Iz spominske knjige ,,Zlatice".
Oj dete, kako je pusto in ubogo, kar bi ti mogel povedati jaz! Saj ti imaš samoleto preprogo, in z njo je tvoj vsak kvaj in čas.
Če Koromandija te zamiče, v deveto deželo zahrepeniš — nad zarjami čez solnčne priče ponese med bajne te kraljeviče in v južnih gajev paradiž.
Le čuvaj jo samoleto preprogo — i jaz sem /o imel nekoč, preletel z ri\jo in vedel mnogo, a — sam ne vem — izgubila je moč.
Nemara bila je tkana preslabo, morda sem napek z njo ravnal... Ti, dete, letiš, jaz gledam za tabo — in vse je prav, vse naj bo pvavl...
Oton Župančič.
183