707 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 7.046.3(497.452Tržič) 27-78:27-774(497.452Tržič)"18" Prejeto: 18. 9. 2020 Ana Lavrič dr., znanstvena svetnica v. p., Gorenjska cesta 15, SI–4202 Naklo E-pošta: lavric@zrc-sazu.si Umetnostna dediščina cerkvenih združb v tržiški župniji IZVLEČEK Pregled cerkvenih združb tržiške župnije je leta 1936 v knjigi Zgodovinski drobci župnije Tržič objavil Vik­ tor Kragl, pozneje pa tema ni več zbujala posebnega zanimanja zgodovinskih ved. Prispevek obravnava omenjene združbe z vidika umetnostne zgodovine in poskuša podati celovit kronološki pregled z njimi povezanih umetnostnih del, kolikor to dopušča ohranjeno gradivo. Za starejša obdobja manjka pisnih virov, čas od srede 19. stoletja dalje pa je arhivsko razmeroma dobro dokumentiran in podprt tudi z objavami v sočasnem tisku. Umetnostna dediščina ni posebno bogata, vendar pa je med relikti nekaj umetniško dragocenih in ikonografsko zanimivih del, ki izstopajo iz povprečja. KLJUČNE BESEDE bratovščine, sakralna umetnost, ikonografija, Matija Bradaška, Gašper Götzl, Stane Kregar, Janez Mežan, Jožef Pavlin, Ivan Pengov, župnija Tržič ABSTRACT CHURCH ASSOCIATIONS IN THE PARISH OF TRŽIČ AND THEIR ARTISTIC HERITAGE After Viktor Kragl published a survey of religious associations in the parish of Tržič in his volume Zgodovinski drobci župnije Tržič (Highlights from the History of Tržič; 1936), the topic no longer attracted any particular in­ terest in historical studies. The paper discusses the above­mentioned associations from the art historical point of view and aims to provide an integral chronological overview of artworks related to them, to the extent permitted by the preserved materials. Whereas there is a lack of written sources for earlier periods, the time from the mid­nineteenth century onwards is relatively well documented in archives and also supported with notes published in contemporane­ ous press. Although the art heritage is not particularly rich, there are several valuable and iconographically interesting works among the remains that stand out from the average. KEY WORDS confraternities, religious art, iconography, Matija Bradaška, Gašper Götzl, Stane Kregar, Janez Mežan, Jožef Pavlin, Ivan Pengov, parish of Tržič 708 2020ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 Srednjeveške in baročne bratovščine Prve podatke o tržiških bratovščinah najdemo v seznamu dragocenosti cerkva in verskih družb, po- pisanih leta 1526, s katerimi naj bi Kranjska na vla- dno zahtevo pomagala kriti stroške za obrambo pred Turki. Popis za tržiško župnijo, nekdaj hranjen v tamkajšnjem arhivu, je leta 1914 v Carnioli objavil Franc Komatar,1 v zgodovinskem orisu fare pa ga je nato povzel Viktor Kragl.2 Slednji je k temu dodal še kratek pregled potridentinskih bratovščin in ob- sežnejšo predstavitev združenj iz 19. in 20. stoletja.3 1 Komatar, Kranjske cerkvene dragocenosti, str. 178–180. V NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 40, Stari spisi, je ohranjen dopis deželnega upravitelja Kranjske glede pobiranja drago- cenih predmetov in denarja, sam popis pa je izgubljen. Manj- ka tudi med gradivom, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, in posledično v sklopu prispevkov Antona Koblarja, Kranjske cerkvene dragocenosti l. 1526, objavljenem v reviji Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko leta 1895. 2 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 130, 154, 174, 180. 3 Prav tam, str. 130, 154, 173–182. O tržiški karmelski bra- Pozneje bratovščine niso zbujale posebnega zani- manja zgodovinarjev, le Drago Zalar jim je na pra- gu našega stoletja posvetil nekaj pozornosti v okviru raziskav slovenskih Marijinih družb,4 Jure Volčjak pa v pregledih predjožefinskih bratovščin in cerkva na ozemlju goriške nadškofije na Kranjskem.5 Za na- tančnejšo rekonstrukcijo njihovega delovanja nam za starejša obdobja manjka pisnih virov, medtem ko je čas od srede 19. stoletja dalje arhivsko razmeroma dobro dokumentiran, podprt pa tudi z objavami v sočasnem tisku; poleg vseslovenskih cerkvenih revij6 je za tržiške pomemben vir zlasti lokalno glasilo Cer­ tovščini je obširneje pisal Pirc, Karmelska bratovščina, str. 5–6. 4 Zalar, Marijine družbe, str. 192, 194, 200. 5 Volčjak, Pregled predjožefinskih bratovščin, str. 23, 24, 33; Volčjak, Cerkve goriške nadškofije, str. 174–175. 6 Poročila o delovanju bratovščin so objavljale cerkvene revije, zlasti Venec cerkvenih bratovščin, Bogoljub, Glasnik najsvetejših Src (Glasnik presvetega Srca Jezusovega) in Zgodnja Danica. Prezbiterij p. c. sv. Ane, 1519, Podljubelj (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 709 2020 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 kveni glasnik za tržiško župnijo.7 Pričujoči prispevek se osredotoča na ohranjena in izpričana umetnostna dela, ki so nastala za bratovščine in druge verske družbe ali so bila z njimi kakorkoli povezana. Zapu- ščina ni posebno bogata, je pa med starejšimi relikti vendarle nekaj umetniško dragocenih in ikonograf- sko zanimivih, ki izstopajo iz povprečja, iz obdob- ja med obema vojnama pa tudi več takih, ki so jih ustvarili uveljavljeni slovenski umetniki. Srednjeveške, leta 1526 v zgoraj omenjenem po- pisu navedene bratovščine, od katerih je bila morda katera ustanovljena tudi že na pragu novega veka, niso bile posebno premožne. Naštete so naslednje: sv. Rešnjega telesa (imela je 29 krajcarjev), Naše ljube Gospe (3 renske goldinarje), sv. Ane (5 renskih goldinarjev), sv. Andreja (6 renskih goldinarjev), sv. Eligija (Aluja ali Eloja; 19 renskih goldinarjev) in sv. 7 Cerkveni glasnik za tržiško župnijo je izdajal Župnijski urad Tržič od oktobra 1924 do aprila 1941. Katarine (brez podatkov o premoženju).8 Telovska bratovščina je imela sedež v tržiški župnijski cerkvi, glede na to, da je bila cerkev posvečena Naši ljubi Gospe oziroma Sv. Trojici, pa je bila v njej zelo ver- jetno nastanjena tudi Marijina bratovščina, za katero je Kragl sicer domneval, da je imela oltar v kapeli na pokopališču.9 Po zavetnikih cerkva so se imenovale tudi bratovščine pri podružnicah sv. Ane v Podlju- belju, sv. Katarine v Lomu pod Storžičem in sv. An- dreja v trgu. Pri slednji je delovala tudi bratovščina sv. Eligija, ki je povezovala tržiške kovače.10 Življe- nje omenjenih družb je v času protestantizma, ki ga 8 Komatar, Kranjske cerkvene dragocenosti, str. 180; Pokorn, Tržiški dušni pastirji, str. 6. Nekaj denarja so bratovščine ime- le posojenega tudi pri dolžnikih. 9 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 130, z navedkom, da je bila kapela posvečena sv. Magdaleni. Dejansko je šlo za kapelo sv. Mihaela, s katero je dokumentirano povezana poznejša, baročna bratovščina Karmelske Matere Božje (gl. Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 67–68; Volčjak, Cerkve goriške nadškofije, str. 174). 10 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 154. Sv. Katarina, kip v vel. oltarju, začetek 16. stoletja, ž. c. sv. Katarine, Lom pod Storžičem (foto: Ana Lavrič). 710 2020ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 je podpiral grof Paradeiser, lastnik gradu Neuhaus, zastalo. Za njimi je ostalo le malo sledi: avtentični prostor njihovega delovanja predstavljata cerkvi v Podljubelju in Lomu z v jedru ohranjeno gotsko ar- hitekturo, neposrednejšo povezavo z bratovščino pa ima lomski poznogotski kip sv. Katarine z začetka 16. stoletja.11 Sredstva zanj je namreč zagotovo prispe- vala tudi bratovščina, vprašanje je celo, ali ni morda z njim obeležila svoje ustanovitve. Kip, izdelek neke regionalne delavnice, ki je ustvarjala v drugem deset- letju 16. stoletja, karakterizirajo paralelno potekajoče gube, statična postavitev, dvodimenzionalnost in po- udarjena širina. Za rezbarje tega delavniškega kroga značilna težnja po razmahu v širino je po mnenju Emilijana Cevca prav pri lomski sv. Katarini dose- gla svoj vrh.12 Svetnica je namreč ogrnjena v spredaj široko razpotegnjen plašč, na katerem so se paralel- ne gube zalomile in slikovito razgibale. Atributi, tj. knjiga, meč, mučilno kolo in krona, ki zaznamujejo njeno modrost in mučeniško smrt, so ji bili povrnjeni ob novejših restavratorskih posegih. Kot dragocena »relikvija« starodavnosti še danes prestoluje v tronu mlajšega velikega oltarja. Na novo so bratovščine zacvetele s protirefor- macijo in rekatolizacijo: prva med baročnimi je bila ustanovljena 3. julija 1661 pod imenom sv. Trojice v župnijski cerkvi, 21. avgusta 1672 ji je sledila škapu- lirska v kapeli na pokopališču,13 19. septembra 1730 Jožefova v istoimenski cerkvi nad mestom, 14. julija 1739 Katarinina v Lomu,14 sredi 18. stoletja pa se omenja tudi Andrejeva v cerkvi v trgu.15 Zaradi uni- čujočega ognja, ki je zajel Tržič leta 1811, gradnje nove župnijske16 in nove Andrejeve cerkve ter podrtja pokopališke kapele v 19. stoletju in naposled požara pri Sv. Jožefu sredi 20. stoletja materialnih ostalin 11 K avtentičnemu ambientu je spadalo tudi gotsko slikano okno iz srede 15. stoletja s podobo sv. Katarine, ki se slogov- no umešča v bližino Janeza Ljubljanskega in ga zdaj hranijo v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični (gl. Stele, Slikar­ stvo v Sloveniji, str. 102: repr., 340, 341; Petek, Kronika, str. 86). 12 Cevc, Gotska plastika na Gorenjskem, str. 14, 22, kat. 40, z da- tacijo ok. 1525 in opozorilom, da je bil kip okoli glave zelo predelan (prim. Cevc, Poznogotska plastika, str. 64, 194, 196). Kip je bil leta 1958 razstavljen v Mestnem muzeju v Kranju, leta 1971 pa je bil med »kandidati« za razstavo jugoslovanske umetnosti v Parizu, vendar ni prišel v končni izbor. 13 Pirc, Karmelska bratovščina, str. 5, enači škapulirsko bratov- ščino s poznosrednjeveško bratovščino Naše ljube Gospe. Dejansko gre za kontinuiteto marijanske bratovščine, a tokrat s konkretiziranim naslovom in na drugi lokaciji, medtem ko se je prvotna v župnijski cerkvi preoblikovala v svetotrojiško. 14 Seznam navedenih bratovščin je »pro memoria« zapisan kot uvod v knjigo članov bratovščine Karmelske Matere Božje, vpeljane leta 1852 (gl. NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Razne knjige, fasc. 15). 15 Volčjak, Cerkve goriške nadškofije, str. 175. 16 Pirc, Župna cerkev v Tržiču (a), str. 3; prim. Pokorn, Župniki v Tržiču, str. 4. Župnijsko cerkev iz leta 1575, ki jo je 1713 poškodoval požar, v katerem so pogoreli oltarji, prižnica in klopi, je župnik Valentin Prešeren leta 1807 sklenil nadome- stiti z novo. Zgradili so jo v letih 1808–1815. baročnih bratovščin ni veliko. Uničena ali izgubljena je bila večina oltarne opreme in inventarja, prav tako pa tudi ni zaslediti nobenih grafičnih podobic, ki bi nam posredovale bratovščinske motive. Svetotrojiška bratovščina, katere rektor je bil vsakokratni župnik, je gostovala pri velikem oltar- ju farne cerkve, ki je bil odlikovan s privilegijem ob četrtkih in petkih.17 Pomisel, da bi od tega nastavka lahko ostal kak relikt na sedanjem, ki ga je v novo- zgrajeni cerkvi (1808–1815) leta 1835 postavil Pietro Fantoni,18 je zavrnil že Blaž Resman, po katerem so starejši, baročni kipi sv. Pavla, sv. Simona in sv. Juda Tadeja beneško delo in naj bi jih bil Fantoni kupil na Beneškem ter uporabil na tržiškem oltarju.19 Bratovščina Karmelske (Škapulirske) Matere Božje je dobila sedež v pokopališki kapeli sv. Mihae- la, ki je ob tem prevzela njen patrocinij.20 V nadstrop- ni, verjetno poznoromanski kostnici, upodobljeni na tržiški panorami v Valvasorjevi Topografiji vojvodine Kranjske (1679),21 so škapulirski oltar (s privilegi- jem ob ponedeljkih) namestili v zgornjo etažo, kjer so obdržali »staro podobo« sv. Mihaela, spodnja pa je bila namenjena kultu Žalostne Matere Božje.22 Leta 1785, že po ukinitvi bratovščin pod Jožefom II., je zgornji del kapele uničil ogenj, spodnjega pa so ob gradnji nove cerkve uporabili za apnenico in nato kapelo dokončno podrli.23 Domneve, da naj bi Marijin oltar prenesli v sedanjo kapelo tega imena v župnijski cerkvi,24 ni mogoče potrditi in za njim tudi 17 Z naslovom sv. Trojice se oltar omenja sicer šele v letih 1752 in 1754, medtem ko je v vizitacijskem zapisniku iz leta 1704 naveden pod imenom Marije Vnebovzete (gl. Höfler, Gra­ divo za historično topografijo, str. 67; Volčjak, Cerkve goriške nadškofije, str. 174; za bratovščino gl. tudi Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, str. 15; za patrocinij gl. tudi Pirc, Župna cerkev v Tržiču (b), str. 3). 18 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 134; Petek, Kronika, str. 44. 19 Resman, Kiparstvo poznega baroka, str. 151, 197. 20 Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, str. 15; Höfler, Gra­ divo za historično topografijo, str. 67–68; Volčjak, Cerkve gori- ške nadškofije, str. 174; o menjavi patrocinija kapele gl. tudi prispevek Jureta Volčjaka v tej publikaciji. Rektor škapulirske bratovščine je bil vsakokratni tržiški župnik. 21 Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, repr. 163; Avguštin, Tržič in okolica, str. 5–6, domneva, da je šlo za ko- stnico, kar podpira opis kapele v: Pirc, Župna cerkev v Tržiču (a), str. 2, in Kragl, Zgodovinski drobci, str. 130. Spodnji del stavbe, v katerega se je spuščalo devet stopnic, je bil obokan in tlakovan s kamnitimi ploščami, stene ob oltarju je prediralo dvoje lijakastih oken, prekrivale pa so jih freske, ki so bile leta 1807 še vidne. Zgornji del, v katerega je vodilo sedem stopnic, je bil nekdaj štukiran in je leta 1785 pogorel. Za karmelsko kapelo gl. tudi Pirc, Karmelska bratovščina, str. 5. 22 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 67–68. Morda je bil kult Žalostne Matere Božje povezan z Magdaleninim, saj naj bi po Kragl, Zgodovinski drobci, str. 130, oltar v spodnjem delu kapele krasila slika sv. Magdalene; prim. Pirc, Župna cerkev v Tržiču (a), str. 2. 23 Pirc, Župna cerkev v Tržiču (a), str. 3; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 130. 24 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 68. Domneva se tudi časovno ne izide. Marijina kapela v cerkvi je bila prireje- na iz stare zakristije leta 1857 in je bila že takoj opremljena z novim oltarjem (gl. Kragl, Zgodovinski drobci, str. 177). 711 2020 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 ni nobenih sledov, ohranjena pa sta dva dragocena bratovščinska srebrna predmeta. Svetilko, izdelano leta 1695, je Škapulirski Materi Božji in njeni bra- tovščini podaril baron Janez Valerij Wernegkh (na- pačno zapisan kot Welernegkh),25 član družine, ki je gospodovala na tržiškem gradu Neuhaus v drugi polovici 17. stoletja. Darovalca sporoča napis, ki ob- teka rob njenega trebušastega trupa (DEI: MATRI: COELORVM: REGINAE: VIRGINVM: VIRGINI: CONFRATERNITATIS: S: S: SCAPVLARIS IN. NEIMARKTL: OFFERT: EIDEM: CONFRA­ TERNITATI: IOANNES: VALERIVS. L: B: A: WE­ LERNEGKH: 1695). Trup je oblikovan iz predrte ornamentike v obliki cvetov in akanta, na vstavljenih kartušah pa so zapisani Jezusov, Marijin in Jožefov monogram (IHS, MRA, IPH). Ob straneh so pritrje- ne angelske glavice (njihova krila so bila nadomešče- na s posrebrenimi medeninastimi), ki nosijo verižice 25 Dodatni zlog v priimku darovalca na večni luči bi bil lahko zagrešil zlatarski mojster pri graviranju besedila. Janez Valerij Wernegkh se leta 1679 omenja kot boter v tržiških matičnih knjigah (podatek mi je prijazno posredoval dr. Miha Prein- falk), Kragl, Zgodovinski drobci, str. 292, pa o njem navaja, da je leta 1688 dobil dovoljenje za kopanje železove rude. s predrtimi okraski na sredini in zvonastim pokro- vom na vrhu.26 Precej mlajši od svetilke je 55 cm vi- sok srebrn kip Škapulirske Matere, ki naj bi ga bila po Kraglu bratovščina dobila od nekega dobrotnika v drugi polovici 18. stoletja.27 Tako kot pri prvem daru gre najbrž tudi tokrat za člana družine lastnikov gradu Neuhaus, ki je imela patronat nad tržiško žu- 26 Simoniti, Zakladi slovenskih cerkva, str. 147–148, kat. 128, je večno luč uvrstila v skupino del neznanih domačih in sred- njeevropskih zlatarjev. Besedilo na večni luči si je leta 1933 v terensko beležnico prepisal France Stele, Umetnostnozgo- dovinski inštitut F. Steleta ZRC SAZU, Terenski zapiski, LXXXIV, 21. 4. 1933, str. 50v–51. V Kraglovem času je sve- tilka visela v župnijski cerkvi pred misijonskim križem (gl. Kragl, Zgodovinski drobci, str. 146; Petek, Kronika, str. 51). 27 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 177; gl. tudi Pirc, Karmelska bratovščina, str. 5, ki omenja, da je kip edini spomin na ba- ročno bratovščino. Svetilka, 1695, ž. c. Marijinega oznanjenja, Tržič (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). Karmelska Mati Božja, bratovščinski kip, ok. srede 18. stoletja, ž. c. Marijinega oznanjenja, Tržič (foto: arhiv Družine). 712 2020ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 pnijo; v tem času je bil v rokah grofov Auerspergov. Mojster ni znan, gre pa za redek ohranjen primerek tovrstnega srebrokovaštva na Slovenskem; vzporedi- mo mu lahko le kip Žalostne Matere Božje iz posesti istoimenske bratovščine pri Sv. Florijanu v Ljubljani iz sredine 18. stoletja.28 Na prestolu sedeča Marija z Jezuščkom v naročju je izdelana iz tolčene in cize- lirane srebrne pločevine z vgraviranimi rastlinskimi ornamenti in bordurami, ima nekaj ulitih dodatkov in črno lužen, z aplikacijo akantovih listov okrašen lesen podstavek.29 Marija kot Kraljica drži žezlo, 28 Za ljubljanski kip gl. Simoniti, Zakladi slovenskih cerkva, str. 152, kat. 137; Lavrič, Ljubljanske baročne bratovščine /…/ v župnijskih cerkvah in podružnicah, str. 310. Večino pred- metov iz dragocenega materiala so po ukinitvi bratovščin po vladnem odloku prelili. 29 Močno poškodovani kip je leta 2007 obnovil Christoph Steidl Porenta s sodelavko Martino Obid (gl. Hočevar, Tržiški za- klad, str. 19, z domnevo, da gre za delo beneških mojstrov, in konkretnejšo datacijo v čas med 1750 in 1770). Fotografije iz arhiva Družine mi je prijazno posredovala Ksenja Hočevar. Otrok vladarsko jabolko, oba pa sta nekdaj imela v rokah tudi »pravi« škapulir. Karmelski marijanski tip je ikonografsko reduciran, saj mu manjka prizor izro- čanja škapulirja sv. Simonu Stocku (ta večkrat nasto- pa družno s sv. Terezijo Veliko);30 njegova vloga pre- jemnika škapulirja je v tem primeru pripadla članom bratovščine, ki so kip uporabljali za slovesnosti in ga nosili v procesijah. Kot posebno župnijsko dragoce- nost in antikviteto so ga nesli tudi v procesiji ob stoti obletnici posvetitve cerkve.31 Bratovščina sv. Jožefa je delovala v istoimenski cerkvi, ki je bila zgrajena v letih 1702–1704 na hribu pod Kokovnico in s tremi oltarji vred posvečena 7. junija 1730.32 Cerkev je leta 1959 poškodoval požar, 30 Na kip kot primerek ikonografsko poenostavljene podobe je opozoril že Menaše, Marija v slovenski umetnosti, str. 190; gl. tudi Lavrič, Velike Marijine bratovščine, str. 144. 31 Cerkveni glasnik, 1936, jun., št. 6, str. 22, 23, z repr.; Cerkveni glasnik, 1936, jul., št. 7, str. 6. 32 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 156; Petek, Kronika, str. 106. Notranjščina p. c. sv. Jožefa, Tržič, s sliko nekdanjega velikega oltarja (foto: France Stele, Ministrstvo za kulturo, INDOK center). 713 2020 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 v katerem je bila uničena večina opreme in Layerjeva freska z začetka 19. stoletja na oboku ladje, ohrani- la pa se je starejša poslikava nad prezbiterijem (še iz časa delovanja bratovščine), ki v medaljonih pred- stavlja evangeliste in prizore iz življenja Jezusovega rednika (Zaroka, Beg v Egipt, Smrt). Obstal je tudi veliki oltar, ki ga je leta 1860 izklesal Janez Vurnik, žal pa je zgorela stara oltarna slika, ki je visela nad slavolokom in je bila preostanek nekdanjega baroč- nega oltarja, pri katerem se je do ukinitve leta 1783 shajala Jožefova bratovščina in pri katerem je ob sredah veljal privilegij za njene pokojne člane.33 Na srečo je France Stele sliko dokumentiral na fotogra- fiji cerkvene notranjščine.34 Svetnik z Jezuščkom v naročju in razcvetelo palico v roki ob asistenci dveh angelcev stoji v središču kompozicije, pred balustra- 33 Volčjak, Cerkve goriške nadškofije, str. 175. 34 Fotografijo hrani INDOK center Direktorata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo v Ljubljani. Posnetek in do- voljenje za objavo mi je prijazno posredovala kolegica Magda Miklavčič Pintarič. Steletov popis cerkve sv. Jožefa je datiran z datumom 23. 6. 1914. do in zidcem, za katerima se odpira krajina s hribom v ozadju. Avtorsko še neopredeljena slika je nastala v prvi tretjini 18. stoletja in se tudi slogovno dobro umešča v ta čas. V atiko velikega oltarja so, kot re- čeno, po požaru namestili baročna kipa s pogorelega oltarja sv. Angela varuha,35 baročne poteze in s tem zgodnejši nastanek pa je mogoče zaznati tudi pri sv. Jožefu v niši osrednjega dela, ki ga sicer zapolnjujejo togi kipi iz 19. stoletja.36 Baročna bratovščina sv. Andreja pri Sv. Andreju v trgu je bila po podatkih v vizitacijskem zapisniku iz leta 1752 kanonično ustanovljena in precej številč- na.37 Pogojno bi bilo mogoče v čas njenega delova- nja umestiti kipe sv. Andreja (zavetnika usnjarjev), sv. Petra in sv. Lenarta z nekdanjega velikega oltarja, ki so jih po tem, ko so cerkev leta 1865 zgradili na novo, leta 1875 postavili v sedanji nastavek in pri tem najbrž nekoliko predelali, pozneje pa polihromirali;38 baročne karakteristike še najodločneje kaže sv. Peter, ki ga zaznamuje tudi značilna na prsih razprta dra- perija. Obsežnejši so sledovi bratovščine sv. Katari­ ne v Lomu pod Storžičem. Tamkajšnja srednjeve- ška cerkev, ki je bila v prvih desetletjih 18. stoletja barokizirana,39 je prenovo leta 1739 okronala z usta- novitvijo oziroma obnovitvijo bratovščine pod ime- nom svoje zavetnice.40 Delovanje bratovščine je bilo zato vezano na veliki oltar (s privilegijem za pokojne člane ob petkih),41 ki so ga leta 1726 na novo po- stavili, z gotskim kipom sv. Katarine v osrednji niši pa ohranili srednjeveško kultno tradicijo. Bratovščina je sodelovala pri njegovem okraševanju, vzdrževanju in obnovah. Nastavek naj bi bila izdelala Jamškova delavnica,42 ki je v 17. in prvi polovici 18. stoletja delovala v Škofji Loki in ji stroka pripisuje številne slikovite, dekorativne in ljudskemu okusu prilagoje- ne zlate oltarje. Iz tradicije zlatih oltarjev izhaja tudi lomski nastavek, katerega avtorstvo pa še vedno ostaja le hipotetično. Oltarna arhitektura sloni na svedra- stih, s trto in vitico ovitih stebrih in se ob straneh zaključuje z ornamentalnimi krili. V osrednjem delu nastavka ob sv. Katarini v tronu stojita na konzolnih podstavkih pred plitvima nišama sv. Barbara in sv. Marjeta, v atiki sv. Joba spremljata sv. Jakob in sv. Flo- 35 Resman, Kiparstvo poznega baroka, str. 106. 36 Pirc, Podružnica sv. Jožefa, str. 3; Petek, Kronika, str. 109. 37 Volčjak, Cerkve goriške nadškofije, str. 175. 38 Cerkveni glasnik, 1926, febr., št. 17, str. 7, »Podružnica sv. An- dreja«; Cerkveni glasnik, 1932, apr., št. 4, str. 3, »Zapiski g. župnika Špendala ob odhodu iz Tržiča«; Kragl, Bivšemu tr- žiškemu župniku Fr. Sal. Špendalu, str. 2; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 155; Petek, Kronika, str. 101, 102. Kipe je leta 1904 polihromiral podobar Štefan Čadež iz Dupelj. 39 Petek, Kronika, str. 88–92. Podatek o posvetitvi cerkve 5. juni- ja 1730 (gl. Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 67) se dejansko nanaša le na oltar sv. Antona Puščavnika in Antona Padovanskega. 40 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 180. 41 Volčjak, Cerkve goriške nadškofije, str. 175. 42 Petek, Kronika, str. 88. Sv. Peter, kip z nekdanjega vel. oltarja, p. c. sv. Andreja, Tržič (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 714 2020ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 rijan ter na volutah dva angela, kompozicijo pa krona Bog Oče. Skulpture so slabo proporcionirane in po svoji okornosti spominjajo na 17. stoletje, ko svetniki na oltarjih pogosto niso bili kaj dosti več kot le no- silci atributov, so pa z ornamentiko vred harmonično vključene v celoto in igrajo pomembno vlogo v skup- nem vtisu umetnine. Obhodna loka so oltarju dodali šele v 19. stoletju.43 Z bratovščino je mogoče povezati tudi »samostojno« 70 cm visoko plastiko sv. Katarine, ki so jo člani bržkone nosili v procesijah in izpostav- ljali ob slovesnostih. Blaž Resman jo je vzporedil s kipi lomskih slavoločnih oltarjev in s kipoma z oltarja Angela varuha pri Sv. Jožefu (ki so ju rešili pred poža- rom in sta zdaj v atiki tamkajšnjega velikega oltarja), ki so slogovno najbližji koroškemu gradivu.44 43 Vrh lokov so najprej postavili vazi s cvetjem, že leta 1844 pa so ju nadomestili s kipoma sv. Roka in sv. Štefana, ki izvirata iz cerkve v Sorici in po kvaliteti daleč presegata druge baroč- ne plastike na nastavku. Sta nekoliko mlajša, iz sredine 18. stoletja, in avtorsko še nista opredeljena. 44 Resman, Kiparstvo poznega baroka, str. 105–106. Čas jožefinskih reform bratovščinam ni bil na- klonjen. Ko so zaradi restrikcij po vladnem ukazu leta 1773 na Kranjskem popisali njihovo premoženje in dokumente, so bile v Tržiču uradno evidentirane le tri, telovska in škapulirska pri župnijski cerkvi ter Katarinina v Lomu.45 Iz popisa izvemo, da so pri vstopu v omenjeni tržiški bratovščini člani plačali po tri krajcarje, letno pa po en groš prostovoljnega pri- spevka; prva je denar porabila za 24 maš na leto, dru- ga za paramente, razsvetljavo in druge potrebščine. V Lomu je vpisnina znašala le dva groša ali manj, glede na premoženjsko stanje člana; denar je bil namenjen za branje 12 maš na leto, morebitni primanjkljaj pa je krila cerkev, če je imela dovolj sredstev. Prvim ukre- pom je leta 1783 sledila ukinitev bratovščin. Njihova umetnostna dediščina je večidel ostala cerkvam, de- loma pa se je porazgubila ali prešla v druge roke. 45 Lavrič, Bratovščine na Kranjskem, str. 119. Bratovščini sv. Jožefa in sv. Andreja v popisu nista navedeni. Oltar sv. Katarine, 1726, ž. c. sv. Katarine, Lom pod Storžičem (foto: Ana Lavrič). 715 2020 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 Bratovščine in verska združenja v 19. in 20. stoletju Marijanske dejavnosti Po kriznem obdobju, ki so ga povzročile jožefin- ske reforme, se je z restavracijo katolištva življenje cerkvenih družb v drugi polovici 19. stoletja spet obudilo ter se sčasoma zelo razmahnilo in razvejalo. Tržiški župnik Alojzij Košir je že leta 1851 obnovil škapulirsko bratovščino, ki jo je škof Alojzij Wolf s potrditvijo statuta odobril 21. novembra,46 generalni prior karmeličanov v Rimu pa 6. decembra.47 Vanjo 46 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 177. 47 NŠAL, ŽAL/ŽA, Tržič, Razne knjige, fasc. 15, Liber confra­ so pristopili možje in žene, ki so po ukinitvi baročne bratovščine ves čas ohranjali njeno duhovno tradicijo in tako obdržali kontinuiteto s predhodnico, vpisa- lo pa se je tudi veliko novih članov.48 Bratovščina je bila zelo priljubljena ne le v tržiški župniji, ampak po vsej Gorenjski; po številu so poleg domačinov pred- njačili Križani, sicer pa so zabeleženi člani iz širše- ga tržiškega, radovljiškega, blejskega, jeseniškega, kranjskega in loškega okoliša, v matrikuli pa najde- mo tudi Korošce iz Šentvida, Slovenjega Plajberka, Kaple ob Dravi, Beljaka in Celovca ter posamezni- ke z drugih koncev Slovenije in celo iz tujih dežel, mdr. iz Ljubljane in Šentvida, Litije, Novega mesta, Prečne, Šentjerneja, Nove Cerkve, s Tolminskega, iz Trsta, Belluna, Požege, z Moravskega in iz Gornje Avstrije. Izstopa Marija Janc z Zgoše pri Begunjah, ki je 2. oktobra 1863 na Brezjah čudežno ozdravela in še istega leta pristopila med člane.49 Bratovščini se je pridružila tudi domača in okoliška duhovščina,50 med letoma 1859 in 192151 pa so vanjo redno spreje- mali prvoobhajance. Poleg škapulirja, ki je obljubljal Marijino varstvo, so bili za pristopnike privlačni tudi odpustki; popolni odpustek so pod običajnimi pogo- ji (spoved in obhajilo) dobili ob vstopu v bratovščino in ob smrti, na praznik Karmelske Matere Božje, na dan spomina mrtvih članov in še ob dneh, ki so bili za to posebej določeni.52 Že ob uvedbi obnovljene družbe so načrtovali, da bo dobila lastno kapelo, do uresničitve sklepa pa je prišlo šele leta 1857, ko je dal Košir v ta namen preu- rediti staro zakristijo na evangeljski strani prezbiteri- ja.53 Oltar v kapeli je izdelal kranjski podobar Gašper Götzl (1782–1857) za 340 goldinarjev.54 Opremil ga ternitatis B. M. V. de monte Carmelo seu S. Scapularis, in oppido Neoforii de anno erectionis 1852. Bratovščina je bila uvedena leta 1852, ko se je 8. aprila kot prvi vpisal vanjo tržiški župnik Alojzij Košir. S koncem 19. stoletja so postali vpisi manj na- tančni in tudi vse redkejši. Zadnji vpis je iz leta 1940 in nosi številko 8629. 48 Zgodnja Danica 5/46, 1852, str. 184, »Ogled po Slovenskim. Iz Teržiča«; Cerkveni glasnik, 1927, nov., št. 38, str. 6. 49 Njen vpis omenja Kragl, Zgodovinski drobci, str. 185. 50 Poleg tržiškega župnika Koširja so se do leta 1888 v bra- tovščino vpisali tudi tamkajšnji kaplani Frančišek Wohinz, Martin Tomc, Anton Fettich Frankheim, Blaž Šoklič in Rok Merčun, lomski kurat Andrej Pavlin, kurat v Zgornjih Gor- jah Anton Gros, naklanski kaplan Jakob Raspotnik, upokoje- ni duhovnik v Kovorju Jožef Jerman in upokojeni duhovnik v Tržiču Janez Klapšič. 51 Cerkveni glasnik, 1925, jul., št. 10, str. 2. 52 Cerkveni glasnik, 1925, jul., št. 10, str. 1, »Karmelska škapulir- ska bratovščina«; Cerkveni glasnik, 1928, jul.–avg., št. 46–47, str. 3. Tržiška župnija se je pravzaprav vsa posvetila Karmelski Materi Božji in skoraj vsi so nosili škapulir (gl. Barle, Nazna- nila in poročila, str. 175; Venec cerkvenih bratovščin 4/2, 1900, str. 29, »Razna poročila: Iz Tržiča«). 53 ŽA, Tržič, Kronika župnije Tržič I., s. p., navaja leto 1856. Za kapelo gl. Pirc, Alojzij Košir, str. 4; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 137, 177, 196; Petek, Kronika, str. 47, 49. 54 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 136–137. Za slikarja in po- dobarja Gašperja Götzla gl. Steska, Slovenska umetnost, str. 193–194. Tržiško naročilo je prejkone dobil po sorodniških zvezah, saj je bil ugledni tržiški zdravnik Tomaž Pirc poro- Sv. Katarina, bratovščinski kip, ok. srede 18. stoletja, ž. c. sv. Katarine, Lom pod Storžičem (foto: Ana Lavrič). 716 2020ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 je s kipi Karmelske Matere Božje, sv. Terezije Veli- ke in sv. Janeza od Križa (v karmelski skupini sicer praviloma nastopa sv. Simon Stock),55 ki so verjetno izdelek neke druge roke, a se z neoklasicistično, s čen z njegovo hčerjo Jožefo (gl. Kragl, Zgodovinski drobci, str. 259). Slikanje oltarnih platen za kapelo mu je preprečila smrt. 55 Ker ne gre za kiparsko skupino, ampak za samostojno stoječe kipe, so sv. Janeza od Križa najbrž izbrali zato, ker sv. Simon Stock praviloma nastopa kleče v prizoru sprejemanja škapu- lirja in razen škapulirja nima kakih posebnih atributov. Seda- nja polihromacija je neustrezna, saj sveti karmeličan namesto rjavega nosi belo oblačilo. Oltar je bil obnovljen leta 1894 (gl. ŽA, Tržič, Kronika župnije Tržič I., s. p. (prim. Cerkveni gla­ snik, 1932, apr., št. 4, str. 3, »Zapiski g. župnika Špendala ob odhodu iz Tržiča«, z letnico 1892)). Kipe kot delo neznanega mojstra omenja Viktor Zakrajšek (gl. NŠAL, ŠAL, Popisi cerkva 1954, Popis cerkva in cerkvenih znamenitosti v župniji Tržič na Gorenjskem, 1955). poznobaročnimi reminiscencami obogateno oltarno arhitekturo zlivajo v skladno celoto. Prva maša pri tem oltarju je bila brana 16. julija 1859, na praznik Karmelske Matere Božje.56 Pozneje so v skladu z li- turgičnim letom za praznike v oltarno nišo vstavljali slike Jezusovega rojstva, Vstajenja in Binkošti, ki jih je leta 1863 napravil kranjski slikar Anzelm Bizjak (Wisiak; 1837–1876) in jih leta 1871 dopolnil še z Marijinim obiskovanjem.57 Kompozicije je zasnoval 56 Pirc, Karmelska bratovščina, str. 5–6. 57 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 188, z navedkom dobrotnikov, ki so slike plačali, in sicer Rojstvo fužinar Kajetan Ahačič, Vstajenje gostilničar Jožef Pleničar in Binkošti Marija Deu, medtem ko je nastavek plačal Josip Deu. Kako je bilo s sliko Marijinega obiskovanja, ki zdaj ni v razvidu, ni mogoče reči. Ohranilo se je samo manjše layerjevsko platno s tem moti- Gašper Götzl: Oltar Karmelske Matere Božje, škapulirska kapela, 1857, ž. c. Marijinega oznanjenja, Tržič (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 717 2020 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 konvencionalno in se, zlasti pri Rojstvu, zgledoval po Layerju, le običajno Vstajenje je nadomestil z redko upodabljanim prizorom Kristusa, ki se po vstajenju prikaže svoji Materi. Kot ikonografska posebnost zasluži, da mu name- nimo nekaj besed. Motiv ne izhaja iz Svetega pisma, ampak iz cerkvenega izročila. Umetniki so Marijo včasih postavljali v skupino žena ob Jezusovem grobu (enačili so jo s t. i. »drugo Marijo«), običajno pa so jo upodabljali v domačem interierju ob bralnem pultu pri molitvi v trenutku, ko se ji prikaže vstali Kristus, s čimer je motiv postal vzporednica Oznanjenju. Biz- jak je Marijo umestil v arhitekturo, ki se skozi arkado vom, ki pa bi ga bilo mogoče postavljati le na oltarno menzo. Za slikarja gl. Steska, Slovenska umetnost, str. 193. odpira v krajino z Golgoto v ozadju in ženami, ki so se napotile h grobu. Marija sedi na kamniti klopi, kar je pri tem motivu izjemno, saj praviloma kleči, zraven nje je k stebru prislonjena trnjeva krona kot spomin na pasijon. Slikar je zajel intimni trenutek, ko je Sin z vstajenjsko zastavo v roki pristopil k Materi in jo nežno objel. Kljub očitnim zadregam v anatomiji in proporcih mu je uspelo dobro podati njun ljubeči od- nos in izraz potolažene žalosti na Marijinem obrazu. Veselje je poudaril tudi z živahnim koloritom. Pri delu se je gotovo oprl na predlogo, grafično ali naslikano; nekaj podobnih elementov (arkadni lok, trnjevo kro- no in ozadje z Golgoto) najdemo npr. na kompoziciji nazarenskega slikarja Josepha Führicha.58 Od začet- 58 Meditacijo na temo Kristusovega prikazanja Mariji po vsta- Anzelm Bizjak: Vstali Kristus se prikaže Materi, 1863, ž. urad Marijinega oznanjenja, Tržič (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 718 2020ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 ka 20. stoletja dalje so oltarni tron med letom zapi- rali s sliko Karmelske Matere Božje s sv. Simonom Stockom izpod čopiča Matije Bradaška (1852–1915) iz leta 1902 (s podpisom MBradaška 1902), s katero so odpravili prvotno ikonografsko pomanjkljivost in s tem naposled vendarle dobili podobo, kakršno je imela večina karmelskih bratovščin.59 Svetnik kleči na tleh pred Marijo, ki se je v spremstvu angelcev na jenju je v svoje Duhovne vaje vključil Ignacij Lojolski. Za motiv gl. Medding, Erscheinung des Auferstandenen, stp. 667–671; Michl in Stöger, Auferstehung, str. 268; Schürer- -Witzleben in Tschochner, Auferstehung, str. 268–270. Para- lela vstajenjskemu motivu prikazanja je prizor Jezusovo slovo od Matere, ki uvaja v pasijon. 59 Fotografijo oltarja z Bradaškovo sliko izročanja škapulirja je objavil Kragl, Zgodovinski drobci, str. 175. oblaku spustila predenj in mu z desnico izroča škapu- lir, z levico pa v naročju pridržuje Jezuščka. V spod- njem delu so prikazane duše v vicah kot opozorilo na Stocku dano obljubo Matere Božje, da bodo re- šeni večnega pogubljenja vsi, ki bodo pobožno nosili škapulir. Prizor je renesančno umirjen, reduciran na glavne, plastično naslikane akterje in osredotočen na njihov medsebojni odnos predanosti in zaupanja.60 Kapela je dobila tudi stensko poslikavo. Najprej jo je ornamentalno, z zlatimi zvezdicami na sinjem oboku, poslikal domačin Jakob Raspotnik, figuralno pa nato leta 1864 Janez Šubic (1830–1898) iz Škof- je Loke, ki je po zamisli župnika Koširja na stenah upodobil Marijo v rožnem vrtu, Marijo pomočnico 60 Za slikarja gl. mdr. Žigon, Bradaška Matija, str. 354. Matija Bradaška: Karmelska Mati Božja izroča škapulir sv. Simonu Stocku, 1902, ž. urad Marijinega oznanjenja, Tržič (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 719 2020 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 v nadlogah in Jezusa Dobrega pastirja. Precej spe- cifično simboliko poslikave pojasnjuje poročilo v Zgodnji Danici.61 Prvi motiv je vsebinsko izhajal iz Visoke pesmi in Sirahove knjige. Marija je sedela pod palmovim drevesom, ovitim z vinsko trto, v rož- nem vrtu, v katerem je bilo poleg cvetlic, ki simbo- lizirajo njene čednosti, videti tudi cipreso, oljko in 61 J. T., Ogled po Slovenskem, str. 232, z navedkom, da je po- slikavo napravil Janez Skubic, ki je tudi popravil tržiški veliki oltar in prebarval stranske. Župnikovo ime se je poročevalcu zapisalo kot Vekoslav namesto Alojzij Košir, škapulirsko ozi- roma karmelsko kapelo pa je spremenil v rožnovensko (prim. Cerkveni glasnik, 1927, nov., št. 38, str. 6; Petek, Kronika, str. 49. Dobri pastir z ovcami v karmelski kapeli nastopa v zgodbi Tržičanke Ščetinčeve Mete, gl. Cerkveni glasnik, 1926, apr., št. 19, str. 6, »Tržiški vzorniki. Ščetinčeva Meta«). javor, v ozadju pa z večnim snegom pokriti Libanon. Z desnico je segala v košarico s sadjem, z levico pa v asociaciji na Modrost, ki vabi svoje otroke, da se na- užijejo njenih sadov (Sir, 24,19), ponujala gledalcem grozd. Marija pomočnica in tolažnica je bila naslika- na v mavričnem siju in simbolično predstavljena kot sidro upanja v človeških nadlogah, ki jih je ponazar- jalo v nevihti razburkano morje. Oba prizora so leta 1911, ko je steklar Maks Tušek iz Ljubljane kapelo obogatil z vitrajema,62 preslikali z ornamentiko,63 62 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 1, Župna cerkev in po- družnice 1785–1937; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 132–133, 140, 189. 63 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 1, Župna cerkev in po- družnice 1785–1937. Ornamentiko je naslikal Anton Petek iz Ljubljane, oltarje pa je osnažil Čadež. Janez Šubic: Dobri pastir, škapulirska kapela, 1864, ž. c. Marijinega oznanjenja, Tržič (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 720 2020ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 pozneje pa tudi to prebelili, ostal je le tretji prizor, predstavljajoč Dobrega pastirja z ovcami, prepasani- mi z rdečim trakom s pentljo v obliki križa, kar sim- bolično nakazuje, da so bile odkupljene z njegovo krvjo. Pod prizori je bilo naslikanih dvanajst razno- barvnih temeljnih kamnov, ki so ponazarjali dvanaj- stero apostolov. Nekaj dodatnih detajlov o poslikavi izvemo iz opisa, ki ga je leta 1925 objavil Karel Pirc in ob tem kritično ocenil, da je bilo delo sicer »jako lično dovršeno«, vendar pa slikar župniku, ki je mo- tive »globoko mistično zamislil«, ni mogel slediti, »ker je misel daleko presegala njegove zmožnosti«.64 64 Pirc, Karmelska bratovščina, str. 5–6: /…/ župnik Košir je /…/ 1857 preuredil na evangeljski strani cerkve staro zakristijo v lič­ no kapelico in v njo postavil oltar s kipom Marije Karmelske. Leto Presenetljivo je, da slikarija ni bila ožje povezana s škapulirsko tematiko. Sčasoma je kapela postala »skupni« prostor vseh na novo nastalih marijanskih in drugih verskih družb pozneje pa je dal svetišče poslikati po domačem sobnem slikarju Jakobu Razpotnik. Na kakor nebo sinjem oboku se je svetlika­ lo polno zlatih zvezdic. Na evangeljski strani je bila naslikana podoba Dobrega Pastirja, ki še danes stoji, na nasprotni strani, kjer je zdaj podoba sv. Uršule, je pa sedela sredi vrta Marija in gojila lilije, vrtnice, vijolice in druge cvetke, ki upodabljajo Njene čednosti. Na zadnji steni, nad izhodnimi vrati pa je bil medaljon, v katerem je bila Marija simbolično označena kot morska zvezda in up človeštva. Podzidek (zokel) so tvorili štirikotni kamni, ki so se menjavali v dvanajsterih barvah in bi imeli predstavljati dvanajstero prednosti Marijinih. /…/ Tržičani, presrečni nad takim svetiščem, so kar tekmovali z darovi, da se je poprej oskrbe­ la vsa potrebna oprava oltarja in kapelice /…/. Ivan Pengov: Sv. Terezija Deteta Jezusa in presv. Srce Jezusovo, 1926, ž. c. Marijinega oznanjenja, Tržič (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 721 2020 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 in tedaj aktualnih pobožnosti. Pri njenem opremlja- nju so sodelovali dekliška in ženska Marijina druž- ba, bratovščina sv. Uršule, tretjeredniki, dobrodelne organizacije, Apostolstvo molitve idr.,65 o katerih več pri predstavitvi posameznih organizacij. V njej so poleg njihovih svetniških predstavnikov našle mesto podobe s pasijonsko tematiko,66 Sv. Blaž, pri Tržičanih posebej priljubljen zaradi svojega blago- slova, in Sv. Juda Tadej kot priprošnjik v brezupnih zadevah, tako da je kapela po besedah poročevalca v Cerkvenem glasniku postala »kar galerija slik naših ljubih zavetnikov«.67 Ko so pod župnikom Matijem Škerbcem leta 1925 cerkvi prizidali novo zakristijo in dotedanjo spremenili v »moško« kapelo, so slednji deloma prilagodili tudi nasproti stoječo škapulirsko (dela je izvedel ljubljanski stavbenik Viljem Treo).68 Kota, ki sta nastala med novim arkadnim lokom in starim vhodom v kapelo, so leta 1926 zapolnili s ki- poma Srca Jezusovega in sv. Terezije Deteta Jezusa. Izdelal ju je ljubljanski podobar Ivan Pengov (1879– 1932), ki je že leta 1921 sodeloval pri opremi tržiške kapelice na Fabriki.69 Kipa sta oblikovana sumarično in imata glede na pozicijo vlogo portalne plastike, če- mur sta tudi formalno približana, dodatno pa ta vtis krepita tudi njuna stebrna podstavka (z vdelanima relikvijama). Mala Terezija, brez običajnega križa in vrtnic,70 z gesto rok vabi v kapelo in se kot karmeli- čanka pridružuje svetnikom na tamkajšnjem oltarju, Jezus v beli obleki s sinjim pasom in rožnatem ogri- njalu ter z žarečim srcem na prsih pa izteza roki z vabilom, izpisanim na podstavku: Pridite k meni vsi! Ob tem kipu se je župnija 6. junija 1926 posvetila Srcu Jezusovemu, pobožnost k presvetemu Srcu pa se je v kapeli opravljala že pred tem. Škerbec je o kipu zapisal: »Delo je originalno in umetniško ter splošno ugaja«, o Tereziji pa: »Kip je prav lično delo, ki hvali mojstra.«71 Obe deli sta stali okoli 15.500 dinarjev,72 stroške pa so mdr. pomagale pokriti Marijine druž- be. Ker se je s prezidavo odprl pogled iz ene kapele v drugo, je župnik, da bi pripomogel k estetskemu videzu škapulirske, sklenil podobo Dobrega pastirja 65 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 1, Župna cerkev in po- družnice 1785–1937; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 132–133, 140, 189. 66 Za premišljevanje Kristusovega trpljenja in za Blažev blago- slov gl. Kragl, Zgodovinski drobci, str. 180, 183. 67 Cerkveni glasnik, 1937, okt., št. 10, str. 2, »Sveti Juda Tadej, apostol«. Sv. Juda Tadej je delo Ide Mally, Sv. Blaž pa je Bra- daškov. 68 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 1, Župna cerkev in po- družnice 1785–1937, prezidava kapel in nova zakristija, 1925. 69 Škerbec je o Pengovu zapisal, da je »eden najboljših sloven- skih kiparjev« (gl. Cerkveni glasnik, 1926, maj, št. 20, str. 5). 70 Po Škerbcu naj bi Mala Terezija imela v roki šopek cvetja (gl. Cerkveni glasnik, 1927, jan., št. 28, str. 15). 71 Cerkveni glasnik, 1926, jul., št. 22, str. 3; Cerkveni glasnik, 1927, jan., št. 28, str. 15. 72 Cerkveni glasnik, 1927, febr., št. 29, str. 3–4. Srce Jezusovo je stalo 7743 din, Mala Terezija pa 7650 din (gl. Cerkveni gla­ snik, 1926, jul., št. 22, str. 3; Cerkveni glasnik, 1927, jan., št. 28, str. 15). nadomestiti z neko novo, česar pa mu ni uspelo ure- sničiti, saj je kmalu odšel iz Tržiča na novo službeno mesto.73 Umetnostna dediščina v 19. stoletju obnovljene karmelske bratovščine je v precejšnji meri ohranjena, med relikti pa je omembe vredna tudi njena knjižica s kaligrafsko zapisanim obrazcem za blagoslov ška- pulirja, prepisom besedila istoimenske bratovščine na Češnjicah, ki je bila obujena že pred tržiško.74 Častit- ljivo tradicijo so člani ob slovesnostih manifestira- li z od predhodnice podedovanim srebrnim kipom Karmelske Matere Božje; po letu 1936, ko so z njim povzdignili praznovanje stote obletnice »nove« žup- nijske cerkve, so obnovili tudi procesijo s kipom na karmelsko nedeljo,75 da bi s tem poživili bratovščino, ki so jo sčasoma začele izpodrivati Marijine družbe.76 Marijine kongregacije, katerih ustanavljanje in razširjanje sta bili v baročni dobi domena jezuitov, so po zatrtju reda in bratovščin doživele ponoven razvoj v drugi polovici 19. stoletja. Po dolgem presledku je bila na Slovenskem prva Marijina družba ustanovlje- na leta 1858 pri uršulinkah v Škofji Loki, prva, ki je povezovala moške, pa leta 1892 pri Sv. Florijanu v Ljubljani. Proti koncu 19. stoletja so se Marijine družbe že razširile, razcvetele pa so se v prvih de- setletjih 20. stoletja, posebno pod škofom Antonom Bonaventuro Jegličem, ki je leta 1903 ukazal, naj se ustanovijo po vseh župnijah ljubljanske škofije; po njenem zgledu je gibanje zajelo ves slovenski prostor. Družbe, ločene po spolu in stanu, so bile dobro orga- nizirane, njihov cilj pa je bila vzgoja vzornih katoli- čanov po Marijinem zgledu in pod njenim varstvom. Njihovo delovanje je z verskega posegalo tudi na kul- turno, socialno in izobraževalno področje.77 V Tržiču je bila dekliška Marijina družba ka- nonično ustanovljena 4. marca 1898, v času župni- ka Frančiška Špendala,78 prve članice pa je slovesno sprejela 3. julija.79 Družbenice, ki so kot znamenje pripadnosti nosile Marijino svetinjo, so se udeleže- vale mesečnih shodov, skupnega obhajila, molitvenih 73 Cerkveni glasnik, 1927, jan., št. 28, str. 15. 74 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Bratovščine. 75 Cerkveni glasnik, 1938, jul., št. 7, str. 2–3; Cerkveni glasnik, 1938, avg.–sept., št. 8–9, str. 3; Cerkveni glasnik, 1939, jul., št. 7, str. 7; Cerkveni glasnik, 1939, avg.–sept., št. 8–9, str. 2–3; Cerkveni glasnik, 1940, jul., št. 7, str. 1, »Karmelska nedelja – prošnja nedelja za mir«; Cerkveni glasnik, 1940, avg., št. 8, str. 3–4. Obnovljeni bratovščini namreč prej procesije niso bile dovoljene. 76 Pirc, Karmelska bratovščina, str. 5–6. 77 Marijine družbe so postale ena najmočnejših cerkvenih or- ganizacij na Slovenskem (gl. Gruden, Das soziale Wirken, str. 16–17). Za zgodovinski razvoj in organiziranost Marijinih družb gl. Zalar, Marijine družbe, str. 17–26, 53–120; gl. tudi Družbenik Marijin. 78 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Bratovščine, ustanov- na listina Marijine družbe za dekleta 1898. Družba se je pri- družila rimski veliki bratovščini Prima Primaria pod okriljem jezuitov. 79 Venec cerkvenih bratovščin 2/8, 1898, str. 124–125, »Marijina družba v Tržiču«. 722 2020ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 ur, dekliških večerov, duhovnih vaj, romanj in drugih prireditev. Vodile so zapisnike sej in se udejstvovale na številnih področjih.80 Glavna zavetnica družbe je bila Marija vedne pomoči, sekundarna pa sv. Neža. Na izbor prve, po kateri je tržiška med Marijinimi družbami vidno izstopala, je vplivala kopija tedaj zelo aktualne milostne podobe pri redemptoristih v Rimu, ki jo je leta 1891 v spomin na drugi tržiški misijon za farno cerkev iz večnega mesta priskrbel župnik Špendal. Plačal jo je tržiški veleindustrialec Andrej Gassner st., ki je bil velik častilec te podobe, hkrati pa pokril stroške tudi za sliko sv. Alfonza Li- gvorija, ki je prispela iz Rima skupaj z Marijino.81 Rezljana okvirja z minuciozno ornamentiko je za- 80 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Razne knjige, fasc. 16, Dekliška Marijina družba v Tržiču, sejni zapisniki 1912–1930; gl. tudi NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Razne knjige, fasc. 15, Imenik Mari- jine družbe za dekleta v Tržiču 1898–1908. 81 Stroški za sliki so znašali 153 fl 68 kr, s poštnino vred pa je Gassner plačal 170 fl, gl. NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Podoba Matere Božje vedne pomoči (računi, korespon- denca); Kragl, Zgodovinski drobci, str. 129, 186. nju do marca 1891 izdelal radovljiški podobar Janez Vurnik, stalno mesto pa sta dobili na menzah stran- skih oltarjev.82 Podobi sta majhnih dimenzij,83 na- slikani na mahagonijev les; Marijina je opremljena s potrdilom (izdanim 24. decembra 1890), da je zvesto posneta po izvirniku.84 Da bi poživil njeno češčenje, je Špendal z Gassnerjevo podporo leta 1897 izdal nabožno knjižico Naša ljuba Gospa vedne pomoči, ki so jo po knjižici dunajskih redemptoristov iz nem- ščine prevedli ljubljanski bogoslovci in je bila med Tržičani zelo razširjena.85 Kopija milostne podobe je bila za ljudi privlačna tudi zato, ker jo je papež 82 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Podoba Matere Božje vedne pomoči. 83 Originalna Marijina podoba, tempera na les, meri 58 x 47 cm (gl. Maria. Verehrung und Gnadenbilder, str. 59). Tržiški sliki sta nekoliko manjši. 84 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Podoba Matere Božje vedne pomoči. Avtentiko je zapečatil Nicolaus Mauron, ge- neralni superior redemptoristov rimskega kolegija. 85 Cerkveni glasnik, 1926, febr., št. 17, str. 3; Kragl, Bivšemu trži- škemu župniku Fr. Sal. Špendalu, str. 3; Kragl, Slavimo svoje učitelje, str. 13; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 189. Sv. Alfonz Ligvorij in Marija vedne pomoči, 1890, ž. c. Marijinega oznanjenja, Tržič (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 723 2020 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 Leon XIII. blagoslovil in jo 13. januarja 1891 ob- daril z odpustki.86 Skrb zanjo je leta 1898 prevze- la dekliška Marijina družba in jo zlasti za Marijine praznike lepo krasila.87 Kult Marije vedne pomoči so širili redemptori- sti, potem ko so dobili in leta 1866 v svojo rimsko cerkev sv. Alfonza na Eskvilinu postavili leta 1862 najdeno staro ikono, ki je veljala za čudodelno. Podo- bo je ob koncu 15. stoletja na Kreti naslikal Andrea Rico de Candia, od tam so jo pred Turki prenesli v Rim, kjer je bila v cerkvi sv. Mateja češčena tri stole- tja, po Napoleonovi zasedbi mesta in podrtju cerkve pa se je izgubila. Obnovitvi kulta je sledilo kronanje podobe, leta 1876 pa še ustanovitev nadbratovščine Marije vedne pomoči in sv. Alfonza Ligvorija z na- menom, da bi povezovala nastajajoče lokalne družbe po Evropi in drugih celinah.88 Ikona, ob kateri se je izoblikovala posebna marijanska duhovnost, je tip bizantinske Pasijonske Madone, ki z orodji mučeni- štva (Arma Christi; križ, trnjeva krona, sulica in goba) v rokah navzočih nadangelov Mihaela in Gabrijela napoveduje Kristusovo trpljenje in odrešenje ter Ma- rijino soodrešeniško vlogo (vsi liki so zaznamovani z grškimi kraticami). Marija s sočutnim pogledom je upodobljena v dopasnem izrezu. Na levi roki drži dečka Jezusa, čigar obraz izraža žalost ob pogledu na križ, ki ga pred njim dviga Gabrijel. Otrok išče zave- tja pri Materi, zato se z obema ročicama oklepa njene desnice, medtem pa mu je z noge zdrsnila sandala.89 Kopije te ikone, ki so jih redemptoristi po naročilu pošiljali neposredno iz Rima, so se razširile po vsem svetu. Ljubljanske uršulinke so jo dobile že zgodaj, leta 1872, vendar pa so kongregacijo pod njenim ime- nom ustanovile šele leta 1898, le malo pred tržiško.90 Gassner je kopijo naročil tudi za svojo družino, ta pa jo je leta 1923 postavila v kapelo Dekliškega doma, ki ga je zgradila predilnica Glanzmann-Gassner za svo- je delavke.91 Marija vedne pomoči, ki na Slovenskem 86 NŠAL, Zbirka listin, Rim, 13. 1. 1891. Popolni odpustek je bilo mogoče dobiti le na 8. december, tj. ob obletnici izposta- vitve podobe javnemu češčenju, in v nedeljo pred praznikom sv. Janeza Krstnika ter naslednjih sedem dni, nepopolnega pa za vsakokratno molitev po namenu sv. očeta pred podobo (gl. Naša ljuba Gospa vedne pomoči, predgovor). 87 Pirc, Marijine slike, str. 4. 88 Ferrero, Redemptoristen, str. 420–421. Bratovščino omenja tudi Stele, Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe, str. 388. 89 Maria. Verehrung und Gnadenbilder, str. 59; Menaše, Marija v slovenski umetnosti, str. 226. Uveljavljene razlage, da se Otrok oklepa Matere v strahu pred križem, je zavrnil Pirc, Marijine slike, str. 4: Odrešenik se nikdar ni branil križa! Meni se zdi bolj verjetno, da izvira žalost od spomina na grešnike, ki se bodo po­ gubili navzlic križu in vsemu trpljenju. Prav tista žalost, katero je občutil Kristus pozneje kot mož veliki četrtek na Oljski gori. 90 Za kopijo, ki jo je v Rimu blagoslovil papež Pij IX., gl. Mena- še, Marija v slovenski umetnosti, str. 226. Uršulinke so kongre- gacijo ustanovile na zunanji dekliški šoli (gl. AULj, Kongre- gacija Marije vedne pomoči). Podatke iz Uršulinskega arhiva in knjižnice mi je prijazno posredovala s. Marta Triler. 91 Pirc, Marijine slike, str. 4; Cerkveni glasnik, 1935, jun., št. 6, str. 1, »Ob 50 letnici predilnice«; Kragl, Zgodovinski drobci, str. po ugotovitvah Leva Menašeja ni posebno pogosta,92 se je v Tržiču po vsem navedenem tako udomačila, da je postala zavetnica celotnega mesta (Tržič je iz trga v mesto napredoval leta 1926) in tamkajšnjega de- lavstva; v tej vlogi sta jo leta 1931 ovekovečila Janez Mežan (1897–1972) in Nikolaj Pirnat (1903–1948) v moški kapeli tržiške župnijske cerkve.93 Marija vedne pomoči naj bi krasila tudi družbi- no svetinjo; tržiške žal ni nobene v razvidu, bržčas pa jo lahko primerjamo s svetinjo Marijine družbe pri ljubljanskih uršulinkah, ki ima na averzu podo- bo patrone, na reverzu pa ime kongregacije (Mariji­ na kongregacija Marije vedne pomoči pri uršulinkah v Ljubljani). Špendal se je za nakup svetinj obrnil na Franca Bleiweisa, kateheta pri škofjeloških uršulin- kah, ki jih je naročil pri firmi »Alphonsus Buchhand- lung« v Münstru.94 V tej zvezi je treba poudariti, da je šlo tako v ljubljanskem kot tudi v tržiškem primeru za običajno Marijino kongregacijo in ne za družbo Marije vedne pomoči in sv. Alfonza Ligvorija pod okriljem redemptoristov.95 Seveda pa je bratovščina kot glavnega obhajala praznik Marije vedne pomoči, in sicer na nedeljo pred praznikom rojstva sv. Janeza Krstnika,96 in se nanj pripravljala s tridnevnico.97 Za korporativne nastope so si dekleta že leta 1900 priskrbele družbino zastavo v obliki klasičnega ban- dera z ovalnima slikama zavetnic; bandero ni ohra- njeno, dokumentirano pa je na skupinski fotografiji 167, 312, s fotografijo kapele. Tudi ta kopija je bila blagoslov- ljena od sv. očeta in obdarovana z odpustki. 92 Menaše, Marija v slovenski umetnosti, str. 226, navaja, da gre po slovenskih cerkvah večinoma za oljne tiske in da še ti niso posebno pogosti. 93 Cerkveni glasnik, 1931, avg., št. 8, str. 3; Cerkveni glasnik, 1931, sept., št. 9, str. 3; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 139; Pe- tek, Kronika, str. 58; prim. Menaše, Marija v slovenski ume­ tnosti, str. 226. Za načrtovanje gradnje kapele gl. Cerkveni glasnik, 1925, apr., št. 7, str. 4. Kot patrona Tržiča je Marija vedne pomoči poimenovana ob objavi reprodukcije njene sli- ke v župnijski cerkvi (gl. Cerkveni glasnik, 1925, maj, št. 8, str. 1, 3). Več o tej poslikavi gl. v članku Andreje Rakovec v tej publikaciji. 94 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Bratovščine, pismi Franca Bleiweisa župniku Špendalu, Škofja Loka, 20. 6. 1898 in 23. 6. 1898, z osnovnimi navodili glede sprejemanja v bratovščino. Ker dotlej še ni dobil svetinj iz Münstra, mu je za prvo silo poslal take z nemškim napisom, izdelane na Dunaju. 95 To dejstvo se omenja tudi v korespondenci med župnikom Špendalom in škofijskim ordinariatom (gl. NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Bratovščine). Za sprejem članic je kon- gregacija uporabljala običajne sprejemnice z motivom Brez- madežne, kakor je mogoče videti na primerku iz zapuščine Marije Kurnik iz leta 1904, gl. Knific, Kolarska obrt, str. 72. 96 Praznik Marije vedne pomoči obhajajo v Rimu 26. aprila, drugod pa 27. junija ali na različne dneve. Redemptoristi so si v čast Mariji vedne pomoči leta 1876 izposlovali poseben ma- šni obrazec (gl. Žakelj, Zdrava Marija, str. 445–447). Maria­ nisches Kirchenjahr, str. 323–343, postavlja praznik na nedeljo pred praznikom rojstva Janeza Krstnika. 97 Gl. mdr. Cerkveni glasnik, 1928, jun., št. 45, str. 3; Cerkveni glasnik, 1929, jun., št. 6, str. 4; Cerkveni glasnik, 1936, dec., št. 12, str. 4. 724 2020ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 kongreganistk.98 Za novo zastavo je leta 1927 poskr- bel župnik Matija Škerbec. Z nemajhno umetnostno ambicijo se je najprej obrnil na uglednega arhitekta Jožeta Plečnika, ta pa mu je zaradi prezaposleno- sti priporočil svojega študenta Ivana Pengova ml. (1906–1975). Pengov je pripravil več skic in po načr- tu, ki je bil izbran, so zastavo s svilo in zlatimi nitmi izvezle mariborske šolske sestre, kovinske dele pa je napravil ljubljanski pasar Ivan Kregar (1867–1931). Zastava ima obliko majhnega bandera. Stran z napi- som Marija vedne pomoči / prosi za nas! krasi zvesto posneta podoba glavne patrone, stran z napisom Sv. Neža, naš vzor / prosi za nas! pa je simbolična: jagnje je svetničin atribut, izpod griča izvirajoči štirje stu- denci predstavljajo evangelije kot temelj krščanskega 98 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 178, 179, s fotografijo druž- benic s prvim družbinim banderom, ki ni več ohranjeno, in reprodukcijo drugega bandera. Fotografiji hrani tudi Tržiški muzej. Podatke o bratovščinskem gradivu v muzeju mi je pri- jazno posredoval dr. Bojan Knific. življenja, svetlo modro polje z lilijami in zvezdami pa deviško čistost. Bronast in pozlačen zaključek droga v obliki soncu podobnega žarečega obroča z napisom Kongregacija deklet v Tržiču simbolizira družbo kot vir duhovnega življenja in moči. Sredino obroča za- polnjuje Marijin monogram: križ nad njim kaže na Marijino sredništvo (»Po Mariji k Jezusu«), stolp pod njim (v asociaciji na stolp Davidov in stolp slonoko- ščeni) pa simbolizira njeno varstvo in zavetje, ki ga daje družbenikom v svojih kongregacijah. Kot Brez- madežna je označena z dvanajstimi zvezdami na re- verzu obroča. Svilena trakova, ki sta bila svojčas obe- šena na drog, sta ponazarjala po Mariji se dvigajoče molitve in milosti, ki prihajajo od nje.99 Umetniško izdelano zastavo je Škerbec pohvalil z besedami, da 99 Za opis in simboliko družbine zastave gl. Cerkveni glasnik, 1927, jul., št. 34, str. 4; Bogoljub 25/8, 1927, str. 187, »Pomen- ljiva zastava«, z repr.; gl. tudi Zalar, Marijine družbe, str. 192, 194: repr. Ivan Pengov ml.: Zastava dekliške Marijine družbe s podobo Marije vedne pomoči in simbolom sv. Neže, 1927, ž. urad Marijinega oznanjenja, Tržič (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 725 2020 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 je »gotovo ena najlepših, če ne najlepša, kar jih imajo Marijine družbe«,100 družbenice pa so ob njegovem odhodu iz Tržiča leta 1928 zapisale: »Naša krasna za- stava nam bo vedno živa priča o njegovi veliki ljube- zni in požrtvovalnosti do Marije.«101 Stala je skupno 15.288 dinarjev; ker družba ni imela toliko sredstev, so članice zbirale prostovoljne prispevke, 5.000 di- narjev pa je v ta namen darovala tržiška Hranilnica in posojilnica.102 Kongreganistke so sodelovale tudi pri opremi ka- pele škapulirske bratovščine, svoje marijanske pred- hodnice. Kot je bilo zgoraj omenjeno, so prispevale za kipa ob vhodu v kapelo, že pred tem pa so no- tranjščino obogatile s slikanim oknom, ki ga je leta 1911 po predlogi napravil Maks Tušek iz Ljublja- 100 Cerkveni glasnik, 1927, jul., št. 34, str. 4, z izjavo: »Zastava je res krasno delo, ne vem, da bi mi bila kdaj katera tako ugajala kot ta. Načrt je prav lepo zamišljen, enako krasno pa so ga sestre izvedle.« 101 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Razne knjige, fasc. 16, Dekliška Ma- rijina družba v Tržiču, sejni zapisniki 1912–1930. 102 Cerkveni glasnik, 1927, okt., št. 37, str. 4. ne.103 Upodobitev Srca Marijinega (z napisom Da­ rovala Marijina družba 1911) druži s pendantom, sv. Frančiškom, motiv rožnega vrta, najbrž kot spomin na Šubičevo stensko sliko, ki je bila ob tej priložno- sti prekrita z ornamentiko. Marija je predstavljena v pozi orante, zanimiv pa je njen plašč, ki spominja na kazulo. Dekliška Marijina kongregacija je imela družbino sobo opremljeno z večjim številom slik; leta 1923 jih je zaradi pomanjkanja prostora nekaj poso- dila sestram v Dekliški dom, o njihovi nadaljnji usodi pa ni podatkov.104 Marijina družba žena in mater je bila kanonič- no ustanovljena 8. oktobra 1912 in že 11. novembra pridružena veliki kongregaciji Prima Primaria v je- zuitskem kolegiju v Rimu, s čimer je postala deležna 103 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 1, Župna cerkev in po- družnice 1785–1937, nova okna v cerkvi in kapelici 1911. Delo je izvršila firma Maks Tušek, stavbno in umetno ste- klarstvo, slikanje na steklo. Okni v kapeli sta stali 800 kron (Kragl, Zgodovinski drobci, str. 132–133, 140, 189). 104 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Razne knjige, fasc. 16, Dekliška Ma- rijina družba v Tržiču, zapisniki 1912–1930. Šentflorjanska Žalostna Mati Božja, 19. stoletje, ž. c. Marijinega oznanjenja, Tržič (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 726 2020ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 njenih odpustkov in privilegijev.105 Kakor je bilo za kongregacije tega stanu v navadi, je za glavno patro- no izbrala Žalostno Mater Božjo, za sekundarno pa sv. Ano. Letno pobožnost z mašo za žive in mrtve članice, skupnim obhajilom in govorom je obhaja- la na dan Spomina Marije sedem žalosti, tj. na pe- tek pred cvetno nedeljo.106 Z delom in prispevki, t. i. venčki, so družbenice postale velika opora tržiške 105 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Bratovščine, usta- novna in pridružitvena listina Marijine družbe za žene 1912; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 178. V literaturi navajani datu- mi ustanovitve se za nekaj dni razhajajo. 106 Gl. mdr. Cerkveni glasnik, 1934, mar., št. 3, str. 3; Cerkveni glasnik, 1935, apr., št. 4, str. 3; Cerkveni glasnik, 1936, apr., št. 4, str. 3; Cerkveni glasnik, 1937, mar., št. 3, str. 3; Cerkveni glasnik, 1938, apr., št. 4, str. 3. krščanske dobrodelnosti.107 Svoji zavetnici so častile v škapulirski kapeli, kjer so leta 1912 v stensko nišo ob oltarju namestile kip sv. Ane.108 Pod nišo je visela starejša slika Žalostne Matere Božje z mečem bole- čin in orodji Jezusovega mučeništva (Arma Christi), ki se zdaj hrani v zakristiji. Podoben oziroma enak in najbrž sočasen posnetek čudodelne podobe iz cerkve sv. Florijana v Ljubljani, po Karlu Pircu izpod čopi- ča Gašperja Götzla, se je do uničujočega požara leta 107 Gl. mdr. Cerkveni glasnik, 1937, okt., št. 10, str. 4; Cerkveni glasnik, 1937, nov., št. 11, str. 3; Cerkveni glasnik, 1937, dec., št. 12, str. 1–3, »Ob 25-letnici Marijine družbe žena«. 108 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 137, 188, s podatkom, da je kip sv. Ane dar Julijane Engelsberger; Kragl, Kronika, str. 54. Nišo so na novo poslikali leta 1925 (gl. Cerkveni glasnik, 1925, apr., št. 7, str. 4). Sv. Alojzij, ok. 1865, ž. urad Marijinega oznanjenja, Tržič (foto: Ana Lavrič). 727 2020 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 1959 nahajal tudi v cerkvi sv. Jožefa.109 Družbino za- stavo s podobama zavetnic, prve na modrem polju in druge na belem, je za 700 kron izdelala Ana Hof- bauer v Ljubljani; blagoslovljena je bila leta 1913 in je še ohranjena, saj so jo kongreganistke tudi potem, ko ni bila več v rabi, skrbno hranile »kot prvi vidni znak družbe«.110 Leta 1939 jim je župnik Anton Vovk priskrbel novo, izvirno zasnovano umetniško zastavo, ki jo je po načrtu Staneta Kregarja izdelal ljubljanski pasar Janez Drnovšek. Ker trenutno ni v razvidu, jo lahko predstavimo le po fotografiji in Vovkovem opisu.111 Njen glavni del je z vdelanimi kamni olepšan kovinski nastavek, ki ima v lovorje- vem vencu na eni strani reliefno upodobljeno Mari- jino srce s sedmimi meči in pod njim tri zvezde, ki še najbolj spominjajo na celjski grb, na drugi pa sv. Ano z Marijo. Pod nastavkom so pritrjeni držaji za široke bele trakove, pripete s kljukicami. Stroške, ki so zna- šali 2.573 dinarjev, so pokrile članice. Mladeniška Marijina družba je bila pod ime- nom Brezmadežnega spočetja Device Marije in s se- kundarnim zavetnikom sv. Alojzijem prvič potrjena 20. novembra 1897, vendar tedaj ni zaživela. Vno- vič je bila ustanovljena 5. avgusta 1916 in bila 20. septembra agregirana prvi družbi tega imena (Prima Primaria) v Rimu.112 Čez tri leta se je razdelila na dva odseka, za mlajše in za starejše člane, slednji pa so se leta 1934 pridružili fantovskemu odseku Kato- liške akcije. Glavni praznik je obhajala na Brezma- dežno.113 Poleg sv. Alojzija, ki je bil običajni patron Marijinih družb, si je tržiška leta 1916 za zavetnika izbrala tudi sv. Stanislava Kostko.114 Prvega je vizua- 109 Pirc, Marijine slike, str. 4, navaja, da sta sliki enaki, le da je tista pri Sv. Jožefu »v mnogo bolj živih barvah« in da jo je na- pravil »slikar in podobar Gašper Goetzel v Kranju.« Slednja je leta 1959 pogorela (gl. Petek, Kronika, str. 108), dokumen- tirana pa je na fotografiji, ki jo je objavil Kragl, Zgodovin­ ski drobci, str. 182. Sliko v škapulirski kapeli je na terenskem ogledu zabeležil France Stele in jo okvirno datiral na začetek 19. stoletja (gl. Umetnostnozgodovinski inštitut F. Steleta ZRC SAZU, Terenski zapiski, CVI, 23. 6. 1914, str. 34–35v). Za motiv Šentflorjanske Žalostne Matere Božje gl. Menaše, Marija v slovenski umetnosti, str. 208–209. 110 Cerkveni glasnik, 1939, jul., št. 7, str. 1–2, »Nova zastava Ma- rijine družbe žena«. 111 Cerkveni glasnik, 1939, jul., št. 7, str. 1–2, »Nova zastava Ma- rijine družbe žena«, z reprodukcijo, s podatkom, da je kumica ob blagoslovu pripela na zastavo napisni trak v vrednosti 190 kron. Vovk je družbenice z zastavo presenetil, saj jo je dal napraviti na svojo roko in s tem odpravil dilemo glede (ne)- primernega zastavonoše. Nosile so jo namreč lahko ženske same, ker ni bila pretežka (gl. ŽA, Tržič, Kronika župnije Tr- žič II., str. 28). 112 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Bratovščine, ustanov- na listina Marijine družbe za mladeniče 1897, pridružitvena listina 1916, popis bratovščin 1918; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 179. V literaturi in zapiskih navajani datumi druge usta- novitve se za nekaj mesecev razhajajo. Ob ustanovitvi je druž- ba dobila dovoljenje, da smejo člani za svoje namene uporab- ljati prazno kaplanovo stanovanje. 113 Gl. mdr. Cerkveni glasnik, 1927, dec., št. 39, str. 3. 114 A. V., Fantje na plan, str. 1, s spodbudo fantom, naj bi pri- stopili v družbo, in navedkom: »Znano je, da je sv. Alojzij lizirala slika, ki jo je za oltar sv. Jurija kupil župnik Alojzij Košir leta 1865, ko je bila pobožnost do svet- nika v Tržiču že vpeljana,115 o podobi drugega pa ni poročil. Poleg sv. Alojzija z oltarne menze, oblikova- nega v nazarenski tradiciji, je v župnišču ohranjena tudi precej okorno naslikana podoba tega svetnika, s katero je bila morda opremljena družbina soba. Kip Srca Jezusovega, ki ga je fantom za sobo leta 1928 pomagala kupiti bratovščina sv. Duha, je bil kmalu nadomeščen z drugim, za katerim pa ni sledu.116 Nižja Marijina kongregacija, t. i. Marijin vrtec, je bila ustanovljena 10. novembra 1912.117 Pod svoje okrilje je zbirala učence in učenke tržiške meščanske šole. Vodil jo je veroučitelj, ki je imel z mladino, loče- no po spolu, vsak teden ali na štirinajst dni srečanja, na katerih so obravnavali razne teme in gojili skupno branje.118 Slovesen sprejem v Marijin vrtec je bil na praznik Brezmadežne.119 Krščanski poduk Bratovščina sv. Uršule za krščanski poduk in srečno smrt se je na Slovenskem zelo razširila po tem, ko jo je leta 1858 potrdil in priporočil Pij IX.; sedež je imela pri kapucinih v Celju, kjer so vodili osrednjo bratovščinsko knjigo, vence pristopnikov pa je vpiso- vala tudi »velika podružnica« pri Sv. Jakobu v Ljublja- ni, ki je podatke posredovala celjski matični ustanovi. Leta 1899 je škof Anton Bonaventura Jeglič poskrbel za kanonično ustanovitev ljubljanske bratovščine s se- dežem v šentjakobski cerkvi, pri kateri so odtlej vodili osrednjo evidenco članov, in tamkajšnjega župnika določil za vrhovnega predstojnika za vso škofijo.120 V Tržiču so bratovščino vpeljali že oktobra 1862, vendar ni v polnosti zaživela, dokler je niso po prizadevanju tudi poseben patron Marijinih družb /…/ sv. Stanislav /…/ je drugi zavetnik naše mladeniške Marijine družbe. Ravno te dni poteče 10 let, odkar čuva tudi našo Mladeniško Marijino družbo«. 115 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 180. V župnišču je shranjena tudi poznobaročna podoba sv. Alojzija s pogorelega oltarja pri Sv. Jožefu. 116 ŠAL/ŽA, Tržič, Razne knjige, fasc. 16, Bratovščina sv. Duha, kronika 1919–1940. 117 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Bratovščine; NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Razne knjige, fasc. 16, Nižja kongregacija v Tržiču, imenik in kronika 1935–1940; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 179. 118 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Razne knjige, fasc. 16, Nižja kon- gregacija v Tržiču, imenik in kronika 1935–1940, z naved- kom, da je bila nižja kongregacija ločena od Marijinega vrtca osnovnošolcev. 119 Gl. mdr. Cerkveni glasnik, 1924, dec., št. 3, str. 2; Cerkveni glasnik, 1930, dec., št. 12, str. 2. 120 Za bratovščino sv. Uršule gl. Zgodnja Danica 17/29, 1864, str. 230; 17/30, 1864, str. 239, »Udom družbe sv. Uršule in tudi drugim v spodbudo«, z opozorilom na veliki podobi sv. Uršu- le v Celovcu (Štefan Šubic) in Dobrepolju ( Janez Wolf ); Ve­ nec cerkvenih bratovščin 5/9, 1901, str. 142–143, »Bratovščina sv. Uršule in njenih tovarišic, v župni cerkvi sv. Jakoba v Ljub- ljani«; Dolinar, Bratovščina sv. Uršule, str. 8; Smrekar, Pozab- ljena slika, str. 79, 80; Smrekar, Post scriptum, str. 631–640. 728 2020ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 kaplana Ignacija Nadraha januarja 1897 obnovili.121 Bratovščino so sestavljali venci enajstih članov iste- ga spola, ki so bili dolžni drug drugega poučevati v krščanskem nauku, pomagati bližnjim v stiski in jih spodbujati k dobremu, posebej pa še posvečati se umirajočim in dobri pripravi na smrt.122 Vsako leto so se na god svoje zavetnice, 21. oktobra, udeležili bratovščinske maše in pod običajnimi pogoji prido- 121 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Bratovščine, popis bratovščin 1918, z navedkom, da je bila pridružena nadbra- tovščini pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Barle, Naznanila in poro- čila, str. 175–176, leta 1902 poroča, da je število njenih članov naraslo že na 68 vencev (748 članov). Vsak venec je letno poskrbel za branje sv. maše za žive člane, ob smrti člana pa za mašo in za molitev treh rožnih vencev. 122 Gruden, Das soziale Wirken, str. 23; Dolinar, Bratovščina sv. Uršule, str. 8. bili popolni odpustek, ta dan oziroma na nedeljo po prazniku pa so imeli tudi letni shod, kjer so zbirali prostovoljne prispevke za kritje stroškov, saj bratov- ščina sicer ni imela nobenih prihodkov. Nove člane je vpisoval kaplan, ki je bratovščino vodil.123 Osrednja ljubljanska ustanova je za tržiško posta- la nova spodbuda, kar se še posebej kaže v naročilu bratovščinske podobe sv. Uršule, ki jo je leta 1911 naslikal Matija Bradaška in je dobila svoj prostor v škapulirski kapeli (za praznik so jo bržčas postavljali 123 Gl. mdr. Cerkveni glasnik, 1924, okt., št. 1, str. 3; Cerkveni glasnik, 1925, okt., št. 13, str. 1; Cerkveni glasnik, 1927, okt., št. 37, str. 3; Cerkveni glasnik, 1929, okt., št. 10, str. 3. NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Bratovščine, popis bratovščin 1918 navaja, da je imela bratovščina 69 vencev. Enajst oseb, ki so sestavljale venec, naj bi spominjalo na enajst tisoč devic, ki so po legendi umrle skupaj s sv. Uršulo. Valentin Metzinger: Smrt sv. Uršule, 1749, uršulinska c. presv. Trojice, Ljubljana (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 729 2020 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 v oltarni tron, sicer pa je visela na steni). Z naslonom na Smrt sv. Uršule Valentina Metzingerja iz leta 1749 se je namreč slikar zavestno navezal na Ljubljano in njeno tradicijo. Metzingerjeva slika je nastala za oltar leta 1723 ustanovljene in 1726 vpeljane bratovščine sv. Uršule pri ljubljanskih uršulinkah in se je motiv- no oprla na starejšo oltarno sliko Petra Auwercxa (iz 1711).124 Kot bratovščinska podoba baročne predho- dnice je postala vzor šentjakobski ustanovi, ki je s tem manifestirala ljubljansko prvenstvo in legitimirala 124 Za uršulinsko bratovščino gl. mdr. Lavrič, Ljubljanske ba- ročne bratovščine /…/ pri redovnih cerkvah, str. 55–57; za Metzingerjevo uršulinsko sliko gl. Cevc, Valentin Metzin­ ger, str. 391, kat. št. 268; za Auwercxovo uršulinsko sliko gl. Murovec, Galerija slik, str. 269, 273, in Resman, Uršulinke v Ljubljani, str. 64. svoje nasledstvo.125 Podobo za šentjakobsko cerkev je zato Ivan Grohar, ki je naročilo izpolnil leta 1900/01, v glavnih potezah posnel po uršulinski, le motiv ladje v ospredju je prevzel po Metzingerjevi sliki iz kape- le škofijskega dvorca v Goričanah.126 Še zvesteje kot Grohar je Metzingerju ne samo v kompoziciji, ampak tudi v koloritu sledil Bradaška. Upodobitev umira- joče svetnice, ki jo podpirata angelska mladeniča, se vsebinsko posredno nanaša tudi na zgoraj omenjeni namen bratovščine. Prizorišče dogajanja je interier, 125 Smrekar, Post scriptum, str. 637, z navedkom, da je Groharjev povzetek Metzingerjeve oltarne podobe utemeljeval pravico škofijskega središča do bratovščine zaradi tradicije in upravi- čeval njen odvzem celjskim kapucinom. 126 Smrekar, Pozabljena slika, str. 77–86; Smrekar, Post scriptum, str. 631–640. Groharjevo sliko (v resnici njen osnutek) so leta 1901 natisnili v vpisno izkaznico bratovščine. Matija Bradaška: Smrt sv. Uršule, 1911, ž. c. Marijinega oznanjenja, Tržič (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 730 2020ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 ki ga nakazujejo tlak, podest in pilaster. Onemoglo Uršulinino telo, ki ga je zadela smrtna puščica, se je zgrudilo v roke angelov in čaka na sprejem v nebe- sa, kjer svetnico pričakujeta putta z vencem in krono mučeništva. Kranjski slikar sicer ni dosegel Metzin- gerjeve plastične prepričljivosti, svetlobnih učinkov in barvne pretanjenosti, ustvaril pa je koloristično ubrano in likovno učinkovito sliko, ki se uvršča med njegova boljša dela. Zaradi zgledovanja po matični tržiška Sv. Uršula izstopa iz množice bratovščinskih podob, ki jo običajno predstavljajo s tovarišicami ozi- roma varovankami pod njenim široko razprtim pla- ščem; motiv, vzporeden Mariji Zavetnici s plaščem, so razširjale bratovščinske podobice, kakršne je za člane dala natisniti tudi prvotna uršulinska združba.127 Molitveni in dejavni apostolat Bratovščina vednega češčenja sv. Rešnjega te­ lesa in za opravo ubožnih cerkva, ustanovljena v Bruslju leta 1848, je bila v Avstriji vpeljana leta 1857, v ljubljanski škofiji pa je zaživela dve leti pozneje. Se- dež je imela pri ljubljanskih uršulinkah, razširila pa se je po številnih župnijah.128 Vanjo so se začeli vpiso- vati tudi tržiški farani in proti koncu 19. stoletja se je število članov tako pomnožilo, da so pod župnikom Frančiškom Špendalom februarja 1897 vpeljali skup- no molitveno uro, ki so jo opravljali vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik, od leta 1899 s škofovim dovoljenjem pred izpostavljenim Najsvetejšim.129 Člani so z letnimi prispevki podpirali ljubljansko bratovščinsko vodstvo, ki je s temi sredstvi oskrbo- valo revne cerkve z liturgičnimi oblačili, pošiljalo pa jih je tudi premožnejšim cerkvam. Tržiška cerkev je v teku let prejela več njenih izdelkov, tako npr. zelen mašni plašč za kapelo na Kofcah ter rdeč mašni plašč in dragocen pluvial iz zlatega brokata s podobo Kri- stusa Kralja za župnijsko cerkev, obleko za cerkovni- ka, mašne strežnike idr. Zanimanje za bratovščino je z leti pojemalo, podatkom o oddaji letnih prispevkov pa lahko sledimo do leta 1940.130 Bratovščina sv. Duha je bila ustanovljena leta 1912 in bila agregirana glavni bratovščini,131 ki je od 127 Za tovrstne upodobitve gl. Lavrič, Bratovščine na Sloven- skem, str. 517–524. 128 Gruden, Das soziale Wirken, str. 18–19. Leta 1896 je bila bra- tovščina razširjena v 284 župnijah. 129 Kragl, Bivšemu tržiškemu župniku Fr. Sal. Špendalu, str. 2; gl. tudi Potokar, Naznanila in poročila, str. 61. NŠAL, ŠAL/ ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Bratovščine, popis bratovščin 1918 navaja bratovščino sv. Rešnjega Telesa kot že dolgo obstoječo, ker so se prispevki redno pobirali, uradno pa je napravila za- pisnik leta 1910. 130 Za bratovščino gl. mdr. Cerkveni glasnik, 1925, jun., št. 9, str. 4; Cerkveni glasnik, 1927, jul., št. 34, str. 4; Cerkveni glasnik, 1928, nov.–dec., št. 50–51, str. 6; Cerkveni glasnik, 1929, jun., št. 6, str. 4; Cerkveni glasnik, 1929, avg., št. 8, str. 4; Cerkveni glasnik, 1931, nov., št. 11, str. 4; Cerkveni glasnik, 1935, apr., št. 4, str. 2; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 144. 131 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Bratovščine; Kragl, leta 1882 delovala pri lazaristih na Dunaju, kjer so vodili evidenco članov za celotno Avstrijo. Prvi Tr- žičani so se ji posamič pridružili že leta 1903, interes zanjo pa se je povečal v letih pred prvo svetovno vojno. Od leta 1919 je bila centrala za slovenske bratovščine sv. Duha v Mariboru, kamor je odtlej predstojništvo tržiške družbe sporočalo imena priglašenih članov.132 Pravico vpisovanja v bratovščino je imel vsakokratni župnik. S prispevki, ki so jih člani darovali o binko- štih, so oskrbeli tri maše v čast sv. Duhu za žive in mrtve člane, preostanek so porabili v dobre namene. Popolni odpustek so pod običajnimi pogoji (spoved in obhajilo) lahko prejeli na binkoštno nedeljo ozi- roma v osmini praznika. Bratovščina je pospeševala češčenje sv. Duha ter molila za Cerkev in duhovnike, sicer pa je skrbela tudi za nakup cerkvenih paramen- tov, opremo in urejenost svetišča.133 Vsako leto je za procesijo sv. Rešnjega telesa poskrbela za oltar pri Sv. Andreju, pomagala je pokriti stroške za okvirje križevega pota in druge potrebe v Andrejevi cerkvi, za kip Srca Jezusovega pred škapulirsko kapelo, za kip Srca Jezusovega v družbini dvorani mladeniške Marijine kongregacije, za oltarne prte, cerkveno pre- progo, razsvetljavo, pranje cerkvenega perila, pritrka- vanje ipd.134 Delež bratovščine pri cerkveni opremi še zdaj spričuje Pengovov kip, ohranjen pa je tudi industrijsko izdelan kipec Praškega Jezuščka, ki ga je bratovščina kupila leta 1929 in ga podarila otroške- mu zavetišču na Skali.135 Ustanavljanje družb sv. Družine po župnijah je leta 1893 na pobudo papeža Leona XIII. priporočil ljubljanski škof Jakob Missia, njihov pomen za pre- novo družinskega življenja pa je leta 1905 poudarila tudi škofijska sinoda.136 Družine je v družbo spreje- mal domači duhovnik, škofija pa je vodila pregled nad evidenco članstva. Družinski člani so se dnevno zbi- rali k skupni molitvi pred podobo sv. Družine (motiv je bil upodobljen tudi na sprejemnici v družbo).137 Tržiška družba sv. Družine je bila ustanovljena 19. marca 1904, ko je župnik Frančišek Špendal sprejel vanjo prvih 166 družin, do leta 1935 pa je njihovo število naraslo že na 422.138 Zgodovinski drobci, str. 180, v njej vidi naslednico nekdanje bratovščine sv. Trojice. 132 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Razne knjige, fasc. 16, Bratovščina sv. Duha, imenik 1919–1937. 133 O bratovščini gl. mdr. Cerkveni glasnik, 1925, jun., št. 9, str. 4; Cerkveni glasnik, 1929, maj, št. 5, str. 3, ki izpostavlja: »Pri vseh novih napravah v naši župnijski cerkvi se je kar po vrsti udejstvovala tudi ta bratovščina«. 134 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Razne knjige, fasc. 16, Bratovščina sv. Duha, kronika 1919–1940. 135 Cerkveni glasnik, 1925, febr., št. 5, str. 4. 136 Gruden, Das soziale Wirken, str. 21; Šega, Cerkvena društva in bratovščine, str. 251. 137 Za družbina pravila gl. Ljubljanski škofijski list, 1895, št. 2, str. 30–36 »Naznanila in naredbe glede 'splošne pobožne družbe krščanskih družin v čast sveti družini nazareški'«. 138 Cerkveni glasnik, 1934, jan., št. 1, str. 4; Viktor Kragl, Bivšemu tržiškemu župniku Fr. Sal. Špendalu, str. 2; Kragl, Zgodovin­ ski drobci, str. 179. 731 2020 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 Družba molitvenega apostolata se je začela med jezuiti v Franciji leta 1844, papež Pij IX. jo je 1849 potrdil in obdaril z odpustki, Leon XIII. pa jo je zelo priporočal in ji leta 1896 dal nova pravila.139 V 139 Za družbo gl. mdr. Venec cerkvenih bratovščin 1/1, 1897 (izšlo 1896), str. 12–13, »Apostolstvo svete molitve«; Venec cerkvenih bratovščin 2/2, 1898, str. 22–25, »Pobožna družba molitvene- ljubljanski škofiji je zaveza apostolstva molitve ob koncu 19. stoletja delovala le v cerkvi Srca Jezuso- vega v Ljubljani, pozneje pa se je razširila in bila 26. februarja 1917 pod župnikom Jožefom Potokarjem ustanovljena tudi v Tržiču.140 Imela je tri stopnje: vsakodnevno darovanje molitve, dela in trpljenja po namenih Srca Jezusovega, molitev desetih zdravama- rij z očenašem in zadostilno sveto obhajilo. Člani so se zbirali k molitvenim uram. Glavne molitvene na- mene je od leta 1886 mesečno določal papež, dnevne namene pa so narekovale potrebe domače Cerkve.141 Del Apostolstva molitve je bilo Apostolstvo mož, ki je v tržiški župniji vzklilo po stanovskih govorih leta 1920;142 združevalo je može in fante pri češčenju Srca Jezusovega in mesečnem sv. obhajilu z namenom, da bi poglobili duhovno življenje in katoliško zavest; skupni seznam članstva so vodili jezuiti v Ljubljani.143 Tržiško Apostolstvo molitve je za svojo podobo izbra- lo Srce Jezusovo, ki ga je leta 1866 naslikala Henrika Langus (1836–1878) in leta 1892 z novim okvirjem, enakim tistima pri slikah na menzah stranskih oltar- jev, olepšal Janez Vurnik (1849–1911).144 Zdaj izgub- ljena slika Jezusa v dopasnem izrezu, s plamenečim srcem in blagoslavljajočo desnico je bila nameščena na menzi oltarja Karmelske Matere Božje.145 Katoliška akcija, organizacija za sodelovanje lai- kov pri apostolskem poslanstvu Cerkve, ki jo je leta 1922 ustanovil papež Pij XI., je v Tržiču začela delo- vati pod župnikom Antonom Vovkom leta 1929.146 ga apostolstva«; Venec cerkvenih bratovščin 3/6, 1899, str. 91– 94, »Apostolstvo svete molitve«; Gruden, Das soziale Wirken, str. 20, z navedkom, da je Leon XIII. družbo reorganiziral leta 1879. 140 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Bratovščine, popis bratovščin 1918; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 176. Apostol- stvo je vodilo seznam članov. 141 Namene apostolstva molitve so objavljala glasila Venec cerkve­ nih bratovščin, Bogoljub in Glasnik Srca Jezusovega. 142 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 176; gl. mdr. tudi Cerkveni gla­ snik, 1924, dec., št. 3, str. 2; Cerkveni glasnik, 1925, maj, št. 8, str. 8. 143 Šega, Cerkvena društva in bratovščine, str. 253. 144 Delo slikarke Langusove je stalo 40 fl, prvotni okvir 11 fl, stroške pa so večinoma pokrili z darovi Marije Ahačič (40 fl) in Vincencije Napret (2 fl). Vurnikov okvir je stal 72 fl 50 kr, plačala pa ga je Julijana Raitharek (gl. Cerkveni glasnik, 1926, jun., št. 21, str. 4). 145 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 137, 174, 175, 176, z repr. ška- pulirskega oltarja s sliko Srca Jezusovega, ki so jo leta 1965 nadomestili s tabernakljem, gl. Petek, Kronika, str. 66. Slika bi utegnila biti povezana z bratovščino Srca Jezusovega, ki se po Kraglu, Zgodovinski drobci, str. 174, omenja leta 1855 in ki je najbrž identična z Apostolstvom Srca Jezusovega, kot združbo imenuje Pirc, Alojzij Košir, str. 4. V Tržiču je imela le zbirno mesto, sedež pa pri ljubljanskih frančiškanih (o tem: Gruden, Das soziale Wirken, str. 22). Podobno velja za bratov- ščino Naše ljube Gospe presvetega Srca, ki je imela sedež v ljubljanski stolnici (o tem: Gruden, Das soziale Wirken, str. 23), omenja pa jo Cerkveni glasnik, 1925, dec., št. 15, str. 6. Nobena ni navedena v popisu tržiških bratovščin iz leta 1918 v NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36. 146 Cerkveni glasnik, 1929, avg., št. 8, str. 1–2, »Katoliška akcija«; Cerkveni glasnik, 1929, nov., št. 11, str. 4. Dne 10. novembra je bil izvoljen župnijski svet in odbor. Praški Jezušček, ok. 1929, ž. urad Marijinega oznanjenja, Tržič (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 732 2020ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 Ustanovni sestanek so imeli na praznik Kristusa Kra- lja v dvorani Našega doma, kjer je visela slika Kristusa Kralja, na katero je dal Vovk ob tej priložnosti zapi- sati: Kristus – kralj vseh tržiških katoliških organizacij danes in vselej!147 Istega duha je izpovedovala tudi monumentalna podoba Kristusa s krono in zemelj- sko oblo v moški kapeli župnijske cerkve, ki sta jo leta 1931 poslikala Janez Mežan in Nikolaj Pirnat;148 leta 1963 sta jo »nadomestila« slovanska apostola Ciril in Metod izpod čopiča Staneta Kregarja.149 Molitvena pomoč Katoliški akciji je bila pri- pravljalna ustanova Katoliške akcije.150 Prirejala je 147 Cerkveni glasnik, 1929, dec., št. 12, str. 2. 148 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 139, 140: repr. 149 Več o tem v prispevku Andreje Rakovec v tej publikaciji. 150 Bogoljub 37/1, 1939, str. 10–12, »Molitvena pomoč Katoliške akcije«. tedenske molitvene ure, širila spoznavanje pomena Katoliške akcije in njen tisk. Krajevne skupine je vodil župnik, vrhovno vodstvo nad skupinami pa je imel narodni odbor Katoliške akcije. Pravila Molit- vene pomoči je izdal škof Gregorij Rožman 8. de- cembra 1937.151 V Tržiču je začela delovati 4. marca 1938 v okviru že vpeljane Katoliške akcije.152 Podpora misijonom Molitvi in delu za cerkveno edinost kristjanov se je posvečalo Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, pre- 151 Cerkveni glasnik, 1938, mar., št. 3, str. 2–3, »Pravila za ‘Molit- veno pomoč’ Katoliški akciji«. 152 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Razne knjige, fasc. 16, Molitvena pomoč Katoliški akciji 1938–1941; Cerkveni glasnik, 1938, apr., št. 4, str. 4. Maks Tušek: Sv. Frančišek Asiški in Srce Marijino, slikani okni v škapulirski kapeli, 1911, ž. c. Marijinega oznanjenja, Tržič (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 733 2020 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 novljena oblika bratovščine, ki jo je leta 1852 ustano- vil lavantinski škof Anton Martin Slomšek. Apostol- stvo je v ljubljansko škofijo leta 1909 vpeljal Anton Bonaventura Jeglič. Podatke o članstvu in prispevke je zbiral škofijski odbor.153 Misijonsko dejavnost sta podpirali tudi Družba za širjenje vere in družba Dejanje sv. Detinstva.154 Prva je bila ustanovljena v Lyonu leta 1822, na slovenska tla jo je poskušal uvesti že Slomšek, zaživela pa je šele po letu 1924; druga je povezovala šolsko mladino.155 Da bi raslo število članov, so tržiški župniki vernike vabili k vpisu zlasti v času misijonskega tedna, ki ga je prirejala dekliška Marijina družba.156 Dobrodelna dejavnost Tretji red sv. Frančiška je bil v Tržiču ustanovljen šele pod župnikom Jožefom Potokarjem 3. decembra 1911, imel pa je že pred tem večje število pripadni- kov, ki so bili vpisani drugod, večinoma v Ljubljani, kjer je prva kongregacija (po jožefinskem zatrtju) za- živela že leta 1837.157 Skupščina je spadala k okrožju Brezje, od koder so vsa leta prihajali tudi vizitatorji. Člani so imeli mesečne shode z vesoljno odvezo in mesečno mašo izmenoma za žive in za mrtve tretje- rednike. Opravljali so tridnevnico v čast sv. Franči- šku in devetdnevnico pred praznikom Brezmadežne, praznovali pa so tudi god sv. Elizabete, zavetnice tretjega reda. V času, ko je tržiško skupščino vodil kaplan Viktor Čadež, je več poročil o njeni dejavno- sti izšlo v Cvetju z vrtov sv. Frančiška.158 Ustanovitev tretjega reda je našla likovno obeležje v škapulirski kapeli, kjer je leta 1911 Maks Tušek iz Ljubljane po naročilu Andreja Gassnerja st., ki je bil tudi sam goreč tretjerednik, vstavil slikano okno s podobo sv. Frančiška.159 Svetnik z vidnimi stigmami na rokah je 153 Ljubljanski škofijski list, 1909, št. 6, str. 101–102 »Apostolstvo sv. Cirila in Metoda pod zavetjem preblažene Device Mari- je«; Šega, Cerkvena društva in bratovščine, str. 250–251; za tržiško članstvo gl. NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Bratovščine, popis bratovščin 1918; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 180. 154 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Bratovščine, popis bratovščin 1918; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 180–181. 155 Gruden, Das soziale Wirken, st. 23; Šega, Cerkvena društva in bratovščine, str. 251–252. 156 Gl. mdr. Cerkveni glasnik, 1927, jul., št. 34, str. 2–3, »Da bi bili vsi eno…!«. 157 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 180. Za članstvo gl. NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Razne knjige, fasc. 16, Tretji red, imenik članov 1893–1940. Število kongregacij tretjega reda je začelo naraščati po letu 1883, ko jih je Leon XIII. priporočil v enci- kliki Misericors Dei Filius (gl. Gruden, Das soziale Wirken, str. 17). 158 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 180; Cvetje z vrtov sv. Frančiška 35/2, 1918, str. 58–59; 35/3, 1918, str. 92–93; 35/7–8, 1918, str. 226; 36/1, 1919, str. 28; 36/3, 1919, str. 60–61; 36/5, 1919, str. 93, s podatkom o tržiški tretjerednici Frančiški Drukar, ki je pridobila številne ude za kongregacijo sv. hiše v Lore- tu in zbrala lepo vsoto denarja za popravilo loretske cerkve; 36/8–9, 1919, str. 141. 159 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 1, Župna cerkev in po- predstavljen v rožnem vrtu, pogled dviguje kvišku, z nogami pa, prezirajoč bogastvo tega sveta, tepta vre- čo, iz katere se usipajo novci.160 Z redom je mogoče pogojno povezati tudi kip sv. Frančiška, ki je bil po- zneje prenesen v kapelico sv. Katarine na Slapu,161 že pred ustanovitvijo tržiške skupščine pa so v trgu živeči tretjeredniki svojega zavetnika lahko častili na oltarju sv. Jurija; njegov kip je skupaj z drugimi na stranskih oltarjih leta 1892 izdelal Kristijan Mahl- knecht v St. Ulrichu na Tirolskem.162 S tretjeredniki in njihovo dobrodelnostjo, ki so jo izkazovali z mesečnimi nabirkami za revne in bol- ne sobrate, je bila povezana tudi posebna ustanova, t. i. kruh sv. Antona za podporo siromakov;163 pušica za zbiranje miloščine je bila nameščena v cerkvi pri stranskih vratih, poleg nje pa je visela slika sv. Anto- na Padovanskega, delo Matije Bradaška iz leta 1916, ki jo je cerkvi podaril trgovec Leopold Lavš.164 Njen pendant je bil Sv. Rok, ki je na tem mestu prav tako zastopal tretjerednike.165 Izjemno pomembno vlogo na področju dobro- delne dejavnosti in povezovanja tržiških organizacij je odigrala Vincencijeva konferenca Marijinega oznanjenja. Katoliško zvezo dobrote za podporo revnih je leta 1833 v Parizu ustanovil profesor prava in književnosti Frédéric Ozanam, tudi tretjerednik, in za njenega zavetnika izbral sv. Vincencija Pavel- skega, misijonarja ubogih. Vincencijeve konference so se kmalu razširile po svetu. Prvo v Sloveniji sta maja 1876 pri ljubljanski stolnici ustanovila stolni kanonik Janez Gogala in profesor Josip Kronber- ger.166 Že oktobra ji je sledila konferenca pri Sv. Ja- kobu v Ljubljani, naslednja na Kranjskem pa je bila tržiška, ustanovljena 11. julija 1889 in 19. septembra istega leta agregirana glavni Vincencijevi družbi v Parizu.167 Pobudnika sta bila župnik Frančišek Špen- dal ter veleindustrialec in posestnik tržiškega gradu družnice 1785–1937, nova okna v cerkvi in kapelici 1911; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 132–133, 140, 189; za Gassner- jevo članstvo v tretjem redu sv. Frančiška, gl. Cerkveni glasnik, 1926, febr., št. 17, str. 3. 160 Kompozicija je, razen rožnega vrta, enaka, kot jo najdemo npr. na oljni sliki pri novomeških frančiškanih. 161 Za kapelico gl. Kragl, Zgodovinski drobci, str. 172. 162 Petek, Kronika, str. 51. S tretjim redom je mogoče povezati tudi sliki sv. Marjete Kortonske (Viktor Zakrajšek jo je za- beležil v zakristiji, gl. NŠAL, ŠAL, Popisi cerkva 1954, Popis cerkva in cerkvenih znamenitosti v župniji Tržič na Gorenj- skem, 1955) in sv. Janeza Vianneya, ki jo je cerkvi podarila Ida Mally (gl. Cerkveni glasnik, 1940, nov., št. 11, str. 3). 163 Gruden, Das soziale Wirken, str. 17. T. i. Antonove kruhke so začeli deliti siromakom v 19. stoletju (gl. Kleinschmidt, Antonius von Padua, str. 389, 391). 164 Cerkveni glasnik, 1935, avg., št. 8, str. 3; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 139. Slika je bila pred nekaj leti ukradena. 165 Sliko omenja Kragl, Zgodovinski drobci, str. 139. Bila je ukra- dena hkrati s sliko sv. Antona Padovanskega. 166 Gajšek, Slovenska provinca misijonske družbe, str. 351–353. 167 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Bratovščine, popis bratovščin 1918; NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Razne knjige, fasc. 16, Vincencijeva družba, imenik, kronika 1889–1912; Gru- den, Das soziale Wirken, str. 78. 734 2020ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 Andrej Gassner st., ki je bil tudi največji dobrotnik konference in njenih dejavnosti.168 Te so se zelo raz- mahnile z ustanovitvijo sirotišnice in dnevnega zave- tišča za delavske otroke. V ta namen je župnik Jožef Potokar leta 1913 kupil hišo »na Skali«, ob njej pa je s prizadevanjem prosvetnega društva sv. Jožefa,169 ki 168 Za Vincencijevo konferenco gl. Cerkveni glasnik, 1929, jun., št. 6, str. 1, »Ob štiridesetletnici naše Vincencijeve konferen- ce«; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 392–399; gl. tudi Cerkveni glasnik, 1926, febr., št. 17, str. 3. 169 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Razne knjige, fasc. 16, Društvo sv. Jožefa, pravila in imenik 1897–1907. Društvo je skrbelo za izobraževanje in kulturni napredek članov na katoliški pod- lagi, zlasti po načelih okrožnice Leona XIII. iz leta 1891 o delavskem vprašanju. Več o društvu Kragl, Zgodovinski drobci, str. 404–406. si je želelo primernih prostorov in dvorane, že do leta 1915 zrasla nova stavba »Naš dom«, katere gradnjo je vodil ljubljanski stavbni podjetnik Matko Curk, v njegovi odsotnosti pa bratranec Janez Curk.170 Umetniški kip sv. Jožefa za nišo na pročelju Doma je izklesal radovljiški kipar Jožef Pavlin (1875–1914), ki je že na začetku prve svetovne vojne padel na vzhodni fronti v Galiciji. Kip je njegovo zadnje delo. Figura je strogo frontalna in statična, prilagojena po- ziciji v niši, in ima zgoščen volumen, medtem ko je njena površina razdrobljena v nadrobnostih. Sv. Jožef zaščitniško pridržuje Jezuščka, ki z razprtimi dlanmi sedi na njegovi desnici. Pozornost zbujata Otrokova dopetna haljica in neobičajen položaj lilije, postavlje- ne v vazo ob Jožefovih nogah.171 Sv. Jožefu je bila posvečena tudi kapela v zave- tišču, ki so jo uredili leta 1924, šele po tem, ko so oskrbo otrok prevzele mariborske šolske sestre, ki so nadomestile sestre križniškega reda. Najprej je imela prostor v pritličju, leta 1926 pa so jo preselili na podstrešje Našega doma, kjer so s preureditvijo pridobili primeren prostor ne le zanjo, ampak tudi za konferenčno sobo in arhiv, načrtovali pa celo mu- zej karitativne dejavnosti.172 Dobrotniki so za opre- mo kapele podarili kip Srca Jezusovega, Praškega Jezuščka (kupila ga je bratovščina sv. Duha), okvir za oltarno sliko in tobačnico, s katero je bil kupljen križev pot, cerkveno posodje so pripeljali iz neke mariborske kapele, tabernakelj so poslale ljubljanske uršulinke, paramente frančiškani, cerkveno perilo pa škofjeloške uršulinke. Sredstva za oltarno menzo je daroval tržiški rojak iz Ljubljane, za ciborij pa ne- imenovana oseba.173 Po prezidavah in prenovi Doma leta 1931174 so kapelo uredili na podstrešju prizidka in jo 1. junija 1932 slovesno blagoslovili.175 Preprosti in skromni stari oltar176 so julija 1938 nadomestili z novim, sodobno oblikovanim po načrtu Staneta 170 Obe stavbi je prevzela v lastništvo Vincencija konferenca, ki je tržiškim katoliškim društvom dovolila uporabljati dvorano Našega doma. 171 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 171; Petek, Kronika, str. 103. Kip sv. Jožefa sta plačala tržiški kaplan Viktor Čadež, tajnik društva sv. Jožefa, in njegova sestra. Blagoslovljen je bil skupaj z domom 7. marca 1915. Zdaj stoji v cerkvi sv. Andreja. Za kiparja gl. Žitko, Historizem v kiparstvu, str. 27, 62, 63, 64, 87, 142, 164. 172 Cerkveni glasnik, 1926, sept., št. 24, str. 2; Cerkveni glasnik, 1926, sept., št. 24, str. 2; Cerkveni glasnik, 1927, avg., št. 35, str. 3–4. 173 Cerkveni glasnik, 1925, febr., št. 5, str. 4. 174 Cerkveni glasnik, 1931, sept., št. 9, str. 4. 175 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 168, s fotografijo prvotnega ol- tarja; prim. Cerkveni glasnik, 1939, maj. št. 5, str. 6, s fotogra- fijo oltarja po Kregarjevem načrtu. O blagoslovu kapele piše v Cerkveni glasnik, 1932, jul., 7, str. 3: Nova kapela v sirotišču in zavetišču je bila slovesno blagoslovljena 1. junija … S tem so bila obilna dela prenove končana. 176 Oltar za kapelo je leta 1930 prenovila učiteljica Julči Berlano- va, sestra s. Fidelije (gl. Cerkveni glasnik, 1930, sept., št. 9, str. 3). Fotografija tega oltarja je objavljena v Kragl, Zgodovinski drobci, str. 168, in Cerkveni glasnik, 1939, maj, št. 5, str. 5, »Ob petdesetletnici Vincencijeve konference«. Jožef Pavlin: Sv. Jožef s pročelja »Našega doma« na Skali, 1913/1914, p. c. sv. Andreja, Tržič (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 735 2020 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 Kregarja (1905–1973),177 leta 1939 pa so odstranili še staro na papir odtisnjeno oltarno sliko in jo na- domestili s Kregarjevim oljem.178 Dopasna podoba sv. Jožefa s prikupnim Otrokom v praznični haljici, ki je varovance nedvomno nagovarjala, je umetniko- vo zgodnje delo (podpisano Stane Kregar 39), polno barvne vedrine. Poudarek svečanosti daje prizoru čez modro nebo razpet rdeč zastor.179 Umetniška do- polnitev kapele, ki je tako postala »najlepši prostor« na Skali, je sovpadla s petdesetletnico Vincencijeve konference.180 177 Cerkveni glasnik, 1938, okt., št. 10, str. 3. 178 Cerkveni glasnik, 1939, maj, št. 5, str. 1–6, »Ob petdesetletnici Vincencijeve konference«, s fotografijo novega oltarja s Kre- garjevo sliko sv. Jožefa. 179 Prim. Toplak, Cerkveno slikarstvo Staneta Kregarja, str. 54, z razlago, da gre za rdečo stilizirano pokrajino, nad katero bežijo v žareče belo-rdeče lise transformirani oblaki. 180 Cerkveni glasnik, 1939, maj, št. 5, str. 1–6, »Ob petdesetletnici Vincencijeve konference«. Ob prezidavi zavetišča in sirotišnice so, tudi s prispevki prosvetnega društva sv. Jožefa,181 razširili in na novo opremili dvorano, oder in garderobo.182 Nad oder so obesili podobo društvenega zavetnika sv. Jožefa, ki jo je leta 1932 v svojem značilnem slogu naslikal Janez Mežan (podpis: Mežan 32).183 Slika je po formatu prilagojena odru, scensko pa deluje tudi naslikana zavesa, ki razgrinja panoramo ozadja. Dru- gih slik, ki so krasile dvorano pa tudi konferenčno sobo, ni več v razvidu, morda pa od tod izhaja ki- pec sv. Vincencija Pavelskega, ki zdaj v stenski niši škapulirske kapele v župnijski cerkvi nadomešča sv. Ano.184 Svetnikov god je vodstvo Vincencijeve kon- 181 Društvo je že leta 1928 dalo dvorano poslikati (gl. Cerkveni glasnik, 1928, sept., 48, str. 4). 182 Cerkveni glasnik, 1931, sept., št. 9, str. 4; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 406. 183 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 396: repr., 406. 184 Vincencijeva družba je namreč v Tržiču oživela, medtem ko so druge odmrle. Stane Kregar: Sv. Jožef iz kapele »Našega doma« na Skali, 1939, ž. urad Marijinega oznanjenja, Tržič (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 736 2020ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 ference slovesno obhajalo in se udeležilo maše za žive in mrtve člane.185 Člani Vincencijevih konferenc so bili lahko le moški, za ženske pa so leta 1917 nastale Elizabetine konference.186 V ljubljanski škofiji so navodila za ka- ritativno delovanje po župnijah objavili leta 1919.187 Tržiško Elizabetino konferenco so ustanovile tam- kajšnje tretjerednice 21. julija 1919.188 Družba je s prispevki članic in drugih dobrotnic redno podpi- rala večje število revežev, ki jih je obiskovala in ob- darjala po domovih, ljudem v stiski pa je pomagala tudi občasno. Podpirala je dejavnost Vincencijeve konference (z venčki Elizabetine konference), zlasti sirotišče na Skali.189 Slovesno je obhajala god svoje 185 Gl. mdr. Cerkveni glasnik, 1928, jul.–avg., št. 46–47, str. 3. 186 Gajšek, Slovenska provinca misijonske družbe, str. 352. 187 Ljubljanski škofijski list, 1919, št. 5, str. 47–50 »Organizacija karitativnega dela«; Bogoljub 17/7, 1919, str. 145–148, »Do- brodelnost naj se organizira povsod«. 188 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Razne knjige, fasc. 16, Elizabeti- na konferenca, sejni zapisnik 1919–1924; Cvetje z vrtov sv. Frančiška 37/1, 1920, str. 28–29, z datumom 20. julija 1919; Cvetje z vrtov sv. Frančiška 37/3–4, 1920, str. 93; Kragl, Zgo­ dovinski drobci, str. 394. 189 Cerkveni glasnik, 1924, okt., št. 1, str. 4; Cerkveni glasnik, 1924, nov., št. 2, str. 3; Cerkveni glasnik, 1925, febr., št. 5, str. 3, 4. zavetnice sv. Elizabete Turingijske (Ogrske), katere podoba je krasila škapulirsko kapelo že od leta 1912, ko jo je za cerkev skupaj s sliko sv. Blaža od Matije Bradaška kupila dobrotnica Vincencijeve konference Julijana Engelsberger.190 Podobo, ki vztraja pri naza- renskih vzorih, je slikar podpisal in datiral (MBra­ daška 1912). Sočutna svetnica, deleča miloščino si- romakom, je nazorno predstavljala ideal Elizabetine konference, ki je živel med tretjerednicami že pred ustanovitvijo družbe. Pomoč umirajočim Duhovna zveza smrti sv. Jožefa za pomoč umi­ rajočim je bila ustanovljena na pobudo Luigija Gua- nelle leta 1914, ob podpori papeža Pija X., ki se je vpisal vanjo kot prvi član. Njen sedež (Primaria) je v rimski cerkvi sv. Jožefa, ki jo upravlja Guanello- va skupnost Služabnikov ljubezni, namenjena pa je Denar so zbirali ob konferencah in ga dobivali od dobrotnic, od skupščine tretjerednikov, od kruha sv. Antona; Cerkveni glasnik, 1926, febr., št. 17, str. 5; Cerkveni glasnik, 1927, febr., št. 29, str. 4. 190 Petek, Kronika, str. 54, z datacijo v leto 1911. Sliki je uokviril domačin Luka Kurnik. Janez Mežan: Sv. Jožef iz dvorane »Našega doma« na Skali, 1932, ž. urad Marijinega oznanjenja, Tržič (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 737 2020 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 širjenju češčenja Jezusovega rednika kot priprošnjika za srečno smrt ter molitvi in pomoči umirajočim.191 V Tržiču je bila njena podružnica ustanovljena 14. aprila 1921, vodil pa jo je domači župnik.192 Dne 10. aprila 1933 je bila ustanovljena bratov­ ščina Marije Vnebovzete, vernim dušam v vicah v tolažbo, prva tovrstna družba v škofiji, v katero so se združile članice nekdanjega ženskega pogrebnega društva. Društvo je pod nemškim naslovom začelo 191 Za zvezo gl. http://www.operadonguanella.it/organizzazio- ne/organismi-generali/pia-unione-s-giuseppe (30. 8. 2020). 192 NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 36, Bratovščine, ustanov- na listina za Unio filialis de Transitu S. Joseph; Kragl, Zgodo­ vinski drobci, str. 179. Gl. tudi NŠAL, ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi, fasc. 44, Gradivo 19. in 20. stol., knjižica pogrebne bratovšči- ne sv. Jožefa v Ljubljani iz leta 1924, ki si jo je najbrž priskr- bela tržiška zveza. Ljubljanska bratovščina je skrbela, da se njeni člani dostojno in krščansko pokopljejo in da se zanje ob določenih časih opravijo sv. maše. delovati leta 1876, pozneje se je razšlo in bilo leta 1906 na novo ustanovljeno.193 Ker je bilo članic ve- dno manj, so leta 1928 povabile v društvo tudi mo- ške, kmalu pa so se odločile za obliko bratovščinske združbe, da bi bile pod njenim okriljem deležne tudi duhovnih dobrin, zlasti odpustkov.194 Medse so spre- jemale ženske do 50. leta starosti. Plačevale so letni prispevek, opravljale razna dobra dela dušam v korist in poskrbele za mesečne maše za žive in mrtve člani- ce, ob smrti članic pa prispevale njihovim družinam primerno vsoto za pogrebne stroške. Umetnostnih reliktov bratovščina ni zapustila. *** Bratovščine in cerkvene združbe, predstavljene v časovnem loku od srednjega veka do druge svetov- ne vojne, so odigrale pomembno versko, kulturno, socialno pa tudi politično vlogo. Odzivale so se na konkretne potrebe okolja in dobe, v kateri so delova- le, in se zlasti ob močni industrializaciji Tržiča uspe- šno soočale z novimi izzivi. Likovna umetnost jim je služila za vizualizacijo njihovih duhovnih idealov in zavetnikov, za opremo kapel in oltarjev, pri katerih so imele svoj sedež, za osebno in skupno molitveno spodbudo pa tudi za zunanje korporativne nastope in praznične manifestacije. Z umetnostnozgodovin- skega vidika so zanimive zlasti starejše bratovšči- ne, od novejših pa izstopajo obnovljena škapulirska bratovščina in Marijine družbe, predvsem dekliška, bratovščina sv. Uršule in Vincencijeva konferenca. Med novejšimi je tudi precej takih, ki umetnosti niso posvečale nobene pozornosti. Obravnavana umetni- ška dela so bila v umetnostnozgodovinski literaturi deloma že predstavljena ali vsaj omenjena, še več je prezrtih, v pričujočem prispevku pa so postavljena v skupni kontekst. Za tista od srede 19. stoletja dalje so v veliki meri znani tudi avtorji, med katerimi je nekaj uveljavljenih imen, npr. Ivan Pengov ml., Janez Mežan in Stane Kregar.195 193 ŽA, Tržič, Kronika župnije Tržič II., str. 4; Gruden, Das so­ ziale Wirken, str. 80; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 181, z na- vedkom, da je bilo društvo ustanovljeno leta 1875. 194 Cerkveni glasnik, 1933, jun., št. 6, str. 2–3, »Bratovščina Mari- je vnebovzete, vernim dušam v vicah v tolažbo«. 195 Iz srca se zahvaljujem vsem, ki so mi prijazno in nesebično pomagali s posredovanjem arhivskega in fotografskega gra- diva, omogočanjem ogleda spomenikov na terenu, informa- cijami in nasveti, zlasti s. Marti Triler (Uršulinski samostan Ljubljana), dr. Mihu Šimcu (Teološka fakulteta Ljubljana), arhivistom v Nadškofijskem arhivu Ljubljana, Ksenji Hoče- var (Družina), kolegici Magdi Miklavčič Pintarič (INDOK center Direktorata za kulturno dediščino, Ljubljana), dr. Bo- janu Knificu (Tržiški muzej, Tržič), dr. Juretu Volčjaku (Arhiv Republike Slovenije), dr. Mihu Preinfalku (Zgodovinski in- štitut Milka Kosa ZRC SAZU). Posebno zahvalo izrekam g. župnikom Tomažu Prelovšku (ž. Tržič), mag. Romanu Starcu (ž. Ljubljana-Sv. Nikolaj), Francu Mačku (ž. Planina pri Ra- keku), Robertu Hladniku (ž. Mirna) in dr. Silvestru Novaku (ž. Lom). Hvala tudi kolegom z Umetnostnozgodovinskega inštituta ZRC SAZU mag. Andreji Rakovec, mag. Andreju Matija Bradaška: Sv. Elizabeta Turingijska, 1912, ž. urad Marijinega oznanjenja, Tržič (foto: Andrej Furlan, UIFS ZRC SAZU). 738 2020ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AULj – Arhiv uršulinskega samostana v Ljubljani, Kongregacija Marije vedne pomoči NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana, ŠAL/ŽA, Tržič, Razne knjige. ŠAL/ŽA, Tržič, Spisi. ŠAL, Popisi cerkva 1954, Župnija Tržič. ŠAL, Zbirka listin. UIFS – Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, Stele, France: Terenski zapiski, LXXXIV, CVI. ŽA, Tržič – Župnijski arhiv, Tržič Kronika župnije Tržič ČASOPISI Bogoljub, 1919, 1927, 1939. Cerkveni glasnik za tržiško župnijo, 1924–1941. Cvetje z vrtov sv. Frančiška, 1918–1920. Ljubljanski škofijski list, 1895, 1909, 1919. Venec cerkvenih bratovščin, 1896–1902. Zgodnja Danica, 1852, 1864 LITERATURA A. V.: Fantje na plan. Cerkveni glasnik, 1926, dec., št. 27, str. 1. Avguštin, Cene: Tržič in okolica. Ljubljana: Zavod za spomeniško varstvo SRS, 1970 (Kulturni in na- ravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov 23). Barle, Ivan: Naznanila in poročila: Tržič. Venec cer­ kvenih bratovščin 6/11, 1902, str. 175–176. Cevc, Anica: Valentin Metzinger: 1699–1759. Življe­ nje in delo baročnega slikarja. Ljubljana: Narodna galerija, 2000. Cevc, Emilijan: Gotska plastika na Gorenjskem. Kranj: Mestni muzej, Okrajna spomeniška komisija, 1958. Cevc, Emilijan: Poznogotska plastika na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1970. Dolinar, France Martin: Bratovščina sv. Uršule za srečno smrt. Naša luč 47/10, 1998, str. 8. Furlanu, Alenki Klemenc in še prav posebej dr. Blažu Resma- nu, tudi za kritičen pregled teksta. Članek je nastal v okviru raziskovalnega projekta Umetnina kot odsev znanja in povezovanja. Pomen izobrazbe in družbene vpetosti umetnikov in naročnikov v poznem srednjem in zgo­ dnjem novem veku ( J6-9439) in raziskovalnega programa Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru (P6- 0061), ki ju iz državnega proračuna financira Javna Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Družbenik Marijin. Molitvenik za Marijine družbe. Ljubljana: Škofijsko vodstvo M. D., 19306. Ferrero, Fabriciano: Redemptoristen. Marienlexikon (ur. Remigius Bäumer, Leo Scheffczyk), 5. St. Ottilien: EOS Verlag, 1993, str. 420–421. Gajšek, Lojze: Slovenska provinca misijonske družbe s skupnostjo lazaristov na Hrvaškem. Lazaristi ob 90­letnici province (1919–2009) in ob 350­letni­ ci smrti sv. Vincencija Pavelskega (1660–2010). Ljubljana: Misijonska družba – Slovenska pro- vinca, 2009. Gruden, Josip: Das soziale Wirken der katholischen Kirche in Österreich, 4/1: Diözese Laibach (Her­ zogtum Krain). Ljubljana: Verlag der Leo-Gesell- schaft in Wien, 1906. Hočevar, Ksenja: Tržiški zaklad. Restavriranje srebr- nega kipa Škapulirske Matere Božje. Družina, št. 22, 3. 6. 2007, str. 19. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo pred­ jožefinskih župnij na Slovenskem. Kranjska, Ljub- ljana 2017 (elektronska knjiga, 2. dop. izdaja: https://www.viharnik.com/downloads/HistTop_ Kranjska2.pdf; 16. 8. 2019). J. T.: Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz Teržiča na Gorenskem. Zgodnja Danica 17/29, 1864, str. 232. Kleinschmidt, Beda: Antonius von Padua in Leben und Kunst, Kult und Volkstum. Düsseldorf: L. Schwann, 1931. Knific, Bojan: Kolarska obrt in življenje v Kurnikovi hiši. Tržič: Tržiški muzej, 2019. Koblar, Anton: Drobtinice iz furlanskih arhivov. Iz­ vestja Muzejskega društva za Kranjsko 4/1, 1894, str. 13–30. Komatar, Franc: Kranjske cerkvene dragocenosti l. 1526. Carniola 5, 1914, str. 178–180. Kragl, Viktor: Bivšemu tržiškemu župniku Fr. Sal. Špendalu v spomin! Cerkveni glasnik, 1935, mar., št. 3, str. 2–3. Kragl, Viktor: Slavimo svoje učitelje! Cerkveni glas­ nik, 1930, jul.–avg., št. 7–8, str. 3–18. Kragl, Viktor: Zgodovinski drobci župnije Tržič. Tržič: Župni urad, 1936. Lavrič, Ana: Bratovščine na Kranjskem leta 1773. Arhivi 37/1, 2014, str. 109–142. Lavrič, Ana: Bratovščine na Slovenskem pod zavet- niškim plaščem Marije in svetnikov. Patriae et Orbi. Študije o srednjeevropski umetnosti. Jubilejni zbornik za Damjana Prelovška (ur. Ana Lavrič, Franci Lazarini, Barbara Murovec). Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Stele- ta, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015, str. 475– 527. Lavrič, Ana: Ljubljanske baročne bratovščine in nji- hovo umetnostno naročništvo. Bratovščine pri redovnih cerkvah. Arhivi 34/1, 2011, str. 41–64. Lavrič, Ana: Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo. Bratovščine v žup nijskih cerkvah in podružnicah. Arhivi 34/2 739 2020 ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 (= Zbornik ob sedemdesetletnici dr. Franceta Martina Dolinarja), 2011, str. 295–317. Lavrič, Ana: Velike Marijine bratovščine na Slo- venskem. Ikonografija bratovščin pod okriljem mendikantskih redov. Acta historiae artis Slovenica 21/2, 2016, str. 119–167. Maria. Verehrung und Gnadenbilder in der Steiermark. Graz: Diözesan-Museum, 1983. Marianisches Kirchenjahr. Fromme Uebungen, Gebe­ te und Betrachtungen für 31 verschiedene Mutter­ ­Gottes­Feste. Mainz: Verlag von Franz Kirch- heim, 1883. Medding, Wolfgang: Erscheinung des Auferstan- denen vor Maria. Lexikon der christlichen Iko­ nographie. Allgemeine Ikonographie (Engelbert Kirschbaum et al.), 1. Freiburg im Breisgau: Her- der, 1968, stp. 667–671. Menaše, Lev: Marija v slovenski umetnosti. Ikonolo­ gija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne. Celje: Mohorjeva družba, 1994. Michl, Johann in Stöger, Alois: Auferstehung: 1. Bi- blisch. Marienlexikon (ur. Remigius Bäumer, Leo Scheffczyk), 1. St. Ottilien: EOS Verlag, 1988, str. 268. Murovec, Barbara: Galerija slik v ljubljanskem uršu- linskem samostanu. Tristo let ljubljanskih uršulink. Zgodovina samostana, njegovih šol in kulturnih de­ javnosti (ur. Marija Jasna Kogoj). Ljubljana: Dru- žina, 2002, str. 267–276. Naša ljuba Gospa vedne pomoči. Ljubljana: Farna cer- kev Tržiška, 1897. Petek, Marija in Petek, Mihael: Kronika župnije Tr­ žič. Ob 150­letnici posvečenja župne cerkve. Tržič: Župnijski urad, 1988. Pirc, Karel: Alojzij Košir, tržiški župnik od leta 1851 do 1868. Cerkveni glasnik, 1924, nov., št. 2, str. 4. Pirc, Karel: Karmelska bratovščina v Tržiču. Cerkveni glasnik, 1925, maj, št. 8, str. 5–6. Pirc, Karel: Marijine slike v Tržiču, Cerkveni glasnik, 1925, maj, št. 8, str. 4–5. Pirc, Karel: Podružnica sv. Jožefa. Cerkveni glasnik, 1925, jun., št. 9, str. 3. Pirc, Karel: Župna cerkev v Tržiču. Cerkveni glasnik, 1925, mar., št. 6, str. 2–4 (a); apr., št. 7, str. 3 (b). Pokorn, Franc: Tržiški dušni pastirji. Cerkveni glas­ nik, 1927, avg., št. 35, str. 4–6. Pokorn, Franc: Župniki v Tržiču. Cerkveni glasnik, 1926, okt., št. 25, str. 3–7. Potokar, Jožef. Naznanila in poročila: Iz Tržiča. Venec cerkvenih bratovščin 5/4, 1901, str. 61. Potokar, Jožef: Razna poročila: Iz Tržiča. Venec cer­ kvenih bratovščin 4/9, 1900, str. 140–141. Resman, Blaž: Kiparstvo poznega baroka na Gorenj­ skem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. Resman, Blaž: Uršulinke v Ljubljani. Ljubljana: Za- vod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2010 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije: Zbirka vodnikov, 213). Schürer-Witzleben, Elisabeth in Tschochner, Frie- derike: Auferstehung: 2. Ikonographie. Marien­ lexikon (ur. Remigius Bäumer, Leo Scheffczyk), 1. St. Ottilien: EOS Verlag, 1988, str. 268–270. Simoniti, Marjetica: Zakladi slovenskih cerkva. Zla­ tarska umetnost in obrt. Ljubljana: Narodna gale- rija, 1999. Smrekar, Andrej: Post scriptum h Groharjevi Sv. Uršuli. Patriae et Orbi. Študije o srednjeevropski umetnosti. Jubilejni zbornik za Damjana Prelovška (ur. Ana Lavrič, Franci Lazarini, Barbara Muro- vec). Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015, str. 631–640. Smrekar, Andrej: Pozabljena slika Ivana Groharja. Acta historiae artis Slovenica 15, 2010, str. 77–86. Stele, France: Bizantinske in po bizantinskih po- snete Marijine podobe med Slovenci. Razprave filozofsko­filološko­historičnega razreda SAZU, 2. Ljubljana 1944, str. 367–392. Stele, France: Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1969. Steska, Viktor: Slovenska umetnost I. Slikarstvo. Pre- valje: Založba Družba sv. Mohorja, 1927 (Mo- horjeva knjižnica, 16). Šega, Judita: Cerkvena društva in bratovščine. Kro­ nika župnije Reteče. Zbornik ob 150­letnici obsto­ ja župnije Reteče pri Škofji Loki (ur. Štefan Pavli). Reteče: Župnijski urad Reteče, 2001 str. 238–253. Toplak, Pavel: Cerkveno slikarstvo Staneta Kregarja. Kregarjevo strmenje k nevidnim obalam. Sakralno slikarstvo. Ljubljana: Družina, Zavod sv. Stani- slava, Župnija sv. Vida v Šentvidu pri Ljubljani, 2005, str. 51–73. Valvasor, Janez Vajkard: Topographia Ducatus Car­ nioliae modernae, Wagensperg 1679 / Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995. Volčjak, Jure: Cerkve goriške nadškofije na Kranj- skem v času nadškofa Karla Mihaela grofa At- temsa. 1. del: Bistrski, gorenjski in metliški arhi- diakonat. Acta historiae artis Slovenica 24/1, 2019, str. 135–185. Volčjak, Jure: Pregled predjožefinskih bratovščin na ozemlju goriške nadškofije na Kranjskem. Acta historiae artis Slovenica 21/2, 2016, str. 9–34. Zalar, Drago: Marijine družbe na Slovenskem. Ljub- ljana: Družina, 2001. Žakelj, Filip et al.: Zdrava Marija, milosti polna. Bue- nos Aires: Marijina kongregacija slovenskih bo- goslovcev, 1960. Žigon, Andreja: Bradaška Matija. Enciklopedija Slo­ venije, 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987, str. 354. Žitko, Sonja: Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica 1989. 740 2020ANA LAVRIČ: UMETNOSTNA DEDIŠČINA CERKVENIH ZDRUŽB V TRŽIŠKI ŽUPNIJI, 707–740 SPLETNI VIRI Zveza sv. Jožefa: http://www.operadonguanella.it/organizzazione/ organismi-generali/pia-unione-s-giuseppe S U M M A R Y Church associations in the parish of Tržič and their artistic heritage The paper aims to provide an integral chronologi- cal overview of church associations in the parish of Tržič and artworks related to them, to the extent per- mitted by the preserved materials. Associations from three periods are presented: medieval ones, which ceased to exist during the Reformation, the Baroque ones, which were dissolved by Joseph II, and those from the period following the restoration of Catholi- cism in the mid-nineteenth century, which were dis- continued during the Second World War. The medieval confraternities of Corpus Christi, Our Lady, St. Andrew, and St. Eligius in Tržič, of St. Anne at Podljubelj, and of St. Catherine at Lom pod Storžičem, first appeared in written sources in 1526 in an inventory of church valuables. The con- fraternities have left little trace: the authentic stage of their activity are the churches in Podljubelj and Lom, with a preserved Gothic core; a more direct relation with the confraternity has been identified in the late-Gothic statue of St. Catherine at Lom dat- ing to the early sixteenth century. In a similar way, little has been left of the Baroque confraternities of the Holy Trinity, Our Lady of Mount Carmel (of the Scapular), St. Joseph and St. Andrew in Tržič, and of St. Catherine at Lom due to fires and the newly constructed parish church and the Church of St. An- drew in the nineteenth century; all were dissolved in 1783. Remaining from the confraternity of Our Lady of the Scapular are a silver lamp from 1695, donated by Baron Johann Valerius Wernegkh, and a silver statue of Mary from an unknown donor dat- ing to the second half of the eighteenth century. The memory of the confraternity of St. Joseph was long kept alive by the altar painting of its patron, which was destroyed by fire in 1959 (it is documented in a photograph from 1914). The memory of the activ- ity of St. Andrew’s confraternity is perhaps preserved by the statues of the former main altar on the cur- rent retable. The confraternity from Lom left behind a Baroque altar (with the above-mentioned late- Gothic statue in the central niche) as its seat and a procession statuette of St. Catherine from about the mid-eighteenth century, which is stylistically related to Carinthian Baroque sculpture. The most comprehensive part of the legacy origi- nates in the period following the restoration of Ca- tholicism, during which church associations mush- roomed. The first to emerge was the confraternity of Our Lady of the Scapular (revived in 1851), to which the new parish church granted its own chapel (1857), equipped by the masters of Kranj, Gašper Götzl, Anzelm Bizjak, and Matija Bradaška. The memory of the confraternity of St. Ursula is maintained by Bradaška’s painting (1911) which by following Va- lentin Metzinger’s The Death of St. Ursula (1749) linked itself to Ljubljana and its tradition. Marian societies were highly active, and they also partici- pated in purchasing church furnishings (including the statues by Ivan Pengov). The particularity of the Marian society for girls was its protectress, Our Lady of Perpetual Help; her selection was in part inspired by the copy of her miraculous image at the Redemp- torists in Rome, highly popular at the time, which was provided from the Eternal City by the parish priest Frančišek Špendal in 1891. Another item of remarkable artistic quality is the society’s banner, de- signed by Ivan Pengov the Younger (1927). Of the two banners pertaining to the Marian women’s so- ciety only the first one (1913) is registered, whereas the second one, made to the design of Stane Kregar (1939) has been lost; in addition, a statuette of St. Anne has been preserved from the time of the socie- ty’s establishment (1912). Of the Marian boy’s socie- ty an image of St. Aloysius has remained. The paint- ing of the Sacred Heart of Jesus by Henrika Langus (1866), which once served as a gathering point for the Prayer Apostolate, has been lost, but surviving is the statuette of the Infant Jesus of Prague (1929) which was given as a present to the children’s shelter at Skala by the confraternity of the Holy Spirit which was especially concerned with purchasing church paraments. The charitable activity, symbolically rep- resented by Bradaška’s painting of St. Elisabeth of Thuringia (1912), was at the heart of St. Elisabeth’s and St. Vincent’s conferences. The St. Vincent Con- ference administered the children’s shelter »na Skali« (now the Cultural Centre of Tržič). The parish has preserved Jožef Pavlin’s stone statue of St. Joseph from the former shelter’s façade (1913/1914; now kept in the Church of St. Andrew), Janez Mežan’s painting of St. Joseph (1932) from the theatre hall, and Stane Kregar’s painting of St. Joseph from the chapel (1939). Although there were several other as- sociations active in the parish of Tržič, they are less interesting from the point of view under discussion.