NOVE PRIDOBITVE
NEW ACQUISITIONS
TURKOVA ZBIRKA OSELNIKOV
Ko smo v prvem letniku mladega Etnologa med novimi pridobitvami Slovenskega
etnografskega muzeja predstavili pet oselnikov iz zgornje Savinjske doline /Et 1 (LH),
1991, str. 201-204/, smo zapisali, da zbirko oselnikov, ki je tedaj štela 78 primerkov,
dopolnjujemo zaradi študijskih (in razstavnih) namenov.
V tem času (jeseni leta 1993), ko nastaja njen katalog (z uvodno razpravo), šteje
naša zbirka oselnikov (138), osel (8) in ognil (4) 150 primerkov. In kar 23 jih je med njimi,
ki jih je Slovenskemu etnografskemu muzeju 1. jimija 1993. daroval gospod Rado Turk iz
Ljubljane (Kantetova 48).
Gospod Turk je začel zbirati oselnike proti koncu sedemdesetih let, po tem, ko je
dobU v prijateljski dar (in za seme) prvega, kupljenega v starinarnici, podarjenega s
šopkom suhih cvetic. Sledili so mu primerki, prineseni z izletov, s poti; oselmki, ki so bili
darila za rojstne dni aH ob kakšni drugi priložnosti in še tisti, kupljeni na »boušjaku«.
Nizal jih je na steno domačega hodnika: tistega iz okolice Grahovega ob onem iz Žerovnice;
Frančiškinega iz Goričic ob »Malnerjevem« iz Goričic; prijateljevega z obronkov Pokljuke,
pa tistega iz Prezida, potem - spet iz Goričic - »Rotovega« in na koncu prve vrste še
onega iz Trente. Prvi sta sledili druga in tretja vrsta. In v teh dveh oselniki iz Prekmurja,
Bele krajine, z obronkov Pohorja... Skoraj vsak ima svojo zgodbo, vendar jih na tem mestu
le omenjamo, naštevamo, saj bo več o njih v besedilu publikacije iz zbirke Knjižnica
Slovenskega etnografskega muzeja.
Besedo več pa si zasluži gospod Turk; človek z odnosom do dediščine. Ko je oselnike
sprejemal v dar in jih kupoval, je to počel ne le, da bi jih občudoval in nizal v zbirko,
temveč tudi za to, da bi jih ohranjal. Vedel je, da jih bo nekoč podaril enemu izmed muzejev
kot dediščino, ki mora biti »last« vseh ljudi.
A v trenutkih, ko se je ločeval od svojih oselnikov, ko jih je dobil Slovenski
etnografski muzej, je bil njihov darovalec v precepu. Iz dveh razlogov; prvi je büa čiistvena
navezanost; ne v tolikšni meri na predmete same kot na tisto, kar so mu pomenili; na kaj
in na koga so ga spominjali; drugi je bil (še vedno trajajoča) absurdnost stanja Slovenskega
etnografskega muzeja. Muzeja, v katerem je večina predmetov povečini zaprta, dobro
shranjena v depojih, in ne na ogled javnosti. Ljudem, ki bi jih - razstavljene - lahko
spoznavali kot materialne priče življenja, z njimi odkrivali stare modrosti o izdelovanju
in rabi, ah pa preprosto uživaU le v igri njihovih obUk in barv.
295
Nove pridobitve
Turkova zbirka oselnikov pred prihodom v muzej, na steni domačega hodnika.
(Foto C. Narobe, 1993)
296
Nove pridobitve
Zbrani oselniki, ki jih je gospod Turk vendarle poklorul Slovenskemu etnografskemu
muzeju, so postali in ostajajo z njegovim imenom - kot TURKOVAZBIRKA - del muzejske
zbirke oselnikov. Ostajajo pa tudi Turkovi pomisleki pred darovanjem »zaprtemu,
skritemu« muzeju. V svarilo. Kljub temu, da bodo tako njegova kot (so že in še bodo)
nekatere naše zbirke vedno »na ogled« javnosti. A (kot kaže) le na knjižnih straneh.
Inja Smerdel
297