Y Mariboru 21. julija 1881. List ljudstvu v podult. izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred Iti v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 60 kr., za četrt leta 80 kr. — Naročnina se pošilja opravništvn v dijaškem semenišču (Knabenseminar.) — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine. Posamesne liste prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr. Dvajsetletnica mariborske čitalnice. Zaradi umetne razdraženosti, katero nemški listi strastno netijo, Slovenci mariborski nismo hoteli veliko hrupa delati, kedar smo obhajali veseli 20ietni god svojega najvažnejšega zavoda tukajšnjega — namreč svoje milene čitalnice. Zadovoljili smo se z menjšo veselico. Obhajali smo jo doma v svojih prostorijah za se in med seboj. Vkljub temu počastilo nas je mnogo in odličnih gostov, gospa, gospodičin in gospodov. Velika dvorana bila je natlačena veselih Slovencev, ima-jočih resnično dovolj uzrokov veseliti in radovati se o 201etnem, srečnem delovanji ove prve, naj-starše čitalnice na Štajerskem! Dne 17. julija 1861 sešlo je se pri g. dr. Dominkušu 16 narodnjakov mariborskih. Jih imena so : dr. D o m i n k u š, dr. S e r n e c, dr. P a u 1 i č (f), d r. Prel o g (f), prof. Maj ciger, prof. Šu-man, prof. Šinko, prof. Herg, dr. Ploj, učitelji: Miklošič, Jož. Zemljič, Drago-tin Vučnik, Franjo Ferk, trgovski gospodje: Franjo Zvare (f), Jan. Rupnik in R. Ravnikar. Ti gospodje so utemeljili našo čitalnico. Misel je sprožil g. dr. Jan. Sernec. On je tudi predložil pravila in potem izvoljen bil za prvega predsednika, g. prof. Šuman bil je njegov namestnik in g. dr. Pavlic prvi denarničar. Visoka vlada je pravila potrdila dne 19. sept. 1861. Tako je bila mariborska čitalnica ustanovljena. Vrlim domoljubom utemeljiteljem pa bodi hvaležen spomin ohranjen pri Slovencih za vselej! Mladi zavod začel je kmalu svoje delovanje. Namen mu je: Slovencem mariborskim biti zbirališče, da se shajajo, v materinščini urijo in se zabavlajo. Vkljub temu omejenemu namenu imela je vsestranskih uspehov, ker je Slovence dramila, budila in z voditelji oskrbljevala. Pred vsem upli-vala je s svojimi veselicami in po odličnih osebah, ki so njeno delovanje podpirali. Odlični naš domoljub g. dr. Dominkuš je veliko skrbi žrtvoval zlasti za to, da se čitalnici odberejo dovoljne prostorije in pripravi pohištva. Nastanili so čital- nico najprvije v Šrameljnovej hiši. Poznej je bila v g. Celigijevem poslopji „Gambrinushaile", potem v Celigijevej hiši v „Grttb", dalje v g. Pompreinovej gostilnici, potem zopet v Šrameljnovej hiši in je se letos preselila v g. Greinerjeve prostorije v poštnej ulici. Dne 23. augusta 1861 sta čitalnico obiskala slavni dr. Tomau in nepozabljivi slovenski knezo-škof Anton Slomšek. Prvi je napisal znano pesen: „Mar i bor", katerej je napev vglasbil g. J. Miklošič. Knezoškof Slomšek pa so položili 100 fl. in pristopili kot ud odpisavši odboru: Dokler ne bode čitavnica zoper sv. katol. vero, zoper slavno domovinoAvstrijo kaj p o d-vzela in dokler bode v miru in spravi z drugimi narodi živela, hočem biti zvest njen ud. Tudi preuzvišeni škof Juraj Strosmajer je se spomnil veievažnega našega zavoda in mu poslal 200 fl. v podporo! Sijajna je bila prva obletnica mariborske čitalnice dne 2. augusta 1862, obhajana v Karti-novih prostorijah. Ljudje so jo dolgo pomnili. Navzoči so bili dr. Toman, dr. Bleiweiss in mnogo Hrvatov. Še sijajnejše obhajala je čitalnica 1000-letnico slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, to pa zunaj Maribora na Scherbaumovem „Brand-hofu" dne 10. augusta 1863. Okolo 5000 ljudij je navrelo poslušat navdušenih govornikov. Sledile ste se dve sijajnejši obletnici, namreč 1. 1864 in potem 25. septembra 1865, tako imenovana „Slom-šekova beseda". Pri tej besedi bili so navzoči gg. dr. Bleiweiss, dr. Toman, dr. Kosta, Herman, Ein-spieler ter so sklenoli osnovati odbor, ki ima Slomšeku postaviti dostojen spomenik. Znamenita je bila še obletnica 1. 1866, pri katerej so domoljubi (n. pr. dr. Prelog, g. Berdajs in njegova sopruga) igrali prvi slovenski igrokaz v Mariboru: „Črni Peter". Potem je pa silovita politična borba nam več kakor 10 let ogrenila skoraj vsakšno veseljevanje in porabila vse duševne sile, kolikor nam jih sovražniki niso iz Maribora iztirali. Čitalnica je delovala na drug način, priredivši Slovencem potrebnega novega duševnega orožja. In tudi v tem oziru je imela srečo! Kajti v njej je se prvič porodila iu sprožila misel, naj se osnuje v Ljubljani „Matica slovenska". G. dr. Lovro Toman je potem dne 8. marca 1863 v ljubljanske) čitalnici željam mariborskih domoljubov ustregel in utemeljil „Matico slovensko". Mnogoletni presed-nik čitalnice mariborske, g. dr. Prelog in neumorno delajoči čitalničar g. prof. Majciger sta leta 1867 ustanovila tednik: „Slovenski Gospodar", list prostemu ljudstvu v poduk in kratek čas. In naposled so tudi „Slovenski Narod" po prizadetji g. dr. Dominkuša mariborski čitalničarji sprožili, da bode glasilo izobraženim krogom slovenskim. Po lOletnem trdnem boji smo Slovenci v mariborskem okraji pri volitvah zopet prodrli, zbirajoč prvo klasovje, katero je iz truda mariborskih čitalničarjev po od njih osnovanih listih prirastlo. Ob enem bil je spomenik Slomšekov dodelan in postavljen v mariborskej stolnej cerkvi. Slovenci smo zopet obhajali večjo veselico dne 24. junija 1878 na čast razkritju Slomšekovega spomenika. Od tiste dobe napreduje naša čitalnica zopet od leta do leta, krepko vzravnana lipa po silnem viharji! Priproste ove vrstice naj čestitim bralcem nekoliko pojasnijo, zakaj smo se Slovenci v Mariboru dne 17. jul. t. 1. veselili ter odlični narodnjaki nam čestitali po sledečih telegramih: 1. Iz Ljubljane: Tukaj zadržani po 251etnici pomočnega društva kličemo najstarejšej slovenskej čitalnici tisočerno: Slava! Naj ostane tudi v prihodnje zbirališče narodnih braniteljev, naj vzbuja in krepi duh slovenski na meji slovenstva. Dr. Vošnjak, dr. Žarnik, dr. Mošej. 2. Iz Ljubljane: Bog ohrani in okrepčaj mariborsko čitalnico v prid naroda slovenskega in njega krščanskega razvoja. Jarec, predsednik katol. društva. 3. Iz Ljubljane: Praznujoči petindvajsetletnico ljubljanskega obrtnega pomočnega društva radostno pozdravljamo v Mariboru zbrane štajerske slovenske rodoljube in kličemo mnogaja leta mariborskej čitalnici. Horak, predsednik obrtnega pomočnega društva. 4. Iz Ljubljane: Slovenskim bratom na Štajerskem srčno čestita k dvajsetletnici mariborske čitalnice. Kušar, trgovec in predsednik trgovinske zbornice. 5. Iz Ljubljane: Slovensko dramatično društvo v Ljubljani čestita mariborskej čitalnici, najstarejšej mej sestrami, ob njenem dvajsetem godu. Murnik, predsednik. 6. Iz Ljubljane: Slovenski dnevnik, ki se je rodil v Mariboru, kliče socijalnemu središču svojih ustanovnikov, mariborskej čitalnici, danes ob njenej ; dvajsetletnici: Živela mnogaja leta!" Uredništvo „Slovenskega Naroda". 7. Iz Ljubljane: Uredništvo „Slovenca" se bratovsko raduje z Vami ter želi Vaši delavnosti in vstrajno8ti čedalje večega vspeha iu najlepšega sadu. Klun. 8. Iz Ptuja: Svojej sestri kliče ptujska čitalnica: „Živela na veke v prid naroda, a sebi na čast." Predsednik. 9. Iz Škofje Loke : Tisočkratni: Živio ustanoviteljem čitalnice ! živel Slomšekov spomin ! živeli bauketovci! Kačič, bivši predsednik čitalnice mariborske! Gospodarske stvari. Konjerejsko društvo štajersko pa planinski pašniki za žrebeta. V prospeh konjerejstvu našemu osnovalo je več pridnih mož posebno konjerejsko društvo. Sedež je v Gradci, predsednika pa imamo sedaj na slovenskem Štajerskem. Kajti sedanji predsednik je g. plem. Haupt, grajščak v Savinskej dolini. Njegov tajnik pa je znani deželni živinozdravnik dr. Klingan. Odbor jima je dne 5. maja naložil poizvedavati, ali bi posestniki v gornje-grajskem okraji, pa oni okolo Pohorja voljni bili žrebeta na planine poslati past? G. plem. Haupt je stopil z dotičnimi posestniki v gornje-grajskem okraji v dogovore z dobrim uspehom. Kmetje so voljni na Menino-planino vgnati 200 žrebet. Tudi dr. Klingan je ugodne dogovore imel z okrajnim zastopom v Slov. Gradci in Mahrenbergu, pa tudi s srenj-skimi predstojništvi in raznimi zasebniki. Prvi so podpisali 115 fl„ slednji 83 fl., vkup 198 fl. podpore. Lehenska grajščina je tudi voljna planino na Velikej in Malej Kapi do Ribniških jezer prepustiti za pašnik. Pripomagati je obljubila postaviti hleve itd. Njeni logar iu slov. graški živinozdravnik tudi rada dobro reč podpirata. Po teh pripravah sta se plem, Haupt in dr. Klingan podala skupaj na Pohorje ogledovat za pašnik namenjenih krajev, to pa dne 4. junija t. L Obiskala sta najprvlje Malo Kapo, potem Veliko Kapo iu kos do Črnega vrha. Kos, Lehen skej grajščini lasten, je 4 ure dolg, pa na mestih jako ozek. Ob znožji mejašijo kmetje iz Slov. graškega okraja; proti severu pa ga robi pot, ki se vije po rtu planinskem ter Lehenski delež loči od posestev onih kmetov, ki prebivajo v srenjah Ribnici in Hudem kotu. Lehenski delež se pogozduje in je vsled tega na mestih samo 20 metrov širok. Nepogozdeni del pa je pogosto prav hudo nagnen in strm in poln štorov in starib koreuin tako, da sedaj ondi ni mogoče žrebet pasti. Ves 4 ure dolgi ozki kos bi morali zgoraj in spodaj zagraditi in več hlevov postaviti, kar bi vse veliko denarjev stalo. Ko bi hoteli še od kmetov deležev v najem vzeti, postalo bi celo podjetje predrago. Lehenska grajščina zahteva na leto 350 fl. najemščine, kmetje tirjajo od 20 job po 100 fl., to je od johe 5 fl. Vsa najemščina bi stala toraj 700—800 fl. Dodenimo še plačo 3 pastirjev, živinozrdravnika, in druge potroške, tako bi ova planiuska paša na leto stala 15—1600 11. dohodki bi pa komaj 600—700 fl. vrgli. Ogledovalca sta vse to dobro premislila in naposled sklenola odboru konjerejskega društva nasvetovati, naj opusti vse misli na Pohorji pri- i rediti pašnik za žrebeta. (Konec pribod.) Kako je mogoče poljske miše pokončati. Na Francoskem se poljskih miši na sledeči način iznebijo. Po dva do tri metre narazen se s plugom na njivi po dolgem potegnejo brazde in potem ravno tako po širokem. Kjer se brazde križajo, zakopljejo v brazde loncev, ki so napol z vodo naliti. Okolo loncev se štiri ovseni klasi tako potaknejo, da se nad lonci stikajo in tako nekaj kakor strešico delajo. To se navadno večer pred solnčnim zahodom naredi. Miši pridejo po noči iz lukenj in navadno po brazdah naprej tekajo. Brž, ko pridejo do ovsenih klasov, kteri so jim posebno priljubljena sladčica, začnejo se ob njih spenjati, ovsene bilke se vpogibljejo in miši počepajo v lonce. Drugo jutro se njih včasih po 20 in več v loncih nahaja. Ce vsi posestniki jedne srenje ob tistem času to storč, očistijo v 10—14 dneh vse polje mišij. Muhe živini odganjajo z mrežicami, pa tudi s tem, če se žival ob nogah umiva z vodo, v kate-rej se je orehovo listje kuhalo. Konjem se baje s tem močno pomaga. Poskušnja ni težka. Trtna uš se v Istriji dalje širi. Bati se je uže za gorice na Krasu in v Goričkem. V Brežicah na Štajerskem je osuovan odbor v zatiro-vanje trtne uši. Voditelj mu je adjunkt mariborske vinorejske šole, g. Hanzelj. Dopisi. Iz Maribora. (Dvajsetletnico) naše čitalnice smo dne 17. jul. zvečer obhajali prav po domače veselo. Banketa je se udeležilo mnogo gospodov, gospa in gospodičin iz mesta in okolice. Navzočih imeli smo tudi pridnih gostov iz Trsta, Celja, Ptuja, sv. Lenarta itd. Predsednik g. Ulrih je zbrane z navdušenim nagovorom pozdravil, namen svečanosti naznanil in se hvaležno spominjal svitlega cesarja, ki je s tem, da je ustavo dal, narodom umogočil prosteje dihati in gibati se. In prvi sad ove svobode bila je na Slovenskem ustanovitev mariborske Čitalnice. Zadonelo je potem trikratno: živijo-klicanje in godba je zasvirala cesarsko bymno. G. profesor Majciger, sam ustanovitelj čitalničin, nam je potem zvesto in marljivo sestavljeno zgodovino njeno razložil. Njegov zanimivi govor objavimo v predalu za poduk in kratek čas! Sledile so potem številne na-pitnice in čestivne spomenice na žive pa tudi na rajne prijatelje in podpornike čitalničine: Govorili so pa gospodje: dr. Sernec iz Celja, ki nam je donesel voščila celjske posestrime čitalnice, prof. Glaser, ki nas je pozdravil z glasi od Jadranskega morja, dalje dr. Jurtela iz Ptuja, dr. Pajek, dr. Križanič, dr. Janko Sernec iz Mari- bora. Dvorani ste bile primerno okinčani, v prvi | je se vršil banket, v drugej pa živahen ples! Ob ! konci omenimo še pridnega gostilničarja g. Grei-uerja, ki je skrbel za dobro jesti in piti in točno postrežbo! Iz Koroškega. (Toča — birma — potepuhi — strela — trdnjava.) Dolgo v žalostnem spominu ostane prebivalcem Hodiške doline den 8. julija t. 1. Okolo 5. ure popoldne pri-bruje strahovita burja od Vrbe in od severoza-padnih planin. Kar strehe je trgalo, kozolce podiralo, drevesa lomilo, 3 ljudi je strela zadela. Kmalu potem se pa vsiplje toča, kakoršne najstarejši ljudje ne pomnijo, v 10 minutah bilo je vse upanje na bogato žetev uničeno: zimine in jarine so zmlačene, koruza v zemljo zabita, krompir poškodovan. Toča je sekala od Vogelne vasi po celem Hodiškem dolu do Vetrinja in Za-kamna. Najbolj strahovito zadeto je Hodiše. Ljudje so uže kruha stradali, sedaj pa še semena ne bodo imeli. Lepi gozdi so potiti in strašno razdevani, po nekaterih vasnicah je vse sadu-nosno drevje polomilo ali izruvalo. Škodo cenijo na 80.000 fl. Tukaj bo treba usmiljenja in požrtvovalne krščanske ljubezni, da se ubogim revam vsaj skoz zimo pomaga! — Dne 24. in 31. julija bodo novi knezoškof prvokrat v Celovci delili zakrament sv. birme. — Okolo Celovca se klati mnogo potepuhov, ki ljudi, zlasti kmetske, na kvartanje vabijo, da jih potem ogoljufajo. — V Rožeku je žemljar konja k drevesu privezal, sam pa se pred dežem v hišo skril. Naenkrat udari strela in ubije konja. — V Marlborgetu stavijo c. k. 'oficirji močno trdnjavo! — Zadnji sejem v Kapli dne 2. julija je se slabo obnesel. Tujih kupcev za živino ni bilo nič! Od sv. Marjete pri Pesnici. (Letina.) Kakor kaže, bode se letošnje leto pri nas precej dobro obneslo. Sena smo dobili lepega, na nekaterih krajih, vkljub vodi, tudi precej. Mnogo več bilo bi ga pa, ko bi nam Pesnica toliko ne škodovala. Cena bila mu je cent. 50—90 kr. Ozi-mina je lepo dozorila in pričakujemo dobrega in obilnega zrna, koruza in krompir lepo rasteta. Prav dobro pa ugaja vreme vinogradom, kateri so deloma tako obloženi z grozdjem, da je kaj veselo ogledovati. Najbolj rodni so med Dravo in Pesnico. Le nizki vinogradi so pozebli, kažejo malo grozdja in obetajo slabo bratev. Pesnica pojema in mlinarji počivajo. Pomenljive so besede, katere je govoril tukajšnji obče spoštovani mlinar A. Bračko, kateri pravi: „Kedar jaz skozi vse leto meljem, ima kmet malo kruha, kedar pa ne meljem, ima pa kmet dovolj kruha. Ako nas Vsemogočni čuva in nam prizanese, ter nas obvaruje toče, bomo imeli precej dobro letino! Od Ptujske gore. (Grozna nesreča) se je pri nas zgodila 15. jul. t. 1. Našo slovito cerkev sedaj popravljajo na državne stroške. Kamenje dovožal je pridni rudar v Stokovcib g. Horvat. Omenjenega dne so v niegovej rudi stre- , ljali in lomili kamenje pa niso zapazili, da je visoko nad njimi pečina poknila. Naenkrat se vtrga okolo 300 centov težek kos od pečine in padne ravno na gospodarja pa ga ni k priči zdrobil. Kamen je bil na spodnjej strani votel tako, da je ubogi g. Horvat pod njim ležal hudo ranjen pa ne ubit. Milo je zdihoval in prosil pomoči; toda 3 „binte" bile so preslabe, kamen odvaliti. Morali so velik kos poprej odkrhnoti; cele 3/i ure je trajalo, preden so nesrečnika izvlekli. Prišli so tudi č. g. župnik s sv. poslednjim oljem. Mož je bil še pri zavesti pa z očesom, roko,v nogo ni mogel več genoti ali kam krenoto. Cepina na glavi mu je bila počena, na prsih 25 ran, na hrbtu jednako, na desnici od lakta do pesti meso iztrgano z žilicami vred, le kite so ostale. V nedeljo je revež umrl zapustivši žalostno vdovo in 6 neoskrbljenih otrok. J. K. Iz Dunaja. (Novo gospodarsko društvo slovensko.) Dne 20. junija t. 1. ustanovil se je tukaj „agronomični odsek", kot oddelek aka-demičnega društva dunajske „Slovenije". Namen mu je, razpravljati stvari, spadajoče v poljedelsko in gozdarsko stroko s posebnim ozirom na slovenske dežele, ter se doseza ta namen s čitanjem in presojevanjem predavanj omenjenih strok v slovenskem jeziku. V izvršujoči odbor voljeni so sledeči gospodje: Jurij Kraigher, stud. forest. za predsednika; Valentin Oblak, stud. agr. za podpredsednika; Ferdo Svetek, stud. agr. za tajnika in Ferdo plem. Kleinmayr stud. forest. za blagajnika. Prva redua seja bila je 9. julija. Dnevni red je bil: 1. Čitanje zapisnika glede pogovorov o vstanovljenji tega odseka. 2. Poročilo predsednikovo. 3. Predavanje g. stud. agr. Val. Oblaka: „Kaj je naša naloga" (kot slušateljev višje poljedelske in gozdarske šole) v počitnicah 4. Slučajni predlogi in interpelacije. Iz Brašlovec. (Šolski svet — številjenje — reklamacije — letina.) Pretekli mesene je bila volitev za novi šolski svet. Izvoljeni so bili gg. Jak. Bohinc, dekan, Anton Voušek, Fr. Prislan, Anton Plaskan in Iv. Širše, sami narodnjaki in naročniki „Slov. Gosp." — Pri letošnjem številjenji ljudstva smo v našej občini našteli 2526 ljudij, 1197 moških in 1329 ženskih, 132 ženskih več, kakor moških. — Z reklamacijami smo imeli mnogo opravka, posebno posestniki vinogradov so skoraj od kraja reklamirali; čeravno je naš kraj uže skoraj zadnji za vinograde in njih lega slani in mrazu izpostavljena, so skoraj brez izjeme v II. in III vrstilni razred umeščeni bili. Letina pri nas prav lepo kaže, samo Bog nas varji pred točo ali drugo ujimo. Od sv. Janža pri Dobrni. (Letina, šola.) Po njivah se letos za kmeta poprek ugodno kaže; žito je sicer večidel „ležalo" vsled viharjev in naglega deževja, vendar posebne škode odtod ni bilo. Tudi z vinogradi smo po viših legah prav zavoljni; zdi se skoro, kakor da bi se na trsji ne čutili nasledki lanske toče. Sena nam je pa nenavadno veliko prirastlo ; nek posestnik je rekel, da že 22 let gospodari, a toliko ga še nobeno leto ni dobil. — Lani smo že pretesno šolsko izbo raztegnili za nekoliko metrov. Ker je takrat učiteljska služba bila razpisana, mislili smo, da bo v popravljenem poslopji začela podučevati nova moč. Nek prosilec iz zgornjega Stajerja bi bil rad prišel k nam. V svojem priporočilnem pismu je povedal, da je vsled dolgoletnega službovanja v šolskih zadevah sicer dobro izurjen, samo da še slovenski ne zna. vendar ima upanja, da bi se totemu jeziku kmalu privadil! Ali na njegovo „upanje", se ni bilo mogoče zanašati. To je bilo uzrok, da je še za eno leto tukaj ostal naš prejšnji gosp. učitelj, ki nas sedaj znovič^ nameni zapustiti ter se preseliti v Šoštanje. Če bo se za izprazneno mesto oglasil prosilec, ki je tudi org-ljavec, se ve da bi ustregel sebi in nam. Politični ogled. Avstrijske dežele. Stari Viljelm, nemški cesar biva zopet na avstrijskih tleh v Gostinskih toplicah. Pravijo, da se snide z našim cesarjem in da bo tudi Bismark zraven in shod toraj politično imeniten. Mogoče! Tudi italijanski kralj baje sili na Dunaj, da bi se z našim cesarjem pogovarjal. No, kakšni prijatelji Avstrije da so pruski Nemci in pijemonteški Lahi, to uže dolgo vemo. —■ Sedaj je se izvedela cela zarota nem-ško-italijanska zoper Slovane v Avstriji: spomladi so došli iz Spljeta v Dalmaciji italijanski liberalci pod vodstvom dr. Bajamontija na Dunaj v dogovore z nemškimi liberalci pod posredovanjem ve-likonemškega zijaka dr. Koppa. Sklenoli so Čehe, Slovence in Hrvate tako dražiti, da bodo ti razjarjeni začeli Nemce in Italijane pretepati, potem se pa mora nebo in zemljo pretresujoči kiič zagnati: „glejte, Nemci in Italijani si na avstrijskih tleh niti življenja niso več slobodni. Ker pa Bismark in Garibaldi za tako upitje tanka ušesa nosita, zato ni dvoma, da se ustrašijo naposled celo svitli cesar in ministru Taaffeju dajo slovo in pokličejo zopet ustavoverske nemške liberalce". Tako so sklenoli, toda le pri Čehih se jim je posrečilo nekoliko neredov in tepežev pouzročiti, Slovenci smo na klepetanje „Deutscher-Verein" v Ptuji tiho djali in ščuvanje nemških listov prezirali. Jednako storili so tudi Hrvatje v Spljetu. Tiho so djali, ako-pram so psi s slovanskimi barvami trobojnicami namazani po ulicah letali. To so tem laglje storili, ker je brbljavec dr. Bajamonti pred časom zaroto prevelikemu številu svojih ljudij izpovedal. Naposled je mirnost Slovanov tako razdražila Lahe, da so ti 10. julija grdo začeli razsajati tako, da jih je vojaštvo moralo iti podit. Sedaj je pa vse jasno, vsa zarota razkrita, po naših časnikih objavljena. Vsakemu poštenemu Avstrijanu se mora gnjusiti takšna liberalna svojat, ki je pripravljena javni mir kaliti in celo Bismarka in Garibaldija na pomoč klicati. In s takšno berso držijo naši nem-škutarji? Sram jih je slobodno in bi se naj poskrili. — Močno zavzelo je Slovence slišati, da se slovenski učitelji na učiteljišči v Ljubljani branijo v vseh lazredih pričeti slovenski prednašati, kakor je bilo jim zaukazano; zopet od drugih stranij slišimo, da mnogo učiteljev hlastno roke gpenja po „Judeževih srebrnikih", katere jim „Deutscher Schulverein"1 ponuja. To so nepovoljna znamenja, katerih ne smemo prezirati. — Na Koroškem je poslanec in liberalec Stokert poslanstvo za deželni zbor odložil. Na njegovo mesto tiščijo liberalci nekšnega Gtftza! — Ogerski minister Tisza je obiskal svojo rojstno mesto Veliki Varadin ter razlagal, kako misli zanaprej vladariti: skrbeti hoče za povzdigo poljedelstva, obrta, pomnoženje stez, železnic, zastran uprave naj ostane pri starem in glede na Hrvate je djal, da mora Reka ostati Magjarom. — Hrvati so sedaj veseli: dne 15. jul. so cesar zaukazali vojaško granico združiti s Hrvatsko iu Slavonijo; Zagreb bil je razsvetljen zaradi tega! Čestitamo bratom Hrvatom k tej pridobitvi ! — Za kat. nadškofa v Sarajevu imenovan je dr. Stadler, vseučiliščni profesor v Zagrebu. Vnanje drŽave. Katoličani, konservativci na Bavarskem so pri volitvah zmagali ne samo na kmetih, ampak tudi v mestih. Tako še liberalci niso nikder propali — Ruski car odpravlja povsod nepotrebne stroške, pri vojaštvu pa tudi na lastnem dvoru, da bi dače zmanjšal. Tudi je ukazal carska zemljišča kmetskim srenjam v najem dati, ne pa špekulantom. — Srbski knez je 6 milijonov dinarjev vzel v zajem, da nakupi 100.000 novih pušek. — Bolgarski knez dobil je od njemu udane večine poslancev na 7 let neomejeno višjo oblast, da uredi deželo. — Turški sultan je sumljiv na vse strani: proti Rusom daje Bospor ob Črnem morji utrjevati, proti Fiancozom pošilja vojakov v Afriko. — Italijani so se nesramno obnašali v Rimu, ko je 3000 pobožnikov v noči od 12.—13. jul. spremljalo truplo rajnega papeža Pija IX. od sv. Peterske cerkve k sv. Lovrencu zunaj mesta, kder dobi stalno počivališče; besna druhal je spremljevalce napala s kamenjem, palicami in revolverji, okolo 30 ljudij je ranjenih, 1 duhovnik je mrtev ostal, s truplom Pijevim so druhali vsli le, ker so vprežene konje v silni dir pognali, policija pa je bolj s fakini držala. Papež so se pritožili pri vseh vladah rekoč: „kako da je sedaj jasno, da so papež jetnik italijanske vlade; ako nečejo se podati v smrtno nevarnost, ne smejo nikamor iz svoje palače." Glas o tej italijanskej nesramnosti je vznemiril ves katoliški svet! — Francozi se laskajo španjolskim liberalcem in so iz Pariza iztirali Don Karlosa, kterega imajo konservativci za pravega kralja. V Afriki se je Francozom posrečilo po krvavej vojski vzeti mestoSfaks. Arabov je palo blizu 1100. Voditelja Bu-Ameme pa ne morejo uloviti. — Angleži upi-jajo o tajnej zvezi Bismarka s Francozi; pravijo tudi, da Italija Astri ji ponuja, naj ta vzame Novi-pazar, Mitrovico in vso Macedonijo s Solunom vred Italiji pa naj prepusti Albanijo. Nekaj se zopet kuha! Za poduk in kratek čas. Nesrečni dnevi generala Szapary-ja v Bosni. (Spisal po lastnej skušnji D. Živkov.) III. Gradačac je po bregu in dolu rastreseno mestice z večjidel lesenimi bajticami. V dolu stanujejo kristijani šokavci ali latinci, kakor se oni sami zovejo. Cerkev imajo iz lesene hiše. Zvon visi na dveh sobah tik hiše, in se je danes po 4 letih prvokrat z njim zvonilo, ker dozdaj Turki niso dopuščali zvoniti. Kristijanske hiše so snažne, odprte ter nimajo visokih z deskami obitib dvorišč kakor turške po bregu. Turške hiše so po navadi enokatne. Trdnjava je podobna staremu zapuščenemu gradu. Za posadko je ostalo l'/2kom-panije peščev. Dne 2. augusta nas pelja pot čez visoke hribe in globoke doline, ktere so večjidel obde-I lane, in s koruzo nasajene. Pot je hudo slaba, i ker je enkrat naglo navzdol, da so morali vozači na dva kolesa zavirati, drugokrat pa je tako strmo šlo navzgor, da so kanonirji po 12 konj pred eno kanono zapregli. Ko so jo bili na breg zapeljali, pa so po drugo šli. Pri vsakem griči je stal kakov oddelek pešcev in so pomagali voze tišati. Do večera smo komaj do male Ti nje dospeli. Zvedeli smo pa od kristijanov, da se turške čete v okolici klatijo, gotovo jih je bilo premalo, ker se niso upali našim stražam prikazati se. Dne 3. augusta smo po še slabših potih in hujših bregih hodili in smo samo 7 kilometrov daleč na visok hrib, imenovan Viberovopolje, prišli. Tu sem videl prvega katoliškega duhovnika, to je moža v frančiškanskej obleki, s črno kapico na glavi, podobno turškim rudečim. Za pasom je imel molek v roki pa čibuk in brki pod nosom, ki bi staremu husarju sramote ne delale. Prišel je s svojimi ljudmi, ki so našim vozačem volov za priprego prignali. Celi dan je neizmerno lilo, da smo bili mokri, kakor miši. Proti večeru je nehalo deževati in smo v lepem bukovem logu se utaborili. Bile so take bukve, da smo trije eno komaj obsegli. Po noči so se nebeške vedre tako hudo izlivale, da smo mislili, da nas voda iz brega odnese. Prestali smo tisto noč take muke, kakor da bi bili v železje kratko vklenjeni. Ležalo nas je 6 pod enim kratkim vozom z glavami skupaj oberneni, eni od spredi, drugi od zadej. Noge smo kolikor mogoče skrčili, da jih nismo na dež držali. Obrnoti se ni bilo prostora, ako-ravno je pod nas vode nateklo, da smo bili od spodaj mokri. Toda nobeden ni hotel iz pod voza izvleči se, ker bi bil se od zgoraj moker. Proti jutru je nehalo deževati. Hitro se iz pod voza iz-vlečem in si sedem na kamen pri cesti no za-dremljem. Kmalu pa zapoje prva trobenta, drugi trebentaši se zglasijo in v trinutku je bilo vse na nogah in postane živahno gibanje po celem taboru ; eni hitijo konj hranit, drugi kurit in za-jutrka kuhat, eni kave, drugi čaj. Dne 4. augusta dospevši v Dubovičko dolino zagledamo na oba kraja ceste vsakovrstne zapuščene šatore. Vsak ima drugo podobo. Prišli smo samo prek omenjene doline na drugi breg, So-kolsko brdo. Tje so husarji prinesli glas, da je bila pred nami v Gračanici bitka z mohamedanci. Več za zdaj nismo zvedeli, še komaj ob polnoči smo se zastavili. Na cesti in po grmovji tik ceste smo prenočili. Bilo je ravno a/i na dve po polnoči, ko me naši ljudje vzbudijo, naj grem me-naže jest, ktera mi je dobro dišala. Bila je lepa svetla noč. Slišalo se je od večih stranij petje. Zanimala me je lepa hrvaška pesen Preradovičeva: „Misli moje kud bludite — u to tamno noč". Peli so jo vojaki polka Filipovičevega na stražnici. Tudi moje misli so jo potegnole v ljubo Štajersko, v lepe Slovenske gorice, kjer je nekdaj moja zi-bika stala in še zdaj mati in brata živijo, pa kmalu sem zaspal in tudi v sanjah sem bil doma v Bišu. Vendar prehitro sem zvedel, da se mi je le sanjalo. (Dalje prihod.) Sinešničar 29. Notar pride k bolenemu župniku, da bi testament zabeležil. Gospod župnik jako bogatega se misleči začnejo narekovati. Po moji smrti naj dobi 3000 fl. brat in 3000 fl. sestra. Vsako družinče pri tarofu zdaj služeče celo letno plačo in še 100 fl. nagrade. Farna cerkva 1500 fl. šola 500 fl. itd. Ko g. župnik tako izporočujejo in notar marljivo zapisuje začne se slednjemu čudno zdeti, ker pri tem farofu o takej bogatiji do zdaj ni bilo čuti. Radoveden seže toraj gospodu v besedo rekoč: „Kje se bo pa to vse vzelo?" Gospod župnik mu pa klaverno odgovorijo: „To mene samega uže skrbi." Notar odide. P. Hrovat. Razne stvari. (Ljubljansko obrtno društvo) je obhajaje svojo 251etnico po telegrafu naznanilo grofu TaafFeju svoje zaupanje. Minister je takoj odgovoril: „Naj-srčnejej svojej hvali pristavljam, da vzajemno zaupanje krepi združeno delovanje." (Pri J. Leonu,) tiskarji v Mariboru se dobijo od knezo-škofijstva zaukazani obrazci (Blanquetten) v slovenskem in nemškem jeziku: a) šolskih nad-zorovalnih sporočil za dekane, in b) izkazov vero-zakonskega nauka in duhovnih vaj za katehete. (f G. Martin Potočin), posestnik v sv. Petru pri Zidanem mostu, odlikovan s srebrnim križcem za zasluge, priden narodnjak, je umrl, 69 let 6tar. Naj počiva v miru! (F okrajni šolski svet) izvoljen je v Ormoži g. Kosi, v Ptuji pa g. Robič. Hvala in slava vrlim narodnim učiteljem! Da so pravo zadeli, kaže do-pisun Ormožki, kateri v „Cillier-Zeitung" radi tega močno cvili. Naj le cvili! (V Celji za profesorja) imenovan je g. Kosi, doma od sv. Križa na Murskem polji. Slovence v Celji je to močno razveselilo. (Iz Črešnovec pri Slov. Bistrici) se nam piše, da je toča ondi dne 7. jul. nekaterim posestnikom vse pokončala (župniku, Juršiču, Skudniku, M. Soršaku, školniku) drugim pa skoro nič. Tudi Pretrež, Brezje in Trnovec je nepoškodovan, Vrh-loga pa je hudo trpela na Pragarski strani. (Jako zamerili so narodni Hajdinjčanje) svojemu nadučitelju g. Kocmutu, da je od „Deutscher Verein" za marljivo ponemčevanje slovenske dečice vzel 50 fl. (Od Št. Ilja pri Velenji) nas g. M. Voh prosi, naj zavrnemo one, ki mu očitajo, kakor da bi bil on pisal o št. Iljskem ogledovalci mrtvecev. No, potrdimo, da nam g. Voh o tej reči ni pisal nič. (Pongerci), velika ves na Dravskem polji je pogorela. Prihodnjič več. (Vministerstvo za kupčijo) pozvan je od mariborskega telegrafuega urada g. J. Kralj. (Jožefa Falež) posestnica v Orehovi vasi zunaj Maribora, ki je strahu zblaznila, ko so jej naznanili, da bode posestvo po dražbi prodano, je v norišnici v Gradci umrla. (Brod v Zavrčah) zopet po 31etnem prenehanji vozi črez Dravo. (Žavčanje) so si pri Samasi v Ljubljani kupili lepo brizgalnico za 1200 fl. (Pridni vračnik na Muti) g. Simettinger je umrl. (Znanega Seidla sin) in edini otrok je se baje v Razvanjskem gozdu obesil, ker mu s 70 fl., katere je na mesec pri mariborskej hranilnici služil, ni bilo živeti. (Nesramneži v Celji) so zopet grdo ravnali z deklicami komaj 12letnimi in so zaradi tega pred sodnijo morali: krojašk mojster, nek uže piravi ritmajster in še mlad gimnazijalni profesor, doma iz Nemčije in — kulturonosec! Pisači „Cil-lier-Zeitunge" pa tako tiho denejo, kakor bi se jim to ne bilo pod nosom zgodilo, ampak kde med zamorskimi divjaki, kamor še pošta ne zahaja s „Cillier-Zeitungo". (Obsojeni so) Marija Belina iz Olimja na 3 leta, Franc Juršič na 6 let in Treza Jesenko iz Maribora na 4 leta v ječo. Dražbe. 26. jul. Franc Toplak 1230 v Ga-berniku, Stef. Beranič 859 v Podložah, Al. Friegl na Hajdini 405 fl. 3. avg. Jernej Potisk v Poli-čanah 3215 fl. Jož. Čelofiga 1122 fl. v Bistrici. 10. avg. plem. Kriehuber v Melji 25.500 fl., Fr. Mlinaric v Mariboru 143 fl, Jožefa Adelstein v Leskovci 1777 fl. Loterijne številke: V Gradci 16. julija 1881: 79, 34, 14, 57, 7. Na Dunaji „ „ 27, 85, 10, 68, 18. Prihodnje srečkanje: 30. julija 1881. 1—2 Ciihte na prodaj! Za posestnike vinogradov za prešanje ctlhte! Rakitove seženj po 30 kr. Borovične po 40 kr. dolge od 18 sežnjev. — Kakšno kdo želi imeti, in kako dolgo, naj pismeno naglasi. Neplačani listi se ne sprejemajo. Jožef Herman, klobučar v Strigovi. (Medjimurje) Mur-Insel. Dr. Ivan (Mulec iz Ormoža je dne 16. julija 1881 svojo odvetniško pisarno odprl v Ormoži. Zdravnik. slovenščine, ali vsaj drugega slovanskega jezika zmožen, išče se za tržko občino Braš-lovce v Savinjski dolini. Imel bode prosto stanovanje, po 100 fl. občinske remuneracije na leto ter obširno prakso v devetih združenih občinah, v katerih ni zdravnika. — Oglasbe, ako mogoče s spričali, pošljejo naj se do 15. avgusta 1881 županstvu Braslovče na Štajerskem. — Fraslau in Steiermark. 1—3 S. 3—3 I * I Učenca v svojo trgovsko štacuno z mešanim | blagom vzame v Strigovi pri Ljutomeru J. Petrič, trgovec. 3—3 Prememba zastran špecerijske štacune. Dozvoljujem si uljudno svojim p. n. znancem, prijateljem in vsemu p. n. občinstvu naznaniti, da svojo dosedanjo štacuno na grajščinskem trgu (Burgplatz) 11. t. m. zaprem in zanaprej samo svojo drugo štacuno, na voglu Brandesovega grada nasproti slovenskej cerkvi, pridržim. Štacuna je založena s vsem špecerijskim blagom, z barvami, semenom vsake sorte itd. ter jo bodem sam vodil. Ob enem si dozvoljujem vse svoje dosedanje in nove prejemnike, posebno pa vse narodnjake, uljudno povabiti, da me naj mnogokrat s svojimi naročili obiščejo! V Mariboru 7. julija 1881. M. Berdajs, trgovec. I