Šolske razstave. (Dalje.) V vsaki razstavi se je videlo, kako spreten je učitelj v besedi in koliko se utopi v risarsko pot. Rečeno v — b e s ed i, ker učitelj ne popravljaj z drugim učencu, posebno ga je upotiti v razmerja. V tem bo videl učenec tudi v težjih rečeh, da mora na pot izpopolnjevanja, ne pa, zanašajoč se na učitelja, da gleda okoli sebe in moti druge. V splošnem odseva iz razstav prav lepo učiteljev prostor med risarsko učno urp — ne sedi za mizo in ne narekuje, kažoč s palico na tablo, sedeč na stolu, ampak njegov prostor je med klopmi, zdaj tu zdaj tam: kaže učencem nepravilnosti, spravlja radirke v kot, ker nekateri več zbrišejo kakor narišejo, primerja osnutek z naravnim predmetom, ker velikokrat ne .riše učenec po naravi, ampak po — svoji glavi, ker se mu ne 1'jubi toliko vpreči možgane, da bi malo presodil in predmet iz narave počiva nekje pod klopjo... Ko pobere, primerja — ej, res uvidi, da jo je prav pošteno zapeljal. Med splošnosti moramo tudi omenit! snago, katera preveva vse , izdelke, od najnižjih do najvišjih razredov, katera je zlata vredna. Ali poznate nekatere, kateri tako-le prst v usta, pa hajdi po pa- pirju! Ja, vse vrste učenjaki se dobe! Koliko je bilo treba, da se jim je tudi to dopovedalo, da naj ne bodo preveč praktični, ker vsaka stvar ima tudi svoje meje! Vidi se, da so bile se posebej umite roke pred vsako risarsko uro. Risba, bodi še tako skrbno izdelana, pa zamazana, je brezdvomno zapostavljena. Tudi tiste površnosti in naglice ni, katera je že v učenčevi naravi, kajti vse priprave so prižgale v učencu tisto znanje, katerega stavimo med predpogoje, katero obudi .ljubezen do izvršitve same, da postane učenec že kar nestrpen, čaka prilike, da mu dovolimo začetek dela, kjer začne prelivati obrise, vlagati življenje in popolnost. Ne vidimo skladov risb, kar potr juje pravilno razumevanje — učitelj no tehta del po kvantiteti, ampak po kvali-' teti, torej malo, a tisto natančno, popolno in snažno. Učenec se mora učiti, ne več samo metati iz sebe, posebno od tretjega šolskega leta dalje. Tuintam je še nekaj površnežev, kateri se bolj težko spravijo v strugo. Imamo tudi učence, kateri niso se dobro prijeli dela v roko, pa je že izvršeno — seveda, kako! Pri takih je naša naloga, da mu pokažemo vse nedostatke, da uvidi, damo mu pa, če je nadarjen, bolj natančneje stvari izpeljati, da ga zastavljajo številna merjenja, ki so vajeti. Po izvršenem pa zopet stroga poprava, kolikor je ni dosegla vrrresna radi zaposlenosti z vsem razredom — toda previdno, da ga dvignemo, ne pa potopimo! Sreska šolska razstava. Vsako leto zahteva svoje utrjevanje, preosnov, približevanje k pcpclnosti, ker je tisti nemirljivi zdravnik, ker se skusa vedno globlje zavrtati v učenčevo dušo, ga razumeti, obenem pa izklesati pot, po kateri ga dovede čimprej in čimjažje v razne stopnje izpopolnjevanj. "Sto ljndi — sto misli! Učitelji imajo poleg običainega še svoj posebni študij, bodisi o učencu ali podavanju učne snovi kateregakoli predmeta, grade zelo obsežne teorije, iz katerih izluščijo v praktičnosti le drobec. Ali ne prestrašijo se malenkosti, katero so nazvali kristal, ampak hite po svoji pdti dalje — ni se čas ozirati, ker čas je drag, in tako prilagajo počasi kristal h kristalu; kadar jih imajo že precejšnji sklad, jih zopet preberejo in obrusijo. Tako stopajo počasi, strogo pretehtano naprej za dobrobit izpopolnjevanja. Kaj hoče tak poedinec, če se zapre med štiri stene učilnice? Imamo jih veliko, kar so potrdila dela. Izgubili bi se, utonili, ne da bi imeli drugi, nevešči kaj od njih. Beseda in dejanje — kaka razlika! (Dalie Drihodniič.)