4. Noben pouk in nobeno zna­ nje ni odvisno le od učnega načrta in učbenika, ampak tudi od učite­ lja. Toda ob upoštevanju dveh te­ meljnih omejujočih dejstev, na eni strani skrajno ozkega učnega načr­ ta s problematično učbeniško me­ todo, na drugi pa po zmogljivosti skrajno neizenačene strukture učencev, katerih osnovna strokov­ na usmeritev je na prim er elektro­ nika, najbrž ni težko razumeti ne­ spodbudnega položaja, v katerem se je znašel učitelj književnosti. Prej ali slej si mora priznati, da je njegovo delo obsojeno na površno informiranje, podobno kakemu hitremu tečaju. Pouk književnosti - zlasti neslovenske - doživlja ene­ ga največjih in najusodnejših pri­ manjkljajev v slovenskem sred­ njem šolanju. OPOMBE 1 Na tem mestu je govor le o učni snovi za prvi dve leti; ta je enaka v ce­ lotnem usmerjenem izobraževanju. V zadnjih dveh letih pripada pouku knji­ ževnosti - razen v redkih specializira­ nih usmeritvah, kot sta družboslovje in kulturologija, ki pa pokrivata zelo maj­ hen del srednješolske populacije - vse­ ga le 70 ur. Metodološko pa je pouk o- sredotočen na motivna jedra; vseh ta­ kih jeder v tretjem in četrtem letniku je 12. Na primer: »Kriza evropskega člo­ veka in družbe ob izkušnji prve svetov­ ne vojne« v tretjem ali »Pregled bivanj­ ske lirike, dramatike in proze« v četr­ tem letniku, čem ur je nam enjeno 4 ozi­ rom a 8 ur. - Kar zadeva nejugoslovan- ske avtorje, so v zadnjih dveh letih pri­ tegnjeni še Majakovski, Mickievvicz, By- ron, Lorca, Hemingway, Bulgakov, Do­ stojevski in Camus. Sicer pa tudi o slo­ venski literarni avantgardi, vključno s Šalamunom, ni niti besedice. 2 Silvo Fatur: O možnostih drugač­ nih načrtov pouka književnosti v usmer­ jenem izobraževanju, JiS, 1980/81, št. 2, str. 68-73. 3 Prav tam, str. 72. 4 Prav tam, str. 72. 5 Silvo Fatur, Književnost I, str. 217, 218. 6 O tej problematiki in še o marsi­ čem je obsežneje in kritično pisal tudi Marjan Dolgan v prispevku Pripombe k novemu učnemu načrtu za pouk književ­ nosti v usmerjeni srednji šoli, JiS, 1981/82, št. 1, str. 26-32. 7 Navsezadnje je velika škoda tudi to, da je Berilo I.-IV., kjer so zbrani naj- reprezentativnejši teksti iz svetovne in domače literature in ki je doslej sprem ­ ljalo srednješolski pouk književnosti, zašlo v pozabo. V reducirani obliki bi lahko izdatno služilo nam enu zlasti se­ daj, ob pomanjkanju obsežnejšega ilustrativnega gradiva. Vsekakor bi bilo bolje to, kot tratiti polovico dragocene­ ga prostora v učbeniku Književnost II za vzorčna besedila. Peter Kolšek POSVETOVANJE O RAČUNALNIŠKI OBDELAVI LINGVISTIČNIH PODATKOV Od 7. do 9. oktobra 1982 je bilo na Bledu drugo znanstveno sreča­ nje z naslovom »Računalniška ob­ delava lingvističnih podatkov«. (Prvo je bilo pred petimi leti v Sa­ rajevu.) Organizirali so ga Odsek za računalništvo in informatiko in­ štituta Jožef Stefan iz Ljubljane, beograjski Matematični inštitut ter Kulturni in informativni center ZR Nemčije v Beogradu in Zagrebu. Na srečanju je sodelovalo preko štirideset predavateljev’ iz vse drža­ ve ter gostje iz ZR Nemčije. Pre­ davanja, ki se jih je udeleževalo pre­ cej poslušalcev, so bila razdeljena v tri tematske skupine: teoretični modeli jezika; implementacija teo­ retičnih modelov jezika - aplikaci­ je; računalniška obdelava tekstov - korpusi in slovarji. Predavatelji so prikazovali teoretične modele s področja ge- neriranja naravnih besedil. Opiso­ vali so zgradbo in delovanje lastnih oziroma v svetu že osvojenih in standardiziranih računalniških programov. Prikazali so tudi prak­ tične metodološke in tehnične možnosti njihove uporabe. Kljub razmeroma skromnim rezultatom je bilo ugotovljeno, da obstaja že veliko število uporabnih progra­ mov za generiranje naravnih bese­ dil. Žal pa so podatkovne baze, ki jih izkoriščajo ti programi, majhne in nepopolne. V zaključni diskusiji je bilo poudarjeno, da zlasti v Slo­ veniji to področje razvijajo pred ­ vsem računalničarji, ki v svoje delo še niso uspeli vključiti jezikoslov­ cev. Precej predavateljev je prika­ zovalo praktično uporabo elek­ tronskih računalnikov pri zbiranju in pripravi gradiva za razne jezi­ koslovne, literarnozgodovinske in stilne analize pisanih in delno tudi govorjenih besedil. Poudarjene so bile prednosti strojne obdelave gradiva v primerjavi z ročnim. Te prednosti so predvsem obvladova­ nje velikega števila podatkov, zelo hitra priprava teh podatkov za analize, natančne analize po izbra­ nih modelih, lažje dopolnjevanje in popravljanje podatkov ter druga tehnična opravila. Predavatelji iz ZR Nemčije so prikazali tudi delo pri avtomatič­ nem prevajanju z računalnikom. To področje je pri nas skorajda ne­ dotaknjeno, razen če ne upošteva­ mo primerjalnih večjezičnih slo­ varjev. Poudarjeno je bilo, da iz procesa generiranja naravnih be­ sedil ne moremo povsem izključiti človeka. Ta ugotovitev velja v splošnem tudi za vsa področja ana­ liz in raziskav jezika. Računalnik je in bo vsaj še nekaj časa le tehnično sredstvo, ki zna hitro in natančno delati to, kar mu človek ukaže. Kot osnovni pripomoček, ki so ga predavatelji, tako računalni­ čarji kot jezikoslovci, omenjali v zvezi s svojimi raziskavami, so se pokazale konkordance. To so po določenih kriterijih zbrani deli be­ sedil, ki prikazujejo lastnosti ses­ tavnih delov besedil (npr. fonemi, zlogi, besede, ločila itd.). Za stilno in slovnično analizo so najpo­ membnejše besedne konkordance oziroma abecedno urejeni izpisi vseh besednih oblik določenega korpusa ali pa le izbrane besedne oblike s pripadajočim sobesedi­ lom na levi in desni strani. Prikaza­ ne so bile uporabe takih konkor­ danc na fonološki, morfološki in sintaktični ravnini. Predavatelji so prikazovali zlasti statistične obde­ lave besedil. Omenili so, da bi bila na prim er analiza pogostosti posa­ meznih soglasniških kombinacij v določenem besedilu lahko dobra osnova za stilistične raziskave. S konkordancami se določajo tudi pomeni pri homonimih, analizira­ jo se posamezni sistemi in tipi rim itd. Vse take analize sodijo tudi v skupek statistično-verjetnostnih metod za določanje avtorstva ali iz- vornosti kakega besedila. S po­ močjo konkordanc so na prim er v Matematičnem inštitutu v Beogra­ du naredili primerjavo petdesetih prepisov oziroma prevodov cer- kvenoslovanskih apostolskih bese­ dil od 12. do 17. stoletja in na osno­ vi seznama besednih oblik, ki se pojavljajo kot različice, sklepali o sorodnosti oziroma ugotavljali, ka­ tera med temi besedili so prvotnej- ša, katera izvirajo iz grškega origi­ nala in katera iz latinskega, kako si kronološko sledijo in podobno. V nekaj referatih so predava­ telji obravnavali pomembnost pra ­ vilnega izbora besedil ter iz njih ustvarjenega korpusa podatkov. Ugotavljali so, da je za rezultate zelo pomembno, iz kakšnega gra­ diva so dobljeni. Besedila morajo biti izbrana tako, da ustrezajo na­ meravani raziskavi. Ni vedno po­ membno, kako obširen je korpus, ampak kakšni so podatki v njem. Tako na prim er korpus, sestavljen iz literarnih oziroma publicističnih del, ne bi bil prim eren za ugotavlja­ nje značilnosti otroškega govora. Ob praktičnih prikazih upora­ be računalnika na lingvističnem področju je bila večkrat omenjena tudi pomoč pri sestavljanju slovar­ jev. Za zaključena področja, zlasti pri učenju tujih jezikov, so bili pri­ kazani slovarji osnovnega fonda besed. Prikazana pa je bila tudi možnost uporabe računalnika pri sestavljanju obsežnejših slovarjev, z vsemi možnostmi za stalno dopolnjevanje osnovnega gradiva in geselskih člankov. Na zaključni okrogli mizi sta bila obravnavana predvsem dva problema: nadaljevanje in stalnost razvijanja stroke ter pritegnitev večjega števila jezikoslovcev v sku­ pinsko delo z računalničarji. Cvetana Tavzes PETDESET LET SOVJETSKE­ GA INŠTITUTA ZA SVETOVNO KNJIŽEVNOST Inštitut za svetovno književ­ nost A. M. Gorki (Institut mirovoj literatury im. A. M. Gor’kogo — IMLI) v Moskvi je praznoval petde­ setletnico. Ob tej priložnosti je nje­ govo dejavnost izčrpno opisal G. Berdnikov v reviji »Voprosy litera- tury« (1982, št. 9). Po njegovem članku so povzeti tudi tukaj nave­ deni podatki. Inštitut je bil ustanovljen leta 1932, šest let zatem pa je prešel v pristojnost sovjetske akademije znanosti in dobil sedanje ime. Op­ ravlja več znanstvenih nalog. Prva je preučevanje življenja in dela Maksima Gorkega. Poseben odsek inštituta skrbi za arhiv Gorkega, ki šteje danes več kot 100.000 enot - knjige, rokopise, pisma, fotografije itd. V njegovem okviru deluje tudi muzej Gorkega, ki ima poleg d ru ­ gega unikatno zbirko 2000 ilustra­ cij pisateljevih del. V prvi vrsti pa ta odsek IMLI seveda preučuje in izdaja gradivo v zvezi z Gorkim. Prvi je bil leta 1939 objavljen roko­ pis samega Gorkega z naslovom Zgodovina ruske književnosti. V se­ riji »Arhiv A. M. Gorkega« je doslej izšlo 14 zvezkov in 4 zborniki. Pub­ likacije, ki se ukvarjajo s posamič­ nimi pisateljevimi deli, zvrstnostjo, stilom, jezikom, vplivom tradicije idr., izhajajo v .seriji »Berilo Gorke­ ga«. Omenimo samo dve deli: Gor­ ki in tuja literatura (1961) ter B. Mi- hajlovski: Ustvarjanje M. Gorkega in svetovna književnost (1965). Poleg tega je IMLI sodeloval tudi pri pri­ pravi zbranih del Maksima Gorke­ ga v 30 zvezkih (1949-56) ter pri novi izdaji te zbirke (doslej je izšlo 35 zvezkov). Med deli, ki vključuje­ jo opus Gorkega v širši kontekst, omenimo samo dve kolektivni mo­ nografiji: Ruska književnost ob kon­ cu 19. in v začetku 20. stoletja (3 zv., 1968-72), Literarno estetske koncep­ cije v Rusiji konec 19. in v začetku 20. stoletja (1975). Druga enota v Sestavu IMLI preučuje svetovno in kot njen ses­ tavni del tudi rusko literaturo. Za­ dnja leta pripravljajo tukaj Zgodo­ vino svetovne književnosti v 9 zvez­ kih (končanih je 5), sintetično delo Svetovni pomen ruske literature 19. stoletja in monografijo Gogolj in svetovna književnost. Kar zadeva rusko literaturo, so bila posebej preučena dela Puškina, Lermonto­ va, Gogolja, Belinskega, Černišev- skega, Hercena, Tolstoja, Dostojev­ skega in Čehova, med duhovno- umetniškimi formacijami pa zlasti romantika in realizem. Pomembno je tudi delo na področju ruske lite­ rarne teorije, npr. Nastanek ruske literarne vede (1975), Akademske šole v ruski literarni vedi (1975), Ruska veda o literaturi konec 19. in v začetku 20. stoletja (1982). Poseb­ no pom em bna je serija literarnega gradiva in dokumentov »Literarna dediščina«, ki izhaja od leta 1938, malo manj pa posamične literarne zgodovine narodov v zveznih in av­ tonomnih republikah SZ. Dve ob­ sežnejši sintezi sta: Zgodovina rus- ko-sovjetske literature (1958-61, 3 zv.; 1967-712, 6 zv.) in Zgodovina večnacionalne sovjetske literature (1970-74, 6 zv.). Marsikaj so v tem okviru prispevali tudi folkloristi in preučevalci ljudske epike, npr.: 77-