Poitndn« plačana r fotortni
Sped. ki abboa. postale. - II Gruppo 70 H
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L 1.750
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83-177	Letna naročnina . .	. . . L 3.500
PODUREDNIŠTVO :	Letna inozemstvo . .	. . . L 4.500
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410
u	
	9
Leto XXV. - Štev. 21 (1253)
Gorica - četrtek, 24. maja 1973 - Trst
Posamezna številka L 80
„Sveto leto“ v duhu koncila
V tradiciji katoliške Cerkve — in ta tradicija sega v leto 1300, ko je papež Bonifacij VIII. prvič naznanil »sveto leto« — ima to praznovanje samo duhovni značaj in je izraz gorečnosti vernikov ter edinosti Cerkve, ki najde svoje zunanje pričevanje v romanju na grob prvakov apostolov sv. Petra in Pavla.
SPREOBRNJENJE IN SPRAVA
»Vprašali smo se — je dejal sv. oče Pavel 6., ko je 9. maja naznanil novo "sveto leto”, petindvajseto v zgodovini Cerkve, — če ima tako praznovanje v današnjih časih, ki so tako različni od preteklih, in med ljudmi, ki se tako malo brigajo za stara izročila in v pokoncilski dobi, ki je vtisnila življenju Cerkve čisto nov pečat, sploh še kak smisel. Pa smo se prepričali, da se da praznovanje svetega leta lepo vskladiti s cilji zadnjega koncila in s potrebami današnjega človeštva.
Pri tem je treba imeti pred očmi predvsem bistvo svetega leta, ki je notranja obnova človeka, tistega človeka, ki razmišlja, pa je pri tem izgubil čut za resnico; človeka, ki dela, pa se pri tem zaradi Prezaposlenosti ne zna več razgovarjati; človeka, ki si privošči vse mogoče užitke, Pa se pri tem čuti naveličanega, praznega m razočaranega.
Človeka je treba obnoviti od znotraj. In temu pravi evangelij spreobrnjenje, pokora, spremenjenje samega sebe. Toda to se doseže le s povešeno glavo, s ponižnim srcem. S to prenovitvijo pa je povezana druga misel, ki tudi terja, da jo uresničimo v vsakdanjem življenju: sprava.
Sprava vsebuje v prvi vrsti obnovitev Pristnih odnosov z Bogom v duhu ponižnosti in ljubezni; nato z ljudmi v duhu pravičnosti in bratske pomoči. Spravo se da izvajati na različnih področjih: v cerkvenih občestvih, v družbi, v politiki, pri delu za mir, v ekumenskih prizadevanjih...«
DESET LET PO KONCILU
Napovedano sveto leto bo tako nadaljevanje zadnjega vatikanskega cerkvenega zbora, ki je hotel vse člane Cerkve spodbuditi v notranji obnovi duha, cerkvenih struktur in dušnopastirskih metod pri reševanju človeškega rodu.
V konstituciji »Lumen gentium« (Luč narodov) nas je koncil opozoril, kako nam Je Kristus podelil svojega Duha, da bi se Neprestano obnavljali in kako je Kristusova Cerkev, čeprav je sama po sebi sveta 'n brez madeža, v svojih udih potrebna Neprestane preobnove in spreobrnjenja. Prav zato Cerkev ne opusti nobene priložnosti, da ne bi klicala k pokori. S tem °staja »vredna nevesta svojega Ženina«, k' ji božji Duh pomaga, da po križu pride
1,0	luči, ki ne pozna zatona.«
Cerkev se zaveda, da je za dosego edinosti kristjanov in za mir v svetu nujno Potreben povratek k Bogu; zato vabi tudi nekatoličane, naj se zatečejo k virom zveličanja. Cerkev »ne neha moliti in delo-Vati ier spodbuja svoje sinove, da se obnavljajo in očiščujejo ter na ta način pri-sPevajo k sijaju Kristusavega obličja.«
Drugi vatikanski koncil je tudi podčrtal Potrebo pokore, da se človek, osvobodivši Se hudobije, popolnoma vključi v Kristu-Sa> ki je »vzor, učitelj, osvoboditelj, reše-nik in oživljalec vsega« (Ad Gentes n. 8).
Iz omenjenih misli sledi, da bo bodoče sveto leto, kot si ga je zamislil sv. oče ^avel VI., v liniji zadnjega koncila, njegovo nadaljevanje in dopolnjevanje. Osnovna misel bo obnova človeka; s tem bodo Povezana dejanja pokore, ki naj ga popolnoma prevzamejo in ga po molitvi, premišljevanju in evharističnih pobožnostih Privedejo do osebnega ter občestvenega sPreobrnjenja in po njem do sprave na Vseh področjih življenja.
POSEBNOST BODOČEGA SVETEGA LETA *^a kratko: bodoče sveto leto naj vodi h ristusu, zato naj se ne izraža toliko v 'll,1anjih manifestacijah kot v notranji po-®°bitvl. Ta pa zahteva dobra dela, izpo-
ved vere in sodelovanje pri raznih pobožnostih. Pri novem svetem letu naj bi vsi katoličani — ne samo tisti, ki bodo poromali v Rim — čem več sodelovali. Zato bo ureditev prihodnjega svetega leta različna od preteklih.
Do sedaj se je sveto leto obhajalo najprej v Rimu; le v njem se je dalo prejeti jubilejne milosti. Naslednje leto pa je papež iste milosti raztegnil na vso Cerkev. To pot bo pa obratno: sveto leto se bo najprej obhajalo (prihodnje leto) po krajevnih Cerkvah. Sv. oče hoče dati tem Cerkvam v soglasju z duhom zadnjega koncila poseben poudarek; istočasno pa naj bi te proslave bile duhovna priprava za veliko srečanje vernikov v Rimu v letu 1975. Obenem naj bi se dala leto poprej možnost duhovne obogatitve vsem tistim, ki iz gospodarskih ali drugih razlogov v Rim ne bodo mogli poromati.
Romanje v Rim naj bi zlasti dalo poudarek papeški službi, ki je temelj cerkvene edinosti. V papežu naj bi romarji ponovno odkrili nositelja krščanske vere, njen steber in jamstvo, da Kristus po njem Cerkev vodi.
PRAZNOVANJE PO KRAJEVNIH CERKVAH
Da pa bo naznanjeno sveto leto res rodilo zaželene sadove, je treba že sedaj misliti na njega pripravo na župnijski, škofijski, narodni in državni ravni. Pri tem je treba s pripravo pritegniti razne organizacije in šolsko mladino.
Vsekakor naj se vernikom podrobno razloži namen svetega leta. Treba jih je nanj duhovno pripraviti in se pri tem krepko nasloniti na oznanjevanje božje besede. Pripraviti je treba spokorne pobožnosti, ki naj vodijo k spravi v Kristusu. Določiti je treba cerkve, kjer bi se moglo prejeti svetoletne odpustke. Ti odpustki naj ne bodo sami sebi namen, temveč naj bodo vključeni v akcijo za posvečenje in obnovo duha.
Najbolj primerna cerkev v škofiji je brez dvoma stolnica, saj v njej nastopa škof, ki je skupaj z drugimi škofi pod vodstvom papeža odgovoren za duhovno rast celotnega božjega ljudstva. Pri tem naj se misli tudi na ločene brate in se jih povabi, da v okviru danih možnosti sodelujejo pri svetoletnih pobožnostih, zlasti na področju spokornosti in krščanske dobrodelnosti. Naj se ne prezre pri tem niti članov nekrščanskih ver niti tistih, ki ne verujejo v Boga. Sveto leto naj doseže tudi nje v tistem, kar nas lahko veže brez ozira na določeno verovanje: v delu za mir in v iskanju medsebojne sprave in sožitja.
J. Jk.
Zaključeno podpisovanje slovenske liste
Naš človek se zaveda velike važnosti bližnjih deželnih volitev; morda se ni dolgo tako zanimal za razne volitve, kakor se tokrat, ko gre za obnovitev deželnega sveta, v katerem je Slovenska skupnost od nastanka do danes imela vedno svojega zastopnika, ki se je odločno zavzemal za vse naše probleme.
Da naši ljudje čutijo te volitve je opaziti na sestankih, ki jih prireja Slovenska skupnost v raznih krajih Tržaške in Goriške: na njih se ljudje, posebej mladi, zanimajo za probleme dosedanjega deželnega svita in za program, ki ga bo Slovenska skupnost zagovarjala v prihodnji mandatni dobi deželnega svita. Veliko novih predlogov so na teh sestankih iznesli naši kmetje, delavci, uradniki, obrtniki, učitelji itd.
Prav tako ugodno je poteklo podpisovanje liste Slovenske skupnosti v Nabrežini, Zgoniku, dolinski občini, v Sv. Križu, v Trstu samem. Tako tudi v Gorici, kjer so se tokrat predvsem mladi vrgli na delo.
Ni dvoma, da bomo 11. junija to svoje hotenje in iskreno zavzetost za slovenstvo, za naše narodnostne, socialne in ekonomske pravice izpričali tudi — v votivni kabini.
Vsaka narodna manjšina skuša čim trdneje in vztrajno zagovarjati svoje interese. Čuti se ogroženo v svojem bivanju in ohranitvi svoje narodne samobitnosti. Zato si na vse načine prizadeva braniti in gojiti svoje duhovne vrednote in glavne značilnosti. Sem spadajo predvsem jezik, običaji, kultura. Zato je tudi prva skrb vseh pripadnikov narodnih manjšin, da si zagotovijo nemoten kulturni razvoj, obenem pa tudi pridobijo vse tisto, s čimer lahko nastopajo v javnosti kot posebna skupnost v odnosu do večinskega naroda.
Kdo pa naj poskrbi za to, da bo narodna manjšina dejansko predstavljala pravi subjekt v javnem življenju večinske države? Kdo bo lahko dosegel, da neka manjšinska narodnostna skupnost ne postane le etnični rezervat ali folklorna zanimivost, namenjena študiju zgodovinarjev ter etnografov? Treba je predvsem, da se manjšina zave lastne odgovornosti pri zagovarjanju svojih pravic in s tem potrebe po tudi političnem nastopanju. Razume se, da gre pri tem za samostojno nastopanje, ki naj združuje pripadnike neke narodne manjšine in tako v čim večji skupnosti in edinosti doseže čim večji prodor in uspeh v svoji borbi za obstoj. Samostojna politična organizacija manjšine lahko edina postane veljaven partner pri večinskem narodu in njegovih odgovornih oblasteh. O tem se lahko izkustveno prepričamo v naši pretekli in novejši zgodovini. Lahko pa to tudi preverimo, če pregledamo samo ostale narodne manjšine v Italiji. Južnotirolski Nemci so si s svojim lastnim političnim nastopom priborili vrsto osnovnih pravic in tudi širšo veljavo v državi (saj se kot manjšinska stranka celo pogajajo npr. z ostalimi strankami večine o vladnih programih). Tudi francoske skupine v Dolini Aosta nastopajo kot manjšinske organizirane politične skupine. Vse druge manjšine v državi, ki tega ne prakticira-
jo, padejo na raven folklorne ali kvečjemu jezikovne manjšine. O tem pričajo primeri Furlanov, Pro-vensalcev, Kataloncev, Albancev itd.
Kako je z nami Slovenci? Tudi za naše razmere v vsem veljajo zgornje ugotovitve in praksa sama nam je to že zdavnaj potrdila. Nimamo nobenega drugega izhoda izven lastnega političnega nastopanja.
Javnost v državi ter izven nje bo vedela za nas le, če se tudi uradno politično predstavimo kot slovenska formacija. Narodna manjšina si ne more in ne sme dovoliti iuksusa, da s svojimi pripadniki polni vrste tujih večinskih strank!
NEVARNOST ASIMILACIJE IN ŠKODLJIVOST VSTOPA V VEČINSKE STRANKE
Da je to res, je pokazala že vsa naša zgodovina zadnjih desetletij. Ko so slovenski levičarji ukinili lastne politične formacije, so stopili v glavnem v italijansko komunistično in italijansko socialistično stranko. V teh strankah se posamezni slovenski pripadniki izgubijo v morju večine ter ne morejo uveljaviti svojih samostojnih idej in načrtov. Vezani so na vsedržavna, deželna, pokrajinska in lokalna vodstva. Njih vloga obstaja v glavnem v tem, da predstavljajo ob volivnih tekmah s svojo prisotnostjo vabo slovenskim volivcem in v večini primerov ti kandidati slovenskega jezika na teh listah niti ne prodrejo. Če se to kdaj zgodi, vseeno kot izvoljeni predstavniki ne morejo samostojno nastopati in so povsod — od parlamenta do občinskih svetov — vezani na strogo partijsko disciplino.
Še posebej velja to za sedanje deželne volitve. Na italijanskih levičarskih listah bo več slovenskih kandidatov, in to na listah od Beneške Slovenije do Tržaške le za vabo slovenskim volivcem. V samih levičarskih glasilih smo npr. brali, da nimajo možnosti izvolitve. Zakaj potem vztrajati na takih
      m     nmnnmininim umu. ..................................
Iz programa Slovenske skupnosti za deželne volitve
Slovenska skupnost je sprejela osnovne točke svojega programa za bližnje deželne volitve, ki bodo 17. junija. Svoj program deli na narodno-obrambni in gospodarsko-socialni. Na tem mestu objavljamo samo nekaj glavnih odlomkov programa, ki zajema vso slovensko narodnostno skupnost v deželi Furlanija-Julijska Benečija.
IZ NARODNO OBRAMBNEGA PROGRAMA
Slovenska skupnost se bo borila zlasti za:
— Uzakonitev tistih pravic, ki so možne na podlagi sedanjega deželnega statuta;
— izglasovanje globalnega zaščitnega zakona, ki ga je Slovenska skupnost vložila na deželni svet;
— pravico do uporabe slovenščine in do sorazmerne namestitve Slovencev v javnih uradih na vseh področjih, kjer prebivajo Slovenci;
pravico do zaščite slovenskega narodnostnega ozemlja pred umetnim spreminjanjem njegove sestave;
pravico do uradnega priznanja slovenske toponomastike;
pravico do pravičnih prispevkov vsem slovensikim organizacijam.
— pravico do slovenskega programa po državnem televizijskem omrežju.
IZ GOSPODARSKO-SOCIALNEGA PROGRAMA
Predstavništvo Slovenske skupnosti v deželnem svetu bo zahtevalo med drugim:
— Okrepitev pomorstva in tržaškega pristanišča;
okrepitev obrtništva in trgovinstva;
— okrepitev kmetijstva in polkmetijstva, ki je posebno na Tržaškem in Goriškem močno razvito;
— zaustavitev emigracije beneških rojakov, ki morajo dobiti kruli doma;
— delavec mora priti do vseh socialnih in narodnostnih pravic, tako v tovarni kot izven nje;
— kmetijstvo je treba modernizirati in specializirati. Preneha naj se z razlaščanjem in apliciranjem krivičnih zakonov, kot je državni zakon 865/71;
— delavcem je treba nuditi delovno mesto doma in odpraviti brezposelnost. Posebno skrb mora dežela posvetiti vajencem in mladim delavcem.
Program Slovenske skupnosti zadeva tudi turizem, obrt in trgovino ter šolstvo. O njem bomo še obširneje poročali.
demagoških pozicijah? Zakaj slovenskim volivcem priporočati, naj oddajo glas tujim listam in s tem le pripomorejo izvolitvam neslovenskih kandidatov?
Smo proti vključevanju v katero koli neslovensko stranko, naj gre pri tem za levičarsko ali sredinsko, da o desničarskih sploh ne govorimo. Tudi glavna večinska stranka, ki se sklicuje na svoj krščanski program, naj se zaveda, da je zaman vabiti v njene vrste tiste Slovence, ki imajo že lastno politično in demokratično organizacijo, ki temelji na sorodnih duhovnih temeljih. Prav v odločnem »ne« vsakemu vtapljanju v tuje politične vrste bomo Slovenci zaprli pot vsaki asimilaciji, ki jo podobna mešanja prinašajo. In prav komunistična fratelančna politika nam je lahko pri tem v tragično opozorilo. Šli bomo naprej s svojo lastno manjšinsko politično organizacijo, ker le v taki izbiri vidimo edino možno in stvarno manjšinsko politiko.
KANDIDATI LISTE SLOVENSKE SKUPNOSTI za deželne volitve v deželi Furlanija-Julijska Benečija 17.6. 1973
OKROŽJE TRST
1. DRAGO ŠTOKA, deželni svetovalec 2. ANDREJ BRATUŽ, profesor, Gorica 3. SLAVKO BRATINA, profesor, Gorica 4. ALOJZ DEBELIŠ, kmetovalec, Trst 5. RAFKO DOLHAR, zdravnik, Trst 6. IVO KRALJ, delavec, Devin-Nabrežina 7. ANA MIKULUS por. SANCIN, uradnica, Trst 8. ALOJZ REBULA, pisatelj, Trst 9. LADI REBULA, uslužbenec, Zgonik 10. JOSIP TERČON, trgovec, Devin-Nabrežina 11. ALOJZ TUL, profesor, Dolina 12. IGOR TUTA, uradnik, Devin-Nabrežina 13) UBALD VRABEC, glasbenik, neodvisen, Trst 14. MILAN VREMEC, uradnik, Trst 15. MARIO ZAHAR,
delavec, Dolina
KANDIDATI LISTE SLOVENSKE SKUPNOSTI
OKROŽJE GORICA
1. DRAGO ŠTOKA, deželni svetovalec 2. ANDREJ BRATUŽ, profesor, Gorica 3. SLAVKO BRATINA, profesor, Gorica 4. REMO DEVETAK, delavec, Vrh 5. EDVIN KOVIC, kmetovalec, Sovodnje 6. ALBIN SIRK, profesor, Gorica 7. MARJAN TERPIN, trgovec, Števerjan
vesel dogodek v življenju Cerkve Problematika slovenskih mestnih kaplanov
Letos smo 2. maja praznovali 1600-let-nico smrti sv. Atanazija, škofa in cerkvenega očeta. Ob tej priložnosti je bila v nedeljo 6. maja v baziliki sv. Petra izredna slovesnost, ki je prav, da zanjo vemo vsi, ker pomeni vesel dogodek za vesoljno Cerkev.
Ta dan sta se namreč srečala in po maši skupno molila sv. oče Pavel VI. in koptski patriarh iz Aleksandrije v Egiptu Senuda III. Patriarh je duhovni poglavar egiptovske koptske pravoslavne Cerkve, ki šteje kakih 6 milijonov vernikov. Ta Cerkev je po letu 451 pretrgala vezi z rimsko katoliško Cerkvijo zaradi nekaterih teoloških razlik v razlagi dveh narav v Kristusu, še bolj pa zaradi političnih in osebnih spletk tedanjega časa. Od takrat naprej ni bilo več stikov med koptsko pravoslavno Cerkvijo in rimsko katoliško.
V nedeljo 6. maja letos pa sta se oba poglavarja, papež Pavel VI. in patriarh Senuda III., prvič po več kot 1500 letih srečala in skupaj molila ter se bratsko objela. To srečanje in ta objem pomenita nov korak na potu zbližanja med vzhodnimi pravoslavnimi Cerkvami in katoliško Cerkvijo.
Sv. oče Pavel VI. je v svojem govoru to tudi poudaril. »Želeli smo se spomniti 1600-letnice smrti sv. Atanazija, škofa v Aleksandriji v Egiptu — je dejal sv. oče. — Želeli smo tudi počastiti novega patriarha koptske pravoslavne Cerkve, ki je danes med nami s svojim spremstvom in je naš gost.«
»Toda kdo je bil Atanazij in kaj je kopt-
7.
V tržaški reviji Dan št. 4, 1973, je dr. K. šiškovič objavil članek z naslovom Koliko Slovencev v novem deželnem svetu. V tem članku piše tudi naslednje: »Kakšne so perspektive za tretji deželni svet? Kot se sliši, imata stoodstotne možnosti za izvolitev samo dva kandidata iz Trsta: prvi na listi KP1, drugi na listi SS-SZD. Na Goriškem že drugič ne bo nihče od Slovencev izvoljen, čeprav bodo kandidirali slovenski ljudje tako na listi KPI kot na tisti PSI in SS-SDZ.
Tudi v videmskem okrožju... ni verjetnosti, da bi bil kdo od Slovencev izvoljen, čeprav je na drugi strani gotovo, da bodo tako socialisti kot komunisti vključili v svoje liste kandidate slovenske narodnosti.
če pomislimo, koliko je Slovencev v deželi (od 100 do 120 tisoč), bi dejansko lahko računali, da bi deželni zbor moral imeti v svojih vrstah od 5 do 6 slovenskih poslancev. Očividno je, da nekatere stranke vladnega loka ne opravljajo svoje demokratične dolžnosti, čeprav se načelno izjavljajo za enakopravnost in zaščito Slovencev. Po vseh pravilih... bi morale stranke, ki menijo, da so slovenski problemi načelne važnosti, postaviti kandidate slovenske tuirodnasti in jih tudi izvoliti...«
Zgornje ugotovitve prihajajo izpod peresa avtorja, ki se prišteva med slovenske levičarje, saj je svoj čas bil deželni poslanec, izvoljen na listi KPI. V svojem pisanju pa priča, da je mož, ki so mu pri srcu koristi slovenske manjšine. Zato si upa zapisati ugotovitve, ki so za nas Slovence bridke. Glavne so:
1.	Stranke vladnega loka ne opravljajo svoje demokratične dolžnosti. Te stranke so: Italijanska socialistična stranka, Italijanska demokratična socialistična stranka in tudi Italijanska komunistična stran-
ska pravoslavna Cerkev? — se je vprašal sv. oče. — »Atanazij je bil velik škof, ki je njegovo delo tesno povezano z našo vero v Jezusa Kristusa. Atanazij je kakor apostol Peter odgovoril na vprašanje: Kaj je Kristus? z izpovedjo prvega vesoljnega zbora v Niceji leta 325, da je Kristus pravi Sin božji, ki je postal človek, vendar je enak Očetu in Sv. Duhu. Atanazij je to versko resnico branil proti arijancem tistega časa, ki so zanikali, da je Kristus bil pravi Bog. Pri tem je moral prestati težko preganjanje, toda rimska Cerkev ga je zmeraj podpirala. Danes pa imamo to srečo, da je z nami njegova Cerkev, ki se je odcepila od katoliške Cerkve po kalce-donskem koncilu leta 451. Ta Cerkev vstaja v novo življenje in pregleduje svojo preteklost. Danes je srečna, da more z nami izpovedati isto veroizpoved nicejskega koncila, katero je branil Atanazij, njen veliki škof in prvoborec za edinost Cerkve na Vzhodu in Zapadu.«
»To je zgodovina,« je zaključil sv. oče, »toda zgodovina, ki veliko obeta za prihodnost. Molimo za to boljšo in lepšo prihodnost.«
Ob tem srečanju v baziliki sv. Petra je Pavel VI. daroval patriarhu šenudi krasen relikviarij z relikvijami sv. škofa Atanazija. Ob takih srečanjih med poglavarji raznih krščanskih Cerkva, ki smo jim priča po zadnjem koncilu, se pletejo prijateljske vezi med krščanskimi Cerkvami in padajo predsodki, zaradi katerih so se v zgodovini kristjani med seboj ločili.
ka. Te tri stranke so namreč tiste, ki imajo na vsakih volitvah tudi slovenske kandidate.
2. Slovenski kandidati na kandidatnih listah treh levičarskih strank so samo vaba za slovenske glasove. Pri socialistih in socialnih demokratih so izključno samo vaba, pri komunistih pa deloma. Saj bi po številu slovenskih glasov, ki jih dobiva KPI, morali biti izvoljeni vsaj trije slovenski poslanci v deželni svet. Za gotovo pa izvolijo samo enega za pesek v oči slovenskim volivcem. Na Goriškem bo takšna vaba za socialiste Marko \Valtritsch, kot se sliši, v Beneški Sloveniji pa Izidor Predan za komuniste, kot pravijo.
Iz tega sledi zaključek: Slovenci smo v italijanskih vsedržavnih strankah samo tlačani, ki naj delajo za svoje gospodarje propagando in dajejo glasove, za uslugo pa dobijo kako drobtinico. V Afriki se tako postopanje imenuje neokolonializem.
3. Edina politična skupriost, kjer so Slovenci gospodarji, je Slovenska skupriost in Slovenska demokratska zveza. Ta postavlja svoje slovenske kandidate in jih tudi izvoli, kolikor ji pač slovenski vo-livci dajejo zaupanje. Če bi vsi Slovenci volili slovensko, bi lahko imeli pet do šest svetovalcev v deželnem svetu, pravi dr. šiškovič. Če jih nimamo, smo krivi sami, ker večina Slovencev voli Italijane.
Zaključek vsega je, da smo Slovenci še zmeraj voljni služiti tujcu in mu biti pokorni, hvaležni, če nam nudi kako oglodano kost.
Ali so se za to borili naši možje in fantje med osvobodilno borbo? Ali smo za to trpeli kot Slovenci vsa leta pod fašizmom, da sedaj prostovoljno volimo tiste stranke, ki do nas kot naroda vodijo kolonialistično politiko? Zdi se, da je tako.
(r+r)
»Katoliški glas« je objavil 19. aprila dopis z naslovom »Za slovensko pastoralno središče v Trstu«, ki omenja tudi moje ime, ki pa ne vsebuje točno mojih dosedanjih predlogov v zvezi s tem vprašanjem. Svoje zadevno stališče sem pojasnil svoj čas že v »Našem vestniku«, kar je potem ponatisnil »Katoliški glas« in pozneje tudi neki ameriški list. Ta načrt si je usvojilo pozneje več duhovnikov. V dveh ločenih vlogah smo nekateri duhovniki in t’ nekaterih točkah tudi nekaj laikov predložili Sv. sedežu.
Predlagali smo za mesto Trst personalne slovenske župnije za tiste župnije, kjer je slovenski duhovnik. Tem župnijam bi se priključili slovenski verniki župnij, kjer ni slovenskega duhovnika. Omenili smo tudi slovensko pastoralno središče, toda v drugačni obliki. Od teh personalnih slovenskih župnij v več središčih, ne samo v enem, in sicer ne šele kot daljni cilj, ne mislimo odstopiti. Ta zahteva sloni na resnih razlogih.
V nekaterih župnijah (Rojan, Sv. Jakob, Skedenj itd.) je slovensko dušno pastirstvo kolikor toliko dobro organizirano: nedeljska sv. maša ob 7. ali 8. uri in ob 9. ali 10. uri, cerkveno petje ni nič slabše kot
Španija, Tunizija in Jugoslavija so tri sredozemske države. Njihova zemljepisna lega je zelo pomembna za ohranjanje miru v tem prostoru. Zato je tudi važno, kdo jih vodi in upravlja.
Španija pomeni vhod v Sredozemlje in tvori zahodni bok evropske celine. Tunizija leži ob prehodu iz zahodnega Sredozemlja v njegov vzhodni del. Jugoslavija pa sestavlja vzhodno stran istega prostora, po katerem že dolgo časa hrepeneče škili Sovjetska zveza.
Vse tri omenjene države imajo to značilnost, da ne poznajo demokracije v zahodnoevropskem smislu. Režim je izraz ene same stranke, zato nestrpen do vsake opozicije; policija je vsemogočna in zato dostikrat nasilna; ljudje si iščejo zadovoljstva v blagostanju, za politiko pa se ne menijo dosti.
Saj to tudi ni treba: na vrhu države so možje, ki so dobili nekako poteze in izraz skrbnih očetov, ki za vsak problem najdejo rešitev. V vseh treh državah se pojavlja isto vprašanje: Kaj bo potem, ko Franca, Burgibe, Tita ne bo več? Ta vprašanja so upravičena, kajti Franco in Tito imata že 81 let, Burgiba pa deset manj.
RES, KAJ BO POTEM?
V Španiji niso preveč zaskrbljeni. Francu priznavajo, da je po letu 1939, ko je zmagovito zaključil državljansko vojno, znal svojo diktaturo tako rabiti, da ni nikdar zadela osnovnih pravic človeka. Svoje diktature ni nikdar uporabljal za poveličevanje svoje osebnosti. Gospodarsko je Španijo odprl Zahodu. Falangistični stranki, neke vrste fašistični stranki, se je že davno odrekel. Zadnjih deset let je dal skoro prosto pot ljudem iz laiškega gibanja »Opus Dei«, ki se naslanja na krščanska načela.
To gibanje ima svoje zastopnike v vladi, obvlada banke in gospodarstvo, ima najboljše zveze z inozemstvom in je evropsko usmerjeno. Vse je že pripravljeno, da se Španija po Francovem odhodu vključi v Skupni evropski trg. Obstajajo sicer tudi skupine starih liberalcev, republikancev, socialistov, komunistov in levih kristjanov, toda so brez večjega vpliva na množice, ker še vedno gradijo na ideološkem obračunavanju iz časov pred državljansko vojno ter kažejo malo smisla za današnjo stvarnost. Zato je v zmoti tisti, iki pričakuje po Francovem odhodu kak večji notranji pretres v državi.
Enako je s Tunizijo. Ta sredozemska država, naslednica bojevitih Kartažanov, ki so jih Rimljani komaj ukrotili in do leta 1955 francoska kolonija, je imela srečo, da je takoj po proglasitvi neodvisnosti dobila za voditelja Burgibo, ki se povsem loči od drugih arabskih voditeljev. Izhajajoč iz gesla »Francozi so bili naši nasprotniki, ne pa sovražniki«, je ohranil živahne stike s svojimi nekdanjimi gospodarji. Francoski naseljenci so ostali v Tuniziji in so enakovredni domačinom. Burgiba je znan tudi po svojem zmernem stališču do arabsko-izraelskega spora. Ker ga vodi čut za praktičnost, je hitro spoznal, da bi prenagljena socializacija zemlje in kolektivizacija javnih sredstev državo spravila v gospodarski polom. Zato je
v samostojnih slovenskih župnijah, šmarnice ob 20. uri, ponekod rožnovenska pobožnost, v postu križev pot, sobotna večerna maša (povečini ob 20. uri), prvi petki in še mnogo drugih stvari, to se pravi malo ali nič manj ali celo več kot v okoliških samostojnih slovenskih župnijah. Poleg tega kulturni domovi, srednje, višje in nižje ter osnovne šole, slovenski vrtci.
Slovenski kaplani niso v vseh župnijah preobloženi s skrbjo za italijanske vernike. Podpisani npr. je v tem oziru zelo razbremenjen; nekateri so precej avtonomni: to namreč prinese s seboj delo samo, odnosi med župnikom in kaplanom so se tudi spremenili z novim pokoitcilskim duhom. Ni govora, da bi se ta dušnopastir-ska središča podredila tieki centrali v mestnem središču kot novi župniji. Potrebno pa je, da dobijo ti kaplani službeno poverilo za slovenske vernike sosednjih župnij, ki nimajo slovenskega dušnega pastirja.
Tak uradni ukrep je potreben iz dveh razlogov. Nekdo mora biti odgovoren za skrb slovenskih vernikov, ki še nimajo svojega dušnega pastirja. Krivično bi bilo nalagati to odgovornost italijanskemu župniku, čigar skrbi so ti verniki praktično
leta 1965 osebno posredoval in socializacijo ustavil.
Sliši se protislovno, a tako je: s svojimi diktatorskimi posegi je Burgiba obvaroval Tunizijo v prvih letih obstoja pred demagogijo, socialnimi pretresi in lažno demokracijo ter ji s svojimi ukrepi odprl pot v demokratično obliko države zapad-nega tipa. Vsi opazovalci so mnenja, da se tudi Tuniziji po Burgibovem odhodu ni treba kaj posebnega bati.
Le v primeru Jugoslavije je drugače. Titu kljub temu, da je dal med vsemi državami vzhodno-socialističnega bloka svojim ljudem relativno največ svobode in omogočil visok standard življenja, ni uspelo rešiti političnih problemov, ki jih je država polna. Prav jugoslovanska gospodarska reforma je npr. prebudila v Hrvatski zavest gospodarske moči in željo po neodvisnosti od Beograda. Titu ni uspelo kot na primer Francu ali Burgibi ustvariti pogojev za miren prehod oblasti v druge roke, ko njega ne bo več. »Kaj po Titu?« je vprašanje, ki zaskrbljuje ljudi tako v Jugoslaviji kot državnike po svetu. In najhujše pri tem je to, da so izgledi vse prej kot rožnati za to narodnostno tako občutljivo državo z vzhodnimi vrati v Sredozemlje.
Dr. Drago Štoka ponovno uradni kandidat Slovenske skupnosti
V nedeljo 20. maja je bil v Finžgarjevem domu na Opčinah izredni občni zbor Slovenske skupnosti, ki ga je otvoril predsednik občnega zbora Slovenske skupnosti inž. Milan Sosič. Za njim je dosedanji deželni svetovalec in politični tajnik SS dr. Drago Štoka prikazal delo Slovenske skupnosti na deželi, da bi narodnostno, gospodarsko, socialno in kulturno podprla slovensko narodno skupnost v Italiji. Dalj časa je dr. Štoka obravnaval kraške rezervate, gorske skupnosti, razlaščanja, urbanistične načrte; govoril je še o pomoči ljudem ter o pomenu in vlogi Slovenske skupnosti pri reševanju slovenskih narodnostnih vprašanj v okviru dežele. Nato je dr. ŠtOka predstavil program SS za bodoče deželne volitve.
Za njim je namestnik političnega tajnika in občinski odbornik dr. Rafko Dolhar govoril o pripravah na volitve, o stikih z vsemi Slovenci v deželi, o skupni resolu-
Širite »Katoliški glas"
ciji Slovenske skupnosti v deželi proti krivičnemu zakonu, po katerem so Slovenci v deželi razdeljeni na štiri volivna okrožja in o sestavi kandidatne liste, ki jo je nato prebral udeležencem občnega zbora.
O problematiki, ki jo je obravnaval svet od zadnjega občnega zbora lani sredi oktobra, in o delu, ki ga je opravil svet v tem času, je govoril predsednik sveta Slovenske skupnosti dr. Zorko Harej.
Občni zbor Slovenske skupnosti je nato soglasno potrdil kandidatno listo za deželne volitve, na kateri so naslednji kandidati: Drago Štoka, deželni svetovalec, dr. Andrej Bratuž, dr. Slavko Bratina, Alojz Debeliš in drugi, katerih imena objavljamo na drugem mestu.
odtegnjeni. Slovenski kaplan, ki se bo zanje zanimal, ne more imeti odgovornosti, dokler se mu ta ne poveri z uradnim aktom. To je juridična plat zadeve.
Drugi razlog: Knjiga »Cerkev na Slovenskem« predvideva na str. 356 (glej Kat. glas 15. marca stran 2), da bi se stvar razvijala via faeti. »Ohranitev in okrepitev teh središč je v veliki meri odvisna od zavednosti in zavzetosti slovenskih ljudi« itd. Ta gmota je negibna. Zavednost in zavzetost vernikov zavisi od gorečnosti dušnega pastirja in je enaka ničli v vsaki deželi in pri vsakem narodu brez duhovnikove zavzetosti. Duhovnik pa mora biti »poslan«, potrebna je kanonična misija.
S tem pa še ni izčrpan ves problem. Središče mesta nudi slovenskim vernikom premalo. Kjer je služba božja samo ob 7. ali 8. uri in ni izgledov, da bi se to moglo izboljšati, je treba misliti na drugačno rešitev. Prav je, da so se za zadevo zavzeli mladi laiki (glej omenjeni dopis v KG
19.	aprila!). V načrtu imajo novo cerkveno stavbo. Seveda bi bilo to nepriporočljivo v bližini cerkve, kjer imajo slovenski verniki zadostno oskrbo. Če bi se zgradila nova slovenska cerkev, bi se tu mogli zbirati Slovenci, za katere ni dovolj poskrbljeno. Ni pa rečeno, da bi se dalo v tej cerkvi združiti slovensko dušno pastirstvo celega mesta. Danes se župnije delijo, ne pa združujejo.
Mladi slovenski laiki naj napravijo načrt, kako se delo izvede, poišče stavbišče, zberejo sredstva vsaj za nakup zemljišča, naj se prouči mestni urbanistični načrt, pravočasno stopi v stik s pristojnimi uradi, vse pod vodstvom veščega arhitekta, ugotoviti je treba, koliko oseb bi bilo pripravljenih sodelovati pri zbiranju sredstev. Če boste to delo prepustili samo duhovnikom, bo minulo dokaj let, preden bo končano in med tem lahko mine prvotno navdušenje.
Vprašal bi še, ali je res potrebno, da bi mesto imelo svojega slovenskega dekana. Ali nimajo slovettski dušni pastirji V škofiji vsi približno enakih skrbi in problemov? Ali ne zadostuje za vse to en sam dekan in en sam škofov vikar? Svetemu sedežu smo svoj čas predlagali, da bi postal ta vikar pomožni škof. Trenutno ni verjetno, da bi to dosegli. Toda za vsako stvar je potrebno nekoliko potrpljenja.
Peter Šorli
Z GORIŠKEGA
Poletne kolonije za šolske otroke
Slovenska Vincencijeva konferenca iz Gorice bo tudi letos — skupaj z Vincen-cijevo konferenco in Dobrodelnim društvom iz Trsta — organizirala (kot že lani in predlanskim) letovanje za otroke slovenskih šol goriške pokrajine. Ministrstvo za notranje zadeve je namreč pred kratkim zagotovilo, da bo prispevalo za organiziranje počitniških kolonij za otroke.
Koloniji bosta dve: ena v hribih v kraju Ovaro (Karnija), druga pa ob morju V Nabrežini. Obe koloniji bosta predvidoma v juliju za dečke in v avgustu za deklice.
Otroci, ki so potrebni gorskega ali obmorskega letovanja, naj se prijavijo za slovenske kolonije ali na svoji šoli ali pa na uradu Vincencijeve konference v Gorici na Placuti št. 18 (tel. 83177). Starši iz občin Doberdob, Sovodnje in Števerjan se lahko obrnejo za informacije na svoj občinski urad.
Dekleta in žene, ki bi bile pripravljene pomagati v koloniji kot nadzornice ali kot pomočnice, naj se prijavijo v uradu Vincencijeve konference v Gorici. Podrobnejša sporočila bodo sledila.
★
Odbojka. V nedeljo so bile polfinalne tekme Mladinskih iger. Najmlajši odbojkarji 01ympije so premagali moštvo iz Gradiške z 2:0 (15 : 0, 15 : 1) in ekipo iz Krmina z 2:0 (15: 11, 15:5). Tako so s' priborili pravieo nastopa na finalnih tekmah, ki bodo v soboto 26. t. m. popoldne v Gorici; igrali bodo proti moštvu iz Ronk-
Atletika. Na Mladinskih igrah preteklo nedeljo se je Silvana Perše spet dobro odrezala; tekla je na progi 400 m in zasedi® drugo mesto v času 1T3”. Zaradi tega j° bodo vključili v mladinsko reprezentanco mesta Gorice, ki se bo v dneh od 30. 5. do 2.6. pomerila z reprezentancama mes* Nove Gorice in Celovca. V atletiki so tekmovali še Venceslav Devetak (80 m 13")' Jože Stacul (daljina 4,32 m) in Tomaž D®” vetak (daljina 4,61 m).
Kamenčki
llilllllllllllllllllllllllllllllllll III  ........................  Illlllllllllll..III..
Trije vprašaji v Sredozemlju
Italijanska ekspedicija na Mount Everest. Vodja Monzon in izhodno taborišče
0 Vindišarjih, Vendih in Slovencih Tržaško Delo in Slovenci
Gospod Janko Mihelič je zastavil vašemu uredništvu nekaj vprašanj v zvezi z navedenimi nazivi, ki so na pogled različni med seboj, vendar izpeljani — kot izgleda — iz iste besede VEND.
Vprašanja so umestna. Vsak Slovenec mia pravico, da zve za resnico o preteklosti svojega naroda, ki je danes na žalost ni nihče v stanju dati v vsaj približno objektivni obliki. Zato smatram, da je skrajni čas, da se resno lotimo tega dela, ‘ki nam bo vsaj približalo pravilno rešitev tega vprašanja.
Dosedanja raziskovanja v tej smeri nosijo namreč pečat trenutno gospodujočih blokov, v preteklosti Pangermanije, sedaj pa Panslavije, v senci katerih nam je tekla zgodovina in nam še poteka najbrž v bolj mučnem vzdušju kot kdaj poprej. V naši ožji domovini ne smemo računati s tem, da bi se kdo lotil te naloge, zato predstavlja knjiga zdomskega pisatelja Franca Jeze
0 skandinavskem izvoru Slovencev dragocen prispevek za boljše poznanje in razumevanje našega jezika in s tem tudi zgodovine. Tudi drugo plat zvona je treba slišati!
Ne bom se mudil pri Vindišarjih, nemški izpeljanki za Vinde, oz. Vende. Avstrijci jo uporabljajo tendenčno, tj. z namenom, da bi narodnostno ločili avstrijske Korošce od Slovencev v domovini in jih na ta način lažje ponemčili. Uredništvo lista je zelo dobro odgovorilo bralcu lista.
Ne bom se zadržal niti pri besedi »sclavi«, ker pride v poštev za nas le posredno. Smatram pa, da je potreben skupen nastop Slovanov, da se tega naziva znebimo iz slovarjev, ker vnaša zmedo v Pojmih. Mimogrede pa naj omenim, da se imamo zahvaliti za to besedo Bizantincem.
Ti so imeli namreč veliko opraviti na svoji severni in zahodni meji z narodi Balkana in današnje Ukrajine. Ujetnike iz navedenih področij so krstili za »Sklabos«, tj. sužnje. Z izpeljanko tega izraza se danes označujejo Slovani na sploh. V nekaterih jezikih pomeni ta beseda v nespremenjeni obliki Slovan in suženj, med drugim v švedščini. Slav pomeni sužnja ali Slovana.
Zaustavil se bom pa pri Vendih, ki jih smatram v tej zvezi kot najvažnejše. Naj takoj v uvodu naglasim, da vlada glede Vendov popolna zmeda. Sami so izginili kot narod, preden so se tega zavedali, drugi narodi pa niso pokazali zanimanja zanje. Menim, da smo Slovenci edini, ki nas usoda tega naroda zanima. Zato bom V nadaljevanju poskušal dati nekaj podatkov o njih, ne oziraje se na to, da so največkrat protislovni.
1. Švedski in danski kralj imata še sedaj v uradnem nazivu »Vendernas ikonung« z la tinskim prevodom »Rex Vandalorum«. Da na obeh dvorih ni v 16. stoletju nihče obvladal toliko latinščine, da bi znal pravilno prevesti ti dve besedi? Morda.
2. Sodobni švedski leksikonski priročniki navajajo, da pod besedo Vendi razumejo in označujejo tiste Slovane, (ki se nahajajo na ozemlju severne Nemčije, pravijo pa, da so prvotno z besedo Vendi označevali vse Slovane brez razlike. Iz istih virov posnemam, da so se v 5. in 6. stoletju selili z ostalimi Germani proti jugu.
3. Približno tristo let kasneje so se Madžari spoprijemali s prebivalci današnjih krajev in jih razdelili na dva dela, Slovence *n Slovake. V teh prebivalcih so pa videli Sandale. Oni še dandanes označujejo Slovence z besedo Vandaluszok.
4. Pradomovina Vendov je Skandinavija. ^ literaturi nisem doslej zasledil pridržkov a!i dvomov glede tega podatka. Na področju današnje švedske sem zasledil 42 ifnen, ki spominjajo na ta narod. Omenja-■1° jih pa tudi islandske pripovedke v zve-** z vikinškimi pohodi. Zgodovinsko naj-kližji nam je pa opis Vendov izpod peresa gnanega sodobnega švedskega pisatelja in elana Akademije, Harryja Martinsona. Ta j‘li opisuje v svojih otroških spominih “Koprive cveto«, kot da opisuje Ribničane: “Oprtani s koši in rešeti, ki so viseli okrog 'n okrog njih, nanizani od ram do kolen, s° izglodali kot potujoči grozdi. Vandrali K° v daljni Haland in v Smaland. Te obrti s° se naučili na Pomorjanskem.« Opisuje J‘h Pri jedi tako kot se je pri nas godilo na kmetih pri klanju domačega prašiča, ?lasu pa hvali njihovo pripovedno spret-n°st- Razumel jih ni. Pravi pa, da so go-V°rili neko mešanico ljungbygdenskega na-'°čja (na jugu švedske) in pomorjanščine,
1 je njemu zvenela »Vendsko«.
5. Dve stvari bom pa omenil, ikljub te-11111 da sc nahajata v Jezovi knjigi, eno-s|avno zato, ker sem bivši dijak Poljanske ^nnazije v Ljubljani in učenec prof. Me-' a- Ta nam je namreč govoril o smučeh,
. * so bile nekoč v rabi lc v Skandinavi ji ‘n t>a Blokah. Kmetje so se jih posluževali
za gaženje globokega snega. Nič manj zanimive niso bile njegove ugotovitve pri ustoličenju koroških vojvod, ki da je bilo nenavadno podobno ustoličenju skandinavskih kungov.
6. Poglavje zase predstavlja nenavadna podobnost besednega zaklada slovenščine in skandinavskih jezikov. Ob njej se je moral zaustaviti vsakdo, ki se je temeljito ukvarjal z enim od njih. Prej ali slej se je moral vprašati, ali se da opravičiti z argumentom indogermanske sorodnosti jezikov. Da bi kar ena tretjina temeljnega besednega zaklada bila skupna obema jezikoma, računajoč pri tem okrog 2.000 izrazov kot osnovni fond pri indogerman-skih narodih. Če se pa da opravičiti, zakaj ni podobnosti z nemščino, s katero smo bili vedno v stiku in od koder smo prejeli toliko naseljencev?
7. Narodi v zahodni Evropi in v Skandinaviji pojo in plešejo na način, ki je tuj narodom vzhodne Evrope. Na tem mestu pa naj omenim večglasno ljudsko petje kot izredno posebnost slovensikega naroda od najstarejših časov. Znano je, da je domovina večglasnega ljudskega prepevanja
LJUBKA ŠORLI
Na Goriškem Travniku
(Ob 260-letnici velikega tolminskega punta)
Na Travniku steber — davnine priča, na punt krvavi nam spomin obuja, ko meč vihtela tod drhal je tuja, ko kmet tlačanil je pod mahi biča.
V letopisu Cerkev na Slovenskem, ki obravnava zamejstvo, piše tržaški škofov kivar, da se vrši v Trstu služba božja v slovenskem jeziku v desetih župnijah na 33, kolikor jih je na mestnem seznamu. Na prvi pogled bi se zdelo, da je za slovenske vernike še kar dobro poskrbljeno, saj ima skoraj tretjina vseh župnij slovensko mašo. če pa nekoliko globlje analiziramo ta suhoparni podatek, vidimo, da slovenski verniki še zdaleč nimajo tistih možnosti, da bi lahko vestno izpričali svoje krščansko prepričanje in imeli od tega največ duhovnih koristi.
Kar takoj pade v oči, je dejstvo, da so vse slovenske maše v mestu ob zelo zgodnjih urah: pri Sv. Antonu ob 7., pri Sv. Vincenciju ob 8. in pri Sv. Jakobu ob 9. uri. Dobro vemo, da se hitri tempo današnjega življenja močno zrcali v življenju naših vernikov v mestu, ki so še pred nekaj leti imeli navado hoditi k maši ob zelo zgodnjih urah. Danes pa je organizacija potrošniške družbe tako spremenila urnike družbenega udejstvovanja, da je zelo težko zahtevati od ljudi, da bi redno hodili v cerkev ob tako zgodnjih urah, potem ko so morda v soboto delali do poznega.
Ne mislim ob tej priložnosti razpravljati o veljavnosti ali umestnosti sedanjega položaja, vendar pa nihče, še posebno pa dušni pastirji, ne morejo mimo dejstva, da danes človek ob nedeljah rad malo dlje počiva in tako nima možnosti, da bi šel k slovenski službi božji, če potem upoštevamo še dejstvo, da mnogi slovenski verniki nimajo v svojih župnijah sloven-
Skandinavija. Od tu so ga Vikingi zanesli v Anglijo, in to v času, ko so terce in sekste veljale v cerkvenem petju kot disonance. Iz Anglije se je večglasno ljudsko petje le počasi širilo v zahodno Evropo. Še danes prepeva večina narodov doma in v družbi enoglasno, med njimi celo Švedi. Odkod naj bi Slovenci prinesli ta izredni smisel za večglasno petje, če ne že ob naselitvi iz pradomovine?
Vzgojeni smo in šolani v panslavističnem duhu. Vseslovanska zavest nas je bodrila in krepila, da nismo podlegli germanizaciji. Vse znanje je bilo prikrojeno težnjam za naš obstoj. Čutimo in mislimo še vedno tako, kot so naši predniki in naša starejša generacija. Z negodovanjem sprejemamo zato vse, kar se nam ne zdi v skladu s tem, kar smo prejeli kot dediščino.
Čas je pa, da se prebudimo in čimprej zberemo dokumentacijo, ki nam bo pomagala vsaj približati se resnici o naši preteklosti. Kot prva in najvažnejša naloga naj bi nam bila: napisati slovenski etimološki slovar, katerega nima ■— izredno značilno — še noben slovanski narod.
Božo Prevoršek, švedska
Za stare pravde zmago, za svobodo Tolminci v puntu so življenje dali.
S krvjo so zgodovino nam pisali, s krvjo kovali boljšo nam usodo.
Ne sme v pozabo davek ta krvavi, ki plačal ga nas rod je za pravico — naj druži nas v ljubezni, miru, spravi!
Tolmincev kri pojila je Gorico, imena njih blestijo zdaj se v slavi.
Rote nas: »V boj nad sleherno krivico!«
skih kaplanov, in če pomislimo na oddaljenost drugih cerkva, kjer so slovenski kaplani, razumemo, da morajo imeti verniki mnogo dobre volje, da izpolnijo svoje nedeljsko srečanje s Kristusom pri slovenski službi božji. Najbolj zapostavljeni se mi zdijo starejši ljudje, še posebno v zimskem času, ko bi jih stalo obiskovanje slovenske službe božje ob tako zgodnjih urah prevelike žrtve, ki jih ne moremo zahtevati.
Slovensko dušnopastirsko središče bi z neprekinjenim urnikom slovenskih maš od 8. do 12. ure lahko stvarno pripomoglo k rešitvi tega vprašanja.
Drugi važen razlog za čimprejšnjo ustanovitev dušnopastirskega središča je tudi povsem premajhno število slovenskih maš. če namreč upoštevamo mestno središče z bližnjo okolico (Barkovlje, Greta, šikoljet, Sv. Ivan, Rojan, Sv. Alojzij, Rocol, Skedenj, Sv. Ana), opazimo, da imamo Slovenci samo 11 slovenskih maš, medtem ko jih imajo naši italijanski bratje na istem področju 162. Iz tega sledi, da niti 10% vseh maš ni v slovenščini. Tako je ugotovitev o skrajno omejenem času, ki ga imajo naši verniki na razpolago za obiskovanje službe božje v materinem jeziku, še jasnejša. če dodamo še, da v mestu nimamo niti ene slovenske popoldanske maše, razumemo, da je tako stanje z dušnopastirskega vidika nevzdržno.
Zato je nujno, da se vprašanje učinkovitega dušnega pastirstva še obravnava in čimprej reši.
E. č.
V svoji zadnji številki 18. maja 1973 je tržaško »Delo« izlilo kup gnoja na Slovensko skupnost in njenega deželnega poslanca Štoko. Pa ko bi bilo vsaj tako spretno, da bi polemiko kolikor toliko pravilno postavilo, saj vemo, da se da vse in o vsem kritizirati; podirati je lahko, težje je graditi! S tržaškim Delom nimamo ambicije voditi posebnih polemik, posebno ne v predvolivnem vzdušju. Razumemo tudi, da jih Slovenska skupnost boli in delo (ki ga priznavajo vsi!) njenega svetovalca v deželnem svetu tudi, zato ne bomo gospodom okrog Dela odgovarjali na razne neslanosti. Na nekaj pa moramo dati odgovor, ker nas pobliže zanima:
»SS nastopa tam, kjer so vrata zaprta Krščanski demokraciji, ne pa v Benečiji, kjer živi 30 tisoč zatiranih Slovencev. Kje je v Benečiji slovenska lista? Ni je, ker je demokristjani ne dovole. Pač pa nastopamo komunisti s slovenskim kandidatom, ki ga spoštujejo tudi [katoličani: tovarišem Izidorjem Predanom« (Delo).
Ker smo geografsko bliže Benečiji, kot tržaško Delo, ne smemo mimo takšnega pisarjenja, ki Benečiji le škoduje. Dobro poznamo razmere v Benečiji, dobro vemo, da ni več tam 30 tisoč zatiranih, ker so morali po kruh v svet: v Švico, belgijske rudnike in nemške tovarne! Ni jih več doma 30 tisoč zatiranih: to je žalostno dejstvo!
Za Slovensko skupnost predstavlja v Benečiji problem ne samo 300-500 podpisov pred notarjem za predložitev slovenske liste, ampak gre za nekaj drugega: gre za krivični statut dežele Furlanije-Julijske Benečije, za katerega so v parlamentu glasovali tako komunisti kot demokristjani in socialisti. Ta statut je Slovence razkosal na štiri volivna okrožja: tržaško, go-riško, videmsko in tolmeško. V vsakem okrožju je treba zbrati pred notarjem od 300 do 500 podpisov za predložitev liste. To z lahkoto uspe slovenski listi na Tržaškem in Goriškem. Ne pa zaenkrat v Benečiji. Nujno je zato potrebno spremeniti statut dežele Furlanije-Julijske Benečije (in se morate komunisti zganiti v par-
Kakor Prešernova in Finžgarjeva rojstna hiša pa tudi hiše ostalih velikih mož našega naroda spada med kulturno dediščino Slovencev tudi rojstna hiša apostola ameriških Indijancev Friderika Barage. O tem ne more biti nobenega dvoma.
Znano je dejstvo, da štejejo Baraga med petorico najodličnejših mož tistega časa v Severni Ameriki. Ni bil le velikan med nosilci cerkvene organizacije in misijon-stva v tamkajšnji deželi, temveč je bil tudi slovit znanstvenik, saj je indijanskim rodovom dal prvo tiskano besedo, slovar in slovnico. Poleg tega je bil še nepre-kosljiv borec za surovo teptane pravice ponižanih, razžaljenih ter preganjanih Indijancev. Bil jim je duhovnik, oče, brat in nesebičen prijatelj, ki je bil pripravljen dati zanje tudi svoje življenje.
Zato bi bilo nekaj čisto naravnega, da bi tudi domovina izkazala svojemu sinu tisto pozornost, ki jo zasluži zaradi svojih izrednih del, katere je storil daleč proč od kraja, kjer se je rodil. Z njim vred pa je brez dvoma v zvezi tudi Baragova rojstna hiša, ki je že davno postala kulturni spomenik slovenskega naroda.
Najbolje bi bilo, če bi se to hišo odkupilo. Vsi pa vemo, da se taka stvar vedno zatakne pri vprašanju denarja. Denarnih sredstev pa nima odbor za Baragovo proglasitev blaženim, nima ga ljubljanska nadškofija pa tudi Zavod za spomeniško varstvo v Ljubljani ga nima.
Ta Zavod je svoj čas sicer sporočil ljubljanskemu nadškofu dr. Pogačniku, da bo Baragovo rojstno hišo sprejel v skladu s svojini poslanstvom -kot kulturni spomenik. V ta namen je že poslal svoje uslužbence v Malo vas, kjer so vse, kar je v Baragovi rojstni hiši, popisali, če pa je hiša s tem že pod zaščito Zavoda, še ni jasno.
Mala vas, v kateri je bil Baraga rojen, uradno ne obstaja več, a samo uradno ne. Po zadnji preureditvi vasi in namestitvi hišnih številk je sedaj priključena Knežji vasi. Do kraja se pride tako, da se v Trebnjem na Dolenjskem zapusti avtocesto, se pri farni cerkvi zavije na levo po stari cesti v smeri proti Ljubljani, se nato avtoccsto prečka na levo na Opčinah, nakar se cesta obrne navzdol in ko je mimo majhen gozd, se že opazi na desni dve hiši in to je nekdanja Mala vas.
lamentu, če vam je zares za slovenske pravice!), tako da bomo lahko enotno glasovali za slovensko listo vsi Slovenci od Trbiža do Milj. Zaenkrat bo akcija — kot smo zvedeli — s strani tržaških, goriških in beneških Slovencev ter Slovencev iz Kanalske doline šla v to smer, v upanju, da bomo že pri prihodnjih deželnih volitvah imeli tak volivni zakon, da bomo lahko slovensko glasovali, morda prvič v zgodovini naših krajev in našega naroda, ki v teh krajih prebiva.
Komunistom okrog Dela pa še ta pripomba: žalostno je kandidirati Izidorja Predana, kot ga je PCI že kandidirala svoj čas — seveda brez uspeha, — ne mu pa obenem zajamčiti izvolitve. Od tolikih deželnih svetovalcev bi partija lahko dala mesto enemu Benečanu slovenskega jezika, seveda če bi ji bilo res za pravice beneških rojakov! Tako pa je vse skupaj igračkanje z glasovi beneških Slovencev, ki so ponovno le objekt tuje politike: demokristjanov, ki tudi kandidirajo enega domačina (Specogno), socialistov (ki kandidirajo tudi domačina socialista Mariniča) in komunistov! Vsi ti trije pa so le limanice, na katere se bodo ujeli razni domači volivci, so le objekt tujih volivnih želja in koristi.
V deželnem svetu pa bo moral tudi v prihodnjih petih letih zagovarjati narodnostne in socialne pravice deželni svetovalec Slovenske skupnosti! Druge stranke bodo šele takrat resnično izvolile, ne pa samo kandidirale, domačine-Slovence, ko bo tudi Slovenska skupnost imela svojega beneškega predstavnika! Spet bo Slovenska skupnost vest tistim, ki se znajo igrati z našo politično usodo.
Še en dokaz: tržaški II Meridiano piše v svoji zadnji številki, da je komunistični senator Buffarini v eni izmed televizijskih oddaj, ki so obravnavala volitve iz leta 1948, dejal: »Mi komunisti smo vedno branili italijanstvo Trsta!« (II Meridiano, 18-
20.	maja 1973).
Bog ve, kaj bodo komunistični voditel ji izjavili o naši slovenski narodnostni skupnosti leta 1995?
Vhod v Baragov rojstni dom, ki ima še vedno podobo graščine, stražita dva zidana stebra s kamnitima kroglama na vrhu. Vrat ni več. Na desni strani vhoda je troje poslopij: stara kašča, svinjaki in novi hlevi. Na levi strani pa stoji stara hiša, ki je bila nekdaj grajska pristava. Ze od daleč pozdravlja obiskovalca kakih tri sto let stara mogočna lipa; pod njo je še vedno nekdanji vodnjak in ob njem še stoji kamnita grajska miza. Okoli teh starin je Friderik Baraga tekal kot majhen otrok.
Hiša sama je v zadnjih dvajsetih letih utrpela na zunaj malo posrečene spremembe, ki ji zmanjšujeta videz graščine. Prejšnjo piramidasto streho je zamenjala navadna, ki je prekratka obleka za stare visoke dimnike. Na levi strani od glavnega vhoda je zunaj na zidu spominska plošča, ki so jo vzidali za stoletnico Baragovega rojstva 1897. leta. Kamniti podboj in veza sta se kot nekdaj, le vhod iz veže v klet je zaprt in zdaj hodijo v klet samo skozi zunanji vhod. Na desni strani veže sta »hiša« (velika soba) in stara kuhinja.
V »hiši« so vzidana nova okna, pa tudi leseni hrastov strop je prebeljen. Na levi strani veže je sedaj kopalnica, nova kuhinja in shramba.
V prvem nadstropju je pet prostorov.
V vseh sobah je še izvrstno ohranjen hrastov strop v prvotnih barvah. Baragova rojstna soba je prva na levi strani in meri 5,5x4 metre. Pohištvo v sobi je novo, brez povezave z Barago.
Zanimivi sta sliki na stenah. Na desni vidimo grad Malo vas, kakršen je bil nekoč, na levi pa sliko Barage kot škofa s podpisom slikarja: Krichuber 1854. Pod sliko je poznejši pripis: »V tej sobi se je rodil škof Friderik Baraga«.
Prav gotovo bi se Slovenci doma in po svetu najlepše oddolžili Baragovemu spominu, če bi mogli Baragovo rojstno hišo odkupiti, če pa je to zaenkrat še nemogoče, naj bi odkupili in preuredili v muzej vsaj njegovo rojstno sobo. Za to bi se gotovo dalo zbrati potrebna sredstva. Ker je delo za Baragovo stvar tudi delo za rast slovenske kulture in uveljavljenje slovenskega imena, so k tej akciji poklicani vsi Slovenci dobre volje brez ozira na ideologijo, pa naj bodo doma, v zamejstvu ali na tujem.
-Jk
Skupina doberdobske mladine na proslavi kmečkih puntov v Gorici 28. aprila letos recitira Gradnikove pesmi o tolminskih puntarjih
Pastoralno središče v Trstu s naša osnovna pravica
 ......."K"11..""lil.................Illllllllllllllllllllllllllllllll.Illlllllllll.milnim.umu.nilllliilllllim.nl,mn,■
Baragova rojstna hiša
17. iinii nai in inž sUvnski Branik Praznik špargljev 73 v Štandrežu
17. junija bomo rojaki z Goriškega in Tržaškega šli zopet na volišča. Morda nismo že dolgo tako nestrpno čakali volitev, tudi zaradi tega, ker se zavedamo njih velike važnosti. Zaradi krivičnega volivnega zakona, ki nas deli v kar štiri volivna okrožja, ne bodo šli z nami z istimi nameni na volišča tudi beneški rojaki. V duhu pa bomo ta dan povezani kot redkokdaj. Ta dan se bomo vsi čutili del enega in istega naroda, ki prebiva od Trbiža do Milj in ki mu je še danes onemogočeno glasovati enotno listo. V duhu bomo torej povezani in si želeli eno samo stvar: uveljaviti se ta dan kot Slovenci, nastopiti ta dan kot subjekt svojih želja in svojih bojev, svojih narodnostnih in svojih socialnih koristi in pravic. Tako kot so se tolminski puntarji čutili Slovence ko so šli pred stoletji za svojo staro pravdo proti graščakom, tako se mi — dediči teh upornikov — čutimo povezani v boju za novo pravdo. Boj za novo pravdo našega zamejskega Slovenca je seveda drugačen od boja naših prednikov. Danes je ta boj demokratičnega značaja v težnji doseči vse, kar mora naše ljudstvo po vseh zakonih doseči, in sicer v deželnem svetu, v parlamentu in javnih organih.
Kot so šli puntarji s slovensko pesmijo
V vrsto proslav, ki jih je priredila Zveza slovenske katoliške prosvete v jubilejnem letu kmečkih uporov, spada tudi razstava zgodovinskega in literarnega gradiva v Katoliškem domu.
Zgodovinski del razstave obsega posnetke listin, člankov in razprav, zgodovinske knjige in druge publikacije. Izredno zanimive so listine iz pokrajinskega zgodovinskega arhiva v Gorici. Kot pričajo najnovejše raziskave, se je teh listin posluževal Ivan Pregelj, ko je pisal »Tolmince«. Posebno pozornost zasluži posnetek iz mrliške knjige goriške stolnice. V njem so navedeni podatki o usmrtitvi dveh voditeljev tolminskega punta, Gregorja Kobala in Ivana Laharnarja. Dragocena so dela Rutarja, Grudna, Grafenauerja in drugih zgodovinarjev, razstavljene pa so tudi najnovejše izdaje M. Kranjca in Škalerja, Veliki tolm. punt (izdal Goriški muzej v Novi Gorici) z Marušičevim zgodovinskim pregledom tolminskega punta. Zanimivi so posnetki člankov in razprav, ki so izšli v raznih slovenskih in italijanskih časopisih in revijah (Edinost, Soča, Domovina, Družina, LTsonzo, Lunari di Gurizza itd.). V Družini je izhajal Bednarikov članek Za staro pravdo, prvo zgodovinopisno delo v slovenskem jeziku, grajeno na virih iz goriškega pokrajinskega arhiva. V ‘koledarju Lunari di Gurizza je izšel daljši članek »II tumult dei Tolminoz nel 1713«. V Traversovi razpravi »La calata dei monta-riari a Gorizia il 27 maržo 1713« so objavljeni viri. Pomembne so tudi Seppenhofer-jeve objave in Dellabonovi dodatki k Mo-rellijevi »Istoria di Gorizia«. Na panojih so prikazani posnetki Gorice iz 17. in 18. stoletja, raznih gradov in cerkva na področju tolminskega upora, risbe I. M. Ma-russiga o nošah in načinu življenja in ilustracije literarnih del.
Literarno gradivo predstavlja nad 70 knjig in revij. Prozo predstavljajo med drugimi Zorec, Remec, Pregelj, Bevk, poezija pa gre od ASkerca preko Gradnika in Lovrenčiča do Bršljan&kega in Sorlijeve. Med revijami sta na vidnem mestu Doni in svet s Pregljevimi Tlačani (poznejši Tolminci) in Ljubljanski zvon z Gradnikovim Tolminskim puntom.
Taiko v zgodovinskem kot v literarnem
v svoj boj, tako bomo tudi mi stopili 17. junija s slovensko besedo na volišča in izpričali sebi in svetu svojo prisotnost in svojo žilavost.
V novem deželnem svetu bo naš zastopnik zopet odločen nosilec vseh naših pravic. Da se bo to zgodilo, moramo seveda strniti svoje vrste in podpreti pač listo oziroma kandidata, ki je lahko izvoljen. Od vseh strank ima največje možnosti v tem smislu le Slovenska skupnost. Naše glasilo je v vsem povojnem času bilo vedno na odločni obrambi slovenstva, ne samo v kulturnem in športnem, ampak tudi v političnem življenju. Vedno smo bili proti tratelanci (ki se zdaj pojavlja v novih oblikah), ker nam je asimilirala nešteto rojakov. Vedno smo bili za čisto in pošteno slovenstvo v vseh naših organizacijah, ker vemo, da je jezik ena na j dragocenejših obramb proti asimilaciji. Zato smo z žalostjo ugotavljali, kako poteka raba jezika v vsedržavnih strankah, posebej seveda v PCI in PSI. Zato ne dvomimo niti najmanj o pravilnosti naše poti: o nujnosti politične slovenske organizacije, o nujnosti našega samostojnega nastopa, o nujnosti našega svobodnega političnega življenja.
V tem smislu naj bo 17. junij res praznik, naš slovenski praznik!
delu razstave so sicer zastopani kmečki upori na splošno, večji pa je poudarek na tolminskem puntu. Čeprav ni bilo mogoče zbrati vseh izdaj raznih literarnih del, kakor se je to posrečilo za Tolmince, nam razstava v prerezu dovolj jasno prikazuje široki odmev, ki so ga v literaturi in zgodovini imeli kmečki upori.
Razstavo zaiključujejo izrezki iz časopisov in revij zadnjih dveh mesecev v zvezi z zgodovino puntov in njihovimi proslavami.
Tudi na Švedskem so proti splavu
Na Švedskem odprava plodu (abortus, splav) sicer ni povsem dovoljena, a ga vendar v največ primerih zakon dovoljuje. Tako so lansko leto registrirali 24.000 dovoljenih splavov; to pomeni od leta 1971 povišek za 25 odstotkov. Vlada je sicer nameravala dovoliti splav v vseh primerih, je pa zaradi splošnega odpora »stvar odložila«.
Zanimivo je, da je tudi na švedskem vedno večji odpor proti sprostitvi splava. Vedno je namreč -več zdravnikov in bolniških sester, ki nočejo »asistirati« pri teh operacijah iz razlogov vesti.
Iz Stockholma poročajo, da so izvedli zadevno anketo pri osebju bolnišnic štirih švedskih mest, iz česar je razvidno, da je vsak četrti od njih pripravljen rajši pustiti službo. Nad tretjino zdravnikov in sester je mnenja, da razen najnujnejših zdravniških razlogov splav vobče ni opravičen.
Patron avstrijske pošte
Vodstvo avstrijske pošte je izbralo za svojega patrona nadangela Gabrijela. Papež Pavel VI. je to izbiro že potrdil. Sedaj bo izšla znamka s podobo nadangela Gabrijela. V zadnjih petih letih je avstrijska pošta izdala 25 znamk z verskimi motivi.
SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA sporoča, da deluje na Placuti št. 18 vsak dan od 17. do 20. ure volivni urad. Telefonska številka 83177.
Z nastopom pevskih zborov iz Štandre-ža, Goriške, Tržaške in Slovenije ter s folklorno skupino iz Ločnika se je v nedeljo 20. maja zaključil že tradicionalni praznik špargljev v Štandrežu.
Letošnje praznovanje je bilo nedvomno najuspešnejše, odkar se praznik špargljev prireja, predvsem zaradi zelo posrečene izbire programa, zaradi številne udeležbe in brezhibne organizacije.
Na sobotnem večeru je nastopil ansambel »Lojze Hlede« iz Števerjana s pevci m iluzionist inž. Mario Pogačnik iz Sežane, ki je z magičnimi prikazi in čarodejstvi primerno povezoval lepo izvajanje štever-janskega ansambla. Že takoj v začetku sporeda je iluzionist našel stik z občinstvom, ki je navdušeno sodelovalo pri njegovih trikih. Program se je začel na prostem, na igrišču ob župnijski dvorani, nadaljeval pa se je v dvorani zaradi nenadne plohe.
Nedeljski program je začela štandreška mladina, ki je pod vodstvom Elvire Chia-bai zapela nekaj narodnih pesmi. Od nastopa do nastopa je ta zbor številnejši, njihovo izvajanje vedno bolj dovršeno. Na letošnjem prazniku špargljev je prvič nastopil otroški zbor iz Podgore. Ubrano je odpel venček narodnih pod vodstvom Ma-rize Perat, ki je s harmoniko spremljala otroško petje. Sledil je nastop folklorne skupine iz Ločnika, ki je znana po vsej naši deželi, saj nastopa na vseh pomembnejših prireditvah. Skupina je prikazala vrsto plesov: od tipičnih furlanskih z ljubezensko tematiko do štajerskih, koroških ter plesov iz Rezije. Nastopili so tudi solisti. Celotni program folklorne skupine iz Ločnika je navdušil številne prisotne, ki so večkrat med plesi burno ploskali.
Drugi del nedeljskega programa je obsegal nastop moškega pevskega zbora iz
iimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiitiiiiiiiimiiiiiiiiimimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
O kvaliteti
Že pred časom smo bravce opozorili na »Misel«, ki so jo izdali slovenski gimnazijci za veliko noč, in povedali, da v nji mladina tudi razmišlja o naših sodobnih problemih. Za zgled še en tak članek, ki razodeva kritični posluh za probleme naše delavske mladine. (Ured.)
Zadnje čase je prišel že »v modo« izraz kvaliteta. Večkrat beremo po naših revijah, kakšni naj bomo Slovenci. Po teh smernicah zgleda, da smo izvoljeni narod, ki se bo sedaj in v bodočnosti odlikoval po kvaliteti. Kvantiteta ne pride v poštev. To lahko prepuščamo nemški manjšini, ki mirno živi in se množi. Pri njih odpadajo problemi, poroštvo za obstoj njihove družine, ki vedno bolj strnjeno zavzemajo življenjski prostor. Pri Slovencih je drugače: od sedaj naprej nas bo reševala kvaliteta, ne bomo več masa, temveč peščica izvoljenih. Izobraženci in kulturni delavci bodo poslednje straže tega koščka zemlje. Delavci predstavljajo iz leta v leto manjšo moč. Dovolj je, da pogledamo veliko število dijakov, iki konča tretjo nižjo gimnazijo in se zaposli v trgovinah, tovarnah... Ti mladi ljudje pridejo v stik z italijansko družbo in prav hitro pozabijo, da so Slovenci. V naših organizacijah vidimo le redke obraze delavcev. Razen zborov nimamo tudi primerne organizacije, v katero bi se vključila delavska mladina. Je torej kvaliteta pogoj za naš obstoj? Stremeti po kvali-teti je gotovo prav in pozitivno. Brez tega stremljenja bi človeštvo bilo še v kameni dobi. Toda ali ni prevelik poudarek na kvaliteti izgovor, odmikanje iz realnega življenja, ki zahteva »primum vivere«? Okrog sebe vidim veliko mladih izobražencev, ki so tako kvalitetni, da ne utegnejo biti srečni, živci jim popuščajo... Poudarjati samo kvaliteto je enosmerni-ca, katere posledice se bodo prej ali slej maščevale. Naša zemlja potrebuje veliko ljudi: starih, mladih, otrok, bogatih in revnih, sposobnih in manj sposobnih. Moč življenja je neuničljiva. Le v izjemnih primerih je sila kvalitete premagala kvantiteto. Pazimo, da ne bomo narod živčno bolnih, toda angažiranih pesnikov, pisateljev, predavateljev in izobražencev. Komu bomo predavali, koga izobraževali? Saj današnji človek že sam zavrača vse, kar je nekvalitetno (na naših odrih ne trpimo več nekvalitetnih predstav!). Že po lastnih notranjih nagibih moramo stremeti po kvaliteti, ki ne sme nikdar postati prisiljena gonja in pogoj za obstoj.
Rešitev problema ni enostavna, češ le kvantiteta nam manjka. Problem številnih družin v današnji družbi — in še posebej pri Slovencih — je pereče vprašanje zase.	Ina
Mirna, ki je zapel pet pesmi pod taktirko Antona Klančiča. Zbor je stalen gost na prazniku špargljev in njegov nastop je vedno dobrodošel. Tudi štandreški mešani zbor se je predstavil domačemu občinstvu z vrsto novih pesmi. Na odru smo opazili več novih pevcev, kar priča o vitalnosti tega zbora, ki ga vodi Ivo Bolčina. Za primeren zaključek je poskrbel moški zbor »Fantje izpod Grmade«, ki vedno rad na-
V vrsti razgovorov o aktualni zamejski problematiki, ki jih prireja Društvo slovenskih izobražencev v Trstu, je na zadnjem srečanju v ponedeljek 14. maja tekla beseda o vlogi radia v našem družbenem in kulturnem življenju. Potem ko je Društvo letos še obravnavalo naše prosvetno življenje, slovensko Cerkev v zamejstvu, koroške probleme itd. je na zadnjem sestanku dr. Franc Mljač, tajnik Slovenskega ljudskega gibanja, najprej uokviril radijsko problematiko v širši okvir našega kulturnega življenja. Poudaril je važnost radia kot ustanove, ki pospešuje kulturno rast Slovencev v Italiji, ki informira, ustvarja tudi vez med tu živečima narodoma in ne nazadnje stimulira produkcijo slovenskih kulturnih delavcev.
Dr. Mljač je govoril najprej o zgodovini tržaškega radia, o njegovem nastanku itd. V svojem nadaljnjem izvajanju pa se je dotaknil današnje problematike. Zavzel se je za avtonomijo slovenske postaje, izrazil potrebo po tehnikih, ki obvladajo slovenščino, opozoril na hudo diskriminacijo, da na slovenski radijski postaji ni tablic s slovenskimi napisi, pa tudi dvojezičnih ne, čeprav tu delajo sami Slovenci za Slovence, medtem ko se dvojezičnost vsaj plaho začenja uvajati na krajevnih napisih itd. Predavatelj se je tudi dotaknil problema slovenske televizije tako kot jo že imajo Južni Tirolci in problema črtanja nekaterih važnih oddaj v zadnjem času, ki bodo občutno okrnili celotno dejavnost postaje. Omenil je vsoto, ki jo vlada in visoki komisariat dajeta RAI-u za slovensko postajo. Na koncu pa je pozval vse stranke in tudi vso slovensko javnost, da se zavzame za slovensko tržaško radijsko in televizijsko oddajo, ker je to problem, ki se tiče vseh Slovencev v zamejstvu, kot je s svojimi posegi že večkrat zahteval deželni svetovalec dr. Štoka.
Sledila je razprava, v kateri so prisotni postavili predavatelju nekaj konkretnih vprašanj, drugi pa so predavatelja dopolnili. Vsi so bili mnenja, da je stvar zelo važna. Zato je dr. Mljač predlagal resolucijo, ki naj bi jo poslali vodstvu RAI-a. Nekateri so bili mnenja, da bi bilo bolje sprožiti akcijo s podpisi slovenskih kulturnih delavcev v zamejstvu.
Tudi na Filipinih ni miru
Od časa do časa prihajajo v javnost vesti o spopadih med muslimani in kristjani na otočju Filipini. Pravijo, da gre število smrtnih žrtev že v tisoče, beguncev pa je več deset tisoč. Voditelji muslimanskih držav že govorijo o verski vojni, ki da je izbruhnila na Filipinih, polkovnik Gedafi, ki ima vso oblast v Libiji, pa je izjavil, da bo z orožjem podprl svoje »muslimanske brate v stiski«.
Gre res na Filipinih za versko vojno med kristjani in muslimani? Videz bi morda govoril za to, kot je videz, da gre na Sev. Irskem za verski spopad. Dejansko pa gre tako na Filipinih kot na Sev. Irskem za socialni boj, za borbo med gospodarsko močnimi, ki so na oblasti in med gospodarsko šibkimi, ki so v podrejenem položaju.
stopa na vseh slovenskih prireditvah. Kvaliteta zbora je prišla tudi ob tej priložnosti do izraza kakor tudi vešče vodstvo dirigenta I. Kralja.
Poleg kulturnega programa je pripravljalni odbor poskrbel, da na tem pretežno kmečkem prazniku ni manjkalo pristne domače kapljice in jedače. Seveda tudi šparglji so bili na razpolago ter bogat srečolov.
Zadnje ljudsko štetje iz leta 1970 je pokazalo, da živi na Filipinih 37 milijonov ljudi. Velika večina prebivalstva so katoličani. Njih katolištvo je sicer bolj zunanje in iz tradicije kakor je to povsod, •kjer so vero prinesli španski misijonarji.
Muslimanov je nekaj več kot dva milijona in živijo v glavnem na otoku Min-danao v pokrajini Cobato. Ta otok je že vključen v verigo indonezijskih otokov, kjer je muslimanske vere kar 90 % prebivalstva.
Do proglasitve neodvisnosti Filipinov leta 1946 so živeli muslimani in kristjani na otoku Mindanao kar v znosnem sožitju. Muslimani so imeli večino, gospodarsko premoč in oblast, kristjani pa so živeli v podrejenem položaju.
Potem je pa prišlo do mirnega vdora kristjanov s severa. Prišli so kot delavci, prišli kot uradniki, prišli kot trgovci. Začeli so si kupovati zemljo, ki so jo spočetka muslimanski veleposestniki radi prodajali. Potem pa so slednji odkrili, da se začenja spreminjati razmerje med obema verskima skupnostima in to v korist krščanske. Začeli so biti plat zvona in klicati muslimane na okope, češ da je njih vera v nevarnosti. Dejansko pa je prišla v nevarnost le njih politična in gospodarska nadvlada.
Začeli so se spopadi med obema skupnostima. Muslimani so začeli s požigi krščanskih naselij; kristjani jim seveda niso ostali dolžni odgovora. Posredovati je morala osrednja vlada, ki je poslala na -kraj spopadov vojaške enote. Tako se je nekako ponovila zgodba Sev. Irske. Vojaštvo naj napravi red, čeprav je jasno, da je za pomiritev dežele potrebno vse kaj drugega. Odpraviti je treba vzroke nemirov, ti pa so ne toliko verske narave kot družbenega značaja. Dokler bodo muslimanski veljaki vztrajali na fevdalnem sistemu in skušali "krščanski manjšini vsiljevati svojo voljo, namesto da bi pristali na večrazredno družbo, napetost med muslimani in kristjani ne bo popustila, temveč vodila do vedno novih in vedno hujših izbruhov nasilja.
LITERARNE VAJE ŠT. 6
V šesti številki tega mesečnika dijakov slovenskih srednjih šol na Tržaškem in Goriškem najdemo to pot kar dosti spisov pripovednega značaja. Med njimi zaslužijo omembo zlasti »Zla senca mojega življenja« (Igor Sancin), »Nasmeh v drevoredu« (Martina Petovec), »Love story s podeželja« (Rosana Purger), »Dan na Krasu« (Igo Radovič) in »V mesto« (Patricija Don). Nadaljuje se zgodba Neve Regent »Pove-stica s kontovelske gmajne«.
O tehniki fotografije piše Diego Marega. Na vprašanja prof. Zore Tavčarjeve odgovarjata Viljem Slavec in Mira Kraus. O novem prevodu Dantejeve »Božanske komedije v slovenščino prof. Andreja Capudra poroča prof. Martin Jevnikar, umrlega prof. Marijana Kosa se pa spomni Ivan Artač.
Pesmi so prispevali Boris Sardoč, Patricija Don in Bandrum, lesoreze pa Marij Grisonič, Verena Gulli in Janko Budin.
—ej
Prinašanje kuvert za goriški misijon v državi Slonokoščena obala. Prizor iz Zgonika ob obisku g. nadškofa P. Cocolina letos v velikonočnem tednu
Razstava o kmečkih uporih v Gorici
:jllllllllllllllllllll!IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII!lillllllllllllllllllllllll!lllllllllllllllllllllllllllllllllll!llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!lllllllllllllllllllll
Težave slovenske tržaške radijske nastale
Po maši g. nadškofa Cocolina v Zgoniku. Srečanje z ljudstvom
Delovno leto v župnijsldh domovih in dvoranah se počasi zaključuje. Toda preden nastopi letni premor, je primerno, da v zaključni prireditvi nekako povežemo, kar smo lepega in koristnega dosegli s skupnim prizadevanjem.
V prvem letu se je življenje v našem »Krekovem domu« še opotekalo, iskali smo primerne oblike in smer udejstvovanja. V razdobju 1972-73 pa je bila že bolj jasno začrtana pot. Župnija je majhna, zato Krekov dom noče in ne more biti kakšno konkurenčno prosvetno društvo poleg P. D. »Slovenec«, ki je bilo ustanovljeno pred 70 leti v naši vasi. Pač pa bo Krekov dom povezoval družine, jih spodbujal, da bi se med seboj podpirale pri vzgoji mladine in se aktivno vključevale v župnijsko skupnost. V odgovornosti drug za drugega naj bi se farani medsebojno podpirali z zgledom in dobro besedo; postajali naj bi bolj dobri, bolj verni ljudje. V ta namen so bila prav v tem delovnem letu v Krekovem domu skupinsko-stanovska srečanja: za doraščajoče, za očete in matere, ki imajo sikrb za šolanje svojih otrok, za mlade zakonce. Mladina se je poleg igranja tudi marsikaj koristnega učila, kot. npr. glasbe, Petja, a tudi z dramsko prireditvijo so se izkazali ob sv. Miklavžu in za župnij sko-vaški praznik. V marcu nas je obiskal re-
Na Vnebohod, v četrtek 31. maja, ob Prvem sv. obhajilu v Zgoniku ob 18. uri bo mladina iz Podgore podala igro
»PEPELKA«
Prireditev bo na župnijskem dvorišču.
Porter tržaške radijske postaje A, ki je Posnel nekaj razgovorov, nekaj glasbe in zborovskega petja mladinske skupine. V aprilu je bila prirejena skromna razstava starinskih predmetov.
Kakšen pomen naj ima vse to prizadevanje? Odgovor je ta: Kolikor bolj so človeški odnosi v župniji sproščeni in pogostni, toliko bolj se ljudje čutijo močne, a tudi bolj odprte za Boga in za potrebe svojih bližnjih. Zaprtost v samega sebe, umikanje pred člani lastne farne družine, Predstavlja duhovno obubožanje in nevarnost vtapljanja ali raznarodovanja!
Za 2. obletnico, odkar smo odprli naš župnijski dom, bomo imeli to nedeljo, 27. maja ob 18. uri prireditev, nekakšno prijateljsko srečanje s prijetnim sporedom. Poleg glasbenih točk učencev župnijske glasbene šole in mladinskega zbora, bo
V sredo 16. maja je nastopil v Katoliškem domu simfonični orkester iz Šempetra pod vodstvom Marjana Koniča. Sodelovala sta sopranistka Stana Stanič in tenorist Ludvik Ličer. Pri klavirju sta se yrstili Klavdija Jamšek in Neva Mavrič.
Spored je obsegal različna glasbena področja: od operne glasbe in Prelovčeve Narodne pesmi, do Koncerta za klavir in godalni orkester B. Marcella. Operno glasbo s° predstavljali odlomki iz Gounodovega Fausta, Verdijeve Traviate, Gobčeve Hmelj-ske princese in Smetanove Prodane neveste. Poleg Prelovčeve skladbe in Marcelovega Koncerta sta bili na sporedu še dve
prvikrat gostoval v Krekovem domu zelo cenjeni »Tržaški oktet«, ki ga vodi Ivan Sancin. Prof. Maks Šah bo spregovoril o pomenu Janeza Evangelista Kreka za naše primorske razmere; nato pa bo govornik odkril v domu Krekov doprsni kip, ki ga je izdelal akademski kipar France Gorše.
J. J.
Birmovanje na Tržaškem
Letos bo birma v slovenskem jeziku:
V Trstu 29. junija na praznik sv. Petra in Pavla v župni cerkvi Novega sv. Antona ob 16. uri. (Birma bo z mašo.)
V Dolini 4. julija zvečer na praznik zavetnika sv. Urha ob tisočletnici njegove smrti. (Birma bo z mašo.)
Smrt zveste družbenice
Nenadoma je preminula po kratki bolezni Pepca Likar v starosti 74 let. Doma je bila iz Oblega vrha (Otlica) nad Ajdovščino iz številne kmečke družine. Del svojega življenja je gospodinjila svojemu bratu Jožetu, duhovniku, ki je služboval po prvi svetovni vojni v Drežnici, Srpenici, na Vrabčah in nazadnje na Ubeljskem, kjer je pokopan. Celih 40 let pa je bila pri slovenski družini najprej v Lokavcu in pozneje v Trstu za gospodinjo in vzgojiteljico, kjer so jo imeli kot družinskega člana in kjer je dočakala še drugi rod.
Bila je globoko verna, saj je do svoje bolezni pristopala vsak dan h Gospodovi mizi; bila je tudi zvesta članica Marijine družbe v ul. Risorta. Udeleževala se je skoro vseh romanj ter prebirala je vse naše verske liste od začetka do konca. Res zvesta, dobra in marljiva slovenska duša! Nekaj dni pred smrtjo je odšla na okrevanje k svoji sestri Rozalki v Skrilje na Vipavskem, kjer jo je Gospod poklical k sebi. Naj ji bo lahko zemljica pod Čavnom.
Pevski zbor »Radiše« v Dolini
V soboto 19. maja je bil v gosteh v Dolini pevski zbor »Radiše« s Koroškega, ki je vrnil obisk Dolinčanov. V župnijski dvorani je bil sprejem, na katerem je dolinski pevski zbor zapel koroškim bratom dve narodni pesmi. Zvečer so koroški gostje nastopili v dvorani prosvetnega društva »Valentin Vodnik« s koncertom koroških narodnih pesmi. Mešani in moški zbor, oba pod vodstvom Šimeja Wrulicha, sta s svojim petjem navdušila številno občinstvo. Gostje so ostali v Dolini še čez nedeljo, Dolinčani pa so jim razkazali vas in okolico.
samostojni skladbi: Gounodova Meditacija ter Sibeliusov Valse triste.
številni orkester je dokazal veliko vnemo in navdušenje za glasbeno izživljanje. Tenorist Ličer je našemu občinstvu že znan in je s svojim nastopom tudi to pot žel odobravanje. Prijetni sopran Staničeve je bil glede na celoto nekoliko šibak. Pri klavirju je Mavričeva pokazala dobro in vestno pripravo. Jamškova pa je s svojim gotovim podajanjem prišla najlepše do izraza v Koncertu za Klavir in godala. Dirigent Konič je v ta nastop nedvomno vložil veliko truda in zato gre njemu in orkestra vse priznanje.
Praznik češenj v Mačko vi jah
Že vrsto let je mesec maj v vaseh tržaškega Brega zelo živahen. Začnejo Boljun-čani, ki za 1. maj postavljajo mlaj na trgu sredi vasi. Nadaljujejo Dolinčani s svojo tradicionalno »majenco«, ki so jo letos spremljale še druge prireditve kot stoletnica pošte in obnovitev stare torklje. Dne 2. in 3. junija pa bo v Borštu-Zabrežcu praznik vina.
V nedeljo 20. maja pa so Mačkovljani priredili svoj vsakoletni praznik češenj. Kljub negotovemu vremenu v dopoldanskih urah se ga je udeležilo precejšnje število ljudi. Prireditelji so pripravili nadvse prijeten in zabaven spored za vse, mlade in starejše. Nastopili so domači mešani pevski zbor pod vodstvom D. Jakomina, otroški pevski zbor pod vodstvom Ljube Smotlak ter moški zbor PD »Tabor« z Opčin, ki so se res dobro izkazali. Občinstvu je posebno ugajala pesem »Openski tramvaj«.
Pozdravno besedo je imel prof. Tul, ki je poudaril, da moramo biti navezani na narodno in občestveno skupnost in tako nadaljevati izročilo slavnih kmečkih uporov, katerih obletnice Slovenci letos praznujemo. Za Mačkovljane pa letos poteka trideset let, odkar je bila njihova vas skoro v celoti požgana. V spomin številnim padlim žrtvam se pripravlja postavitev spomenika.
Končno so veselo vzdušje še bolj razgibali člani ansambla Ottavia Brajka s svojimi glasbenimi in humorističnimi točkami. Veselo razpoloženje ob srečolovu, prosti zabavi, domači kapljici in prigrizku je trajalo do konca.
Ljudem takšni prazniki zelo ugajajo in je prav, da se z njihovo tradicijo nadaljuje, ker gojijo medsebojno sodelovanje in utrjujejo zdravo zavest in ponos naših ljudi, posebno mladine, na kateri sloni večina skupnega dela.
Podelitev nagrade Vstajenje
V ponedeljek 21. maja so v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu slovesno podelili letošnjo nagrado Vstajenje koroški pesnici Milki Hartmanovi.
Pesnico je številnemu občinstvu predstavil prof. Martin Jevnikar, ki je tudi prebral utemeljitev za nagrado. Pred tem pa so Ivana Placer, Miro Opelt in Jože Peterlin prebrali izbor pesmi iz zbirke Lipov cvet, ki jo je za pesničino sedemdesetletnico izdala Mohorjeva družba v Celovcu in za katero je Hartmanova prejela nagrado.
Vsem prisotnim se je za topli sprejem zahvalila pesnica sama, ki se je z nekaterimi predstavniki Mohorjeve družbe udeležila večera. Izjavila je, da nagrada ni namenjena samo njej, pač pa predvsem »naši lepi slovenski besedi«. V pevnem li-buškem narečju je še dodala eno svojih pesmi, za katero so jo prisotni nagradili s prisrčnim aplavzom.
Prisotnim je g. Vinko Zaletel zavrtel tudi nekaj zelo znanih in priljubljenih še uglasbenih pesmi, ki jih je prinesel s seboj na magnetofonskem traku. Dr. Franc Verbinc, urednik zbirke, je povedal kriterij, po katerem je zbirko uredil.
Na koncu pa je predsednik društva prof. Peterlin sklenil večer in se predvsem zahvalil openski Kmečki hranilnici in posojilnici, ki s svojim vsakoletnim darom omogoča podelitev nagrade Vstajenje.
Česlitke
Te dni je dve družini razveselilo rojstvo otroka. 16. maja se je Alojziji in Francu Mozetiču rodila drugorojenka Alenka, 18. maja pa sta Vera in Janko Ban dobila prvorojenko Marjanko. S starši se veselijo božjega daru vsi njihovi prijatelji in znanci, predvsem skavtska družina in člani pevskega zbora pri Novem sv. Antonu. Staršem prisrčne čestitke, otrokoma pa vse najboljše v življenju!
Glasbeni večer v Slov, klubu
V soboto 19. maja smo imeli glasbeni večer. Sodelovali so: Stojan Kuret in Tomaž Simčič pri klavirju, Adrijan Pahor (klarinet), Edvard Krevalin (trobenta), Igor Kuret (violina). Nastopili so tudi »Fantje spod meje« (Igor Radovič, Sergio Grassi in Nevo Radovič). Poživili so večer z narodnimi pesmimi. Z zanimanjem smo sledili mladim izvajalcem, ki so dokazali dokaj spodbudne sposobnosti. Nedvomno se bodo še razvili, saj so skoraj vsi vpisani v šolo Glasbene matice.
Lepo obiskan seminar
Študentovsko gibanje za mednarodno organizacijo (MSOI) je priredilo ob letošnjem evropskem dnevu šole lepo obiskan seminar za dijake višjih srednjih šol s slovenskim in italijanskim učnim jezikom v Trstu in sicer v dvorani liceja Dante Ali-ghieri. Pet dijakov (med njimi Neva Fer-luga iz četrtega letnika učiteljišča A. M. Slomšek) je dobilo za sodelovanje pri seminarju nagrade v obliki brezplačnega študijskega potovanja v Švico.
Akademija slov. nižjih srednjih šol na Tržaškem
V torek 22. maja je bila v Kulturnem domu v Trstu velika prireditev naših nižjih srednjih šol. Na odra so se zvrstili skoraj vsi dijaki in dijakinje nižjih srednjih šol.
Ravnatelj srednje šole na Proseku in v Sv. Križu dr. Humbert Mamolo je v pozdravnem nagovoru razložil pomen prireditve. Prvi je potem nastopil pevski zbor šole I. Gruden iz Nabrežine. Zbor vodi Sergij Radovič. Navdušili so dijaki openske šole s telovadnim nastopom. Morali so ga ponoviti.
Pevski zbor dolinske šole je ubrano zapel tri pesmi. Posebno je prisotne ogrela pesem mladine: Dvigni se pesem. Zbor vodi Marta Repini. Na vrsti je bil potem kratek šaljiv prizor openske šole.
Po odmoru pa je bil na odru celo orkester. Približno 80 dijakov je z blokflav-tami zaigralo štiri pesmi, okoli 40 dijakov pa sodelovalo s petjem. Srednja šola od Sv. Jakoba je recitirala Staro pravdo v spomin kmečkih uporov. Združeni pevski zbori raznih šol (Sv. Ivan, Katinara, Rojan, Prosek, Sv. Križ) so zapeli še tri pesmi. Posebno je ugajala pesem Sinku v priredbi Staneta Maliča.
Za zaključek pa je 250 dijakov ob spremljavi harmonik zapelo Le vkup, le vkup v priredbi R. Simonitija. Zares, dostojen zaključek skupne akademije nižjih srednjih žol. Prof. M. Zupančičeva se ni dala preprositi, da bi pesem ponovila.
Hvaležni smo vsem profesorjem, ki so pripravili to prireditev. Tako vključujejo šolsko mladino v kulturno življenje našega ljudstva, kar je tako važno za našo bodočnost.
Ob robu omenim le to, da je motilo neolikano vedenje nekaterih — mislim, da so bili dijaki, — ki so tu pa tam žvižgali ob zelo neprimernem času. Kaj takega si lahko privoščijo pri nogometnih tekmah, ne pa na kulturni prireditvi in celo v prisotnosti naj višjih predstavnikov šolstva.
S. Z.
V Marijinem domu v Rojanu bo v nedeljo 27. maja ob 12. obletnici otvoritve doma
AKADEMIJA
pri kateri sodeluje domači cerkveni zbor, gojenci glasbene šole in otroci. Začetek ob 17. uri. Med odmori srečolov!
Rojan
V ponedeljek 28. maja bo minilo že 12 let, kar je bila slovesna otvoritev našega Marijinega doma. Tega dogodka se bomo spomnili v nedeljo 27. maja v cerkvi z zahvalno sv. mašo za vse dobrotnike, žive in mrtve, v Marijinem domu pa s prireditvijo. Prvič bo nastopil ansambel naše glasbene šole in seveda tudi posamezni gojenci bodo pokazali, kaj znajo, šolski otroci bodo nastopili s prizorom »Gozdni možje«. Ko je bila šolska prireditev, je glavni igralec zbolel in zato je prizor odpadel. Pokazali nam ga bodo sedaj. Tudi naš cerkveni zbor bo zapel nekaj pesmi.
Dom je preteklo jesen dobil »novo obleko«. Ves je na novo prepleskan, prav tako dvorana in oder, zunaj pa tudi mreža, ki obdaja igrišče.
Lutkovno gledališče iz Ljubljane v Trstu
Po posredovanju Slovenske prosvete je lutkovno gledališče »Jože Pengov« iz Ljubljane tri dni gostovalo na Tržaškem in sicer v petek, soboto in nedeljo 11., 12. in 13. maja. Gostovanje je bilo zelo dobro izrabljeno, saj je bila predstava v desetih različnih krajih. Pravljična igra »Tobija« je razveselila otroke in odrasle. »Tobija«, pes jazbečar je nezadovoljen s svojo postavo. Zdi se mu, da ga vse živali zaničujejo. Ko pa ima na izbiro, da bi postal drugačen, se ne more odločiti: noče biti slon, ne žirafa, ne štorklja, ne zajec, ne tiger, ne povodni konj. Končno je zadovoljen sam s seboj.
Baragov dom v Ricmanjih vabi na proslavo »Dneva matere«, ki bo v nedeljo 27. maja ob 17. uri. Na sporedu bo petje, deklamacije in glasbeni program domače mladine, beseda o materi in ansambel Galebi z Opčin s programom »Našim materam«.
Otvoritev novih prostorov Slov. prosvete bo v soboto 20. maja v ul. Donizetti v Trstu. Otvoritev je združena s primernim slavjem.
Slovenska prosveta iz Trsta obvešča krajevna prosvetna društva in domove, da bo prihodnji koordinacijski sestanek v torek
5.	junija ob 20. uri na sedežu v ul. Donizetti 3.
V četrtek 31. maja ob 19. uri bo nastopil v župni cerkvi sv. Jerneja na Opčinah mešani zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice pod vodstvom prof. Stanka Jericija. Prisrčno vabljeni!
Pastirček št. 8
Ta številka je v letošnjem šolskem letu zadnja. »Pastirček« je tako srečno prejadral tudi 27. leto izhajanja. Da se misli spet pokazati jeseni, dokazujejo kar tri povesti, ki se bodo nadaljevale v prihodnjem letniku. Te so: Sparunove dogodivščine z Obri, Mladost med gorami in Krv-ničak. Drugi spisi govore o Marijinem mesecu, o pomladi, prvem sv. obhajilu, o gorah, ki nas vabijo, da jih v poletju obiščemo. »Juri s pušo« je ime pesmi, ki ji je dal besede Igo Gruden, uglasbil pa Pavle Merku in jo najdemo v notah v tej številki.
Jože in Aleš sta obiskala župnijo v Pod-gori pri Gorici in se pri tem srečala s tamkajšnjimi šolskimi otroki, njih župnikom Mirkom Mazoro in z učiteljico Majdo Pinat. Sad tega obiska je razgovor z več slikami, ki so objavljene v tej številki.
Ljuba poroča o nastopu otroških pevskih zborov »Pesem mladih«, ki je bil 11. marca 1973 v Kulturnem domu v Trstu. Med malimi umetniki najdemo to pot ime 11-letne Mirijam Kandut od Sv. Ivana v Trstu ,ki je zelo dobra risarka in je bila že dvakrat nagrajena.
O življenju skavtinj v Števerjanu poroča Tiha srna, ki omenja tudi plodni obisk misijonarja S. Česnika z Madagaskarja. Bogdan Bricelj opiše svoj izlet na Vogel nad Bohinjskim jezerom, Branko pa piše o lahki atletiki, ki je kraljica športa. Isti tudi pove, kako naj bi se vedli športniki in gledavci na športnih tekmah.
Pesmi so prispevali Ljubka Šorli (Maj, Deklica in lastovka), D. K. (Majniška) in Tomek (Tebi, o mati). - j k
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 27. maja do 2. junija 1973
Nedelja: 8.50 Neznani leteči predmeti. 9.40 Po domače. 11.00 Otroška matineja.
15.00 Nedeljsko popoldne. 18.00 Bitka za Pacifik. 21.25 Dobre stare melodije.
Ponedeljek: 17.45 Obuti maček. 18.30 Skrivnosti Jadrana. 20.30 Žrtev, tv darma.
22.00 Kulturne diagonale.
Torek: 17.45 Poslavljamo se. 18.25 Od zore do mraka. 19.00 Poškodbe pri otrocih. 19.20 S kamero po svetu: Korzika. 21.25 Vojna in mir.
Sreda: 17.40 Mačkon in njegov trop. 18.25 Na sedmi stezi. 18.45 Uvod v plavanje. 20.25 Nogomet Ajax : Juventus.
Četrtek: 18.30 Nemi film. 18.55 Neznani leteči predmeti. 20.25 Kam in kako na oddih. 20.40 Četrtkovi razgledi. 21.30 Zahod nad jezersko deželo.
Petek: 17.45 Veseli tobogan: Ajdovščina. 18.30 Profesor Baltazar. 18.40 Cesta in mi. 18.50 Pet minut za boljši jezik. 19.00 Kratek film. 20.35 Ženitvena posredovalnica. 22.15 XXI. stoletje.
Sobota: 16.30 Boks. 18.15 Mr. Maggo vam predstavlja. 20.30 Nastop vojaških orkestrov. 22.00 Šerif v New Yorku.
DAROVI
Za Katoliški dom: N. N., Rupa, 5.000; N. N., Sovodnje, 5.000; A. V. 5.000; N. N. 10.000; Marijina dražba 10.000; U. Z. 3.000; N. N. 2.000; N. N. 1.000; N. N. 2.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; Bremec Štefanija 2.500; N. N. 1.000; N. N. 2.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Kmečka banka, Gorica, 30.000; Nardin Štefanija za en kamen v novem zavodu 1.000; družina Pahor, Gorica, 10.000; Markočič 3.000 lir.
Za rupensko »frtaljo«: požrtvovalni go-rišJci Slovenec 20.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Dušan Hmeljak namesto cvetja na grob naši dragi Pepci
10.000	lir.
Za katoliški tisk: Marija Sardo ob obletnici smrti Ane Milkovič 5.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: N. N. 1.000; Sosič 1.200; Velka in Viktorija Vremec 5.000; Leopolda Vremec, mesečni prispevek, 2.000; Francka Peršič 2.000; Lojzka Škerlavaj, mesečni prispevek, 2.000; Wurschnitzer v spomin na sestro Hemo 10.000; Zlobec ob krstu sinčka Denisa 5.000; Maver ob krstu sinčka Andreja 10.000; dr. Drago Štoka ob krstu malega Andreja Maver 10.000 lir. Za popravilo orgel: Nada Zecchini 2.000, Wur-schnitzer ob smrti sestre Heme 5.000, Marija Dolenc-Holstein ob 25. obletnici smrti hčere Mimi 25.000, Dorica Legiša-škerlavaj v spomin brata Pepija 5.000, A. D. v spomin na Mimi 5.000 lir.
Za cerkev pri Ferlugih: N. N. 5.000; Milka Cavicchioli ob sedmi obletnici smrti moža Edmonda 5.000; stara mama ob krstu vnuka Andreja 5.000 lir.
Za misijone na Madagaskarju so verniki darovali ob obisku g. S. Česnika: O. B. 2.500; župnija Štandrež 25.000; župnija Pod-gora 52.000; P., Podgora, 10.000; slovenski verniki v Gorici 179.000; I. F. 33.000; N. N. 5.000; župnija štmaver 38.000; župnija Pev-ma 11.000; župnija Jamlje 25.000; N. N. 25.000. Skupno 405.500 lir.
Simfonični orkcelcr I« Scinpelrn pri Gorici z di.igcolom Marjanom Koničen,
ŠEMPETRSKI ORKESTER VGORICI
Zamejski festival narodno zabavne glasbe
V prijetni briški vasi Števerjan bo v dneh od 1. do 3. junija 1973 med »Borovci« III. zamejski festival narodno zabavne glasbe, čki ga prireja domače prosvetno društvo »F. B. Sedej« v sodelovanju z vaškim ansamblom »Lojzeta Hledeta«.
Po lanskih in predlanskih izkušnjah bo letošnji festival lepa manifestacija slovenske pesmi v zamejstvu, saj se bo potegovalo za nagrade 25 ansamblov s Koroške, Tržaškega in seveda iz Slovenije. Vsaik ansambel bo predvajal dve svoji novi skladbi, ki sta bili za to priložnost pripravljeni. Torej čez petdeset novih slovenskih narodnih melodij. Pomniti tudi moramo, da bo prisotnih kar 18 ansamblov, ki še niso bili zastopani na našem festivalu.
Na prvih dveh večerih, v petek in soboto, bodo nastopili vsi ansambli, izmed katerih bo strokovna komisija izbrala deset najboljših, ki bodo imeli pravico nastopiti v finalnem telkmovanju v nedeljo popoldne.
Komisijo, ikateri bo predsedoval prof. dr. Zorko Harej iz Trsta, sestavljajo glasbeni strokovnjaki: dr. Andrej Bratuž iz Gorice,
Tomaž Tozon, glasbeni producent RTV Ljubljana, predstavnik revije »Antena« Evgen Jurič iz Ljubljane, Marinka Lasič iz Sovodenj ter Ciril Terpin, predstavnik Števerjancev. V to komisijo bodo na finalnem tekmovanju izbrane še tri osebe izmed prisotnega občinstva. Komisija bo razdelila naslednje nagrade:
130.000 lir za najboljšo melodijo; 100.000 za najboljšo izvedbo; 40.000 lir za najboljšega harmonikaša in 1000 Ndin za najboljše besedilo, nagrada revije »Antena« iz Ljubljane. Nagrada, ki jo bo podelilo občinstvo, znaša 50.000 lir.
V soboto med odmorom bo nastopil moški zbor »M. Filej« iz Gorice. Na zaključnem tekmovanju bo kot gost nastopil priznani narodno zabavni ansambel »Lojze Slak«, katerega poznajo zaradi lepih melodij širom po domovini. Tudi ta nastop bo ena izmed privlačnosti letošnje štever-janske glasbene manifestacije.
Prepričani smo, da bo ta edinstvena prireditev v zamejstvu privabila tiste dni v števerjan mnogo ljubiteljev naše pesmi, posebno narodnih melodij in bodo tako poplačani trud, skrb in požrtvovalnost naše mladine.
P. D. DRUŠTVO »F. B. SEDEJ« - ANSAMBEL »L. HLEDE«
IN ZVEZA SLOV. KATOL. PROSVETE - GORICA
vabijo na
III. zamejski festival slovenske narodno zabavne glasbe
V ŠTEVERJANU MED »BOROVCI«
v petek 1. in v soboto 2. junija ob 21. uri: izločilno tekmovanje v nedeljo 3. junija ob 17 uri: finale.
Sodeluje nad 25 ansamblov iz Avstiije, Slovenije in Italije.
V soboto bo kot gost nastopil goriški pevski zbor »M. Filej«, , v nedeljo pa znani ansambel »LOJZETA SLAKA« s Fanti s Praprotna.
Poskrbljeno bo za dobro kapljico m okusen prigrizek (petelini na ražnju).
Vabimo zato Slovence, da se kot lani množično udeležijo te edinstvene slovenske zamejske manifestacijje.
Zbor »Mirko Filej« prisoten na festivalu cerkvene glasbe v Cerkljah
V nedeljo 20. maja se je moški pevski zbor »Mirko Filej« pod vodstvom svojega dirigenta Zdravka Klanjščka udeležil festivala cerkvene glasbe v Cerkljah na Gorenjskem. Odpotovali smo z avtobusom v dežju od Rdeče hiše in prešli Col v gosti megli, nakar se nam je od Črnega vrha naprej nasmejalo sonce in nas je lepo vreme spremljalo ves dan do povratka.
V Gornjem Logatcu nam je gostoljubni g. župnik Lokar prepustil orgle in kor in smo peli med sv. mašo ob 10. uri. Po maši pa nas je pogostil s požirkom močnega. Po kosilu v restavraciji »pri Krpanu« smo nadaljevali pot proti Gorenjski, ki je v nedeljo res bila »prelepa« v cvetju in zelenju. Posebno Cerklje pod Kamniškimi Alpami so se kopale v čistem soncu pod visokim Krvavcem.
2e pred napovedano uro se je velika farna cerkev napolnila z verniki, ki so pozorno sledili pesmim, ki so jih izvajali domači zbor, in zbori od Sv. Trojice na Blokah, iz Drežnice, od Sv. Ivana v Trstu, dva zbora iz Ptuja, zbor APZ »Sv. Cecilije« iz Ljubljane in naš moški zbor. Umetniška raven nastopajočih skupin je bila na zelo
dostojni višini, katera se vsako leto redno stopnjuje. Ta ugotovitev je vsekakor v čast organizatorjem, posebno domačemu pevovodji Francu Močniku, ki je duša tega festivala. Naš zbor je bil edini moški ansambel in je zato tembolj izstopal iz skupine ostalih, ki so bili v mešani zasedbi.
Po končani prireditvi se kar nismo znali ločiti od prijazne in čiste vasice. Nekaj naših najbolj navdušenih »brenkljačev« je zlezlo k zvonovom in dodalo veselemu pritrkavanju domačih mojstrov še nekaj naših ritmov. Tisti, tki smo ostali »spodaj« smo jih kar s ponosom poslušali.
Na povratku smo se ustavili »pri Metki« v Črnem vrhu, kjer se je vsakemu poznalo, da je »uradne« zadržanosti konec. Vesela pesem se je nadaljevala v avtobusu ter se zaključila pri Rdeči hiši. To je bil pač najboljši dokaz, da je vse potekalo v najlepšem redu, in da nas je dobra volja spremljala prav do meje, nekatere pa prav do štandreža, kjer so na prazniku šparg-ljev zaključili to lepo nedeljo.
j »Katoliški glas** v vsako slovensko družino!
Sestanki na Goriškem o delovanju Slovenske skupnosti v deželi
Prejšnji teden je bilo več srečanj med slovenskimi volivci in občani ter deželnim svetovalcem Slovenske skupnosti dr. Dragom Štoko. Prisotni so bili tudi kandidati liste Slovenske Skupnosti za gori-ško okrožje in člani vodstva Slovenske demokratske zveze (SDZ).
V Števerjanu je župan Klanjšček orisal pomen sodelovanja med deželo in občino ter še posebej podčrtal pomen prisotnosti slovenskega svetovalca. Nato je dr. Drago Štoka prikazal delovanje dežele v zadnjem obdobju s posebnim ozirom na slovenske probleme, številni prisotni so nato posegli v razgovor in tako pokazali svoje zanimanje in sodelovanje.
Deželni svetovalec Slovenske skupnosti se je s predstavniki SDZ sestal s Podgorci in jim orisal pomen in delovanje dežele. Na sestanku so bili v glavnem mladi, ki so še posebej iznesli svoje probleme in obenem seznanili prisotne s svojimi predlogi.
Na sestanku v Sovodnjah se je zbralo precej domačinov pa tudi prijateljev iz Gabrij, Rupe in Vrha. Tudi tu je srečanje z našim deželnim svetovalcem poteklo v prisrčnem vzdušju. V naslednjih dneh bodo še podobni sestanki po drugih slovenskih krajih. S tem se nudi možnost za čim večje izmenjave misli in izkušenj med našimi volivci, prijatelji in somišljeniki ter kandidati liste Slovenske skupnosti za bližnje volitve.
Pobiranje podpisov za listo Slovenske skupnosti
Na Goriškem se je zaključilo pobiranje podpisov za listo Slovenske skupnosti za deželne volitve. Podpisovanje je bilo tako v Gorici kot v okoliških delih (Štandrež, Podgora) pa tudi v slovenskih občinah. Slovenski volivci so s tem ponovno izkazali svojo zavest in tako omogočili prvi korak, tj. predstavitev kandidatne liste.
Zahvala
Pripravljalni odbor za Praznik špargljev — sestavljen iz članov prosvetnega društva »Štandrež« in Kmečkega društva iz Štandreža — se zahvaljuje vsem nastopajočim in tistim, ki so s sodelovanjem pripomogli k uspešni prireditvi Praznika špargljev.
Sovodnje
Na dopis »Razočaranega domačina« iz Sovodenj, ki smo ga objavili v zadnji številki, smo dobili pojasnilo, prav tako iz Sovodenj, ki ve povedati sledeče:
Vsi odborniki večinske liste Zveze neposrednih obdelovalcev zemlje razen enega, ki se je podpisal »Razočarani domačin«, so bili soglasni, naj bo novi tajnik Kmečke bolniške blagajne v Sovodnjah slovenski uradnik, ki je uslužben na sedežu Zveze v Gorici. Tej odločitvi in izbiri so botrovali praktični razlogi. Na sedežu Zveze je namreč tudi urad pokrajinske Kmečke bolniške blagajne. Ta uradnik gre našim ljudem zelo na roke brez ozira na politično ali ideološko prepričanje.
Ko je osamljeni odbornik predlagal za tajniškega kandidata nekoga iz Gabrij, ki je zaposlen na občini v Tržiču, je predsednik krajevne Kmečke bolniške blagajne dal oba predloga na tajno glasovanje. Zmagal je predsednikov predlog, za kandidata odbornika pa so menda predvsem glasovali odborniki, člani Kmečke zveze, ki je levo usmerjena.
Sicer pa menimo, da bi bilo bolje, če bi takih nesporazumov ne iznašali v javnost, ker povzroča tako pisanje razdor v naših vrstah.	C.
LISTNICA UREDNIŠTVA
Zaradi praznika Gospodovega vnebohoda, ki bo v četrtek 31. maja, bo naš list izšel že en dan prej, tj. v sredo 30. maja dopoldne. Paginacija bo v torek 29. maja popoldne, dopisi pa naj bodo na uredništvu tisti dan vsaj do 10. ure dopoldne.
RADIO
TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 27. maja do 2. junija 1973
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Glasba za orgle. 11.15 Mladinski oder: »Demetrij«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Nepozabne melodije. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 15.45 »Šopek mimoz«. Radijska igra. 17.15 Popoldanski koncert. 19.00 Šport in glasba. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika.
Ponedeljek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slov. tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Radio za šole. 18.50 Koncert. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi.
Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Komorni koncert. 19.10 Slovenski znanstveniki na univerzi. 19.20 Za najmlajše. 20.35 G. Donizetti: »Don Pa-squale«, opera.
Sreda: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Radio za šole. 18.50 Zbor »Collegium Mu-sieum« iz Beograda. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.25 Za vašo knjižno polico.
Četrtek: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Mladinski oder: »Plamenlka«. 11.35 Slovenski razgledi. 16.00 Operetne melodije. 17.00 Za mlade poslušavce. 19.00 J. Kersnik: »Mohoričev Tone«. 19.30 Za najmlajše. 20.30 »Don Juan in Faust«. Tragedija v štirih dejanjih.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Sodobni ital. skladatelji. 19.10 Pripovedniki naše dežele. 19.20 Zbori in folklora. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert.
Sobota: 8.30 Promenadni koncert. 11.15 Mladinski oder: »Stari lord«. 11.35 Poslu-
šajmo spel. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Koncertisti naše dežele. 19.10 Družinski obzornik. 19.25 Revija zborovskega petja. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Adelchi«. Tragedija.
Z upanjem do konca
V nedeljo dopoldne so odbojkarji 01ym-pije zlomili odpor čedajske A.S.F.J.R. v treh setih. Ti nasprotniki so od prejšnjega srečanja precej izboljšali svojo igro, vendar so se le za kratko upirali; v tretjem setu smo jih spravili v popolno krizo, Skot kaže tudi rezultat 15 : 0. V tem setu smo bili tudi priče morda najlepše akcije, kar smo jih izvedli v tem prvenstvu. Franko Nardin je v penetraciji hrbtno podal M. Špacapanu na desnem krilu, ki je silovito tolkel v nasprotnikovo prvo črto. Skoro istočasno je sprednji center posrečeno prevaral branilce, ki so dobesedno obstali z odprtimi usti.
Še tri srečanja imamo pred zaključkom prvenstva. Sloga si je že zagotovila prvo mesto in vstop v »D« ligo. Mi se borimo za drugo mesto, iki ga moramo nujno osvojiti za prestop. Pod vrhom lestvice se gnetejo kar štiri moštva, zato bodo odločilne zadnje tekme.
V soboto 26. maja se bo 01ympia poslovila od svojih gledalcev v zadnji domači tekmi. Nastopili bomo proti moštvu Are Linea iz Trsta. Tekma se bo začela ob 21.15 in bo v telovadnici Stella Matutina (blizu istoimenske kino dvorane).
OBVESTILA
V razstavnih prostorih v foyerju balkona v Kulturnem domu v Trstu je odprta od torka 22. maja razstava risb, ki so jih izdelali otroci na tržaških in goriških osnovnih šolah v okviru rubrik »Poslušajmo in rišimo« ter »Rišimo skupaj«. Rubriki sta sestavni del radijskih oddaj »Radio za šole«. Razstava bo odprta do konca meseca.
„Stilmondski župan “ Premiera v Doberdobu
Dramsko skupino prosvetnega društva »Hrast« iz Doberdoba poznamo že iz prejšnjih let, ker so vsako leto naštudirali kako igro in z njo nastopili doma in tudi drugod. Letos pa so se lotili zelo zahtevne igre in sicer drame belgijskega pesnika in dramatika Maeterlincka. Avtor je znan pesnik-simbolist in se je pri njegovi poeziji učil tudi naš Dragotin Kette. Maeterlinck je po prvi svetovni vojni napisal dramo »Stilmondski župan« in v njej upodobil izsek iz življenja v belgijskem mestu ob začetku prve svetovne vojne, kmalu po nemški okupaciji Belgije. Nemci so že takrat uvedli sistem talcev, ki ga tako bridko poznamo iz časov druge svetovne vojne. Župan ali kak drugi ugleden meščan je moral z lastno glavo odgovarjati za varnost nemških vojakov.
To je tudi vsebina »Stilmondskega župana«, katerega premiera je bila 12. maja v Doberdobu. Nemci zasedejo mesto. Nemški kapetan naloži županu, da odgovarja za varnost nemških vojakov. Ko se zgodi, da neznanci, to je nemški vojaki sami ustrelijo nepriljubljenega častnika, mora župan kot talec pred puške.
Nosilec igre je župan. To težiko in odgovorno vlogo je odigral Roman Ferletič. Ta igralec ni nov na odru. Toda povečini je igral komične vloge. To pot se je moral spoprijeti s težko vlogo stilmondskega župana. Smemo reči, da je svojo nalogo častno rešil, posebno v prvem in drugem dejanju; nekoliko je popustil v tretjem. Vloga župana je pa težka, ker ga je Maeterlinck preveč idealiziral. Saj gre za narodnjaka in poštenjaka, v katerem ni sence človeške slabosti, niti iko gre za izbiro prostovoljne smrti. Takega idealnega moža je težko prikazati, ker ga je tudi v življenju težko najti.
Njemu ob strani stoji tajnik (Mario Ferletič). Kot tajniku mu ni bilo kaj oporekati. V županovi družini je še hči Bela, ki se je pred vojno poročila z Nemcem, kateri sedaj pride kot okupator v tastovo družino, in sin Floris. Belo je imenitno zaigrala Franka Ferletič. Posebno v zadnjem dejanju, ko hoče z očetom pred puške tudi ona skupaj z možem. Sin Floris je manj pomembna vloga. Njen nosilec je bil Vittorio Frandolič, ki je bil po po. stavi in obnašanju dober 16-letnik, kot vloga zahteva. Dejanje se zaplete, iko Nemci obdolžijo starega Klausa, da je on ustre-
lil nemškega poročnika. Starega Klausa je posrečeno podal Berto Ferletič. Prikazal je priletnega vrtnarja, ki je poln vdanosti in ponižnosti do gospoda župana, pa tudi poln poštenosti. Ubežnega vojaka Jeana Gilsona je upodobil Mario Jarc. Omenimo naj še sobarico (Lucijo Marušič), ki tiho in skromno služi v županovi hiši.
Nasproti tem »Belgijcem« stoje nemški vojaki. Glavni komandant von Rochov, ki ga je odigral Karlo Lavrenčič. Upodobiti je moral pruskega komandanta, strogega in neizprosnega, ki pozna le eno: dolžnost! To se je Lavrenčiču v precejšnji meri posrečilo. Svojevrstna je vloga poročnika Otona Hilmerja (Stanko Ferletič). Razpet med dolžnostjo nemškega vojaka in med ljubeznijo do žene Bele in tasta župana. V prvem in drugem dejanju prevladuje v njem vojak, v tretjem pa se pokaže, da ima tu Nemec tudi srce. Kot tretji nemški poročnik von Schaumberg igia Romano Jarc, ki pa nastopi le v prvem dejanju.
Igro je režiral Marjan Kovač. Tega režiserja pri nas malo poznamo, ker je sedaj prvič režiral v Doberdobu. Prihaja iz Nove Gorice, kjer je bil svoj čas pri Primorskem gledališču. Kovač je pokazal, da zna prav dobro voditi igralce, tem bolj, ker ni imel opravka s študenti, temveč v glavnem z delavci, ki so prihajali k vajam po končanem delu v ladjedelnici ali drugje v tovarni. Zaradi tega je uspeh režiserja Kovača tem bolj vreden pohvale, katera gre seveda tudi celotnemu ansamblu.
Pri igri so sodelovali še Gianni Višini, ki je skrbel za luči, Laureta Lavrenčič in Luisa Gergolet kot šepetalki, ter Stanko Ferfolja kot vodja predstave. Kostumi s o iz Narodnega gledališča v Mariboru m iz Stalnega SG v Trstu. Igro so pon o-vili v nedeljo popoldne.
K. H
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: lrgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, > temu dodati 12% davek IVA.
Odgovorni urednik: ntsgr. dr. Fr. MočniH Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Na sliki novi Zavod sv. Družine
Vodstvo Zavoda sv. Družine - Odbor za zidanje novega zavoda - Krog prijateljev Zavoda sv. Družine vabijo na
DRUŽABNO PRIREDITEV
ki bo v novih zavodovih prostorih v
nedeljo 27. maja ob 16. uri ter na
RAZSTAVO EX TEMPORE
slikarskih izdelkov slovenskih otrok, ki bodo razstavljene v posebnem prostoru ter na skupinski
OGLED PROSTOROV NOVEGA ZAVODA
ki je zdaj že skoro dovršen in ki se že pripravlja na slovesno otvoritev v zgodnji jeseni.
Družabno prireditev pripravlja naša mladina. S petjem, rajanjem, mladostnimi nastopi in živimi prizori odpira duri v novi zavod in v njihovo mladostno dejavnost vsem svojim prijateljem in podpornikom iz Gorice in podeželja.