Etnolog 23 (2013)
TERRA SANCTA 1910 Občasna razstava v Muzeju krščanstva na Slovenskem
Marko Frelih
379
Izkaznica razstave
Ime: Terra Sancta 1910: največje slovensko romanje v Sveto deželo Vrsta: ob~asna pregledna fotografska razstava
Gradivo za razstavo: Zapuščina Petra Nagliča v lasti vnuka Matjaža Sporarja, Slovenski etnografski muzej
Lokacija: Muzej krščanstva na Slovenskem, Stična
Čas: 8. avgust-22. september 2013
Avtor: Marko Frelih, Slovenski etnografs^ii muzej
Digitalizacija fotografskega gradiva: Miha Spiček, Slovenski etnografski muzej
Oblikovanje: Tadej Trnovšek, Muzej krščanstva na Slovenskem
Tehnična služba: Muzej ^^rščanstva na Slovenskem: Marko Okorn, Irena Potočnik, Suzana Kuplenk
Komuniciranje: Nataša Polajnar Frelih, Muzej ^^rščanstva na Slovenskem
Publikacija: Marko Frelih, Terra Sancta 1910: Največje slovensko romanje v Sveto deželo = Terra Sancta 1910: the largest Slovene pilgrimage to the Holy land. Stična: Muzej krščanstva na Slovenskem, 2013, 107 strani, 111 fotografij.
Število obiskovalcev: 350
Načrtovanje razstave z naslovom Od domačega praga do Jeruzalem^a v Slovenskem etnografskem muzeju je že na samem začetku imelo zasnovo dvodelne razstave v dveh muzejskih ustanovah. Medtem ko je v omenjenem muzeju razstava zajela prikaz izjemne vsebinske raznolikosti v opusu fotografske dejavnosti Petra Nagliča (1883-1959), smo v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični pripravili predstavitev fotografij, ^ii so povezane z romanjem v Sveto deželo leta 1910. To
ni bilo običajno romanje, ampak je šlo za največje romanje Slovencev, ki ga je organizirala ljubljanska {kofija pod vodstvom knezo{kofa Antona Bonaventure Jegliča, ki se je potovanja tudi osebno udeležil.
O velikem romanju je bilo veliko napisano, manj pa je znano, da je bil Naglič pri 27 letih edini romar, ^ii je na pot vzel fotoaparat. Za seboj je imel že dve romars^ii izkušnji, saj je leta 1905 obiskal Rim, tri leta kasneje pa še Lurd. Obe romanji omenja v svojih zapisih, v Sveto deželo pa se je prvič odpravil v družbi fotoaparata in nam je namesto potopisa zapustil izjemno fotografsko gradivo o vseslovenskem romanju. Naglič je bil vse življenje preprost in zelo pobožen človek, h^irati pa je imel neverjeten občutek za poslovnost, saj je v njem kot v sposobnem obrtniškem mojstru ves čas utripala trgovska žilica. Fotografiral je rad, če pa je pri tem tudi kaj zaslužil, je bilo
3_ zadovoljstvo še večje. Zato se je odpravil na romanje z idejo, da vestno dokumentira
celotno potovanje od Trsta do Mrtvega morja, predvsem vse najvažnejše svetopisemske ^iraje, toda glavnino fotografske pozornosti je usmeril na sopotnike. Naredil je več posnetkov posameznikov in skupins^iih fotografij. Ko se je vrnil domov, je ljudem po domovini razpošiljal proti plačilu naročene fotografije in si z zasluženim denarjem ^iril stroške potovanja. Kot je razvidno iz arhivs^iih virov, je bila ideja zares imenitna, saj je bil med romarji velik interes za fotografije in nekateri so naročili tudi po deset enakih posnetkov. Naglič ni bil šolan fotograf, ampak človek s talentom, ki je znal izbrati kompozicijo in s potrpljenjem počakati na ustrezen trenutek. Njegov posnetek romarjev, ki se pod jeruzalems^iim mestnim obzidjem v vijugasti procesiji vzpenjajo proti Jafskim vratom, je edinstven zgodovinski dokument. Je fotografska mojstrovina, ki prikazuje prizor, ki ga brez pomisleka lahko prepoznamo kot mejnik v zgodovini slovenske prisotnosti v Sveti deželi. To je tudi edina fotografija, na kateri je prikazana celotna skupina, ki je štela okoli 540 ljudi. Za kasnejše skupinske posnetke jim ni nikoli uspelo zbrati skupaj vseh udeležencev romanja.
Naglič je začel fotografirati že v Trstu, ko so se ljudje v petek, 2. septembra 1910, v^ircavali na ladjo Tirol. Potem je sledilo dokumentiranje celotnega potovanja do Jafe, Jeruzalema, vse do Mrtvega morja in nato še nazaj do Trsta. V celotnem arhivu je danes ohranjenih 197 posnetkov (negativi iz nitratnega filma, slike na ste^ilo). Verjetno je obiskal vse svete kraje po romarskem programu, proti doplačilu pa je šel tudi na izlet do Jordana in Mrtvega morja. Obiskal je tudi Ain Karem, ni pa jasno, ali je šel tudi v Betlehem. Med njegovimi slikami ni niti enega posnetka cerkve Jezusovega rojstva. Ce bi šel tja, bi jo zagotovo fotografiral. Tako pa je iz Jeruzalema poslal domov razglednico z motivom kapele, v kateri naj bi bile Jezusove jasli. V Nagličevem arhivu je ohranjenih nekaj preslikav posnetkov Betlehema iz slikovne monografije Album Terrae Sanctae (Jeruzalem, 1910), ki je bila leta 1910 med najbolj popularnimi ^^njigami z bogatim fotografs^iim gradivom in je brez vsakega teksta. Naglič je preslikave potreboval za predavanja in ker je iz knjige preslikal samo Betlehem, je zelo verjetno, da ga ni obiskal ali pa iz neznanega vzroka ni fotografiral. Glede na njegovo fotografsko predanost je slednje manj verjetno.
Muzej ^irščanstva na Slovenskem je k sodelovanju za izvedbo razstave o romanju leta 1910 povabil spodaj podpisanega. Na fotografski razstavi, ^ii sem jo naslovil Terra Sancta 1910: največje slovensko romanje v Sveto deželo, je bil na
ogled izbor 60 posnetkov, ^ii so zajeli celoten itinerar romanja na relaciji Trst-Jafa-Jeruzalem-Ain Karem-Mrtvo morje. Uvodni panojski tekst je predstavil fotografa Petra Naglica in romanje, potem pa so sledile fotografske povečave po vrstnem redu, kot se je odvijalo samo potovanje po Sveti deželi. Na odprtju je vsebinski del razstave predstavil avtor, širši pomen slovens^iih romanj v Sveto deželo pa je slikovito orisal pater Peter Lavrih, komisar in vodja Komisariata za Sveto deželo v Sloveniji.
Pater Lavrih je izvrsten poznavalec svetopisems^iih ^irajev in odličen vodnik, ^ii neverjetno obvlada razmere, ^ii znajo biti včasih zelo zapletene. Pod njegovim vodstvom sem marca 2013 obiskal Sveto deželo z namenom, da vidim in fotografiram ^iraje, ki so jih obiskali romarji leta 1910. Izbrane fotografije sem uporabil za publikacijo, ki smo jo izdali ob razstavi. Publikacija ima enak naslov kot razstava, besedilo je v celoti prevedeno v angleščino, slikovno gradivo pa sem razdelil na dva 381 dela: najprej so predstavljene Nagličeve črno-bele fotografije, ki sledijo Ikronološkemu poteku romanja, nato pa sledijo moje barvne fotografije istih ^irajev po 103 letih. V publikaciji je objavljenega tudi nekaj gradiva Jurija Senka, veleposestnika iz Jezerskega, ^ii je v Jeruzalemu pridobil častni naziv Vitez Božjega groba. Njegovi potomci na Jezerskem so mi gradivo prijazno dali na razpolago za objavo.
Čeprav je odprtje razstave potekalo ob temperaturah, ki so spominjale na tiste ob Mrtvem morju leta 1910, saj se je živo srebro povzpelo kar na 40°, je bilo presenetljivo veliko obiskovalcev. Okoli 50 ljudi se je zbralo med hladnimi zidovi v pritličju cistercijanske opatije, med njimi tudi Matjaž Sporar z družino in sorodniki. Kot Nagličev vnuk je predvsem skrben varuh dedove zapuščine in najbolj zaslužen, da so izjemne fotografije dosegle širšo javnost.
Z razstavo Terra Sancta 1910: največje slovensko romanje v Sveto deželo se je Peter Naglič ponovno vrnil v Stično, kjer je leta 1936 s svojim zvestim fotoaparatom ustvaril lep opus fotografij o veliki slovesnosti v čast 800-letnici ustanovitve znamenitega cistercijanskega samostana leta 1136.
Razstava Terra Sancta v pritličju Muzeja krščanstva na Slovenskem. (Foto: Marko Frelih)