C. Corr. con la P6sta
IZHAJA VSAK ČETJttTEK
Narodniua;		letno	poiletna	četrtletno
ITALIJA	 INOZEMSTVO			1040 1820	5-20 9-10	260 4-60
Uredništvo in upravništvo : Trst, Via Maiolica 10-12, Tolefon 1590. Uradne ure ta stranke ob pondeljkih in petkih od 10—12. Oglasi: Za vsak mm visočine ene kolone ir širokosti 63 mm: finančni oglasi 1 L, osmrtnice, zahvale, poslana, vabila 80 cent., trgovski, obrtniški oglasi 60 cent. — Plača se vnaprej, — Posamezni izvod 20 cent.
Trst, 13. marca 1924. — Leto V. - Stev. 198.
DELO
Glasilo Komunistične stranke Italije
Zmaga Komunistične internacionale je neizogibna, ker stoji napisano na njenem praporu, z ognjenimi črkami: Proletarci vseh dežel, združite se!
ga miiii ni
Ob priliki petei obletnic® obstoja Komunistične internacionale, je izvrše-valni odbor iste izdal sledeči manifest:
Vsem komunističnim strankam!
Vsem proletarcem!
Vsem sužnjem kolonij!
Pet let je preteklo od dneva, odkar je bila ustanovljena v glavnem mestu prve proletarske države, velika mednarodna zveza delavcev, Komunistična internacionala. Ustanovili so jo revolucionarni bojevniki, ki so vdani do smrti veliki stvari osvoboditve delavcev in je postala nepremagljiva sila. Milijoni in milijoni proletarcev sledijo danes, v vseh petih delih sveta, njenim rdečim, praporom. Narodi v kolonijah, ki jih zatira evropski in amerikanski kapital, se hočejo osvoboditi in zato se združujejo okrog Komunistične internacionale.
Komunistična internacionala se je porodila sredi viharjev svetovne vojne, ko so gorela mesta in sela po vsej Evropi; ko je tekla kri v potokih, na bojnih poljanah Evrope in Azije. Porodila se je sredi grmenja topov, sredi buržoaz-no-patriotičnega in izdajalskega social-šovinističnega krika in vika, sredi rožljanja verig, ki jih je militarizem naložil premaganim delavskim razredom. Ona je bila, od svojega, početka, oznanjevalca upora vseh zatiranih, glavno vodstvo ogromne vojske dela, ki bo napravila •konec kapitalističnemu suženjstvu.
Pet let je poteklo od njene ustanovitve; pet let, tekom katerih so se dogodki vrstili z velikansko naglico. V periodah plime in oseke revolucionarnega vala, je bila Komunistična internacionala opazovalnica proletariata; bila je predstraža mednarodne revolucionarne vojske proletarcev, stala je nepremično na svojem mestu. Prvikrat v zgodovini delavskega gibanja, so mogli delavci ustanoviti mednarodno organizacijo• v kateri so združeni ne le delavci mest in dežele, ampak tudi vsi sužnji kolonij, ki se pričenjajo probu-jati. Prvikrat v zgodovini se je afirmirala trdna zveza, v dejstvovanju mas, med revolucionarnim proletariatom in revnimi, brezpravnimi kmeti. Prvi krat se je proletariat zapada združil z zatiranimi is točnimi narodi.
Prvikrat je ustanovil proletariat, v oni veliki deželi, diktatorski režim, ki je, za ceno težkih in junaških bojev, za ceno nepomirljive meščanske vojne, ki so jo vzdržali delavci in kmeti, odbil vse atentate kapitala.
Danes konstatira ves svet, da se nahaja človeštvo na pragu nove zgodovinske dobe, da se pripravlja k novim zmagam.
Izven temne zagate propadajoče kulture, ki se pogreza v blato in v kri; izven zmešnjav, konfliktov in protislovij, ki so plod vojne, izven stalne grožnje oboroženih sporov, ki jih pripravlja nenasitljivost imperialistične bur-Žoazije, kaže delavski razred človeštvu novo pot. In Komunistična internacionala je voditeljica delavskega razreda, ona organizira skupne sile.
Čakajo nas še neštevilni boji, nešte-vilne velike izkušnje. Buržoazija je zavzela mesto na barikadah. Ob njeni strani vidimo tiste, ki so izdali delavski razred in M so korumpirani od kapitala. Socialdemokracija, Druga internacionala, ki razširja buržoazno duševnost v delavskem gibanju, nadaljuje z zastrupljevanjem proletarskega organizma.
Socialdemokracija izdaja in prosli-tuira delavsko stvar. Socialdemokracija, ki je tekom vojne podpirala, v vseh deželah, imperialistične vlade, ki je preprečila delavske upore, ki je podpirala Versttilleski mir, ki je umorila Uebknechta in Rozo Luzemburgovo, ki ima na svoji strani stranke Noske ja, Welsa, Wandervelde-jo. in Oernova, je še Živa. In čeprav je njen Organizem zelo omajen, zna še kljub temu škoditi delavskemu razredu.
Premagati tega sovražnika, napraviti konec- oportunizmu, pomagati zaostalim masam, da se. osvobodijo vsega, kar spominja na spoštovanje napram mogočnežemi, združevati povsod večino delavoe/v,' to je danes bistvena naloga Komunistične internacionale).
Komunistična internacionala je z dejanji pokazala, da je danes edina sild, ki si upa kljubovati imperialističnemu rutsilstvu. Edino ona je povzdignila e-nergic&n protest proti sramotnemu Versailleskemu miru, kojega sestavitelj je tudi socialist Vandervelde. Edino o-nd k razkrinkala «zvijače» Druge in-tetndcionale in izdajstva njenih voditeljev. Edinole ona ima torej pravico govoriti v imenu delavskih mas, ki se hočejo boriti, ki se tnajo boriti in ki bodo nadaljevale borbo ta osvoboditev člo-
Mtm	■	II; H. I i i.-j 11 :
Naša mednarodna organizacija je zgubila z Leninom svojega genialnega voditelja, najboljšega sodruga-bojevni ka. Ta neprecenljiva zguba pa ne bo zadržala pohoda Komunistične internacionale, jo ne bo zadrževala v nje nem■ boju, zato ker je njena sila izraz sile milijonov in milijonov ljudi.
Strašilo komunizma je postalo živo bitje, ki ima sedaj kri in meso prolefar ske diktature. Njegova krila se razprostirajo nad vsem svetom. Tudi v najbolj oddaljenih krajih vihtijo zatirani ljudje rdeči prapor komunistične revo lucije. Zmaga Komunistične internacionale je neizogibna, ker sloji napisano na našem praporu, z ognjenimi črkami:
Proletarci vsejh dežel, združite, se! Moskva, februarja /924
POLITIČNI PREGLED
Nemčija
PO ODPRAVI IZJEMNEGA STANJA. — Policija je zopat izročila Komunistični stranki njene prostor©, kakor tudi prostore glasila «Rote Fahne» in «Internationale Pressekorrespon-denzu. Tudi tiskarna je bila izročena.
Žalostno pa. je stanje, v katerem so bili najdeni tiskarniški prostori. Nezaslišani so čini vandalizma. Škoda znaša, po prvem in površnem; pregledu, preko 150.000 zlatih markov. Iz vsali uradov in vseli miznic so odnesene stvari. Tiskarniški stroji bodo za mnogo časa neuporabni in «Rote Pahne« se' mora začasno tiskati drugje. Prva številka je bila kar bliskoma razprodana: preko 50.000 izvodov v eni uri.
BOJ ZA OSEMURNI DELAVNIK. — V Ludvvigshafenu je prišlo do spopada med delavci, zaposlenimi v ke>-mični industriji, ki so aa postavili v štrajk proti podaljšanju delovnega časa, in štrajkolomci ter policijo. Bilo je več ranjenih ter nekoliko mrtvih.
Boj za osemurni delavnik se nadaljuje po vsej Nemčiji. V Hamburgu štrajkajo delavci v ladjedelnicah. V Stettinu, Bremenu in Kieilu pristaniški razkiadalci. Delavci zahtevajo splošno stavko.	i
V Koelnu so sklenili zastopniki rudarjev, kovinarjev in kurjačev, s 73 proti 18 glasovom, da nadaljujejo boj za osemurni delovni čas.
Lastniki rudokopov v Poruhrju so odklonili zahteve delavcev, vsled česar se predvideva izbruh stavke. Tudi železničarji so se pričeli gibati, za povišanje plače.
Strokovne organizacije so izjavile, da bodo delavci vstopili v stavko, ako se ne ugodi zahtevam do1 18. marca.
SOCIALPATRIOTJE PROTI OSEMURNEMU DELAVNIKU. — Saksonski dleželni zbor ja odklonil, z večino glasov, danih od meščanskih zastopnikov in desničarskih socialdemokratov, komunistični predlog, ki je zahteval prepoved kršenja osemurnega delavnika, na Saksonskem.
Socialpatriotje v vseh deželah dokazujejo na praktičen način, da so zavezniki meščanstva, da so izdajalci delavskega razreda. Proletariat vseh dežel mora končno uvideti, da je edina njegova rešitev v vrstah Komunistične internacionale.
Francija
ŠTRAJKl. — Nadaljuje štrajk v aV-tomobilnih tvornicah «Gitroen» in v čevljarski industriji. Delodajalci skušajo na vsak način zmanjšati kompaktnost tega gibanja, za kar uporabljajo grožnje in štrajkolomce.
Tudi na drug način skušajo vplivati na delavce, namreč s tem, da jim pošiljajo toliko navadna kolikor priporočena pisma, pa tudi z osebnimi o-biski, na domu. Vse te pa nima nika-kega uspeha. Štrajkujoči prirejajo sho de, na katerih vlada največje navdušenje.
Delodajalci trdijo, da morajo biti nepopustljivi, ker da se gre za princip. Delavci pa so prepričani, da je od izida tega bojia odvisna usoda francoskega proletariata, proti kateremu je pričel divjati kapitalizem, ki se nahaja pod pritiskom ekonomične krize.
V Parizu jie izbruhnil tudi štrajk pometačev, ki zahtevajo povišek šest frankov.
SEKCIJA ITAL. SOC. STRANKE V MARSA1LLESU ZA TRETJO INTERNACIONALO. — Italijanski socialisti — izsejjeniki, nahajajoči set v Marsail-lesu, so imeli v minulem mesecu zborovanje, niai katenemi so sklejnili, da pristopijo k Tretji internacionali.
Marsaillska sekcija je sestavljena po večini iz zavednih delavcev, ki se, niso hoteli ukloniti fašizmu in bo se raj# podali v inozemstvo,
Antonio Piccinini
Tiskarski delavec Antonio Piccinini je bil socialistični kandidat v Reggio Emilia, Zvečer so ^prišli k njemu neznani možje in ga zvabili iz hiše s pretvezo, da so unitarski socialisti in da naj gre z njimi na važen političen sestanek. Drugo jutro so dobili Piccininija ustreljenega na cesti v bližini mesta.
Proletariat ve kdo so bili neznanci in kdo je Piccininija obsodil na smrt. Piccinini je bil socialist, idealist, ki je vsrkal vase idealistično - socialistične nauke Prampolinija. Vsled tega ni sel s komunisti marveč je ostal v svoji Socialistični stranki. Bil je delavec in njegovo je bilo delavsko poštenje, ki hrepeni silno po absolutni lepoti. Bil je dober, mil, prisrčen in potrpežljiv. Padel je zadet od nasprotnika v boju. Zato ne bomo tu iskali vzrokov usmrtitve, kakor je odveč vprašati se zakaj in kako umre vojak v bitki. Njegova smrt naj nam bo pa v vzpodbudo. V njegovem imenu in v imenu vseh delavcev poberimo prapor, ki ga je v zadnjem zdihljaju spustil iz rok in se podajmo v nadaljni boj, v boj, ki mora končali z zmago proletariata.
Grška komunistična stranka
Izvrševalni odbor grške Komunistične stranke sej je, mieri drugim lotil dela za izčiščenje strankinih vrst od vseh reformističnih leiementov, ki so tvorili oviro revolucionarnemu delovanju. Izključeni so bili social-refor-misti Papanastasian in Bejiaroyas.
Sodrugi Apostolidos, Maximos in Kordatos, ki sestavljajo novi osrednji odbor, so dobili nalogo, da reorganizirajo stranko in da pripravijo kongres, ki se bo vršil meseca junija.
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a
KOMPLOTI. — Reakcionarci nimajo nikakor mirnega spanja. Na eni strani trdijo, da so zatrli komunizem, na drugi pa vidijo še vse polno kom-plotov. Budapeštanska policijai trdi, da ima v rokah dokumenta, ki dokazujejo obstoj direktnih zvez mied Bala Kuhnom in ogrskimi komunisti. Bilo j,9 aretiranih več delavcev.
Kaka nesoglasja] Meščanski listi so poročali da je Kuhn s prisleparjenim denarjem kupil v Švici vilo in tako postal buržuj. (In vest je bila menda avtentična, če jo je posnel celo ... «Mali Listu ter jo postavil v rubriko «Delavski vestniku). Madjarska policija pa iztakne, da so ogrski komunisti v zvezi s Kuhnom, da organizirajo komplote. (Morebit buržoazne komplote?)
Besede in dejanja
Vodstvo fašistovske stranke, ki je pred kratkim zborovalo v Rimu pod predsedstvom Mussolinija, je v posebni izjavi povedalo, da bo fašizem vodil volilni boj z največjo energijo in silo proti vsem prevratnim strankam posebno pa proti zmernim socialistom (uni-tarcem) in proti ljudski stranki. Komunisti. v tej izjavi niso bili omenjeni. To poslednje dejstvo je dalo povod demokratičnim in zmernim socialističnim strankam, da so se užalile in ob enem pobahale. Pobahale so se češ, da jih fašisti smatrajo bolj nevarne nego komuniste. Užalile so se in prestrašile ker so se zbale, da bodo fašisti rabili proti njim ona stredstva, ki so jih rabili dosedaj samo proti komunistom. Tudi «naš Berto«, ki je postal slaven zaradi političnega pregleda, ki ga objavlja v «Goriški Straži« se je obregnil ob omenjeno fašistovsko izjavo in ob dejstvo, da v njej niso bili omenjeni komunisti. In je v svojem političnem pregledu, o katerem pravi «Mali list« čisto pametno, da nima parp. v slovenski žumalistiki, zaključil češ, da komunisti niso bili omenjeni, ker so postali silno šibki in niso fašistom več nevarni.
Ni v naši navadi, da bi se bahali in resnično nam je žal, da nima proletariat še tako dobre in močne organizacije, da bi ž njo napovedal fašizmu odločilen boj. Vendar vemo, da se bo to zgodilo in vemo, da je konec fašizma in vsake druge buržoazne reakcije od-" visen le od proletariata. In vemo, da je osvoboditev proletariata iz spon kapitalizma odvisna od proletariata samega. Ako se proletariat ne bo sam osvobodil, ne bo ga osvobodil nihče drugi. Zato se tudi ne navdušujemo za demokratični boj proti fašizmu- Zmaga demokratov ne pomenja za proletariat nobene svobode, ker je svoboda le prazna fraza tam kjer obstoji gospodarsko suženjstvo. Jugoslovanski, ru-munski, poljski in drugi, delavci in kmetje so na svoji koži okusili slaščice demokratično svobode. Buržuazna demokracija se navdušuje za svobodo dokler ji ni na škodo, dokler je proletarci še ne izkoristijo v svoje namene. V Italiji je buržuazna demokracija nasprotna fašizmu poleg drugega tudi zato, ker fašistična praksa in fašistična vlada ne nudite industriji in njenemu razvoju potrebnih garancij in potrebnega miru. Dalje je dal fašizem z načinom po katerem se je polastil vlade slab zgled proletariatu. Kadar se je Napoleon I. sam proglasil za francoskega cesarja in je posadil na razne prestole svoje sorodnike, kakor da imenuje svoje sluge, so bile stare evropejske dinastije iz sebe češ, da ljudstvo ne bo več verovalo v božje poslanstvo kraljev in cesarjev.
V volilni borbi, in samo v volilni borbi, so demokratije Mussoliniju pač nekoliko nevarni v kolfkor zamorejo odnesti nekaj glasov fašistični listi. Zato se je znesel Mussolini nekoliko nad demokrati. Komunistov v svoji izjavi se ni dotaknil, ker je pač samo ob sebi umevno, da je boj proti puntarjem, t. j. proti komunistom vedno na prvem mestu. In če tega niso povedali fašisti v izjavi, nam povedo to vsakdanji dogodki. Proti demokratom in zmernim socialistom besede in resolucije. Proti komunistom polena, požifei in poboji. Vsak dan nam vesti naznanjajo, da so danes tu, jutri tam fašisti zažgali že kak ostanek delavskih zbornie( da sq natepli kakega delavca, ali da so ubili
iiiiikinifi
kakega delavskega agitatorja ali celo, kakor se je to zgodilo pred tednom, da so ubili kakega delavskega kandidata.
Tega poslednjega «naš Berto« ni povedal. Tudi ni povedal, da so se slovenski narodnjaki in krščanski socialci prestrašili fašistične izjave, bali so se, da bi dovolili fašisti preveč svobode komunistom in so zato poslali Wilfana in Besednjaka v Rim k Mussoliniju ko-jemu so med drugim povedali tudi, da so Slovani v Italiji tako majhna skupina, da ne bodo mogli nikdar izpod-makniti tla fašizmu. In Mussolini je vzel udanostno izjavo 'na znanje-
Samo enkrat so fašisti pozabili povedati v svoji izjavi, da se bodo v prvi vrsti borili specifično proti komunistom, pa so bili meščanski junaki vsi iz sebe. Kaj so morda zato podpirali fašizem, da bo pozabil na njihove mošnje in na boj proti prekucuškim komunistom ?
••••illlilllilllillil «■•■«■■■■■■■
MLADINSKI VESTNIK
Iskainico 1924
Nabava izkaznic, ki mora iti vedno najhitrejše od rok, se bo letos vršila po sledečem načinu i
Sekcijskl izvrševalni odbori zberejo čimprej od svojih članov prispevke za izkaznico. Izkaznica stane L. 5.— za vse zaposlene člane, bodisi redne ali izredne (kandidate), za brezposelne stane izkaznica L. 1. Ko so sekcijskl izvrševalni odbori zbrali prispevke od vseh članov, odnosno ko razpolagajo s svoto za potrebno število izkaznic, izročijo to svoto okrožnemu odboru. Ko so okrožni odbori s svoje strani zbrali prispevke od vseh sekcij, predajo denar naprej deželnemu izvrievalnemu odboru. Denar za izkaznice mora sprejeti ta najkasneje do 15. marca. Ta rok je neprekllcljiv in neodložljiv. Sekcij-ski in okrožni odbori, ki bi do tega roka ne zbrali vseh prispevkov bodo izzvali proti sebi postopanje radi nemarnosti in zavlačevanja organizacijskega delovanja.
Volilna borba
Da je treba volilno borbo izvojevati v znamenju ojačena komunistične propagande, to leži v zavesti vsakega našega priprostega člana. Naši člani in podrejeni organi morajo pa tudi vedeti, da se ta ojačana propaganda izraža. predvsem na dva načina t. j. po svoji razsežnosti in posvoji drznosti. V času volitev morajo komunisti s časopisjem, z letaki, lepaki in sploh z vsemi sredstvi, ki jih dobijo od svojih organov ali ki si jih sami ustvarijo, obiskati najoddalje-nejšia kraje ter tu seznaniti trpeče, izkoriščane in teptane proletarske mase z našo idejo in našim bojem. Naj zaznajo slovenski proletarci te krajine, da Komunistična stranka, njih edina voditeljica in naj svetejša glasnica njih koristi ne samo da s© je ohranila tekom reakcije, ampak da se nahaja v nevzdržnem razvoju, ki je prav danes živahen in silen. Rezultat tako izvršene volilne borbe ne bo samo ta, da bo proletariat imel svoje zagovornike na parlamentarni tribuni ampak, kar je najvažnejše: proletarske mase, ki bodo videle, da so živie sila one, ki delujejo za zboljšanje njih položaja, bodo čutile potrebo, da se tem silam pridružijo, bodo čutile potrebo da se organizirajo. Da se ta rezultat dosieže, se mladi komunisti ne smejo strašiti ne naporov ne nevarnosti; kljubujoč vsemu in vsem.
To ja formalno povelje, ki ga damo M. S. na udeležbo v .volilni borbi.
558
G. ZINOVIJEV
Kaj je boljševizem?
Evo, zakaj je imel boljševizem prav, toliko 1905., kolikor 1917. leta. Evo, zakaj ga je njegova evolucija v temeljnem vprašanju) v odnošajih proletariata s kmeti privedla do taktike udejstvit-ve zveze med mestom in deželo, taktika, ki jo danes zahtevajo okolnosti, katera pa bo primerna in prava tudi oeiz deset let, s spremembami, ki jih bodo zahtevale okolnosti.
In je ravno kmetsko vprašanje tisto, ki je povzročilo nesoglasja med boljše-viki in nasprotniki. Menjševizem se je vzdržalval na stališču «narodne opozicije«. Smatral je, da kmet ni zmožen, radi tega ker mu manjka kultura, za zgodovinsko akcijo. To stališče, prežeto s kastarskim duhom, je bilo globoko protirevolucionarno.
Poraz 1. 1905. je za dolgo časa potlačil proletariat. Med kmeti je vladala otopelost. Menjševizem je radi tega sklepal, da je zopetna revolucija nemogoča.
Računal je, da obstoji poglavitna naloga v organizaciji, v okvirju Stolipino-vega režima in ustvariti v Rusiji ((evropsko« socialdemokratično stranko. Iz njegovega protirevolucionarnega pojmovanja v nalogi kmetov, je naravno izviralo njegova stališče, v vseh drugih vprašanjih.
Če bi proletariat zmogel leta 1905., bi menjševiki ostali začasno na njegovi strani. Zmagovalcev se ne sodi. Proletariat pa je bil poražen. In je težko naveizati svojo usodo k usodi premaga, nih. Takšna je bila duševnost večjega deila skupin, ko je so sestavljali menj-ševizirani sacialdemokratični intelektualci ali brezstrankarji. Ko je revolucionarni proletariat leta 1905, dosegel prve zmage, so se mu vsi ti intelektualci klanjali. In med njimi so bili Minski, Teffi, Kuskova in drugi. Pri prvih porazih pa so se izjavili, da je njegova stvar brez izhoda. Ti retvolu-cionarci so se takoj pobrigali v zatajevanju proletariata. Ljudstvo je izgubilo revolucijo: križajmo ga! Poiščimo si mehkejšega gospodarja, v buržoaznem taboru.
Intelektualci so počeli zapuščati v masah stranko in revolucionarno gibanje. Prišla je moda biti brez stranke in napadati strankarje. Misel, porodiv-ša se tedaj, za «dielavski kongres brez-strankarjev«, ja bila naperjena proti i-legalni revolucionarni stranki in je i-mela protirevolucionarni značaj.
Pod obliko diskusij, o organizačnih vprašanjih, se v stranki v resnici vodi diskusija o podlagi programa in o taktiki ki se jo uporablja.
Prva nazorna navskrižja med bolj-ševiki in menjševiki, 1. 1903., imajo na zunaj le etiketo organizačnih vprašanj. Leta 1908. se je ustanovil definitivno v Petrogradu likvidatorski tok. Pričel se je pojavljati žei 1. 1907. To novo nazviar nje (ki ga je prinesel v Pariz avtor teh vrstic, ki se je podal tja, da ponese poročilo osrednjega odbora), ,se je pojavilo komaj v polovici 1. 1908.
V onem času se je počel eden izmed najresnejših bojev v sami boljšieiviški frakciji. Zmaga protirevilueij«, je porodila takozvani tok «otzovizma».
Spočetka je ,en del boljševiških delavcev vzdržaval «otzovizem», v znak sovraštva proti oportunistični taktiki menjševiške večine v parlamentarni frakciji.
Iz tega izvira, da so bili naši prvi članki proti temu toku pisani v zelo oprezni formi. Šele pozneje smo se proti temu uprli, tedaj, ko je Bogdanov skušal izkoristiti duševno stanje bolj-saviških delovoev, za ustanovitev otzo-vistiene frakcije. Zmaga otzovizma bi bila, v praktičnem pomenu, poguba boljševizma. Otzovistična taktika bi le izpolnila želje menjševikov, kojih namen je; bil, da bi se naša stranka izpre-mienila v sekto, da bi se popolnoma ločila od mas.
Šele, po ostrem boju, ne samo proti likvidatorstvu, ampak tudi proti otzo-vizmu, ki se ga je po pravici označilo kot «obratno stran menj&e.vizma«, se je boljševizem definitivno! utrdil in dokazal svojo pravico do obstoja.
Torej, zakaj naj bi oni posvetili tedaj toliko pažnej boju proti tistim ki so bili za spravo? Zakaj naj bi mi tako ostro napadali centrum? Mi bi imeli opravka Le z malimi grupami, ki niso imele nobenega rešmega vpliva v delavskem gibanju.
Naše nesoglasje, s centrom je slonelo le na postranskih točkah, medtem ko so nas ločevala od/menjševikov temeljna naziranja. Ker so pa tisti, ki so bili za spravo, podpirali likvidatorski menj ševizem, ponavljali njegov® argumente, jih oleipševali ter mu skušali dati nekak uradni značaj, so bili radi tega v nekem gotovem času nevarnejši nego sami likvidatorji. Ko ae je Rozi Luxem« burgovi stavilo vprašanje, eakaj da o-
na in njetni prijatelji tako neprestano nadlegujejo nemški socialdemokratič-ni centrum-, namesto da bi naperjali pušice naravnost na revizioniste, je odgovorila, da je potrebno sei bojevati proti njim edinole radi centristov. In ravno tako je bilo pri nas. Odprte teorije o likvidatorstvu so preveč smrdele po izdajstvu. Zato so jih revolucionarni delavci tudi takoj zavračali. č'e pa so bile zabeljene z zvijačnimi idejami o edinosti in izložene pod strankino e-tiketo, so lahko napravile gotov vtis, gotov učinek, in so ga tudi imele, na neizkušene duhove.
Leta 1909—911. so se boljševiki približali k Piethanov, v katerem se je pričel zbujati stari duh in ki ni mogel trpeti likvidatorskega toka.
«Mar tov nam predlaga, da bi se tudi odrokli strankinega imie!na», tako nam je pisal nekega dne Plehanov, — radi tega zasluži, da se ga obasi.
Naš boj proti filozofičnemu revizionizmu Bogdanova in tovarišev je vseeno prispeval do zbliženja k Pliethanovu, v naših prvih poskusih za organiziranje legalnega maraističniega tiska v Rusiji («Misl» v Moskvi; «Zvjezda» v Petrogradu itd). Plehanov nam je pri tem izdatno pomagal. Ko se je pa pričelo delavsko gibanje zopet oživljati in so se predstavljali veliki problemi revolucije, je prešel zopet k menjševiz-mu. In ko je prišla vojna 1.1914. je prešel k social-šovinizmu...
Boljševiško jedro je, pod vodstvom Lenina, zbralo okrog sebe cvet ruskih delavcev te*r je z želefcno roko vodilo stranko, preko vsakovrstnih težkoč.
Članki, študije in brošure, zbrane v teh knjigah, so sestavljene po delih, ki so izšla pod vodstvom Lenina, ki jih je pregledal. Odveč bi bilo omeniti, koliko mu je avtor za to dolžan, posebno pa za podatke o tej odločilni periodi boja za stranko.
Velika opora obstoječega gospodarskega reda je časnik. Kamorkoli pogledaš, povsod določa «javno» mnenje. Vsako jutro na vse zgodaj gredo milijoni izvodov iz velikih mest na vse strani sveta, zakaj milijoni bravcev jih željno pričakujejo. Ne zadoščajo pa jutranji časniki, tudi opoldne še izidejo in zvečer. Ne samo za zajtrk, tudi za kosilo in pri večerji mora imeti či-tatelj sveže tiskan kos papirja, ki ga nasiti s novicami iz vsega sveta. Človek je postal hlapec časnika. Gorje, če bi Časnik zatrli.
Kako malo pomena ima časnik na splošno, se prepričaš, če ga ne bereš več časa in vzameš potem v roko one neprestane številke. Videl boš, koliko časa si izgubil brez potrebe s Stanjem, Še lepše bi videl časnikovo praznoto, če bi ne bil njegov sluga, če ne bi bil odvisen od tega kosa papirja, če bi st ohranil vsaj malo lastne sodbe.
Bralec na list prisega, kar je v njem, mu je sveto. Od vrha do tal ga prebere, da se potem spre in stepe za ono, kar je tam bral — črno na belem. Ko bi revež vedel, kako pogosto sede časnikarjem na lim, bi jim ne verjel tako slepo in nespametno. Ta topa vera pri veliki ve6ini občinistva v časnikarjevo poštenje je eden glavnih vzrokov. 6as-nikove moči.
Drugi vzrok časnikove moči je, da piše za nizke človekove nagone. Kjer je veliko časnikov, tam se vzdržujejo le s takozvanim krvavim pisanjem. Tatvine in ropi, požigi in poboji, zločini, kriminalne razprave, nenavadni dogodki, to in podobno je snov številke za številko. Ljudje strastno segajo po takih vesteh in jih drago plačujejo. Kolikor bolj senzacionalne vesti prebirajo in jim verjamejo, toliko bolj so jih lačni. V tem je časnik podoben kinematografa, ki dela z ognjem, s krvjo, z vrsto najbolj divjih izmišljotin in z opolzkimi, umazanimi zgodbami.
Življenje res ima tudi krvavih dogodkov in senzacionalnih novosti. Vendar tvorijo izjemo v človeškem doživljanju. Ogromna večina ljudi živi redno in brez krvavih slučajev. Časnik pa zbira vse nenavadno in nenormalno ter pita milijone svojih bralcev s temi rečmi, da se bo bolj razširil in v več iztisih razprodal. Koliko koristi i*. majo ljudje od vsega škandaloznega pisarjenja, si je lahko misliti, Tudi največji in najresnejši listi imajo dan za dnem dolge kolone senzacionalnih vesti. Brez teh ne morejo shajati.
Poleg vseh krvavih zgodb mora vendar časnikar tudi Še mnogo lagati, Škodljivo in neredko nevarno je le, da stalno pretirava. Navadne vesti so same na sebi prevodene, da bi (itatelja zadovoljile. Zato jih It treba eaostriti
JI.
^00 « °#3m 'n‘m’ ■etanx BB*®8!! ’JCl
'jsocl ‘3 ’•■> <,0I3ri'>
«Dt'.Lo»
in pripraviti, da lepše vplivajo na c> tatelja in da zadovole njegove nagone in strasti. Hujše pa je, da časnikar laze, dasi je to dovolj naravno. Časni kar in znanstveni/:. če ve da kosi, si časnikar od tega kosila nabere polne posode pomij in jih potem ponuja o-krog. Je to razumljivo, časnik mora hiti vsako jutro gotov, uredniki ga morajo pripraviti. Za vestno delo ni 'asa, ne gleda se, kaj se objavi. Ena laz več ati. manj, kup netočnosti, grehi na književnem jeziku, kdo bi gledal! List je treba napolniti in če ni druzega, se objavljajo vesti iz Amerike ali celo lune in drugih planetov. Lahkoverni 'itafelj je ves srečen, da se seznani vedo ter je iz srca hvaležen trumi časnikarjev, ki skrbe za njegov, blagor in za njegovo obširno znanstvo.
Čim ve‘ ji je časnik, tem večji je njegov vpliv. Politični časnik je navadno glasilo določene stranke v političnem življenju. Kot tak ima. največkrat začrtano pol in ne more ž nje v rednih razmerah. Vendar ohrani dve duši. Ena je politična, druga gospodarska. Politično brani koristi neke skupine kakor je ob danih razmerah primerneje. Gospodarsko je odvisen od nspevanja in politične sreče te skupine ter od onih, ki so list ustanovili, da imajo od njega svoj posredni in neposredni dobiček.
Časnik je torej kapitalističen otrok, ki ima nalogo čim najbolj varati javnost v korist onih, ki časnikarja plačajo in rnu ukazujejo. Uredniki velikih listov so sposobni ljudje, ki slabosti in strasti ljudstva dobro poznajo. Če bi jih ne poznali, bi ne mogli vršiti svojega poklica. Zato so običajno dobro plačani za svoje delo.
Ali ker je gospodarski, kulturen in politični položaj v državi nestalen ker se naloga in sila strank vsled iv&a neprestano menjuje, je tudi stališče časnika in tistega, ki ga piše, podvra no stalnim spremembam. Posebno v velikih političnih pretresih je časnik igrača. Tekom svetovne vojne so se listi prodajali kakor pocestnice. Kakor je bil potreben denar za orožje, se je rabil za podkupovanje časnikov in žvrnalistov. Koliko je veljalo obdelovanje javnega «mnenja», koliko zlata je šlo za patriotični tisk, to ve tisti, ki je z denarjem razpolagal in ki ga je 'prejemal.
Najbolj žalosten je pri tem stanju položaj poklicanega žurnalista. Gospodarji dobrega časnikarja vedno izrabijo. Čim najbolj naj list povzdigne, da bodo imeli od njegovega razžirjenja čim največjih dobičkov, čim največji naj bo vpliv lista, da bo uspevala ona skupina ljudi, ki je za listom in za katerih koristi je list ustanovljen in se mora borili. Časnikar je tukaj delavec, ki se največkrat tepe za tuje koristi, proti svojemu prepričanju. Ni tako omejen, da ne bi vedel, kdo ima profite njegovega •priganjaškega posla. Ampak časnikarstvo je poklic, ki se izvršuje brez ozira na lastno prepričanje. Delavec je v drugih poklicih včasi prisiljen skriti svoje prepričanje, - le poredko je prisiljen delati proti temu prepričanju. Vendar se to zgodi le v izjemnih slučajih, časnikar pa dela to dan za dnem, leto za letom, kar je toliko težje, kolikor več zmožnosti ima.
To žrtev polaga radi trenutnih u-godnosti, pa tudi radi vabe, da bo jutri, pojutrišnjem dosegel mesto, ki bo zadostito tudi njegovo častihlepnost. A so le redki, ki narede tako kariero, tako življensko pot. Večina časnikarjev ostane v ozadju, boreč se z največjimi &rIvami za obstanek, predvsem z žrtvovanjem lastne duševne neodvisnosti, z žrtvovanjem svoje osebnosti, značaja in prepričanja. Se več! Večina njih se bori proti koristim delovnega ljudstva, pod enim ali drugim lažnjivim geslom, svoj živi dan, dokler naposled tudi njih ne zavrže kapitalizem. Ne rabi jih več, drugi bodo bolje delali za njih koristi. Iztisnil in izžel je iz njih vse njih sposobnosti in m mu mari. če nazadnje poginejo na cesti. Velika večina časnikarjev po poklicu ne doseže vab, ki jim jih kaže gospodarski red, ki ga z vsemi svojimi silami pomagajo vzdrževati. Godi se jim tako kot vsem o-stalim, ki žive od lastnega dela; ko d** tali več ne morejo, naj propadejo brez pomoli, ker je tak vodilni zakon kapitalističnega reda. Škoda pa, ki so jo napravili vsemu delovnemu ljudstvu, o-8tane in ostane toliko težja, kolikor bolj so odvisni delavci in kmetje od buržoaznega časopisja, kolikor bolj se udajajo njegovemu širokemu vplivu.
Za proletarsko enotno fronto
Edo Fimmen, glavni tajnik Internacionale transportnih delavcev, se je vrnil iz Anglije, kjer je sledil poteku stavke pristaniških delavcev. V Amsterdamu je izrekel govor, v katerem j« poudarjal potrebo proletarske enotne fronte. Zborovanju je predsedoval komunist Wynkoop.
Uredniku komunističnega časopisa «Tribuna» je Fimmen izjavil sledeče: «Moje bivanje na Angleškem je utrdilo moje prepričanje, da se angleški proletariat orientira vedno bolj na levo. Obstoj labouristične vlade ne more nikakor ustaviti tega stremljenja, ampak ga. le pospešuje«.
Fimmen nadaljuje boj za udejstvi-tev enotne fronte, posebno pa nai Holandskem, kjer se je delavstvo izreklo m ustanovitev enotne delavske zveze
Proletarci, delavci in kmetje!
Stvorite enotno fronto!
«Proletarsko udruženje« je izdalo sledeči proglas:
Delavci, kmetje, uradniki!
Ko je fasistovska viada razpustila državno zbornico, je s tem napovedala boj opozicijskim strankam, na volilnem terenu. Prej pa si je dala odobriti novi volilni zakon, ki zagotavlja njej, fašistični vladi, večino parlamentarnih mandatov.
Nasproti temu dogodku, ki ni prišel nepričakovano, pa je kljub temu povzročil kolebanja in neodločnost v vseh strankah, ki se imenujejo opozicijske napram politiki fašistovske stranke, je označila dolžnosti revolucionarnih delavcev edinole Komunistična stranka, ki je ostala zvesta programu Komunistične internacionale.
V tem smislu je centrala Komunistične stranke stavila predloge drugim proletarskim strankam, za stvoritev proletarskega bloka. Ti predlogi so bili zavrženi.
Komunistična stranka je pa vseeno poslala svojo, iz globokega revolucionarnega prepričanja izvirajočo besedo, vsem delavcem. Poslala jo je preko vseh strank in njihovih voditeljev. Besedo je sprejel resnično revolucionarni del Socialistične stranke, ki tvori frakcijo Tretjeinternacionalcev. Ti pravi revolucionarji so se tako postavili proti svojemu strankinemu vodstvu (Ital. soc. stranke), ko ja skuša proti sklepom kongresov odtujiti proletarce Italije od Tretje internacionale.
V Julijski krajini je bil stvor jen proletarski blok, skupno s sodrugi-Tretje-internacionalci, ki imajo v rokah vse vodilne organe Socialistične zveze. Tudi
v	drugih pokrajinah Italije so se Tre-tjeinternacionalci združili s komunisti.
Delavci, kmetje, uradniki!
Medtem ko vsporejuje odbor ((Proletarskega udruženja» volilno borbo, smatra umestno povdarjati, da ga pri tem vodi misel, opirajoča se na istinitost sledečih dejstev: proletarske osvoboditve ni, in je ne more biti, ako se je ne izvojuje za ceno ogromnih žrtev, ako se proletariat, kot zatirani razred ne prepriča, da je za njega edino gotovo sredstvo aktivni boj, v vseh oblikah in ob vsaki priložnosti, boj proti njegovim
zatiralcem, do končnega zavzetja vseh vlasti s strani delavcev in kmetov.
Cisto gotovo je, da volitve v buržuaz-nem režimu ne morejo predstavljati svobodnega izraza volje državljanov.
Buržuazija, ki ima še vedno na razpolago bogata sredstva za svojo obrambo, si jo še pred šestim aprilom zagotovila absolutno večino mandatov v no-
vi	zbornici- Proletariat pa ne more, kot revolucionarni razred, navezati usodo svoje osvoboditve k pridobitvi večine poslanskih mest v novem parlamentu. Kljub temu pa ne sme biti proletariat odsoten v tem boju, čeprav je težak. Ampak se ga mora udeležiti zato, da razširja svojo idejo in da razkrinka laž vseh tistih takozvanih narodnih in »ljudskih« strank, ki varajo delavca in kmeta s frazami o »narodni svobodi« in mu predočujejo namišljeno pravičnost nadsirankarstva današnjih uredb.
Tudi v tem boju mora biti proletariat najbolj aktiven, najbolj odločen. Z afer-macijo potom glasov, proti kateri bodo tekmovale z brutalno silo vse meščanske vlasti, mora opomniti svoje nasprotnike, da je njegova vera v svojo usodo, v svojo bodočnost močnejša od vseh reakcij in da je predstraža proletarske revolucije odločna premagati vsak odpor.
Delavci, kmetje, uradniki!
To so razlogi, radi katerih vas odbor ((Proletarskega udruženja» poziva, da storite vašo dolžnost. Pojdite na volišče in položite glasovnico, zaznamujoč listo sodrugov, ki vam jih predlaga, označeno z volilnim znakom «SRP IN KLADIVO MED ŽITNIM KLASJEM IN
V	ŽAREČEM SOLNCU». Ti sodrugi so delavci, kmetje in uradniki, ki so žrtvovali vse svoje sile za delavsko stvar. So zastopniki ideje, vere, ki ne bo izdala, ampak bo osvobodila delavski razred od vsakega suženjstva.
Vsako kolebanje, vsaka neodločnost bi bilo izdajstvo. Zmaga edinole tisti, ki se zna boriti.
Živelo proletarsko edinstvo !
Živelo vzajemno delo, za osvoboditev vseh zatiranih razredov I
VOLILNI ODBOR »PROLETARSKEGA UDRUŽENJA* ZA JULIJSKO KRAJINO.
Bob, ki se ga galepi
e
m
hm
M
X
'S
3
ftn
V
n
c
M
O
>
II
mm
Preferenčni (prednostni) glasovi
X
C
ID
a.
5
£
9
3
10
C
N
O
>
Kakor ie razvidno iz tega obrazca zavzema znak ,,Proletar• sitega ndraženja“ 19. mesto, na državni glasovnici. Poteza na znaku, kakor nam jo predstavlja naša slika, označuje črto, ki jo moro. napraviti volilec.
Navodila za volilce
1) Volilni so vsi italijanski državljani, ki so do 1. maja 1923- dovršili 21. leto.
2) Vsak volilec mora dobiti dostavljeno na dom, volilno izkaznico. Kdor bi je ne dobil naj jo osebno dvigne in sicer do dneva volitev, pri občinskem uradu. Če bi se volilna izkaznica zgubila ali pokvarila, ima volilec pravico dobiti drugo (duplikat); tretjega duplikata pa ni več mogoče dobiti.
3) Kadar se volilec poda na volišče, mora imeti pri sebi, če le mogoče, kak dokument da -se izkaže, če pa bi se ga ne pustilo voliti, ker nepoznan pri volilni komisiji, se lahko da spoznati potom kakega sodruga-volilca, ki je že volil.
4) Predsednik tozadevne volilne sekcije da vsakemu volilcu eno glasovnico. Volilec mora paziti, da glasovnica ni pokvarjena ali zaznamovana, posebno v notranjosti in sicer na volilnih znakih. Gledati mora tudi na to, da ima pečat volilne sekcije, številko in da je podpisana. Glasovnica ima, za te volitve, ibliko telegrama. Volilni znaki strank, ki stopajo v borbo, so tiskani v notranjosti glasovnice in sicer ob straneh, razvrščeni eden pod drugim. V sredini je bel, črtan prostor, v katerega se vpiše ime in priimek, zadostuje pa tudi samo priimek kandidata, kateremu se želi dati preferenčni glas. Pri tem je potrebno opozarjati na to, da ni dopustno dati več ko tri preference; v nasprotnem slučaju je glas neveljaven.
5) Ko je volilec prejel glasovnico, se mora takoj podati v kabino ter mora s svinčnikom, ki ga bo tam našel, prečrtati volilni znak ((Proletarskega udru-ženja», to je «srp in kladivo, med žitnim klasjem in v žarečem solncu». To je grb Ruske sovjetske republike. Pripominja se, da so v tem boju združeni komunisti in tretjeinternacionalisti' Volilec zapre nato glasovnico, oslini gumirani rob ter zalepi in jo izroči predsedniku, ki jo mora položiti v žaro. Priporoča se, da se volilec ne odstrani dokler ni predsednik tega izvrill.
6) Volilne sekcije morajo ostati odprte do 21. (9. ure zvečer); po tej uri se ne more več voliti.
KiDdidiilje za Jaliisko krajino 10 sledelf
1. Bresatz Vito, delavec;
2. Gennari Egidio, profesor;
3. Juraga Antonio, uradnik;
4. Lonzar Antonio, kovinar
5. ScoccimarroMauro, publicist; ,6. Sr6brjai£ Giuieppe, kmet; Tonetti Giovanni, publicist.
Opomba : Odbor ((Proletarskega udru* ženjau opominja delavce, da |e predlo* žena v volilnem okrožju Julijske krajine lista socialističnih kandidatov, ki se pokore ukazom vodstva Soc. stranke, koja hoče delavce odtujiti od Tretje internacionale. Volilni znak te liste je srp, kladivo in knjiga. Zavedni delavci in kmetje naj znajo, da predstavljajo tl socialisti dvoumnost ter se bojujejo proti Tretji internacionali in ruski revoluciji, hujie kakor meščanske stranke. Revolucionarni delavci naj se ne pustijo premotiti in naj volijo edinole za znak »Proletarskega udruženja», to je srp In kladivo med žitnim klasjem in v žarečem solncu.
n
Naročnikom, poverjenikom, razprodajalcem
Pozivu mo vse tiste: naročnike, po* verjenilco in razprodajalce, ki so v zaostank u s plačili, to je za naročnine 'Ln razpaodane izvode, da NEMUDOMA poravnajo s vaj dolg.
V tem smo jih ie opetovano opozarjali in bi morali vendar enkrat razumeti, da nam s takim zavlačevanjem povzročajo M večje finančne težkoče.
Našim sodrugom zaupnikom pa priporočamo da pregledajo naročnike, vsak v tvojem delokrogu.
UPRAVNIiTVO.
sodrugin somišljenik v predstoječi volilni borbi 1
Poleg raznih navodil tehničnega značaja, ki jih dajamo in jih bomo dali, v zadevi volitev, moramo predočiti so-Jrugom in somišljenikom, !kaka je njih moralna dolžnost, oziroma, kako -se imajo zadržati pri agitaciji.
Pri tem si morajo popolnoma usvojiti parolo, ki jo je izdala Komunistična stranka Italije' Namreč, da se mora izkoristiti vsak trenutek za razširjanje komunistične misli. To je glavno načelo, ki nas mora voditi v izvrševanju agitacije. Zato je naravno, da morajo odpasti vse tiste metode, ki jih uporabljajo meščanske ih sploh vse tiste strunki, ki; verujejo v parlamentarno ustanovo, ki povdarjajo potrebo parlamentarne ustanove in obetajo ljudem, Ja bodo v parlamentu «delali izvoljeui 'poslanci v dobrobit ljudstva*.
Parlament je le slepilo, je le krinka, pod katel-o se skriva meščanska diktatura. Stališče komunistov napram parlamentu je bilo opetovano pojasnjeno. Potrebno pa je, da sodrugi in somišljeniki to stališče še nadalje razjasnijo vsom tistim, ki bi ne bili zadostno poučeni. Potrebno je, da se vsem delovnim masam, industrijskim in kmečkim pove vso resnico, zato da bodo razpršeni vsi dvomi in nedoumevanju. Jasnost mora biti v vsem, zato da ne bo razočaranj, zato da bodo postali vsi tisti, ki bodo pristopali v naše vrste, res pravi bojevniki, zato da se prepreči marsikaka pogreška v našem poznejšem delovanju, ki bi se drugače zakrivila, ako ne bi bil delavec in kmet zadostno poučen.
Pri agitaciji torej nič obljub, Povej tvojemu sotrpinu, da »i bo tooral de-
lavec in kmet z lastno silo, v družbi z nepreglednimi množicami njemu enakih in vseh narodnosti priboriti svobodo. Da bo borba kruta, da bo moral strmoglaviti današnji red, današnje ustanove in da si bo moral osvojiti oblast. In povej mu, da bo sovjet kmetov, delavcev in vojakov njegov parlament, da bo on sam odločal o svoji lastni usodi.
Tudi v kritiki drugih meščanskih strank se moraš držati dosledno kom;-nističnih naukov.
Zelo aktualna bo zadeva slovenske nacionalne stranke. Namreč novo stališče, kojega so zavzeli njenf zastopniki. Vsak zaveden komunist bo gotovo na jasnem glede bistva nacionalističnih strank in radi tega ne bo za njega čisto nič novega dejstvo, da so se narodni gospodje podali k tistim, o katerih so še včeraj govorili, da so «zatiralci slovenskega naroda« in so izjavili, da hočejo sodelovati z vlado.
(le se zdi ta fakt nekaj novega, je le na zunaj, v svojem bistvu pa je nekaj zelo starega, prav tako staro, odkar
obstojajo meščanske stranke. Z nešte-vilnimii ; dejstvi] ! so nacionalistične stranke dokazale, da so za obstoj sedanjega družabnega reda. So za domovino- So za «sodelovanje» z vlado ali bolje rečeno «z vladami«, z zatiralci. Gospodje Wilfan, Besednjak in drugi bi bili za nas, bi bili, z ozirom na njihovo stališče napram delovnemu razredu, ravno takšni ako bi se bili postavili kot najhujše opozicionalce proti sedanji vladi. Zato, ker so za ((domovino«, za meščansko domovino, v kateri nima delavec in. kmet svobode. V kateri mora ječati pod težo davkov, mora dajati svoje sinove v meščansko armado, mora dajati deco v šole, v katerih, čeprav v materinem jeziku, se jo uči pokorščine da vladajočih, v katerih se jo duševno zastruplja. In v taki domovini ne sme rabiti svoj «materni ; jezik« tadaj, kadar se rnora braniti proti odiranju.
Iz tega sledi, da mora biti med nami ih meščanskimi strankami) le nepomirljiva borba.
Na delo torej, za komunizem.
PISMQ DEŽELE
PostojnSiina
ČJei bi mi ne bi!:c< roka tako okorna, napisal bi vam več zanimivosti iz našega vilajeta, saj tudi najbolj dremotno oko in gluho uho si mora zapomniti, kar se dogaja in vedno bolj okuža dovolj u srn ra ženo ozračje, a edino u-trujena roka je kriva, da ne morem z vsem nai dan. Napišem vam le nekaj. Nas delavcei .se nateza kot povsod in s kmetom smo vedno boljši prijatelji, ker delimo isto usodo in padamo pod nož prokletega kapitala, ki nas reže v živo. Posojilnice delajo z vedno viečjo paro, dolgovi rastejo in ž njim odvisnst in beda. Davčni vijak se zia/jeda, stika in stiska, povsod in ob vsakem času slišiš tarnanje in ugibanja kako odpomoči. «Kdo vraga nam bo pomagal — je pred par dnevi dejal paimetetn in izkušen kmet — ako ne sami! Morda bi nam želeli izboljšanje oni, ki jih dojimo mi: trgovci, veliki obrtniki, bankirji, advokatje in enaki? Ti bi nam radi čim-pteje ugrabili, kar imamo in nas pognali v še večjo sužnost. Ne verujmo jim, ker so volkovi s prebrisano sladko besedo. Poglejte! Med vojno so nas omamili z vrečami papirja in sedaj, ko smo doma in proizvajamo, so nam ga na lep način zopet pobrali. Nobenemu nimamo verjeti kot samim sebi. oziroma onim, ki se potegujejo za delavce. Dovolj nas je in cel svet je naš in lahko bi te krvosese pognali na koristno delo in jim, odvzeli moč, a treba jim je obrniti hrbet, vživeti se v vero neprecenljive lastnei moči in se zediniti. Saj ni res, d» je bilo in bo tako, ker današnji delavec ne živi več v taki nezavednosti kot prej, zavetda sa dobro, da mu pritiče prvo mieisto v človeški družbi. Saj tudi naši krvosesi vedo to prav dobro, a dokler se da tako, naj le gre. Pa nei bo šlo tako, ker danes jim sužnji odpovedujejo pokorščino, tako moramo tudi mi. Tako govori danes nezavedni kmet kljub svoji zabitosti, ki mu jo meščanstvo rado pripiše.
Za< volitve sta tudi pripravljajo in vse je pokoncu namreč fašisti in sicer od zadnjega pisarja naprej. 'Ne vem pa če bodo bolniki s temi receptom odzdravili. Mi smo sicer brez upa zmage, a vendar radi pregledujemo kandidatsko listo in se ne Čudimo mrzlici naših dobrih gospodov, ki nam obljubujejo paradiž, če bomo volili njih listo. Saj se ne bo poznalo na svinčniku koga bomo volili.	Suženj.
«»••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••
Glasovi izseljencev
Iz Argentinije smo prejeli sledeči dopis:
BAHIA BLANCA, 9. II. 1924.
Dragi urednik!
Pozimi smo se odpeljali v Južno A-meriko, mislele, da bomo tukaj zaslužili žlata, da bomo sami postali kedaj buržuji... Ko pa smo prišli semkaj vidimo, da s svojimi žulji ne bomo nikdan postali bogati, ravno tako ne kot v stari Evropi. Tudi tukaj v Argen-tiniji ni nikdo bogat če ne slepari, če ne živi od delavskih žuljev. In radi te(ga je naravno, da se tudi tukaj deli družba v dva razreda: v izkoriščane in izkoriščevalce. Tudi tukaj je torej potrebna razredna organizacija, a je žalibog ni. Potrebovali bi zelo nujno sodrugov, ki bi se bavili z našim položajem, ki bi nas vodili, ki bi nam dajali nasvete kako se imamo ravnati pri delu, najsi bo na kmetijah, v tovarnah, na železnicah itd. V tej okolici je nad 10.000 Slovencev.
Seklaj ko smo tukaj, se povprašujemo eden drugega, zakaj smo pravzaprav prišli semkaj, Če bi doma tako delali kakor tukaj od zore do mraka, bi tudi tam imeli Ameriko.
Vprašali nas bodete, zakaj smo bežali iz Italije in šli v Ameriko? Za to smo imeli več vzrokov. Prvič zato ker mi, kot državni uslužbenci smo imeli strah, da nas vržejo iz službe; drugič so nam plače zmanjšali in tretjič smo se motali vedno pokoriti fašistom.
Zdaj smo tu v Amteiriki, pa je še vedno čas da si pomagamo do kruha, da rešimo naše ljudi, naŠd sotrpine po celem svgtu. N« držijno rok v žepu.
Proletarci v starem kraju, ki niso še popolnoma' izpregledali naj nikar ne mislijo, da če je Italija in Jugoslavija fasistovska, da amo že izgubljeni. Nič ras! Sodrugi celega sveta, na noge! Začnita boj za pravico!
Rojaki-sotrpini v starem krtaju, ne pustite se več goljufati, ne zaupajte farjem, županom, gostilničarjem. Ne verujte njihovim spletkari ja m, s katerimi vas hočejo omamiti, vas hočejo predati izkoriščevalcem.
Bodite zavedni.	G.	L.
Da se država ali bolje vlada obdrži, , mora si ustanoviti razne ustanove: politične, gospodarske in tudi kulturne. To je neovrgljivo dejstvo in s tega vidika jei za nas-učitelje,važno vprašanje razvoja šolstva, današnje ljudske šole.
Da je šola nujna posledica gospodarskega in s tem tudi političnega značaja, — da je šola vedno politična je prav tako res kakor za časa poslule vla- I darice Marije Terezije.
Ako pričnemo v starem veku z Grki, trčimo na razliko tedanje šole: špar-tanskei in atetnske; medtem, ko je prva upoštevala le telesno vzgojo, razvijala je druga tudi duševne sile.
Če pomislimo, da so bile Atene trgovsko ozemlje z nakopičenimi obrtniki — posebno za časa Pierikleja (okrog 450 pred Kr.) nam je takoj jasna ta rt&zlika. Država se ni v, to stran šole vmešavala tako kot za telesno vzgojo in zato jei šola ostala zasebna. A Z© tukaj zasledimo, kako se je pouk ubož-nejših ločil od onegiai bogatejših: medtem ko so se prvi morali že z 12. letom učiti rokodelstva ali trgovine, učili so se ugledni mladeniči do 18. star. leta v govorništvu filozofije in godbi.
Tedaj — v 5 stol. pr. Kr. — so bila Atene na vrhuncu svoje politične moči.
Po razpadu Grškei in ob prehodu političnih moči iz grškega na italijanski polotok, ko so Rimljiaini prevzeli nadvladje na sredozemskem morju, so dosledno temu posneli tudi grško šolo in kulturo sploh. Ko pa je njih moč rastla posebno za časa cesarjev, (1. in 2. stol. po Kr.), se> je morala država vmešavati v šolstvo, to tudi oziroma zaradi politične tendence — in ustanovila je nekakei današnjei nižje, srednje in visoke Šole. Tako, t. j. kari so bili najnižji stanovi in sužnji nerimskega pokoljemja izvzeti iz teh zavodov, so se takozvani boljši stanovi lažje vzdržali na vodilnih mestih, na zunaj pa so povečali svojo moč.
Nič bolj doslednega kot to, da je iz takih družabnih razmteir vzklilo pri višjih razkošje in strasti najnižjih n^ gonov, kakoršne predstavlja zloglasni Neron, ki mu je goneči Rim služil za kinematografsko sliko.
Veliko ostrejši prepad kot om med patrici ^plemenitniki) in plebejci — brezpravno paro in docela v službi prvih, izvoljeno gospode v državni službi in nemoteno uživajoče) «agor pub-blicus«, (državna zemljišča) ukradena usvojenim mestom, je moral pognati državo v medsebojne boja.
Korak na bolje zaznamujemo v porodu krščanstva, ko si je Kristov nauk iskal tla skozi katakombe in je skušal dvigniti usužnjene množice. To pa je trajalo le par stoletij. Ko so njegovi učitelji — združbi v raznih cerkvenih kastah — pričeli samosvoje .enostransko življenje, le poslikano s Kri* stovimi načeli, in so sen razvijali v smeri današnje cerkve ter se v svrho moči in ugleda združili s vsakovrstno politično gosposko, so cerkveni zbori naložili podrejenemu duhovništvu pouk, ki je bil vse kaj drugega kot Kristov nauk in zakon Karla Vel- bil popolnoma pod vplivom cerkve: Razen škofovskih in samostanskih učilnic, ki so
z mrzlično naglico proizvajale nove u-čitelje, so se ustanovile' tudi župniške sole za vemo služinčad, z učnim načrtom: verouk, Čitanjei, pisanje in računstvo. Tako je naglo naraščala moč
Cerk	(Dalje prihodnjič)^
IzdftJatelj:
1. O, Komunistične stranke Italije. Odgovorni uradnik: Posl. Giua. Bellooe.
subuuunto flpopiBco lllfio W««l ttjMUl