Po Kl. Kl. Hepner Ksenija Jurko gre v Križemsvet. Jurko si je poveznil klobuk na glavo in podal inateri rokc. >Kam pa, kam?« ga je vprašala mati. »Grem naravnost v Križemsvei, k letu pa se vrnem spet.U »Prav imaš, sinko,« je menila mati. »Le glej, da se točno vrneš!« »Mi daš popotnicoi'« »Svojo zlato verižico in srebrn tolar ti dam; rabil ju boš na poti.« Jurko se je lepo zahvalil, poljubil mater ter se podal na pot Na vasi sreča petelina: »Kikerikiiiii! Jurko, kam pa ti?« Jurko pa: »Grem naravnost v Križemsvet, k letu pa se vrnem spetlc »Prav imaš,« meni petclin. »Le škoda, da ne morem s teboj!« »Pa mi daj popotnico!« »Na, vzemi!« pravi petelin. Sname z desne noge ostrogo in jo da Jurku. »Če greš v Križemsvet, pomni: s to ostrogo lahko zajašeš vse, kar leze in kar gre.« Jurko se lepo zahvali in jo mahne dalje. Baš je kramar odpiral svojo kramarijo, pa. pozdravi Jurka: »Kam pa ti že navsezgodaj?« »Grem naravnost v Križemsvet, k letu pa se vrnem spetlc >.Prav imaš!« meni kramar. »Če bi smel zapreti kramarijo, bi kar s tabo.« »No, pa mi daj vsaj popotnico!« Kramar vzame s police nalirbtnik in z njim oprta Jurka. »Tu notri boš dobil jedače in pijače, kadarkoli boš lačen in žejen.« — Jurko se lepo zahvali in jo mahne dalje. Pa ga ustavi stari doktor Dlakocep, ki ždi ob svojem oknu in ugiba vreme. Ostro ga pogleda preko očal, ki čepe koncem nosa: >Jurij, ali že spet na potep?« »Grem naravnost v Križemsvet, k letu pa se vrnem spet!« Namah je doktor prijazen, kajti spomni se svojih mladih dni, in se mu milo stori: »Prav imaš, Jurko! Tudi jaz sem preromal pol sveta, ko sem bil še mlad.s »Mi daš kaj za popotnico, striček?« 135 Doktor pomisli, sam sebi pokima in zgine z okna v sobo. Pa se takoj spet prikaže: v roki drži škatlico — notri so tri čudodelne krogliee. »Vsaka izmed teh-le kroglic ti izpolni željo. Pazi, da jih pametno porabiš! Pa srečno pot!« »So grenke?« jih poduha Jurko, ki je moral jemati slične kroglice. ko je bil nekoč bolan. »Pomni, da ti vsaka izpolni željo!« ponovi doktor. Ham! Že je izginila ena v Jurkov želodček. »En, dva, tri, tako naj se zgodi: namesto kroglic treli naj jih bo takoj devet!« Doktor Dlakocep Jurka jezno pogleda, udaii z nogo ob tla, da kar zabobni, potem se pa zasmeje in se smeje, smeje, da se mu trese trebušček. Zgine v sobo in prinese še šest kroglic, tako da jih ima Jnrko devet. Lepo se zahvali in jo mahne dalje preko velikega travnika, skozi temno hosto in mimo bele vasice. Ko stopi izza ovinka, pa zagleda pred sabo širno morje. Morje je sinjemodro, na nebu stoji solnce — kakor velika zlata žoga. »Danes je lep dan,« si misli Jurko. »Ko bi imel barko, bi še kaj doživel.« Stopa naprej ob morju, pa pride do bajtice. Na bajtici je zapisano: Pero Jedrlinic, tesar — in Pero Jedrlinic sam sedi pred bajtico in puha dim iz črne pipe. »Dober dan, Pero Jedrlinič!« ga pozdravi Jurko. »Bog daj, sinko! Kaj te je pa prineslo k nam?« »Grem naravnost v Križemsvet, k letu pa se vrnem spet!« »Pa znaš krmariti, če hočeš v Križemsvet?« »Bi že šlo, pa barke nimam! Ali bi jo dobil pri tebi?« »I, seveda, saj tešem ladje samemu kralju, čolne, barke, jadrnice. ki brze po morju kakor ptice! Kaj naj tebi stešern?« 136 »Meni lepo, trdno barko, pa takoj, še danes!« »Sinko, preveč se ti mudi! Tako brzo ne bo šlo! Pa ti pokažem vzorce.« In ga pelje v bajtico. Tam je bilo polno malih barčic, belih in rdečih, dolgih in kratkih, z jambori, jadri in sidrom, kot prave velike barke. »Tole bi rad!« pokaže Jurko na malo lično jadrnico. V jadrnici je sedel lesen mornar. »Tako ti stešem v devetih dneh!« »Tako dolgo ne bom čakal; kar to mi daj!« »Vzorca ne dam!« se upre Pero Jedrlinic in mrko pogleda. »Pa poglej, kaj ti dain zanj!« In Jurko položi na mizo srebrni materin tolar. Pero Jedrlinič ga bistro poglcda, izroči Jurku jadrnico in mu še vošči srečno pot. Jurko pa z barčico naravnost k morju. Valovi se zaganjajo v breg, kot bi mu prihajali naproti, in vabijo: »Jurko! Jurko! Jurko!« »Le kako bo to?« tuhta Jurko. »Prevelik bom za tako barčico.« Pa se spojnni čudodelnih doktorjevih kroglic, brž použije eno in si zaželi: >En, dva, tri, tako naj se zgodi: naj v mali bavki fantič sam postaiiem niajlien kapitan!« In glejte čudo: jurko postaja manjši in manjši, dokler ni tako matjhen kot leseni mornar v barčici. Leseni rnornar pa pretegne trde ude, da kar zaškripljejo, zleze iz barčice, se postavi strunmo in ravno pred Jurka, se predstavi in pozdravi: »Sem Mihač Štorkljač; na krovu vse v redu!« »Prav, krmar. Odjadrava!« »Takoj, kapitan, a prej se okrepčajva!« Jurko razveže nahrbtnik, pa imata vsega dobrega dovolj: gnjati in pogače, pečene piške in pomaranč. x\ato odrineta od brega. Valovi ju po-zibavajo, in.veter napne jadra, da barčica odbrzi v veliko širno morje kakor snežnobel galeb. Devetdeset dni jadrata po moi-ju, devetdeseti dan pa zagledata čudovito lep otok: oljke in fige, rožičeva drevesa in datljeve palme rasto na njem, in škržati pojo, ob bregu pa leže velike sive skale. »K bregu!« ukaže Jurko. »Danes bova še kaj doživela.« »Takoj, kapitan, a prej se okrepčajva!« In Jurko razveže nahrbtnik in se okrepčata. Nato pa pristaneta. Prvo živo bitje, ki ga srečata na otoku, je siva poljska miška. Sedi pred svojo luknjo in ju prijazno gleda s svetlimi očesci. »Dober dan, velecenjena!« jo pozdravi Jurko, Mihač Štorkljač pa sc postavi strumno in ravno ter salutira. »Dober dan!« pokima miška. »S kom imam čast?« »Mornarja sva, ki bi rada kaj doživela.« »Če bi rada kaj doživela, kar naravnost za nosoin pojdita. pa prideia do kralja podgan. Ta je zloben in strašansko močan in ima veliko, strašno vojsko. Hu! Kar groza me je in strah, če poraislim!« »Midva ne poznava strahu!« »Ljubi Bog,« reče miška, »zakaj sem vama le povedala! Požrl vaju bo, prav gotovo vaju bo požrl!« »Stooopaj!« ukaže Jurko, pa stopata naravuost za nosom do ])odganjega gradu. Pred njim se šeta podganji kralj in si viha ogromne brke. »Dober dan!« se pokloni Jurko. »Kdo pa sta vidva?« ju nahruli podganji kralj. 137 »Mornarja sva in bi ratla kaj doživela.« »Ha-ha! Doživela!« se zlobno zasmeje kralj. »Tam na južni obali tabore morski razbojniki! Tam lahko kaj doživita! Bogat plen imajo s sabo: načel sem jim že sedem hlebov sira. Pa imajo sabo tudi dekliča, ki venomer veka in toči solze: rdeč je in bel ta deklič in ima dolge zlate lase.« »Mihač Štorkljač!« ugane Jurko. >Kaj, če je to ugrabljena kraljična?« »Najprej se okrepčajva, kapitan!« »Ne, takoj grem na pot! Ti pa ostaneš in čuvaš najino barko. \i pa, gospod kralj, me ponesete k razbojnikom!« »Menda se ti je zareklo?!« zapiha kralj jezno. »Hajdi v dir, konjiček!« zakliče Jurko in si pritrdi pctelinovo ostrogo na desno uogo. »Hajdi v moje žrelo!« krikne kralj in pokaže ostre zobe, da se naježijo orjaški brki. Jurko pa — ne bodi len! — ga \ trenutku obrzda z zlato verižico, zavihti se mu na hrbet, ga vzpodbode z ostrogo, pa ž njim v dir čez drn in strn. Tri dni in tri noči dirjata brez oddiha. Tretji dan pa pri-dirjata na južno obalo otoka — tam tabore morski razbojniki. Njih črna barka je zasidrana ob bregu, čuva jo petero mrkogledih, črnih in kosmatih razbojnikov. »Stoj!« ukaže Jurko, skoči s hrbta čudnega konjička in se napoti na-ravnost v razbojniški tabor. Kralj podgan zapiha same jeze, se obrne in jo popiha domov. Kar z zlato verižico obrzdan. Jurko stopa do velikega belega šotora in prisluhne, kajti v šotoru je nekdo jokal in tožil, da se Bog usmili! Trikrat se splazi okrog šotora, da iztakne luknjico, ravno prav veliko, da smukne skoznjo. Sredi šotora sedi prelepa kraljična, bela in rdeča in z zlatimi kodri, pa joka, joka, da lijo solze kar v potočkih po svileni obleki. Jurko ji sede na srebrni čeveljček, in ker se mu kraljična smili v dno srca, jo tolaži kakor otročička: »Nikar ne jokaj, kraljična mila, svileno obleko si pokvariš s solzami. Obljubljam ti, da boš še nocoj spala v svoji zlati posteljci!« Kraljična prisluhne: »Kaj pa cvrka? Je li čriček sem zašel?« »Ne, jaz sem, kapitan Jurko,« pravi dečko, zleze kraljični na koleno in se globoko prikloni. Varno si ga kraljična posadi na dlan in si ga ogleda od vseh strani. »Kaj si prejle obljubil? Daj, ponovi!« prosi kraljična. »Obljubljam ti, da boš še nocoj spala v svoji zlati posteljci!« Kljub svoji tugi se kraljična zasmeje: »Kako pa, junaček, kako boš to naredil?« Juiko pa vzame doktorjevo škatlico iz žepa in si želi: ¦ ' »En. dva, tri, tako naj se zgodi: kraljična naj nocoj še spi v svoji zlati posteljci!« In da bi tem bolj držalo, použije kar dve čudodelni kroglici. A čuj! Ropot in krik, kot bi pristajale barke, trobenta kliče, orožje žvenketa, koraki prihajajo po produ, bridki meč prercže šotor od vrha do tal — in kralj in kraljica z vojsko in spremstvom stojita pred njima, objameta hčerko in se smejeta in jokata hkrati. Kraljična pa pravi: »Jurko, ti boš odslej moj bratec in boš bival pri nas na dvoru.« ?Hvala lepa,« pravi Jurko, >ne maram! Rad bi še kaj doživel!« Pa se lepo ukrcajo, kralj, kraljica in kraljična z vojsko in spremstvom. Še enkrat se zahvalijo in se poslovijo, potem odjadrajo. 138 Črna, ogromna razbojniška ladja pa leži še vedno nepremično ob bregu. Na krovu spi vseh petero črnih, kosmatih razbojnikov: ne vidijo nič in , ne slišijo nič. Jurko odpre škatlico, spet použije dve krogliei in pravi: >En, dva, tri, . » tako naj se zgodi: ' • ", * naj boni orjak, razbojnikom enak!« In že raste, raste, raste, v višino in v širino, da je \elik kot zvonik in močan kot tisoč mož. S svojim hrbtom zastre solnce, se zasmeje, pa se zdi, da je zagrmelo. Pihne v č-rnb razbojniško barko, pa se razbojniki zbude in planejo na noge, kajti zdi se jim, da besni strašen vihar. Jurko pa prime vsakega posebej s palcein in kazalcem in jih postavi na otok, z drugo roko pa stre črno razbojniško ladjo kot piškav orch. Razbojniki obsede na otoku in nikamor več ne morejo brez svoje črne barke. Ljudje so imeli poslej mir pred njimi. Jurko pa naredi tri korake preko otoka in je že pri svoji barčici. Použije kroglico in je spet majhen kot poprej. Mibač Štorkljač pa se postavi ravno in strumno predenj in pozdravi: »Na krovu vse v redu, kapitan!« »Odrinemo takoj!« i »Prav, kapitan, a prej se okrepčajva.« Ko se okrepčata, odrineta. Devetdeset devet dni in noči jadrata po morju, devetdesetdeveti dan pa sta na domači obali. »Zdaj lahko rečein, da sem nekaj doživel,« pravi Jurko in st globoko oddaluie. Potem vzame škatlico iu použije predzadnjo čudodelno kroglico: »En, dva, tri, tako naj se zgodi: da coper, coper, hudi čar izgine za vsekdar!« V Mihaču ŠtorkJjaču pravi rrrsssk! Roki mu omahneta in že sedi ne-premično v beli barčici in topo gleda predse. J urko pa, ki je spet pravi Jurko, stisne barčico pod roko in jo mahne proti domu: mimo bele vasice, skozi temno hosto, preko velikega travnika, do domače hiše, naravnost v izbo stopi, kjer sedi mati in krpa nogavice. »Hvala Bogu, da si prišel!« si oddahne. »Bala sem se že zate.« »Pa sem ti tudi nekaj prinesel, mati!« pravi Jurko in ji vtakne v usta zadnjo kroglico. »Zdaj si lahko nekaj želiš, pa se ti izpolni!« »Želim, da bi vedno ostal pri meni!« »Ne drži!« pravi Jurko. -Morala l>i bila povcdati v pesmici.«