1082 Pesmi Lucijan Vuga Kocko iz oglov nekaterih dni, seka diagonala čez sredino, veže stran s stranjo, ji navidezno težo da z obliko. Koreninam sadež izsrka, kot se potok v zemljo vpija, iz bokov se izvija, medi dekle in vrbin puh, diše prisojna vina. Z roko zgladi tla, s prstom utiša glas, okoplje se v senčevju, odžene skozi drevje vas, v samoti prileze, tako vabljiva v pas. Bel veter zaliva dolino, da se zoži v potok, potok se skrajša od mostu do zrušenega debla, zniža se prav do ograje, tolik je prostorček, DIVJE LEDEN OBUP IDILIČNA BLODNJA 1083 Pesmi da komaj ležim, zvit, ko me reže divje leden obup. VAM NI Ob zidu bela bi naju spoznali, na hrbtu in na kolenih, DO TEGA se v temi ne vidi, pred izložbo ni čas, vrti se s ceno lutka počena čez pas, uskladiva abecedi: s prsti znake, ločila z dlanmi, . >^ z vsem telesom poudarke. • %*¦ Od trave zelena bi naju spoznali, na srajci in na stopalih, nihče se ne ustavi, da naju očisti ali v smeh spravi, midva resna — pri abecedi sva in vaji, še ponoči bi naju po tem spoznali. Pa vam ni do tega. ZNAMENJA PLAHUTAJO Čakajo, da na vrsto pridejo in se res zvrste. Gledajo, ugledajo in nejevoljni ne-spregledajo, majejo z glavami in v knjige ženejo zmaje. Mirne so zmerne poti, cilj te nič bolj ne spoti kot semenu pomagaš v lončnici. In svet, že dolgo vemo, se vrti — če ti do ničesar ni, počakaj — ti ostaneš ti, vendar tisti, ki je na vrsti. . . S popustom nekaj sanj: vsebina se jim je načela, imajo nejasen-zakaj, le v začetku je bronast zmaj. Kdor sedanjosti se ne vda, povleče ga na lasu podivjan konj, vsak pramen vrvi je dovolj močan. Ko pride ura, se lokal zapre, poslednji račune poravna, s prijatelji je bil — včasih še za prepir, pripor, papir in tožbe ekonomika pokaže: se ne izplača. Plača marža ali naslednja plača. 1084 Lucijan Vuga V spomin na kmeta, konja in kralja v žepu ostane križ, srčni as in pokvečen fant, izbrana oglasna stran vse drugo je zrak za dihanje gorenje in dušenje, če prej te ne zdrami in domov vrne.