Nove smernice našega vinogradništva. Robert Košar. Vinska kriza, kalera se je prorokovala že pred tremi leti, je tu! Ker ni prodaje, jc naše Ijudstvo začelo razpečavati svoje vino pod vejo; «bušenšanki« so stopili v veljavo, to se pravi, da pomaga sosed sosedu prazniti polovnjake. Pijemo ga, na stotine vinotočev funkcijojaira v vsakem okraju, gospodarski efekt celoletnega dela in truda pa je podoben ničli. Slovenskemu vinogradništvu bo treba nove orientacije in izdatne vladne podpore. Kakor smo doslej stremeli z vsemi močmi za rekonšlrukcijo po trtni uši uničenih vinogradov, po zvišanju in požlahnitvi vinskega produkta in smo la cilj s pomočjo in z umnim sodelovanjem prcdvojne vlade tudi deloma dosegli, tako bi morali odslej še z večjim naporom in neulrudljivo vstraj nostjo skrbeti za prodajo teh produklov. Filoksero smo v goricah premagali, sedaj po preobratu pa sc je lotila vina pod imenom — vinska kriza. Novo stremljenje našega vinogradništva ne bi smelo biti več usmerjeno toliko na kvantitativno, kakor pa na kvalitativno produkcijo, v prvi vrsti pa v skrbi za izvoz. In kakor smo vsled uničevanja naših vinogradov po trtni uši pred nekaj desetlelji stali pred popolnoma novim, skoraj nepremostljivim vprašanjem rekonslrukcije naših goric, tako slojimo danes v času vinske krize, ko smo zgabili konzmnirajoče ozadje, zopet pred nič manj ; važniin, loda lažje premostljivim vprašanjem: kaj naj j storimo, da prodamo naše vino? | Pred vojno je imel skoro vsak kmet svojega vinskega odjemalca nekje na srednjem ali gornjem Štajerskem. Tisii ljudje so bili navajcni na naša kislasta vina. Na Dunaju in v Budimpešti pa se je iz nadprodukcije vse monarhije ustvarjal tip, ki je pod enotnim imenom preplavljal češko, Moravsko, Gaiicijo, Poljsko itd. Teh zvez pa aanes ni več! Treba je iskati novih potov na dumačem trgu, kakor tudi v inozemstvu. Kaj sloriti? Najprej bi si morali urcditi doinačo hišo. Dobiti bi morali: A) Natančno štatistiko slovenske vinske produk cije po okrajih, da bomo vedeli, koliko vina pridelamo. B) Za vsak okraj natančno štatistiko raznih vrst pridelanega vina, da bomo vedeli, koliko rizlinga, muškatnega siivanca, šipona itd. se ipridela. C) Za vsak okraj povprečno analizo teh vin. D) Koliko pridelanega vina se porabi doma v Sloveniji in sicer: a) potom obrti v sodih, v steklenicah, za šanpanjec, za konjak in za drugo, b) za domaei konsum. E) Koliko vina se izvozi v ostalo Jugoslavijo. F) Kaj se naj ukrene, da se dvigne izvoz vina iz Slovenije v druge dele Jugoslavije. G) Koliko vina se uvaža iz oslale Jugoslavije v Slovenijo. H) Kako stališče je prisojeno slovenskim vinom na jugoslovanskem trgu glede kvalitete. Odgovori na ta vprašanja nam bodo podali podlago za naše nadaljno premišljevanje. Vsako uspešno gospodarstvo mora sloneti na knjigovodstvu, kojega podla ga je natančna inventura. Drugi blok raznih vprašanj se bo sukal okrog pridelovalnih stroškov: A) Koliko stane povprečno liter pridelanega vina v posameznih okrajih Slovenije. B) Kaj naj slorimo in kaj naj predlagamo, da se znižajo pridelovalni stroški? Ta vprašanja so tako važna, kakor je bilo ob času rekonštrukcije naših goric važno vprašanje: koliko procentov a-pna in drugih tvarin vsebuje zeni lja, da bodo prospevali novi nasadi. Boko v roki z vinogradniki bi morala delati trgovina, kajti poštena trgovina je življenje naroda. Ko je nastopila pred vojno v induslriji špirita velikanska kriza, pod katero so Irpeli pridelovalci krompirja, žganjekuhe, rafinarije in drugi s lo stroko zvezani pridobitni krogi, je sklicala vlado enketo vseh prizadetih krogov, da sliši njih mnenje. Isto je storila, ko so se pojavile krize v sladkomi industriji, v industriji železa itd. Danes pa imamo pri nas vinsko krizo in ker je vinska Irgovina hudo prizadeta, bo morala le ta začeti tudi rcševali nckatera vprašanja, kakor n. pr.: A) Koliko vinskih trgovin, zadrug in drugih podjetij razpečava vino v Sloveniji? B) Koliko stroškov imajo pri prometnem litru in iz katerih postojank se rekrutirajo? C) Kaj se naj ukrene in kaj se naj predlaga, da se zmanjšajo ti slroški? D) Katere težkoče ovirajo prodajo naših vin v ostale dele Jugoslavije. E) Razvoj trgovine šampanjca, konjaka, likerjev v Jugoslaviji in v koliki meri bi te industrije lahko povzdignile prodajo naših vin. F) Polo- žaj vinske trgovine pred in po vojni (statistični podatki). G) Kje liči vzrok zboljšanja ali poslabšanja. H) Za- kaj ne morcmo prodali naših vin v Nem. Avstrijo in na Čehoslovaško. Zakaj nismo zmožni konkurence. I) Ali bi se dal iz slovenskeh vin raznili okrajev ustvarili cnoten tip. J) Kaleri koraki bi se morali podvzeti za ustvarjenje tega tipa. H) Ali bi trpela trgovina in vino • gradništvo z uslvaritvijo tega tipa kako škodo, ali bi imela dobiček. L) Kaj naj se stori za propagando naših vin v lu in inozemstvu. Vsa ta in še druga vprašanja, bi se moraia rešiti sistematično in na podlagi jasnih številk in dokazov, da dobimo vendar enkrat pravo sliko o slanju našega vinogradništva iu naše vinske trgovine. Brez temeljne orientacije tavamo v temi. Ne smemo pozabiti, da nas je preobrat v Evropi postavil na lastne noge in pred nove na» loge. Ta vprašanja pa bi se morala ludi rešiti skupno z vsemi prizadethni krogi pod vodstvom vlade, da spozna sedanji težavni položaj vinogradništva in vinske trgovine iz ust ekspertov samih in da pride do prepričanja, da morajo čuvali to važno panogo našcga narodnega gospodarstva, lu predstavlja velik del davčiie moči. Naj samo vpraša davčne oblasti, koliko odstotkov v Sloveniji nosi vinogradništvo in z njo združene obrli. Zato pozdravljam soglasni sklep vinarskega in sadjarskega odseka Kmetijske družbe za Slovenijo, ki je diie 2. t. nu sklenil prositi vlado, da skliče kar najhitrejc vinogradniško eiiketo.