SVOBODNA SLOVENIJA
ANO (LETO) XXIII. (17) No. (štev.) 5
NIA LIBRE
BUENOS AIRES 30. januarja 1964
Grožnja jugoslovanskih komunistov kat. škofom
V zadnji številki Sv. Slovenije smo poročali, da so komunistični režimi v Sovjetski zvezi, na Poljskem, v Vzhodni Nemčiji in na Madžarskem za razkri-stjanjanje ljudi povečali kampanjo proti veri. Povedali smo, da je ta akcija načrtna, sestavni del komunističnega sistema. Jugoslavije v zvezi z omenjenimi državami nismo navajali. Ne zato, ker bi bilo v njej drugače in bi posamezne vere uživale večjo svobodo kot po drugih državah, ampak zato, da v posebnem članku pokažemo, da komuni stični oblastniki v Jugoslaviji ne samo da nič ne zaostajajo v zatiranju in oviranju dela kat. Cerkve in njenih služabnikov za komunističnimi režimi po drugih državah, ampak jih v premetenosti svojega zadržanja in postopanja celo prekašajo.
Poglejmo! Svoj odnos do vere je komunistična oblast doma uredila z ustavo, ki določa, da uživajo državljani svobodo glede izpovedovanja vere in vesti. Z zakonom o pravnem položaju ver so bila omenjena ustavna določila še bolj konkretizirana. Kako je izgledala ta svoboda v praksi, se še dobro spominjamo. še danes se ob misli na strahoten zločin, ki ga je zagrešila nahujskana komunistična drhal nad nedavno umrlim nadškofom Antonom Vovkom na novomeški železniški postaji, ko ga je polila z bencinom in zažgala, zgrozimo in se vprašujemo, kako je bilo sploh mogoče, da se je sredi kulturnega sveta zgodilo to nezaslišno barbarstvo.
Z leti, ko je komunizem z nasilji in ustrahovanjem utrdil svojo oblast nad narodom, in ko so se začele grmaditi napake njegovega lastnega sistema na političnem, gospodarskem in vzgojnem področju, je ljudem začel kazati milejši obraz, Spremenil je taktiko in ublažil postopanje oblasti z ljudmi. Tako kat. Cerkve ni več preganjal tako očitno kot poprej. Toda ostalo je še vedno brez števila načinov za oviranje njenega dela, kajti komunisti niti za trohico niso odstopili 'od svojega protiverskega programa. Zlasti kar se tiče katoliškega tiska in vzgoje mladine so ostali dosledno nepopustljivi. Namesto visoko razvitega katoliškega in verskega tiska, ki smo ga imeli pred II. svetovno vojno v Sloveniji, sme za poldrugi milijon Slovencev v domovini izhajati samo en edini verski list Družina, med tem, ko je vsa Slovenija naravnost poplavljena s komunističnim tiskom in literaturo. Med tem, ko smo imeli pred nastopom komunistične diktature v Sloveniji v vsaki fari, v vsaki občini živahno delujoče kulturne, izobraževalne in vzgojne organizacije ter mladinska društva, pod komunisti ne sme delovati niti ena. Knjižnice, ki smo jih imeli po vsej Sloveniji, so bile naš ponos. Pod komunisti sedaj ni niti ene, nad katero sedanji oblastniki ne bi imeli nadzorstva, ker se boje, da bi ljudje prihajali do takih knjig, katerih vsebina bi utegnila biti nevarna sedanjemu vladajočemu političnemu, gospodarskemu in družbenemu sistemu.
Komunistična oblast še naprej načrtno vzgaja slovensko mladino v protiverskem duhu in v sovraštvu do kat. Cerkve in njenih predstojnikov. Še vedno je v veljavi, da komunistični veljak, ali oseba, ki je na vplivnejšem položaju, ne sme zahajati v cerkev, se ne sme cerkveno poročiti in ne sme dajati krstiti svojih otrok. Iz strahu pred izgubo službe se večina takiji javno poroča samo civilno, cerkveno pa tajno po drugih krajih, kjer jih nihče ne pozna.
Gornje navedbe strahotno potrjujejo podatki, ki jih je dr. Branko 'Rozman objavil v svojem članku „Novi odnosi do komunizma“' v februarski številki Duhovnega življenja „iz pisma neke resne, izobražene osebe, ki se je pred nekaj tedni po uradni poti mudila v domovini“. Ta je sedanji položaj kat. Cerkve v domovini označila takole:
„Verskega preganjanja ni več, svobode pa tudi ne. Cerkev je potisnjena v zakristije. Zunaj cerkva ni nobenega verskega delovanja. Verskega tiska ni z izjemo Družine, ki pa izhaja menda v 30.000 izvodih naklade in je kontrolirana po komunistih. Verskih in katoliških organizacij ni. Duhovnik v bolniš-
FltANCIJA PRIZNALA KOM. KITAJSKO
ZDA obžalujejo
Francija je v ponedeljek, 27. t. m. priznala komunistični režim na Kitajskem. Takoj zatem je dobila od čang-kajška formalni protest proti temu koraku. Toda, zasedaj, so diplomatski odnosi med Francijo in Formozo ostali nedotaknjeni. S tem, da je priznal Peking, Pariz ni prelomil s Formozo ter je bil Čangkajškov korak samo diplo matski protest, v katerem je označil De Gaullovo 'dejanje za „neprijateljsko“.
Dvojna politika
De Gaulle se je, kakor kaže, odločil za dvojno politiko napram Kitajcem: priznava Peking kot oblast na celini ter Taipeh kot oblast na Formozi. Za Francijo bosta ,če ne bo prišlo do preloma, odslej naprej obstajali dve Kitajski.
Čangkajškova vlada je takoj začela zasedati, da bi določila svoje stališče ter formoški opazovalci napovedujejo, dqi se bo Čangkajšek odločil za popolno odpoved diplomatskih odnosov s Parizom. Tako Peking kakor Taipeh stalno trdita, da obstaja samo ena Kitajska, ne dve.
Dva stavka
. Francija in komunistična Kitajska sta objavili svojo odločitev o vzpostavitvi 'diplomatskih odnosov z dvema stavkoma. Objava navaja, da bosta obe državi določili svoja veleposlanika v naslednjih treh mesecih. Diplomatski odnosi pa se bodo začeli s poslevodečima tajnikoma.
Čangkajšek v svojem protestu ugotavlja, da francoski korak škoduje pravicam kitajske republike. Priznanje rdeče Kitajske s strani Pariza je povzročilo ostro reakcijo v ZDA. Tamkajšnji diplomati menijo, da bo ta korak sprožil vrsto priznanj rdečega kitajskega režima s strani drugih držav, predvsem bivših, sedaj neodvisnih francoskih afriških kolonij.
Ameriško zunanje ministrstvo je izjavilo, „da obžaluje“ De Gaullovo odločitev; „zlasti sedaj, ko kitajski komu nisti aktivno širijo napade in podtalna gibanja.“ Nadalje zunanje ministrstvo trdi, da je bil to „nesrečen korak“. Ves mesec so ZDA poskušale De Gaulla odvrniti od priznanja rdeče Kitajske, toda brez uspeha, še minulo soboto je predsednik Johnson javno objavil ameriško nasprotovanje proti taki potezi in dejal, „da povzroča veliko zaskrbljenost po vsem svetu.“ Menijo, da bo prihodnje tedne še več drugih držav sledilo francoskemu koraku in 'da si bo na jesenskem zasedanju Glavne skupščine ZN rdeča Kitajska verjetno že lahko prido bila članstvo v tej organizaciji. Med državami, ki bo predlagala članstvo rdeče Kitajske v ZN, „bo morda tudi Kanada“, kakor je izjavil kanadski predsednik Pearson.
Anglija molči
Skoro po vseh državah so dajali komentarje o pravilnosti ali nepravilnosti Da Gaullove odločitve, samo v Londonu so odklonili izjavo, omejivši se samo na stavek: „Priznanje komunistične Kitajske je zadeva francoske vlade..1
Anglija je bila namreč ena izmed prvih zahodnih držav, ki je priznala rdečo Kitajsko že pred 14 leti. Zanimivo je, da takrat ni bilo posebnih protestov iz Washingtona, čeprav so bile ZDA zapletene v korejsko vojno, v katero je bila direktno vmešana rdeča Ki- ■ tajska. Anglija je takrat že vzdrževala diplomatske stike s Pekingom, istočasno pa je v sklopu ZN pošiljala svoje vojake na bojišče na Koreji, po drugi poti pa orožje v Peking. Washington je se-oaj proti De Gaullu sprožil pravo ofenzivo zaradi njegovega koraka, proti Londonu pa ni nastopal, vse po starem rimskem pravilu: Quod licet Jovi non licet bovi.
(sklopu britanskega C’ommonwealtha. Čeprav so bili nemiri zadušeni, pa napetost v nobeni teh držav ni prenehala.
Teror v Kongu
Prvi kaos v neodvisni afriški državi je bil, kakor znano, v belgijskem Kongu leta 3960, ki se še do danes ni polegel, kljub intervenciji oboroženih sil ZN. Nasprotno, teroristi pod vodstvom bivšega vzgojnega ministra 34-letnega Pierra Mulele, ki se je lansko leto več mesecev mudil v Pekingu, so začeli z novimi progoni ter pobijajo trenutno predvsem misijonarje in prebivalstvo, ki se zbira okoli njih. Doslej so uničili in požgali nad 15 misijonskih postojank, tako katoliških kakor protestantskih. Teroristi so oboroženi s strupenimi puščicami in loki, nekateri pa tudi s strelnim orožjem. Diplomatski krogi v Leo-poldvillu, glavnemu mestu bivšega belgijskega Konga, izražajo bojazen, da bo Peking izkoristil Mulelejevo organizacijo ter mn začel pošiljati moderno rož-je. Delovanje Muleleja je, kakor so ugotovili, tudi povezano z delovanjem teroristov v bližnji portugalski Angoli.
Pri teh izgredih v Afriki, ki se v zadnjih tednih širijo, je zanimivo ugotavljati, 'da so kenijski predsednik Ke-ryatta, tanganijski Nyerere in ugandski Obote takoj poklicali britanske čete za nastop proti izgrednikom.
Problem svobode
Novo nastale afriške države stojijo vse pred enakim problemom: v borbi za osvoboditev so jim njihovi vodje obljubljali lahko življenje, ki da jim ga bo prinesla svoboda. Ko je svoboda pri-
šla, je vsakdo lahko ugotovil, da je do visoke življenjske ravni še mnogo stopnic. Afrikpnci, ki povprečno zaslužijo ok. 60 dolarjev letno, ugotavljajo, da so njihove vlade obdržale na odgovornih položajih še vedno belce, ker za te domačini še niso sposobni. Prav tako so v oboroženih silah obdržali bele častnike. Tako ostajajo nad svobodo razočarani ter 'dobro organiziran komunističen upor, kakor npr. na Zanzibarju, z lahkoto sproži vrsto uporov še v drugih državah, kar se je tudi zgodilo.
Afriški vodje, ki so poklicali angleške čete za zaščito svoje bblasti, bodo verjetno zaradi komunistične propagande, ki prav gotovo ne bo mirovala, izgubljali na prestižu med domačini. To-da trenutno so preprečili kaos, v katerem komunistični agenti vedno najdejo najlepšo priliko za izvedbo svojih načrtov.
čuenlaj zavrnjen
Čuenlaju, ki je imel v načrtu obisk Tanganjike prav v teh dneh, je bil obisk zavrnjen, istočasno pa je tanganjiski predsednik Nyerere odpovedal tudi svoj obisk Indiji in rdeči Kitajski, kamor je nameraval odpotovati prihodnji mesec. Nyerere je tudi pozval vse afriške zunanje in obrambne ministre na nujno konferenco, da bi razpravljali o vzhod-noafriški krizi. V poslanici afriškim predsednikom Nyerere ugotavlja, da je „položaj v Vzhodni Afriki kritičen“. Konferenca naj bi se začela prihodnji ponedeljek ter naj bi na njej razpravljali predvsem o ukrepih, s katerimi bi onemogočili vojaške upore:
I
TEDNA
Vrvenje v Vzhodni Afriki
Po revoluciji na otočku Zanzibarju, plače, v resnici pa se za upori skriva
ob vzhodnoafriški obali, ki je prinesla na površje komuniste, izšolane na Kubi ter v Pekingu, so se dvignili piosa-mezni vojaški oddelki v treh vzhodno-afriških neodvisnih državah, članicah britanskega Commomvealtha: v Keniji, Tanganjiki ter u Ugandi.
V vseh teh državah so uporniki na-
dobro pripravljen načrt komunističnih agentov iz Pekinga za postopno zavzetje afriške celine.
V vse te države so Angleži takoj z letali poslali svoje oborožene sile, v številu 3500 ter so z njimi začasno zadušili nemire. Angleške vojake so na po moč poklicali vodje teh držav, ki so
V	urugiiayskem mestu Treinta y
Tres, ki je 370 km oddaljeno od Montevidea, so v nedeljo odkrili civilno-vojaško zaroto. Pripravljali naj bi jo bili skrajni desničarji. V zadnjih 30 letih sta bili v Uruguayu samo dve revoluciji. Obe sta izvedla predsednika republike in sicer prvo Gabriel Terra, marca 1933, drugo pa Baldomir februarja 1942.
V	Brasilu je politično stanje v državi vedno težje. Predsednik stranke Narodna demokratska zveza Bilač Pinto
V Brasilu je predsednik dr. Goulart odločen izvesti agrarno reformo s pomočjo oboroženih sil. V ta namen je bil že sklenjen dogovor med njim in vojsko, letalstvom ter mornarico. Dekret c razlastitvi neobdelane zemlje v širini 8 in pol kilometrov vzdolž zveznih cest, železnic in rek v notranjosti države bo podpisan v najkrajšem času Dr Goulart je izjavil, da bodo razlastili samo neobdelano zemljo, ne pa tiste, ki so jo lastniki .doslej ves čas obdelovali.
Vojna zaradi lova morskih rakov med
je javno obtožil predsednika republike j Brasilom in Francijo je zaključena s tem, dr. Goularta, da načrtno pripravlja dik- j (ja je general De Gaulle sprejel pova-taturo. Očita mu, da za dosego tega bilo brazilske vlade za obisk Brasila,
vedli za vzrok nezadovoljstva prenizke1 postale v zadnjih letih samostojne v
nje podpiše. Tako bolniki umirajo praktično brez Boga. Nekrščenih je že veliko, prav toliko ali pa še več cerkveno neporočenih.. Ljudje postajajo materialisti. Ob nedeljah so res cerkve polne, a kje je mladina? Morala je strašno padla. Katoličani so povsod zapostavljeni, kajti vsi morajo na delo. Družine so razbite, otrok imajo malo: po enega ali dva. Družine s tremi otroki so že redke...“
Drugo poročilo, ki smo1 ga dobili mi in je tudi iz povsem zanesljivega vira, pa navaja, dobesedno: „Matere, ki so v •državnih službah, ne upajo otrok učiti delati križ in se priporočati angelu varuhu, ker se boje, da bodo v šoli to ugotovili in jih pognali iz služb. Kader učiteljiščnikov je tako temeljito zgrajen, da bodo komunisti, ko bodo ti ljudje učitelji po deželi, lahko izvedli proti Cerkvi in veri, kar bodo hoteli“.
Da komunisti dosledno izvajajo svoj program proti kat. Cerkvi, potrjujejo tudi grožnje, ki jih je proti njej začel objavljati komunistični tisk na ukaz partije novembra meseca po vsej državi. Za povod so vzeli razstavo, ki je bila med zasedanjem vatikanskega koncila v Rimu pod naslovom „Molčeča Cerkev“. Članek proti tej razstavi je bil najprej objavljen v glavnem glasilu Zveze komunistov Jugoslavije, v beograjski „Borbi“, za njo jo je pa ostali komunistični tisk v državi označeval za „provokacijo“. V jugoslovanskem oddelku te razstave so bile namreč slike z naslednjimi prizori: trupla prebivalstva, jok matere, jok otroka, skupina ljudi v neki cerkvi in skupina beguncev v čolnu. Listi priznavajo, da so fotografije avtentične in da so res iz Jugoslavije,
zatrjujejo pa, da teh zločinov niso de-nice ne sme, razen, če ga bolnik izrecno | iaii komunisti, ampak ustaši. Navajajo pokliče in primarij bolnišnice dovolje- j dalje, da so tudi „nekateri jugoslovan-
ski škofje počastili s svojim obiskom to umazano razstavo v Rimu“. Vprašujejo se: „Ali je morda predstavnik jug. kat. episkopata izrazil protest proti takšnemu ponarejanju resničnosti v Jugoslaviji“ ter takoj odgovarja, „da po vsej verjetnosti ni“, ker da je treba „brez nadaljnega domnevati, da imajo veliko vpliva, da bi lahko to preprečili“. V nadaljnih izvajanjih je nato v članku prikazan razvoj razmerja med kat. Cerkvijo in sedanjo komunistično oblastjo od leta 1960 naprej.
Zaključuje ga pa naslednje opozorilo komunistične partije kat. Cerkvi in njenim škofom: „Ustava Jugoslavije in njeni zakoni nudijo vse pogoje za neovirano versko življenje. Stvar cerkvenih funcionarjev pa je, da jih s konstruktivnimi dogovori z oblastmi res izkoristijo v skladu z načeli resnične svobode vere. Dosedanji molk o razstavi „Molčeča Cerkev“ predstavlja precej zgovoren odgovor“.
Ni naš namen polemiziranje s komunističnim tiskom doma glede verodaj-nosti slik na razstavi „Molčeča Cerkev“ v Rimu. Nas zanima samo odnos sedanjega komunističnega režima do kat. Cerkve. Gornja grožnja komunističnega tiska kat. cerkvenim dostojanstvenikom potrjuje, da imamo še vedno prav, ko trdimo, da se v dosedanjih odnosih med komunistično diktaturo in kat. Cerkvijo ni prav nič spremenilo. Kajti znova je pred vso javnostjo potrjeno, da je vrhovna oblast v Jugoslaviji še naprej edino komunistična partija, ki se vmešava v notranje delovanje kat. Cerkve in ji ga dovoljujejo samo v tistih mejah, ki niso nevarne obstojanju brezbožnega! lin materialističnega komunističnega sistema, in zlasti ne škodijo njegovim ciljem v svetu. ,
cilja dopušča politične štrajke, ki so po zakonu prepovedani; da je omogočil, da so komunisti dobili glavno besedo v Fe-trobrasu, državni družbi, ki ima monopol za petrolej, da so se komunisti vrinili v državno upravo, da 'je dopustii ustanovitev protizakonite delavske orga-nizacijenizacije Glavno delavsko poveljstvo, ki ga imajo v rokah komunisti. Predsednik dr. Goulart je opozicional-nega politika pozval, paj svoje obtožbe javno dokaže.
Nove težave v Vietnamu
ZDA, ki so pred dvema mesecema izrazile upanje ,da se bo po zrušitvi Diemovega režima v Južnem Vietnamu vojskovanje proti komunistom pospešilo, so v ponedeljek priznale, da se je zgodilo ravno obratno.
Lansko leto 8. novembra je Rusk na tiskovni konferenci izjavil, da upa, da bo nov režim povezal vse prebivalstvo za odločne nastope proti komunistom ter da bo tako ustvaril neodvisno, svobodno in varno državo. „Državni udar v Južnem Vietnamu ni bil tak, kakršni so državni udari v Latinski Ameriki,“ je takrat izjavil Rusk.
V ponedeljek, 27. t. m. pa je obrambni minister McNamara žalostno poročal kongresu: „Komunisti v Južnem Vietnamu neprestano napredujejo.“ Nadalje je izjavil, 'da bosta vse dotlej, dokler bo vladala v tolikih državah politična in gospodarska nestabilnost, ZSSR in Kitajska „imeli ceneno priliko za svoje napade na svobodo in za širjenje komunistične doktrine.“ McNamara je nato pribil, da morajo ZDA vzdrževati močne vojaške sile in pokazati voljo tvegati njihovo uporabo, kljub navideznemu pomirjenju sveta. Ker je sov-jetsko-kitajski spor, po MacNamarovem mnenju, prekoračil meje ideološkega spora ter sega na področje življenjskih interesov obeh komunističnih velesil, bo svobodni svet imel še „veliko neprilik“.
Goulart je pa tudi že izjavil, da bo obiskal Francijo. Do spora med obema državama je prišlo lani, ker so francoske ribiške ladje lovile morske rake v brazilski^ teritorialnih vodah.
V	Boliviji je bil na 9. kongresu ta-mošnje vladajoče politične skupine Narodno revolucionarno gibartje določen za predsedniškega kandidata za bodoče volitve sedanji predsednik dr. Viktor Paz Estenssoro, ki je tudi predsednik omenjene politične skupine Pri določitvi podpredsednika so se pa pojavile težave kajti za ta položaj se je potegovalo več kandidatov, med katerimi ni moglo priti Ido sporazuma. Končno je bil z večino glasov izvoljen Federico Fortun.
Dean Rusk je obtožil svobodne države, da s pošiljanjem strateškega materiala Kubi samo ovirajo delo in prizadevanja za preprečitev nadaljnega širjenja komunizma po ameriški polobli.
V	vodstvu italijanske krščansko-de-mokratske stranke bodo nastopile večje spremebe, kajti dosedanji glavni tajnik stranke Aldo Moro, predsednik sedanje italijanske vlade, je odstopil. Mea sredino in levim krilom v stranki je dogovor, da bo za glavnega tajnika stranke določen biv. notranji in kmetijsk) minister Mariano Rumor, ki pripada sredini. Za njegovega pomočnika bo določen Fanfanijev človek, t. j. Arnaldo Forlani. S svojo zahtevo je prišla tudi skupina biv. strankinega tajnika odn. sed. predsednika vlade Alda Mora, ki hoče imeti v tajništvu stranke tudi svojega človeka. Ta naj bi bil Battista Scaglia. Obe skupini sta za njegovo imenovanje, toda v tajništvu naj bi imel samo vodstvo strankinih tehničnih poslov in propagando. Glede sestave novega vodstva stranke med posameznimi skupinami še ni prišlo do sporazuma. Gotovo je da desno krilo ne bo popustilo, da ugledna osebnost tega krila biv. predsednik vlade Mario Scelba ne bi bil v vbdstvu stranke. '(Nad. 2. str.)
Stran 2
SVOBODNA SLOVENIJA
Buenos Aires, 30. januarja 1964
DR. MIHA KREK
Obnavljajmo resnico
l(llz ankete v Zborniku Sv.. Slovenije za leto 1964)
„.. .Naš odnos do očetnjave bodi tak, kakršen je odnos dobrih otrok, ki zvesto ljubijo svoj rodni dom. Kjerkoli so, tako žive, da so rojstni hiši v ponos in v pomoč.
Da nam ne pojenja gorečnost, gojimo in obnavljajmo resnico, da smo v pravu, ki bo zmagalo. Želja po osebni svobodi je neugasljiva sila. Prav tako želja po svobodni družbi, po državni in javni upravi s svobodnim, enakopravnim sodelovanjem ljudstva. Ta sila bo prej ali slej zlomila okove diktature in se uveljavila. V borbi proti sužnosti pod komunizmom smo torej pomočniki k sigurni zmagi pravične stvari. Ta živa vera naj žari iz vseh naših del.“
.Dr. Krek v nadaljnjih izvajanjih omenja nekatere naše napake, nato pa nadaljuje:
„Če izločimo te nekatere slabosti in napake, lahko z zadoščenjem ugotovimo, da je slovenska emigracija doslej opravila veliko delo in se je izkazala vreden del svojega naroda, ki je v glavnini vse prenesel in pretrpel ter se uspešno prebija v znosnejše razmere.
Doma in na tujem se zavedamo, da smo žrtve političnega sistema. Oboji hočemo novi sistem svobodno urejene demokracije. Oboji vemo, da bomo to dosegli, da bo narod mogel uveljaviti načela in ideale, ki so nam vsem sveti. To bo tem prej, čim popolnejši bo naš skupen napor. Znano je, da novi rodovi doma komunizem odklanjajo. Osvobodilno delo mora njim posvečati vso skrb in ljubezen. Mlade ljudi razumeti, z njimi ustvariti duhovno vzajemnost, v tem je velik del skrivnosti uspeha. Jaz sem 22 let že v emigraciji, največi del drugih boste čez dve leti praznovali dvajsetletnico življenja v tujini. Izprašujmo se, koliko še poznamo razmere doma, koliko še razumemo sedanjo mladino. Revne odgovore bomo dobili. In vendar prav v tem ne smemo odpovedati.
Idealno je to delo, saj ne gre več ze nas, ki smo se rešili. Uspeh bo narodov in samo njegov. Zgrabiti mora naše zanimanje do dna, saj je pretežko in pre-zanimivo. Zmagujmo ga z veseljem, sodelujmo v njem kot dobri ljudje. Rada se nam ponavlja napaka ,da ne ločimo razprave, debate, od polemike. To pogosto pokvari razpoloženje in dobre odnose med nami samimi prav v političnem delu, ki vsebuje toliko spornega. V osnovi zasledujemo isti cilj, v podrobnostih pa polemiziramo, mesto, da bi mimo, stvarno razpravljali in osvetljevali vprašanja, ki povzročajo različna mnenja, sodbe, predloge in rešitve. Razprava je vedno koristna, polemika hitro škodljiva. Ta dela vtis prepira in razdora. Pravilo bodi: razpravljajmo čim več, polemizirajmo čim manj, napade prihranimo za edinega resnega škodljivca in nasprotnika; vse naperimo proti komunizmu in njegovi diktaturi.
Med nami vsemi pa naj vlada dobrotljiva vzajemnost. Taki se bomo laže prebijali preko množice težav in džungle zmed v sedanjem svetu, dokler le imamo ljubezen in hrepenimo, da bi videli kraljično naših src: Svobodno Slovenijo.“
Smrt glasbenika in skladatelja dr. Franca Kimovca
V	zadnji številki Sv. Slovenije smo sporočili slovenski izseljenski javnosti, da je v Ljubljani umrl zaslužni slovenski mož: glasbenik, skladatelj, prevaja-nec in zbiralec slovenskih narodnih pesmi stolni prošt in apostolski protonotar msgr. dr. Franc Kimovec.
V	Ljubljani so mu priredili zelo lep pogreb dne 14. januarja t. 1. na pokopališču pri Sv. Križu.
Rajni dr. Franc Kimovec se je rodil 21. septembra 1878 v Glinjah pri Cerkljah na- Gorenjskem. V ljudsko šolo je hodil v Zalogu, Cerkljah in Kranju, gimnazijo študiral v Ljubljani in na njej maturiral leta 1898. Bogoslovje je študiral prav tako v slovenski prestolnici in bil leta 1902 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval na Bledu, v Predosljah, bil nekaj let prefekt v ljubljanskem Alojzijevišču, od leta 1909 do 1911 je pa nadaljeval bogoslovne študije v Rimu v Animi ter postal doktor bogoslovja. Hkrati je napravil izpit tudi iz krščanske arheologije.
Glasbo je študiral najprej v Ljubljani pri Foesterju ter bil že v 7. in
8.	šoli organist v Alojzijevišču. Že tedaj je začel tudi pomalem skladati.
držanja proti komunistom je bil večkrat zaprt.
Kot glasbenik se je pretežno udejstvoval na področju cerkvene glasbe, toda tudi svetne se ni izogibal. Zložil je največ vokalnih skladb oz. zbor in or-
grafskem leksikonu je dr. Kimovca že sredi njegove najplodovitejše življenjske dobe in glasbene dejavnosti označil takole: „Kimovcev slog je povečini polifonski, v značaju moderen; v njegovih svetnih skladbah se pogosto oči-tuje vpliv naše narodne pesmi.“
Dr. Franc Kimovec se pa ni udejstvoval v slovenskem kulturnem življe-
gle, instrumentiral je pa tudi cerkvene nju samo na glasbenem področju, am-zborovske skladbe drugih skladateljev pak tudi leposlovno in sicer zlasti kot za razne bogoslužne potrebe. V tisku je prevajalec. . Pod psevdonimom Franc izšla cela vrsta njegovih maš, tako zla- Poljanec je prevedel iz španščine Colo-sti v čast sv. Jožefu za moški zbor, sv. | movo „Kraljico mučencev“, iz ruščine Srcu Jezusovemu, staroslovenska maša Solovjeva „Kratko povest o Antikri-za mešani zbor, orgle in orkester, ma- stu“ in nekaj narodnih' pripovedk Tol-ša v čast sv. Cecilije, ter zbirke raznih stega, iz angleščine Hagg^rdov „Pr-cerkvenih pesmi za šmarnice, blagoslov, stan kraljice iz Sabe“, iz nemščine Fe-tri velike Marijine antifone za mešani dererjevi povesti „Sisto e Šesto“ in
zbor, cela vrsta evharističnih pesmi itd. Njegovo delo na cerkvenem glasbenem področju je tolikšno,: da zahteva posebno podrobno razpravo. Z njim si je dr. Kimovec v slovenski cerkveni glasbi postavil najčastnejše mesto poleg zaslužnih slovenskih glasbenikov in skladateljev na tem področju.
V Pevcu je priobčil celo vrsto prekmurskih narodnih pesmi, ki jih je sam nabral. Samostojno je izšel tudi njegov „Venček gorenjskih narodnih“ za mešani zbor. Svojo ljubezen do slovenske katoliške mladine je izpričal s svojo glas-
Glasbeno znanje si je poglobil od leta k raznjm članskim vajam za orlov-1911 do 1913 na cerkveno-glasbenem ( gke nastope.
oddelku Akademije za glasbo in dram-j Glasbeni kritik v Slovenskem bio-sko umetnost na Dunaju ter napravil z odliko izpit iz orgel, pevovodstva in cerkvenega petja. V letih 1913 in 1914 je hospitiral še na nekaterih oddelkih ter se izpopolnjeval v kompoziciji, govorilni tehniki in izobrazbi glasu.
Kot pevovodja se je udejstvoval že v kaplanski službi na Bledu ,na Dunaju v Slovenskem izobraževalnem društvu Straža, zlasti pa po dovršitvi glasbenih študijev, ko je bil v Ljubljani nastavljen v stolnici najprej kot kaplan oziroma vikar, nato pa leta 1916 imenovan za stolnega kanonika. Tu se je začelo njegovo plodonosno glasbeno udejstvovanje. Kajti ves čas je pomagal ravnatelju stolnega kora Stanku Premrlu na koru bodisi kot organist, največ pa kot dirigent. Razen tega je vodil cerkveno petje v Marijanišču. Kot pevovodja v pevskem društvu Ljubljana je zbor dvignil do take višine, kakršne nikdar prej in nikdar za njim ni več dosegel. Zlasti je pevski zbor Ljubljana dosegel izreden uspeh s koncertom ruskih nabožnih pesmi, katere je z njim naštudiral pok. dr. Kimovec. V Ljubljani je dr. Kimovec poučeval tudi na orglarski šoli in sicer harmonijo, orgle, orglarstvo in koral. Nekaj časa tudi izobrazbo glasu. Na škofiji je bil škofijski glasbeni referent zlasti za svoji špecijalni stroki orglarstvo in zvonarstvo. Več let je bil predsednik Pevske zveze ter je uredil prvih pet letnikov Pevca. Ves čas je mnogo pisal v Cerkveni glasbenih o orglah, o orglarskih mojstrih Milavcu, Zupanu in Na-
„Patria“.
Vse Kimovčevo glasbeno in leposlovno delovanje preveva velika ljubezen do Boga in slovenskega naroda. V čast božjo in v poveličanje božje Matere Marije je zložil toliko glasbenih biserov, da smo prepričani, da ga je vsemogočni Bog uvrstil v svoj nebeški zbor. V njem mu lahko še naprej prepeva hvalo, obenem pa s svojimi hvalnicami prosi pri Njem milost za svoj slovenski narod, da bi se mu čimprej skrajšalo trpljenje pod komunistično sužnostjo, da bi si znova v svobodi lahko urejal svoje življenje in svobodno tudi častil svojega Stvarnika in njegovo Mater Marijo.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Zakon o preskrbi
Vlada ga je že pred časom predložila v razpravo in odobritev poslanski zbornici. O njem so doslej v parlamentu razpravljali trije odbori: odbor za kazensko zakonodajo, za ustavna vprašanja in trgovino. Po daljši debati so se poslanci zedinili na končno besedilo zakona, o katerem se je začela razprava v plenumu poslanske zbornice na‘ včerajšnejm zasedanju. Poleg poslancev ljudske radikalne stranke so na uzakonitev Zakona o preskrbi pristali še poslanci Federacije sredinskih strank, socialistične stranke in krščansko-demo-kratske stranke. Toda poslanci omenjenih treh strank, ki podpirajo vlado v parlamentu, so si izgovorili pravico, da bodo pri razpravi zakona v podrobnostih predložili še svoje spremembe in dopolnila k posameznim členom.
Poslanci Zveze argentinskega ljudstva — stranka biv. predsednika gen. Aramburuja — je za razpravo v plenumu poslanske zbornice predložila svoje poročilo, poslanci dr. Frondizijeve in-transigentne radikalne stranke prav tako, poslanci dr. Alendejevih intransi-gentnih radikalov pa skupno z neopero-nisti. Slednji zatrjujejo, da bi bilo po njihovem mnenju najbolje, če bi enostavno obnovili zakonodajo, ki je bila pod Peronom.
Od vlade predloženi zakonski osnu-raksu, o zvonovih, o cerkvenem petju tek o preskrbi je v gospodarskih kro-in o koralu ter objavljal ocene raznih j gjh povzročil hudo debato. Posamezne skladb. Dolgo vrsto let je bil tudi glav- j gospodarske ustanove so parlamentu poni glasbeni poročevalec pri Slovencu, i glale tudi svoje pomisleke proti omen-Razen tega je sodeloval pri Bogoljubu, | jenemu zak. predlogu ter se izrekle pro-Vzajemnosti in drugih listih.	J titi ponovnemu uvajanju načrtnega go-
Po drugi svetovni vojni je postal spodarstva v državi. V podkrepitev svo-stolni prošt in apostolski protonotar v jih trditev so navajali slabe strani te-Ljubljani. Zaradi svojega odločnega za- ga gospodastva pod Peronovim reži-
mom in birokracijo, ki se je bohotno razpasla v državni upravi. Vlada pa vztraja pri svoji odločitvi, da je v sedanjih razmerah tak zakon nujno potreben, ker vlada mora imeti možnost za nastopanje proti tistim, ki brezvestno dvigajo cene glavnim življenskim potrebščinam in z raznimi mahinacijami in motnjami na trgu samo še povečujejo težak gospodarski položaj.
Zakon o preskrbi se imenuje Državni zakon o preskrbi. Njegov namen je pospeševati normalno preskrbo prebivalstva z živili in njihovo pravilno razdeljevanje po zmerni ceni. Zakon zajema vse stvari, ki so nujno potrebne za življenje ljudi: živila, obleko, stanovanja, razsvetljavo, kurjavo, gorivo, gradbeni material, zdravila, prevoz, šolske potrebščine, knjige itd.
Zakon dalje predvideva ustanovitev Državnega ravnateljstva za preskrbo, ki bo podrejeno državnemu tajništvu za trgovino. Naloga tega ravnateljstva bo med drugim tudi raziskavanje vseh dejavnosti, ki so v zvezi z proizvodnjo, komercializacijo in razdeljevanje vseh stvari, ki spadajo pod ta zakon ir. urejanje njihovih cen v namenu, da se zaščitijo potrošniki.
V ministrstvu za narodno gospodarstvo se bo pa ustanovil Državni svet za preskrbo, v katerega bodo poslali zastopnika vsi gospodarski resori, gospodarske ustanove ter Glavna konfederacija za delo.
Za prekrške po tem zakonu so določene kazni od 10.000 do 500.000 pesov. Zakon bo veljal samo v izrednih časih. Te bo pa ugotovila zakonodajna zbornica.
Ostale novice
Po vsej Argentini je bila prejšnji
Ob zaključku prvega leta slavistike in sovjetologije na buenosaireški kat. univerzi
Koncem decembra 1963 so se vršili na pravni fakulteti in zasebnega prava prvi izpiti na slavističnem oddelku Ka- na ekonomski fakulteti ter za sovjeto-toliške univerze v Buenos Airesu. V logijo dr. Alberto Rodriguez Varela, tem prvem kurzu so bili predmet pre- prof političnega prava na pravnih fa-davanj: zgodovina in književnost slo- kultetah katoliške in državne univerze vanskih narodov, posebej pa še sovje- v Bs. Airesu.
tologija, t. j. pravni ustroj sovjetskega Obstojajo mnoge težave, ki ovirajo režima v ZSSR in satelitih ter njih pri- tukajšnemu visokošolcu študiranje sla-
merjava s sistemi zahodne civilizacije. Vodja slavistike je bil Poljak prof. dr.
vistike. Argentinska univerza je tako urejena, da daje slušatelju poleg teo-
W. Toczylowski, drugi profesor pa Ukra- | rično-znansbvene podlage še praktično jinec prof. Halajczuk, svetovno znani j usposabljanje za takojšnje izvrševanje strokovnjak v mednarodnem pravu, ob- j službe. Ker je študij že itak naporen, enem pa že profesor na pravni fakul- | mlajši slušatelji težko najdejo razlog za teti katoliške univerze.	| študij predmetov, ki po njihovem ne
Tečaj je zaključilo okrog 30 sluša- nudijo nobene praktične koristi. Po za-teljev, med katerimi se jih je precej misli Ustanove Paderewskega (Funda-priglasilo šele h koncu leta ter bodo de- tion Paderewski) v Kanadi, ki je vzdr-lali izpite v mesecu marcu. Z ozirom ževalo predavanja, naj bi se prijavljali na narodnosti, predstavljajo Slovenci slušatelji iz vrst slovanskih narodov največjo skupino (18), dočim so drugi predvsem iz patriotskih nagibov. Toda Slovani udeleženi tako: Poljaki 5, Ukra- v Argentini si le redko kdo more pri-jinci 4 in ena Čehinja. Od Argentincev voščiti študiranje zaradi veselja same-se je prijavilo 8 častnikov vojske in po- ga. Zato vodstvo kurza obeta za drugo licije, pa so do konca vztrajali le trije, leto že več praktičnih sprememb. Vod-Izpitne komisije so sestavljali: za zgo- I stvo se trudi, da bi doseglo pri univerzi-dovino slovanskih kultur Pbro. Duhou- | tetnih oblasteh, da bi priznale diplo-acq, prof za zgodovino na pravni in \ mo iz slavistike za opravljanje služb ekonomski fakulteti, za slovanske knji- državnih tolmačev iz dotičnih slovan-ževnosti Paulette Rachou, prof. na fi- skill jezikov, obenem pa jim priznalo lozofski fakulteti, za zgodovino politic- naslov strokovnjaka za razmere v sov-ne organizacije slovanskih narodov dr. jetskih vprašanjih. Ta praktični uspeh Horacio Storni, prof političnega prava go imeli pred očmi že tisti častniki, ki
so se udeleževali tečaja in ki bodo lah-1 Jco reflektirali za predavateljska mesta. v svojih edinicah. Za mnogo oseb pa bo kurz slavistike in sovjetologije pomenil priliko za vstop na univerzo, kajti oblasti ne zahtevajo formalne potrditve in prevodov njihovih predvojnih maturitetnih spričeval, temveč se zadovolje s potrdilom vodstva njihovih narodnih skupin,oziroma s spričevajlom, ki ga po izpitu (colloquiumu) izstavi prof. dr. Halajczuk. S tem pa je obenem dana možnost poznejšega prehoda na kakšen drug oddelek univerze.
Za prihodnje leto program trenutno še ni določen in tudi ni znano, če bo vseboval dva tečaja ali enega: za nove slušatelje in za starejše. Vse je odvisno, koliko novih slušateljev se bo vpisalo v tečaj.
Na tečaju se je čutilo veliko pomanjkanje knjig predvsem iz južnoslovanskih zgodovin in literatur. Za sovje-tologijo pa je, nasprotno, mnogo pripomočkov, zlasti v angleškem jeziku. Tudi sta predavatelja s pomočjo slušateljev izdala svoja skripta, ki bodo prišla prav tudi novim slušateljem, katerih je pričakovati v večjem številu na tečaj.
V gmotnem oziru pa je, na žalost, nastopila pri organizaciji slavistike kriza. Dozdaj je tečaj vdrževala poljska ustanova Fundacija Paderewskega, zdaj pa se je združila s splošno amerikansko Academic Grants Committee. Od tega
odbora je bilo pričakovati več pomoči, toda je, nasprotno ukinil pomoč za profesorje ter sporočil, da nima namena vzdrževati slavistični oddelek v Bs Airesu. Videti je, da ga menijo prenesti v kakšno drugo južnoameriško središče. Iščejo se drugi viri za vzdrževanje v prihodnjem letu.
O prvem letniku slavistike in sovjetologije na buenosairesški katoliški univerzi je napisal nekakšno „letno poročilo“ prof. Toczylowski v poljsko glasilo „Kurier Polski“ ter poudarja, da „se imamo za nagli dvig zainteresira -nja za tečaj in splošno zboljšanje razpoloženja zahvaliti prof. Tinetu Debeljaku, ki je uspel zainteresirati svoje rojake Slovence.“ Glede gmotnih problemov tečaja in nadaljnih predavanj prof. Toczylowski odločno zapiše: „Tudi če podpore ne bo, predavanja bodo!“ Profesorja sta odločna nadaljevati s tečajem.
Prav zato, ker se nam zdi ta fakulteta slavistike in sovjetologije na buenosaireški katoliški univerzi zelo važna, sporočamo ob zaključku prvega letnika ! željo, da bi se v drugem nadaljeval in da bi se priglasilo še novih slušateljev, ker je tako za našo univerzitetno mladino kakor tudi za vse nas, ki smo zaradi komunizma v emigraciji, izredno važno, da ga poznamo v vseh odtenkih, za uspešnejšo borbo proti njemu.
Ob vstopu v nov letnik bomo seveda še poročali,
teden silna vročina. Najhujša je bila v soboto ko je temperatura v senci dosegla 36.19C. V nedeljo se je zaradi dežja vreme malo ohladilo.
Biv. predsednik dr. Frondizi se je z vso vnemo vrgel v politični boj. Potuje po državi in prireja zborovanja s svojimi somišljeniki. Na njih napada sedanjo vlado, ter ji očita, da ruši to, kar je on ustvaril v treh letih svoje vlade.
Novo vodstvo ljudske radikalne stranke je izdelalo obširno spomenico o sedanjem političnem položaju v državi. V njej poudarja svoje zaupanje v sed.a-njo vlado in prepričanje, da bo izpolnila vse svoje naloge, ki si jih je postavila pred volitvami.
Zunanji minister dr. Zavala Ortiz se je mudil prejšnji teden tri dni na pri-jateljskejn obisku v Montevideu. Z uru-guajskim zunanjim ministrom je imel razgovore o vprašanjih, ki se nanašajo na prijateljsko sodelovanje obeh držav in na odnose z ostalimi državami Latinske Amerike. Uruguayski zun. minister je izjavil, da uruguayska vlada podpira zahtevo argentinske vlade, naj bi čimprej prišlo do sestanka zunanjih ministrov ameriških držav. Prav tako vlada sosednje republike z zanimanjem spremlja prizadevanja argent. zun. ministra, da bi se ustvaril enotni gospodarski blok latinskoameriških držav.
Izginotje funkcionarja, sindikata stavbinskega delavstva Pedra Roberta Huerga dne 13. t. m. je v delavskih vrstah povzročilo veliko razburjenje. Policijska oblast je izjavila, da omenjenega sindikalnega funkcionarja njeni organi niso aretirali. Dne 28. t. m. se ! je omenjeni Pedro Roberto Huergo ves izčrpan pojavil pred uradom sindikata stavbinskega .delavstva v Rosariju. Obla-1 sti so ga poslale na zdravljenje v sa-' natorij, kjer ga tudi zaslišujejo.
V	Argentino je prišla prva skupina francoskih kolonov iz Alžira. Po nekajdnevnem bivanju v Buenos Airesu s* jih odpeljali v provinco Entre Ri"'s, kjer se bodo posvetili poljedelstvu in živinoreji v kraju La Paz.
Zvezna vlada je zavrnila zahtevo električne družbe SEGBA za povišanje tarif za električno energijo. Vlada stoji na stališču, da so lanske tarife že zadosti visoke, da z njimi družba lahko krije svoje potrebe.
Predstavniki Državne petrolejske družbe YPF in petrolejske družbe Pan American Tennessee, Cadipsa in Astra so določile mešane komisije, ki imajo nalogo rešiti vprašanja, nastala z razveljavitvijo petrolejskih pogodb s temi družbami, v obojestransko korist še preden bo prišlo do razprave pred sodiščem. Kot znano so inozemske druž-ze zaradi razveljavitve pogodb vložile tožbo proti Državni petrolejski družbi.
Predstavnik petrolejske družbe Tennessee dr. Dormal Bosh je izjavil, da sta petrolejski družbi Shell in Esso v decembru in januarju oddali YPF načrpanega petroleja za vrednost 240 milijonov pesov. Za izročeni petrolej sta pa prejeli samo 30 milijonov. Zaradi tega je družba Tennessee zašla v finančne težave in ni mogla več redno izplačevati plač nameščenstvu in delavstvu. Zaradi tega je sklenila tudi zmanjšati število zaposlenega uslužbenstva za 5%.
V	notranjem ministrstvu pripravljajo spremembe in dopolnila sedaj veljavnega statuta o političnih strankah. Po novem se bo ta zakon imenoval Osnovni zakon o političnih strankah. Vlada ga bo predložila v odobritev parlamentu še v sedanjem izrednem zasedanju.
IZ TEDNA V TEDE^r
(Nanaljevanje s 1. strani)
Italijanski znuanji minister Giuseppe Saragat je bil na obisku pri angl. zun. min. Butlerju. Skupno poročilo o razgovorih obeh zun. ministrov naglaša, da sta oba soglasna v tem, da je treba delo za politično in gospodarsko združitev Evrope nadaljevati; za dosego tega cilja je koristno, da je tudi Anglija polno udeležena v evropskem političnem in gospodarskem življenju; nova Združena Evropa, katere članica mora biti tudi Anglija, pa naj bo prijateljsko povezana z ZDA.
Med Francovo Španijo in Sovjetsko zvezo so razgovori za obnovitev diplomatskih zvez med obema državama. Vprašanje 600 milijonov dolarjev v zlatu, ki so jih španski republikanci med državljansko vojno prepeljali v Sovjetsko zvezo, naj bi reševali pozneje.
Prošnja naročnikom:
Vse naročnike Svobodne Slovenije, ki še nimajo plačane naročnine za leto 1963, prav lepo prosimo, da to store še ta mesec. Nikar ne odlašajte s plačilom na poznejši čas, ker s tem povzročate upravi samo nepotrebno delo in stroške!
Buenos Aires, 30. januarja 1964
Stran 3
SVOBODNA SLOVENIJA
'ilovice iz Sioveti
f Dr. Fran Šijanec.
Dne 17. januarja t. 1. je umrl v Mariboru dr. Fran šijanec, ravnatelj zavoda za spomeniško varstvo. Pokojni je bil znan in ugleden umetnostni zgodovinar, likovni kritik in član jugoslovanske sekcije mednarodne organizacije umetnostnih kritikov. Na svojem področju je mnogo storil za zaščito umetnostnih spomenikov s svojimi razpra vami v raznih publikacijah in časopisih. Tudi cerkvenih.
V Argentini žaluje za njim njegov brat Mario Drago špijanec, znani dirigent, kateremu ob izgubi brata izrekamo globoko sožalje.
Stalež divjadi v Sloveniji upada. To so ugotovili na eni zadnjih sej upravnega odbora Lovske zveze Slovenije v Ljubljani. Odborniki so navajali, da od leta 1959 posebno nazaduje število male divjadi, ki je bilo prej v stalnem'porastu. Spomladi leta 1962 je bilo n. pr. v Sloveniji v loviščih lovskih družin
40.000	poljskih jerebic in 75.000 zajcev. Leta 1963 je bilo poljskih jerebic 23.000 manj ni zajcev 14.000 manj. Podobno je tudi s fazani. Medtem, ko je stalež fazanov do leta 1959 letno naraščal po
8.000	in več, od leta 1959 stalno 'upada tudi število te lepe divjadi. V loviščih lovskih družin v Sloveniji je bilo leta 1961 še 67.000 fazanov, leta 1963 jih je bilo že 7.000 manj. Za zmanjšanje staleža je glavni krivec sedanje stanje kmetijstva v Sloveniji, kajti sedanji oblastniki se pri arondaciji zemljišč prav malo ozirajo na divjad, ki tako izgublja svoj življenski prostor. Upravni odbor Lovske zveze Slovenije je spričo takega stanja mnenja, da je treba za nekaj časa prenehati z lovskim turizmom, ki so ga ravno zadnja leta tako močno forsirali. Lovski turizem je leta 1962 prinesel 38 milijonov deviznih dinarjev iz lovišč samih, prav toliko iz gojitvenih lovišč. Skupno tedaj 76 milijonov din. Temu znesku je treba prišteti vsaj še dvakratni znesek, ki so ga potrošili inozemski lovci v državi. Od lovskega turizma bi torej imela Slovenija okoli 225 milijonov deviznih dinarjev. Zaradi upadanja števila divjadi tudi ni bilo možno več izvažanje žive divjadi, kar je tudi prinašalo izvoznikom lepe dohodke, saj so u. pr. Francozi lani za samo enega živega divjega zajca ponujali 17 dolarjev.
Redne publikacije (Slovenske matice za leto 1963 so naslednje: Anton Slodnjak: Zgodovina slovenskega slovstva TV, Emilijan Cevc: Srednjeveška plastika na Slovenskem in Mira Mihelič: Otok in Struga, roman.
„Quartaer“, letopis za raziskovanje pleistocena in kamene dobe v Bonnu v Zvezni nemški republiki, je eno svojih zadnjih številk posvetil slovenskemu arheologu univ. prof. dr. Srečku Brodarju.
V Litiji so na trgu pred pošto odkrili spomenik pisatelju Franu Levstiku, delo kiparja Staneta Kolenca
Ljubljanska drama je uprizorila Hen rilca IV., dramo Luigia Pirandella. Kritika je navedla, da se je v njej zlasti uveljavil igralec Rudi Kosmač.
Ljubljanski balet je v novembru go stoval v Trevisu v Italiji. Dvakrat je z velikim uspehom nastopil z baletom Labodje jezero.
Za generalnega konzula v Celovcu
je imenovan Franc Pirkovič.
Umrli so. V Ljubljani: Janez Golič, žel. vlakovodja v p., Jožica Košir, roj Lapanje, Slavko Faust, Marija Teran roj. Molk, Anica Minatti roj. Šinkovec, Marija Stekar, Minka Lauter roj. Železnikar, Rudolf Povhe, čevljar, Cirila Muren roj. Križ, učiteljica v p., Roza Drobnič roj. Kukec, Josipina Grbec, Mihael Uršič, Jožica Tolmajer roj. Matjašič, Jerica Kozina roj. Volf, Urška
Schwentner, vdova Simončič, Josip Schweiger, prof. v p. in Ivan Stvarnik v Šoštanju, Franc Bergant v Št. Jakobu ob Savi, Mara Brecel roj. Vovk v Ravnah na Koroškem, Samo Veble v Brežicah, Alojzij Petre, gostilničar v Dol. Straži, Franc Dolenc v Blejski Dobravi, Dorče Žorž, uslužbenec podjetja Nanos v Postojni, Anton Belhar, mesarski mojster iz Tržiča, Marija Fer-kulj iz Struge na Dol., Ana Jerovšek roj. Jamšek na Homu. Ivan Perger upok. v Hrastniku. Lovrenc Lenarčič v Št. Jakobu ob Savi, Gregor Jelenc, šolski sluga v p. v Kranju, Marija Pave v Vižmarjih, Helena Matičič roj. Primožič v Planini pri Rakeku, Lojzka Okorn roj. Polj v Škofji Loki, Karel Demšar, usnjar v p. v Mariboru, Franc Kolenc v Ljubnem ob Savinji, Franc Pangerc, upravitelj pošte v p. v Dobu pri Domžalah, Marija Petek v Ribnici na Dol., Jera Jager v Dobrunjah, Franc žužko v Jaršah pri Domžalah, Marija Zore v Rogaški Slatini in Gabrijel Piščanc, zlatomašnik, dekan v p. in iniciator Ci-ril-metodijskega društva v Avberju pri Tomaju.
SLOVENCI V ARGENTINI
BUENOS AIRES Osebne novice
Pokojna Starihova mama
Popoldne 21. januarja, na god sv. Neže smo se vsaj nekateri slov. izseljenci mogli udeležiti pogreba ge. Ane Stariha na pokopališču Villa Calzada, kjer je želela biti pokopana. Na kraj počitka jo je spremljala tudi njena nad 86 let stara mati Amalija, ki je pokopavala svojega šestnajstega otroka. Vseh je namreč imela 17.
Rajna ga. Ana Stariha je prišla na svet 1. 1907 v verni Kambičevi družini v Črnomlju. Razumljivo je, da ob tolikem številu otrok vzgoja v družini ni mogla biti mehkužna. Že iz otroških let se je vadila živeti iz vere. Bog pa jo je obiskoval z velikimi križi.
Komaj 16 let stara se je poročila z g Jožetom Stariha, daljnim sorodnikom slovenskega ameriškega škofa Starihe. V zakonu je podarila življenje sinovoma Božu in Francetu. Po kratkih letih skupnega življenja je mož odšel za kru bom v Argentino, mlada žena-mati še niti 20 let stara je ostala sama z otrokoma. V stiski in trpljenju se je odločila za pot v Zagreb, kjer se je izučila za babico. Ta poklic je potem z vso vestnostjo in odgovornostjo pred Bo- j gom izvrševala dolgo vrsto let v Čr- j nomlju in njegovi bližnji ter daljnji okolici.
Kot zavedna in verna Slovenka je z vso odločnostjo nastopila proti komunizmu, kakor hitro se je pojavil s svojo lažnivo narodno-osvobodilno masko. Tudi je dovolila sinu Božu, da se je uvrstil med aktivne borce proti komunizmu. Po zlomu fašistične Italije so rajno go. Sta-rihovo komunisti zaprli. Njeno življenje je bilo v nevarnosti, pa je bila le rešena, ko so bili komunisti pregnani s Črnomlja. S svojo sestro Lino se je tedaj umaknila v Ljubljano. V tistem strahotnem času pa je izgubila sina
Franceta, ki je postal žrtev komunističnega nasilja.
V začetku maja 1945 se je z drugimi begunci umaknila na Koroško zatem pa je begunska leta preživela v raznih taboriščih v Italiji, odkoder je 1. 1948 prišla v Buenos Aires, kjer se je zopet srečala z svojim možem.
Pred več leti si je na postaji Villa Lugano zvila nogo. Kmalu nato je prvič začutila bolečine raka, ki ji je začel razjedati notranje organe. Po zaslugi g. Jožeta Košička so se zanjo zavzeli zdravniki v bolnišnici Fernández. Najprej so ji poskušali povrniti zdravje z obsevanjem s kobaltovo bombo, nato z manjšimi operacijami in končno z veliko pred nekaj meseci. V zadnjem času je hudo trpela. Trpljenje pa je prenašala z vso vdanostjo v božjo voljo. Na smrt se je dobro pripravila z rednim prejemanjem zakramentov in opravljanjem pobožnosti prvih petkov in sobot. Ves čas je delala dobra dela usmiljenja. Zlasti bolnikom je hodila rada pomagat. Tako je že med svojo težko boleznijo v bolnišnici Fernández sama vstajala in začela streči drugim bolnicam.
Trdno upamo ,da sta se naid njo izpolnila dva blagra: „Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli (Mt 5, 7)“. „Blagor mrtvim, kateri umrjejo v Gospodu, odslej govori Duh, naj se spočijejo od svojega truda, zakaj njih dela gredo z njimi“ (Raz 14, 13). žf
t Franc Malovrh. Iz mesta Sueca v Španiji je prišlo žalostno sporočilo, da je 7. januarja t. 1. umrl v tamošnjem zavodu za onemogle, v katerem je opravljal dušno pastirstvo g. France Malovrh, biv. kaplan v škocijanu pri Turjaku. V istem mestu je dobil na pokopališču zadnje zemsko bivališče. Za njim žalujeta njegova brata in sestri z družinami: V Argentini Avguštin Malovrh, v domovini pa Janez Malovrh ter sestri Ivanka in Marija. Vsem izrekamo iskreno sožalje, rajnemu pa naj bo lahka španska zemlja.
f Franc Kopitar. V soboto 25. januarja so položili k zadnjemu počitku na pokopališču v San Miguelu znanega stavbenika staronaseljenca Franca Kopitarja iz mesta Tortuguitas. Na njegovi zadnji poti ga je spremljalo lepo število rojakov, prijateljev in znancev. Rajni Franc Kopitar je bil nečak slovitega slovenskega jezikoslovca in slovničarja Jerneja Kopitarja. Naj počiva v miru, preostalim naše sožalje.
Obisk iz Pariza. Iz Pariza je prišel na obisk k svojim sorodnikom slovenski lazarist g. Franc Rode. Po svoji novi maši pred tremi leti in pol je na Katoliškem inštitutu v Parizu nadaljeval bogoslovne študije ter na njem postal doktor teologije. Želimo mu, da bi se med rojaki v Argentini počutil čim prijetneje!
Družinska sreča. V družini Ivana Kočarja in njegove žene ge. Mare, roj. Šilar v Ramos Mejii se je 25. t. m. rodila hčerka. Hčerka je razveselila tudi družino prof. Vinka Rodeta in njegove žene ge. Jane, roj. Hirschegger v mestu Ituzaingp. Pri krstu je dobila ime Daniela Neža. Botrovala sta ga. Marija Mežnar in g. Anton Rode, otroka je pa krstil očetov brat g. dr. France Rode. Srečnima družinama naše iskrene čestitke.
V številki 1. z 'dne 2. januarja t. 1. smo poročali o poroki Alojzija Mehleta in gdč. Marije Tomažin. Poročilo na prošnjo popravljamo odn. dopolnjujemo, da so pri poročnem obredu pele članice biv. zbora Slovenske dekliške organizacije pod vodstvom in spremljavi ge. Anke Gaser.
SLOVENSKA VAS XII. redni občni zbor odseka SFZ „Jože Mehle“
Bil je v soboto, 'dne 25. januarja ob 20. uri. Začel ga je dotedanji predsednik Janko Barle z molitvijo in pozdravom.
Sledila so poročila odbornikov, kateri'. so bila odobrena. Razrešnica je bila soglasno sprejeta. Za volitve je bila predlagana samo ena- lista, katero je pripravil odbor in sicer kot predsednik Jože Gerkman, podpredsednik Darko Berčič, tajnik Franci Sušnik, blagajnik Lojze Zupančič, gospodar Jule Grohar, športni referent Ciril Jan, kulturni referent Jože Černak, referent za naraščaj Franci Lipovec; nadzorni odbor: Janko Barle, Andrej Goljevšček.
Lista je bila sprejeta s 15 glasovi;
4	so bil proti, eden pa prazen.
Zatem je prevzel vodstvo občnega zbora novoizvoljeni predsednik in se zahvalil za izkazano zaupanje. Objavil je tudi program, katerega naj bi izvršil novi odbor; zlasti na kulturnem polju bi se morala delavnost odseka povečati.
5	tem je bil občni zbor zaključen.
DRUŠTVENI OGLASNIK Nasprotniki nas hočejo oslabiti in uničiti. Mi pa se kot skupnost hočemo ohraniti čive in borbene za vsako ceno. Podprimo zato naše predstavniško društvo ZEDINJENA SLOVENIJA. Vsak zaveden slovenski ideološko-poliitični izseljenec naj postane njen član in z majhno žrtvijo pomaga celoti. Uradne ure društvene pisarne: razen torka od 16 do 20, v nedeljo od 10,30 do 12.
Vsak teden ena
ČRNE GOSLI
France Balantič
Objemi me in,vzemi me, saj vidiš mojo polt blesteti in veš, da le ob tebi zna drhteti, le tvojih las «o žejne ustnice.
Vsa vdana čakam in se ne bojim, naj le ti strast predre zenice, naj le ti utripljajo nosnice kot biser, ki na prsih ga tiščim.
Razpela šator sem bolesti, da položila bova vanj slasti, ko v meni bela pesem izkrvavi, odšla po trudni bova cesti.
■I
OBVESTILA
Tradicionalna prireditev revije „Duhovno življenje“ bo zaradi slabega vremena preteklo nedeljo, v nedeljo 2. februarja.
Kje boš’ preživel s svojo družino pustno nedeljo in pustni torek? Pridi v Slomškov dom, kjer bo ob veseli glasbi, dobri pijači in jedači zabave za vse!
Sociedad de Fomento v Slovenski vasi priredi svojo vsakoletno družabno prireditev na pustno nedeljo, 9. februarja ob 17. Spored: Pevski zbor zapoje nekaj veselih pesmi, nastopi nova izdaja maškar pod vodstvom g. Čibana, priljubljeni speva g. Jandrana Zidar, posebno sodelovanje komika Pepe Dinamita, jedača, pijača, godba in splošno veselje.
Vabi odbor
Prošnja vsem Slovencem. Družabna pravda že dalj časa brezplačno posreduje delo za brezposelne Slovence. Brezposelnih rojakov pa je vedno več in zato potrebuje Družabna pravda pomoč vseh, ki morejo pri tem pomagati. Predvsem prosi Družabna pravda vse slovenske podjetnike in vse rojake, ki imajo v raznih tujih podjetjih vodilna in važna mesta, da sporoče Družabni pravdi morebitna prosta mesta. Trenutno prosijo za delo: 1. uradnik srednjih let, ki prevzame katerokoli uradniško delo ali delo potnika; 2. uradnik srednjih let z znanjem več jezikov, izvežban v knjigovodstvu in korespondenci; 3. metalurški delavec (oficial) z večletno prakso.
Ponudbe in ev. informacije telefo-nično pri odborniku DP Janezu Šestu, T. E. 21-3292.
Letošnji, XII. socialni dan slovenskih izseljencev v Argentini se bo vršil v nedeljo, 9. avgusta. Obravnaval bo temo „Zakon, družina in narodnost“. Prvo predavanje bo pripravil preč. g.ospod univ. prof. dr. I. Lenček, drugega pa bo imel g. Stanko žužek. Predavanjem bo sledila debata. Že sedaj prosimo društva, organizacije in ustanove, da za ta 'dan ne prirejajo drugih prireditev.
Vedno več rojakov zaupa svoje prihranke SLOVENSKI HRANILNICI, ker so se prepričali, da so tako varno naloženi, dobro obrestovani in jih lahke dvignejo, kadar hočejo.
Informirajte se še Vi v naši pisarni: Avda. San Martin 263, Ramos Mejia, pol kvadra od Slomškovega doma, ob sobotah od 16 do 20.
Slovensko-argentinska odprava na Kontinentalni led
Buenos Aires dne 18. 1. 1964 Božičevanje pod Fitz Royem. „...prišla je nam pomoč;
detece božje v jaslih leži...“ Morda malce neubrano vendar prepričljivo vodi božični pozdrav duet Jo-že-Peter ob loveči se, brundajoči spremljavi Gucija in Lucianota. Le molčeči zdravnik v početku samo posluša. Zamišljeno. Skoro malo mrko.
„. . . Glej zvezdice božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo... “ Samo za seženj pogleda so oddaljene špice ledenih gorskih verig — in noč je hladna. Peter pa kljub temu na stežaj odpre prednje šotorsko krilo. S širokim zamahom pokaže na nebesni svod in prevaja onim trem to o zvezdicah in odprtem nebu v kasteljanščino. Nad Poicenot-jem se utrne in v slalomu se spušča zvezdni utrinek med miriada-mi svojih sestra v vsemirsko temo.
Kakor v betlehemski štalci skromnem šotoru, ob bregu ovinkaste reke in v ospredju častitljivega Fitz Roya, jame pomalem prevzemati vzdušje svete noči tudi dr. Ruiz Beramendija. Rojstvo. Njegovo rojstvo, mu vsaj za to noč poteši notranji nemir, ki ga oklepa v krožni labirint vprašanj brez reš-nega odgovora že izza usodnega vračanja z Dhaulagirija ob nosilnici bolnega, nerešljivo bolnega tovariša Paca.. .
„Salud, doctor! Feliz Nochebuena!“ ga zdrami Jože, ko mu kar v lončku ponudi napoj „sidre“. V Argentini si je težko predstavljati božično napitnico s čem drugim, kot s tem osvežujočim .penečim jabolčnikom, pa čeprav nanese, da se napije zdravico kje ob tabornem ognju.
„Gracias, José! Vesel božič, fantje!“ se končno razživi tudi zdravnik in z zanimanjem sledi onima dvema, ki se neutrudljivo lovita v akorde slovenskih božičnih1 pesmi.
„Tale Jože Vodnik, Petrov ‘paisano’, razmišlja doktor med prepevanjem, je pravzaprav zanimiv fant. V tejle večno pihajoči Patagoniji, na koncu sveta, ‘donde el diablo perdió el poncho’, se ubada s svojimi poslovnimi problemi leto in dan. Tujec med tujci. Sam, sko-roda ne sreča sonarodnjaka. In to prav ta, ki mu je narodna zavest zasidrana v krvi, da je niti pasja borba za gospodarsko uveljavljanje v temle težkem ambientu ne izpodnese. Nocoj bo-žičuje z nami tu, v samoti, odrezan še od tistega malega ekstrakta družabnosti, ki mu jo lahko nudi Puerto Deseado, čeprav je nameraval prebiti božič v prestolnici, med svojimi.. . Mar bi se odpeljal pred tedn/>m 'dni kot je imel v načrtu, ne pa, da je potrpežljivo čakal na nas in našo zamudo vse do včeraj. Le kaj si je moral misliti, ko je od včeraj popoldan pa kar naprej vso noč ' in danes do dveh popoldan gonil svojo i ‘chatito’ z nami in našo prtljago v njej ! čez kontinent po poteh, ki niso pota, čez potoke in rečne rokave, da je rinila voda v samo kabino, pa bi bil namesto tega lahko v velikem mestu, vesel med veselimi, rojak med rojaki, čuden fant. Ne vem, če bi jaz tvegal svoj voz za tale zadnji kos nedogovorjene poti, čez štiri globoke in deroče potoke, polne kamenja, samo da nas privede za časa na cilj ,prav do Río de las Vueltas potlej, ko so nam domačini to odrekli — da se ne zamerijo odpravi, ki potuje
sem tik za nami in je poslala sporo-1 čilo, naj ovirajo nadaljnje pristopanje j morebitnim odpravam, ki bi prišle pred j njimi... Že od včeraj smo njegovi go-1 stje tudi, kadar je treba potolažiti la- ¡ koto in niti povračila za porabljen bencin ne sprejme...“
Naslednje, božično jutro, napije Jože ostali četvorici v slovo: „Na sre- j čen potek te vaše odprave, ki prva nosi uradni naziv: ‘Slovensko-argentinska odprava’!, Osebno samo obžalujem, da ne morem z vami!“ Ves je navdušen, prepričan v uspešen potek in ponosno seže vodji ekspedicije, rojaku Petru Skvarči v roko.. . Zdaj tudi oni trije, ne-Slovenci, razumejo, da si je Jože znal potešiti domotožje po svojih prav s to žrtvijo zanje in da mu — planincu — božičevanje tu in v teh okoliščinah lahko odtehta mestni dopust.
„Es usted un gran compañero, José. Un gaucho de pura cepa!“ se mu zahvaljujejo in dajejo priznanje fantje. Temu bi.se po naše reklo, da je Jože; pravi fant od fare ali nekaj podobnega.
„Kaj bi to,“ se brani Jože, Petru pa prizna: „To, da nosi ekspedicija slovenski naziv, je zame več kot vsakršno drugo plačilo.“
Pozna ura je že, ko nam piše Peter na božični dan svoje prvo kratko poročilo ob plapolajočem brlenju sveče — zadnje, ki ga lahko še pošlje, preden odrinejo v samotno področje gora Celinskega ledu. In še to je romalo dobre tri tedne do nas,
Za naslednje jutro, 6. 12., imajo že najete konje za prenos prtljage do 25 kilometrov oddaljene doline Río Eléctrico, kjer bodo ob Menihovi skali postavili matično taborišče. Sam božiček jim je naklonil tele konje. Ne bi jih dobili, da ni k sreči znal Jože Nemško.
Star nemški kolon — ves srečen, da lahko na sam božič govori v materinem jeziku, se omehča, zavrže prvotni namen naročenega oviranja tej odpravi in bi rad ustregel še več kot prevoz od reke do planinske koče Narodnega parka, od tam do estancije Fitz Roy in naprej do Menihove skale.
Njegovi konji so vsaj tolika dragocenost, kot je bila prekrasna vožnja s bhellovo ladjo do Comodoro Rivadavia, v udobnih kabinah prvega razreda, z odlično hrano, izvrstno postrežbo... Ob tem srečnem razpletu so zdaj že tudi pozabljene prestane težave in skrbi, ki so jih potili v Comodoro, kjer se je izjalovil obljubljeni prevoz s kamionom do Puerto Deseado. Po dveh zamujenih dneh so se morali odločiti za prevoz z omnibusom. Težje je pozabiti visok nepredviden izdatek, kolikor jih je ta prevoz zaradi obile prtljage veljal.
Danes pa jim takih materialnih skrbi že ni več mar. Gora je zahteven partner in terja zase vso predanost ple-zavca. Problemi življenja izven nje so ji tuji .nenaravni, in ne želi, da pristopa človek k njej s tako šaro...
Samá, ti in jaz, prišepeče zapeljivo, se pomeriva. Samá, oba z isto in edino zavestjo cilja. Vse drugo je bila preteklost in bo prihodnost. Zdaj in tule pa sva ti in jaz vse in edina ob najinem Stvarniku.. .
Kje so fantje zdaj in kaj počno ? Sam bog si ga vedi! Dokler se ne vrnejo v obljuden svet, bo težko kaj izvedeti. Potlej pa: Bog daj srečo!
Opomba: Podatki za to poročilo so posneti iz pisma, ki ga je pred par dnevi poslal g. Jože Vodnik in iz tega, katerega smo danes prejeli od vodje odprave, g. Petra Skvarče.
PRVI USPEHI SLOVENSKO-ARGEN TINSKE EKSPEDICIJE NA KONTI NENTALNEM LEDU
Bs. As. 27. I. 1964 Dva prvenstvena vzpona
Pravkar smo prejeli drugo poročilo od Petra Skvarče, vodje te odprave, v katerem na kratko opisuje dejavnost ekspedicije do dne 14. 1. 1964, s katerim je pismo datirano.
Do prvih dni tega leta so iz matičnega taborišča pod Menihovo skalo pristopali in prenašali opremo do vznožja nekaj čez 3000 visoke še nezavzete gore Cerro Gorra Blanca. V pobočje so izkopali dve votlini v led in ju opremili za Vmesni višinski taborišči. Enajst dni trajajoča nevihta jih je potlej prisilila čakati v votlinah na zboljšanje vremena. Do 6. 1. je bila potem vsakršna gorniška dejavnost povsem nemogoča.
Za dan sv. Treh Kraljev se je pa za silo le zvremenilo, vendar ne dovolj obetajoče, da bi bilo vremenu zaupati. Le Petra ni več zdržalo. Namenil se je pošariti vsaj po spodnjem delu stene in si ogledati možnosti. Posrečilo se mu je povzpeti se do sto metrov pod vrh, odkoder pa ga je nenaden nastop nevihte odpodil nazaj v višinsko taborišče.
Naslednji dan, 7. 1., so se spet lotili vzpona, to pot trije: Peter Skvarča, Gu-ci Mengelle in Luciano Pera.(dr. Ruiz Beramendi je ostal v matičnem taborišču). Kazalo je dobro in še so plezali nad Petrovo včerajšnjo kvoto. Ko pa je
se je spet pripodil val viharja — in spet so morali odnehati. Pet dni so zatem zagrizeno, kot pravi Peter, vztrajali v svoji ledeni luknji, medtem ko je zunaj noč in dan razsajal vihar.
(Nadaljevanje na 4. strani zgoraj)
Stran 4
SVOBODNA SLOVENIJA
i
Buenos Aires, 30. 1. 1964 . No. 5
SLOVENSKO-ARGENTINSKA OPRAVA NA KONTINENTALNI LED
(Nadaljevanje s 3. strani)
šele 12. 1. je naveza Peter-Guci že zarana in v lepem vremenu lahko spet zapustila ledeno krtino. Ob 7 zjutraj sta vstopila v ledeno, precej zahtevno steno, jo v štirih urah težke plezarije zdelala in ob 11 dopoldan zasadila v vrh ledene kape šotorski opornik s plapolajočimi zastavicami. Od tod sta imela krasen razgled na gorski otok Cordón Pio XI. sredi Kontinetalnega ledu in na njega najlepšo goro Lautaro.
Ker jima sestop ni povzročil posebnih težav in je vreme izjemoma še vztrajalo pri lepem, sta izkoristila priliko in, čeprav utrujena, zavzela popoldan ob 16 še drugi, doslej nepreplezan vrh lepe gore Cardenal Cagliero — torej dva prvenstvena vzpona v enem dnevu, in nosijo poleg Pier Giorgia na Kontinentalnem ledu že trije vrhovi slovensko zastavico kot prvo!
Naslednji dan, 13. 1. so se vrnili v bazično taborišče pod Menihovo skalo, od koder sta koj drugo jutro vzela Peter in Guci pot pod noge in sestopila v dolino do 25 km oddaljene „estancije“ Fitz Roy, kjer sta lahko oddala poročilo.
„Smo zelo zbiti,“ zaključuje Peter, „kajti morali smo kar krepko garati. Počivali bomo kake tri ali štiri dni, potem pa spet na led. Smola bo le, če bomo periodo sedanjega lepega vremena zapravili v dolini s počivanjem. In druga smola: zgubili smo že dva cepina... Lepe pozdrave Vam in vsem našim planincem! Prosite za nas Boga za srečo in lepo vreme!“
Veseli nas, da članom odprave lahko že s tega mesta izrečemo naše prve čestitke!
Danes nas je predsednik kluba Andino Buenos Aires obvestil, da so dva dni kasneje, dne 14. 1., poiiovili člani odprave tega kluba pod vodstvom Co-mesañe vzpon na Cerro Gorra Blanca, katerega so opravili v sedmih urah in pol.
SLOMŠKOV DOM vabi na veselo
PUSTNO ZABAVO
ki bo v
nedeljo, 9. februarja
ob 17. uri in v
torek, 11. februarja
ob 19 uri
•	Kuhinja in klet bosta dobro založena z vsemi pustnimi dobrotami
•	Vesela družabnost v domačem družinskem vzdušju
•	Mnogo zabave ob zvokih domačih in tujih melodij
VLJUDNO
VABLJENI!
ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE ZA LETO 1964 STANE V PRODAJI SAMO 570 PESOV. PRI NAROČILU PO POŠTI 600 PESOV. KDOR GA ŠE NIMA, NAJ POHITI Z NAROČILOM!
NAGRADNA UGANKA
... RIJETEN
... ŽITEN
... LASTEN
... RADICIONALEN
Vstaviti je treba začetne črke. Rešitev uganke se odda komisiji za nagradno žrebanje na
VELIKI PUSTNI VESELICI
V „NAŠEM DOMU“ V BAN JUSTU V NEDELJO, 9. FEBRUARJA
od 15 .ure dalje
•	Krofi in flancati
•	Prašički na ražnju
•	Prvovrstna pijača
Veselo razpoloženje: „KURENT V GOSTIH“ Sodeluje:
„DONAU MELODY*
HOTEL TIROL
(bivši hotel „Primavera“) vam nudi lepe sobe s kopalnico, centralna kurjava, garaža
MAKS in ZORA RANČNIK
MAR DEL PLATA
Mitre 2024	T. E. 2-8425
Hotel je odprt vse leto
• ■■■■■■«« ■■■■■■■<
Slovenski dom v San Martinu
vabi vse rojake in rojakinje na
PUSTNO DRUŽABNO PRIREDITEV
ki bo na
PUSTNO NEDELJO 9. FEBRUARJA POPOLDNE
Začetek ob 17. uri, zaključek opolnoči Vseh vrst pijače, pustni krofi, nadevane paprike itd.
Igra :
,M O U L I N
ROUGE"
PUSTNA DRUŽABNA PRIREDITEV
v Slovenski vasi
NEDELJA, 9. FEBRUARJA 1964 OB 17. URI
iSpored: Petje, spevi g. Jadrana, nastop komika Pepe Dinamita, maškare, godba in splošno veselje.
Vabi: Sociedad de Fomento Villa Eslovena
Vsem znancem sporočamo žalostno novico, da je dne 7. januarja 1964 odšel po plačilu k Bogu
France Malovrh
bivši kaplan v Škocjanu pri Turjaku	j
K zadnjemu počitku so ga položili v mestu Sueca, Španija. Priporočamo ga vsem v molitev in blag spomin.
Za njim žalujejo
V Argentini: brat Avguštin z družino v domovini: brat Jernej z družino in sestri Ivanka ter Marija z družino
Radovljica, Cerknica, Bolhov Gradec, Buenos Aires, 25. januarja 1964.
ADVOKAT
DR. JOŽE LOŽAR
Tucumán 1438 T. E. 46-5458 in 40-5353 planta baja ofic. 2
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Stare Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aire«
T. E. 69-9503 Argentina
o * Si	FRANQUEO PASADO
	CmMscMto N* 877»
S®,*,	TARIFA REDUCIDA
<	Coactoia N 8824
Registro Nacional de la Propiedad	
Intelectual No. 770.902	
JiVRI NOTAR
Francisco Saúl Cascante
Escribano Público Pta. baja, ofic. 2. Cangallo 1642 T. E. 35-8827	Bu«
Aim
Naročnina SWbodne Slovenije za lato 1964: za Argentino $ 800,—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev-, za pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarj«v. ¡ Talleres Gráficos Vilko S. R. L., Estado« Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213
Tečaj valut v Bs. Airesu v torek, 28.
januarja. Prodajna cena: 1 USA dolar		m$n	132,40
1 angleški funt 		Jf	370,35
100 italijanskih lir ....	ff	21,26
100 avstr, šilingov . t..	9f	511,70
100 nemških mark ....		3.330,75
aasasaaiM—ss—assssas«
PUSTNA VESELICA NA PUSTNO NEDELJO, 9. FEBRUARJA 1964
NA ZELENI PRISTAVI
Monte 1851 — Castelar
Tarok turnir • Ustanovitev gasilske župe (požar) • Prehistorični muzej • Zažiganje pusta • Ples (Ringa twist — raja- polka) • Maškare Vse potrebno za „gašenje“ žeje in lakote
ZAHVALA
Ob bridki izgubi naše ljubljene hčerke, žene, matere in sestre, gospe
Ane Stariha
smo bili od prijateljev in znancev deležni tolikšne pozornosti, naklonjenosti in pomoči, da smatramo za svojo srčno dolžnost, da se vsem javno zahvalimo.
Zlasti smo dolžni zahvalo č. g. Jožetu Košičku, ki je v bolnišnici Fernández storil vse, da so najboljši zdravniki tega zavoda storili vse, kar premore moderna medicinska veda, da bi naši dragi rajnici povrnili zdravje ter rešili življenje. Pravtako tudi za vso njegovo dušno in versko tolažbo, s katero jo je tako lepo pripravil na srečanje s Stvarnikom. Dalje se zahvaljujemo čč. gg. rektorju bogoslovnega semenišča in dijaškega zavoda v Adrogueju dr. Francu Gnidovcu, spiritualu tega zavoda dr. Filipu Žaklju in idr. Alojziju Starcu za vse obiske med boleznijo in za udeležebo pri pogrebu. Dalje gospe Bercetovi, družini Drnovšek in ge. Bajčevi za vse, kar so storili naši preljubi hčerki, ženi, materi in sestri med njeno boleznijo, za cvetje, ki so ga položili na njen mrtvaški oder ter za spremstvo na njeni zadnji zemski poti.
Enako iskreno se zahvaljujemo vsem rojakom, ki so nam ná kakršenkoli način bili ob strani ob tem hudem življenjskem udarcu, nas tolažili, izrekli sožalje, našo ljubo rajnico pa v tako lepem številu spremili do njenega zadnjega zemskega počivališča na pokopališču v Villa Calzada pri Adrogueju.
Vsem iskreni Bog plačaj!
Sin Božo Stariha
v imenu v>sega sorodstva
Marijan Marolt
Andrej i
Ko sta se čez nekaj dni vrnila mož in žena, je imel Andrej s seboj žago, sekiro in lopato, ženi je pa izrezljal kuhalnico in pričela sta z novim življenjem. Nič dobrega ni jima spočetka bilo, vsak dan sta se oba utrudila, a tem slajše zaspala. Naseljenci iz okolice so ju hodili gledat in Andrej je bil z vsemi prijazen; tudi indijanci so prišli in se z obema lepo pogovarjali.
Oče Farčnik je bil nekoč čebelar. Tudi Andrej si je omislil čebele. V prostem času je rad vrgel trnek v precej divji potok, ki je tekel po njegovem svetu in Marina je pripravila sijajno ribjo večerjo. Na posestvu je že rastlo precej sadnega drevja in ko je sadje dozorelo, ga je Andrej stolkel in stisnil. Zasadil je tudi vinsko trto, a vino ni bilo tako dobro, kot v Mendozi; Marina je pila rajši jabolčnik in Andrej tudi. Nakupila sta nekaj živine, ki se je prosto pasla in če je kakšna žival obolela, jo je znal Andrej vedno pozdraviti. Kar po človeško je z njo postopal kot ga je naučil nemški zdravnik v Meksiki, pa je šlo. Malo se je spominjal pa še očetovega zdravljenja. Okoliščani so kmalu spoznali sposobnosti seiiorja Farcenika in ga prišli vedno kaj vprašat za svet. Andrej je vsakemu rad pomagal in Marina jim je postregla z ribami in sadjevcem. Nanosili so mu jajc, masla in perutnine in kmalu je bilo pri Farčniku vsega dovolj. Le enega je še manjkalo: udobnejšega stanovanja, ker kolikor je
10
t Konjic
popravil kolibo, je bila še premajhna in premalo trdna. Od dediščine sta imela zakonca še nekaj denarja in sta kupila zidno gradivo, da bo imela nova hiša trdne temelje. Sosedje so hodili k Farceniku pomagat zidati; res so se po večini kmalu naveličali, toda Andrej je moral-, iti kam ozdravit ženo ali otroka in mož pa oče je prišel spet na pomoč; Andrej sam pa je čutil vedno več moči za delo, ki je sijajno napredovalo. čas je tekel, da je bil vsak dan prekratek. In ker zakonca nista bila več premlada, ju je zgodnje jutro brž spet priganjalo k delu.
Čim je stal prvi pokriti prostor v novi hiši, je prenesel Andrej vanj velik kup svojih knjig. Na častno mesto je postavil Blažeta in Nežico, pa Desetega brata. Nekega deževnega dne se je vsedel k mizi in pisal prijatelju Lojzetu v Meksiko. Prosil ga je oproš-čenja, ker mu od konzulove smrti ni več pisal, pa ima toliko dela, da včasih ne ve, kje se mu glava drži. Raznih služb je imel v življenju že zadosti in zdaj, ko leze v šesti križ, se mu je zahotelo samostojnega življenja koti ga je imel njegov oče; po očetovem' zgledu je začel kmetovati. Žena Marina mu je v veliko pomoč in oba skupaj vse v Mekisiki najlepše pozdravljata; tja se pa ne bosta več vrnila, kakor tudi v Buenos Aires ne. Posebno pozdravljata še zdravnika, čigar poklic on tukaj nadaljuje med neukim ljudstvom.;
Ni mu bilo treba dolgo čakati — ob hitrem minevanju časa še celo ne ■
— ko mu je gospod Lojze odpisal, da j pozdravlja svojega prijatelja v San Luisu general Luis Šušteršič, ki si pa! še vedno želi iti nazaj na Kranjsko. Andrej je bil tega meksikanskega generala zelo vesel in odtlej mu je spet večkrat pisal.
Enkrat, ko je bila nova hiša že zdavnaj dograjena in udobno opravljena, mu je spet pisal, da se je lotil zdaj popolnoma novega podjetja, gojiti je začel sviloprejke. Večkrat mora v | Buenos Aires, da proda ta in druge pridelke in seznanil se je z ljudmi, ki so doma blizu Trsta, v Dalmaciji, tako da sliši vsaj besede, ki so njegovim domačim podobne. Prosil ga je še, če mu more poslati kakšne slovenske knjige, kajti oni dve je že tolikokrat prebral, da ju zna že na pamet. Gospod Lojze mu je poslal res Gregorčičeve in Aškerčeve poezije in mu sporočil da je njegov brat zdaj v Avstriji velik go- j spod: na Dunaju je državni poslanec. Za enkrat mu to dosti ne koristi, ker piše brat, da ne bi bilo zanj ugodno, če bi prosil za povratek svojega brata, vojaškega ubežnika, da mu bo pa že poslal kakšne knjige, da ne bo brez odmevov iz domovine. Ko jih bo on prebral, jih bo poslal Andreju.
Andrej Farčnik je že precej prekoračil sedemdeseto leto. Ves je osivel a bil je še vedno trdnega zdravja. Tudi Marina se je postarala. Gospod Lojze mu je pisal, da pojde skoraj tudi on v pokoj, a na povratek domov ne misli več, ker je v Avstriji izbruhnila voj- j ska in je tam hudo za vse; za izdajalce, ubežnike in za hrano. Toda Dal-matinci, ki se je Andrej z njimi shajal, so mu pravili, da je vojska obe-
nem tudi konec Avstrije. Tako se Franc Jožefovo sovraštvo dobrega Maksimilijana maščuje, si je mislil Andrej. General Lojze je pa čez nekaj časa spet pisal Andreju, da njegov brat, ki je zdaj deželni glavar na Kranjskem, ne veruje v konec Avstrije in tako čaka njega pač smrt v tujini, dasi bi rad počival v domači zemlji. Andrej je bil pa za razbitje Avstrije še zato, ker je iz pisanja prijatelja Lojzeta povzel, da se za ohranitev države poteguje Lojzetov brat, Kranjec, proti Avstriji pa nastopa njegov rojak, Štajerec. Dalmatinci v Argentini so celo zbirali denar v ta namen in če bi tudi njega, Andreja pobarali, bi že tudi odrinil kakšen prihranjen stotak. Vse v državi je namreč bilo proti Avstriji in Nemčiji sovražno razpoloženo. Prav posebnih skrbi si pa zaradi teh zadev Andrej ni delal, Marina še manj.
In res je koncem vojske nastala nova država Jugoslavija, h kateri so spadale tudi Konjice. „Jaz je ne bom več videl, te Jugoslavije, čez dve leti bom imel osemdeset let; elektrike svetijo tam in avtomobili drvijo po cestah. Še v Buenos Airesu bi me zadnjič kmalu eden podrl, ko sem bil tam“ si je mislil Andrej, in tolažil Marino, ki jo je bolelo drobovje. „Naj se imajo dobro tam, kot jaz tukaj pri sadjevcu in sviloprejkah“. Po avtomobilski nevarnosti sploh ni šel več v prestolnico, saj je za silo prodal pridelke lahko na domu ali v San Luisu.
Leta 1920. je baš stiskal jabolčnik, ko je nekdo prišel po poti navzgor in ga lepo po slovensko vprašal, če je on gospod Farcenik. Ves se je zmedel in v odgovor je mogel samo prikimati.
Prišlek se je predstavil kot Franc Krašovec in je med drugim povedal, da je v Argentini že za kakšno pest Slovencev, on pa tukaj išče kupčije. Farčnik si je obrisal roke v predpasnik, tak, kot ga je nosil doma rajni oče, in segel rojaku v roke. Najrajši bi se z njim objel, tako ga je bil vesel, saj od slovesa od gospoda Lojzeta, ni več na-rajmal na domačega človeka. Peljal ga je v sobo in mu ponudil lanski pridelek jabolčnika. „Kaj posebnega vam ne bom mogel postreči; žena je bolna, jaz pa sem star in betežen; pa kaj se bo že dobilo. Ostati morate pri meni dalj časa, ker že 57 let nisem bil doma in mi morate vse povedati, kar se je ta čas zgodilo.“
Pokazal je Kraševcu svojih čez tisoč knjig, s posebnim veseljem Slomška, Jurčiča, Gregorčiča in Aškerca. Krašovcu se je pa razvezal jezik in govorila sta tri dni o usodi v svoji domovini. Ko je gost odhajal naprej po svojih trgovskih potih, ga je Farčnik za mile viže prosil, naj še kaj pride.
Ko so trgovska pota čez tri leta zanesla Krašovca spet v Merlo, Andreja Farčnika ni našel več med živimi. Na pokopališču so mu pokazali nagrobni kamen, ki je pokrival zemeljske ostanke Farčnika in njegove žene. Franc Krašovec se je bridko zjokal.
Danes pa tudi nagrobnika ni več. Sadovnjaki še cvetejo in rodijo, jabolčnika pa nihče ne dela. Merlo je postala fara, a v svojih matrikah nima ničesar napisanega o možu, ki je bil menda prvi Slovenec, ki se je naselil v tej deželi.
Konec.