■■■■■■■■ ri! ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■» S rri L J ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a GLASILO KATOLIŠKO-NARODNEGA DIJAŠTVA LETNIK XVI. . ZVEZEK 10. ■■ ■■ ■ ■ ■■ ■ ■ ■■ ■ ■ i! ZOBA IZHAJA VSAK MESEC DVAJSETEGA S PBILOGO PBVI CVETI TEB STANE CELOLETNA NABOČNINA K 4, ZA DIJAKE K 2 LJUBLJANA, 1909/1910 NATISNILA »KATOL. TISKABNA-« H Vsebina: Stran Naš družabni problem. (J. Puntar) (Konec.).......'..................217 Iz prijateljevih pisem. (J. Stenar.) (Dalje.) ................................220 Pravni študij. (Dr. J. Adlešič.) ................................223 Dopis iz Združenih Držav. (John B. — Washington.)......................226 Visokošolsko dijaštvo. Hrvatsko katoliško narodno dijaštvo. — Iz Krakova. — Obletnica „Polonije". „Los von Rom". — Prosto dijaštvo. — Malo statistike.......... 227 -229 Glasnik. Umrla sta. — Promovirani. — Dve promociji. — Obrambeni odsek S. D. Z. v „Zarji". S. Liga K. A. Slavnostni večer v Poloniji na čast slovanskim gostom grunwaldske slavnosti. — Socialni kurz na Sv. Joštu. - Sestanek slovenskih katoliških abiturijentov..........................229—233 Listek. „Koledarček". — Nova Ciril-Metodijska literatura. „Akademija sv. Karola" goriških bogoslovcev. — Socialno gradivo za visokošolce. — Ali je hvalno buditi narodno zavest? — Posnemajte! — Listnica uredništva .... 234-236 „Prvi Cveti." Še enkrat v Belo Krajino. (Prof. M. Štular.) (Konec.) ....................73 Pod Francozom. (Pravoslav.) (Zgodovinska slika.) (Konec) ....................75 Na platnicah. Pogovori o umetnosti. (Franc Bregar.) (Dalje.) Slovenska dijaška zveza, Ljubljana, Zalokarjeva ulica 10. — Slovensko katoliško akademično društvo „Danica", Dunaj, VIII., Sdiönborngasse 9, Parterre, 4. — Slovensko katol. akadem. društvo „Zarja", Gradec, Brunngasse 7/1. Uredništvo „Zore": Fr. Stele, phil., Dunaj (Wien) XVIII. ::: Schulgasse 30. III./19. ::: Naročnina naj se blagovoli pošiljati potom čekov pošt. hran. ali po nakaznici upravništvu „Zore", Ljubljana, pisarna Katol. tiskarne. Izdajatelj in odgovorni urednik: Ivan Podlesnik. tii ti ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ 1 1 ■ ■ S« ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ r 1 i Zvezek 10. ZORA Letnik XVI. GLASILO KATOLIŠKO-NARODNEGA DIJAŠTVA }. Puntar: Naš družabni problem. (Konec.) Pogled širom domovine kaže danes obilo živahnega gibanja mecl mladino: moško in žensko. Tudi vzgoji ženske mladine je treba dati jasno zarisane smeri, da ne nastane med napredkom moške in zaostalostjo ženske mladine preobčutna zev, ovirajoč moment v splošnem našem kulturnem razvoju. Nikakor ne bi bilo prav, ko bi skrbeli samo za moški značajni naraščaj, ne da bi istočasno skušali dvigniti tudi naobrazbe in nravne sile ženskega dela, narodovega. Iz zavesti, da mora vladati med naobraženim in krepostno vzgojenim moškim delom na eni strani ter vzporedno vzgojenim ženskim na drugi strani harmonija, da je treba harmonije v duševni naobraženosti in harmonije v delu za splošni kulturni napredek celega naroda, izvira v zadnjem času vse delo za povišanje naobrazbe med žensko mladino po deželi. Pričakovali bi, da naletimo med delavci za probujo in vzgojo naše ženske kmečke in delavske mladine tudi dokaj inteligentnih ženskih voditeljic, a skušnja, uči, da Jakih voditeljic v prid povzdige splošne ženske naobrazbe med katoliško mislečim ženstvom še ni. — Tuintam se javljajo nekatere mlajše moči, ki kažejo precej dobre volje, a vidi se jim, da jim manjka glavnega — šole, socialne šole, tiste šole, ki človeku kaže pot do rešitve težkih vprašanj med našim ljudstvom. Te šole dosflj našemu inteligentnemu ženskemu naraščaju ni znal, oziroma tudi ni mogel nihče podati, ker so bile oči obrnjene k drugim najnujnejšim ciljem, in pa ker je ni bilo niti ene markantne ženske osebnosti, ki bi bila tunela pridobiti si vodstvo mecl žensko mladino. In tako danes bridko občutimo pomanjkanje inteligentnih pomočnic pri delu za dvignjenje naobrazbe in krepkih značajev mecl žensko mladino. In vendar ga ni hvaležnejšega dela, kot je ono ža prevzgojitev naše ženske mladine. Ker to je v ženski naravi, da je za dobro stvar veliko dovzetnejša, požrtvovalnejša, stanovitnejša, često odločnejša nego moški, clasi na drugi strani treba krepke roke in odločne volje pri vodstvu vseh organizacij, kjer odločujejo ženske. Naša ženska mladina je inteligentna in najsi je doma v najnižji koči, le neopiljena je še po mnogih krajih. Če se je posrečilo dvigniti okornejši moški naraščaj, kako ne bi bilo to možno pri ženskem, ako se ubere prave strune in ako stopi v sredo clela naobražena ženska, dobro pojmujoča sodobne potrebe našega narodnega razvoja? Kavno radi tega nam je treba naobraženega ženstva, ki bo kos vodstvu in delu med slovenskim ženstvom, kakor je že dolgo v prvih vrstah narodnih prosvetnih delavcev slovenski katoliški naobraženec. Kakor je sicer prva in glavna naloga njegova skrb za družino, vendar ta njegova skrb nikdar ne sme zaobseči vseh njegovih sil in misli, nego mora žrtvovati sebe tudi splošnim narodnim koristim; prav tako pa tudi ni in ne sme biti za naobraženo ženo družina edino torišče, kateremu daruje in žrtvuje vse svoje moči. Tudi zanjo so še drugi krogi, ki hočejo njene pomoči, jo vabijo na delo za občo korist. Čim višja njena izobrazba, čini višje razvit socialni čut, čim obširnejše obzorje jo odlikuje, tem lažje ji je spraviti v sklad zasebne družinske in splošne izvendružin-ske koristi, a tem lažje in hitreje tudi more doumeti pokiic in nalogo svojega moža izven ožjih družinskih interesnih sfer. Da dobimo tako naobraženo ženstvo, ki bo globoko pojmilo resnost in veliki pomen lepega družinskega življenja, obenem pa tudi z lahkoto umelo delo mož, jih po možnosti in po svoje podpiralo na vseh poljih družabnih potreb, za to je treba dobre šole, šole v najširšem pomenu. Pod ta pojem pa spada tudi socialna naobrazba, splošna življenjska šola, ki izpopolnuje vrzeli »šolske« naobrazbe. Ako napreduje in se izpopolnuje moški naraščaj, ako se ta pripravlja vestno za bodoče svoje zvanje, naj li ostane naše žensko naobraženstvo vkljub nujnim življenjskim zahtevam daleč za moškim naobraženstvom? Ako se trudimo, da dvignemo kmečko in delavsko žensko mladino, naj li potem vzgoja ženskega naobraženstva ostane na isti višini? Če vzgoja ženskega naobraženstva ne bo odgovarjala potrebam najnovejšega našega narodnega razvoja, ako ne bo napredovala vzporedno z vzgojo moškega izobraženstva, potem tudi tisti žalostni, a povsem umevni pojavi med slovenskimi naobraženimi krogi ne izginejo tako kmalu — narodno indife-rentni, ker mešani zakoni. Le tedaj je upati, da se odstotki narodno mešanih zakonov med slovensko inteligenco znižajo, ko bo domovina imela dovolj takih hčera, ki vzdrže vsakršno konkurenco tujk. Zakaj nam še danes tujina osvojuje večino najboljših sinov? Pomanjkanje naobraženih, finih in značajnih ženskih oseb v domovini ni ravno zadnji vzrok. Umevno: rajši voliš značajno, izobraženo tujko, kot osebo, ki ne ve kako, ne kam, ali celo le to, da je mož le zavarovalnica za udobno, brezskrbno življenje! Čimbolj se umislimo v naše razmere, tem jasnejše nam je, da mora stati naše žensko naobraženstvo na višku časovnih potreb. In posebno pa — katoliško, ki je poklicano, da nosi del težkega kulturnega dela na svojih ramenih. Čim resnejše bo pojmilo svoje zvanje v družinskem in izven-družinskem krogu, tembolj bo tudi vedno čutilo potrebo, da z združeno silo pomore krščanski kulturi do zmage na vseh poljih. Iz tega pa se samoposebi rodi tudi prepričanje, da je treba medsebojne krepitve in posvetovanja v dosego lepih svojih ciljev: naše prav vzgojeno žensko naobraženstvo bo godno za motritev najresnejših življenjskih narodnih potreb in dobrodošel sotrudnik med delavnim moškim naobraženstvom. Priborilo si bo odločujočo besedo i tam, kjer je danes še nima. Skratka: imeli bomo ženstvo, godno za resna vprašanja občega pomena, in svoje družabno-zabavno razvito življenje. Kako praktično priti do cilja, ne spada v meje tega članka, o tem naj razmišljajo poklicani činitelji. Naša naloga je izpolnjena, če dokumentiramo misli velike večine somišljenikov in morda i somišljenic. Katoliško akademično dijaštvo je v tujini izolirano in bridko čuti pomanjkanje družabnega občevanja. Najhujše pa boli to dejstvo, da domovina še dolgo ne bo odpomogla tej potrebi. V samih mrtvih knjigah tičati in probleme reševati tudi ne more vse dni brez oddihljeja in si zato hoče in išče žive družbe. V tem pa tiči precej nevarnosti, če ne toliko v moralnem, pa v narodnem oziru. Ali je import tujk res tako nujna potreba? To vprašanje je tupatam i za vas precejšnjega pomena, dasi za ostalo dijaštvo v večji meri. Prav redke pa bi bile izjeme, ko bi imel katoliški akademik doma dostop v fino družbo. Marsikaj bi bilo drugače, ko bi akademik imel zaslombo v slovenski enakomisleči družbi in ne samotaril po svetu vklet v svojo notranjost in navezan na ožji krog tovarišev. In kako človek lahko izgubi zmisel za finese, če se giblje le med okornimi, trdimi moškimi značaji. Blagodejnega občevanja s fino naobraženo žensko družbo sploh manjka slovenskemu dijaštvu v tujini, a prav posebno to občuti — katoliški akademik. Težko je: v tujini mu ne prija, iz domovine prihaja nezadovoljen. V tem pa si je v tujini prav gotovo na boljšem: vsaj v ožjem krogu več prijateljskega umevanja, več koncentracije, več zmisla za družabnost. Čudno, čim bolj raste naša moč in število, tem bridkeje čutimo navezanost le na svoj najožji krog. Ali je to res vedno najboljše? Sklep naš ie torej: domovina je dolžna dati katoliškemu akademič-nemu dijaštvu enakomisleče družbe, kjer se bo lahko gibalo med svojimi in imelo priliko neposredno od blizu spoznavati višje kulturne potrebe celega naroda, a tudi dobilo dovolj družabne vzgoje. Te nam je doslej občutno pomanjkovalo in ne v korist stvari in napredku icleje. To spoznanje stoji: brez družabne vzgoje ni zmisla za družabnost, a to je nevaren destruktiven element, ker ustvarja nujno separatiste in tudi — egoiste. Da se vzdrži mladostni idealni polet, treba je akademično naobra-ženemu somišljeniku fine družbe, ki združuje vse enakomisleče izobražence. Čim dopustimo, da nam razne oficijelne seje, zasebni opravki zamore idealni polet, ako ne poskrbimo za protiutež, potem ne bomo nikdar imeli svoje prave enotne družbe, ampak osebno barvane krožke — klike. Kadar pa se prične boj klik, tedaj pa je propast blizu. Boj klik je smrt vsake organizacije. Ni ga pa boljšega protiuteža proti takim nezdravim in nevarnim pojavom kot je ravno — koncentrirana fina družba. Te pa toliko časa ne dobimo, dokler ne dobimo inteligence, za vse pojave v domovini zanimaj oče se ženske družbe. In zato je upravičen tudi sklep: vzgojite nam finega, vsestransko naobraženega ženstva, ki bo globoko pojmilo pomen lepega rednega krščanskega družinskega življenja, ki pa bo tudi imelo svoje naloge — izven družinskega kroga. Globoko smo uverjeni, da le harmonija z moškim in ženskim značajem more biti v trajno korist celokupnih dobrobiti. Enakovredno vzgojeni ženski značaji so temelj družinski harmoniji brez katere ni — socijalne harmonije! Ako je torej res prva in glavna naloga in dolžnost katoliškega slovenskega akademika, da si kdaj ustanovi vzorno družinsko življenje, potem pa sme po vsej pravici tirjati v svojem lastnem interesu in z ozirom na. dobrobit celokupnosti do domovine, da mu vzgoji za tako idealno lepo krščansko družinsko življenje tudi primerno vzgojeno sotrudnico. Kjer so dolžnosti so i pravice in zato kliče katoliško akademično dijaštvo: »Domovina tudi ti skrbi in glej, da nam vzgojiš idealnih, globokovernih, razbo-ritih in delavnih življenskih sotrudnic! To si tembolj dolžna poskrbeti, ker skrbiš od dne do dne za vzgojo preproste kmečke in delavske gospodinje. Če pozabiš na vzgojo vodivnih sil med ženstvom, zanemariš najvažnejše: tvoja avantgarda ne bo nikdar mogla v taki meri vršiti svojih dolžnosti do tebe, kot pričakuješ in zahtevaš od nje. Domovina, tua res agitur: tujina ima v neposredni bližini do tvojih sinov obilo vabljivih sil. To ti polagamo na srce, da razmisliš pota sebi in svojim sinovom v korist, da ne boš po krivici obdolževala manj trdnih — značajev . . .!« Dokler bo slovenski akademik navezan na tujino, ga bo tudi tujina često izmamila v svoje naročje. Koliko jili je že in ne najslabših, ker v domovini niso našli opore v dneh skušnjav in vab. Tujina le prečesto razume svojo politiko na škodo — poedincu in domovini . . . Niti danes ne bi znali trdnega odgovora, ktere sile so močnejše, ali sredotežne ali sredobežne. In vendar imamo Ljubljano —! Kako pusta in dolgočasna postajaš, bela Ljubljana! In vendar bi ti morala imeti največ privlačne sile ... In vendar bi ravno ti rabila najrazvitejšega družabnega življenja, osebne koncentracije ... Pa je ni in človek sarnotari, ko pride po dolgem v tvojo sredo, želeč si prijateljskih gorkih src. En dan in — zbežiš v svoje gorke kraje ali nazaj — v tujino. Boljše je v tujini: sam sicer, a gledaš vsaj v perspektivi od daleč idealne slike in vzore. Kako brezmiselno topa je impresijonistična slika od blizu. Od daleč in od blizu: kak kontrast, disharmonija, razočaranje. Če je moderni umetnosti ta iluzija ciljna politika, pa Ljubljani'središču Slovenije (družabna desorganizacija) taka iluzija ni v čast. Velikopotezne in malosežne družabne politike v središču med enakomislečimi ni in je ne bo še tako kmalu. In vendar si je vseprek želi — koncentrirane družbe, ki bi človeka dvigala, blažila in mu dajala novih dušnih perspektiv in novih moči. Tako pa danes rečeš: »Bog s teboj, Ljubljana bela, dolgčas te duši!«. Ali veste sedaj kakšnega pomena je za našo stvar »naš družabni problem«? Le premislite in potem na delo — idealisti! J. Stenar: Iz prijateljevih pisem. (Dalje.) 2. novembra 1903. Prijatelj, to je grozno! Kolena se mi šibe od strahu. — Kdo bi si bil mislil? Josip mrtev? Uboga mati. Sporočiti ji je treba, — a kako — da ji ta vest ne stare srca? Polagoma se mi mišljenje vrača v navadni tir. Da, vseh mrtvih dan je bil —, popoldne sem šel na pokopališče, ko sem se vračal in premišljal, koliko želja in nad je tu pokopanih, srečam Ivana, ki se mi je zdel nenavadno razburjen. „Kaj pa ti je?" — „Ah,, prijatelj, grozna novica — Josip je mrtev." — „Jeli mogoče? Nesreča?" — „Žalibog ne, —ustrelil se je." — „Ubogi Josip, uboga mati!" — Druge besede nisem mogel spraviti iz grla. „Josip, ali mi moreš dati prijateljsko desnico?" sem ga pozdravil v bolnišnici s strahom. „Stopi — bližje," je govoril s tihim, udanim glasom; „Ernest, — krivice sem Ti delal — odpusti mi!" — „Molči o tem, Josip! Kako Ti je?" — „Ah, Ernest, slabo, slabo — gorje mi." — „Ne obupaj, Josip, zakaj si to storil, Josip? Ne zameri mi vprašanja, saj veš, da Ti jaz nisem dal nikdar povoda dvomiti nad mojim prijateljstvom." — „Vem — hvala Ti." — Ploha krvi mu zaduši besedo. Instinktivno se mu je roka bližala ustom, odeja mi je odkrila krvave prsi, takoj mi je bilo vse jasno: krogla mu je šla skozi srce. Še par ur —, bilo mi je. kakor da moram glasno zaplakati. Ko si je opomogel, je govoril vedno tišje, pretrgano: „Ernest, — sporoči — moji — — materi — — saj veš vse. — — Ah, — Ernest--strast --kakor hidra — —. Reci materi--da prosim — — Boga in --njo--odpuščen--." Zopet mu kri zalije usta, globok vzdih — telo je mrtvo. In duša?-- In kdo je odgovoren za njegovo mlado, upapolno življenje?-- Morda hinavsko prijateljstvo, morda kruta zlobnost, ki je zastrupila dovzetno srce, da ni moglo več krotiti strasti. V trdi brezobzirnosti so pozneje govorili o nesrečni ljubezni, da se mu je zmešalo, ker je zadnji čas preveč pil . .. A to so posledice, o vzrokih so molčali. — Das Leben ist der Güter höchstes nicht, Der Übel größtes aber ist die Schuld.' Gorje vam, ki imate njegovo smrt na svoji vesti! Ah prijatelj, kako redki so trenutki, v katerih se človek zaveda večnosti svojega življenja, in kako bridko resnico izraža pesnik, ko poje: „Wer wußte je das Leben recht zu fassen, Wer hat die Hälfte nicht davon verloren Im Traum, im Fieber, im Gespräch mit Toren, Iu Liebesqual, in leeren Zeitverprassen."2 Počivaj mirno, dragi Josip, Ti ki si že — morda srečno — rešil skrivnostno uganko življenja, in glej prijateljsko na nas, ki v strahu in pričakovanju stojimo pred njenim zagrinjalom. — Oprosti, dragi Ernest, danes ne morem dalje. 12. decembra 1903. Ti večni prepiri, ki vladajo v šoli ob prostem času, mi že presedajo; od sedaj naprej se sploh ne bom več spuščal v nobeno debato. Saj vidim, da to nima čisto nobenega uspeha. Če nasprotnika ne stojita na istem stališču, ne moreta nikdar priti do istega zaključka. In — sedaj vidim, da imaš Ti prav — konečno je res veliko vprašanje, more-li dijak — čeprav osmošolec — presojati delovanje političnih strank. Kar dobi človek iz časopisov, je pač premalo, da bi si mogel na podlagi tega napraviti svojo sodbo o tej ali oni stranki. Časniki si sami večkrat nasprotujejo in veliko preveč strežejo osebnostim. Časniška polemika je pa naravnost odurna; s poštenim, pravičnim orožjem se boriti — da, a zmaga pridobljena z lažjo, je sramota. Ko bi se vse stranke in vsi strankarji ravnali po geslu, ki ga imamo v „Cesarski pesmi": „Za resnico in pravico — vsak pošteno, zvesto stoj!" — bi bilo veliko manj tistega strupenega strankarstva. Stranke bi najbrže tudi potem ne prenehale, in tudi tega ni treba; stranka sama na sebi še ni zlo za družbo, v dostojnem tekmovanju poštenih strank se moči spopolnijo, pojmi zbistre, resnica najde navadno pravo sredo. Taki politični boji, kakršni so včasih pri nas, pa niso dostojni za olikane ljudi; pa kaj hočemo, saj se menda tudi v državni zbornici, kjer je cvet politične inteligence, včasih obmetavajo s tintniki. Na kateri strani je več krivde, mene nič ne briga. — Kakor vidiš, sem včasih hud kritik. Veš, kritike je pri nas še vse premalo. Iz naše nameravane maturitetne veselice pa najbrže nič ne bo — ravno zaradi političnih nasprotij. Radikalci — ali kakor se hočejo sedaj imenovati „neodvisni" — zahtevajo, naj se sprejme v program tudi en političen govor, mi, ki veljamo za klerikalce, smo zoper to. Ravno pred izstopom iz gimnazije se bomo — kakor kaže — tudi formalno ločili v dva tabora. Da smo že dolgo raznih političnih in filozofskih — če se smem tako izraziti — naziranj, smo si bili že prej vsi na jasnem, a do 1 Schiller, Die Braut von Messina. 2 Platen, Sonett 79. tako resnega spora kot danes še nikdar ni prišlo. No, če mora priti do ločitve duhov, pa naj pride; jaz se ne bojim javno povedati in zagovarjati svojega prepričanja. Pri Vas morje ni tako razburkano; kdaj bo pri Vas matura! Pozdrav ! 8. januarja 1904. Danes smo se zopet dajali — ravno pred Mislivčevo uro. Ko stopi profesor noter, smo bili vsi razgreti. „Was gab's denn?" — „Disputiert haben wir," odgovori par glasov. „Tun s lieber präparieren" — je menil malomarno in ravno tako malomarno pričel svojega Sofokleja: „Brskač, wir sind stehen geblieben ..." A kmalu se je ogrel in ko smo pričeli v Antigoni z odstavkom, v katerem kor pozdravlja prvi solnčni žarek nad Tebami, smo tudi mi pozabili, da smo si bili malo prej še v laseh ; kar požirali smo njegove besede. Pa tudi ni čuda, Mislivec imenitno razlaga, Sofoklej je pa tudi en sam v grški literaturi. 'Ay.vlg ae?.iov, to y.d). havov ejivajiv/.co cpdvsv &r'ißq TO)v JtQOTEQCOv (pdoc, i Seveda!« »Potem udarimo!« Janko je zakrokal. V bližini je zakrokalo kmalu za njim petnajst glasov in hip pozneje je stopilo pred Janka in Zelana petnajst krepkih fantov ubežnikov. »Kako da ste prišli?« je vprašal Janko. »Bali smo se, da se ti je kaj zalega storilo! Toda, kaj je s teboj? Ves izpremenjen si!« »Ha, ko bi vedeli! Toda sedaj ni časa za razlago, vse izveste pozneje! Danes opolnoči pa napademo Francoze!« »Ka-a-aj?« Jankovi tovariši so stopili bližje. »Kaj praviš?« »Napadli bomo Francoze! Opolnoči gre ena straža iz Gradca v Črnomelj, druga iz Gradca v Metliko, polovica bo napadla na tej, polovica na drugi strani, in vse pobila!« »Hvala Bogu, Janko, da si vendar enkrat prišel do tega prepričanja, da si bomo le sami, s svojimi pestmi priborili svobodo!« je govoril grajski hlapec Jernej, velik hrust, močan za pet drugih. »Takoj po napadu se snidemo tukaj, da odrinemo k Poljancem in jim povemo, da smo mi že začeli, da naj se tudi oni vzdignejo in poženejo Francoze! Ti, Jernej, pelji fante do Primostka! Razpostavite se mirno ob cesti in pazite, da pobijete vse, do zadnjega, pazite pa tudi, da ne bo izmed vas kdo ranjen!« ie ukazoval Janko. »Bomo!« »Sedaj pa srečen pot! Hitite, da pridete pravočasno in vam ne uidejo! Z Bogom!« »Z Bogom!« Dasi je bila voda črnomaljščica v tako pozni jeseni mrzla, vendar so fantje brez pomisleka poskakali v njo in jo preplavali. Veselili so se in radovali pri misli, da gredo vendar enkrat na Francoze in si bodo ohladili vročo kri. Njihov vodja Jernej je pa kar norel ocl veselja. »Če jih bo pet, ni treba nobenemu poseči vmes! Ti so moji!« »Toda oni imajo puške, mi smo brez orožja! Vstrelijo te lahko!« »Ha-ha, ne bo imel časa meriti in se pripraviti na strel, prej mu bom zavil vrat!« »To boš pa vendar pripustil, da ti bomo mi pomagali!« »1, čeravno nočete, da bi jih sam, mi pa pomagajte, sai prilike bom itak še imel dosti, da jim pokažem kdo sem, in kaj znam! Zelanov ded je večkrat pravil, kako so se včasih ljudje branili in bojevali s Turki! Pradedje s Turki, mi s Francozi! Jim bomo že pokazali in jih izplačali za vse hudobije!« Jernej bi najrajše zavriskal, tako je bil vesel. Tudi drugi so bili zadovoljni, da se bo še to noč začel krvavi ples. Cel poljanski okraj, vso Prikolpje, cela Bela Krajina bo vstala, da le oni enkrat začnejo! Pognati jih morajo z dežele, osvoboditi Belo Krajino te more, teh Francozov! Brez skrbi se bodo potem vrnili na svoje domove, ne bo se jim treba več potikati po ložah in se skrivati precl Francozom. Gotovo se bodo tudi hajduki vzdignili in jim pomagali, ker tudi te preganjajo Francozi! Zaslužijo sicer ti lopovi, da bi jim človek malo stopil na prste, a vsaka pomoč je v sili dobra, tudi oni ne bodo zapodili hajdukov, če se jim pridružijo in jim pomagajo proti skupnemu sovražniku. Zamišljeni so stopali proti Primostku. Jerneju je rojila po glavi le misel, kako bo davil in bil Francoze, drugi so mislili na svoje pradede, ki so tako hrabro in junaško odbijali Turke, in jih zato zdaj opevajo pesmi, poveličujejo pravljice in pripovedke in naštevajo njihove junaške čine. Ali se ne bo tudi o njih pevalo in pripovedovalo, ali ne bodo ob zimskih večerih vstajali lasje otrokom, ko bodo slišali, kako hrabro in junaško so odgnali in iztirali Francoze iz dežele in koliko nevarnosti so morali tedaj pretrpeti? V take misli zatopljeni so dospeli do Primostka. Polegli so ob cesti na tla, tako, da bi jih težko zapazil tudi tisti, ki bi vedel, da so tukaj skriti. »Ko zažvižgam, po njih!« Jernej se je skril bližje cesti, si dal roke pod glavo in se zagledal v nebo. Oblačno je bilo, le sempatja je bilo opaziti med gostimi oblaki, kako zvezdo. Kakor nalašč! Tudi nebo jim je prijazno, tudi nebo podpira in odobrava njih početje. Hej, da bi Francozi le zares prišli! Bodo že videli in počutili, kaj se pravi nas preganjati! Med tem je tudi Janko razpostavil svojo četico ob cesti. Polovico je postavil nekoliko naprej, da bodo Francoze napadli od spredaj in zadaj. Skrili so se za stoletne hraste in z utripajočim srcem pričakovali trenotka, ko mahnejo. Janko je stal z Zelanom za enim hrastom, prisluškoval, če že ne prihajajo, in postajal vedno bolj nemiren. »Ali veš gotovo, da tudi danes pridejo?« »Gotovo!« Molk. »Zelan, ali poznaš onega, — onega, saj veš, koga mislim!« »Poznam! Dolge brke ima, je precej velik hrust, po Gradcu postopa oblastno, kot bi bilo vse njegovo! Mislim, da je nekaj več, kot navadni prostak!« »Oh, da bi prišel danes!« »Mogoče pride!« »Da mi ga pokažeš! Ta je moj!« »Bom!« Molk in tih mir je zavladal po gozdu. V bližini je zapela nočna ptica in pela pogrebno pesem. Srca naših junakov so postala nemirna. Pravijo, da poje čuk vsak večer nad hišo tistega, ki bo po noči umrl. Kaj pa, če njim naznanja smrt? Potekla je ura, bližala se je polnoč. France se je vlegcl na cesto in prisluškoval, če že ne prihajajo. Nič ni bilo slišati; kaj, če jih ne bo? Ampak, priti morajo! Čuk je pel in naznanjal nekomu smrt! Ali njim, ali Francozom? Bog ve! Čakali so že nekaj časa. V daljavi je zatulil volk in tulil vedno glasneje in glasneje, in od raznih strani so se mu odzivali enaki glasovi njegovih tovarišev. Neka groza je prešinila fante. Prej čuk, sedaj volkovi! Nekaj mora to pomeniti! — »Gredo!« »Gredo, gredo!« so tiho zašepetali mladci in tesneje stisnili kole v rokah. »Okoli pet jih bo!« je pripomnil Janko, ko je nekaj časa poslušal njih korakanje. »Te bomo lahko pozobali!« »Pozor fantje! Sprednji napadete prvi, in ko bodo mislili uiti, jim mi zastavimo pot! Če bo kateri velik, močan, z velikimi brki, ta je moj! Bog nam pomagaj!« Že so razločili postave Francozov. Mislili so, da bodo prišli malomarno in brezskrbno in v neredu, a korakali so pripravljeni na vsak slučaj. Pet jih je bilo; spredaj je šel velik, močan hrust. »O Bog, daj, da je on!« je prosil Janko in pustil, da so šli mimo njega. Noč je bila temna in niso ga zapazili. Tedaj so prišli do sprednjih fantov. Janko je zakrokal. Štirje krepki fantje so skočili pred Francoze in udarili. Francozi so bili za hip osupnjeni, a to jih je takoj minilo. Tone, ki je prvi skočil in udaril, je dobro zadel. »Madonna!« je vskliknil vojak in padel. Puška mu je padla iz rok; Tone mu je prebil črepinjo. A takoj nato je začutil v rami, da ga je nekaj zaskelelo. Stopil je korak nazaj in se potipal za ramo. Curkoma je lila kri iz rame. Temnilo se mu je pred očmi, roke so mu omahnile, noge so mu hotele odpovedati, a premagal se je, zbral vse svoje moči, skočil znova med Francoze in udaril. A Francoze je minila osupnost. Kadar je bil kol namenjen njihovim glavam, so vzdignili puške visoko nad glavo, a takoj nato udarili po nasprotniku. Tone je dobil s puškinim kopitom iznova udarec po glavi. Sedaj mu je bilo preveč. Kol mu je padel iz rok, zakrilil je z rokami po zraku in padel. Tudi ostali njegovi tovariši so omagovali. Niso mogli priti do živega dobro izurjenim vojščakom. Komaj, komaj so se umikali udarcem. Padec Tonetov jih je še bolj zmedel; hoteli so že vreči kole iz rok in pobegniti, da ne doleti tudi njih enaka usoda. »Pomoč!« je zavpil Zelanov mlajši brat France, ko je začutil v stegnu skelečo rano. Med tem, ko je skušal podreti enega Francoza, ga je sunil, kot prej Toneta, drugi z bajonetom v stegno. »Naprej!« je zapovedal Janko. Mislil je, da sta padla dva Francoza in ne Tone, in pričakoval, da napade bežeče Francoze. A zmotil se je, napad prvih se je ponesrečil. »On!« je vskliknil Zelan, ko je bližje pogledal vodjo straže. Janko je skočil kot besen naprej. Zagledal je nezavestnega Toneta in še bolj se je razjaril. Planil je proti vodji, a ta je nameril puško in vstrelil. Pok je zadonel; mimo Jankove glave je zažvižgala kroglja, le dva prsta bolj na desno naj bi šla, pa bi bilo po Janku. »Čakaj, pes!« Mahnil je s kolom, a Francoz je prestregel udarec; vzdignil je puško in hotel s kopitom udariti Janka po glavi, toda Zelen mu je izbil puško iz rok in ga udaril po glavi. Kot blisk hitro je izvlekel nasprotnik sabljo in zamahnil proti Zelenu. Med tem pa ie pobral Janko puško in s tako silo udaril sovražnika, da se je zgrudil. Padel je na kolena in nekaj zajecljal, a drugi Zelenov udarec mu je upihnil luč življenja. Sedaj je šlo z ostalimi Francozi lahko. Po dva sta napadla enega in ga hitro ukrotila. Prizanesli niso nobenemu, razumeli niso tujega jezika, pa se tudi ne bi dosti ozirali na njih prošnje, če bi jih tudi razumeli, toliko jeze in sovraštva so čutili do njih. »Hvala Bogu!« Odložili so kole, pobrali Francozom orožje in se sami oborožili z njim. Toda zmage se niso mogli preveč veseliti, ker je tudi nje same zadela bridka izguba. Tone je ležal v mlaki krvi in ni dal znamenja življenja od sebe. »Prinesite vode!« je velel Janko. Izprali so mu rano, močili ga po obrazu in ga drgnili po vsem životu. Čez nekaj časa je odprl oči. Debelo je pogledal okoli sebe, zaprl zopet oči in vprašal: »Ali smo jih?« »Da!« »Hvala Bogu!« »Tone, mi moramo odtod, ali ne moreš hoditi?« »Ne, z mano je pri kraju!« ; Ni, Tone, ti pojdeš z nami!« »Le rešite se, mene pustite, jaz bom umrl in je vseeno ali v vaših ali v sovražnikovih rokah! Bežite, rešite se! Čuk ie meni pel zadnio uro!« »Ne, Tone, tebe ne pustimo za cel svet ne!« Zajokali bi fantje, ko so videli Toneta v takem stanju! Niso vedeli, kaj naj sedaj store. Če ostanejo do jutra tu, jih ujamejo, Toneta pa tudi ne smejo pustiti. »Pojdite v vas, ukradite kje kakega konja in ga pripeljite! Hitro!« je zaukazal Janko. Ostal je z Zelanovim Francetom, ki je tudi trpel grozne bolečine v stegnu, a ni tožil, videč, kako potrpežljivo prenaša Tone nesrečo. Sedaj se je začul od vode sem ženski klic: »Janko!« »Kdo pa je?« je rekel Janko in stopil pogledat. »Ti — Franca!« »Oh, Janko, toliko časa te že pričakujem, pa te ni od nikoder! Vsa se tresem od mraza!« »Le tresi se, hinavka!« »Kaj praviš, jaz da sem . . .« »Hinavka prokleta! Poberi se mi izpred oči!« »Janko, ti tako govoriš? Kaj sem ti vendar storila?« »Ila — ha — ha, še nedolžno se bo delala, dasi cela vas, cel svet že ve in si pripoveduje o tvoji sramoti! O jaz bedak, cla sem ti kdaj verjel!« »Janko, kaj pa je? O kaki sramoti govoriš?« »Ne delaj se svetnico, ko vem, kaka hinavka si! Sicer pa pojdi, boš ga videla!« Janko je hitro stopal, Franca mu je sledila. Brnela ji je po ušesih beseda hinavka in nerazumljivo ji je bilo, kaj ji pravzaprav hoče njen izvoljenec, čemu jo zmerja, čemu se vede tako čudno. »Vidiš ga, tu ti je, tu ga imaš!« Pokazal je na mrtvega Francoza. Prestrašila se je Franca, ko je videla mrtve Francoze, groza jo je obšla, stopila je par korakov nazaj in s tresočim glasom vzkliknila: »Čemu mi kažeš te mrtvece?« »Ha, čemu, čemu? Poglej ga tudi tvoj ljubček je med njimi? Le poglej si ga, mrtev je in ne bo hodil več pod tvoje okno!« Tedaj je bilo Franci vse jasno. Res je hodil pod njeno okno, jo nadlegoval in se ji vsiljeval povsod, a ona se ga je ogibala, nikdar mu ni odprla okna, nikdar se mu nasmehnila. Rila je nedolžna. »Janko, ti misliš in me obsojaš?« Minila jo je groza in strah, v svesti si svoje nedolžnosti je drzno stopila pred Janka. »Govorili so jeziki, klepetale stare babe, a jaz sem nedolžna!« »Ne laži, ali ni stal vsak večer pred oknom V« »Je, pa odprla mu nisem? Sploh nisem spala v svoji sobici, ampak pri materi, da sem bila bolj varna.« Janku je bilo pri srcu, kot da mu vliva v njega hladilni balzam- »Torej si res nedolžna ?« »Sem!« »Oprosti, da sem kaj takega sumil o tebi!« Franca je zajokala. Hudo ji je bilo, da je celo Janko omahoval o njeni poštenosti. »Ne jokaj, Franca! Vse bo zopet dobro! Začeli smo boj s Francozi, in ako Rog da, ga bomo tudi srečno dokončali! In potem Franca, bo poroka!« »Če nam ne bodo Francozi vsega prej pokradli!« je pripomnil Ze-lanov France. »Ne bodo imeli časa ne prilike! Pojdi sedaj Franca! Čas je, mi moramo odtod proti Poljanam!« »Z Bogom, Janko! Srečno se bojujte in srečno končajte boj!« Poljubila sta se in odšla. Janko je postal dobre volje: Franca nedolžna, Francozi pobiti, vstaja začeta. Skrbelo ga je le, kako bodo oni pri Primostku opravili svojo nalogo in kaj bo s Tonetom. Pripeljali so konja. Privezali so Toneta na njegov hrbet, Zelanov France je zajalial. Tedaj pa se je oglasil od Gradca in Vranovič sem krik in vrišč. »Bežimo!« V Vranovičih so se fantje tiho približali hlevu in izpeljali konja. Toda gospodar se je zbudil, začel vpiti, misleč, da so hajduki. Hitro so odkurili iz vasi. Ljudje so vstajali in se plahoma povpraševali kaj je. Nekdo je celo pohitel v Gradec in naznanil Francozom, da so hajduki napadli vas. »Hitro, hitro naprej!« Naši junaki so izginili v temen gozd, hodili celo noč in zgodaj zjutraj dospeli do poljanskih hribov. Skrili so se v gozd, zakurili ogenj, napravili ležišče za Toneta in se pokrepčali in odpočili za prihodnjo noč. Tone je zadremal, drugi so polegli okrog ognja in zaspali, le Janko ni mogel. Skrbelo ga je, kako so njegovi tovariši pri Primostku rešili svojo nalogo. Nemirno se je premetaval, premišljal in premišljal, kaj naj sedaj stori, da izve o njihovem uspehu. Slednjič je zbudil Zelana. »Kaj praviš, kako se je onim izteklo?« »Na vsak način, dobro! Jernej je močan za tri! Gotovo so jih pobili!« »Ali ne bi šel ti pogledat, kako je, in jih sem pripeljal?« »Sedaj ne, pod večer pa rad!« Zvečer je zajezdil Zelan konja in odšel. Pri Vranovičah je pustil konja na njivi, da ga bo zjutraj lahko dobil gospodar, se splazil v gozd in zakrokal. Osem glasov se mu je oglasilo. Šel je proti onemu mestu in našel tovariše. »Kako je?« »Dobro!« »Ste jih!« »Smo! Toda hitro moramo odtod, ker nas zasledujejo! Že dvakrat so nam bili na sledu, pa smo jim le štreno zmešali! Kje so ostali?« »V poljanskih hribih!« Odšli so. Jernej je nekoliko šepal na desno nogo. Bodalo ga je zadelo. A tožil ni. Potrpežljivo je prenašal vse bolečine. Vesel in zadovoljen je bil, zabavljal celo pot čez Francoze in tako kratkočasil tovariše. Glas o napadu na Francoze se je kakor blisk raznesel po vsej Beli Krajini. Kmetje so stiskali pesti, pregledovali zarjavele puške, imeli pripravljene cepe, kose in drugo orožje. Medtem se je zvedelo, da so tudi Kočevarji napadli in posekali četo Francozov. To je bilo dovolj. Naši junaki so začeli, drugi so jim sledili. Zavrelo je po vsej Beli Krajini, vso Prikolpje se je vzdignilo, napadalo posamezne čete, umorilo vsakega Francoza, ki jim je prišel v roke. Najprvo so vzdignili upor vročekrvni Poljanci, naščuvani po naših ubežnikih, in neusmiljeno pobili vsakega Francoza. Mnogo pripovedk živi še med nami, ki nam slikajo te boje in junaštva posameznikov. Francozi se niso upali posamezno ali v majhnih trumah iz svojih postojank. Manjše čete so kar izginile. Zjutraj je odšla straža in se ni več vrnila, posekali so jo razjarjeni kmetje; poslali so drugo, našla je prve posekane, in če ni bila velika, je tudi njo doletela ista usoda. Da, slavni dnevi, dnevi junaštva so vladali takrat v Beli Krajini. Pokazali so naši stari očetje, da ni izumrla v njih tista kri, ki se je pretakala po žilah njihovih pradedov, ki so tako junaško branili svojo zemljo pred Turki. Pokazali smo tedaj, da se ne damo tlačiti od nikogar, da ne bo nihče teptal naše svete, naše slavne Bele Krajine. Ni nam pomagalo nobeno vojaštvo, sami, s svojimi pestmi smo si hoteli priboriti svobodo, prostost. Žalibog, da so ti dnevi trajali tako malo časa. Veliko pomoč so dobili Francozi iz Novega mesta in zatrli upor. Proti toliki oboroženi sili niso mogli uporniki ničesar doseči. Kolovodje, fantje ubežniki, naši znanci, so jo popihali na hrvaško stran in čakali prilike, da zopet mahnejo po pritepencih. Tri leta so morali čakati, dobra tri leta so se šopirili Francozi po naših krajih. Slednjič jim je vendar odklenkalo, oditi so morali. In za petami so jim bili zopet stari uporniki. Vsakega zaostalega so pobili, nadlegovali večje čete do Gorjancev in niso prej mirovali, dokler ni izginil zadnji Francoz za Gorjanci. Oddahnili so se, razšli se po svojih domovih in si pripovedovali zgodbe iz te viharne dobe. Komisar Leskovec se je trudil, da bi kolikor mogoče natančno opisal vse spopade in sploh vse dogodke izza te dobe, a njegova kronika se je izgubila. Niso se pa izgubili drugi viri, to so naši dedje, naše babice. Ne bo minil spomin, ne bodo nehali dedje ob dolgih zimskih večerih pripovedovati poslušalcem čudovitih in drznih dejanj naših starih očetov. Ti viri so neizčrpni, ne bodo nikoli zamrli, živeli bodo vekomaj. Priloga „Zore". Bratje Slovenci! Vi ste majhen narod kakor mi, Hrvatje; toda sloga in vzajemna pomoč več premore kakor največji narod, kjer se posamezniki ne podpirajo mej seboj. Bratje Slovenci! Vi ste nam Hrvatom — in posebno nam katoliškim Hrvatom — dali krasnih misli zedinjenja in vzajemne pomoči; Vi ste oni, ki nam edini od srca želite napredek; Vi ste nam edini pravi pomočniki. Na Vas torej zaupamo, na Vas stavimo naše nade. Vi ste nam pravi bratje, ker je pri Vas resnična ljubezen za naš hrvatski narod. Da bo pa ta ljubezen še večja, je potrebno, da se medsebojno spoznavamo, da se medsebojno podpiramo. Za to je treba za oboje, da poznamo hrvatsko in slovensko književnost, potreba da kupujemo in širimo hrvaške in slovenske knjige. Če bomo poznali obojno književnost, nam bo mogoče tem lepše napredovati. Ne sme nas deliti ne kulturno ne politično reka Sotla. Bratje Slovenci! Podpirajte torej našo hrvaško književnost! Kupujte jo in širite mej ljudstvo, da se tudi ono navduši za slogo Slovencev in Hrvatov! Podpirajte posebno našo hrvaško katoliško književnost, proti kateri se tudi pri nas liberalizem bori. Pomagajte, kupujte in širite knjige, ki jih izdaja najstarejše hrvaško književno društvo „Zbor duhovne mladeži zagrebačke". Knjige, ki jih izdaja so pripravne za ljudstvo, za delavstvo, za dijaštvo in inteligenco. Torej dosti prilike, da se po njih seznanijo vsi sloji za hrvaško književnost. Bratje Slovenci! Upamo, da bo ta glas po poznavanju književnosti našel pri Vas plodonosna tla. Nam je, kakor rečeno, posebno potreba, da se spoznamo, a ko se spoznamo, bomo veliko močnejši v skupnem boju. Zato pov-darjamo, da bi ne smelo biti ni enega Hrvata, ki bi ne imel vsaj ene slovenske knjige, kakor bi ne smelo biti niti enega Slovenca, ki bi ne imel vsaj ene hrvaške knjige. Torej naprej za vzajemno književno spoznavanjey naprej za katoliški tisk! POPIS KNJIGA KNJIŽEVN6G DRUŠTVA ZBORA DUHOVNE MLADEŽI ZAGREBAGKE _ZAGREB (HRVATSKA)._ ■ E ■■ Danas muče čitav svijet kojekakova zagonetna pitanja. Muče naučnjaka, radnika, muče več i samog našeg seljaka. Danas se pita naučnjak, rudnik, seljak: Otkuda o vaj s vi jet, ko j a mu je s v i' h a, o t k u d a č o v j e k, in o ž d a s e <1 o i s t a r a z v i o o d m a j-ninna, kako to uči Darwin? — Côvjek dolazi na inisao, da je krščanstvo, katolištvo u op reci sa zna noš eu, — čovjek ne zna, kako da s ve de u sklad ljudsko djelovanje sa slučajem, providnošču Božjo 111. — Pita se napokon: Sto je u i s t i nn si o l) o d'à č o v j e k ¡i ? A k o o p s t o j i p r o v i d n o s t, t o nema slo bode! Sto je sa životom onkraj groba, da li u o p c e i m ¡i k a k o v a živo t a p o s 1 i j e s m rti? Da 1 i p o s t o j i ona j strašni p a k a o, pa ono blaženo nebo za dobre duše? — Sto je o n d a uopce čovjek na o y o m s vi je tu? Na sva ta pitanja evo odgovora u krasnoj knjiži: Šlo je čovjek? Napisao Konstantin Hasert.. (Str. 255. 8°. 1907.). Knjiga je ta napisana u prvom redu za inteligenci ju, ali če moči dobro doti i svakom našem radniku i seljaku ko H je nešto više čitao. Ona če mnogome otvoriti oči, povratiti ga na pravu stažu s krive, na koju je možda došao hit an jem, neispravnih kojekakovih tvrdnja. Dosta je pregledati samo predmete, o kojima se ras pravi ¡a, pa se odmah vidi, da ta knjiga govori o svim pitanjima, što doista muče danas čovjeka. Pisac naš rješava ova več po svojoj naravi danas naj aktualni j a pitanja vrlo ostroumno, lako razumljivim načinom upotrebljavajuči vrlo praktične pri-mjere tako, da če čitač ostaviti ovu knjigu s veseljem, kad mu se čitanjem riješe mnoge ove svjetske poteškoče. Gijena je knjiži prema veličini upravo neznatna — 80 fil. Krasno vezana sa zlatorezom K 1 "80. Hočeš li iinati pri ruci oružje, da odbiješ svaku navalu svoga neprijatelja, hočeš li da odbiješ navale protivnika katoličke vjere, to treba da imaš priručnu knjigu pod naslovom „Bombe i granate". Neprijatelji navaljuju na crkvu katoličku bombama i granatama, da je unište. — Ali gle — odbijaju se bombe i granate od tvrde pečine i obaraju same navalnike na katoličku Crkvu! Oni se ponizuju, oni postaju članovi crkve katoličke! Vide, da je katolička Crkva jedino prava; vide, kako su svo navale njihove, svi njihovi prigovori bili upravo prazne riječi, koje ne mogoše oboriti istine u Crkvi katoličkoj. Hočeš li dakle vidjeti, čuti ove navale, hočeš li se naučiti, kako da zgodno odgovoriš svim napadačima svoje Crkve, to uzrni i čitaj Bombe i ((raiiate. Apologetički razgovori. Napisao Wehner. (Str. 156. 1909.). Cijena 50 fil. Krasno vezano sa zlatorezom K 1*40. Djelo ovo mora da je u ruci svakoga katolika Hrvata! To traži naše vrijeme! 4.000 (eetiri tisiice) dva tu j e seca rasprodano je od knjižice pod naslovom „Ima li Boga?" Priredismo zato d rugo iz d a n j e. Ta ne čujete li vec dunas u mnogim mjestima, gdje vice seljak. radnik, ¿tak, gospodia: Nema Boga! — Strašno! A što' če istom biti za par godina? Hočemo li dati, da se ovakovo bezvjerje još dalje širi"? Hočemo li mirno sto jati? Ne! Knpnjmo, širimo u' narod, pa. makar badava knjižicu „Ima li líoyaí " (Str. 32. 16». 1909. II. izdanje.) Cijena samo 6 fil. Tko naruči deset k o m a d a, dobiva d v a badava. Cujte, što piše o ovoj knjižici „Katolički Jdst" (br. 1. str. 10. God. 1909.): „Brošura je malena, ali sadržajem svojim važna, Neoborivim dokazima iz zvjezdanoga uvoda, iz gibanja svijeta, iz vaskolike prirode dokazuje se bivstvovanje Boga; a da zatvori usta onima, koji dan na dan trabu-njaju, kako se prava znanost protivi Bogu, prikazuje ova brošura, kako su naučnjaci svjetskoga glasa u srcu svome nosili vjeru u jednoga, vječ-noga i nepromjenljivoga Boga. Ova ce brošura svakomu dobro doči, oso-bito onima, koji su u sebi uništili pravu vjeru. Ona če usprkos „uvjerenju", da nema Boga, u njima pokrenuti pitanje: „A što onda, ako opstoji?a ; ona če ih siliti, da narfu valjani odgovor na to pitanje". Bez ove brošurice ne bi smio biti nijedan hrvatski katolički dak! Gdje je duša? Tko je još vidio dušu? Može li još danas vjero-vati napredan čovjek n takove gluposti? Možak je duša! Tako čujete več danas govoriti. Jao takovu čovjeku! II njega je nema više straha Božjega! Takav se čovjek boji još jedrno teške tamnice — ali što je napokon i to? Hočemo li dati da se zlo i dalje širi? Ne! Širimo zato knjižicu „Možak — ili duša?". (Str. 31. 16°. 1909.) Cijena je samo 6 filira. Tko naruči deset komada, dobijo dva badava. U brošuri se u prvom dijelu pobijaju protivnički „dokazi" protiv duše, a u drugom se dijelu navode direktni dokazi za njezino bivstvovanje'. Daci, radnici, svečenici, učitelji i drugi —na posao d a k 1 e! \ Malo je knjiga na lirvatskom jeziku, koje bi podavale zgodno štivo našoj inteligenciji. Malo je knjiga, što se tiču posebice bogo-slovske znanosti. Jedna iz medu tih rijetkih jest „Jedinstvo roda Ijudskoga". (Str. 38. 8°. 1897.) Cijena 40 filira. Učeni pokojni več pisac dr. Jura j Dočkal obradio je ovdje vrlo zanimljivi tema, koji če svakako interesirati osohito naše sve-čenstvo i daštvo! Manjak bogoslovske knjige ispunjava i učena, strnčna knjiga, sveučilišnog profesora dra. J os. Voloviča: „Introdnkcija u svete knjijje starocfa zavjota". (Str. 300. 8«. 1903.) Cijena K 3'—. — Za daštvo K 2 —. Preporučamo ovn knjigu svim hrvatskim bogoslovima, da je nabave za svoj študij. Jezik je ove knjige upravo osebujan. Pravilnost je riječi upravo uzorna. Priručna je knjiga na našim bogoslovskim učili š tirna svakako „Hebrejska slovnica". Napisao dr. Juraj Dočkal. (Str. 150. 8°. 1893.) Cijena K P60. Preporučamo i ovu knjigu svim našim bogoslovima, gdje ée nací osobito lijep pregled sprege nepravilnih glagola. Zgodna je još i danas za sve katehete — a to su gotovo svi svečenici — priručna knjiga „Kateheze". Napisao Aug. Gruber. (Str. 96. 8°. 1. dio II. izd.) Cijena 60 filira. Danas se tužimo, da nam naš hrvatski narod propada. Gledamo svojim očima, kako nestaje naših ljudi, a kako se doseljuju tudinci. Gledamo u obiteljima razdor, svade. Cujemo najstrašnije psovke "proti svemu, što je nama kršcanima najsvetije. Često smo osvjedo&fni vla-stitim iskustvom, kako naš narod nema pravog značaja, nema volje za visi rad — osobito duševni. Nema čestoput u našem narodu lju-bavi niti prema vlastitom životu i na j potrebi tijem radu za svakidašnji život. Čudimo se, odakle u narodu najstrašnija zla: ubojstva, krade, paleži i t. d. Bolno gledamo, kako u našem narodu dosad tako dobro»» nestaje svakog poštenja, stida. Zavladao je uesrarn od oca, majke sve-do kcerke, sina. Tnžnim okom gledamo u buduénost svoga naroda . . . I ako to sve vidimo, čujemo, ne ispitujemo ipak uzroke ovome zlu, šta više — možda smo i sami tome krivci. Ta što je v e c i neprijatelj č o v j e č a n s t v a, što je glavni uzrok s vi ju zala — nego b a š, pijanstvo? Da se tome zlu doskoči ili bar da se doskoči uzrocima pijanstva -— dolazi u pomoč valjana knjiga — a takova je Najveci neprijatelj eovječanstva — alkohol» Napisao Mirko Čunko. (Str. 32. II. izd. 1909.) Cijena samo 8 filira. Tko naruči deset komada, dobije dva badava. Prvo je izdanje ove knjižice (5.000 komada) upravo na jagmu rasprodano, zato je pisac priredio drugo povečano izdanje. Knjižica je pisana čisto pučki, zato je zgodna osobito za naše seljaštvo. Seljaci, radnici, obrtnici, kupujte zato ovu knjižicu! Ne čete požaliti za onih par filira! Prijatelji hrvatskog naroda, a osobito vi svečenici, kupujte pa dijelite narodu! Neprijatelj naš osobito danas obilazi — a mi? Hočemo li mirno čekati? Budučnost naša ovisi o tome, kako čemo usaditi u naša rnladež vjerski, cudoredni život. Svl hočemo da nam je rnladež sto bolja, 110 zato moramo upotrijobiti i sredstva za to. Jedno je tako sredstvo molitvena knjiga „Isus prijatelj malenili". (1909. Str. 384. XXIII. izdanje). Cijena tvrdo vezano 50 filira. — Tvrdi vez sa zlatorezom 80 filira. — Kožnati ■ vez sa zlatorezom K 2'—. — Fini kožnati vez sa zlatorezom K 3"—. Kako je ovaj molitvenik obljubljen i kod naše mladeži i kod našeg naroda, svjedoči najbolje to, št o smo ga lanjske godine-štampali po dvadeset i treči puta, kao dosad nijedna knjiga u Hrvatskoj. Broj je pak istisaka takov, da se samo svi čude — 155.500 komada. TJ toliko se komada ni je štampala do danas nijedna knjiga u hrvatskom jeziku — a ne znamo, hoče li se uopče skoro — osim ovaj naš molitvenik, a to če biti opet za malo vremena — za tri godine. Novo je ovo izdanje bolje od prijašnjih tijne, što smo dodali mnogo pjesama i nekoliko mol ¡tava. Da se pak mogu. s njim« poslužiti i daci ptičkih, škola po primorskim krajevnim štampali smo i s t a r o s 1 o v e n sk u podvorbu sa „Slav o m" i „Vjeruju". Da se što više može raširiti u sve krajeve medu starije i mlade, štampani su molitvenici u kožnatom vezu nanajfinijem bijelom papiru. Djevojke, ne kupujte zato kojekakove ju ol i t v en i k e, nego t r a ž i t e j e d i n o ovaj u kožnatom vezu! Svečenici, učitelji, roditelji, n a r u č n j te je d i n o z a n a š u mladež ovaj krasni molitvenik! Njime čete se moči i vi poslužiti u crkvi. Molitvenik je ovaj posebice štampan za muške, a posebice za ženske. Neka se zato kod naručivanja označi, da li je potrebno za muške ili ženske. Muka našega Spasitelja jest naša-mula, naša utjeha. U proma-tranju muke Isusove dobivamo okrepu za naš život, za naš rad. Gle-dajuci Spasitelja u svim njegovim patnjama podnosimo i mi strpljivo patnje našega života. A tko od nas nije bez. patnja na ovoj suznoj dolini? — Preporueamo zato — svemu našem narodu — osobito puku — molitvenik „Sveti križni put". Str. 205. V. izdanje 1902. Tvrdo vezano u platno 60 filira. Sa zlatorezom K 1*—. Molitvenik je ovaj pun najkrasnijih molita v a; u njem se nalazi pobožnost sv. križno g puta. Ima bezbroj pjesama, što se pjevaju u svako vrijeme po svim našim crkvama. Ne bi smjelo biti oca, majke, sina, kčeri bez male knjižice, koja nam daje sve blago duševno, knjižice, koja mora da nam je u ruci svakim danom osobito u sveto korizmeno vrijeme — knjižice pod naslovom „Sveti križni put". Malo izdanje za puk. Str. 56. 1.907. — Cijena 10 filira. Hočemo li biti pravi katolici, hočemo li da imademo uspjeha u> našem svakidašnjem radii, to moramo doista živjeti s Crbvom kato-ličkom. Treba da idemo k službi Božjoj, treba da razumijemo obrede u crkvi, treba da pozorno slušamo propovijedi i druge poduke. Nažalost mnogima nije moguče, da prisustvuju k službi Božioi — bilo_ poradi bolesti, ili poradi drugih važnih razloga, i ako bi vrače* željeli iči 11 crkvu. Mnogi bi Željeli znati, zašto se u crkvi radi ovo i ono, a nema ili tko poučiti. Evo svima tirna krasna, jevtina knjiga za sve prilike života „Život katolieke Crkve". (IV. izd. Str. 597. 1904.) - Tvrdo vezano stoli K 1'— Sa* zlatorezom K 2"—. , . Ova knjiga treba da je u kuei svake prave krščanske katolieke-obiteip. U n]oj ce nači staro i mlado, bolesno i zdravo duševne hrane duševne utjehe. Žrtvujte zato bar je dnu krunu! Danas rado eitaju knjige — majke i djevojke. Teško je nači kod nas zgodne knjige. Ali glg — u naj bolj i čas dode knjiga „Sveta Elizabeta". Preveo dr. V. Čebušnik. - Str. 405. 1907. Tvrdo vezana stoji-samo K 1'—. ; Ova knjiga treba da je roman krščanske djevojke, krščanske majke. U to] se knjiži podaju najkrasniji primjeri krščanske požrtvov-nosti, krscanskog života. Uvjereni smo, da ne če pustiti- iz ruke-knjigu, tko je jednom počne citati. Po nedjeljama i blagdanima čujemo s propovijedaonice ili od oltara poslanice (Stanja) te evandelja. Željeli bi i sami cesto citati <>vu uzvišenn nauku Hrista i apostola, ali nemarno knjige. Knpga se uzalud na sve strane traži, traži je često i sam svečenik a ne zna, gdje bi je kupio. Evo je u nas pod naslovom v „Citanja i evandelja" za sve nedjelje i praznike Gospoduje i za neke dane svetačke. Preveo dr. Fr. Ivekovič. Str. 201. 1903. III. izdanje. Cijena tvrdo vezano] u platno K P60. Vezanoj u platno sa zlatorezom K Preporueamo ovn knjigu svoj vele časnoj gospodi župnicima da je naruce za zupne crkve i kapelice. Knjigu je priredio naj vršni ji' naš poznavač krvatskog jezika dr. Ivekovič. Prema tome nije jezik uipošto dijalektieki, nego takov, da se njime može poslužiti svaki nesarno po uzo] Hrvatskoj nego i po Bosni, Hercegovini, Dalmaciji, Istri te juznoj Ugarskoj — uopee svagdje, gdje se govori hrvatskim jezikom. .Na polju hrvatske književnosti za duhovni život moramo priznati da dosta oskudijevamo. Ovu oskudicu opažaju sve duhovne zadruge kao i pojecimci. Nemarno osobito zgodnih priručnih knjiga za svaki- 1 danja razmatranja. Toj potrebi evo iidovoljuju i dvije velike sveske pod naslovom-, „Razmatranja" za svaki dan preko crkvene godine. Napisao Hammerstein D. I. (1898. I. sv. Str. 678., II. sv. Str. 551. 8°.) Cijena broširanim I. i II. sv. K 7"60. Vezano ti polukožu K 9-40. ' - 1 - Preporučamo ova razmatranja za sve dane osobito svoj vele časnoj gosp. svečenicima, s vi m bogoslovskim zavodima te svim drugim ■duhovnim zadrugama. Priredivači su knjige kao i sam pisac imali osobito na umu početnike u duhovnom životu, zato je dodana praktična nputa uopce za sva razmatranja kao i za svako pojedino razmatranje. Pošto su ova razmatranja nešto opširnije pisana, prekrasno če se njima moči poslužiti svaki svečenik kod nedjeljnih propovijedi. Ta če razmatranja biti prava slatkoea puku iz ustij u propovjednika. Umjesto dobre zabavne knjige čita se kod nas Hrvata sve i sva — strano — pa i najgore. Malo je nasuprot kod nas knjiga, koje možemo s mirnom savješču predati u ruke čitaču. Mulo ih je osobito Jakovih, koje bi podizale čuvstvo umjetnosti i čnvstvo plemenštine srca. Medu malenim brejem lijepe naše zabavne knjige jest „Marijino dijete". Roman. Napisao Seeburg. Str. 390. 8°. 1908. — Cijena K 3'-, «elegantno vezana K 3'60. Valja priznati, da mi Hrvati dosad niti nemarno pravog izvornog katoličkog romana. Takav treba da istom nastane. Kako se pak piše takav roman, pokazuje nam naš pisac Seeburg u svom „Marijinotn djetetu". Katoliški je um jetnik krasno ovdje riješio svoju zadaču: vrača covjeku njegovo dostojanstvo, postavlja ga na njegovo pravo mjesto, s kojeg ga hoče skinuti i naši „moderni" — te kao tip abnormalnosti odvuči u neprozračnu atmosferu. — Glavna junakinja — celična Josipa („Marijino dijete") nije plod piščeve malte. To je skroz realna osoba sadašnjosti, koja u prerazličnim životnim zgodama dolazi u sukob s realnim, da modernim upravo svijetom, gdje djelatnost svoje slobodne volje razvija tako, da je upravo divota. — Silnu pak zanimivost u čitaču pobuduje pisac Ume, što može upoznati svaki loko u onom šarenilu okoliša i brojnih osoba manje više sliku svoju i svojih znanaca. Ovim prijevodom dobiva zato katoliČka javnost u najljepšem ruhu najkrasnije djelo, zato če poseči svaki za tom knjigom, tko je željan zabavna štiva. Medu glavnim zadačama našega književnoga društva „Zbora" bila je več u početku jedna, da se našoj mladeži dade dobro štivo — lijepa zabavna knjiga. Da, dobra je knjiga onaj ključ, koji otvara srce djeteta svakoj plemenštine. Dobra je knjiga ono sredstvo, •dar čovjek — nekoč mlad — leže mirne savjesti na posljednju postelja — mirno umire. Hočete li roditelji, učitelji, svecenici i drugi prijatelji mladeži gledati naša mladež u svemn dobra, hočete li jo j ačiniti najvece veselje, što ga može zaželjeti mladenaeko srce, to podajte našoj mladeži valjana knjigu! Evo je: 1. Sabrane pripovijesti i pjesme za mladež. Napisala Marija Tomšič-Im. Str. 207, 8°. 1909. Cijena tvrdo ve-zanoj K 1"—. Ovo je uzor-zbirka najkrasnijih sitnih pjesama i pripovijesti. Knjiga je dosad čula samo hvale. Ta to je knjiga, kakove mi dosad ne imadastno, da dademo našoj miloj mladeži. 2. Geiioveva. Prekrasna pripovijest za, matere i djecu sa slikama. (X. izdanje. Str. 104. 8°. 1909.) Cijena tvrdo vezanoj 50 filira. 3. Osveta Je moja. ja ca je vratiti. Pripovijest za mladež i puk sa slikoin. (V. izd. 1909. Str. 111. S°.) Cijena tvrdo vezanoj 50 filira. 4. Dobri Radojica i zločesti Švica. Pripovijest za mladež sa sliko m. (114. izd. Str. 134. 8°. 1898.) Cijena tvrdo vezanoj 60 filira. 5. Piistiiijačka sjiilja. Pripovijest za puli i mladež sa slikom. (IV. izd. Str. 150. 16°. 1909.), Cijena tvrdo vezanoj 40 filira. O. Kiižica Garicka i Drveni križ. Dvije pripovijesti za puk i mladež s dvjerna slikama. (IV. izd. Str. 204. 16°. 1909.) Cijena tvrdo vezanoj 50 filira. 7. Eiistahije. Pripovijest za puk i mladež sa slikama. (II. izd. Str. 124. 8°. 1906.) Cijena tvrdo vezanoj 60 filira. 8. Savijaj drvo, dok je mlado! Pripovijest za roditelje i mladež s mnogo slika (II. izd. Str. 170. 8°. 1902.). Cijena tvrdo vezanoj 70 filira. Hrvatski narode, a osobito ti seljače, radniče i obrtniče, evo i tebi krasno štivo! Čitaj ga marljivo! Doskora če izaci ispod tiska troškom istog književnog društva „Zbora" slijedeče knjige: 1. Sveto Pismo starocj i novocf Zavjeta. Preveo dr. Valentin Cebušnik. I. sveska. Kod nas se tako dugo iščekivalo i tražilo sv. Pismo. Evo ga! Ne smije biti ni jedne krščanske kuče, koja ne bi imala ovu knjigu —• samu riječ Božju. 2. Katolički ttak. Vjerski putokaz kroz srednje i više škole. Priredio Grgur Galovič. Katolički dače! Ne inožeš se zvati da ko m, katolikom, ako ne budeš imao ovu praktični! molitvena knjižica. U njoj se govori o svim prigodama dačkoga života. Tu je kratka apologetika vjerskih istina kao i najpotrebitije kratke molitve. 3. Pocjlecli u svccciiički i bogoslovski život. Aforizmi. Napisao dr. Franjo Novak. Takove knjige j oš dbsad ne pozna je hrvatski jezik. Pisana je isključivo za svečenike i bogoslove. Sve narudžbe neka se šalju na „Zbor". — Trgovci i knji-žare dobi vaju 20°/o popusta u novcu, a s vi drugi 10% rabat u knjigama. Za narudžbe preko 10 K plača „Zbor" sam poštarinu. Franc Bregar: Pogovori o umetnosti. 3. Subjektivnost v umetnosti. V zadnji številki »Zore« smo nakratko, zelo nakratko govorili o bistvu lepote, ki smo jo definirali kot lastnost stvari, vsled katere se človeku, ki jih opazuje, razodene njih urejenost. Soglasno s staro filozofijo mislimo, da je spoznanje reda spoznanje lepote, in umetnik ustvarja umetnino s tem, da smotrno ureja posamezne čutne elemente, iz katerih nam prisije nečutno bistvo stvari. a) Red je objektivna plat lepote. Red obstoji sam zase, je neodvisen od opazovavca; on je obstajal v stvarstvu, preden je Newton odkril svoj novi zakon ter padel na kolena ter poln občudovanja nad njega lepoto zahvalil Boga. Toda lep ni bil, preden ga ni Newton odkril, kajti lepota nujno zahteva opazovavca, da se mu razodene. Z lepoto je namreč neraz-družljiv duševni užitek in zato sta tudi opazovavec in umetnina neraz-družljiva, tako da stvar toliko časa ni lepa, dokler se opazovavec ne zave njene urejenosti. Stara filozofska šola je govorila le o objektivnih elementih lepote, le o elementih, ki tiče v umetnini sami, in je smatrala lepoto za tako objektiven pojem kakor resnico samo; po stari estetiki je impresionistična slika, ako odgovarja vsem pravilom slikarstva, ravno tako lepa, čeprav stoji pred njo priden meščan, ki je ne razume, kakor je bilo resnično, da se suče zemlja okrog solnca, že pred Kopernikom. Nova doba je pretrgala te tradicije in je pometla tudi s staro estetiko. Sedaj je v modi mnenje, da ni v lepoti sploh nič objektivnega.1 Od Leib-nitza dalje prevladuje nazor, da niso predmeti sami lepi, temveč da mi projiciramo lepoto vanje. Pri opazovanju umetnine ali narave se včuvstvu-jemo vanjo, ji podtaknemo lastne misli in lastna nagnjenja in jo zato smatramo za lepo. — Kolikorkoli je ta teorija sama na sebi napačna in pogubna, ker zabrisuje vsaki umetnostni kriterij, je vendar nekaj resnice v njej in nam je dobrodošla kot potrebna korekcija prejšnje dogmatiške estetike. Jasno je namreč, da lepota, ker učinkuje dušni užitek, ne more biti zgolj v objektu: predstava o lepem mora biti v mein samem, da se porodi užitek. Stari vek, ki je od Sokrata do zadnje neoplatonske šole učil, da je lepota neka realnost, je bil v zmoti, kakor je v zmoti ein-fühlungsteorija in resnica je v sredi: lepota ni ne objektiven, ne subjektiven, temveč relativen pojem in obstoji v relaciji med predmetom in opazovavcem. b) Iz tega je razvidno, da je subjektivna plat v umetnosti ravno tako važna kot objektivna. Ni dovolj, da umetnik ustvari delo, marveč je potrebno, da gledavec delo razume: da spozna njega urejenost. Vsak narod, vsak stan, skoro vsak človek ima svojo posebno mentalnost: njegovo mišljenje in čuvstvovanje se suče v nekem gotovem krogu, neki predmeti so mu posebno ljubi, njegovo fiziško in dušno življenje ima neko posebno smer. Odtod je razlagati posebnost narodne umetnosti, stanovske umetnosti in osebna nagnjenja za kako posebno vrsto umetnosti. Ko sem bil še zelo mlad, mi je nekoč mlada žena pripovedovala, kako ljubi povesti, ki popisujejo dom pred praznikom: duh po kolačih v kuhinji, umite in počesane otroke, moža, ki oblači čisto srajco in novo obleko, pometeno sobo in luč pred podobo; takrat sem menil, da se zelo razumem na literaturo, in sem se natihem smejal. Sedaj umevam bolje tisto mlado ženo in vem, 1 Kdor se hoče poučiti o modernih estetskih naziranjih, bi mu priporočili kratko, a dobro knjigo: »Einführung in die Ästhetik der Gegenwart.« Von Dr. E. Neumann Quelle u. Meyer. Leipzig. 1908. zakaj se ji je srce širilo od sladkih solza: biia je mati otrokom in žena možu in variliinja doma. — A tudi vsaka doba v življenju naroda ima svoje posebno obeležje, ki soformira umetnost: odtod tisti čar naivnega, primitivnega italijanskega in nizozemskega slikarstva, odtod nam nerazumljive zablode baroka, odtod nam neznosni slog francoske preciozne I literature, odtod tudi smer modernega romana proti sociologiji in psihologiji. Človek ljubi v umetnosti tisto, kar mu je bližje, dražje, in umeva bolj umetnino, ki govori o njegovih lastnih mislih in čuvstvih. c) Toda je še nekaj v srcu človeštva, kar je njegova skupna last in last vsakega človeka posebe, kar mu je od vekomaj do vekomaj izvor §reče ali bolesti. Tako so na primer prestrogi moralisti že večkrat vpraševali: Čemu poje pesnik vedno in vedno ljubezen, čemu se v romanih ponavlja stara povest stokrat od konca? Odgovor je v srcu človeštva. Naj nam poje zaljubljeno pesem slepi Homer ali islandski skald ali sentimentalni trubadur ali naj nam jo pripovedujejo basni divjih Kongolezov — vedno je znana in ljuba našemu srcu. Ko pride za človeka tisti čas, v katerem gradijo lastovice gnezdo, je je polna duša tudi tistega, ki ni pesnik. — Ali koliko čuvstev nam oživi pri besedi: dom. Vsa mlada preteklost, prvo in najbolj slastno dihanje življenja, prvi in najbolj pisani pogled v ta lepi božji svet, vsepr.čujoča skrb materina, ki neprestano obletava m pronica domačijo, mirna, stroga osebnost očetova, ki je hiše zaščitnik in gospodar — koliko večne slasti je v teh spominih! — In slednjič zavest neskončnosti, večnosti in božanstva, ki je vsakemu človeku včasi tako blizu, da ga čuti vsepovsod okrog sebe, da ga skoro tipa, kamorkoli iztegne svojo roko, da vidi njegovo silo v migljanju zvezd na globokem nebu, v zorečem klasju in v mirnem gozdu, ki pod večer tiho pošumeva. — Vse to in še mnogo drugega je človeštva skupna last, skupni zaklad človeških src in zato večen predmet umetnosti. Tako je razumeti, zakaj so klasična dela lepa v vseh časih in ljuba vsem narodom in vsakemu človeku posebe: Črpala so iz splošnočloveškega in so nad časom in prostorom. To je skrivnost mojstrov, in kdor je ne najde, ostane vse svoje žive dni zanikaren vajenec. Šole se menjavajo, okus se izpreminja, moda je vsako desetletje drugačna, ostaja pa človeška duša, ki je vedno enaka in ima vse dni oni program, ki ga je Bog zapisal vanjo prvi dan. d) Moderna umetnost je na to veliko resnico precej pozabila. Če pravimo: moderna umetnost, ne mislimo tega presplošno, ker ni dvoma da smo mi priče velikih umetniških stremljenj, čeprav se tega komaj zavedamo; kajti človeška sodba je žalibog vedno tako kratkovidna, da potrebuje očali zgodovine, ako hoče določiti stvarem velikost in obliko. Ne smemo tedaj obsoditi vse moderne, temveč mislimo le na subjektivistično načelo, ki vlada sedai skoro splošno pri umetniškem stvarjanju. Vsled vel ke razširjenosti umetnostne kulture bojujejo umetniki res trd boj za obstanek; na razstavi, kjer je razobešenih tisoč slik, je težko obrniti pozornost občinstva nase in med knjigami, ki dežujejo dannadan na trg, je lahko marsikatero prezreti. Umetnik torej mora, mora kričati, če hoče, da ga vidijo in slišijo. To je eden izmed vzrokov brezobzirnega hlepenja po originalnosti. Drugi vzrok je splošna kuga individualizma, ki tudi lepim umetnostim ni prizanesla. Po individualizmu v filozofijo, morali in sociologiji je nujno prišlo isto naziranje tudi med umetniški svet. Ženiju prosta pota, v kot stare tradicije pred vihro navdihnjenja, meščan molči pred delom avtonomne umetnikove osebnosti! Vse to so podpirali cenakiili v strupenem ozračju kavaren, polnem alkoholnih hlapov in tobakovega dima, skozi katerega je bilo videti svet le v čudnih, umazanih karikaturah. Tu so se rodile nove teorije o umetnosti, novi slog, ki nam je sedaj že priskutna manira in rokodelstvo, umetniški žargon in sploh ves tisti plevel, ki ga kritiki, kadar so hudi, nazivajo moderno umetnost.