se mu najboljše godi. (N. pr.) — Ko so zaškripala vrata, precej se oglasi perotnina. (Cegn.)
Opomba. Včasi se ko ali kedar izpusti, na pr.: Blago odide, um pride. (N. pr.) — Božič pride, zima odide (N. pr.)
3.	dokler pomenja:
a)	da traja dejanje odvisnega stavka tisti čas, ali tisti čas in tako dolgo, kakor dejanje glavnega stavka (quamdiu — solange, solange als, wahrend); na pr.: Dokler imam repar svoj, vsak mi pravi: bratec moj! (N. pr.) — Dokler vstaja gorko solnce, zemlja ima sad in cvet; dokler sije blaga sreča, z nami brati se ves svet. (Vilh.) — Dokler je drevo mlado, lahko ga pripogneš, kamor hočeš. (N. pr.)
b)	da dejanje glavnega stavka traja, dokler ono v odvisniku ne nastopi (bis, solange bis, bis nicht, solange nicht); na pr.: Nevoščljivost ni sita, dokler ni pokončano, kar ona sovraži. (Met.)
—	Ne govori vmes, dokler oni ne izgovori. (Mčt.)
4.	kar, odkar (ex quo tempore — seit, seitdem, seit der Zeit als), dokar (bis zu der Zeit als, solange als) zaznamuje:
a)	dobo, od ktere sem ali do ktere dejanje traja, na pr.:
Minljivost bije strašni boj s prirodo, kar je svet domija rev. (Led.) — Ne razkladam vam trpljenja, ki smo ga prebili, kar iztrgali so vas izmed naše srede. (Gegn.) — Dobro je bilo za nas, dokar so vozovi tod hodili, ali odkar so prestali, gremo nazaj. (Podg.)
b)	trenutek, v kterem kaj nastopi (kar = als plotzlich), na pr.: Dolgo je bilo vreme prijazno, kar se nebo preobleče.
5.	predno, prej ko, prej nego (priusquam — ehe, be-vor) naznanja, da se mora dejanje, v glavnem stavku izrečeno, poprej dogoditi, predno nastopi ono v odvisniku; napr.: Predno prišla stara leta, kralj Matjaž je šel iz sveta. (N. ps.) — Vstani, predno se zori. (N. ps.) — Na zemlji veselje umira, še predno se rodi. (Led.)
6.	kakor, jedva (komaj), kakor hitro, brž ko, precej ko, toliko da, da le (ut, ut primum, cum primum
—	sobald, sobald als, wie, sowie), v glavnem stavku pa: brž, precej, zdajci itd. Ti časovni vezniki pomenjajo, da dejanje glavnega stavka precej nastopi, ko se konča ono v odvisnem reku. Na pr.: Komaj to izgovori, svojo dušico spusti. (N. ps.) — Kakor beseda materina umira, peša tudi naroda slava in moč. (Slom.)
—	Le da prinesem kaj na mizo, precej pridem. (Gegn.)
3. Primerjalni stavki.
§ 367. Primerjalni (komparativni) stavki določujejo jed-nakost ali inakost oseb in rečij, ktere primerjamo po njih lastnosti ali dejavnosti. Primerjalne stavke začenjajo vezniki:
1. kakor, k a k t i, v glavnem stavku: tako (sicut, quemad-modum — wie, gleichwie), primerja reči po njih jednakosti ali podobnosti; včasi se tako izpusti. Na pr.: Kakor se posojuje, tako se vračuje. (N. pr.) — Kakor rosa vročino hladi, tako de dobro lepa beseda. (Ravn.) — Kakor vino pijanca premoti, tako ošabnika žeja po časti. (Ravn.) — Kakor si je postlal, tako bode ležal. (N. pr.) — Tiho sta zapustila svet, kakor bi bil svečo popihnil. (Gegn.) — Kakor se zdi trudnemu najemniku lep pomladnji večer, zdela se bode pobožniku smrt mila in prijazna. (Ravn.)
Opomba. Včasi rabi v tem pomenu tudi ho; na pr.: Ko megla pred solncem izgine, so posvetne sanje proč. (Led.) r— Ko bi trenil, mine vse posvetno.
2.	kolikor — toliko (quot — tot; soviel — als) nam služi, kedar merimo reči po množini ali številu, na pr.: :Kolikor glav, toliko mislij. (N. pr.) — Kolikor krajev, toliko običajev. (N. pr.)
3.	ko, kakor, nego (quam — als) nam rabijo, kedar se jedni reči lastnost v večji ali manjši meri prilaga kakor drugi, posebno pri primerjalni stopnji; na pr.: Nič ni lepšega, ko je strali božji. — Lepše, kakor srebro in zlato se sveti, sije modrost. (Slom.) i— Kar človek od daleč gleda, zdi se mu drugače, nego se mu kaže v bližini. (Cegn.) — Kje je boljše, nego je med ljudmi, ki imajo nas radi ? (Cegn.)
Opomba. Včasi nam služi v tem pomenu tudi kot ali kakti; na pr.: Bolj skrbe včasi drugi ljudje za nas, kot skrbimo mi sami za se. — Resnična presodba bodi tebi ljubša, kakti je lažniva pohvala. (Slom.)
§ 368. Primerjalnim stavkom prištevamo tudi razmerne (proporcijonalne) stavke, ki kažejo mero, po kteri se dejavnost vekša ali manjša. Za vezi nam služijo:
1.	čim — tčm (quo — eo; je — desto); na pr.: čim više kdo stoji, tem niže more pasti. (N. pr.) — Čim više solnce vzhaja, tem bolj gasnejo zvezde po nebu.
2.	de, kolikor (više, niže) — tem, toliko (više itd.); na pr.: Če je više vstajalo solnce, bolj so se množile megle. (Cegn.) — če je starša trta, toliko boljšo kapljico da. (Levst.)
3.	več ko, manj ko — več, manj, toliko več itd., na pr.: Več ko je lažnikov, lažje se zve resnica. (N. pr.) — Večja ko je družina, večja je tudi ljubezen med njo. (Slom.)
4. Posledični stavki.
§ 369. Posledični (konsekutivni) stavki naznanjajo po-sledek ali učinek glavnega reka, v kterem stoje ali se morejo na misli dodati besede: tako, toliko, tako zelo itd.
Posledične stavke veže z glavnim stavkom veznik da; na pr.: Zaškrtne podkev, zapraši, da pesek in ogenj se kadi. (N. ps.) — Nobena zver ni tako dobra, da ne bi bila včasi tudi zla. (Cegn.) — Nič na svetu ni tako skrito, da ne bi s časom postalo očito. (N. pr.) — Zakon prirode je tak, da iz malega raste veliko. (Kos.) — Na svetu se le prerado zgodi, da cvenk pravico prevpije. (N. pr.)
5.	Vzročni stavki.
§ 370. Vzročni (kavzalni) stavki naznanjajo vzrok dejanja v glavnem stavku; začenjajo pa take stavke:
1.	ki, ko (quippe qui, quod — da, indem); na pr.: Kaj mi boš pravil, ki sam ne veš resnice! — Ne taji, hi dobro vemo, da si hriv, (Podg.) — 0 hvala vam, zelena ve drevesa, hi stene ječi moji ste zakrila! (Cegn.) — Komu smem verjeti, ho prevaril me je on? (Cegn.)
2.	ker (quia, quod — weil, da), na pr.: Med se liže, ker je sladeh. (N. pr.) — Ker bo hudobija obilno rastla, bode ljubezen pri mnogih omrznila. (Met.) — Pregrinja s črnim krilom se višava, her solnce proti večerni zemlji plava, (Levst.)
3.	kot, ko, kakor (indem, weil) naznanja vzrok, ki pohaja iz osebkove lastnosti ali njegovega značaja; rabi nam posebno tedaj, kedar se odvisnik v skrajšani obliki kot pridevek glavnemu stavku pridene, da bi se dal vzrok in nagib glavnega dejanja ob jednem na znanje. Na pr.: Kralj, kot blag mož (= ker je blag-mož), prepovedal je končati mlado življenje. — Starka, kot dobra duša (= kakor je dobra duša), molila je zanj noč in dan.
6.	Namerni stavki.
§ 371. Namerni (finalni) stavki naznanjajo namero dejanja ali stanja in se vežejo z glavnim stavkom po vezniku da v določnem in pogojnem naklonu (ut — damit, dass, auf dass). V glavnem stavku se nahaja čestokrat zato, zatorej itd. Napr.: Zato žarko solnce sveti, da sirote moje krepi, (Cegn.)
—	Človek mora imeti srce za ljudi, da ga imajo tudi radi. (Cegn.)
—	Mravlja se žene po živežu ob žetvi, da ima po zimi kaj živeti. (Ravn.) — Pometali so orožje, da bi se lažje umaknili preveliki sili. — Uči nas šteti svoje dneve, da bomo modrejšega srca. (Ravn.)
—	človek ni zato na'svetu, da bi lenobo pasel, temveč da se poganja za časno in večno srečo.
7.	Pogojni stavki.
§ 372. Pogojni (kondicijonalni) stavki obsegajo pogoj glavnega dejanja in naznanjajo, da se dejanje dovrši, če se izpolni pogoj v odvisniku. Pogojne stavke začenjajo ti-le vezniki:
1.	ee (si — wenn, falls) pomenja, da je pogoj v resnici ali vsaj po mislih govorečega resničen; druži se v tem pomenu le z določnikom, ne s pogojnikom. Na pr.: če Bog hoče, tudi mo-tovilo poči. (N. pr.) — Vsaka šival je hvaležna, če jo ima človek rad. (Gegn.) — Če je oče junak, hode sin gotovo vojak. (N. pr.)
—	Kar vkup ne more biti, pametno ravna, če loči se. (Kos.)
2.	ako (si — wenn, wofern, falls) nam sluši, kedar je pogoj resničen, mogoč ali dozdeven, ter se menja z veznikoma če in ko. Na pr.: Sadje je les, ako ni kruha vmes. (N. pr.) — Ni dobro, ako se sreča sovraštvo s sovraštvom. (Gegn.) — Ako želiš učenosti, pojdi v mesta med učene ljudi; ako hlepiš po časti in visoki službi, pojdi, kamor te srce pelje; ako pa želiš prave sreče, ostani v domovini. (Erj.) — Ako bi sirot ne bilo, žarko solnce ne bi svetilo. (N. pr.)
3.	ko (si — wofern, falls itd.) se druži sploh s pogojnikom ter nam rabi, če je pogoj po predmetu (objektivno) neveljaven ali nedoločen. Na pr.: Ni ga več moža besede, ko bi z lučjo ga iskal. (N. ps.) — Ko bi perce imela, pisala bi listek. (Kr. r.) — Ko bi meni kdo ptičičo ujel, hotel bi mu dati prav dober dar. (N. ps.) — Ko bi vedeli in spoznali, kaj je čas in kako hiti, vse drugače bi obračali njega minljive dni. (Slom.)
Opomba. Namesto ko s pogojnikom nam služi včasi da z določnikom; to pa sploh le tedaj, kedar je glavni stavek v pogojnem naklonu. Na pr.: Da sem jaz deželni sodnik, vsakemu bi storil pravico. (Ravn.) — Da sem velika umetnica v slikariji, vse drugače bi te oslavila, mila babica! (Cegn.)
4.	samo da, da le, nam služi, kedar želimo, da se izpolni dejanje v odvisnem stavku; na pr.: Ni treba gledati, kje mačka spi, da le miši lovi. (N. pr.)
5.	vprašalna členica li, pa le bolj po redkem; na pr.: Hočeš li Boga iz srca prositi, temu je mesto povsod. (Cegn.) — In umre li glavii rodovini, vladajo naj vkup blago otroci. (Levst.)
Opomba. Včasi je pogojni veznik izpuščen, kar pa ni vredno posnemati; boljše je, da se izpremeni pogojni odvisnik v priredni stavek; na pr.: Je nadelana cesta, ne zajemajo pesta. (Vodn.) — Bil bi kruh, zobje se dobe. (N. pr.)
—	Vihar priorši, in ni več hudobneža. (Ravn.) — Božja sapa naj potegne, in trava usahne. (Ravn.)
8. Dopustni stavki.
§ 373. Dopustni (koncesivni) stavki pripuščajo, kar je glavnemu stavku v nasprotju, in se stikajo z njim po veznikili:
1.	dasi, dasi tudi, dasiravno, daravno, .če tudi, ako tudi, akoravno, če prav (etsi, quamvis — wiewohl, obgleich, obschon, ungeachtet itd.); v glavnem stavku stoji po gostem: vendar, toda. Na pr.: Sv. Jakob žito zori, če se tudi solnce kuja. (N. pr.) — Vol je vol, če mu tudi roge odbiješ. (N. pr.) — Bar ljubezni, daravno (je) majhen, bodo spoštovali. (Cegn.) — Dasiravno ti je na rokah delati ali kmetovati trdo, ne prijema naj se ti; Bog je obrnil tako. (Ravn.) — Akoravno sva brata, mošnji si vendar nista sestri. (N. pr.) —• Moramo se ljubiti, če tudi nismo rojaci. (Cegn.)
2.	da (tametsi, etsi, licet — mag auch, so sehr auch, trotz-dem dass) s pogojnikom; na pr.: Da bi bogat bil, moder gotovo ni. — Da bi delal kakor črna živina, vendar mu nič po sreči ne izide. (N. r.)
3.	Večkrat nam rabi namesto kakega veznika sam dopustni (želevni) ali velevni naklon; na pr.: Jednaki škrlatu naj so tudi vaši grehi, kakor sneg bodo beli. (Ravn.) — Prilegaj se še tako krivični kruh, zadnjič hrusta pesek po ustih. (Ravn.) — Bodi še tako dragega kaj, mimo čiste duše ni nič. (Ravn.) — Možu, bodi si (če je) še tak hrust, gre premislek, da ga položi lahko tudi mala stvar. (Valj.)
Namesto dopustnih odvisnikov ljubi slovenščina protivne ali ločilne prirednike, na pr.: Jezik je majhna prata, vendar dosti ušlata, namesto: čeravno je jezik majhna prata, vendar dosti ušlata. (N. pr.) — Jezik nima kosti, ali more bosti. (N. pr.)
Opomba. A. Nemški: ohne dass, ohne zu, slovenimo:
1.	s protivnimi členicami: ali, vendar, pa, toda; napr.: Ich habe den ganzen Tag gearbeitet, ohne die Arbeit vollendet zu baben = ves dan sem delal, ali (vendar, toda, pa) dodelati nisem mogel. — Ohne dich zu loben, muss ich dir sagen = nočem te hvaljti, ali povedati ti moram. (Navr.) — Ich habe geschlafen, ohne ausgeschlafen zu haben = spal sem, naspal se pa nisem. (Navr.)
2.	z dopustnimi členicami: dasi, dasi tudi, če tudi itd., na pr.: Das Kind ist lustig, ohne gesund zu sein = dete je veselo, dasi ni zdravo. (Navr.) — Er sprengte sogleich davon, ohne dass es ihm jemand befohlen hatte = kar odjahal je, čeravno mu nikdo ni veleval.
3.	s pogojnimi členicami: če, ako, da; napr.: Gehet niemals zu Tische, ohne fruher das Tischgebet verrichtet zu haben = ne sedajte za mizo, da (če, ako) niste prej odmolili. — Er gieng, obne sich etwas aufgehalten zu haben = šel je, ne da bi se bil kaj pozamudil.
4.	s sedanjim prislovnim deležnikom, napr.: Ihr beleidiget ihn, ohne es zu wollen und zu wissen = žalite ga nehote in nevede. — Wir trugen das Qold in den Handen, ohne dass wir es versteckten = v rokah smo nosili zlato, ne skrivaje ga. (Navr.)
5.	s preteklim glagolnim deležnikom, napr.: Er entfernte sich, ohne ein Wort gesprochen zu haben = odšel je, ne izpregovorivši besedice. (Navr.)
6.	s predlogom brez in samostalnikom, na pr.: Er lebt ohne zu sorgen = živi brez skrbi. (Navr.) — Sie arbeiten, ohne zu rasten = delajo brez opočitka.
7.	z glavnim stavkom, na pr.: Er schrieb uns, ohne dass er deiner er-wahnt hatte = on je nam pisal, tebe pa kar nič ni v misel vzel.
B. Nemški: anstatt dass, anstatt zu, slovenimo blizu tako-le: Anstatt die Wahrheit zu sagen, verstummten sie = ne da bi resnico povedali (krivo je namesto da: bi...), kar obmolknili so. (Met.) — Anstatt mit dem alten Vater Mitleid zu haben, verspottet er ihn = ne da bi usmiljenje imel s starim očetom, še oponaša ga. (Ravn.) — Ne da bi očetovo zmoto prikril, raztresa ga še (še le raztresa ga).
III. poglavje. Skrčeni in skrajšani stavek.
§ 374. Kedar imajo priredno-zloženi stavki jeden ali več stavkovih členov v spolovini, tedaj se morejo v ožjo celoto ubrati ali skrčiti. Vsak skrčeni stavek se da zopet razvezati v stavke, iz kterih je nastal.
V skrčenih stavkih služi:
a)	jednemu dopovedku več osebkov, na pr.: Nebo in zemlja sta zrcalo božje modrosti (= nebo je zrcalo božje modrosti, in zemlja je zrcalo božje modrosti). (Slom.)
b)	jednemu osebku več dopovedkov, na pr.: Solnce vzhaja in zahaja vsej zemlji (= solnce vzhaja vsej zemlji, in solnce zahaja vsej zemlji). (Ravn.)
c)	jednemu glagolu ali pridevniku več predmetov ali jed-nakih prislovov, na pr.: Bog je stvaril nebo in zemljo (= Bog je stvaril nebo, in Bog je stvaril zemljo). (Ravn.) — Naše življenje je skrbi in truda polno. — Živi zmerno in prosto, pa doživiš let sto. (N. pr.)
d)	jednemu samostalniku več pridevkov, na pr.: Vsaka reč ima svojo dobro in slabo stran (= vsaka reč ima svojo dobro stran, in vsaka reč ima svojo slabo stran). (Pr.)
§ 'Hb. Kedar služi glavnemu in odvisnemu stavku taisti osebek, ali kedar se odvisnikov osebek nanaša na kako drugo besedo v glavnem stavku, spoji se lahko odvisnik z glavnim stavkom v kračjo celoto s tem, da mu odpade osebek z veznikom vred, glagolni dopovedek pa prestopi v deležnik. Taki stavki so skrajšani stavki.
S pomočjo deležnikov krajšamo:
a)	pridevkove in predmetove odvisnike z oziralnikom ki, kteri. Ce se godi dejanje odvisnega stavka v tem istem času, kakor v glavnem stavku, nastopi pridevni sedanji, če pa je že minilo, glagolni pretekli deležnik; v trpnem pomenu služi trpno-pretekli za sedanjost in preteklost. Deležnik se ravna v sklonu, spolu in številu vselej po tisti besedi, kteri je bil odvisnik v pojasnjevanje dodan.
Na pr.: Drevesa otresajo tisoč in tisoč kapelj, lesketajočih se (= ki se leskečejo) po zeleni njihovi obleki. (Cegn.) — Dim se bliža dolinam tem, pokojno še živečim (= ki pokojno še žive). (Kos.)
—	Prinesli so mu mrtvoudnega, ležečega (= ki je ležal) na postelji. (Met.) — Sedečim (= tistim, ki so sedeli) v smrtni senci je luč prisvetila. (Met.) — Poboljšavšega se (= tistega, ki se je poboljšal) nikar ne zaničuj in ne očitaj mu grehov. (Ravn.) — Vino, po meri pito (- ki se po meri pije), je za priletne ljudi, kar je mleko otrokom. (Slom.)
Opomba, če je dopovedek samostalno ali pridevno ime, izpade z oziralnikom tudi pomožnik; na pr.: Kratici in krepki so slovenski pregovori in pri-slovice, podobne žlahtnim jagodam v kiti govora (= ki so podobne .. ). (Slom.)
—	Človek ima veselje, ko vidi bučele, marljive delavke (= ki so...), ves božji dan letati iz ula, pa zopet v ul. (Cegn.)
b)	prislovne odvisnike časa, načina in vzroka. Po odpahnjenem vezniku preide dopovedek, če je dejanje odvisnega reka istodobno z glavnim, v sedanji prislovni, če je pa že preteklo, v glagolni pretekli deležnik. Namesto prislovnega sedanjega deležnika nam služi tudi pridevni, ki pa ostane večji del neizpremenjen.
Na pr.: V razoru grede (= ko gre), naj sveti se lemež. (Šub.)
—	Ljudje silijo dalje in dalje, vedno hrepeneč (= ker hrepenijo) po višjem in višjem. (Vrt.) — Turki so po deželi razsajali, seži-gajoč (- tako da so sežigali), česar se je iskra lotila, ter pokončuje in more, kar se je gibalo. (Trd.) — Sveta jeza prime človeka,
videčega (= ako vidi, ker vidi), da se svet ne ravna po dobrih naukih. — Odmetavši (= ko je odmetal) sulice, sežnja dolge, v beg je tekel, kdor je teči mogel. (Kr. r.) — Usekavši (-ko je usekal) vsak svojo vejo, gredo urno za njim. (Ravn.) — AV te huda je razrila burja, vsuvši (= ko je vsula) točo iz nebes širokih, oplak-nivši (= ko je oplaknila) glave gor zelenih, izplaknivši zlatopesko glino? (Kr. r.) — To izrekši (= ko je to izrekel), poravna se nazaj na postelj in umrje. (Ravn.)
IV. poglavje. Množno - zloženi stavek.
§ 376. Da se kaka obširnejša misel na vse strani natanko izreče, združijo se čestokrat trije ali še več stavkov v večjo celoto, ki jo množno-zloženi stavek imenujemo.
Množno-zloženi stavek obstoji ali iz samih glavnih, ali iz glavnih in odvisnih stavkov. Najnavadnejše zveze so te-le:
1.	Združeni so v množno-zloženi stavek sami glavni stavki (množno priredje), na pr.: Tukaj smo le tujci, popotniki smo v solzni dolini, povsod nas nevarščine obdajejo, trpljenje je božjih otrok delež na zemlji. (Slom.) — Pred noge ti vržem biser, skloni se in poberi ga, sam se ti ne vzdigne. (Napr.) — Opasujejo z veseljem se griči, z drobnico so odete muljave, dola se zagrinjajo v žita, vse vriska, prepeva vse. (Ravn.)
2.	Glavnemu stavku sta pridružena dva ali več odvisnih stavkov, ki se ga raznovrstno oprijemljejo: ta stoji spredi, oni za njim, zopet drug v njegovi sredini, kakor to glavna misel zahteva (množno podredje).
Kar se tiče njihovega razmerja h glavnemu stavku, stoje odvisniki med seboj:
a) na j ednaki stopnji, t. j. vsi so le glavnemu stavku podredjem ter ga določujejo v raznih ozirih; na pr.: Ako posluša-teljem rano vsekaš, skrbi, da jo tudi pohladiš in zaceliš. (Slom.) — Slovenski stariši, ki slovenski znajo, pa svojih otrok slovenskega jezika ne a če, ti so nehvaležni hišniki, ki svojim otrokom drago domačo reč zapravljajo. (Slom.)
b) na nejednaki stopnji, t. j. samo jeden odvisnik je podredjen glavnemu stavku, vsi ostali so pa drug od drugega zavisni; na pr.: Priden gospodar skrbi, da svojim nastopnikom ničesar ne zapravi, kar je prejel od svojih prednikov. (Slom.) — Življenje naše je sejanje, pri kterem se poleniti ne smemo, ker čas po bliskovo leti in vemo, da, kdor je len ob setvi, malo zanje. (Sveti.)
3. Dvema ali več glavnim stavkom sta pridružena dva ali več odvisnikov, ki stoje med seboj v prirednem ali podrednem razmerju ter se mnogotero vežejo z glavnimi stavki; na pr.: Neznan je tu počitek, tuj pokoj, kjer solnce meri nam kratkobo dnij; minljivost bije že svoj strašni boj s prirodo, kar je svet do-mija rev. (Led.) — Na tvojo besedo, o kmetovalec, vzraste za hišo, kjer je le robida omah imela, orehovo drevo, da se ti v njegovi senci otroci igrajo; na tvojo besedo ti trn hruško rodi, jabellco se ti čudo na lesniki debeli, pridelana kapljica vinca te v Gospodu veseli. (Vrt.)
§ 377. K množno-zloženim stavkom spada tudi sestavije ali perijoda, ki ni drugega, kakor umetno v pregledno celoto sestavljena skupina glavnih in odvisnih stavkov, v kteri glavna misel še le s poslednjim stavkom svojo popolno jasnost zadobi.
Vsaka perijoda je izobražena najmanj iz dveh stavkov; prvi je prednji, drugi naslednji člen perijode.
Perijodi, ki obstaja samo iz jednega glavnega in jednega odvisnega stavka, pravimo prosta, sicer pa razširjena perijoda.
Po številu členov razpadajo perijode na dvo-, tri-, štiri-in veččlenske. Vsaka perijoda bodi lahko pregledna, popolna in blagoglasna. Na pr.: Ko izgublja jeseni priroda svojo lepoto, ko mine cvetlica za cvetlico, ko pade list za listom: tedaj se začno zbirati po ledinah in zvonikih ptičja krdela. (Erj.) — Ah mili deček, ko prideš na prod življenja med krnice in pečine, ko bodo valovi ladijo tvojega življenja premetavali: spominjal se bodeš tihega pristana, od kterega si odplul. (Gegn.) — Kjer valovi prijazno šumljajo, kjer se ribe ljubko igrajo, kjer čolnič tiho plava naprej svojo pot in ribič razpenja svoje mreže: črez malo dnij tam rožice zacveto, živina se pase, kosec brusi koso svojo. (Lik.)
Vezava besed in stavkov.
0 razpostavi besed sploh.
§ 378. Veliko je ležeče na tem, v kterem redu se vrste besede v stavkih druga za drugo; kajti na to se opira jasnota in lepoglasje vsakega jezika. Dasiravno je naš jezik v tem posebno gibčen, vendar se prilega tudi slovenščini najbolje tista razpostava besed, ktera se najožje ujema z naravo in z zakoni našega mišljenja.
Po prečudni mnogoterosti naših mislij in čutov, ktere je treba kolikor mogoče po vsej bistvenosti razodeti z besedami, ravna se tudi različnost v razpostavljanju posameznih besed v stavku.
Red, v kterem vrstimo besede, je dvojen: naravni in umetni. Naravnega reda se držimo, kedar vrstimo besedo za besedo, kakor se rodi misel za mislijo v naši duši; kedar pa hočemo na kak posamezen člen obrniti čitateljevo pozornost, tedaj razpostavimo besede po umetnem redu, ki jih vrsti po njih važnosti v govoru. Najimenitnejše je prvo mesto, potem zadnje; najmanjše veljave v stavku je sreda.
A. V prostem stavku.
§ 379. Kar se tiče naravnega reda besed v prostem stavku, treba je pomniti:
a) v obče:
1.	Osebek, ki se prvi rodi v naših mislih, stoji na prvem mestu, dopovedek pa za njim; ve žilo se vrine med osebek in dopovedek. Na pr.: Besede mičejo. — Vzgledi vlečejo. (N. pr.) — Razvada je bolezen. (Slom.)
Če je osebek v glagolu skrit, dene se glagol kot dopovedek na prvo mesto, na pr.: TJkam in vriskam. — Cujte zvona stok in rig. (Kos.)
2.	V razširjenih stavkih stoje pojasnila sploh blizu pojasnjenih besed, pred njimi ali za njimi, kakor zahteva stavkovo razmerje; o razredbi stavkovih pojasnil pomni si to-le:
a) pridevki, če so pridevniki ali pa samostalniki v dajal-niku, stoje sploh pred svojim imenom, sicer pa za njim; na pr.: Materina beseda je jasno ogledalo vsakega ljudstva. (Slom.) —
Slovnica.	17
Modre besede o pravem času so zlata jabelka v srebrnem torilu. (Ravn.) —r Blagi otroci so starišem častita podpora. (Slom.)
b)	predmeti se devajo za tisto besedo, kteri so dodani v dopolnjevanje, na pr.: Solnce razvedri oho. (Cb.) — Smrt ozdravi bolečine. (Gegn.) — Človešha omika ima korenino v pisavi. (Napr.)
Če stoji kteri izmed predmetov v dajalniku, daje se mu mesto pred tožilnikom, na pr.: Očetov blagoslov otrokom hiše zida. (Ravn.) — Ta človek vi vsaki reči glas. (N. r.) — Solnce deli zemljakom gorkoto, život in luč. (Napr.)
c)	prislovna določila stoje včasi pred besedo, ktero pojasnjujejo, včasi pa za njo, kakor to misel vsega stavka zahteva; le načinovno določilo naj stoji v trdilnem stavku sploh pred dopovednim glagolom, posebno če je osebek pred glagol postavljen ali pa skrit v njem. Na pr.: Bogastvo iz odrtije se nenadoma razbije. (N. pr.) — Lahko je prislužil, lahko razrušil. (N. pr.) — Bratje in sestre se daleč narazen najbolj ljubijo. (N. pr.) — Peč je po zimi potrebna reč. (N. pr.)
b) po samezi.
§ 380. 1. Pridevnikom se daje mesto pred imenom, kteremu služijo v pojasnjevanje; napr.: Prava snaga ne sega le do praga. (N. pr.) — Vsaka reč ima svojo solnčno in svojo senčno stran. (N. pr.) — Vsaka noč ima svojo moč. (N. pr.)
2. Kračja (breznaglasna) oblika osebnih zaimkov: me, te, se, ga, je, — mi, ti, si, mu, je itd., deva se sploh med pomožnik in glagol, ali med osebek in glagol; samo sedanjikov pomožnik 3. jedninske osebe je in pa prihodnjik: bom, boš, bo itd. imata breznaglasne osebne zaimke vedno pred seboj, kakor je razvidno iz tega-le pregleda:
Jaz sem ga poslušal	Midva sva ga poslušala
Ti si ga poslušal	Jaz ga bom poslušal
On ga je poslušal	Ti ga boš poslušal itd.
Na pr.: Književnost nam odpira veličastno poslopje vsakega znanja. (N. pr.) — Davidova umetnost na harpo mu je odprla kraljeva vrata. (Ravn.) — To mi je plug in brana. (N. pr.)
Povratni zaimek: se, si, dene se vselej pred druge osebne zaimke, če se snide z njimi; na pr.: Usmili se me po svoji milosti. (Ravn.) — Gnusi se mu vse hudo. (Ravn.)
3.	Slovenski glagol se nahaja od kraja, v sredi, pa tudi na koncu, kakor je to misli po godu, ki jo denemo v stavek; le toliko zahteva njegovo svojstvo, da se sploh ne stavi predaleč od svojega pomožnika, in da stoji v večjih stavkih rajši v sredi za pomožnikom, ne pa od njega oddaljen na koncu vsega reka. Na pr.: Pripaše svetlo sabljieo. (N. ps.) — Tema se je umaknila svetlobi. (Napr.) — Rahla beseda zlobnost utolaži. (N. pr.) — Meni, da mu bo kapala mana iz nebes. (N. pr.) — Turka je prišlo kakor listja in trave v naše kraje. (Drobt.)
4.	Ker je prvo mesto v stavku vedno najvažnejše, zato ne smejo začenjati govora breznaglasne besedice ali breznaglas-nice, ki so a) pomožni glagol v sedanjiku: sem, si, je, sva, sve, sta, ste, smo, ste, so, in aoristna oblika bi; b) kračja oblika osebnih zaimkov: me, te, se, ga, je, mi, ti, si itd.; c) kračja oblika prihodnjikova: bom, boš, bo itd.
Kar se tiče breznaglasnih besedic v stavku, pomni si to-le:
a)	Kedar osebek začenja stavek, stoje breznaglasnice tik za njim, na pr.: Govorilo je zdravilo. (N. pr.) — Jaz se ga bojim kakor žaba deža. (N. r.) — Jaz sem proti njemu kakor kaplja na vejici. (N. r.) — Beseda mu .teče (ne pa: beseda teče mu) kakor sok v dobu. (N. r.)
Kedar se pa zaimek kot osebek v glagolu skrije, stopi brez-naglasnica vselej za dopovedek, na pr.: Dobro mu je (ne pa: mu je dobro) kakor ribi v vodi. (N. r.) — Vlači se kakor megla brez vetra (ne pa: se vlači.. .). (N. r.) — Blišči se kakor svetlo solnce (ne pa: se blišči...). (N. r.)
b)	Kedar ima osebek za seboj kak pristavek, tedaj denemo breznaglasnico vselej za ta pridevek, na pr.: Krizostom Zlatousti je napisal veliko pisem. — Deček prijaznega lica je bil naš vodnik.
c)	Kedar začenja stavek dopovedek, ali predmet, ali pa pri-slovno določilo, dene se breznaglasnica za besedo, ki stoji namesto osebka na prvem mestu. Preglejmo sledeči stavek po raznih teh razmerah: Na prvem mestu z osebkom: Bog je stvaril človeka po svoji podobi; — z dopovedkom: Stvaril je Bog človeka po svoji podobi; — s predmetom: Človeka je stvaril Bog po svoji podobi; — s prišlovnim določilom: Po svoji podobi je stvaril Bog človeka.
d)	Glagol: sem, si itd. začenja govor samo tedaj, kedar je samostojen, ne pa pomožnik, zlasti če je naglašen; na pr.: Je
17*
Bog, ki vse ravna. — Je oho, hi vse vidi. — Je li prostorojen? Je. — Ali bo varuh vdovam, in sirotam? Bo (bode).
5.	Nikalnica ne stoji vselej pred svojim glagolom in odrine načinovno določilo, če je bilo prej pred glagolom, za glagol; na pr.: Fant lepo piše — fant ne piše lepo. — človek vodi celo na konju ne uteče. (Cegn.) — Ne prepahuj si želodca z osladnimi jedrni. (Ravn.) — Z jezičnim človekom se nikar ne prepiraj. (Ravn.)
Opomba. Kedar se snide nikalnica z zastarelo aoristno obliko bi, stopi pravilno pred njo kakor pred druge glagole, torej: ne bi vedeli, ne bi znali itd.; v sedanji slovenski pisavi pa se nahaja po gostem za njo, rekel bi zato, ker smo čut o glagolski naravi besedice bi skoro popolnoma izgubili. Na pr.: Ko vroči trud bi ne (nam. ne bi) potil človeka, kako bi v prsih misel se rodila! (Cegn.)
—	To bi ne bilo prav (nam. to ne bi bilo prav), ko bi le grablje imeli, vil pa ne. (N. pr.)
6.	Vprašalna členica li stopi tik za glagol, s kterim se vprašanje zastavlja, napr.: Je li to resnica? — Ni li ta otroška igra podoba prihodnjega življenja? — Prideš li ti ali tvoj brat?
§ 381. Po umetnem redu se vrste besede:
1.	Dopovedek stopi pred osebek, in za njima se porazvrste ostali stavkovi členi; na pr.: Popotniki in gostje smo na zemlji. (Ravn.) — Velik dar božji je materin jezik. (Slom.) — Prestrašna korenina vsega zla je pohlep. (Slom.) — Otrpnili so udje mi in sklepi. (Preš.) — Raztrgane so niti naše zveze. (Cegn.)
2.	Pridevnik, ki stoji v navadnem redu pred samostalnikom, dene se zanj, samostalniški pridevek pa predenj; na pr.: In vzame sabljico ostro in kakor solnce tak svetlo. (N. ps.) — Dajte zobati pšenice zrele, dajte piti mu rebul je bele. (N. ps.) — Srebrn las je starosti kras. (N. pr.) — Molitev je vsake krščanske hiše najboljša varhinja. (Slom.) — Najlepša sreča je v naročju božjem. (Kos.)
3.	Kedar se opira glavna misel na dopolnila ali določila, stopijo predmeti ali prislovi na prvo mesto; na pr.: Stare smrt pokosi, mlade postreli. (N. pr.) — Svetu pokažite lih domače navade in misli. (Kos.) — Kakor senca ginejo naši dnevi. (Ravn.)
—	Na domačem pragu se petelin lahko repenči. (N. pr.) — Med cvetje se skrivajo tudi strupene kače. (Napr.)
4.	Besede, ki prav za prav vkup gredo, porazmaknejo se češče po drugih stavkovih členih, na pr.: Mrak ovije zemljo temen. (Kos.) — Gradove varvaj zidane. (N. ps.) — Život mi vzemi in glavo. (N. ps.) — Skalnih vrat razdene se trdnjava. (Olib.) —
Pila mrzlo bom vodo, hi v črni gori se dobo. (N. ps.) — Krathe reče vsem shrive besede. (Kr. r.)
5.	Pomožni glagol, ki stoji po navadnem redu takoj za osebkom ali dopovedkom, pomakne se proti koncu ali celo na konec vsega stavka; na pr.: Človek brez vere, vere ni vreden. (N. pr.) — Vladala na mestu mile brez ljubezni tujka bo. (Kos.) — Nobena ptica brez perotja ni, brez orožja tudi jaz ne bom. (N. ps.) — Tu pri vas ostala bom, tu pri vas zaspala bom. (N. ps.)
6.	Posamezne besede ali celi reki se ponavljajo, kar se nahaja posebno v narodnih pesnih; na pr.: Skrbna mati, urno mi vstanite, oj vstanite in mi razložite. (N. ps.) — Za mizo sta popotna dva, popotna dva, oba mlada. (N. ps.) — Hitro, hitro mine čas„ mine tudi lep obraz. (Orož.) — Radost se po vsej raznese Pragi, okol' Prage razleti se radost po vsej zemlji od radostne Prage. (Kr. r.)
7.	Včasi se navadni način pripovedovanja opusti; tedaj se ali z zastavljenim vprašanjem veljava" sledeče povedi povzdigne, ali pa se kak stavkov člen sam zase postavi in v stavku nadomesti po kazalnem zaimku; na pr.: Kaj vam pravim, vi sosedje, bratje in vam drugim, ki ste moji svatje, ženitovanja ste mi pričakovali, jutri ju pa bomo pokopali. (N. ps.) — Kljukec, to ti je bila zvita glava, da mu po vsem Kranjskem ni bilo vrste. — Sramežljivost, ona je angelj, kterega je dal Rog nedolžnosti za varuha. (Ravn.)
B. V zloženem stavku.
§ 382. Kakor v prostem, kaže se tudi v zloženem stavku velika različnost v porazstavljanju posameznih besed in stavkov. V obče bodi omenjeno, da se vežejo glavni in odvisni reki zloženega stavka blizu v tem redu, po kterem se vrste posamezni členi v prostem stavku. Tedaj se nahaja vsak odvisnik navadno na tistem mestu, kjer se je bil kot člen prostega reka odcepil glavnemu stavku, zdaj spredi, zdaj vzadi, zdaj v njegovo sredino postavljen. Komur je torej znana stava besed v prostem stavku, ta bode tudi odvisnikom lahko pogodil pravo mesto. Sicer pa se naj pomni:
1. Slovenščina rada začenja govor z glavnim stavkom, ker po navadi ta glavno, misel izrekuje; če se pa po odvisniku naznanja misel, ki se je prva rodila, tedaj stopi odvisni stavek na prvo mesto. Po tem takem nam služijo osebkovi stavki navadno kot
sprednjiki, pride vkovi kot srednjiki, predmetovi kot nasled-njiki, prislovni pa kot sprednjiki in tudi kot naslednjiki. Najmanj se slovenščini prilegajo srednjiki; zato se stavek po gostem tako zasuče, da pridejo vsemu reku na konec. Na pr.: Kdor je moder, kmalu sporna stopinje proti nesreči, da se je ogne; (Met.)
—	Kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj. (N. pr.)
—	Ne obetaj si in ne želi, kar ti ne gre po pravici. (Met.) - - Ge te nadloga obišče, spomni se, da je veliko drugih še bolj nadložnih, od kterih se imaš potrpežljivosti učiti. (Met.) — Kedar ogenj ljubezni ugasne, izkušnjave človeka zelo lahko podero. (Met.)
2.	Kedar je odvisnik glavnemu stavku v sredo ali na konec postavljen, treba je vselej gledati, da se pridene precej za tisto besedo, kteri je dan v pojasnjevanje, da ne bode med njima ni-kake druge besede razun kakega imenu pritaknjenega pojasnila; na pr.: Vsako delo ima svoja glasna znamenja, ktera so čudna ali morebiti smešna tem, ki niso tistega dela. (Vodn.) — Bog, kteri siti in napaja, ne zapusti nikogar, kdor se sam ne zapusti. (Pr.)
—	Marsikteri se hvali s takimi rečmi, kterih bi ga moralo sram biti. (Met.) — Govornik mora poznati pravila, po kterih se govor umetno zlaga, in tudi pravila, po kterih se zložena stvar tako pred oči stavi, da zavzame poslušalca. (Slom.)
3.	Dopovedni glagol stavku sploh na konec pokladati,. kakor v nemščini v odvisnikih, to slovenščini ni lastno; pravo mesto mu je kmalu za oziralnikom ali veznikom, bodi si precej za po-možnikom ali vsaj blizu njega; predaleč naj se glagol nikoli ne deva od svojega pomožnika, posebno na konec ne, razun v kračjih stavkih. Na pr.: Sam Bog ve za mejnike, doklej bo seglo njegovo usmiljenje. (Met.) — Veseli naj bodo mladeniči, da jih od začetka ne silimo s tujimi neznanimi besedami. (Vodn.) — Skrbi svoj jezik olikati in tako brhko govoriti, da ga bodo spoštovali tudi sosedje. (Slom.) — Kdor le svoja dobra dela vidi in zasluženja drugih ne pozna, ta je nauka potreben. (Met.)
4.	Kakor v prostem, jednako ne smejo tudi v zloženem stavku breznaglasnice začenjati govora. Da tu pravo pogodimo, treba je gledati na to, ali stoji odvisnik za glavnim stavkom, pred njim, ali pa v njegovi sredini.
a) Ge stoji odvisni stavek za glavnim, stavijo se breznaglasnice v glavnem tako, kakor v prostih rekih, v odvisniku pa se naslanjajo precej na oziralni zaimek ali na veznik; na pr.: Marsikdo
svojega dobrotnika graja in opravlja, ker meni, da mu je premalo dobrot skazal. (Met.) — Človeku posebno težko de, ako spozna, da mu resnico prikrivajo in ga z lažjo tolažijo. (Met.) — Ne plaši se, ako se zbodeš na potu življenja ali ti nesreča za petami gre. (Slom.)
b) Če stoji odvisnik pred glavnim stavkom, naj se pazi, ali je glavni stavek zvezan z odvisnikom po kakem kazalnem zaimku ali členici, ali pa ni zvezan. Odvisnik se veže z glavnim stavkom tako, da na oziralnike v prvem sledi kazalnik v drugem stavku, kakor: kdor, kteri — ta, tisti, oni; kar — to, ono; kjer — tam, ondi; koder — tod; kamor — tja; kedar — tedaj, onda; kakor
—	tako; ako, če — tako; akoravno — vendar itd.
a) kedar je odvisnik zvezan z glavnim stavkom po kakem kazalniku, tedaj se postavljajo breznaglasnice tik za kazalnik, kteri je posebno tedaj potreben, kedar ni z oziralnikom v tem istem sklonu; na pr.: Komur ni sreča prirojena, ta si zastonj za njo pete brusi. (N. pr.) — Kdor se s hudobnikom peča, ta se sam popači. (Ravn.) — Kar se v igri dobi, to se v igri izgubi. (N. pr.)
—	Kakor se zlato v ognju spozna, tako se pravi prijatelji v nesreči skušajo. (Met.) — Za kar se velikrat prepirajo in pravdajo, to ni dosti več vredno ko oslova senca. (Met.)
#) kedar je kazalnik v glavnem stavku izpuščen, tedaj po-kladamo breznaglasnico za prvo samostalno besedo; le pomož-nikova oblika je in so stoji včasi od kraja, kar pa ni, da bi posnemali v pisavi. Na pr.: Kdor le pika in pa stoka, služil si bo komaj krop (krivo je: si bo služil). (Pot.) — Ako te tvoje desno oko pohujša, izderi ga in ga vrzi od sebe. (Met.) — Kdor se hoče svoje teže iznebiti, mora jo prej dobro poznati. (Met.) — Da se resnica prav spozna, treba je čuti dva zvona. (N. pr.) — če skušam ptiču se s tebo, život mi vzemi in glavo. (N. ps.) — Kdor svojo domovino v resnici ljubi, ne sramuje se (krivo je: se ne sramuje) materinega jezika, ki domače kraje po domače oživlja. (Slom.) — Kdor slovenščino ljubi, čedi jo in lika pri sebi in pri drugih. (Slom.) — Kdor ne vaga, je brez blaga (bolje: ta je . . .). (N. pr.)
Opomba. 1. Če ne moremo drugače, vzamemo včasi daljšo obliko, kjer jo imamo, ali pa postavimo osebne zaimke: jaz, ti, on, ta itd. na prvo mesto; na pr.: Ce si sam ne maš pomagati, jaz ti ne morem. (N. pr.) — Kdor se slovenski govoriti sramuje, njemu se bo jezik grdo zapletal, kedar bo po domače govoriti potreba; le kogar slovenščina veseli, on bo čedno govoril, kakor se spodobi omikanemu človeku. (Slom.) — Če je oče junak, bode sin gotovo vojak. (N. pr.) — Kar je dobro, to se samo hvali, (N. pr.)
2. Včasi se nam je daljša oblika tako obrusila, da nam ostane samo njen konec v ustih; na pr.: Kdor maže, (nje)mu kaže. (N. pr.) — Kdor čas ceni, (nje)ga tudi čas. (N. pr.)
c) Kedar je odvisnik med glavni stavek vtaknjen, tedaj imamo ravno tako kakor pod b) odvisni stavek spredi, glavnega drugo polovico pavzadi; razloček je samo ta, da druge polovice nikoli ne začenja kak kazalnik. Breznaglasnica stopi tedaj tudi tukaj za prvo samostalno besedo, ali pa se ji da daljša oblika. K večjemu sme stati od kraja, ko bi po prestavi za samostalnico prišla stavku na konec ali preblizu konca, kar žali uho in lepoglasje krha. Na pr.: Dobrota, ki se očetu skaže, nikdar ne bode pozabljena. (Ravn.) — Misli, ki odlete, težko se ti povrnejo. — Zakon, primerno razglašen, vezalen je za ves narod. (Podg.) — Rodove, ki nimajo ne prave vere, ne nauka, bodeš težko ločil od živine. (Slom.)
5. Da bode tvoja pisava domača in prav narodna, pomni si besede, ki jih je napisal nepozabni Slomšek slovenski mladini v sporočilo: ^Slovenska pisava ljubi kračje stavke od nemške; njen kras so zrnate misli, krepki izreki in pa v domačem duhu ubrane podobe. Preobširni stavki so radi vodenični in mračni za priprosti razum Slovencev. — Stavki tvojega govora se naj vrste v čedni razmeri tako, da jeden stavkov predolg, drugi prekratek ne bode. — Varuj se pisavo preveč lepotičiti; preveliko rožic, prilik in vzgledov je potrata. Vodenična pisava ima veliko besed, pa malo zrnja,
—	mlačna ali celo mrzla poslušalcev in čitateljev ne pogreje,
—	mračna glave ne pojasni in srca ne razgreje kakor solnce oblačno, — medla nima ne krepkih mislij, ne cvetja, brez prave logike dolg čas dela, — zmedena in zahomotana izpeljati ne more in poslušateljem težo napravlja, — preobširna preveč kroži in se z besedami in izreki preobloži ler razum temni, — prepočasna in dolgočasna svojo reč kroži in ongavi tako, da besede poprej opeša, nego konča. — Tudi presekana in pre-suha pisava ne velja, ako pišeš, kakor bi otrobe vezal brez prave zveze in oblike. — Posiljena pisava vlači misli in stavke, cvetje in prilike v svoje kojo kakor za lase; take besede so poslušalci in čitatelji hitro siti. — Teh in takih napak se varuj, kedar pišeš. Naj teče prav po domače, v čisti slovenščini tvoje pero!"
Peti del.
O stihotvorstvu.
Uvod.
§ 383. V prozaičnih spisih nam služi nevezana beseda ali proza, v pesniških proizvodih pa vezana beseda. Glavno pravilo pesniškemu jeziku je lepota, ki se razodeva v soglasju vsebine z zunanjo obliko.
Zunanjo pesniško obliko uči metrika ali stihoslovje, t. j. nauk o stihih ali verzih.
Stihoslovje nas uči: 1. zloge meriti, 2. zloge v stopice vezati, 3. stopice v stihe ubirati, 4. stihe po rimi v soglasje skladati, in 5. iz stihov kitice spletati.
Merjenje zlogov.
§ 384. V slovenščini se merijo zlogi po naglasu ali poudarku, ne pa kakor pri Grkih in Rimljanih, ne glede na naglas, po dolžini ali kratčini posameznih besed. Mi imamo tedaj na-glasno merilo, ki se opira na naglašene in nenaglašene zloge v besedah.
Naglašeni zlogi so dolgi, nenaglašeni so kratki, na pr.: gospod, mesto. Kratke zloge zaznamujemo s polkrogom dolge s črtico —; na pr.: gospod, mesto.
Zlogom, ki jih zdaj kot kratke, zdaj kot dolge jemljemo v rabo, dajemo obojno znamenje m, na pr.: me, je.
Rite m.
§ 385. Izgovarjajoč besede v stavku, povzdignemo vselej svoj glas, kedar hočemo kak zlog naglašati, sicer pa padamo z glasom. Tako menjavajo v govoru dolgi in kratki zlogi med seboj, t. j . v z d i g (Arsis) in p a d (Thesis) našega glasu. Po
jednakomernem menjavanju dolgih in kratkih zlogov nastaja mersko ali taktično gibanje, ki mu pravimo ritem (Rhythmus). Na pr.:
Na goro, na goro,	Srce ni miru mi dalo,
Na strme vrhe,	Bojni sem zapustil grom;
Tja kliče in miče	V kraj domači me je gnalo,
In vabi srcž.	Gledat zapuščeni dom.
Vilhar.	Stritar.
S t opice.
§ 386. V stopice (Versfufie) se vežejo dolgi zlogi z jednim ali dvema kratkima. Stopice so tedaj dvo- in tri zložne.
Dvozložni so: 1. trohej — gora,, slava.
2.	jamb - -: gospod, Boga.
3.	spondej - -: moj brat.
Trizložna sta: 1. daktil — « rožica, ljubljeni.
2. anapest v « —: nepokoj, oratar.
Trohejske in daktilske stopice imajo padajoč, jambske in anapeške pa vzdigajoč ritem.
Stihi.
§ 387. Dve, tri, ali več stopic jednoiste vrste, t. j. padajočega ali vzdigajočega ritma, tvorijo umetno ubrane vrstice ali stihe. Po številu stopic v jedni vrstici razločujemo dvo-, tri-, četvero-, petero- ali večstopne stihe.
Najnavadnejši stihi v slovenščini so: 1. trohejski, 2. trohejsko-daktilski, 3. jambski, in 4. daktilski.
1. V slovenskih narodnih kakor umetnih pesnih nahajamo čestokrat stihe, ki so iz treh, štirih ali več trohejskih stopic ubrani. Na pr.:
Stoji, stoji mesto belo,	Breda vstane, ko se dan zazori,
Celje belo in veselo.	Sč sprehaja sem ter tja po dvori.
Nar. pes.	Nar. pes.
Bog nam dal je dobro srce, um in pamet zdravo, Povzdignimo krepke glase domovini v slavo.
Cegnar.
Večkrat manjka trohejskemu stihu zadnji kratki zlog. Taki stihi so nepopolni ali katalektični, dočim stihe s popolno zadnjo stopico popolne ali akatalektične imenujemo (xa-Tidrjgig, prenehljaj). Na pr.:
Jaz sem gore sin,	Vstopim se na vrh planine,
Bivam vrh planin,	Solnce ravno gori gre;
Ljubim svobodo,	Z nebotične visočine
Dole in goro.	Se mi daljni svet odpre.
Vilhar.	Valjavec.
V trohejskih stihih se najrajši razodevajo mirna in resnobna čutila. Oni so slovanskim narodnim pesnim najbolj po godu. V junaških pesnih so peterostopni troheji, takozvani deseterci najčešče v navadi. Na pr.:
Lepa Vida je pri morju stala,	Ko začenja se na vzhodu jutro,
Tam na produ si plenice prala.	Ves povzdigne se sovražni tabor.
Nar. pes.	Kralj. rok.
Rano Marko kraljevič napoti Se v nedeljo pršd žarečim solncem Pokraj morja v Urvino planino.
Srbska nar. pes.
2. Trohejsko-daktilski stihi se ubirajo iz trohejskih in daktilskih stopic, ki se v večstopnih stihih rade druga za drugo menjavajo. Ob koncu stiha manjka čestokrat trohejski stopici kratki nenaglašeni zlog (nepopoln stih). Na pr.:
Prišla bo zima, prišla bo smrt,	Sfce trepeče
Trnje mi bode jamo skopalo;	Od hrepenenja,
Kril bo gomilo biserni prt,	V šumni vrtinec
V sladkem počitku truplo ležalo.	Sili življenja.
Cegnar.	Jenko.
•	Ladija meni domovje,
Polje neskončno morje; Klasi rumeni valovje, Kedar ga žarki zlate. "
TJmek.
3.	Jambski stihi se ubirajo iz treh, štirih ali več jamb-skih stopic. Jambski stihi se sklepajo čestokrat z nenaglašenim kratkim zlogom, in so tedaj nadštevilni ali hiperkatalek-tični. Na pr.:
Tam beli Dunaj mi stoji,	Trd bodi, neizprosen, mož jeklen,
Na Dunaju kaj se godi,	Kedar braniti je časti in pravde
Me dobro poslušajte vi.	Narodu in jeziku svojemu.
Nar. pes.	Jurčič (Tugomer).
Jambski stihi so prikladni za krepke in strastne počutke ter se radi rabijo v epskih pesnih in dramatskih umotvorih. Na pr.:
Odločeni so roži kratki dnovi, Ki pride nanjo pomladanska slana.
Prešeren (Krst).
«
4.	Daktilski stihi sestajajo iz dveh, treh ali več daktil-skih stopic. Zadnji stopici manjka čestokrat po jeden, včasi celo po dva nenaglašena zloga. Taki stihi so nepopolni ali katalek-tični. Na pr.:
Vitezi cenjeni,	Mogla umreti ni stara Sibila,
Kam ste namenjeni,	Da so prinesli ji z doma prsti:
Kaj vam zažiga v obrazu pogum? Jedna se tebi je želja spolnila: Koseski. V zemlji domači da truplo leži.
Prešeren.
§ 388. Med daktilskimi stihi najvažnejši je šesto mer ali heksameter. Šestomer sestaja iz šesterih daktilskih stopic, izmed kterih mora zadnja biti vselej spondej (ali trohej). Namesto prvih štirih daktilov lahko stojijo tudi spondeji. Ker pa nimamo v slovenščini pravih spondejev, moramo si iste na umeten način ponarejati. V to svrho si vzamemo za prvo polovico v spondeju naglašen zlog (bodi si to končni zlog kake besede, ali jednozložna beseda sama), za drugo polovico pa jednozložno besedo, ali pa prvi, če tudi kratek (nenaglašen) zlog naslednje besede. Kolikor je namreč drugi zlog prekratek, to nadomestuje odmor, t. j. pre-nehljaj med prvo in drugo besedo. Tako se opravičuje v slovenskem šestomeru tudi raba trohejev namesto prave stopice spondejske. Na pr.:
Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo, Krasite ga iz lastne moči, iz lastnega vira; Res je začetek trud, okorna beseda detinstva; Volja poprav vas bodi in skrb, izida ni dvombe, Zakon prirode je tak, da iz malega raste veliko.
Koseski.
V zvezi s šestomerom se rad rabi petomer ali penta-meter. Petomer se razločuje od šestomera v tem, da mu je tretja in šesta stopica jednozložna, četrta in peta pa vedno daktilska. Zvezo šestomera s petomerom imenujemo elegijski stih ali d i stih on. Na pr.:
Grob se za grobom vrsti, z visdko travo zarasten;
Jeden med njimi še ni bilke zelene rodil. Ta je tvoj dom; srce, brat, v njem ti nemirno počiva, V grobu našlo je mir, konec je našlo želja.
Stritar.
§ 389. Slovenski stihi se čestokrat pred-dolžino trohejske ali daktilske stopice začenjajo z nenaglašenim zlogom, ki ga nastop (anakruza) imenujemo. Na pr.:
Za mano ostani, o mesto, Z veselo te dušo pustim; Črez travnik, črez polje in cesto Od griča do griča hitim.
Levstik.
Ko dan se zaznava, Danica priplava, Se sliši zvonjenje Črez hribe, črez plan.
Potočnik.
§ 390. V četvero- ali večstopnih stihih se čitatelj sredi vrste navadno nekoliko oddahne ali z glasom premolkne. Ta od-dihljej imenujemo odmor ali zarezo (caesura). Na pr.:
Res kraljica kup'co je kupila, Res pri kralju jo je zgovorila; Vida vsak dan je pri oknu stala Se po sinku, oču, mož' jokala.
Nar. pes.
Zdaj pa se vname silni b6j, Oj silni boj, krvavi boj! Po bliskovo mu sablja gre, Utrinja plamen se od nje.
Nar. pes.
Svetu pokažite lik domače navade in misli, Biti slovenske krvi b6di Slovencu ponos.
Koseski.
Lepo ubrani šestomeri so isti, v kterih se besede ne končujejo s stopicami, temveč kjer segajo stopice v dve besedi, konec prve z začetkom druge vežoč. Na tak način nastaja zareza ali odmor sredi stopice, v šestomeru navadno po dolžini tretje stopice (glavna zareza).
Stoji li zareza za dolžino, tedaj je krepka ali moška, nastopi pa li za kratkim zlogom, onda je slaba ali ženska.
Rime.
§ 391. Rima ali stik je soglasje jedno-, dvo- ali trizložnih besed ob koncu vrstic. Včasi nahajamo rime tudi sredi stiha.
Jednozložna rima je krepka ali moška, dvozložna je mehka ali ženska, trizložna pa tekoča; na pr.: dur — kvar; čast — slast; golob — zob; slava — zdrava; mila — sila; moje — tvoje; čakala — plakala; cenjeni — namenjeni.
Dala si mi pesnij slast,	Kedar mogočni gospodar
Naj donijo tebi v čast.	Drvi jih sem ter tja vihar.
Levstik.	Prešeren.
In zmagovit na tla domača	Lepo si ko nekdanje čase,
Se Jefte s hrabro četo vrača.	Obličje tvoje še smehlja se.
Gregorčič.	Stritar.
Nevihti je dana gotova oblast, Hujše mi planemo, Urnejše z mane m o, V prah jo spremenimo vražno pošast.
Koseski.
Zastava že razvita je,	Nezmagana mi četa smo,
Morilna cev nabita je,	Brez straha in tre p e t a smo,
Nabrušen bridki meč.	Ura! med bojni grom.
Gregorčič.
Rime morajo biti vselej čiste, t. j. v rimah se morajo samoglasniki in soglasniki, začenši od naglašenega samoglasnika, popolnoma strinjati, na pr.: sad — mlad; rast — past; seje — veje; počasne — ugasne; doba — zloba; vriskajo — bliskajo; planemo — zmanemo.
Večkrat se rimajo tudi: mldt — klad; mraz — nas; okrog
—	jok; plot — rod.
Slabe so rime, kakor: grdoba — hudoba, ime — same, lepo
—	po jo; ali breznaglasnice: me —< je; srce — se; je — vrste; šumi — gledati; srce — deklice itd.
Boljše in krepkejše so rime v besednem deblu kakor v končnici; na pr.: glava — zdrava je krepkeje, nego nebesa — telesa, ali sedijo — medlijo, ali gorico — svetlo.
Naposled naj se še pomni, da se morajo v rimo postavljati one besede, ki imajo v stavku poseben pomen in poudarek. Gledč na lepoglasje je zlasti paziti na to, da se samoglasniki v rimah prijetno vrste. Preveč jednolične so rime, kakor: -ice, -ije, -ila, -ina, ali -ala, -aje, -ale, -ače itd., kedar se jedna za drugo vrste, ter so lepoglasju in pesniški obliki sploh na kvar.
§ 392. Po vrsti, v kteri soglasno ubrane vrstice jedna drugi slede, so rime:
1.	zaporedne: aa bb cc itd.
Tam, kjer cvetlice krasne cveto, a Mislim, da sreči venec pleto;	a
Solnce pa rev'ce ves dan prepeka, & Kosec jim slednjič glav'ce poseka. 6
Virk.
2.	prestopne: ab ab cd cd . . .
In kar rod za rodom dela, a Čas natihoma podira;	6
Mest posutih vrsta cela	a
Ti resnico to podpira.	b
Svetliiii.
3.	obj emne: abba . . .
Komur pevski duh sem vdihnil, a Z njim sem dal mu pesni svoje; b Drugih ne, le te naj poje,	b
Dokler da bo v grobu vtihnil. a
Prešeren.
4.	zapletene: aba, bcb, cdc . . .
Največ sveta otrokom sliši Slave,	a
Tja bomo našli pot, kjer nje sinovi	b
Si prosto vol'jo vero in postave.	a
Ak' pa naklonijo nam smrt bogovi,	b
Manj strašna noč je v črne zemlje krili, c Ko so pod svetlim solncem sužni d no vi. b
Prešeren (Uvod h Krstu).
5. pretrgane (med rimama je vrsta brez rime): Kolikrat pač pevec poje	x
Tak' okroglo in veselo, o Pa mu skrivna solza lije	y
Dol na lice obledelo.	a
Ledinski.
§ 393. Redkoma nahajamo namesto rime asonanco in ali te raci j o v pesnih slovenskih. Asonanca nastane, ako se jednoisti samoglasniki sredi besed ponavljajo, aliteracija pa, če se začenjajo besede z jednoistimi soglasniki; na pr.:
a) Tebe še gledam,	b) Dan se za dnevom
Ti mi še siješ	Dalje pomika,
Ljubo in milo,	Leto za letom
Zgodnja danica.	Lahno poteka.
Cegnar.	Hicinger.
Večkrat se pesniki zraven rime poslužujejo še asonance ali aliteracije, zato da vsebino krepkeje označijo po obliki in glasu, na pr.:
Meč z oklepom v dno brezdna brenkoče, Konj se strga, podkve vdar ropoče, Krokotajo vrani iz prepada.
Levstik.
Namesto posameznih glasov ponavlja slovenščina rajši cele besede v stihu, večkrat pa tudi po cele vrstice jedno za drugo. Zlasti je tako ponavljanje priljubljeno v narodnih pesnih (glej § 381. 6), kar jim daje poseben pevni značaj. Na pr.:
Oj stojaj, stojaj, Beli grad,	Stoji mi, stoji poljece,
Za gradom teče rudeča kri,	Polje lepo široko;
Za gradom teče rudeča kri,	Na polju stoji pristava,
Da b' gnala mlinske kamne tri.	Prelepa nova pristava.
Nar. pes.	Nar. pes.
Kitice.
§ 394. Kitice (strofe) so iz dveh, treh, štirih ali več stihov v celoto ubrani pesniški odstavki, ki se v taisti sestavi večkrat ponavljajo.
Kitice se ločijo v domače, kakor jih kažejo domače, navadne umetne in narodne pesni, in v tuje, ki so iz starih kla-siških in iz novejših tujih slovstev povzete.
a)	Domače kitice imajo navadno po četvero, šestero ali osmero vrstic; včasi je v kitici tudi samo po dvoje ali troje, včasi pa celo po deset ali še več stihov. Na pr.:
Naj pesen umetna,	Cesarske puške pokajo,
Naj merjena bo,	Se turške gospe jokajo;
Nikdar ni prijetna,	Cesarski bombe mečejo,
Ak' žali uh6.	Se Turki z grada vlečejo.
Vodnik.	Nar. pes.
Živel sem dolgo časa z vami,
Kje so moje rožice,	Le zopet v roko, grča v les!
Pisane in bele?	Ce imam torbico na rami,
Moj'ga srca ljubice,	Ne briši, sestrica, očes;
Žlahtno so cvetele:	Ta ni možak, ta ni za rabo,
Ah, pomlad je šla od nas,	Kdor videl tujih ni ljudij;
Vzela jih je zima, mraz.	Te hribe pustil bom za sabo,
Orožen.	Mogoče mi ostati ni.
Levstik.
b)	Iz novejših tujih jezikov se jemljejo včasi v slovenščini v rabo: tercina, stanca, decima in nibelunška kitica.
1.	Tercina šteje po troje peterostopnih jambskih stihov z zapletenim rimanjem: aba, bcb, cdc itd., le poslednja tercina ima štiri vrstice s soglasjem: x y x y. V tercinah je zložena Prešernova „Nova pisar i j a" in Uvod h „Krstu pri Savici". (Glej § 392. 4.)
2.	Stanca (ottave rime) je spletena iz osmih peterostopnih jambskih stihov s soglasjem: ab ab ab cc. Ta kitica je priljubljena zlasti v večjih epskih proizvodih; v njej je zložen Prešernov „Krst pri Savici" in epska pesen: „Sedem sinov" od J. Žemlje. Na pr.:
Dnij mojih lepša polovica kmalo,	a
Mladosti leta, kmalu ste minule;	b
Rodila vi ste meni cvetja malo,	a
Še tega rož'ce so se koj osule;	6
Le redko upa solnce je sijalo,	a
Viharjev jeze so pogosto rjule;	b
Mladost, vendar po tvoji temni zarji	c
Srce bridko vzdihuje: Bog te obvarji!	c
Prešeren (Slovo od mladosti).
3.	Decima je ubrana iz desetih četverostopnih trohejskih vrstic s soglasjem: abb aa cc dd c. V decimah so zložene vse glose. (Glej Slovensko čitanko za V. in VI. razred, str. 6. in 256.)
Slovnica.
4. Nibelunška kitica šteje štiri šesterostopne jambske stihe z nadštevilnim zlogom za tretjo stopico. Odmor sredi vrste deli stih v dve polovici. Soglasje je aa bb. Na pr.:
Na grobljo, ki prerašča jo mah že mnogo let, Še dan današnji hodi se studna kača gret; Kdor sreča jo, se vrne, pobegne mahoma, Da srce groze tesno mu komaj sopsti da.
SvetliHc.
§ 395. Razun teh domačih in tujih kitic nam še čestokrat služijo distihi in razne kitice stalnih lirskih oblik, kakor so: sonet, glosa, gazela, kancona, tencona, t r i o 1 e t; o teh glej Slovensko čitanko za V. in VI. razr., str. 6. in str. 252—259.
Redkoma se rabijo v slovenskem slovstvu Horacijeva merila, kakor so na pr.: safiška, asklepijadska, alkejska kitica, o kterih nas vsaka izdaja latinskega pesnika dovoljno pouči. Primerjaj na pr. safiško kitico, v kteri je zložil A. Umek pesen „Vekovitost človeških del", ali J. Krsnik »Ljubav do doma" (gl. Slov. čitanko IV., str. 152. in 177.)
Kar živi človeštvo na zemlji, Pičlo časa mčro spoznava; Stavi pa si v delih nesmrtnost Z dlanjo in umom.
Umek.
" Čuje naj zemlja in nebo visoko -j In narodje vsi krog po daljnem svetu, ^ Da bom, dokler sije mi solnce žarno, Zvčst domovini.
Krsnik.
Doklada.
I. Pismo cirilsko.
'o8 l* 03	Azbuka	Ime	Abeceda	ffl	Azbuka	Ime	Abeceda
1	fl A	az	a	23	X X	her	h
2	E E	buky	b	24	G0 w	6t	0
3	6 B	včdš	v	25	ip uj	šta	št (šč)
4	r r	glagol	g	26	n u	ci	C
5	A A	dobro	d	27	H M	črv	č
6	g E	jest	e	28	III LU	ša	š
■ 7	JK *	živčte	ž	29	Ti x	jer	-(u)
8	S s	zčlo	dz	30	ti XI	jery	1 y
9	3 3	zemlja	z	31	h k	jerek	-00
10	H H	iže	i	32	"B -k	jat	6, š
11	I i	i	i 0)	33	H) IO	jus	ju
12	K K	kako	k	34	M ta	ja	ja
13-	A A	ljudije	I	35	IG ie	je	je
14	M M	myslite	m	36	A	—	9 (6)
1B	H H	naš	n	37	ft A	—	a (o)
16	0 o	on	0	38	IA	—	j§ (je)
17	11 n	pokoj	P	39	IS 1*	—	ja (jo)
18	P P	reci	r	40	H 3	ksi	ks
19	G c	slovo	s	41	¥ t	psi	ps
20	T T	tvrdo	t	42	# A	thita	^ (th, f)
21	oy oy	uk	u	43	V y	ižica	Y-
22 1	< [> 4'	frt	f				
II. Imena pisateljev in druge kratice.
BI. = Bleiweis (1808—81).
Cegn. = Cegnar (1826—92).
Cig. = Cigale (1819—89).
Conf. gen. = confessio generalis iz 15. stol.
Cb. = Obelita Kranjska (1830—33,1848).
Dalm. = Dalmatin (1550—1589).
Drobt. = Drobtinice (letnik po Slom-
šeku izdavan, 1846 —69). Erj. = Erjavec (1834—87). Greg. = Gregorčič (r. 1844). Hašn. = Hašnik (1811—85). Hicinger (1812—67). Hrov. = Hrovat (r. 1825). Jambr. = Jambrešič (ok. 1742). Jarn. = Jarnik (1784—1844). Jenko (1835-69). Jer. = Jeran (r. 1818). Jurčič (1844—81). Kast. = Kastelec (1796—1868). Kos. = Koseski (1798-1884). Kr. r. = kraljedvorski rokopis. (Preložil
Levstik 1856.) Krelj (1538—1567). Led. = Ledinski (1816—68). Lev. = Levičnik (1808—83). Levst. = Levstik (1831—87). Lik. = Likar (1826—65). Met. = Metelko (1789—1860). Napr. = Naprej (časnik po Vilharju in
Levstiku izdavan 1863). N. pr. = Narodni pregovor. N. ps. = Narodna pesen.
N. r. = Narodni rek. N., ug. = Narodna uganka. Navr. = Navratil (r. 1825). Nov. = Novice (časopis, izhaja od
1. 1843.). Olib. = Oliban (1824-60). Orož. = V. Orožen (1808—75). Podg. = Podgorski (Svetec) (r. 1826). Pot. = Potočnik (1799—1872). Pož. = Ravnikar Poženčan (1802—64). Pr. = Pregovor. Preš. = Prešeren (1800—49). Ravn. = Ravnikar škof (1776—1845). Slom. ~= Slomšek (1800—62). Stan. = Valentin Stanič (1774-1847). Strit. = Stritar (Boris Miran) (r. 1836). St. Vr. = Stanko Vraz (1810—51). Sveti. = Svetličič (1814—81). Š61. = Šolar (1827-83). Šub. = Šubic (1802—61). Trd. = Trdina (r. 1830). Tom. = Toman (1827—70). Trub. = Trubar (1508—1586). Tuš. = Tušek (1835-77). Umek (1838—71). Valj. = Valjavec (r. 1831). Vernč (1797—1861). Vrt. = Vrtovec (1784—1851). Vilh. = Vilhar (1818—71). Vlrk (1810—80). Vodn. = Vodnik (1758—1819). Žem. = Žemlja (1805—43).
Kazalo.
Prvi del	: Glasoslovje.		
Stran			Stran
Slovensko pismo.....	3	Zlogi in naglaševanje . . .	14
A. Samoglasniki.....	3	A. Zlogi in besede . . .	14
B. Soglasniki......	4	B. Naglas in naglaski . .	14
Veljava in izreka glasnikov . .	4	Pravopisje.......	17
A. Samoglasniki.....	4	A. Splošna vodila . . . .	17
B. Soglasniki......	6	B. Raba velikih pismen	18
Glasniki po njih izpreminjavi	7	C. Razzlogovanje . . . .	19
A. Izpreminjava samoglasnikov	7	D. Ločila.......	. 20
B. Izpreminjava soglasnikov .	9	E. Kratice......	22
Drugi del: Oblikoslovje.
0 govornih razpolih.....	23	Števnik.	
Sklaiyatev.		Kaj in koliker je števnik? . .	50
Samostalnik.		A. Določni števniki ....	50
		1. Glavni števniki....	50
Kaj in koliker je samostalnik? .	24	2. Vrstilni števniki . . .	52
A. Spol........	24	3. Ločilni števniki . . .	53
B. Število.......	26	4. Množilni števniki . . .	53
C. Sklon........	26	5. Delilni števniki....	54
D. Sklanjava......	27	6. Družilni števniki . . .	54
I. Sklanja ženskih samostalnikov	27	7. Ponavljalni števniki . .	54
na -a.........		8. Samostalni števniki . .	55
H. Sklanja moških samostalnikov	30	B. Nedoločni števniki . . .	56
III. Sklanja srednjih »	34	Zaimek.	
IV. Sklanja ženskih i-jevih debel	36		
V. Dostavek k sklanji t-jevih »	38	Kaj in koliker je zaimek ?. . .	56
VI. Sklanja lastnih imen . . .	40	1. Osebni zaimki.....	56
1. Imena ljudij.....	40	2. Svojilni zaimki ....	60
2. Imena krajev, mest itd. .	41	3. Kazalni zaimki.....	60
Pridevnik.		4.	Vprašalni zaimki .... 5.	Oziralni zaimki.....	62 62
Kaj in koliker je pridevnik? . .	43	6. Nedoločni zaimki ....	63
A. Pridevnikova sklanja . .	43		
B. Pridevnikovo stopnjevanje .	46	Spregatev.	
Primerjalna stopnja . . .	46	Glagol.	
Presežna stopnja ....	48	Kaj in kolikžr je glagol? . . .	64
Sklanja stopnjevanih pridev-		Osebe, števila, časi, nakloni in	
	49	doba glagolov .....	65
Stran
A.	Osebe in števila ....	66
B.	Časi ........	66
C.	Nakloni........66
B. Doba........67
O tvorbi časov in naklonov . .	68
A.	Osebila.......68
Spregalo sedanjega časa .	69
B.	Naklonila......69
Spregalo velevnega naklona	69
C.	Priponke deležij . . . .	70
D.	Deblo ali osnova ....	70 Vrstna razdelitev glagolov . .	71
I.	Sprega po glagolskih vrstah........71
I. Korenska vrsta.....72
1.	Sičniški razred ....	72
2.	Zobniški razred ....	73
3.	Ustniški razred ....	74
4.	Goltniški razred ....	75
5.	Nosniški razred ....	77
6.	Jezikovski razred ...	78
7.	Samoglasniški razred . .	79
II.	vrsta.........80
III.	vrsta.........82
Prvi razred......83
Drugi razred......84
IV.	vrsta............86
V.	vrsta.........89
Prvi razred......89
Drugi razred......90
Tretji razred......92
Četrti razred......93
VI. vrsta.........96
Vrstno stopnjevanje glagolov. .	98 Znamenje dovršnih in nedovršnih
glagolov........100
Stran
II.	Sprega brez osnovnega samoglasnika.....101
1.	dam, dati.......101
2.	vem, vedeti......102
3.	jem, jesti.......103
4.	sem, iiti.......103
III.	Zloženi časi in nakloni	104
1.	Prihodnji čas.....105
2.	Pretekli čas......106
3.	Predpretekli čas ....	106
4.	Pogojni naklon.....107
5.	Zelevnik.......107
IV.	Trpna doba.....108
Členice.
Prislov.
Kaj in koliker je prislov? . . .	109
1.	Krajevni prislovi ....	109
2.	Časovni prislovi . . . .	110
3.	Načinovni prislovi ....	112
4.	Vzročni prislovi ....	114 Stopnjevanje prislovov ....	114
Predlog.
Kaj in koliker je predlog?			. 115
Predlogi	z	rodilnikom . .	. 115
Predlogi	z	dajalnikom . .	. 117
Predlogi	s	tožilnikom . .	. 117
Predlogi	z	mestnikom . .	. 117
Predlogi	z	orodnikom . .	. 118
Veznik.
Kaj in koliker je veznik? . . .	118
1.	Priredni vezniki ....	118
2.	Podredni vezniki ....	119
Medmet.
Kaj in koliker je medmet? . .	120
Tretji del: Besedoskladje.
Uvod..........121
Izpeljava....... .	121
A. Izpeljava samostalnikov . .	122 Obrazila za osebe po njih rodu,
opravilu in lastnosti . . .	122 Obrazila za dejanja z ozirom ali
brez ozira na način ali učinek	125
Obrazila za shrambe, prostore
in planišča......126
Obrazila za snovi in orodja . 127 Obrazila za kakovost in čega-
vost, družbe in stanove . . 129 Obrazila za množine in skupne obilnosti.......129
Stran
Tvorba tujih lastnih imen . .	130
B.	Izpeljava pridevnikov . . .	13*2
Svojilna obrazila.....132
Lastilnaali kakovostna obrazila	135
Množilna in snovna obrazila .	136 Dejanje ali stanje zaznamujoča
obrazila.......137
C.	Manjšalna obrazila ....	138
Sestava .....
A.	Sestava samostalnikov
B.	Sestava pridevnikov .
C.	Sestava s predlogi .
1.	z ločljivimi . .
2.	z neločljivimi . . Besede tujega izvira
Tuje besede v slovenščini
Stran
140
141
141
142 142 151
153
154
Četrti del: Skladnja.
Uvod: O stavku sploh
Prosti stavek.
O glavnih členih.
A.	Osebek........
B.	Dopovedek .......
C.	Vezanje dopovedka z osebkom
1.	V stavku z jednim osebkom
2.	V stavku z več osebki . .
0 dopolnilnih členih.
A.	Pridevek........
1.	Priredni pridevki ....
2.	Podredni pridevki ....
3.	Pretvorba podrednih v priredne pridevke.....
B.	Predmet in prislov ....
C.	O nikalnosti......
D.	Naglaševanje stavkovih členov
O sklonih.
I. a) Imenovalnik.....
b) Zvalnik.......
II. Rodilnik.......
a)	kot osebek......
b)	kot dopovedek.....
c)	kot pridevek.....
d)	kot predmet......
e)	kot prišlovno določilo . .
III.	Dajalnik.......
a)	osebka in dušne deležnosti
b)	predmeta in drugih razmer
IV.	Tožilnik........
a)	predmetov......
b)	prišlovnega določila . . .
165
168 169 169 169 171
172
172
173
173 175
175
176
177
178 178
178
179 179 181 183 183 183
185
186 186 187
O sklonih s predlogi
A.	Predlogi z rodilnikom . . .	188
1.	Pristni predlogi ....	188
2.	Nepristni predlogi ....	190
B.	Predlogi z dajalnikom . . .	193
C.	Predlogi s tožilnikom . . .	194
D.	Predlogi z mestnikom . . .	195
E.	Predlogi s tožilnikom in mestnikom ....... . .	196
F.	Predlogi z rodilnikom in orodnikom ........200
G.	Predlogi s tožilnikom in orodnikom ........201
H.	Predlogi z rodilnikom, tožilnikom in orodnikom . . .	204
O imenih.
A.	Samostalnik......205
O spolu........205
O številu........206
O sklonu........208
B.	Pridevnik.......208
1.	O pridevniku sploh ...	208
2.	O primerjalni stopnji . .	210
3.	O presežni stopnji . . .	210
4.	O nepopolnih pridevnikih .	210
C.	Števnik........211
1.	O glavnih števnikih . . .	211
2.	O vrstilnih števnikih . . .	212
3.	O ločilnih števnikih ...	212
4.	O množilnih števnikih . .	212
D.	Zaimek........213
1.	O osebnih zaimkih . . .	213
2.	O svojilnih zaimkih . . .	216
3.	O kazalnih zaimkih . . .	217
Stran
4.	O vprašalnih zaimkih . .	218
5.	O oziralnih zaimkih . . .	218
6.	O nedoločnih zaimkih . .	219
O glagolu.
A.	O kakovosti glagolov . ...	221
B.	0 časih ........	223
1.	Sedanji čas......224
2.	Prihodnji čas.....225
3.	Pretekli čas......226
4.	Predpretekli čas ....	226
C.	O naklonih.......227
1.	Določni naklon.....227
2.	Pogojni naklon.....227
3.	Zelevni naklon.....229
4.	Velevni naklon .....	229
D.	O deležjih.......231
1.	Nedoločnik .:....	231
2.	Namenilnik......232
3.	Deležniki.......233
a)	sedanjega časa ....	233
b)	preteklega časa . . .	235
4.	Glagolnik . . . . ', .! .	235
E.	O trpni dobi......236
Zloženi stavek.
O zloženem stavku sploh . . .	237
Stran
Priredje........237
A.	Vezalno priredje.....237
B.	Protivno in ločilno priredje .	240
C.	Vzročno priredje.....242
D.	Sklepalno priredje ....	242 Podredje........243
A.	Samostalniški stavki . . .	243
B.	Pridevkovi stavki . . ■. .	245
C.	Prislovni stavki.....246
1.	Krajevni stavki.....246
2.	Časovni stavki.....247
3.	Primerjalni stavki ....	248
4.	Posledični stavki ....	249
5.	Vzročni stavki.....250
6.	Namerni stavki.....250
7.	Pogojni stavki.....250
8.	Dopustni stavki.....251
Skrčeni in skrajšani stavek	253
Množno-zloženi stavek . .	255
Vezava, besed in stavkov.
O razpostavi besed sploh . . .	257
A.	V prostem stavku ....	257
a)	v obče........257
b)	po samezi......258
B.	V zloženem stavku ....	261
Peti del: 0 stihotvorstvu.
Uvod
Stopice
265	Stihi.....	..... 266
265	Rime.....	......270
265	Kitice.....	.....272
266		
Doklada.
I.	Pismo cirilsko.....................275
II.	Imena pisateljev in druge kratice..............276