(50 Prijateljsku pisma urednici »Slovenke«. Prijateljska pisma urednici „Slovenke". Ideja spoštovane Vaše sotrudnice Bogomile, naj bi slovenske pi- sateljice in pisatelji stopili v ožjo zvezo, je prav dobra in bi se dala lahko izvesti z malim trudom. Slovenski pisatelji smo„ res nekaki posebneži, mesto da bi si prizadevali, da se seznanimo pobližje, tičimo vsaki v svojem kotičku in si ne upamo niti v jav- nost se svojimi pravimi imeni, ampak se skrivamo za več ali menj smešnimi psevdonimi. Da nam takov separatizem več škoduje nego koristi, umevno je samo ob sebi. Prijateljski sestanki in poseti, kakor jih nasvetuje Bogomila, bi gotovo bili zelo koristni. Vsaj vender delujemo s peresom vsi za en smoter — za blag-injo našega naroda. Kaj je naravnejega in kdo bi se branil temu, da se seznanimo tudi osebno in se tudi ustmeno po- govorimo o na.ših nazorih, idejah in — idejalih ? Toda mnogo, premnogo nas je, ki bivamo razstreseno po različ- nih malih krajih, trgih in vaseh po Slovenskem in celo na tujem. Marsikomu ne dopuščajo sredstva, da bi potoval in se tako seznanjal osebno. In vender bi bilo le-tera, ki so često skoraj popolnoma ločeni od ostaleg-a omikanega sveta, najbolj potrebno občevanja z jednako mislečimi in čutečimi. Temu bi se prišlo v okom s tem, da bi se ustanovila nekaka dopiso valna družba slovenskega razumništva, osobito slo- venskih pisateljev in pisateljic. Stvar bi se mogla izvesti tako, da se vsak društvenik zaveže, odgovoriti na vsako pismo, ki mu dojde iz kroga društvenikov. Za to pa ima tudi udobnost, da lahko piše vsa- kemu členu društva in da mu je tudi isti prav tako dolžen odgovo- riti. Umevno je, da ta obveza ne velja za predmete, o katerih eden ali drugi ne mara dopisovati. V takih slučajih se lahko na kratko odgovori zanikujoče, odgovoriti pa bi se moralo na vsak način. Tem potom bi bilo možno posameznikom seznaniti se na priprost način z osebami in njihovimi nazori, s katerimi se vsled oddaljenosti bivališča, itd. sicer ni možno seznaniti drugače. Kako si marsikateri ali marsikatera na deželi in tudi v mestu želi priti v dotiko z ljudmi, ki so istih nazorov, ki imajo iste ideje ! Toda češče ne dovolijo družabni predsodki, da bi se bilo možno obr- niti do te ali one osebe naravnost. Ako pa bi imeli tako društvo, bilo Prijateljska pisma urednici »Slovenke«. ^ bi tO lahko mog'oče, ker bi vsi dopisujoči našli zabave in pouka v taki korespondenci. Takih dopisovalnih društev je med drugimi narodi obilo. Tukaj si dovoljujem omenjati samo eno tako društvo, v katerem je posebno veliko Slovanov in tudi precej Slovencev ter nekaj duhovitih Slo- venk. To društvo se imenuje »Internacijonalna kore- spondenc na asocijacij a«, ki ima svoj sedež na Dunaju, a njegovi členi. — katerih je blizo tri tisoč, obeh spolov in vsa- cega stanu, od ljudskega učitelja do profesorja, od malega trgovca do bog'atega bankirja, od trgovskega pomočnika do plemenitaša, med temi nebroj pisateljev, novinarjev in učenjakov, ki takorekoč vsi sku- paj tvorijo samo eno veliko družino — so raztreseni skoraj po vsem omikanem svetu. V tem društvu so zastopane vse vede in sko- raj vsi jeziki (tudi slovenski, hrvatsko-srbski, češki, po- ljski, bolgarski in ruski). Društvo je razdeljeno v 7 odsekov in sicer : I. odsek je za one, ki dopisujejo za- zabavo ali iz idejalnih namenov, II. odsek za naučenje tujih jezikov, III. za različne privatne poizvedbe, IV. za dopisovanje v pisateljske namene, V. za izvedenje malih naročil v tujih krajih in deželah, VI. za nabiralce (za filateliste in zbiralce različnih predmetov) in VII. za one, ki hočejo na kakov- koli način podpirati društvo. Vsako leto izda društvo knjigo, v ka- teri so tiskana imena vseh njegovih členov. Tudi ta knjiga je sestav- ljena v najrazličnejih jezikih. Pri imenu vsakega člena je navedeno, o čem isti najraje dopisuje. N. pr. ta se zanima za književnost, drugi je filozof, tretji folklorist, četrti želi dopisovati o poeziji itd. itd. Ako želi kakov člen stopiti v zvezo s členom izven Avstro-Ogerske, n. pr. v Rimu, v Berolinu, Parizu, Londonu, ali kje v Kitaju, Ameriki, v Aziji ali Afriki, treba mu je samo napisati list i priložiti marko za poštnino za nazaj (to je poleg dostojnega dopisovanja edini pogoj) in dotični mu najdalje v 16. dneh po prejemu lista odgovori z ve- seljem, ker ga ideje onega, ki ga je pismeno ogovoril zanimajo baš tako, kakor dopisovalca njegove ideje. Ta mednarodna dopisovalna družba izdaja tudi svoje društveno glasilo »Icaea« in sicer v nem- škem, francozkem, angležkem in poljskem jeziku. Objavlja pa tudi članke v ostalih slovanskih in drugih jezikih '¦). Xavedel sem to družbo samo v primer, da razvidijo Slovenci in Slovenke, da bi taka dopisovalna družba za nas ne bilo nič kaj ne- Kdor želi o tej vsekakor zelo zanimivi družbi zvedeti kaj več, naj se obrne do uredništva >Icaeje«, glasila mednarodne korespoudenčne asocijacije, Dunaj I., Fleisch- markt št. I. 62 navadnega. Želeti bi bilo, da bi se misel spoštovane Bogomile v krat- kem izpolnila, bodisi na ta ali oni način, in tudi jaz se strinjam s pi- sateljico, da ta »ideja pač ne zasluži, da umre že o porodu«. D.