Iz spominske knjige ,,Zlatice". Oj dete, kako je pusto in ubogo, kar bi ti mogel povedati jaz! Saj ti imaš samoleto preprogo, in z njo je tvoj vsak kvaj in čas. Če Koromandija te zamiče, v deveto deželo zahrepeniš — nad zarjami čez solnčne priče ponese med bajne te kraljeviče in v južnih gajev paradiž. Le čuvaj jo samoleto preprogo — i jaz sem /o imel nekoč, preletel z ri\jo in vedel mnogo, a — sam ne vem — izgubila je moč. Nemara bila je tkana preslabo, morda sem napek z njo ravnal... Ti, dete, letiš, jaz gledam za tabo — in vse je prav, vse naj bo pvavl... Oton Župančič. 183