Kateri čas je to Katere strune sem ti vzel? Katere skril za pozneje. ko bo roka še strastneje drsela preko večera in se spoprijemala z jutrom? Katere strune so bile v tebi? V tvojih laseh so počivale ptice in spletale gnezda in se pripravljale na dolgo pot. Kaj pa če ni bilo nobenih strun in je roka mehanično drsela. MORDA NI BILO STRUN Cveto Preže lj verza »poeta nevredna«, vendar opravičljiva s časom, v katerem je nastala (Zbrano delo III. 1959, 450). Še bolj avtentičen pa se zdi zapis Andreja O. Župančiča, ki se je z očetom pogovarjal o pesmi kmalu po vojni, verjetno pozimi 1945/46. Tedaj je dejal pesnik svojemu sinu, podobno kot ženi Ani. da mu pesem Veš. poet, svoj dolg? »ni posebno pri srcu«. Nato se je med njima odvil naslednji dialog: »In zakaj ne? Zaradi konca: .zob za zob in glavo za glavo!' - to ni misel, vredna poeta. Zakaj si pa potem tako napisal? Ja, takrat so bili pa taki časi . . .« (Andrej O. Župančič v pismu Fr. Bermku 2. junija 1987). 1042 France Bernik 1043 Kateri čas je to se odpočivala, prepletala z življenjem, ki ga nisem znal napoditi, kaznovati s pomilovanjem, s prezirom. PRIHAJAVA V beli srajci prihajam. (V Rakovem Skocjanu) Veselim se te. Neskončno dolge pesmi si mi poslala in se z belimi kamni igrala na prazni obali. V vesolje sem te šel iskat. Med mrtvimi sem te poiskal. Na mrzli skali sva obstala, s samotnega kamnitega loka sva strmela v globino sveta, ki se nama je izmikal, ki nama je potrl vse čute, ki nama je pozvanjal z globoko reko in nama pošiljal v pozdrav svoj hladni piš. Mavrico si lahko pripneva na oblačno nebo in se uleževa v mrzlo reko in se prebudiva v drugačen čas. Naprej? Nazaj morava, do kamnitega loka, do hladnega piša, do prvih snežink v decembrsko nedeljo. PRIBLIŽUJEM SE KONCU Približujem se koncu. Spogledujem se z grobarji. Ni me strah, 1044 Cveto Preželj da bodo imeli posodo premajhno, da bo pepela preveč, da se bo smejal s pepelom prostakov, parazitov, debeluhov, kuharic, župnikov, krastač, metastaz, prevelikih fetusov. Z nevroni prepleteni bomo kričali svetle pesmi. Pred cesarjem bomo razpirali pahljače. Nevtrino bo prav ljubek otročiček. Fuzija idej bo hlapela v vesolje. Kateri čas je to? Te sprašujem, ti dajem, kar imam? Vedno več senc mi sega v roko, kot da me ljubijo, kot da si žele pred dolgo potjo natočiti moja spoznanja. Naj jim jih pokažem ali pa se tudi sam predrzno zazrem v njihov smaragdni gozd? Kako to, da si žele bližine ene same osebe in ne bližine lajajoče množice, potonele ladje. KO SE NOC NEKOLIKO PREVESI 1045 Kateri čas je to kamna na kamnu neke svobode, ki se je vedno smukala ob plotove in je v velikem loku obšla naša trpljenja, moje želje po pravičnejši besedi. Orgelski koncert, ko se noč nekoliko prevesi, ko si zaželi mehkega jutranjega stiskanja, vračanja svojih sil v nasilni objem, v strti svet morilcev, črnih rok na opečnem zidu, mrličev v hiši, v kurniku zadnji poskusi petelina, da se otrese morečih sanj, da zaživi s krili kmetice. Kmetice pa ni od nikoder. Povaljana leži v toplem objemu nočnih dogodkov. Morile so sile iz davnine. Prerivale so se, tekmovale so, katera bo zadala strašnejšo rano, katera bo tista zadnja, ki ji bodo vsi ploskali za popolni uboj. Orgelski koncert. ko se noč prevesi in si petelin uredi rožo in si obriše roso s kljuna in se ves zlat polasti sveta, ki mu preko polja prihaja v dolgi halji. TRKAM VAM Trkam vam po prsih. PO PRSIH Votlo pozvanjajo zvonovi Marka. Odluščile so se resnice, popadali so plazovi. 1046 Cveto Preželj Votlo pozvanjajo moške prsi. Mrtve ograje podpirajo roke. V pustem svetu se krohoče veletok besed. PREIGRAVAM Zakričim v noč. ŽIVLJENJE Naslonjen na tipke preigravam življenje. Zaigram scherzo. Naslonjen na tipke omahujem med poletjem in zimo, med pomladjo in jesenjo. In tako se leta združijo v potok, v droben curek solza, ki se spusti na dlan, na črnobele tipke, na kolena, na lakaste čevlje, na tipke izpod neba, na podeževne oblake, na drobne pajčevine, na kimavi svet lastovic, ki letos znova spletajo gnezda nad okni in se vreščeče zaganjajo vame, ko jim pregledujem gnezda. Po udarcu na tipko in po mehaničnemu zvoku se odlomi PO UDARCU NA TIPKO 1047 Kateri čas je to ledeni svečnik, se prižge luč v človeku, se zapodi maček po telesu, da pregrize podgani vrat. Poškropim liste mlade solate. Zgodaj spomladi jo odnese kmetica mimo pokopališča. Za rimo se razletijo melodije, za pelodi majski otroci prekvasijo vse resnice. Od preglasnega altskega trombona mi ostaja vriskajoče, piskajoče poskakovanje po visoki polici. Iz dneva v dan mi beži iz spomina. Kot da sem urezal novo smučino se prepustim mislim in se ne spuščam v ugotovitve spomina, ki se prerad prikrade in mi ukrade še tisto urico, ki si jo vzamem, da domislim svoj jaz, svojo vizijo trombona, svojo veličastno besedo, ki se prelepa mi nasmiha ker bi rada znova v objem, v reko strasti, ALTSKI TROMBON Cveto Preželj ki me razvnema, ki me obrekljivka obrekuje po znanih deželah, po strehi razuma, na poti praznih strasti. Znova si ob meni. Porajaš lahko večer ali pa se skriješ in se ne izdaš dokler ne opazim različnih svetlobnih odtenkov, resnic, ki se odmrle grejejo v mojih dlaneh. Le kdo vam jih je dovolil vzeti s police? Le kdo mi jih je položil v roke? Le kdo vam je nadel praznična oblačila? Le kdo se je tako nesramno poigral z vami in vas pozabil sredi zgodovine? Ko se nikjer nič ne dogaja, ko mi je vse spolzelo iz rok in si nadelo prevratna oblačila. se v starih ogledalih, razlita, popackana telesa, odevajo v zlate pramene spomina in si vriskajo, nazdravljajo, da bodo pesniki brez vseh pravic plesali, se dodobra z Navjem spoznali. NA ROBU Na robu, ko se že dotikam naslednje police, ko se mi glava nagiba nazaj in jo telo poskuša rešiti, povleči za sabo v napad, se zavem neumnosti. 1048 1049 Kateri čas ]eto ki me obkroža, se zavem pomendranega ponosa, ki se mi priklanja, jaz pa sekam, maham s palico, drezam v polno vrečo vesolja.