List 31.
Politični oddelek.
Tragedija italijanskega kralja.
Kralj Umberto je v nedeljo zvečer postal žrtev živinske strasti. Najbolj demokratični monarh, kar jih je na svetu je bil ta dan zavratno ustreljen in ustrelil ga je sin njegovega lastnega naroda. Ne bomo ponavljali običajnih deklamacij, s katerimi se o takih prilikah polnijo časopisi, ker je nepotrebno, žigosati nečuvenost in zavrženost izoršenega atentata. Povsod, koder čutijo človeško, bo vest, da je dobrosrčni in skromni italijanski kralj na tako žalosten način končal svoje življenje, globoko pretresla vsa srca.
Italija je bila že zjedinjena, ko je kralj Umberto prevzel italijansko krono. Heroična doba, v kateri so Viktor Emanuel, Cavour in Garibaldi z veliko spretnostjo, z velikim pogumom in še z večjo srečo kovali novo Italijo, je bila že minola, ki je kralj Umberto zasedel pred 22 leti prestol. Tudi on je bil pomagal uresničiti ideale, ki so jih gojili najboljši sinovi njegovega naroda. Leta 1859. in 1866. se je bojeval na bojiščih, kjer si Italijani sicer niso pridobili veliko lavorifc, za to pa izvojevali dve bogati deželi. Garibaldi in Cavour, voditelja romantične dobe v italijanski narodni zgodovini, v kateri dobi so prišle do polne veljave dobre lastnosti romanskih narav, sta bila kuma mladega kraljestva, čigar vlado je prevzel 1. 1878 tedaj 34letni kralj Umberto.
Kakor oni makedonski kralj, ki je vskliknil „Moj oče je toliko zame storil, da meni ničesar koristi ne pre ostaja", tako bi bil lahko govoril tudi kralj Umberto. Romantična doba se je končala z zavzetjem Rima, in nastala je realistična doba. Italija je bila zjedinjena, a zdaj je bilo treba dokazati, da zamore tudi živeti in se razvijati. In to je bila velika skrb, ki jo je s krono prevzel kralj   Umberto.   Pokazalo   se  je   kmalu,  da v zjedinjeni
Italiji ni jedinosti. Veliko nasprotje mej severom in jugom je postajalo čedalje ostrejše, regionalizem je motil vsak napredek, republičansko gibanje je čedalje bolj pretresalo vero v stanovitnost dinastije, strašna beda je v družbi z velikanskimi sleparijami vstvarila anarhizem, ki razjeda vso državo in je že večkrat z elementarno silo bruhnil na dan.
Kralj Umberto ni mogel več storiti, kakor da je ohranil to, kar mu je zapustil njegov oče. Imel je lepe talente, ljubil je svoj narod in mu želel vse dobro, ali prvega pogoja vsakemu uspehu ni imel: sreče. Njegov oče, Viktor Emanuel, je bil pravi ljubljenec sreče, kralju Umbertu pa je kazala vse žive dni hrbet. Kar je tudi storil kralj Umberto, česar koli se je polotil, nikdar ni mogel doseči popolnega vspeha. Druge države razširjajo svoja ozemlja in se gospodarski in politično utrjujejo, v Italiji pa vidimo ravno nasprotje tega. Kralj Umberto tega pač ni kriv, Bil je mož plemenitega mišljenja, bil je pravi poštenjak v vsem svojem   delovanju in nehanju.
Kralj Umberto je umrl v trenotku, ko so razmere v njegovi domovini posebno napete in nevarne. Izdihnil je v trenotku, ko je imel izvršiti težavno nalogo, poravnati nasprotje mej vladno stranko in obstrukcijo in je svojo dobro voljo pokazal s tem, da je odslovil ministrstvo Pelloux. Novega kralja ni doma. Na potu iz Čari • grada v črnogoro je dobil poročilo o tragediji, ki se je primerila v njegovi rodbini, in vsled katere je s trnjem v obilni meri presletena kraljevska krona prešla nanj. Za Italijo so nastali dnovi žalosti, zakaj oni, ki je nosil 22 let kraljevsko krono, je bil ljubeč oče svojemu narodu in je imel zlato srce.