Dopisi. Iz Cirkovec na Dravsk. polju. (V Brazilijo) so tudi iz tega kraja šli s trebuhom za kruhom in poslal nam je prijatelj pozdrav v pismu od Šent Pavla z dne 5. marca t. 1. Doma je iz Jablanj in je pisal svojemu prijatelju in svoji materi; pismo do prijatelja glasi se tako-le. Dragi prijatel! Poprej. ko ti dalje pišem, pozdravim vse skupaj in Vani naznanim, da sem prišel v Ameriko; popisati hočem našo rajžo. Skozi 26 dnij bili smo jadrali, bilo nas je 1200. Prvi teden videli smo še zmiraj suho zemljo, drugi teden je pa začelo morje se strašno buriti, da skoro popisati ni, valovi začeli so rasti, kakor hribi, našo ladijo metalo je, kakor orehovo luščino, in to je trpelo 32 ur. Ljudje so jokali, molili, zdihovali po ljubi domovini. V tem času nemirnem bil je smrad, da groza, vsak je moral nazaj dati, kar je pojedel, po teh 32 urah nastane zopet mirno in lepo vreme, katero je trpelo več dnij. Na enkrat pa nastane strašna noč za nas, v kateri smo se pripravljali vsi za smrt, vzdignili so valovi našo ladijo Ktrašno visoko, nagloma pa pognali jo v globočino, ter j< treščila po morski pečini, da je skoro vse konec vzelo. Mislil je vsaki: zdaj se je svet podrl, v teni strašnem tresku začeli so ljudje kar noreti po ladiji ali barki, lulili so, kakor živina, kviško skakali na svojib posteljah, vsak je zgrabil svojo eulico ter bežal na vrh. Veliko jih je v tem straha umrlo, nekteri so obupali ter v morje poskakali, jaz pa sem si mislil; če na vrh bežiin, vtopim sfe tudi lehko, miru pa ne najdem; vzdihnil sem, oh. če je Bog tako sklenil, da me bo z vodo usmrtil, njegova volja naj se zgodi! Ostal sem na svoji postelji ter čakal smrti, ali Bog ni dovolil, da bi nas bile ribe pozobale, dal je zopet mir. Februarija 16. prišli srno na suho zemljo na otok Santos, 17. pa srno sedli na železnico ter se peljali 8 ur daleč, prišli smo v ŠentPavel, tara pa smo morali presesti na drotnato vožnjo, ki nas je vlekla na visoko planino v poslopje Emigracije, ki je podobno velikanskemu gradu: tamkaj bili smo zaprti 8 dnij, nekateri tudi 14 dnij, tukaj je vsak vzdihoval in žaloval po svojem rojstnem kraju. V to poslopje pride vsak dan gospoda po ljudi, izbira si, kakor hruške, katera bi imela lepšo barvo, jaz pa sem bil odbran za labriko, kjer se pivo dela, peljal sem se zopet nazaj v Šenl-Pavel; hvala Bogu, da sem bližje ostal, da jo bom lažje potegnil, kar upam na Boga. Dragi prijatelj, prosim te, daj to pismo večim Ijudem brati, naj vsakega moja strašna in grozna vožnja nstavi, ki je namenjen sem v Ameriko; pridno dela naj, česar je vajen, in naj bo hvaležen Bogii in Ijudem, tukaj se ne cedi sladčica, kakor sem jaz mislil poprej, veliko manj je se pa kruha. Nič ni tako, kakor se je poprej govorilo, zato so pa veliki reveži, kateri imajo familijo ali rodbino. Za-nie bi ne bilo nobene škode, če tukaj konec storim, ker sem le sam; kamorkoli se obrnem sem sam, ako silo trpim, trpim le sam, želim drugim boljše, kakor so drugi meni; druga ti zdaj ne morem več pisati, bom ti še pa drugokrat. Pozdravi mi vse moje znance. Z Bogom! Miha Šeliga. Iz Cirkovec. (Pismo) materi iz St. Pavla se glasi: Draga mati! Presrčno Vas pozdravim in Vam dam znati, da sem, hvala Bogii, zdrav in rai ne gre še prehudo; bil sem na morji v nevarnostih, pa prišel sem še živ v Ameriko, dobil sem delo tam, kjer delajo pivo. Draga inati! molite za-me, prosim tudi jaz Boga in tudi upam, da bom prišel zopet nazaj. Nikoli več ne boin šel od vas, dokler bote živi. Draga mati! naznanim Vam tudi, da sem pisal iz Genue bratu Valentku in mu poslal 30 gold., naj Vas k sebi vzeme, ne vem, če me je ubogal ali ne; ako se je semkaj podal za meno v Ameriko s svojo družino, žal mu bode, dokler bo živ. Draga mati, prosim Vas, pišite mi, kako se je zgodilo, ostanera Vaš hvaležni sin Miha Šeliga. Iz Okoške občine na Pohorji. (Pečat.) Da se Slovenci prebujamo in zavedamo svojega maternega jezika, to se kaže sedaj že tudi v dosedaj najbolj zaspan h občinah. Tako n. pr. občina Okoško pri Cadramu, kjer še nikoli niso nemških prebivalcev imcli in se je tudi že od nekdaj slovenski uradovalo, vendar pa se je na slovenskih pismih oblastno šopiril nemški uradni pečat. To se ve, da ni bilo lepo, tndi ne prav. Sedanji občinski odbor pa je to reč predrugačil in pripravil lep nov slovenski občinski pečat, kateri glasno pravi domačim in tujim, da je obeinski odbor v narodno zavednih rokah. Je pač res: Slovan gre na dan. Naj bi si izgled vzele še mnoge druge občine! Iz Doliča. (Razširjava šole.) Ge je kje nekaj brez potrebe, je gotovo razširjatev naše šole, kajti šolsko poslopje je dosti prostorno. Zidali smo pred desetimi leti enorazrednico in je v njej za 80 sedežev prostora; na poldnevni poduk dohaja 45—55 otrok in ostaja še do 30 praznih sedežev. Ne spravi pa tudi najstrožje opominjevanje in kaznovanje več otrok skupaj. Žal, da ne najde to, da naš hribovec ne more svojih otrok pošiljati v šolo celi dan, pri šolskej oblasti nobenega usmiljenja. Vse ugovarjanje je zastonj, nič se ne da na naše prošnje in dokazovanje. Vsaki gospodar in vsaki kočar ima svoje pašnike za drobnico in za goved ter so tukaj pastirji sploh le otroci že od sedmega leta, od desetega leta naprej se pa sploh že vadijo dela. To tudi ne more drugače biti, ker draga in spridena družina že večjim posestnikom toliko prizadeva, da težko z njo izhajajo, kaj pa bi bilo pri rnanjših? Oglejmo si pa tudi otroke, kateri celi dan ali predaleč v šolo dohajajo! Kar jih ni že eelo hudobnih, zavoljo mnogo slabih priložnostij, taki so pa zdelani, bledi in bolehni, ker nimajo nikoli knhane hrane ali vsaj ne o pravem času in tako je presilna šolska postava, katera ne pozna nobenega razločka, da hribovee ni v stanu enake dolžnosti s poljancem, tržanom in tncstjanom izpolnjevati. Za naše stanje naj bi bilo šolanje na šest, let in le pol dneva in pa le s prednieti za kmetski delavni stan primernimi. Tako je tudi nemškutarenje odveč, saj se že preočitno spozna, da naši otroci v potrebnejšem zaostajajo; tukaj se izreja edino le delavni kmetovski stan in na više šole hodi olrok dosihtnal le od dveh hiš. In kaj hasni sedmo in osino leto na papirju, ko hodijo otroci le še po zimi, ako ni prelmda, v šolo? Vsaki oče pa, kakor hitro je njegov olrok šest lel šolo obiskoval, obdrži ga o veliki noči marljivo doma. Tukaj bosta potern, ko bode dvorazredna šola za rečenib 45—55 otrok (za celi dan jih zna prirasti najbližjih 6—10) jih dva nčitelja, vsak po 30 podučevala; stariši bodo toliko več strahovani in občine s plačilom obtežene. ln kmet siromak, da bi se kamenu na cesti smilil, izsekuje gozde, da je groza in pritiska na posojilnice, dokler še poroka dobi. Kaj moremo potem odgovarjati nevednemu kmetu, ko pravi: Zakaj so nam pa naši poslanci, ako nain niso nič v stanu pomagati? Naj bi rajši popuslili zborniee, katere toliko milijonov denarja povžijejo pa nam nie kaj ne hasnijo. In res, tako sem že tudi gospode nevtrudljive poslance slišal, rekoč: če bi naši volilni možje stali za nami neomahljivi, naj bi se začel »štrajk«, da bi jih vedno spet izvolili, potem bi bila znabiti vlada primorana tudi za Slovence storiti kaj, sicer smo zgubljeni. Od Sv. Trojice pri Slatini. (Državni vinograd.) Ker se je pred par leti tukaj in skoraj v celem Rogaškera okraju ugnjezdila trtna uš tako, da je že več vinogradov popolnoma uničila, drugi vinogradi bodo pa tudi od te božje kasni kmalo in prej, ko si še mislimo, uničeni, zato je sklenilo e. kr. poljedelsko ministerstvo, po našem rojaku, gosp. Franc Matijašiču, komisarji v Ptuji, da se v tej občini državni vinograd in poskuSalnica za amerikanske trte napravi. In res že s pomladi leta 1891 je prepustil vinograd tukajšn.ji župan, gospod Janez Zurman in ga dal v najem ministerstvu na 12 let. Hitro za tem, še v taisti pomladi se je začelo težavno de o, namreč: »rigoljenje ali prekapanje in ker je bilo zelo veliko kamenja, šlo je delo počasi naprcj in ljudje so že majali z glavami, da to delo bode za nič. Še moram opozoriti, da več gospodov je dvomilo, da bi tukaj bil kedaj vinograd. Zaupanja gospoda Matijašič in Zurman nista izgubila in delo, čeravno težko, bilo je še le v pravem času dogotovljeno tako, da smo še tisto spomlad tri dele vinograda zasadili. Pregovor pravi: »Človek obrača, Bog obrne« in tako se je obrnilo, in naš vinograd, poprej ves s kamenjem zasut, je zdaj napravljen, kakor najlepši vrt. Mnogo ljudij pride iz daljave in bližine, posebno poleti čas iz kopališoa Klatine gledat nasad, in vsak se čudi tem še komaj dveletnira trsom, da tako lepo in čvrsto rastejo. Želeti bi bilo, ko bi še tisti, kateri imajo veselje do vinogradov, se vdeležili in prišli gledat novi vinograd in trsnico; z veseljem jih vsprejme tukajšnji župan in nadzornik vinograda in jim z veseljem vse razloži in poduči, kar kateri želi in tudi se bodejo pri njem drugo pomlad vsake vrste ameriške trte po ceni dobile. Tedaj, dragi vinorejei in posestniki, iz bližine in daljave pridite v tukajšnji državni vinograd gledat in se učit in bodete prepričani, da vinoreja še ni zamrla, ainpak da še bode zopet razevetela in nam dobiček donašala, le »korajža« mora biti; tudi stroSki niso tako grozni. Kakor vsako leto, tako je tudi letos g. Franc Matijašič, komisar v Ptuji, po nadzorniku dal razglasiti, da se bode en celi tlan v zimskem cepljenju podučevalo. Tega poduka se je dne 28. aprila črez 50 odličnih kmetov in fantov vdelnžilo in je vsak imel priložnost kacih 10 komadov cepiti; in ti so bili potem z njih imeni v trsnico vloženi. Katori so cepili, ti so dobili po en ali dva eepljenea za svoj tnid in skrb; izrekamo hvaložno, kateri smo se vdeležili tega podučenja, presrčno zahvalo g. MatijaSiču in prosimo, da nas letos še en dan na zeleno cepljenje poleti povabi, ker tedaj golovo še več ljudij pride. Dragi vinorejci, opozorim Vas, da kjer šc nisle tako nesrečni, da imate trtne uši, začnite vendar z amorikanskini Irsjem saditi, ker gotovo bode prišel čas, da bodo tudi Vaše goriee vsušile — poskušnja nas uči. Nadzornik ameriških trt, oziroma državnega vinograda je pripravljen vsak čas bolj natanko poročati, če se človek do njega ustmeno ali pismeno obrne v slovenskem, kakor tudi v nemškein jeziku. Iz Dornove pi'i Ptuji. (Razno.) Proc-ej let je uže preteklo v morje večne pozabljivosti, odkar narn je donašal cenjeni list ->Slov. Gosp.« novine iz znanega vam »lukovega paradiža«. Blagovoli torej, dragi čitatelj teb vrstic slišati o vrlem napredku Pacin.jske občine. Leta 1889 blagoslovilo se je lepo dvorazredno šolsko poslopje. koje je kinč in ponos vrlih občanov, akopram še čutijo rane, ki jim je stavljenje te šole pripravilo. Istega lela zadonoli so tudi rnili udarci izza stolpa, oznanjujoč dragemu ljudstvu, da diči cerkvico Sv. Doreteje že tudi stolpna ura. Tembolj pa veseli vsacega prebivalca ta reč, ker jo je domačin M. Petrčič kot tako imenovani »Freikiinstler« sam postavil. Leto pozneje popravila se je cerkvica popolnoma; radodarno ljudstvo, vneto za vse blago in lepo, je tudi tukaj žrtvovalo nad 600 gld., kar se mora tembolj čislati, ker je imenovano svoto samo jedna vas, namreč Dornova darovala v večjo čast Božjo. Še istega leta otvorilo se je novo pokopališče ler ima sedaj že tudi primeroma veliko mrtvašnico. Dolgotrajni prepir med kmeti in želarji Dornovskimi zaradi velikega občinskega pašnika, koji nieri nad 140 oralov, se je letos vendar enkrat skončal s tem, da dobo vsled višje razsodbe želarji nekaj nad 10 oralov pašnika, a ostalo število si kmetje med seboj razdele. Dne 30. aprila t. 1. izvolil je nov občinski odbor vže priljubljenega kmeta .lanoza Guša predstojnikora Pacinjske občine, a svetovaleein pa Nace-ta Druzoviča, veleposestnika v Velovlaku, .ložeta Petroviča v Pacinji ter M. Zgeča, posestnika v Dornovi. Iz Celja. (Izkaz.) [Dalje.] Ivan Nep. Kunej, župnik v Šmarjeti 4 glod.. Venceslav Wanoš v Radgoni 5 gld., Matija Frece, župnik v Belih vodah 5 gld., .1. .Tanežič v Grižab 2 gold., Anton Šibal, župnik in duhovni svetovalec na Teharjih 2 gld., .lakob Planinšek, duhovnik v Algersdorfu 1 gold., Gregor Presečnik, župnik v Podgorji 2 gld., Iv. Sepic v Konjicah 5 gld., M. Godina. župnik 2 gld., Sovič 3 gld., .Tožef Kolarič, župnik v Št. Martinu na Paki 5 gld., Martin Meško, župnik v Kapelah 3 gld., Lovro Zablačan, gostilničar na Trati na Koroškem 1 gld., Roza Spindler, c. kr. zemljk. knjigovodja soproga v Brežicah je poslala od naslednjih nabrane zneske: Ferenčak, dekan 5 gld., dr. Franc Firbas, e. kr. notar 3 gld., dr. Voušek, c. kr. sodnik 3 gld., dr. Schmirmaul, okrajni zdravnik 3 gld., Josip Mesiček, kaplan 2 gld., Ivan Munda, c. kr. živinozdravnik 2 gld., .Tosip Šetinc, odvetniški koncip. 2 gld., Leop. Schwentner, trgovec 2 gld.. .losip Agrež, uradnik 2 gld., .losip Stanič, not. konc. 1 gld., Zevnik, trgovec 1 gld., Andrej Levak, mestjan 1 gld., Matkovič, potovalec 1 gld., Ivan Grobošak, mestjan 50 kr., Franc Ravtar, učitelj 50 kr., Franc Lenček, veleposestnik v Blanci 3 gld., Franc Veršec, c. kr. notar v Sevnici 2 gld., Rud. Osterreicher na Dunaji 1 gld., skupa.j tedaj 36 gld., okrajni odbor v Kozjem 10 gld., občina trg Mozirje 10 gld., Martin Brezovček, župnik pri Sv. Martinu na Pohorji 5 gld., g. Franc Eler, učitelj na Zili 1 gold., okrajni odbor v Sevnici 10 gld., okrajni odbor v Gornjemgradu 50 gld., Iv. Ev. Košar, župnik v Galiciji 2 gld., Karol Gajšek, duhov. svetov in dekan v Dobrni 3 gld., Valentin Stiplovšek, župnik pri iSv. Duhu v Ločah 5 gld., g. Mih. Novak, c. kr. okr. sodnik v Koslanjevici 5 gld. (Konec prih.)