—    124    m— FRAN KOŠIR:
Iz Studenic na Boč.
Potopisna črtica. Dragi Makso!
//^'        ~"V\     Binkoštih sem pohitel  zopet v  Ijubo vas  domačo
-' ((ftf^p^^      l \ ^ svojim dragim. Napravil sem  tudi  majhen izlet.
/ "j^S"                ^" ^e 'ep ^an' zari'd Je pogledavala sem izza
/ f.J[UM>           Klečkih in Priliovskih vinskih goric, nebo je rume-
dfc-f                  ne'0. •" rosne kaplje so se lesketale po drevesnih
VKtu/0\7\j /   ''s^^;  tam ne^ie v vznožju  Boča se je oglašal  v N*jf^ / xQy     smrečevju  droben  krilatec in krožil  mične  pesini svoje. Rodilo se je krasno majevo jutro, jutro, ko sem vzel pot pod noge ter jo krenil na Boč.
Steza drži zadaj za cerkvijo in samostanom, v katerem samotarijo nune-magdalenke, to je spokornice. Samostan ali, kakor navadno pra-vijo Ijudje, »klošter« je ustanovila Zofija Rogaška, vdovela po Rihardu Saneškem 1. 1237. Cesar Jožef II. ga je — kot mnogo drugih — odpravil s cesarskim pismom z dne 30. oktobra 1781. 1. Samostan so izpremenili za nekaj let v sodišče. Imelo ga je tudi v posesti par imenitnih in imo-vitih mogočnjakov, ki so jim morali plačevati podložni kmetje desetino ter jim delati raboto. Od 1. 1883. so v samostanu zopet redovnice. Samostan s sličnim redom kot je v Studenicah je le še eden po vsem katoliškem svetu, in sicer tam nekje na Pruskem.
Za samostanom je obsežen vrt, ki ga obmejuje na zahodni strani Stu-deniški potok, na vzhodni pa 3—4 metre visok zid.
Šel sem ob žuborečem potočku ter dospel v par minutah v tako-zvani Stajugraben.
Odpre se ti diven pogled. Pred sabo vidiš samo golo pečevje, obstojeee iz sivobelega kamena, apnenca. Nehote spreleti človeka zona v nadeii, da se bo zdajinzdaj zakotalila havzdol visoko nad tvojo glavo .                           I   daleč tja v zrak moleča    skala    ter    te    neinara
-        -----^m        zmlela kakor mlinski kamen koruzo. Tukaj ima izvir
_    JL     Jfl         tudi  Studeniški  potok,  ki,  izvirajoč izpod   majhne
vfi* jj^B         spoke, dela krasen, 6 m dolg slap. Potoku ne zma-
'SUH^H         njka vode niti ob najhujši suši: saj pravijo, da za-
- «'^^^1         jema  vodo    iz    jczera,    nahajajočega  se   v  jedru
'^8||HRH        Bača. V jezeru sameva baje zmaj, ki je ob svojem
^^P^ŽjJH        času  groznu    razsajal  ter zahteval    vsak    mesec
" studenice.            pai' prav dobro pitanih volov. Končno se je ven-
————'   jm- ugnal ter seda.i inirno spi. Le ob daljšem deževju
— kar se pripeti le vsako tretje leto po ustnem izročilu — ko začne
teči voda zmaju v grlo. se prebudi in kota po jezeru. kar provzroča si-
lovito bučanje in bobnenje.
—•    125   »—
Od Štajngrabna naprej drži preko Boča prelaz, po katerem se vije leno liki kača vozna eesta.
Pogledal sem na uro. Minilo je baš eno uro hoda, ko sem bil na vrhu prelaza na Velikem travniku, Frmilah, kot pravijo ljudje. Pravljica ve povedati, da je stala tukaj pred davnimi, davnimi časi obsežna vas z bogatimi, a jako prevzetnimi in brezbožnimi prebivalci. Zadela jih je zato šiba božja. Pogreznila se je vsa vas s stanovalei vred.1
V bližini sta še dva manjša travnika. Toda na nobenem ne zraste nad pol decimetra visoka trava. Bog je takrat proklel zemljo, da ne ob-rodi nič kaj posebno.
Na Velikem travniku sem legel na trato in razmišljal... osobito o Bočanih, o ubogem, a zadovoljnem ljudstvu, ki je po večini razkropljeno po svetu po raznili rudokopih, zakaj domača gruda ne more preživljati vseh. ker je preskopa v rodovitnosti.
Zrl sem na vse strani. Zahodno, kakih pet minut od mene, stoji bela cerkvica sv. Marjete, kostrivniška podružniea. Kot majhen dijak sem bil večkrat z drugimi pri sv. Marjeti na »žegnanju«. Najbolj mi je takrat vedno ugajalo trjančenje. Le pomisli! V zvoniku visi inajhen zvon. Pod njim stoji cerkovnik, držeč v eni roki kamen, v drugi pa kladivo, tolče menjaje s kamenom in kladivom po zvonu, vmes pa brea z desno nogo, da tako potrkava ob zvon z žvenkljetn, ki ima privezanega na vrv. vrv pa nataknjeno na nogo. Ker je zvonik nizek, lina pa precej velika, se vsa umetnost cerkovnikova vidi prav lepo.
Ko sem se na Velikem travniku malo spočil, sem se zopet vrnii v Studenice, v dragi kraj domači.
Makso. le ven na plan, na vrli planin
Ti kliče
Tvoj
Fran.
') O Velikem travniku sem pis.il  obširneje v Kosijevi .Zabavni Unjižnici", če  se  ne motim, 1. 1905.