List št. 15.
Graničar.
(Balada, po nemškem.)
Po straži tiho gor in dol             In v černi noči pleza gor:
Koraka granicar,                         »O Bog! dovoli mi,
Ne sliši nič, ne vidi nič,            »Da čujem iz njegovih ust Ko bil bi mertva stvar.                »Le dve besedici!<
Ze mnogo dolgih let se ni          Gromi in bliska strašno se,
Ne smejal, ne solzil,                   Vetrovi tulijo,
Ko serce mu iz jekla bi              Na čelo znoj ji stopil je,
Obraz iz kamna bil.                     Ji sape zmanjkalo.
Mu sablja, puška dan na dan     Sedaj dospe skalovja verh:
Se v solncu lesketa,                   »Kdo si ?« — čuvaj kriči —
Počernjena kot saje ga               Koleno pa omaga ji,
Jermena križata.                           Ne ve, kaj se godi.
Njegove berke zvihane,              In v drugo krik doni: »Kdo si?«
Nikjer mu para ni,                      Besedo ji zapre,
Oko pa mu stermi in mre,          Ce tudi sina stražnika
In lice mu bledi.                           Spoznala dobro je.
Pred desetem i leti še                  Ze v tretje, ah: »Kdo si?« gromi Cvetelo lice je,                            Beseda stražnika;
Oko se bistro bliskalo,                Glasiti se — prepozno je! — Ki zdaj stermi in mre. —           Je puška počila.
Nad dolom po dolžnosti je           »Ti skupil si!« renči čuvaj,
Na straži nekdaj stal,                 Nabije puško spet, In gledal klavern dol, kjer je    Pa zdajci v sercu jame ga
Otrok cvetice bral.                       Tak hudo hudo sklet'.
V  dolino vsipa kuga smcrt,        Ko da bi krogla v persih mu In z grozo vse navda,                Tičala, se mu zdi,
V   dolino, kjer prebiva mu         In vendar vest ne grize ga, . Preljuba mamica.                          Si svest krivice ni.
Ne ve, če zdrava, živa je,        In luna obličje bledo zdaj
Ce grob jo krije že,                   Z oblakov pomoli:
Saj gor nobeden ne                     »Kdo bil je, ki si upal je
Nobeden dol ne sme.                    »Tu gor priplezati ?«
Tak u tamni noči klavern           In kakor kamen ostermi,
Skalovja verh stoji,                      Ko bližej se poda,
Ozira se v dolino dol,                 Ker tu leži predertih pers
In serce ga boli.                           Njegova mamica. —
Pa bolj boli še mamico ,              Od tod se ni še granicar
Prestaro mamico,                         Ne smejal, ne solzil,
Ne more biti sama več,              Ko serce bi iz jekla mu
Preveč ji je teško.                      Obraz iz kamna bil.
Pri sinu so vse misli nje,          Zatorej lice mu bledi,
Saj mora vediti,                           Stermi in mre oko,
Kak se godi, kako mu gre,       Ker vedno vidi pred očmi
Ga mora viditi.                             Kervavo mamico.              Cegnar.