36 Didakta april 2014 Projekt ≈MUzEJ V MalEM«: SoDEloValNI PRoJEKT MUzEJa IN GalERIJ mEStA LJUbLJAnE in Oš LEDinA / Nika Damjanovič / vodja projekta / mag. Borut Rovšnik / mentor / Muzej in galerije mesta Ljubljane ≈Muzej v malem√ je kulturno-vzgojni projekt, v katerem smo skupaj z mladimi soustvarjali muzejske vsebine. V partnerstvu s šolo smo si zastavili cilj, da bi učenci pridobili nova znanja, prepoznali vrednost naše dediščine ter stkali trdne in dolgotrajne vezi z muzejem kot inštitucijo. Udeležencem smo želeli omogočiti vpogled v zakulisje muzejskega dogajanja ter soudeležbo pri načrtovanju, ustvarjanju in izvedbi muzejskih vsebin ter jim pri tem nuditi občutek partnerstva in solastništva. Prizadevali smo si krepiti njihovo samozavest in samospoštovanje, pa tudi odgovornost. Projekt je impliciral tudi vključevanje številnih medpredmetnih povezovanj v okviru šolskega učnega načrta in izpolnjevanje učnih ciljev posameznih predmetov. PaRTIcIPaTIVNI MUzEJ Vstopamo v participativno družbo. O tem nas prepričujejo tudi pozivi in zahte- ve nedavnih vstajniških gibanj in demo- kratičnih sil v slovenski družbi. Pravica do aktivnega udeleževanja in soustvarja- nja kulture, zagotovljena z mednarodno deklaracijo o človekovih pravicah in z 61. členom Ustave Republike Slovenije, je temeljna človekova pravica do izražanja in samouresničevanja. Muzeji in galerije so pri tem lahko odlični poligoni za ra- zumevanje in učenje aktivne udeležbe državljanov v kulturnem ter družbenem, gospodarskem in političnem življenju lokalne skupnosti, regije ali države. V Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGML) si že nekaj let prizadevamo, da svoje poslanstvo odprte, dostopne in vključujoče inštitucije uresničujemo v praksi preko projektov, namenjenih raz- ličnim družbenim, v zadnjem času pa še posebej ranljivim skupinam in osebam s posebnimi potrebami. Na področju vključevanja odraslih v muzejski ustroj imamo že dolgoletne uspešne izkušnje, medtem ko smo na področju tako inten- zivnega vključevanja mladih s projektom Muzej v malem orali ledino. Med najpomembnejše obiskovalce MGML gotovo spadajo tudi šolarji in dijaki, zato je ena naših večjih želja, da jih tudi z našimi programi vzgajamo v kulturnozavedne in kritične odrasle osebe, ki bodo znale ceniti kulturno de- diščino in pomen njenega ohranjanja. Verjamemo, da je otrokom preteklost privlačna, skrivnostna in zanimiva, a ne- malokrat oddaljena in težko dojemljiva. Kako jim jo torej približati in jo narediti razumljivo in zabavno? Muzej lahko zagotovo veliko doprinese h kakovostnemu in komplementarnemu izobraževalnemu procesu. Kako? Učenci in dijaki lahko sicer znanje pridobijo v šolah ali celo zgolj v knjigah, dodana vrednost muzejske ustanove pa je izku- stveno učenje, na katerem temeljijo vsi programi Muzeja in galerij mesta Lju- bljane. Naš cilj je, da so šolarji aktivno udeleženi, da raziskujejo, spoznavajo, se dotikajo, izražajo, doživljajo in se vži- vljajo. Poskusimo jih učiti preko igre z uporabo različnih zaznavnih kanalov, poleg strokovnega znanja pa jim muzej omogoča tudi druge nepozabne izku- šnje, ki so jih bili deležni tudi udeleženci projekta Muzej v malem: prvoosebna ani- mirana vodstva, srečanja s strokovnjaki in neposreden stik z dediščino: učenci so lahko učno snov povezali z avtentičnimi predmeti – z originali in replikami, z lokacijami »in situ« itd. prOJEKt ≈mUZEJ v mALEm« Sodobna pedagoška in didaktična teorija in praksa postavljajo učenca v aktivno vlogo, zato smo projekt Muzej v malem zasnovali kot kulturno-vzgojni projekt, ki naj bi vključeval so-delovanje in so- -ustvarjanje skupine mladih in osebja MGML pri snovanju in izvedbi pedago- ških programov. Namen projekta Muzej v malem je bil razviti nov program v partnerstvu s šolo, za glavni cilj pa smo si zastavili, da bi učenci pridobili nova znanja, prepoznali vrednost naše dedi- ščine ter stkali trdne in dolgotrajne vezi z muzejem kot inštitucijo. Udeležencem smo želeli omogočiti vpogled v zakulisje muzejskega dogajanja ter soudeležbo pri načrtovanju, ustvarjanju in izvedbi muzejskih vsebin ter jim pri tem nudi- ti občutek partnerstva in solastništva. Prizadevali smo si krepiti njihovo sa- mozavest in samospoštovanje, pa tudi odgovornost. Projekt je impliciral tudi vključevanje številnih medpredmetnih povezovanj v okviru šolskega učnega načrta in izpolnjevanje učnih ciljev po- sameznih predmetov. Šolsko leto 2013/14 je sovpadalo z raz- stavo Kolo, 5200 let, na kateri je bilo med drugim razstavljeno tudi najsta- rejše leseno kolo na svetu, najdeno na Ljubljanskem barju, zato smo prvi Muzej v malem posvetili podrobnemu razisko- vanju starodavnih koliščarjev. nAšA SrEČAnJA K sodelovanju smo povabili zgodovinski krožek Osnovne šole Ledina, ki poteka pod vodstvom učiteljice zgodovine, Ogled Konservatorskega centra Ščit (foto: arhiv MGML). 37 Didakta april 2014 Projekt Natalije Lampič. Na naše vabilo se je odzvalo osemnajst mladih zgodovinskih navdušencev, starih od 9 do 14 let, s katerimi smo od oktobra 2013 vsako sredo skupaj preživeli dve šolski uri. Že na prvem srečanju smo si za glavni cilj zadali, da v sklepni fazi projekta postavi- mo svojo razstavo, zato smo k sodelova- nju povabili šole, vrtce in družine. Naši mladi sodelavci so namreč samostojno zasnovali in razpisali natečaj z naslovom Koliščarji v otroških očeh, s katerim so šole in vrtce pozvali k izdelavi čim bolj izvirnih maket starodavnih kolišč, posa- meznike oz. družine pa k ustvarjanju risb ali slik s poljubnim koliščarskim prizo- rom. Končni cilj natečaja je bil postaviti razstavo prispelih izdelkov v Mestnem muzeju Ljubljana. Medtem smo učence na tedenskih sreča- njih v muzeju bolje poučili o delovanju naše ustanove. Izvedeli so, kako pote- ka delo v zakulisju muzejskih razstav in kdo vse skrbi, da muzej nemoteno deluje. Naši sodelavci so otrokom pri- jazno odprli vrata svojih pisarn in jim predstavili poklic kustosa, arheologa, konservatorja, restavratorja, pedagoga, andragoga, sodelavca za odnose z jav- nostmi, oblikovalca itd. Katarina Toman, vodja restavratorske in konservatorske delavnice MGML, je o svojih opažanjih zapisala: »Mladi, ki so se vključili v projekt in so se dela resno lotili, so za vse življenje dobili lepo popotnico. V teh letih je pomembno, kateri poklici so jim predstavljeni na zanimiv način, prav zanimivo bi bilo spremljati pot teh učencev tudi kasneje, ko se bodo odločali za svoj poklic«. Strokovnjaki učencem poklicev niso le razložili, temveč so jim omogočili, da so se tudi sami preizkusili v nekaterih opravilih. Pri snovanju projekta se nam je zdelo pomembno, da z vključevanjem tudi muzejski strokovnjaki pridobijo nove izkušnje na področju dela z jav- nostmi in še posebej mladimi. Presene- tila jih je radovednost in znanje otrok, njihovo poznavanje tematike, resnost in odzivnost. Kustos Martin Horvat, ki jim je pripravil predavanje z delovnim naslovom »Arheologija malo drugače«, je strnil svoje opažanje takole: »Presene- tljivo dobra odzivnost poslušalcev med samim predavanjem (vprašanja med predavanjem), vsebina vprašanj na zelo visokem (»odraslem«) nivoju (dobro zasta- vljena in smiselna vprašanja) in pazljivo spremljanje predavanja ter neverjetna sposobnost opažanja (vprašanja o detaj- lih, na katera nisem posebej opozarjal).« Hana Julija K., učenka 6. razreda, je obisk konservatorskega centra Ščit opisala z naslednjimi besedami: »Izvedeli in ogledali smo si veliko za- nimivih stvari, o katerih nismo imeli pojma in smo jih prvič videli. Ogledali smo si restavratorsko sobo, ki je bila polna čudovitih stvari. Videli smo fibulo iz rimskega časa, ki je bila tako lepa, da smo vsa dekleta komaj zadrževala dih. Smeli smo pokukati v škatlo z bojno čelado iz prve svetovne vojne, se do- takniti krasno ohranjenega dleta iz antike ter celo poškiliti skozi nekaj Začetek igranega vodstva po razstavi Kolo, 5200 let (foto: Andrej Peunik, MGML) 38 Didakta april 2014 Projekt restavratorskih naprav in si nadeti restavratorsko opremo, zaradi česar so se nam vsi smejali! Kasneje smo odšli v konservatorsko sobo, kjer sta dve dekleti čistili predme- te iz Plečnikove hiše. Malce smo lahko poskusili tudi mi in bilo je zabavno. Umazanija je iz slik hitro izginjala, prav tako pa so hitro ali morda še hitreje izginjale blazinice iz vate, s ka- terimi smo čistili. Nato smo smuknili še v sobico, v kateri so originalne najdbe popravljali in jih ‚ponaredili‘. Seveda jih niso ponaredili za prodajo ali kaj podobnega. Ponaredili so jih za otroke, da bodo lahko uživali v spoznavanju predmetov skozi igro, originali pa tako ne bodo v nevarnosti. Danes smo izvedeli za nas kar nekaj novih dejstev. Med drugim tudi razliko med restavratorstvom in konservator- stvom. Ali mogoče veste, kakšna je? Konservatorji najdbo obdelajo, da bi zdržala za čim daljše obdobje, resta- vratorji pa jo nato natančneje očistijo ter pripravijo za razstavo. Današnje pohajkovanje v Ščit-u se mi je zdelo fenomenalno in z veseljem bi ga še kdaj ponovila!« Udeleženci projekta so se tekom naših srečanj bolje seznanili z obdobjem kolišč, saj so predmete, razstavljene na razstavi Kolo, 5200 let, podrobno raziskali in o njih napisali kratke prispevke. Pri snova- nju slednjih so si pomagali z različnimi viri – z avtentičnimi predmeti so lahko rokovali, o njih povprašali strokovnjake (med drugim tudi Ireno Šinkovec, kusto- sinjo razstave, in dr. Antona Veluščka, vodjo ekipe arheologov, ki je našla naj- starejše leseno kolo na svetu), prebrskali strokovno literaturo itd. Enega izmed takšnih prispevkov je napisala tudi Zora K. iz 5. razreda, ki je poglobljeno preučila starodav- no kolo: »Ko so naši arheologi pod vodstvom go- spoda Antona Veluščka kopali drenažni jarek, so našli najstarejše leseno kolo na svetu, ki je staro okoli 5200 let. Bile so tri četrtine kolesa, ki je bilo nataknjeno na os, saj je njegovo četrto četrtino poškodoval bager, za drugo kolo pa Razstava Koliščarji v otroških očeh (foto: Andrej Peunik, MGML) Odprtje razstave Koliščarji v otroških očeh z ogledom razstave Kolo, 5200 let (foto: Andrej Peunik, MGML) Ogled Konservatorskega centra Ščit - poklic konservatorja (foto: arhiv MGML) 39 Didakta april 2014 Projekt ne vedo, kaj se je zgodilo z njim. Ko so ga našli, so ga dali v vodo, da se ne bi izsušil in propadel. To pomeni: ker je bilo ogromno let v vodi, je voda izpodrinila zrak in, če bi prišlo kolo v stik z zrakom, bi se skrčilo, kasneje pa bi ga napadli mikroorganizmi – črvički, plesen ... in bi se uničilo ter deformiralo. Le krajši čas je bilo na ogled in po šestih letih so ga peljali k strokovnjakom v Mainz (Nemčija). Tam je bilo štiri leta in so ga napolnili s posebno smolo (melamin), ki je izpo- drinila vodo. Potem ko je bilo restavri- rano, so ga pripeljali nazaj v Slovenijo, kjer je bila nekaj časa zatem narejena razstava. Kolo hranijo v brezzračnem prostoru.« Stik z avtentičnim predmetom je v učencih prebudil občutek spoštovanja, občudovanja in radovednosti. Skupaj s spoznavanjem življenja na koliščih Ljubljanskega barja je rasla njihova sposobnost datiranja in lociranja do- gajanja, zgodb, ljudi in sprememb v časovni okvir. Dogajanje smo vseskozi aktualizirali in ga kritično ovrednotili. Poleg poznavanja zgodovine pa smo jim približali tudi skrb za trajnostni razvoj in ohranitev našega naravnega okolja. Pridobljena znanja so jim omogočila, da so o koliščarjih samozavestno pisali in govorili v javnosti. Tudi za enega izmed glavnih kriterijev pri ocenjevanju risb ter slik in maket so si mladi žiranti zadali zgodovinsko verodostojnost. Peter R. iz 7. razreda je sodelujoče opozoril, »da so strokovnjaki in ar- heologi v zadnjih letih izvedeli o ko- liščarjih veliko novega, predvsem pa to, da niso živeli na jezeru, kot smo nekoč mislili, ampak na obrobju jeze- ra, na kopnem. Zato je pravilni naziv za takratne prebivalce koliščarji in ne mostiščarji, kakor se še učimo ponekod v šolah.« V zadnji tretjini projekta smo učence glede na njihove želje razdelili v tri sku- pine in pričeli s timskim delom: skupi- na za odnose z javnostmi je novinarje obvestila o našem projektu, napisala je vabilo na razstavo, pripravila gradivo za novinarje ter organizirala novinarsko konferenco. Oblikovalska skupina je po- skrbela za izdelavo logotipa razstave, za vizualno podobo plakatov ter seveda za oblikovanje razstave. Razlagalna skupina pa je pripravila vodstvo po razstavi in vodnik zanjo. KOLišČArJi v OtrOšKih OČEh Razstave Koliščarji v otroških očeh, na kateri so bili razstavljeni izdelki z že omenjenega natečaja, udeleženci Mu- zeja v malem niso le zasnovali, temveč so jo tudi sami postavili. Najprej so jo predstavili novinarjem na novinarski konferenci, istega dne, 12. marca 2014, pa je zvečer sledilo še odprtje razstave, na katerem so bili otroci glavni govorci. Tekom razstave smo pripravili tudi zani- mive spremljevalne programe, ki so našo razstavo povezali z razstavo Kolo, 5200 let. Organizirali smo vodstva z družin- skimi delavnicami, spisali pa smo tudi poučen družinski vodnik. V vodniku, ki je družinam omogočil vpogled na Igrano vodstvo po razstavi Kolo, 5200 let (foto: Andrej Peunik, MGML) 40 Projekt koliščarje skozi otroške oči, smo objavili prispevke mladih strokovnjakov. Vodstvo pa se je skozi otroški kreativni proces razvilo v kratko dramsko uprizoritev, ki je obiskovalce preko dialoga koliščarjev in sodobnikov popeljala v skrivnostni starodavni svet. Vodstvu je sledila tudi delavnica, v kateri so se lahko družine preizkusile v veščinah iz pradavnine. Tudi zabavno besedilo kostumiranega vodstva je delo naših mladih sodelav- cev, plod neizmerne otroške domišljije. Nismo namreč želeli, da bi se morali otroci naučiti vnaprej pripravljena besedila, temveč smo jih spodbujali k improvizaciji, ki je rodila inovativne, humorne, a vseskozi poučne dialoge, ki se iz ust njihovih snovalcev slišijo toliko bolj naravno. Vodstva so bila za učence izredno dragocena, saj so lahko skozi slednje svoje polletno delo pred- stavili javnosti, ki jih je z zanimanjem poslušala in projekt sprejela z velikim odobravanjem. Občutek, da je tvoje delo videno in pohvaljeno, je bil za otroke zaslužena nagrada. EValVacIJa PRoJEKTa Na začetku projekta smo si skupaj z učenci zastavili nekaj konkretnih učnih, osebnih, socialnih in vedenjskih ciljev. Z veseljem ugotavljamo, da smo jih v veliki meri tudi uresničili. Najbolj oči- tni cilji se nanašajo predvsem na boljše poznavanje obdobja koliščarjev, muzeja in muzejskih poklicev. V zaključni anonimni evalvaciji je ena izmed učenk zapisala: »Pridobi- la sem ogromno znanja o koliščarjih, kolesu, Barju, poklicih iz muzeja in izkušnje za naprej. Bolje znam opisati koliščarje, opraviti vsa njihova opravi- la, voditi po razstavi, biti ustvarjalec in pravilno razsoditi.« Tekom projekta pa so imeli učenci možnost razvijati tudi komunikacijske veščine, ki smo jim posvetili tudi enega izmed naših srečanj. Retorične spretnosti so vadili tudi, ko so medsebojno razpra- vljali, vodili po razstavi in se pogovarjali z novinarji. Ena izmed udeleženk projekta nam je zaupala: »Pred projektom sem bila sramežljiva pred publiko in zato si ni- sem upala nikjer nastopati, zdaj pa si to želim vedno večkrat. Pridobila sem tudi na znanju.« Sposobnost pisnega izražanja je prišla do izraza pri snovanju tekstov za različne na- mene, na primer za pisanje prispevkov o izbranem koliščarskem predmetu, poročil o naših srečanjih, prepričljivo pisanje teks- tov za plakat, vabila na razstavo, pisanje natečaja, sporočil za javnost … Učenci so lahko svojo ustvarjalnost in domiselnost ter likovne spretnosti pokazali pri obliko- vanju postavitve otroške razstave, logotipa projekta in plakata. Kot snovalci razstave Igrano vodstvo po razstavi Kolo, 5200 let (foto: Andrej Peunik, MGML) 41 Didakta april 2014 Projekt in spremljevalnih programov pa so učenci razmišljali tudi o potrebah občinstva ter se tako vživljali v različne tipe obiskovalcev in spoznavali njihove želje. Ne nazadnje pa so tudi svojo razsta- vo predvsem posvetili drugim, ude- ležencem in nagrajencem natečaja Koliščarji v otroških očeh. Za osebni cilj smo si zadali povečati medse- bojno zaupanje in samozaupanje. Dosego cilja potrjuje naslednji ko- mentar: »Menim, da sem pridobila več znanja o koliščarjih in zdi se mi, da sem postala samozavestnejša. Poleg vsega tega pa sem prepričana, da smo se s projektom Muzej v malem povezali med seboj, kar se mi zdi zelo lepo.« Ob koncu projekta so otroci samozave- stno dajali intervjuje in se na televiziji pojavljali, kot da bi imeli za seboj že leta izkušenj. Pridobili so pogum za javno izpostavljanje, saj so prav vsi uspešno in pogumno vodili obiskovalce po raz- stavi. Tudi med projektom so učenci ravnali odgovorno in se zavedali svojih dolžnosti. K uspešnosti projekta je pomembno prispevala tudi partnerska osnov- na šola, še posebej učiteljica zgo- dovine Natalija Lampič, mentorica zgodovinskega krožka, katerega člani so bili jedro mlade partner- ske skupine. O projektu je zapisala: »Navdušenje Ledincev nad dogodivšči- nami in raziskovalnimi delavnicami Muzeja v malem je neizmerno. Nekaj njihovega veselja je prešlo tudi name, na učiteljico, ki se česa podobnega iz svojih šolskih dni ne more spomniti. Odkritje sveta za muzejskimi vrati, kjer se konservatorji trudijo ohraniti meče, fibule, ščite, viteške srajce, keramično posodje in bleščeč nakit za prihodnje radovedne rodove, je posebna izkušnja, ki jo mladi znajo ceniti in jo povezati z vznemirljivim spoznavanjem dela arheologov, restavratorjev in kustosov. Preplet vseh znanj in veščin v delu z javnostmi so na njim primeren način doživeli kar s strokovnjakinjo Mestnega muzeja Ljubljana. Strašno imenitno je sodelovati s profesionalci, ki te jemljejo resno in te vključujejo v svoje delo. Takšno je mnenje Ledincev, ki si ne pustijo odvzeti niti enega srečanja z njimi.« Seveda ne smemo pozabiti tudi na pomembno spodbujevalno vlogo, ki so jo imeli starši sodelujočih otrok. V anonimni povratni informaciji ob koncu projekta so zapisali, da so se otroci »z veseljem udeleževali vsake delavnice in so doma navdušeno pripovedovali in razlagali vsa nova pridobljena znanja«. Eden od staršev je zapisal, da je njegova hči »globoko doživljala projekt, opisovala dejavnosti in se z navdušenjem ter radove- dnostjo udeleževala aktivnosti«. Spet drugi je pripomnil: »Ko je otrok za- dovoljen in se čuti koristnega, je zadovoljna tudi družina in okolica.« Starši projekt ocenjujejo kot uspešen, stimulativen za otrokovo kreativnost in krepitev občutka koristnosti in sodelovanja, kot »odlično priložnost za vse udeležence – za muzej promocijo, za otroke novo znanje in pogled na svet ter drugačen način sodelovanja«. Muzej v malem ocenjujejo kot »izjemno kakovosten projekt, pri katerem do izraza pridejo različne sposobnosti udeleženih«. Po besedah enega od staršev so otroci »spoznali, kako poteka projekt od začetka do konca ter koliko truda je treba vložiti, da bo projekt uspešen.«, spet drugi pa je prepričan, »da je sodelovanje najboljša oblika učenja in motiviranja«. DRUGo lETo: EMoNa V MalEM Tekom projekta Muzej v malem je muzej nastopil kot aktivni posrednik med mla- dimi obiskovalci in kulturno dediščino, saj je radovednim otrokom omogočil, da so na poučen, dejaven in sproščen način aktivno spoznavali kulturno de- diščino in pomen njenega ohranjanja, razvijali svoje interese, pridobivali nova znanja in krepili samozavest, saj so bili vseskozi samostojno vključeni v doga- janje. Projekt je prav gotovo okrepil tudi povezavo med muzejem, šolo in mladimi. V dialogu smo drug z drugim rasli, saj uslužbenci muzeja nismo bili le mentorji, temveč smo se od mladih sodelavcev tudi marsičesa naučili, bolje smo spoznali njihove želje in potrebe ter se nalezli njihovega navdušenja, neobre- menjenega opažanja sveta in njihove iskrene radovednosti. Ker je eden izmed ciljev projekta tudi ta, da čim več otrokom omogočimo vpogled v muzejsko zakulisje, bomo drugo leto kulturno bogatili kakšno drugo šolo, s katero bomo odpotovali v antično Emo- no. Projekt z velikim veseljem priporoča- mo tudi drugim sorodnim ustanovam in šolam, saj prinaša participativen model učenja, ki pomeni vizijo za novo druž- beno odgovorno delovanje prihodnjih generacij. Ekipa Muzeja v malem z vodjo projekta, Niko Damjanovič (foto: arhiv MGML)